'j^eJulo- od&&ui ih, Italije, cnzvvini POŠILJA s IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 5 £eio: 4. St. 109 30. apnita 1944. yiSA ©IMČMA Ig MOIOŽPJI.-. Po evakuaciji pri Dunquerke-u 1.1940 je bila Velika Britanija v zelo nevarni stiski, poleg popolnega pomanjkanja moderno oborožene kopne armade, tudi s pomorskimi vojnimi enotami. Britanska vojna mornarica, ki je prva na svetu, je bila v tem času v tako nevarnih zadregah da bi le z veliko težavo mogla uspešno, če ne že preprečiti, pa vsaj motiti pripravljeni nemški udar na Britansko otočje. Nad 70 britanskih rušilcev je bilo pri operacijah poškodovanih in vsa ta velika flota je bila priklenjena v pristaniščih, kjer so jo z veliko naglico popravljali. V Severnem morju so britanske oblasti postavljale baraže z malimi ribiškimi ladjami, ki so jih z vso naglico rekvirirali in oborožili. Do danes britanske oblasti še niso priobčile podrobnosti o pomorskih dispozicijah Velike Britanije v tem času, vendar smatrajo strokovnjaki, da je celotno Severno morje varovalo komaj 20 rušilcev in dva ducata letal ter nekaj sto oboroženih ribiških ladij. To je bila v glavnem vsa obramba severnega območja Velike Britanije. Pri tem je treba vpoštevati še dejstvo, da je bila nemška mornarica v tem času znatno močnejša kakor pa je danes. Sedaj' je tudi že znano, da so bile priprave za invazijo Velike Britanije s strani Nemcev takrat skoraj popolne. Z renskega področja so Nemci privlekli v francoske invazijske luke veliko število rečnih ladij, iz Nizozemske pa ravno tako veliko število “schootov” (ladje za kanalsko vožnjo). Vse to mogočno ladjevje naj bi v spremstvu nemške vojne mornarice prevozilo prve udarne čete na obrežja Velike Britanije. Poleg tega so Nemci imeli še pripravljene posebne invazijske čolne in seveda tudi ogromno število transportnih letal. Britanski mornarji, ki so takrat stražili po Severnem morju, so danes raztreseni po vseh svetovnih oceanih in s ponosom govore, kako so takrat držali nemške zavojevalce v spoštljivi razdalji s pičlimi 20 rušilci in letali in s pol ducata torpedovk. Danes po 34 mesecih je situacija v Veliki Britaniji tudi v pogledu zmogljivosti britanske vojne mornarice popolnoma spremenjena. Nihče danes ne dvomi o tradicionalni udarni sili britanske vojne mornarice, ki bo odigrala svojo glavno vlogo pri izkrcanju na zahodnih atlantskih obalah. Tudi najpreprostejši mornar se zaveda velikih nevarnosti, ali nihče ne dvomi v uspeh. Izkrcanje zavezniških armad v Severni Afriki, v Siciliji in v Italiji smatrajo Britanci kot samo ob sebi umevno zadevščino. Mnogo govoric kroži po vseh predelih Velike Britanije in že vsak šolarček ve definicijo izraza “invazija”. V 34 mesecih je Velika Britanija združila na svojem otočju ogromne armade in komaj pregledne količine orožja in municije. Vse te stvari seveda ne priobčujejo v podrobnostih, vendar od časa do časa pade s strani merodajnih po kaka številka. 8.000 tankov, 200 ameriških letalskih eskadrilj, 888 aprovizacijskih središč, na sto kilometrov tračnic za železniške proge, na tisoče železniških vagonov in na stotine motornih lokomotiv, na desettisoče topov, metalcev in drugega najraznovrstnejšega orožja. Poleg vojnih ladij bo seveda v mnogem udeležena tudi trgovska mornarica. Nad 50 različnih vrst britanskih ladij bo sodelovalo pri največjem pomorskem podvigu vseh časov. Te ladje so bile v načrtih v trenotku, ko se je Hitler pripravljal za vdor na Veliko Britanijo. Komaj šest mesecev po Dun-querke-u so že prve ladje zapustile ladjedelnice in urile posadke za vdor ne evropsko celino. Kmalu potem je pričela gradnja na veliko po vseh britanskih ladjedelnicah britanske obale in po tovarnah v notranjosti. Do podrobnosti izdelani načrti so preleteli z letali ocean in v Ameriki je proizvodnja dosegla ogromne razsežnosti. Tako se približuje velika ura obračuna. Mogoče že v nekaj dneh ali najkasneje v nekaj tednih bo doživel Hitler udar na zahodu. Maščevalne, zavezniške armade se bodo usule tako iz zahoda kakor vzhoda in juga. Nemci sami z zaskrbljenostjo in strahom sledijo vsem tem pripravam. Po pravici s strahom. Strašen bo obračun s prusijaškimi krvolo-ki. Malo bo prusijaških vojakov, ki so danes raztreseni po vsej Evropi, doseglo domovino. Tisto orožje, s katerim je Hitler z barbarskim cinizmom moril in pobijal evropske narode, tisto orožje bo kriminalno prusijaško raso zreduciralo na nenevarno moč. Parola upornikov v Evropi glasi: "Niti en sam živ Švaba ne sme ostati v osvobojeni domovini !” Vsi evropski narodi imajo temeljite obračune s Prusijaki in prav posebne tudi mi Slovenci. Na stotisoče slovenskih življenj ima Hitler na vesti. V vsaki slovenski vasi se bo po vojni dvigal spomenik, na katerem bodo za vse večne čase zabeležena hudodelstva prusijaških barbarov. Še stoletja bodo slovenski rodovi molili: “Kuge, lakote, vojske in tevtonskih morilcev, reši nas, o Gospod!” SVOBODNA TRIBUNA Donosimo prepis interesantno^ pisma, ko j ega je Dr. Angclinovič uputio pretsedniku ju-gosl. vlade g.B.Puriču. — Op. uredn, Gospodinu Božidaru Punču Pretsedniku Mimsiarskorr bavicia 1 Ministru Inostranih Foslova London Preko g.Šefa Kabineta — Kairo Več su skoro dva mjeseca da ste sa večinom Mi-nistarskog Savjeta u Londonu. Vjcrovao sam, da ste odputovali u London državnim poslom: da bi se u dogovoru sa prcstavnicima jiolitičkih stranaka u Londonu riješila trogodišnja kriza u vladi i emigraciji, pak da bi se u vezi s time smjesta potražilo dodira sa svim borbenim faktorima u zemlji, podrazumjevajuči naravski i Antifašističko \'jcče dotično Narodno Oslobodilačku Vojsku. Usprkos svem nadao sam se, da ste Vi i Vaša vlada zabrinuti -— skupa sa svima nami — sa stavom saveznika, a da sa osječajem odgovornog državnika promatrate razvoj prilika u domov.ni. . Na žalost moj prvi utisak, nakon mog dolaska iz Amerike prije pet mjeseci, i o Vašoj dobroj volji i o Vašem smislu odgovornosti, kao i o Vašem pogledu na odnose u zemlji, bio je ispravan ... Vi na sva ova pitanja ne gledate pogledom državnika ... Sve naime vijesti i svi komunikeji iz Londona javljaju nam, da Vi i Vaša vlada naslavljate svojom fatatnom politikom, koja je u direktnom sukobu sa mišljenjem večine emigracije, u formalnom ratu sa večinom javnog mišljenja u zemlji, a u očitoj suprotnosti sa političkim stavom naših saveznika: Velike Britanije, Sovjetske Rusije i Saveznih Ame-ričkili Država. Vi ne vidite ili nečete da vidite činjenice! — To bi me malo interesiralo, kad ne bi bili u pitanju vitalni interesi zemlje .. . U emigraciji imamo vladu, koja prestavlja više ili matije samo “nuda jus” legaliteta i pravnog kontinuiteta — što je ipalc vrlo važno za interese i položaj naše države u inostranstvu — a u zemlji formira sc / de faeto kontra-vlada, koja bazira svoju cksistenciju na aktivnosti svojih vojničkih elemenata i intenzivnosti svoje propagande. Mi tnožemo kroz kratko vrijcmc da doživimo dvi-jc de faeto medjunarodno priznate jugoslovcnskc vlade. — Pomislimo u tom slučaju na položaj i ugled Jugoslavije! — Kakav če biti naš medjunarodni položaj u odlučnom momentu...?! Zar da uz ove prilike doživimo sukob sa Rusijom, prcstavnicom Slavenstva . . .? ! — Ne bi li to bilo u sukobu sa čitavom prošlošču našeg naroda, osobito njegovog srpskog dijela...?! Naše nastojanje moralo je i mora biti: održa-nje jedinstva u borbi! Izbječi gradjanski rat pod svaku cijcnu ... Pomoči da se narodu vrati Jugoslavija., koju če on urediti i organizovati po svojoj slobodni volji. To je dužnost i zadača legalne jugoslovcnskc vlade u emigraciji. To su shvatili grčki i talijanski državnici, kojim je prvo njihova domovina, a potom održanje na vlas-ti... Žašto od njih nismo ništa naučili ?! Gosp.Pretsedniče, bio sam preko tri godine u od-lučnoj i načelnoj opoziciji svim kr. jugoslovenskim vladama i njihovoj politici u emigraciji; sve vlade u emigraciji prije Vas, i vlada Simovič-Jovanovič, i vlada Jovanovič-Krnjevič-Krek, i vlada Trifunovič-ICrnjevič-Krck vodile su politiku koja