Straliovl v čovofr&icf »Prav sem imel, ko sem hotel staviti, da vas bcdo poslali v čuvajnico številka 93, in sicer brez kakega pojasnila. Da, da — prav tako postopajo z vami kakor so z menoj. Mene so proglasili za strahopetca in mi za polovico znižali plačo ... In kako so postopali s Simonom, rdečelascem, ko se je zgodila nesreča!« »Kaka nesreča?« Morton se je začudil. »Ali niste slišali o grozni nesreči, ki se je zgodila pri euvajnici številka 93?« Maps je odkimal. »Grozna nesreča! Osemdeset mrtvih! Sicer pa boste slišali o njej, preden boste končali službo v čuvajnici številka 93.« Maps se je ustavil in zgrabil Mortona za roko. »O čem govorite? Povejte mi resnico! Rad bi vedel, pri čem sem.« »Prav, vse vam bom povedal, ker gre za življenje in smrt... Toda obljubite mi, da boste molčali!« »Nisem čvekavo ženšče!« je samozavestno odgovoril Maps. Morton je potegnil Mapsa v stransko ulico. »Pred šestimi leti je bilo. Žena državnega predsednika je v Fioridi zbolela. Mož jo je hotel obiskati. Da bi bil hitreje tam, se je peljal s posebnim vlakom. Iz nasprotne smeri je prihajal redni vlak. Oba vlaka bi se morala križati v Dawsonu. Simon, ki je vršil službo v čuvajnici številka 93, je dobil naročilo, naj o tem obvesti postajo. Obvestilo je postaja prejela že po odhodu rednega vlaka. Tako sta si oba vlaka drvela nasproti s polno paro. Na ovinku bb'zu čuvajnice številka 93 sta trčila... Med razbitinami vozov je osemdeset potnikov našlo smrt. Sledila je preiskava. Simona so obsodili na večletno ječo, čeprav se je zaklinjal, da ni ničesar zakrivil, ker je obvestilo takoj odposlal. razen tega pa je rednemu vlaku, ki je prvi prišel pred čuvajnico, dajal znak, naj se ustavi. Strojevodja Bob, ki se je po srečnem nakliučju rešil, pa je prisegel, da ni videl niti Simona niti kakih znakov. Komisija mu je verjela in ga kaznovala samo s tern, da je prišel na tovorne vlake... Jaz pa sem izgubil polovico plače, čeprav nisem nič zagrešil... In vas zdaj pošljejo v to zapuščeno čuvajnico, ne da bi vam dali kaka pojasnila!« »Gospod Morton, nesreča je bila res velika, toda ne uvidim, da bi bila v zvezi z mojo službo.« Ranjenec se je pomilovalno nasmehnil. »Tako! Vas torej ne vznemirja, da boste morali samotariti na robu močvirja, ki je požrlo razbite vozove in osemdeset ljudi?« »Aha, zdaj razumem, kaj hočete povedati!« je vzkliknil Maps. »Zato so me gospodje vprašali, ali se bojim strahov?« »Da, da, vprašanje je lahko ... Strahovi ... Gospodje vzamejo vse za šalo.. . Položaj pa je resen. Čuvajnica številka 93 je nekaj skrivnostnega. Le vprašajte katerega koli čuvaja, ki je bil tam: vsi so se trudili, da so čimprej prišli od tam. Ko ravnateljstvo ni usiišalo Forreyeve prošnje, da bi ga premestilo, je raje pustil službo... Verujte mi, da tam ni vse v redu! O sebi vam lahko povem, da sern hotel vzdržati in sem vzdržal, a ravno danes teden bi skoraj plačal z življenjem . .. Ko se je zvečerilo, sem zaprl vrata in okna kakor običajno. Legel sem in kmalu zaspal. Nenadoma sem se zbudil. Zdelo se mi je, da mi nekaj zakriva oči ter me pritiska k tlom ...« »In kaj je bilo to?« »Ko bi vedel! Ne vem, kdo je bil pri meni, a kak potepuh ni mogel biti.. . Tako sem bil zvezan, da se nisem mogel premakniti, in sicer s tisto vrvjo, ki je običajno ležala pod posteljo ... Obraz sem imel pokrit z odejo. Kdo je bil pri meni, ne vem. In kako je odšel iz hiše, tudi ne vem, ker so bila vrata in okna zaprta ko prej... Sramota, da vam v pisarni o tej stvari niso nič povedali. Najbrž so se bali, da ne bi sprejeli službe.« »Čudna stvar!« je zamrmral Maps. »In kako ste se rešili?« »Ko sem tako ležal, na pol mrtev od strahu, sem zaslišal brzojavni aparat. Prisluhnil sem. S postaje so mi naročali, naj ustavim tovorni vlak in ga speljem na stranski tir, da bo osebni vlak mogel mimo. Vrv je bila k sreči zelo debela in tako sem si brez težave osvobodil roko. Potem sem še hitro rešil noge. Iz daljave se je že slišal ropot tovornega vlaka. TekeJ sem iz čuvajnice. Ker že nisem imel časa, da bi dal pravilne znake, sem se postavil na tračnice in s svetilko mahal...« »Ali ne slutite, kdo vas je zvezal?« »Ne ... Toda to še ni vse . .. Naslednji dve noči sta bili mirni, a jaz nisem mogel spati. V petek pa sem bil tako izčrpan, da sem zaspal. Zvečer sem seveda vse dobro zaprl. Kaj se je zgodilo ponoči, ne vem. Zavedel sem se naslednjega dne, ko so me zbudili sprevodniki osebnega vlaka. Ker me namreč niso našli na službenem prostoru, so vdrli v čuvajnico. Našli so me v postelji — zvezanega, z globoko rano na glavi in z zmečkanimi prsti na desni roki... Ravnatelj me je proglasil za bedaka, ko sem mu povedal svojo zgodbo, in ko sem zahteval, naj izčistijo močvirje, so gospodje odkimavali, češ, da bi to zahtevalo mnogo denarja ...« »Hvala lepa za pojasnila. Službo bom vkljub temu nastopil. Sicer pa jaz ne verujem v strahove ...« »Storite kar hočete! Jaz sem vam vse povedal, da mi pozneje ne boste mogli nič očitati.« »O, ne! Če bom kdaj moral komu kaj očitati, bom očital samokresu, ki ga bom takoj kupil.« (Dalje sledi)