Listek.
383
svojega in dobro je vedel, kako treba priprostemu ljudstvu razlagati in cepljati višje etične misli. Izmed njegovih del so posebno imenitni »Ljudski spisi« in »Hrvatski razgovori«. Pesmi njegove so po večjem znanstvene in filozofične, vendar pa se ne manjka narodnih, ki jih dobro razumeje tudi priprosto ljudstvo. Zadnji njegov literarni plod je bil životopis pesnika Botica, ki ga je izdala »Hrvaška Matica,« a zadnji svoj veliki govor je govoril leta 1885. v stolni cerkvi v Djakovu, ko so ondu praznovali dvestoletnico oslobojenja izpod turškega jarma. Za veliki akademijski slovar je nabral 5000 besed, a »Matici Hrvaški« je poslal veliko zbirko narodnih pesem. Malo je tako krepkih značajev, kakeršen je bil, Pavlinovič, ki je vsegdar in vsakemu povedal le resnico.  Bodi mu žemljica lahka !
Dr. Weitlof in naš list. Da državni poslanci slovenski ob debati o državnem proračunu nekoliko osvetijo tudi delovanje tistih nemških profesorjev, kateri po naših šolah pri slovenski mladini uganjajo nemško - narodno politiko in preobračajo vzgojevalne kozle, temu se je bilo pač nadejati. Da bi zatorej pozornost, katero je moralo tako raz- ^ kritje vzbuditi pri vseh razboritih ljudeh, obrnil drugam, čutil je načelnik nemškega / »Schulvereina«, dunajski advokat dr. Weithf plemenito potrebo, v državnem zboru naf zatožno klop posaditi in naučnemu ministerstvu ovaditi tudi dva srednješolska profesorja slovenske narodnosti, gospoda prof. dr. Sketa v Celovci in prof. Levca v Ljubljani, katera oba »procul negotiis politicis« vsak po svoje in po svojih močeli delata na književnem polji slovenskem. Dr, Sket je storil grozovito pregreho, da se je usmilil šolske literature naše ter nam sestavil »Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol.« To berilo je naučno ministerstvo brez vsega zadržka odobrilo z razpisom dne" 9. junija 1886,, št. 9485.; in kako bi ga ne, saj se v njem ne nahaja nič spotakljivega. V to berilo je vzel dr. Sket tudi nekoliko odlomkov iz Jurčičevega »Tugomera«, toda takih odlomkov, ob katere se noben živ krst v nobenem oziru ne more zadevati. A dr. Weitlof je prav po vzgledu velikomestnih židovskih odvetnikov govor svoj zavil tako, kakor bi bil dr. Sket v knjigo svojo vsprejel vsa tista zoper Nemce naperjeim mesta, v katera je pokojni Jurčič položil politično svojo strast in narodni fanatizem svoj. In potem je mogel pokazati na dr. Sketa kakor najhujšega Germanofaga, češ: Hic niger est, hunc tu, Romane, caveto ! To je res — pošteno! Ako dr. Weitlof patetično kliče: »In diesem ,Tugomer' wird die groszte Feindseligkeit gegen die Deutschen gepriesen. Das passt in die Bibliotheken nicht« — povedati moramo dr. Weitlofu, da s tanko vestjo svojo prihaja deset let prepozno, kajti »Tugomer« je bil že 1. 1876. na ukaz pokojnega c. kr. deželnega šolskega nadzornika ,.• Šolarja izobčen iz vseh knjižnic po Kranjskem.
Našemu listu je dr. Weitlof privoščil te besede: »Da erscheint, von einem Pro-fessor und Bezirksschulinspector herausgegeben, ein sogenanntes literarisches Buch« (t. j. Blatt, a Weitlofov ljubljanski poročevalec piše precej nerazločno, četudi je v Berolinu študiral). In diesem, im »Zvon« Jahrgang 1881, Seite 291, ist zu lesen: Als Lucifer den Heiland dreimal in der "VViiste versucht und nichts ausgerichtet hatte, wurde er der Holle verwiesen und solite, bevor er dort \vieder zu Gnaden kam, die schlechtesten Streiche auf der Erde ausfuhren. Er schuf die Dentschen . . .« Potem navaja dr. Weitlof Trdinovo bajko, ki je natisnena v »Ljubljanskem Zvonu« I. na 291. in 292. strani. Zdaj pa prosimo čestite bralce, naj odpro »Ljubljanski Zvon« na mestu rečenem in naj prečkajo navedeno bajko. Pisatelj v tej bajki nemškega naroda ali Nemcev ni skrito nI ocito ne omenja niti z jedno besedo. Bajka je pisana brez vse tiste politične primesi, katero ji daje dr. Weitlof. Naperjena je jamo zoper slovenske Efijalte, zoper sinove slovenskega rodu", ki so se izneverili domovini svoji. Med takimi slovenskimi kukavicami in med sinovi nemškega naroda pa mislimo, da je vendar sekaj bistvenega razločka, ali ne? Naj obračamo to bajko, kakor   hočemo,   politične   strasti,   narodnega   fanatizma,   kakor ga ji pri-

384
Listek.