nije bila u skladu sa vitalnimi interesima zemlje. Prema torne sam javno i otvoreno zauzimao svoj stav. Vaša je vlada, kao logička posljedica njihove pogrešno vodje-ne politike, došla kao nužno zlo; ali zlo, koje se s dana na dan pogoršavalo i koje je sistematski ubijalo svaki autoritet vlastitc države. Kad sam pre pet mjeseci došao iz Amerike u Kairo nadao sam sc u prvi mah, da bi još bilo vremena, da sc Vašim odlaskom s vlade eventualno popravi situacija. Dan prije mog dolazka u Kairo dao je ostavku na ministarskom položaju moj brat Bc-rislav — tekar nekih 50 dana nakon oslobodjenja iz talijanskih tamnica i prcuzcča ministarskog položaja — radi ncslaganja sa izjavom i stavom vlade o unutarnoj politici u zemlji. Upozorio sam Vas, da je to “memento’’ i da je poželjna Vaša ostavka, a da bi to moglo eventualno biti izlazna točka za jedmi novu i zdraviju državnu politiku ... Dva puta sam javno zauzeo stav... — Naravski sve užalud. Vaš odlazak u London pobudio mi je ipak nadc ... Nadao sam sc, da su Vas na koncu opametili svi udarci, koje je radi Vaše politike Jugoslavija primi-la ... Vidim da je sve uzalud. U ostalom bojim sc da je več i sve kasno ! Punim jedrima plovimo u gradjanski rat... Zašto, komu za volju ... ? ! Pošto je neču gradjanski rat i neču ni izdaleka da bi me smatrali Vašim sukrivcem, to Vam ovim putein stavljam do znanja: da s Vama t.j. kr.vladom i formalno prekidam sve političke veze i odnose. Znam, da ima i mnogo drugih dobronamjernih ljudi, koji če kroz kratko vrijeme doči do istog zaključka ... Ne smatram ja za ovaj gradjanski rat isključivo i samo odgovornom kr.vladu. Za svaki sukob potrebne su najmanje dvije Strane... U ostalom ima više uzroka i uzročnika u torne žalosnom faktu ... Ali jedna legalna jugoslovenska vlada, sa kontinui-tetom 27 marta 1941 godine, koja takodjer svojim greškama stvara uslove gradjanskom ratu i svojom ih politikom opravdava, snosi glavnu odgovornost i stavi ja se u položaj najtežeg krivca. Nije tu posredi pitanje Srba i Hrvata. Vi dobro znate da su za mene oni jedno te isto ; jedan te isti narod: Jugoslaveni. Meni nije glavno ni pitanje poli-tičkog ili socialnog uredjenja, republike ili monarhije itd., več je meni pitanje Jugoslavije i jugosloven-skog naroda — koji je izvor i prvotni razlog svemu. Slobodan sam gradjanin. Odavno sam i formalno prelcinuo sve partijske obveze i veze — nakon što sam se kroz godine odlučno i dosljedno borio proti u suštini naci-fašističkog sistema knez Pavlc-Stojadinovič-Cvctkovič. Prvog dana mog izlazka iz zemlje zastupao sam, kao otida još podpretsednik jedne stranke, tezu da se sve političke stranke same vlastitom slobodnom voljom razpuste kao praktički u emigraciji suvišne. Inače kao državni penzioner po zakonu imam uvijek pravo na penziju. Ali ako mislite, da po bilo kojoj Vašoj uredbi imate pravo, da mi oduzmete moju penziju —-'oduzmite. I to radje nego da budcm i prividno sukrivac vaše politike! Nišam- čovjek koji to poručujem; otvoreno Vam kažem moje mišljenje. Ne govorim Vam to radi nekih ličnih razloga ili sukoba. To Vam kažem mirno i promišljeno; dosljedno svom trogodišnom opozicionom stavu i cijeloj svojoj poštenoj nacional-noj prošlosti. U mom javnom radu nišam se nikada klanjao ni pred nikim uzmicao; nišam svojim političkim radom ni zaradio ni zaštedio para. Govorim Vam kao jugo- slovenski patriota vedra čela i čista obraza ... U ostalom volim i životariti u kojem koncentra-cionem logoru, nego li i prividno biti sukrivac borbe protiv vlastitom narodu. Naši ljudi se bore i ginu za Jugoslaviju, a ja neču da im u bilo kojoj formi upadam iza ledja, bez obzira na njihov politički stav i mišljenje. To je sve ... Kairo, 23 aprila 1944 god. Nužnim poštovanjem-dr.B.Grgur Angjelinovič bivši narodni poslanik i senator, ministar u pensiji, Pred letom dni so se tam nekje na Dolenjskem zbrali tvorci O.F. k skupnemu zborovanju. Pri tej priliki je glavni duhovni voditelj Slovenske Osvobodilne Fronte, g. Josip Vidmar spregovoril zgodovinske besede. — Ta govor je izšel tiskan v brošuri, ki je po dolgih ovinkih končno prispela tudi v naše uredništvo.Josip Vidmar je eden najmočnejših slovenskih duhov sedanjosti in je zato potrebno, da prebirata njegove klene besede tako prijatelj kakor nasprotnik O.F. Tovariši in tovarišice! Pri početku današnjega zborovanja ali posvetovanja aktivistov Osvobodilne Fronte povdarjam, da je njegov namen in smisel utrditev in še tesnejša strnitev naše Narodno-osvobodilne organizacije. Zaradi tega se mi zdi prav in dobro, če za uvod k temu zborovanju vnovič in skupaj premislimo in si čim bolj osvestimo, kaj je Osvobodilna Fronta, kaj pomeni in prinaša gibanje in snovanje, ki ga označujemo s tem imenom in ki mu vsi služimo z besedo in dejanjem, z bojem in s svojimi življenji. Dobro in umestno pa je to naše skupno razmišljanje o Osvobodilni Fronti še tem bolj zaradi tega, ker praznuje ta pokret prav te dni pomembno obletnico. Včeraj sta namreč minili prav dve leti, kar je bila v Ljubljani na sestanku zastopnikov komunistične stranke, Sokolov, krščanskih socialistov in kulturnih delaccv, zasnovana in ustanovljena Osvobodilna Fronta kot vsenarodna organizacij^, takojšnjega u-pora proti okupatorjem in boja za dokončno osvoboditev in združitev vseh Slovencev in vsega slovenskega ozemlja v Združeno Slovenijo, ki bi v bodoče imela vso pravico do resnično demokratičnega samoodločania o svoji nndaljni usodi. VSENARODNOST O.F. V tej prvotni zamisli Osvobodilne Fronte, ki je ostala do danes neizpremenjena, so predvsem važne tri stvari, ki jih je treba zlasti v današnjem času prav posebno povdariti. To so njena vsenarodnost, njena narodno osvobodilna volja in njena zamisel o demokratični suverenosti slovenskega naroda. V sedanjih dneh, ko stojimo sredi dogodkov, ki bi jih skoraj že lahko označili z besedo državljanska vojna, je posebno važno, da se zavedamo vsenarodnega značaja Osvobodilne Fronte. Ne sme nas begati ali celo spravljati v dvome dejstvo, da imamo nasprotnike, organizirane in dovolj številne nasprotnike. Takoj po ustanovnem sestanku je šlo začetno jedro Osvobodilne Fronte na delo. Pričelo se je z razgovori in konferencami z najrazličnejšimi obstoječimi strankami in frakcijami, celo s posameznimi skupinami. Nobena skupina ni bila prcneznatna. Niti ena frakcija kake stranke ni bila izključena, ali prezrta. Pogoja za sprejem v Osvobodilno Fronto sta bila za vse samo dva: pristanek in osnovni program in dostojna politična preteklost. Po tej poti je ustanovno vodstvo v tednih in mesecih pridobilo za vstop poleg prvotnih skupin, poleg Komunistične stranke, Krščanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev še dvanajst večjih političnih skupin, med njimi socialistično stranko, celotno kmetsko stranko, Samostojno demokratsko stranko, Zvezo kmetskih fantov in deklet, frakcijo nekdanje Ljudske stranke itd. itd. Če si predstavite vse te stranke boste videli, da tvorijo ogromno večino, takorckoč gosto mrežo, razgrnjeno preko vsega slovenskega ozemlja, in v katero je bil dostojno zajet ves slovenski narod. Samo v Ljubljani je živo delovalo nič manj kot 400 odborov in krožkov Osvobodilne Fronte. Za primer, kako skrbno je bilo vodstvo v svojem prizadevanju za mobilizacijo vseh vrednih sil v narodu, naj vam povem, da se je s številčno neznatno skupino Mlade JNS pogajalo dolge mesece z vso strpnostjo in obzirnostjo, in da prav gotovo ni krivda Osvobodilne Fronte, če se ta frakcija naposled le ni vključila v vrsto Osvobodilne Fronte. Vodstvo pa ni vztrajalo in se trapilo s to skupino toliko časa iz strahu pred njo ali iz brige za čim večjo oblast, temveč je v tem in v vsakem primeru stremelo samo za tem, da bi narodno osvobodilnemu gibanju ohranilo sleherni drobec zdrave in pozitivne energije v narodu, in da bi nobenemu častnemu in vrednemu Slovencu ne zapiralo poti do dela za našo veliko stvar. Osvobodilna Fronta je torej prcprcgla vso Slovenijo in zajela vse naše ljudske množice. Jasno pa vam mora biti, da