Iz spominov na babico
Jilo je pred davnim časom, ne vern vže natanko, kdap Tedaj sem bil majheu fliSlfip dobro se mi je godilo.
Imel sera babico, skrbno, blago babico. Ljubila me je kakor zenico v svojem očesu, in jaz sem ljubil njo z najprisrčnejšo otroško Ijubeznijo. Učila me je raoliti, pesni mi je pela, pripovedovala pravljice, in jaz sem bil srečen v njenem krilu, neizmerno srečen . . .
Kadar pa se je po dolgej mrzlej zimi jela nasmihati svetu cvetoča vzpomlad, prerajajoč dol in goro, hrib in pian, polje in vrtove, tedaj je počela pripovedovati naša babica, da napoči skoraj nje najlepši praznik. Mesec ali tudi več dnij naprej spodbujala rae je k pridnosti in poslušnosti, obetajoč rai, da se bodem jedino pod tem pogojera, da sem priden in poslnšen, sinel ž njo vred veseliti njenih najlepših dnij v letu.
Ako pa hočete vedeti, katerega godii je tolikanj težko pričakovala naša ba-bica, porem vara, da je bil to dražšstni majnik s svojimi šmarnicami. Vsa srečna je bila, kadar so se približale lete, in sreeen sern bil jaz, ko sem ž njo vred pohajal tiste dni v cerkev inolit nebes Kraljieo.
Za rana zjutraj sva vstajala. Komaj je odzvonilo ^prvo," vže je bila babica ob mojej postelji in rae budila. Toda menite li, da sera vstal takoj na prvi klic? Samega sebe se zdaj sramujern, da sem bil tako zaspan včasih. Dobro, da je babica vedela za to mojo bolezen ter poznala tudi zdravilo zanjo! Veste, kako je napravila? V prvo me je poklieala, v drugo prijela za nosek. a v tretje za nsladke" — pa sem vstal. In žal tni ni bilo nikoli.
Napravivši me, pogledala je babica na staro stensko uro, je-li bode vže čas iti v cerkev. Dobro je poznala nanjo, nihče bi je ne bil mogel ukaniti. Jedino to je bilo napačno, da je naša ura večkratov rada počivala. Vender tudi to ni kaj prida motilo babice: primerno je preštevilila tudi brez stare ure, kdaj ima zvoniti ndrugo."
Takrat pa je bil čas odhoda Slabo četrt ure smo iraeli od nas do cerkve; toda babica je bila stara, hodila je, počasi, čeprav sern jaz zdaj pa zdaj stekel pred njo ter jo poredno povlekel za krilo.
Prišedši v eerkev pokropila je babica sebe in mene z blagoslovljeno vodo, naredila najprej raeni, potem sebi velik križ na čelo, usta in prsi ter se ponižno in globoko priklonila Najsvetejšemu. Potem je šla. pokleknila pred šmarnieni oltar ter naravnala mene predse.
Krasno je bilo, kadar so se pričele in vršile šmarnice. Vsa v evetji in lučih zrla je nebeška Kraljica z nadoltarne slike dopadljivo na svoje čestilee. Sladak vonj šmarnie in drugih vzpomladnih cvetic se je širil po cerkvi, orglje so se mogočno glaaile in slavospevi Mariji v čast so zveneli po božjem hramu Krasno je bilo, prekrasno, da je moralo biti pobožno slednje čuteče sree . . .
Naša babica ni znala brati na molitvenik. Zato je prebirala inej svetira opra-vilom rožni venec molee kar najiskreneje. Vmes pa je obračala narne svoje skrbljivo oko, da sem imel roki lepo skieDeni k molitvi in se nisem ozrl drugam nego k oltarju.
Po maši je ostajala babiea še v cerkvi. Imela je mnogo prijateljev in znancev, a vse je hotela Bogu priporočiti v gorečej inolitvi.
Še-le kadar se je poizgubila iz cerkve velika množica ljudij, dvignila se je        babica ter namignila meni za odhod.
Tedaj je bilo navadno okrog šeste ure. Na vzhodu je vže svetilo zlato solnce. V neskončnej milosti je obrobljalo s svojim zlatom vrhove gora ter obsevalo vse drugo stvarstvo. Po grraovji so žgolele ptice tako prisrčno in veselo, da se je človeku srce topilo ob njihovem petji. Z vrtov pa so dehtele evetice in drevesa ...
Bila so to majnikova jutra v prirodi in v srei mojem!
Mih. 0. Podtrojiški