pisuje dr. Weitlof, ne moremo brati iz nje. Tega si je izmislil šele poročevalec dr. Weit-lofov. Kako pa naj imenujemo tdko zavijanje, ali prosto denuncijacijo ali zlobno obrekovanje, tega pač ne bode težko ugeniti; ha vsak način pa se tako zvijačno dejanje slabo ujema s toliko opevano »deutsche Trene und Redlichkeit«, katere glavni zastopnik hoče bili v državnem zboru g.   dr. Weitlof.
Hvaležni smo g. poslancu prof. Šukljetu, da je klevetanje Weitlofovo takoj krepko zavrnil ter izpregovoril te besede:
»Ich habe mich stets in diesem hohen Hause an deri Grundsatz gehalten, PersGn-lichkeiten nicht zu tangieren, ich gieng im Parlamente stets von der Maxime aus : »Die Maszregeln treffen, die Menschen schonen«. IIeu<e aber, wenn wir schon einmal ange-griffen \verden, wie dies vom Abgeordneten Weitlof geschehen ist, befinden wir uns im Zustande der Nothwehr, und indem ich dem Abgeordneten Weitlof anlworte, muss ich mir natiirlich diejenige Freiheit der Bewegung wahren, von der auch mein Vorredner Gebrauch gemacht hat. Er hat d en »Ljubljanski Zvon« augegriffen, er hat den »Ljubljanski Zvon« hingestellt als »ein sogenanntes literarisches Product«. Es lag etwas Weg-vverfendes in dem Tone, der sich eben nicht leicht wiedergebeu liisst. Nun, was den »ljubljanski Zvon« betrifft — ich zalile selbst zu seinen Mitarbeitern und bin auch stolz darauf —- so ist derselbe eine Revue, welche uns Slovencu nur Ehre macht, eine Revne die sich Eingang verschafft hat in die \vissenschaftliche Welt, und ich bedauere, gerade in der Beziehung den Abgeordneteu Weitlof nicht zu derselben ziihlen zu konnen. Wenn aber der Herr Abgeordnete Weitlof wissen wilT, wie man in vvisseiischaftlichen Kreisen, in Fachkreisen iiber den »Ljubljanski Zvon« urtheilt, so bemiihe er sich einmal und nehme zum Beispiel die von einer europaischen Celebritat, vom Professor Jagid heraus-gegebene Zeitschrift »Archiv fiir slavische Philologie« zur Hand — sie erscheint in Berlin bei Weidmann — und er wird eine ganze Reihe von hochst ehrenden Recensionen iiber den  »Zvon«   darin finden.«
»Herr "VVeitlof hat eine Publication im »Ljubljanski Zvon« herausgegriffen, die aller-diugs auch bei uns in gewissen Kreisen Anstoss erregt hat, es_ sind dies die Marchen aus dem Uskokengebirge; allein diese Marchen sind eben nichts anderes, als die Auf-zeichiumg von Sagen und Historchen, velche das Landvolk in der Umgebung des Gor-janci-Gebirges sich erziihlt. Wenn er aber den »Ljubljanski Zvon« in Verbindung bringt mit den Schtilerbibliotheken, so befindet er sich sehr auf dem Holzwege. Der »Ljubljanski Zvon« hat ausdriicklich erklart, er sei keine Jngendschrift, er rechnet auf ein anderes Publicum . . .«
Tem besedam Šukljetovim bi lehko dodali še to, da slavni nemški pisatelj Hein-rich Noe, kateremu prisojamo vsaj toliko zdravega ukusa, kakor dr. Weitlofu, v svojem članku »Aro W6rthersee« (»Presse«, 1886, Nr. 239) obžaluje, da se koroški Nemci še niso dokopali do tega, da bi mogli vzdrževati list, ki bi bil »halb\vegs« takšen, kakor »Ljubljanski Zvon«. A kaj! Saj dr. Weitlofu ni šlo za resnico. Glavna stvar mu je bila: »Calumniare audacter!«
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja   po  4   pole   obsežen v veliki osmerki  po jeden pot na mesec v zvezkih   ter  stoji
vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld.  30.,  četrt leta  1  gld.   15  kr.
Za vse neavstrijske dežele  po  5  gld.  60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i.   dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik:   Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah,   14.
Tiska   »Narodna Tiskarna«   v  Ljubljani.