nikakor in pod nobenim pogojem ni marala in ni smela sprejeti v svoje vrste strank, ki so se v jugoslovanski preteklosti osramotile in omadeževale s prodajanjem slovenskih narodnih interesov vladajoči beograjski čaršiji, ali ki so celo svoji čaršiji ih svojim interesom na ljubo podpirale peto kolono na naši zemlji ali celo same bile peta kolona za naše okupatorje. V ti dve sramotno zaznamovani skupini nesprejemljivih je Osvobodilna Fronta utemeljeno štela vodstvi obeh do tedaj vodilnih političnih strank, JRZ in JNS, ki sta bili iz Osvobodilne Fronte v naprej in nepreklicno izključeni. Če danes pogledamo Belo Gardo, bomo našli v njej prav te ljudi v vodstvu, ki jih je Osvobodilna Fronta odklanjala, in sicer so ustanovitelji Bele Garde ne zaradi tega, ker k Osvobodilni Fronti nikdar pristopili ne bi bili, pač pa, ker so ji po bistvu nasprotni, kakor so že od nekdaj sovražni vsem resničnim interesom slovenskega naroda. Ti ljudje in njihovi hlapci in , zaslepljenci danes niso z nami, marveč proti nam. Ali je zato Osvobodilna Fronta manj vsenarodna? Kdo so ti ljudje ? Prejeli so denar, podporo in orožje od okupatorja, to se pravi od smrtnih sovražnikov našega naroda. NARODNO-OSVOBODILNA VOLJA Druga poglavitna stvar v osnovah Osvobodilne Fronte je njena narodno-osvobodilna volja in njiena rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Spomnite se ideoloških in političnih bojev v Jugoslaviji, bojev zaradi narodnega vprašanja, spomnite se nekdanjih Jugoslovenov, Samoslovencev, slovenoborcev, avtonomistov in kar je še imen, ki so nastala iz tistih dni. Zavedni in častni Slovenci so se tedaj morali boriti za priznanje slovenske narodne individualnosti ne samo z Beogradom, temveč tudi z domačimi Jugo-sloveni, ki so nam narodno samobitnost, tembolj pa pravico do samoodločbe, odrekali in prepovedali, ki so se povzpeli celo do tega, da so nam odrekali in prepovedali ime slovenski narod Bili smo zanje samo — rod. Potem je prišla vojna, prišel razpad Jugoslavije, sramotni nastanek “samostojne” Hrvatske, in marsikomu je postalo jasno, da je slovenski narod prepuščen sam sebi in da si mora pomagati sam. Samoodločba je nenadno postala nujna. Osvobodilna Fronta, ki se jb osnovala takoj po okupaciji, je pravilno in brez vsakega pristrastja za ta ali oni tabor in povsem v skladu z resničnostjo, opredelila stališče slovenskega naroda tako do narodne samobitnosti, kakor do jugoslovanstva in do Jugoslavije. V njenih osnovnih točkah stoji povsem jasno: ‘ Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti južnih slovanskih narodov, ne priznava Osvobodilna Fronta razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost svojih narodov... Po osvoboditvi bo o notranji ureditvi Združene Slovenije in o njenih zunanjih odnosih odločeval slovenski narod sam.” V teh kratkih geslih je izraženo tisto pravo slovenstvo in jugoslovanstvo, ki ga vsakdo izmed nas čuti v svojem srcu. Med nami pravica slovenskega naroda do samoodločbe, ki je pravica slehernega naroda, ni več vprašanje. Jasno je, da čutimo krvno sorodstvo s svojimi južnimi brati, s Hrvati, Makedonci, Črnogorci, Srbi itd. Toda mi se zavedamo svoje temeljne pravice do samoodločbe; kakor priznavamo pravico do samoodločbe vsakemu teh narodov, tako zahtevamo enako priznanje od njih tudi zase. V tem je osnovna razlika med staro in bodočo Jugoslavijo, Jugoslavijo bihaškega Antifašističnega Veča Narodnega Osvobojen ja Jugoslavije. Zaradi te razlike smo se z mirnim srcem vključili v bihaško Jugoslavijo, če jo smem tako imenovati, in se je naša vojska vključila v Narodno Osvobodilno Vojsko Jugoslavije, kajti Jugoslavija in njena vojska stojita glede narodnega vprašanja na stališču, na. katerem stojimo tudi mi, namreč : “Po osvoboditvi bo o svojih notranjih in zunanjih odndšajih odločal vsak jugoslovanski narod sam.” r Toda Osvobodilna Fronta je šla v svajOrp programu še dalje in se je dotaknila še širšega slovenskega vprašanja ter izjavila, da “stremi k- povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.” S tem odločilom je opredeljena vsa narodna osvobodilna volja Osvobodilne Fronte. Ta volja je nova, revolucionarna in ustreza vsem, tudi najglobljim naravnim zahtevam in pravicam slovenskega naroda, ne da bi hotela omejevati življenjske interese katerega koli drugega naroda in ne da bi hotela ali bila pripravljena omejevati nas same. DEMOKRATIČNA SUVERENOST Ko prehajam k tretji osnovi Osvobodilne Fronte, k njeni tezi o demokratični suverenosti slovenskega naroda, moram spregovoriti o nekem dejstvu, ki je za zgradbo Osvobodilne Fronte izredne važnosti. To dejstvo pojasnuje marsikaj v njeni zgodovini in je bistveno vplivalo tako na njeno vsenarodnost kakor na njeno miselnost, in zaradi tega je tudi misel o demokratični suverenosti našega naroda povsem jasna in verodostojna. Značilnost, ki jo imam v mislih, bi na kratko lahko označili z besedami: Vloga Komunistične stranke v Osvobodilni Fronti. Že prvi, ustanovni sestanek, Osvobodilne Fronte je bil sklican na pobudo Komunistične stranke. Ravno tako se je Komunistična stranka po svojem zastopniku ne le udeleževala vseh sestankov in pogajanj, marveč je večidel te sestanke tudi vodila. Dala je osvobodilnemu boju na razpolago vso svojo organizacijsko izkušenost, vso svojo organizacijo samo, vso svojo tehniko in vse svoje znanje glede ilegalnega in konspirativnega političnega delovanja. Toda dala mu jie še mnogo več. Osvobodilna Fronta, kakor je nastala, je bila zamiselno in nazorsko zelo pisana družba, dasi jo je Vso prešinjala osvobodilna volja. V ta ideološko tako pisani sestav je lahko samo komunistična stranka s svojo ostro začrtano, na sociološki znanosti temelječo, napredno politično miselnostjo mogla vnesti enotnost. Njena miselnost je v narodnostnem pogledu najbolj svobodoljubna in revolucionarna. Primer Sovjetske Zveze, o kateri je ameriški državnik Harriman dejal, da je vzorno rešila vprašanje sožitja tolikih narodov, nam je to nazorno dokazal. Sovjetsko dejstvo je meščanstvu in izobraženstvu odprlo oči, proletariat pa je ravno tako pridobilo za narodno osvobodilni boj, ga zaposlilo z narodnostnimi težnjami ter vzbudilo v njem zaupanje do našega novega nacionalizma, čeprav je bil nacionalizem vsedotlejl vedno samo eno izmed sredstev vladajočih v razrednem boju zoper delovne množice. A vloga Komunistične stranke med nami ni bila samo notranje politična, temveč je imela tudi zunanje politični pomen. Komunistična stranka Slove- nije je stranka z enakim programom, kakor ga ima vladajoča stranka v Sovjetski Zvezi. Naravno je, da je njeno delo med nami vzbudilo v vladajoči stranki v Sovjetski Zvezi in s tem tudi v državnem vodstvu Sovjetske Zveze posebno pozornost. In kaj pomeni za nas naklonjenost in celo zanimanje največje vojaške velesile, ki skoraj že dve leti malone sama nosi vse breme velikega spopada med osjo in zavezniki, čutimo že danes po priznanju in zanimanju vsega sveta, a še vse drugače bomo to naklonjenost čutili, o tem smo trdno prepričani, pri mirovnih pogajanjih, pri katerih se bo naša narodna usoda urejevala za dolgo, dolgo bodočnost. Poleg sedanjosti pa je treba naposled pri presojanju deleža Komunistične stranke v našem osvo- Fronti, je njena logika, njena razumnost. Toda razumnost in logika še zdaleka nista celotna Osvobodilna Fronta, zakaj Osvobodilna Fronta ni samo program, marveč življenjska resničnost, življenjska polnost, je čustvo in kri, je trpljenje in navdušenje, je žrtvovanje in umiranje, je ustvarjanje, je zgodovina. Ko govorim te glasne besede, tovariši in tovarišice, bi rad, da bi se zdajle v tej skupnosti do kraja zavedali vse velike resničnosti našega osvobodilnega boja, tega, kar delamo in živimo. Primerjajmo svojo dobo in svojo nalogo z dobo in nalogami naše preteklosti. Tisoč tri sto let živi ta narod nesvoboden in zatiran na tej čudoviti in nevarni zemlji. Tisoč tri sto let živi pod pritiskom surove sile večjih narodov, razdrobljen in razdeljen na razne dežele bodilnem boju upoštevati tudi bodočnost. Predsednik čehoslovaške republike, dr.Bcncš, je lansko leto dejal po londonskem radiju, da bodo Evropo po tej vojni pretresale socialne revolucije, v primeri s katerimi so bile revolucije po prvi svetovni vojni prave malenkosti. Kdor gleda malo dalje bo sprevidel, da morajo imeti tako strahoviti dogodki, kakor je sedanja vojna, mogočen vpliv na vso socialno zgradbo evropske družbe. Kdo naj slovenski narod v tej bodoči nevihti privede do zaželjenega cilja? Zakaj slovenski narod bo moral svojo svobodo urejevati in graditi sredi evropskega pretresa, kar bo lahko storil le, če bo mogel tudi za bodoče čase ohraniti skupnost, ki je pod vodstvom Komunistične stranke nastala v naši sedanji Osvobodilni Fronti. Jaz, ki sam nisem član stranke, to lahko mirno izrečem, ne da bi se bil kdaj odrekel samostojni politični presoji. Toda ravno ta mi za slovensko bodočnost zmeraj znova kaže samo tisto pot, ki jo svetuje in ubira komunistična stranka. Naša prednja straža je, naša udarna četa v boju za svobodo. Z njeno ljudsko miselnostjo pa nam je dokončno zajamčena tudi resnično demokratična suverenost slovenskega naroda. SLOVENSKI ČUDEŽ Tovariši in tovarišice! Vse, kar sem vam doslej govoril o Osvobodilni pod raznimi gospodi. Pride svetovna vojna, in z njo rahlo upanje na osvoboditev. Toda v tej vojni smo sc Slovenci morali boriti na strani zatiralcev in za naše zatiralce — in mir nam je kajpada prinesel razočaranje. Ostali smo razdeljeni na štiri države. Naposled izbruhne druga, sedanja vojna. Zasveti nam z novo možnostjo novo upanje. Toda država, v kateri živi večina Slovencev in ki jo imamo za svojo narodno državo, se zruši pod prvimi udarci sovražne sile, razpade, sovražnik jo zasede — in slovenski narod ostane praznih rok v šapah podivjanih fašističnih zveri. Obupnejšega položaja si ni mogoče misliti. Tedaj se zgodi čudež. Mahoma sc slovenski narod zave, da je sedanji vojni spopad nemara zadnja prilika, da doseže svobodo in združitev. Zave se svojega dostojanstva in tega, da si mora pomagati sam. Narod, ki jo tisoč let prelival kri za nasilne tujce, narod, ki se je zdel drugim in celo sam sebi rojen skoraj samo za hlapčevstvo, ta narod je v najslabših možnih okolnostih, praznih rok, zapuščen od svojega dotedanjega vodstva, raztrgan med tri do zob oborožene in načrtno podivjane fašizme, sklenil oborožen upor in boj zopet okupatorje. In da je čudež popolnejši, doseza v tem svojem uporu uspehe. Italijanski časnikar je ta krasni podvig imenoval blazno junaštvo. Mi pa vemo, da v našem osvobodil- nem boju ni nič blaznosti, marveč samo tista neugo-nubljiva moč, ki se rodi v velikih zgodovinskih tre-nutkdi, in v narodih, ki so zreli, prebujeni in odločeni ne zamuditi poslednje prilike za dosego svobode. Tako smo torej storili to “blazno” junaško dejanje — in smo iz niča, dejansko iz niča, samo na zavesti ljudstva gradili, ustvarili svojo partizansko vojsko, prvič v zgodovini in to v najstrašnejšem trenutku našega narodnega življenja. Prva slovenska vojska po trinajst stoletjih, naša vojska, ki se buri za nas, za našo usodo, za našo bodočo svobodo; razgledi, ki se samo zaradi tega dejstva odpirajo pred nami, so nad vse obetajoči. Osvobodili se bomo in dosegli kar želimo, zakaj s svojo odločitvijo pred dvema letoma smo sc od enega najbrezpravnejših in najmanj upoštevanja vrednih narodov mahoma povzpeli nied tiste, ne po številu, temveč po duhu — velike narode, ki jih svet spoštuje in ki jih ob uri obračuna ne bo mogel neupoštevati. NAJVEČJE POGLAVJE SLOVENSKE ZGODOVINE In zdaj preskočimo še nekaj desetletij ter poglejmo v bodočnost. O čem in o kom bo govoril bodoči slovenski politik, kadar bo navduševal Slovence za velika dejanja? O čem in o kom bo govoril slovenski romanopisec in dramatik? Prepričan sem, da o našem osvobodilnem boju kot naj večjem poglavju naše zgodovine; o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar pri tem čutili in česa smo se v tej naši borbi zavedali. Posredovali bodo zanamcem duha, bi živi v nas, to junaško blaznost — in jim jo kazali Lot naj višji polet naše narodne volje, da bodo iz nje -črpali moč za svoje svetlejše naloge. To in prav nič manjšega ne ustvarjamo in ne živimo danes. To je Osvobodilna Fronta. Kdaj so Slovenci delali kaj večjega ? In še na to dejstvo bi vas rad pred zaključkom na kratko opozoril, tovariši in tovarišice. Vsak narod ima može, ki svetijo kakor zvezde stalnice na njegovem nebu, da mu kažejo pota in najvišje smotre. V svoji kulturni preteklosti imamo tri take može: Prešerna, Levstika in Cankarja. Imamo Prešerna z njegovim velikim in otožnim snom o bodočem slovenstvu, živečem svobodno v svobodni in Strpni družini narodov ; o ponosnem slovenstvu, ki bo prežeto z ljubeznijo do domovine. Imamo Levstika, ki sc je boril in bil za ljudsko in demokratično, pošteno in značajno politiko, dokler se ni zrušil pod udarci, ki so padali po njem od tako imenovanih ali bolje rečeno samozvanih političnih prvakov in prvo-boriteljcv. In imamo Cankarja, ki je s krvavo bolečino v srcu smešil tradicionalno pohlevnost in hlapčevstvo slovenskega človeka, pohlevnost in hlapčevstvo, ki ju je tako točno zadel v odgovoru svojega Sebivvitza von Schivvitzhofna cesarici Tereziji na vprašanje, kakšne narodnosti je, “Oprostite, veličanstvo, iz Kranjske sem". Vse njegovo smešenje je imelo namen osvestiti Slovence, jim dati samozavest, ponos in pogum. Ali se vam ne zdi, da je vpliv Osvobodilne Fronte na Slovenskem uresničil, kar je Cankar skušal doseči s svojo ironijo? Ali ni danes slovenski človek samozavesten, ponosen in pogumen? Ali sploh more biti drugače, če se prav zaveda, kar se v tem narodu dogaja, če se zaveda veličine, ki jo je v tem zgodovinskem trenutku pokazal? Ali ni Osvobodilna Fronta resnično prerodila slovenskega človeka, kakor si je to določila v eni izmed osnovnih točk svojega programa ? Ali ni Osvobodilna Fronta v slovensko politiko vnesla premočrtne, značajne in poštene, ljudske in demokratične politike, za katero se je boril Levstik? In ali ni v slovenskih ljudskih množicah prebudila domovinske ljubezni, katero je tako vroče zahteval od svojih rojakov Prešeren ? In naposled, ah ni že danes gotovo, da bo Osvobodilna Fronta uresničila tudi njegov veliki sen o svobodnem slovenstvu v družini svobodoljubnih in strpnih narodov ah vsaj v družini narodov, ki bodo morali slovenski narod spoštovati in mu priznati pravico do svobode? Ali ni tedaj Osvobodilna Fronta izvršitcljica in izpolniteljica oporoke in največjih narodnih zahtev teh velikih naših mož? Ali ni duh, ki preveva našo Osvobodilno Fronto, njihov duh. Kdor še količkaj dvomi o tem, naj pomisli še to, da so današnji nasprotniki Osvobodilne Fronte zakoniti potomci in nasledniki prav tistih ljudi, ki so nekoč zasramovali Prešerna, ki so Levstika obsodili z znanim stavkom: “Pogine naj pes!” in ki so v prvih dneh lega stoletja sežigali Cankarjevo prvo knjigo, Jasno je torej, da so naši geniji z nami in da smo mi z njimi. Tudi to je Osvobodilna Fronta. Tovariši in tovarišice, Osvobodilna Fronta pa je tudi kri, je žrtev, je trpljenje in za marsikoga tudi smrt. Zdi se mi, da ne smem skleniti lega svojega nagovora, ne da bi se spomnil vseh tistih, ki so dali življenje za našo sveto narodno-osvubodilno stvar. V njih počastitev vas pozivam, da vstanete in se poklonite njihovemu spominu z enominutnim molkom. Toda za tistega, ki je samega sebe posvetil velikemu smotru, smrt ni strašna, temveč poveličanje. Maksim Gorki je nekje zapisal, da zmage ne pribore tisti, ki ostanejo, temveč tisti, ki padejo. Njihov delež pri osvobojeuju slovenskega naroda je največji. Dali so življenje za največjo nalogo, ki je bila kdaj dana kakemu slovenskemu pokolenju. Mi moramo za to našo nalogo živeti in delati in biti pripravljeni sprejeti za njo vsako žrtev. Prva naša dolžnost je neprestano dramiti v naših srcih zavest o veličini naših dni in o veličini cilja, ki je pred nami. Zavedajmo se, da nas bodo najbolj velikodušni in najplemenitejši zanamci v svojih sanjah zavidali za to našo nalogo, če jo bomo dobro izpolnili, — in da nas bodo bridko sodili, če jo bomo zanemarili. Utrujenost nam ne sme biti opravičilo. Zakaj sodili nas ne bodo samo oni, sodili nas ne bodo s strašnimi obsodbami samo naši mrtvi tovariši, temveč soditi se bomo morali tudi sami. So trenutki v življenju vsakega človeka, ko sc nenadoma zave svoje vrednosti In nevrednosti — in grenko je spoznati, da si bil nevreden pred najvišjo nalogo v zgodovini svojega naroda. Storimo tedaj vsi, da je bomo vredni, da bomo resnično osvobodilni borci, v katerih živi in snuje genij naših velikih mož, genij naroda, ki se je po tisoč tristo letih suženjstva v najtežjih okolnostih odločil, doseči svobodo in si tako ustvariti pogoje za izpolnitev svojega poslanstva, ki sluti in čuti, da ga nosi v svojih človeških globinah. Josip Vidmar. FRANK GERVASI MARŠAL- TITO SEF JU GOS L. N. O. VOJSKE Frank Gervasi je napisal zanimiv članek o maršalu Titu, ki ga v izvlečku prinašamo tudi čitateljem “Bazovice”. Pred petnajstimi leti je bil Josip Broz neznaten mož, s katerim se je ukvarjala samo še tajna policija v Beogradu, Zagrebu in Splitu. Zakaj ? Organiziral je Združenje metalurgičnih delavcev in bil eden izmed voditeljev sindakalističnega gibanja v Jugoslaviji. L. 1929. je bil aretiran in po štirih letih zopet na svobodi. Danes ima 55 let in je poveljnik armade 200.000 mož in žena - mogoče tudi 300.000, ki so vsi združeni v N.O.V. Jugoslavije in ki so se prepričali, da “sužnji” lahko zmagajo v bitkah, ali da samo svobodni ljudje zmagajo v vojni. Danes je Josip Broz vojaški in duhovni šef gibanja, ki je ustvarilo nekaj novega - ljudsko vojno. Ves svet pozna danes Josipa Broza pod imenom Tito. Tito je bil rojen na neki kmetiji blizu Zagreba. Njegov oče je bil Hrvat, mati pa Slovenka. Tito je srednje postave s širokimi rameni in markantnim obrazom. V profilu izgleda kot pesnik ali filozof, ki bi pa lahko bil tudi spreten delavec. Njegov obraz je trd in odločen z visokim čelom. Kadar Tito govori se trdovratno drži predmeta in sobesedniku stalno gleda v obraz. Nikoli ne prekinja in mirno posluša vse dokler niste povedali svojega mnenja do konca. ČUVSTVO PREVLADUJE Tito pokadi ogromno število cigaret in se zavija v močan dim, kakor bi kadil pipo. Tito ni “jekleni mož”, pač pa nasprotno je zelo čuvstven. Vest, da sta padla dva njegova tovariša je Tito prejel z brzojavko v noči, ko je N.O.V. zavzela mesto Jajce v srcu Bosne. Največje poslopje v mestu, Sokolski dom, je bil z vso hitrostjo spremenjen v središče narodno-osvobodilne kulture: Telovadnica je bila vsa okrašena z ruskimi, britanskimi in ameriškimi zastavami. Častno mesto na zidu je bilo rezervirano za ogromo Titovo sliko. Z mize je visela jugoslovanska zastava z rdečo zvezdo na sredi. Dvorana je bila napolnjena s plesalci. Tito je sedel s predsednikom Ribarjem in svojim štabom pri mizi medtem ko je kurir prinesel brzojavko. Sava Miloševič, profesor biologije in Kovačevič, veliki jugoslovanski pesnik, sta ostala težko ranjena v Foči, medtem ko so se oddelki N.O.V. umaknili v teku oktoberske ofenzive v Črno goro. Brzojavka je pripovedovala, da so morilci obema ranjencema prerezali vratove. Tito se je dvignil. Godba je prenehala in ples tudi. Vsi prisotni so z napetostjo opazovali, kako je polagoma odšel iz telovadnice. POGUM IN VZTRAJNOST Prebivalstvo Jugoslavije je Tita postavilo na prestol legendarnega junaka, pogumnega in vztrajnega, ki je za vzor vsem in vedno na čelu svojih bojevnikov. Prebivalstvo ga ceni kot odličnega vojaka in modrega državnika. Mogoče, da Tito ni vojaški genij v pravem smislu besede, ali vsekakor ima ogromne sposobnosti za vodstvo vojaških operacij. Šestim nemškim ofenzivam se je z največjim uspehom uprl in v tem trenotku njegovi bojevniki bojujejo proti Nemcem sedmo ofenzivo. Postavil je na noge ogromno armado z odlično moralo in disciplino. Kot državnik Tito mogoče ne doseže Staljina, ati vsekakor se mu je posrečilo zbrati okrog sebe Srbe, Hrvate, Slovence, Črnogorce in Macedonce. V začetku so bili partizani po veliki večini komunisti. Danes so v tem gibanju zbrane vse jugoslovanske politične stranke in frakcije. V “Proletarcu” je izšel članek, ki ga je napisal sam Tito in v katerem pravi med drugim tudi tole: “Te besede so namenjene širokim množicam, da bi lažje razumele važnost gibanja, ki je na pohodu. Želel bi, da bi vsi, ki imajo strah pred bodočnostjo uvideli, da je ena sama pot, ki vodi k boljši bodočnosti, k svobodi in enakopravnosti: sedanja narodna borba za osvobojen je . .. Nihče nima potrebe, da bi se čutil danes osamljenega proti vsem tistim nevarnostim, ki so povzročile toliko gorja našemu ljudstvu .. . Versajska Jugoslavija je postala zemlja, kjer so bila narodna preganjanja tipična oblika obstoja države. Hrvatje, Slovenci in Črnogorci so se smatrali kot manj vredna ljudstva. Macedonce so ponižali na stopnjo sužnjev... Srbska hegemonija je ustvarjala policijski režim... gojila sovraštva, in nemški in italijanski fašisti so koristno izrabljali ta nasprotja in z njihovo pomočio fabricirali jugoslovanske kvislinge Paveliča, Nediča .. TITOVO DELO Ta članek je bil napisan skoro pred poldrugim letom. V tem času je Tito ustvaril poleg velike armade tudi politično državo, ki je dobro oganizi-rana. Pred poldrugim letom je Tito mislil skoro s polno pravico, da Sovjetska Rusija prenaša 90% vojnih bremen. Danes ne misli več tako, ker sprejema materialno pomoč od Velike Britanije in Amerike v obliki orožja, municije in zdravil. Fred poldrugim letom je Tito vztrajal pri komunistični vlogi, ki naj bi osvobodila Jugoslavijo, Postavil je na noge vlado po sovjetskem vzorcu in imenoval Antifašistično veče za narodno osvobojen-jc Jugoslavije. Uvedel je splošno volilno pravico. Ali od tedaj je Titova propaganda postavila nova načela: 1. Pravico do zasebne lastnine. 2. Svobodo industrijskega in trgovskega udejstvovanja. 3. Federativno vladavino. Izgleda, da hoče Tito ustvariti državno tvorbo, ki bi bila nekako v sredini med komunizmom in kapitalizmom. Z vso silo je Tito pobijal analfabetizem. Ustanovil je državne šole tudi za odrasle in obvezne tečaje za ženske in moške neborcc. Ustanovil je državno gledališče. Igralci so sedaj na turneji po osvobojenih pokrajinah. Tita podpira tudi cerkev. Vsaka brigada ima svojega kaplana: katoliškega, pravoslavnega, muslimanskega in židovskega. Najmanj eno četrtino Titove vojske tvorijo ženske, ki so ravnotako hrabre kakor moški. Tito je poročen z mlado Slovenko blondinko, ki je njegova druga soproga. Njegova žena je predsednica Ženskega antifašističnega sveta. Je diplomirana filozofka zagrebškega vseučdišča. Tito ima sina po svoji prvi ženi, ki je. danes aktivni častnik v sovjetski armadi in je bil pred časom proglašen za ljudskega junaka. V času od maja do oktobra 1941 sta maršal Tito in predsednik dr. Ribar trikrat obiskala štab generala Mihnjlovica in sc trudila, da bi prišlo do zedinjenja obeh armad. Vsakikrat, tako so pripovedovali dclcgatjc N.O.V. v Kairu, je Tito odšel k Mihajlo-viču brez orožja v spremstvu dveh svojih vojakov. Ali vsi ti napori so bili zaman. Tito nima vojaške šolske izobrazbe, kljub temu si je pridobil obširno znanje. Mogoče bi ga kdo smatral za diktatorja, vsekakor je res, da je v sedanji vojni prevladujoča figura. Na oni strani Rokavskega preliva pripravljajo zavezniki največjo ofenzivo vseh časov. Tako je pred kratkim berlinski napovedovalec tolažil Nemce. Rokavski preliv je najbrže najbolj zanimiva vodna pot na svetu. Meri komaj dobrih 600 km v dolžino. Že v prvih časih zgodovine je igrala ta vodna pot pomembno vlogo. Pred leti je marljivi eitatclj! angleškega časopisja lahko dnevno prebiral tri kratke vrstice: “Temperatura v Rokavskcm prelivu: toplo, sončno vreme, zmerna toplota; morje je mirno". Ali takrat, ko so prišli Nemci na pičlih 26 milj pred Dover, pripravljeni, da navalijo na Britansko otočje, so vremenske napovedi nenadoma prenehale. Med številnimi morskimi cestami je Kokavska pot razmeroma mlada. Nastala je v ledeni dobi, ko se je Britansko otočje ločilo od evropske celine, in so vode Atlantskega oceana napolnile nastalo razpoko, da sc združijo z valovi Severnega morja. V razpoki sami je nastalo morsko vrenje, ki sc vse do danes še ni pomirilo. Atlantske vode v mogočnih valovih tisočletja razbijajo debele plasti kopne zemlje in ustvarjajo ogromne mase gibljivega peska. Na dolžini 600 kilometrov udarjajo neprestano valovi ob granitne bloke Cornvvallskc, na rdeče in bele strmine Devona in Kenta. Na 300 kilometrov udarja morski orkan na francosko obalo in obupujoči mornarji so na vse kriplje poskušali odgoncliti veliko skrivnost nemirnega Pozejdona, ki varuje Britansko otočje. Z vso natančnostjo so mornarji beležili vetrove, ki pihajo iz zahoda, opazovali morske tokove, ki drve proti Severnemu morju. Pri tem so sc prepričali tudi, da mirno morje v bližini Dovcrja še ne pomeni, da je lepo vreme na vsem Rokavskcm prelivu. BLISKOVITA IZNENADENJA Površina 23.900 kv.milj, ki jo zavzema Rokavski preliv pripravlja mornarjem bliskovita iznena-denja. Morski tokovi, plima in oseka, tišina in vi- harji, vse to ostaja premnogokrat prikrito mornarju, ki se odpravlja na razmeroma zelo kratko pot čez Rokavski preliv. Tokovi se pomikajo skozi preliv s hitrostjo 2 do 6 kilometrov na uro, pa tudi več. Plimi in oseki zapoveduje vreme. Z vsemi temi morskimi nezgodami, ki ne kažejo prav nobene pravilnosti, so se borili prvi celinski ljudje, ki so škilili tja na ono stran, na Veliko Britanijo. Samo ena stvar jim je bila jasna, da je morje na tej kratki razdalji plitvo. Kakor povsod drugod tako so bili tudi tu trgovci prvi pijonirji, ki so tvegali tja čez. Trgovcem pa so ponavadi sledili vojaki in bojevniki. Romani so prispeli do Rokavskega jarka in ga imenovali “Mare Britanicum”. Takoj so pričeli s pripravami za invazijo. Prva Cezarjeva flota je odplula pri popolnoma mirnem morju in je bila uničena. Leta 1588. je velika španska flota, ki je štela 129 ladij izginila v vodah Rokavskega preliva. To niso bile samo majhne britanske ladje, ki so špansko floto preganjale, pač pa je k uničenju mnogo pripomogel vihar, ki je pomandral večino španskih ladij. “Bog je zadihal in nesrečo odvrnil”, so govorili takratni Britanci. Izglodalo je, da sam Bog blagoslavlja britanske mornarje v Rokavskcm prelivu. Kdor koli je tvegal, da se s silo dokoplje Britanskega otočja, je med potjo omagal. V Rpkavskem prelivu so sc izvežbali najboljši britanski mornarji. Vsak poizkus prejadrati Rokavski preliv je pomenil drzno pustolovščino. NAPOLEON Leta 1785. je prvič preplul Rokavski preliv balon. Tega se je gotovo zavedal Napoleon, ki je polni dve leti pripravljal naskok, ali zaman. Rokavski preliv je prekrižal vse njegove načrte. 100.000 mož je imel na razpolago, 1.300 “invazijskih čolnov” je pripravil, v načrtu je bilo nekaj tisoč balonov, ki naj bi preva- (Konec na strani 15) RROIBILIEM PRIMORSKIH SIOVENCEV IZJAVA JUGOSLOVANSKEGA ODBORA IZ ITALIJE Pred nekaj dnevi je časopisje objavilo vest, da je g.dr. Smodlaka, minister zunanjih zadev AVNOJ-a sklenil sporazum z vlado maršala Badoglia, po katerem se Italija strinja, da Jugoslaviji odstopi Dalmacijo in Reko, medtem ko bi sc v ostalih naš.h krajih imelo izvršiti po vojni ljudsko glasovanje. Ako je ta vest resnična, potem “Jugoslovanski odbor iz Italije”, z vsem povdarkom že sedaj izjavlja, da ne more biti nobenega vprašanja o tem, da se v naših krajih, kjerkoli že po vojni izvrši kakršno koli glasovanje o pripadnosti, ker ti kraji, ki si jih je Italija po prejšnji svetovni vojni s silo in goljufijo prisvojila, pripadajo po vsej človeški in božji pravici Jugoslaviji, in ker naš narod ne bo dovolil, da po tej vojni v naših krajih tudi en sam Italijan soodločuje o njegovi usodi. Naš narod je v krvavih borbah proti Italijanom s svojo krvjo in z uradnim sklepom ASNOJ - a z dne 30-novcmbra 1943 že zapisal svojo neomajeno odločitev o priključitvi k Jugoslaviji vseh naših krajev z Gorico, Trstom, Reko, Puljem in Zadrom. Srednji vzhod, 30.4.1944. _ „ “Jugoslovanski odbor iz Italije” * # * IZVLEČEK IZ UVODNEGA GOVORA PRVEGA USTNEGA ČASNIKA N.O.V. Problem primorskih Slovencev je - če izvzamemo tu oni del Slovencev, ki so že v prejšnjem stoletju pripadli drugi državi - nastal po sklenitvi versajskega miru. Daši so takrat politiki proglasili samoodločbo narodov kot osnovno misel, za katero uresničitev sc je štiri leta prelivala kri, so bili vendarle kraji, popolnoma slovenski in popolnoma hrvntski, prisojeni drugi državi. Misel, v katero so verjeli vsi narodi, se je morala umaknili političnemu računu. Z našo krvjo in z našo zemljo je bila nekomu poplačana politična in vojaška pomoč v vojni. Pravičnost se je obrnila vstran in je zatisnila oči, nase ljudstvo pa j'c užaljeno spoznalo, da so bile lepe besede o lepih idejah kakor mehurčki, s katerimi se igrajo otroci. O prvi sapi sc razpršijo in za njimi ne ostane ničesar, razen nekaj mokrote - solza za izgubljenim snom. S tem dnem se je rodil za Jugoslovane problem Dalmacije in Istre, problem slovenskega Primorja... Ko je zavladala v liktorsko butaro zasajena sekira, ko so sc po tovarnah z znanim civilizatorskim navdušenjem zavrteli stroji, da stkejo čim več črnih srajc, je postal problem primorskih Slovencev za vse nas skeleča rana, ki je ni bilo mogoče pozabiti v vsakdanjem trušču domačih zadev. V sleherno naše srce so žgali plameni, ki so upepelili “Balkan , v sleherni naši duši so odjeknili bazoviški streli, ki so pobili mlada slovenska življenja. Šole so sc zaprle, društva so bila razpuščena, vasi so gorele in v lepih kraških nočeh, ko vsepovsod diši po brinju, so odmevali kriki mučenih in pretepanih. Slovenska Primorska je onemela kakor k raška skala... Na videz mogočna zgradba fašizma sc je sesedla. Posijali sta dve svetli zvezdi: Prva uporna nezlom- ljiva vojska N.O.V., druga sklep AVNOJ-a, da se slovensko Primorje priključi demokratični in federativni Jugoslaviji... Primorci so sami posegli v boj za svojo svobodo. S tem so povedali več kakor vsi plebisciti, kakor vse izjave, kakor vsa zavita pisanja učenjakov in pismarjev ... BASIC ENGLISH 8. THE COUNTRV Things Qua!ities branch covv red-green tree Cgg broken plant fovvl brovvn grass goat safe flovver leaf ficki P'g farm sheep (country) stem bi ni tovvn animal vvool OTHER WORDS: earth, fruit, garden, insect, mountain, produce, river; land(s), waste(e) ; ant, bee, berrv, btilb, nut, plough, potato, root, slope, snake, spade, worm. 8. THE COUNTRV In the summer I go with my family from tbe tovvn to the country. We go to a farm. At the back of tbe farm-house is a field, and in it is a grčat Irec vvith one low branch. In verv warm weather I gct up on tlie branch and have a rest. In the field is an old goat. If I am on the grass, it vvill come and give my body a push, but up in the trce I am safc. ] do not let the goat go from the field, because it wdl get into the garden. Goats take every flovvcr and leaf from the stcm of a plant. A cow is another fnrm-animal and a shccp is another. In some of the fields of the farm are cows, and in othcrs are shcep, and in a 1ow bnilding of wood is a grčat mother pig vvith some small baby pigs. 1 have a fovvl at the farm. It is a small brovvn Irrd. It is in the fovvl-house vvith the other fovvls. Jf 1 sce an cgg in the fovvl-house I do not kecp it; I take it to mv mother. 1 do not let it get broken. \Ve get eggs from fovvls and vvool from sheep. The farm-house is a brovvn bnilding of stone vvith a red roof. Near it are the buildings for the animals, and about it in the summer are green t^es and green iicUs vvith flovvers. The country is not green in the vvinter. The fields are brovvn and the trccs have no leaves, and vve do not sec any flovvers. Some birds go to other places vvhere the vveather is stili vvarm, because thev do not get enough food in England in cold vveather. But after the vvinter they come again. QUESTIONS 1. What is at the back of the farm-house? 2. What is in it ? 3. \Vhat do goats do to a plant? 4. \Vhat other animals are in the fields? 5. What is in the lovv building of vvood ? 6. What sort of birds are kept at the farm? 7. What do vve get from fovvls and vvhat do vve get from sheep? 8. VVhat sort of building is the farm-house? 9. What do vve see about the farm in the summer? 10. Whv do the birds go to other places in the vvinter? ANSVVERS 1. A field. 2. A great tree (vvith one lovv branch). 3. They take every llovver and every leaf from the stem. 4. Covvs and shcep. 5. A great mother pig vvith some small baby pigs. 6. Fovvls. 7. We get eggs from fovvls and vvool from sheep. 8. A brovvn building of stone vvith a red roof. 9. Green trees and green fields vvith flovvers in them. 10. Because they do not get enough food in England in cold vveather. UPOŠTEVAJ 2 Po končani vojni bosta prevladovala na svetu samo dva svetovna jezika: RUŠČINA in ANGLEŠČINA. Marsikdo ima danes priliko, da se na cenen in razmeroma lahek način priuči obeh jezikov. — Če bo vojna trajala še dalje in če bo “Bazovica” ostala tudi še za naprej pri življenju, bomo poskušali v eni ali drugi obliki prinašati nekaj osnovnih temeljev ruskega jezika. Mnogi naši čitatelji nas že več časa naprošajo, vendar je treba upoštevati zelo resne tis-karniške težkoče in pomanjkanje primernih učil. Navezani smo sami nase in so zato težave še večje. Mogoče bomo vendar poskušali ustreči res nujni in aktualni potrebi. II.DEL PRVA KNJIGA TELLMARCH SESTANEK V PAVOVI ULICI V Pavovi ulici je bila gostilna, ki se je takrat imenovala "kavarna", s posebno sobico. Tam so se katerikrat shajali možje, ki so bili tako mogočni, da so jih na vsakem koraku nadzorovali, in so se zalo bali, da hi jih videli javno skupaj. 23.j unija leta 1793. so sedeli v zadnji sobici okoli mize trije možje. Njihovi stoli se niso dotikali; vsak je sedel na enem koncu mize, tako da je četrti stol bil prazen. ISilo je okoli osme ure zvečer. Na cesti je bil še dan, dočim je sobica bila že temna. Viseča svetilka, ki je takrat bila luksus, je razsvetljevala mizo. Prvi izmed teh mož, bled, mlad in mrk, je imel tenki ustni in mrzel pogled; lice mu je časih nervozno podrge-tavalo, tako da se ni mogel nikoli nasmehniti. Bil je pudran, skrtačen, zapet In je imel rokavici. Njegov svetlomoder trak je bil brez gube, imel je kiatke nankinaste hlače, visoko kravato in na prsih elegantno zgubano srajco ter čevlje s srebrnimi zaponkami. Od ostalih dveh je eden bil neke vrste velikan, drugi pa pritlikavec. Veliki možakar je bil oblečen v preširok frak iz rdečega blaga, na nogah je imel visoke zavihane škornje, okoli prostega vratu pa mu je bila nemarno zavezana kravata, ki je visela globoko doli čez predsrajčnik. Telovnik, ki ni imel gumbov, je bil odpet, lasje divje skuštrani, dasi se jim je še poznala nekdanja nega; bili so podobni grivi. Obraz mu je bil kozav, med obrvmi se je videla jezna guba, okoli ust pa je bila poteza dobrohotnosti. Ustni sta bili debeli, zobje veliki, pesti kakor pri hlapcu, oči goreče. Mali je bil rumen in se je zdel, ko je sedel, naravnost pokvečen. Glavo je držal krčevito nazaj, oči so bile podplule od krvi, na obrazu so bile blede pege. Okoli mastnih štrcnastih las je imel ovit bel robec, čela nobenega in pa strašno velika usta. Nosil je dolge ozko prilegajoče se hlače, velike čevlje in pa satinast telovnik, ki je bil nekdaj bel; nad telovnikom pa suknjič, pod katerim je nosil bodalo, kakor se je dalo sklepati iz neke trde ravne črte v njegovih gubali. Prvi izmed teh mož je bil Robcspicrrc, drugi Danton, tretji Marat. Bili so sami v sobi. Pred Dantonom je stal kozarec in pralna steklenica vina, pred Maratoni skodelica kave, pred Kobcspierrom kup papirjev. Zraven papirjev je bil težak, okrogel, svinčen tintnik s peresom, na papirjih velik bakren pečatnik, kojega držaj je predstavljal bastiljo. Sredi mize Je bila razgrnjena karta Francije. Pred vratmi gostilne pa je stražil Maratov domači pes, to je oni Lavrcnc Basse, ki je ••'■Julija, to je nekako štirinajst dni po sestanku, ki ga tu opisujemo, s stolom mahnil po neki deklici Karloti Cordav, kt je ubila Marata, v tem trenutku se pa v Caenu uda ja la svojini sanjam. Tega večera ga je njegov gospodar vzel s seboj v kavarno v Pavovi ulici in mu zabičal, da ne sme mkogar pustiti v sobo, kjer so sedeli skupaj Marat, Danton •n Robcspicrrc, razen če bi prišel kdo od odbora za splošno blaginjo, od komune ali pa kdo od “škofijskih”. Sestanek je trajal že dolgo. Posvetovali so se o papi-jih, 6(1 so ležali na mizi in katere je bil Robespicrre prečitaL Obvorjenje je postalo vedno glasnejše. Možje so bili budi drug na drugega. Celo vun so se semtertja slišali vzkliki. V tistem času. ko so bile vse seje javne, je vsakdo mislil, da ima pravico prišiti'kovati. Lovrenc Basse je pritisnil ušesa na ključavnico. Lovrenc je bil v službi pri Maratu, toda kot strankar je pripadal k "škofijskim." Danton se je bil p"avkar vzdignil in jezno odmaknil stol. “Poslušajte", je dejal. “Samo ena stvar je, ki ne trpi odloga: republika je v nevarnosti. Jaz poznam samo eno: rešiti Francijo sovražnika. V to svrlio je vsako sredstvo dobro. Vsako, vsako! Ce me obdajajo od vseli strani ričV-afft.Ktl, potem sežem po vseh sredstvih, in če se bojim vsega, kljubujem vsemu. Nobenega polovičarstva, nobenih sentimentalnosti v revoluciji! Mi moramo biti strašni, kajti le tako koristimo domovini!. Ali sc sFn pomišlja, kadar postavi nogo na sovražnika, da ga zmelje?" “Čisto moje mnenje,” je sladko odgovoril Robespicrre in dodal: "Vprašanje je, kje stoji sovražnik.” “Na meji, in jaz sem ga zapodil," je dejal Danton. “V deželi, in jaz ga nadzorujem,” je odvrnil Robespicrre. “laz vam pravim, Robespicrre, da je na meji.” "Danton, jaz vas zagotavljam, da je v deželi.” “Pomirita sc,” je dejal tretji glas, “on je povsod in vidva sta izgubljena." Robespicrre je pogledal Marata in dejal mirno: “Pustimo te fraze. Tukaj so dejstva.” "Pcdant!” je zamrmral Marat. Robespicrre je položil roko na papirje in nadaljeval: “Pravkar sem vam prebral depeše Prietira de la Marne. Poslušajte, Danton, vojska z zunanjim sovražnikom ni nič, državljanska \oja ostali na pomožnem letališču. Slika divjih zamorcev mu ni bila nič kaj preveč simpatična. Vedel pa je sedaj, da kompas točno deluje in da sc lahko nanj zanese. “Ajde, ajde, sokole moj!" je zaupno namignil svojemu letalu ter sam nadaljeval pol. Točno je pazil na kompas in na veter in sreča ga je v resnici pripeljala točno nad vasico, ob kateri je ležalo letališče. Vidljivost pa je bila tako slaba, da ni mogel zagledati signalnih raket. Dobro se je spotil v skrbi za letališče, zato mu je pa potem bilo toliko laže pri srcu. Voditelj pa je medtem zopet menjal smer. Navigator je bil čedalje v večji zadregi. S strahom sc je spraševal, kdaj bo prvo letalo ostalo brez goriva, tas je potekal. Nikjer ni bilo videti ničesar. Radio postaja je trdovratno molčala, situacija je bila res kritična. “Letališče je pod menoj1!” je nenadoma zavpil Jovo z radostnim radiskim glasom in že strmoglavil navzdol k pristanku. Vsi ostali so jo ucvrli za njim. khlo je to majhno pomožno letališče, poraslo s trstjem visokim do prsi, ali vendar letališče, ki je letalcem rešilo življenje. V tankih so sc zbirale zadnje kapljice goriva, ko so ustavili motorje. Bistro J o vino oko jih je rešilo v zadnjem trcnolku. S še razburjenimi glasovi so letalci pripovedovali 0 duševnih mukah, ko so opazovali bencinski kazalce, kako sc nevzdržno pomika k ničli. Sreča in sveti božični dan sta darovala življenje vsem. “Bog nas je kotel malo kaznovati, ker smo leteli na sveti dan, ^li_vedel sem in verjel, da nas ne bo zapustil na naš božični praznik"! je tiho pripomnil Ika. Čika Cio. ROKAVSKI PRELIV (Konec z 8 strani) žali čete na Britansko otočje. Zgradil je prave plovne trdnjave in ukvarjal sc je celo z mislijo, da bi zgradil predor pod Lokavskim prelivom. Vsi ti njegovi načrti pa so propadli samo zaradi lega, ker je Lokavski preliv peklenska kuhinja, polna bliskovitih iznenadenj. Nekemu svojemu admiralu je napisal tole: “Pomislite, če bi nas naše ladje mogle prepeljati na angleško obalo, kaj bi sc vse zgodilo? Osem ur teme in lice sveta bi sc popolnoma spremenilo . ,,.” Tisoč tristo “Invazijskih čolnov” je bilo zbranih v lukah Lokavskega preliva na francoski obali. Dve polni leti so potekale priprave. En sam čoln je tvegal drzni podvig m še tega so Angleži zajeli brez vsake borbe. Vojaki, ki so bili v čolnu, so bili tako zdelani od morske bolezni, da so popolnoma poza-bili, da so Napoleonovi vojaki. Na morsko bolezen Napoleon ni mislil. Med raznimi vojnami je Lokavski preliv postal glavna svetovna trgovska žila. Male trgovske la-dijcc, ki so plule z ene obale na drugo, so na svoji j'ot< preživljale ogromno strahu in nevarnosti. Mnogo teh ladjic se je potopilo, mnoge so oropali morski roparji in mnoge so sc razbile ob pečinah angleške obale. PREDOR POD PRELIVOM Ogromna zapreka, ki jo tvori Lokavski preliv, je v vseh časih zanimala tako državnike kakor vojake. Tako so — kakor smo že dejali — že 1.1803. pripravljali načrte za predor pod Lokavskim prelivom. Pred prvo svetovno vojno so bdi celo tako daleč, do so tudi že izračunali stroške tega ogromnega načrta, ki je zahteval 30 milijonov funtov šter-lingov. Predor še ni bil zgrajen in Lokavski preliv je še vedno tam. Med zadnjo vojno so ob ugodnem vremenu Britanci prepeljali v 40 urah na Francosko 700 topov, ki so v tem času rešili zaveznike. Vreme je bilo zopet za zaveznike ugodno leta 1940. Koncem meseca marca vihravi vetrovi ponehajo na Lokavskem prelivu, do meseca maja pa še vedno pihljajo močni severovzhodni vetrovi, ki ustvarjajo nevarno valovanje po vsem prelivu. V tem času je francoska obala pogostokrat vsa bela od soli, ko morska voda izhlapi. Posebno je bila “zasnežena” francoska morska obala 1.1940. Vremenoslovci, ki marljivo že 40 let beležijo vse spremembe v Lokavskem prelivu, napovedujejo, da se bo vreme v aprilu zboljšalo. Od tega časa dalje pa je vreme vsak mesec dvakrat bolj občutljivo, kakršno je bilo v prejšnjem mesecu. V maju in vse do zadnjega avgusta bo ves Lokavski preliv stalno zamegljen. Ta morska ožina je bila vedno naklonjena Angležem in britanski mornarji so prepričani, da ima to pravilo še vedno svojo polno veljavo. Ronald Čamp. PODPIRAJTE SLOVENSKI TISK NA PRAGU DOMOVINE! Jjzpod iatmka 605 NOVIH PRIMORSKIH ŽRTEV ZA SVOBODO. Kratka vest radijske postaje “Svobodna Jugoslavija” je 16.t.m. sporočila, da je prusijaška soldateska pomorila na Opčinah pri Trstu ŠESTSTOPET slovenskih ljudi. Ta strašna vest o novem mno-ženstvenem pokolju tevtonskih krvolokov je gotovo do dna srca pretresla vso slovensko in jugoslovansko javnost doma in v tujini. Tudi ta najstrašnejši zločin prusijaške zveri, ki se ranjena na smrt, poskuša še v zadnjih izdihljajih maščevati za smrtne poraze na vzhodnem bojišču, ne bo ukrotila slovenske volje po borbi za svobodo. Ogabni prusijaški zločini bodo samo še podžgali slovenske bojevnike k novim podvigom in utrdili odločnost po popolnem iztrebljenju prusijaškega barbarskega plemena za vse večne čase. SLAVA SLOVENSKIM JUNAKOM IN MUČENIKOM! TRILETNICA USTANOVITVE SLOVENSKE OSVOBODILNE FRONTE 27.aprila t.l. so pretekla tri leta odkar je bila v Ljubljani ustanovljena O.F. O tem zgodovinskem dogodku prinašamo govor Josipa Vidmarja na tretji strani našega lista ob priliki proslave druge obletnice ustanovitve O.F. -Za tretjo obletnico je maršal Tito poslal Osvobodilni fronti tole brzojavko: “Dragi bratje Slovenci! - Ob tretji obletnici združitve O.F. na vsem ozemlju Jugoslavije pošiljam čestitke v imenu N.O.V. in partizanskih oddelkov. Slovenski narod je z ogromnimi žrtvami prispeval in se junaško boril skupno z narodi Jugoslavije, ne samo za svobodo in neodvisnost, pač pa tudi za ustanovitev resnične, demokratične, svobodne in federativne Jugoslavije. Žrtve, ki jih je na oltar domovine položil slovenski narod, in ki jih bo polagal v bodoče splošni zavezniški stvari, bodo - o tem sem prepričan - rodile bogate sadove. - Naši bratje na Primorskem in v Istri morajo postati po dolgih letih suženjstva zopet člani naše družine in se morajo združiti z materjo Slovenijo in z brati ostalih narodov Jugoslavije. Naselbine, ki so jih požgali naci-fašistični nasilniki in 100.000 slovenskih sinov in hčera pobitih v borbi, so jamstva za uresničenje upravičenih slovenskih aspiracij. To je želja vseh narodov Jugoslavije in naše hrabre N.O.V. - Bratje Slovenci! - Naj vas tretja obletnica navdahne s pogumom za nov, premočrten in še močnješi udar proti največjemu sovražniku slovanstva. Danes ne more biti več nobenega Slovenca, ki bi se v teh usodnih dneh ne boril za uresničitev nove, srečnejše in svobodne Slovenije v demokratični in federativni Jugoslaviji. - Živela tretja obletnica junaške borbe za svobodo! - Smrt fašizmu, svoboda narodu! - Maršal Tito. OSVOBODITEV KORČULE. Reuter poroča: Enote 26.divizije Jugoslovanske narodno-osvobodilne vojske so s podporo jugoslovanskih in zavezniških vojnih ladij zavzele v soboto in nedeljo Korčulo. Polastile so se najprej Vele Luke in razgnale nemške garnizije iz mesta Blato in drugih manjših naselij. Sovražnik je zapustil svoje položaje na gorskih obronkih otoka in položil orožje. 800 častnikov in vojakov je bilo ujetih oziroma pobitih. Med zaplenjenim orožjem so štiri težke havbice. - Enote vojne mornarice zasledujejo sovražnika in operirajo proti nemškim garnizijam na drugih dalmatinskih otokih. - Korčula je eden največjih dalmatinskih otokov in leži kakih 60 km zračne črte južno od Splita. POMOČ EVROPSKIM OTROKOM. Horward Kresher, predsednik Odbora za prehrano evropskih otrok je naslovil na predsednika Roosevelta apel, v katerem ga roti, naj nujno preskrbi potrebno število ladij z živili in jih odpošlje v Evropo, da ne bo prepozno. Horward Kresher je prejel iz okupiranih krajev zelo točne in podrobne informacije o stanju otrok v zasedeni Evropi. V SKLAD "BAZOVICE” so darovali gg. Mozetič Klement P.Eg. 50,-; Družina Zora 50,-; Zorn Lojzka 50.-; M.S. 50.-; S.E. 50.-; Francetič Zofija 15.-; slovenska kolonija iz Kaira 400.-. VSEM SE ISKRENO ZAHVALJUJEMO! BUENOS AIRES. Prosimo rojakinje in rojake, da bi nam sporočili naslova: Ivane Mislej, roj. Curk iz Slapa pri Vipavi in Starc Ane, por. Benedikt Eler. Prosimo slovenski tisk v Buenos Airesu, da to poizvedbo ponatisne. Prosimo, da pošljete oba naslova uredništvu “Bazovice”. Že v naprej iskrena hvala! "DNEVNE VESTI”, štev. 50 prinašajo: Nad 40.000 Slovencev in Hrvatov iz slovenskega Primorja in Dalmacije je še v fašistovskih zaporih, taboriščih in vojašnicah. Italijanski fašisti postopajo ž njimi kakor s sužnji. Nacionalni komite je 27.3.1944 protestiral pri zaveznikih proti takemu postopanju, ki ni v interesu naše osvobodilne borbe ter zahteval njihovo takojšnjo vrnitev v domovino. (Pripominjamo, da se ta vest nanaša na osvobojeno ozemlje Italije). “NE BOMO POZABILI - NE BOMO ODPUSTILI”. Pod tem naslovom prinaša "Svobodna Dalmacija”, dnevnik Združene N.O.F. članek, v katerih se opisujejo strašni zločini in pokolji, ki jih vršijo okupatorji in domači fašisti nad narodom na otoku Braču. List pravi: “Nemški razbojniki so poklali množico ljudi in vršili nasilja nad ženami in dekleti, ropali in uničevali ter počenjali grozne zločine, ki se lahko rodijo samo v glavi blazneža, a izvaja jih samo Nemec. V vasi Pučišče so pobrali 50 vaščanov in jih odpeljali na ladjo. Drugi dan so našli na ulicah devet trupel. V Praznicah so požgali vse hiše in oropali vse imetje. Sedmim starčkom, ki so še ostali v vasi so nalili v usta bencin in jih žive zažgali z njihovimi hišami vred. ROJAKI! — SLOVENCI SMO EDINI EMIGRAN-TJE, KI SMO Z LASTNIMI SILAMI USTVARILI IN OHRANILI TISKANO SLOVENSKO BESEDO! TUDI TO JE ZNAK NAŠE POVEZANOSTI, ZAVEDNOSTI, ZRELOSTI, PA TUDI POMEMBNOSTI. ZAVEDAJTE SE, DA NAŠO BESEDO ČUJE TUDI ŠIRŠA ZAVEZNIŠKA JAVNOST PODPIRAJTE “BAZOVICO”!