SVOBODNA SLOVENIJA AÑO XXXVIII (32) štev. (No.) 9 BSLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 15. marca 1979 ZA m PROTI SMRTNI KAZNI \ JUGOSLAVIJI „RAJŠI DOBRE UČITELJE NAMESTO DOBRIH POLICISTOV“ Los reflejos condicionados En una reciente entrega del Servicio Informativo Argentino, el periodista y escritor José Gobello comenta la invasión China a Vietnam, y se extraña de que en el mundo no haya ruidosas manifestaciones callejeras condenando el hecho. Pero luego ensaya una explicación al fenómeno, y en su parte final reflexiona: “¿Cómo podrían gritar, en las radios y en la TV argentinas, “Chinos, fuera, de Vietnam”, quienes ayer justificaban “la violencia de abajo” con el argumento' de “la violencia de arriba”, quienes sostenían sueltos de cuerpo y de al*na que la guerrilla era el producto natural de las angustias de los trabajadores (como si Firmenich o Vaca Narvaja hubieran trabajado alguna vez), quienes hostiliza* ban a los militares, que eran los únicos que le ponían el pecho al crimen ideológico ? Por supuesto, lo que ocurre en la Argentina —o peor que cuanto ocurre en la Argentina—- acontece en todo el mundo. Y de tanto escuchar horrores acerca de Occidente y loores del marxismo, la opinión pública universal ha terminado por persuadirse de que cualquier cosa que haga el marxismo, así sea bombardear aldeas en las fronteras, tiene siempre ocultas razones que la justifican, en tanto que cualquier cosa que haga el capitalismo —así sea favorecer con un subsidio a la Universidad del Sur— persigue siempre fines siniestros. Que el mundo no grite “Chinos, fuera de Vietnam”, y que no haya gritado “Vietnamitas, fuera de Camboya”, pero que ,en cambio, se desgañifara gritando “Yanquis, váyanse a casa” —hasta que, Kissinger mediante, se fueron, con lo que. obviamente, los vietnamitas no han mejorado su suerte— es cosa que se' explica mucho mejor a través de las experiencias de Pavlov sobre reflejos condicionados que con la teoría de la cobardía esbozada en Harvard por Solzhenitsyn. Pero el hecho de que el marxismo haya logrado condicionar los reflejos de Occidente constituye su gran victoria, su victoria casi definitiva.” O človekovih pravicah po svetu V zadnjem času se mnogo govori in piše o človekovih pravicah, zlasti odkar je sedanji ameriški predsednik v nastopnem govoru posebej naglasil zavzetost Amerike za temeljne svoboščine in se mu je v tem sedaj pridružil tudi novi vrhovni poglavar Cerkve v Rimu. Svetovni pregled o stanju človekovih pravic kaže, da se je v tem oziru položaj na svetu v zadnjih dveh letih znatno izboljšal. Posebna ustanova v New Yorku z imenom Freedom House je v svojem letnem poročilu za 1978 ugotovila, da je uživalo politične in civilne pravice v tem letu 563 milijonov ljudi več kot v prejšnjem, in sicer v 24 državah; na drugi strani je te pravice zgubilo 144 milijonov v 8 državah. Povprečno izboljšanje je torej zajelo približno 420 milijonov ljudi, kar sicer sorazmerno s številom ljudi na zemlji ni bogve kako impozantno, pa je vendar razveseljivo. Poročilo, objavljeno pod naslovom Comparative Survey of Freedom v letošnjem januarju, je bilo sestavljeno s sodelovanjem uradništva ustanove same, znanstvenikov in učenjakov, vladnih uslužbencev in organizacij za človekove pravice ter s pomočjo časopisnih poročil. Z ozirom na to se smejo podatki vzeti kot zanesljivi in resnični. Leonard R. Sussman, direktor uradov v Freedom House namreč zatrjuje, da so zbiralci gradiva za poročilo skrbno pazili, da je bila vsaka dežela ocenjena po lastnem merilu, ne pa po splošnem standardu, kar jamči, da ni nobena dežela kaznovana samo radi tega, ker v nji ne vlada demokracija po zapad-nem vzorcu. V vsaki deželi je bila stopnja svobode določena na osnovi večjega števila kriterijev, na katerih slonijo politične svoboščine in civilna svoboda posameznega državljana. Pravice politične svobode vključujejo vlogo individualnega občana pri izberi vodilnih osebnosti (svobodne volitve) in pri določanju narodne politične linije. Civilne svoboščine vsebujejo stopnjo verske svobode, pravice do prostega združevanja in zborovanja, svobodo govorjene in pisane besede in neodvisno sodstvo. Iz splošnega pregleda je razvidno, da je le samo 35 odstotkov svetovnega prebivalstva klasificiranih kot svobodnih, dočim jih je 25% deloma svobodnih, 40% pa nesvobodnih. Iz teh statističnih podatkov sledi, da pri oceni svobode na tem svetu ni mesta za poskakovanje od veselja, če samo tretjina ljudi na zemlji uživa pravo svobodo, je to dovolj žalostno spričevalo za človeški rod, da dopušča dve tretjini ljudi živeti v delnem in večinoma popolnem zatiranju človekovih naravnih in prirojenih pravic do .življenja, svobode in stremljenja po sreči', kot pravi ameriška Izjava o neodvisnosti. In to navkljub vsem prizadevanjem in lepim besedam pri svetovni organizaciji Združenih narodov, ki s tu navedeno statistiko res ne more dobiti spričevala o uspešnem uveljavljanju sprejemljivega svetovnega reda. Da je temu tako, se nikakor ne smemo čuditi, če pomislimo, da v današnji sestavi Združenih narodov visoko prevladujejo zastopstva iz držav, ki jih štejemo med delne, še mnogo več pa med popolne tiranije. Kako bodo zastopniki tiranov glasovali za človekove svoboščine in se borili za zgoraj naštete naravne pravice do življenja, svobode in sreče? Slabo drevo ne more roditi dobrega sadu, pa naj ima še tako lepo zveneče ime in vso moč in oblast. Da ga ne rodi, dovolj jasno kaže tale slika iz poročila o upoštevanju in spoštovanju človekovih pravic na svetu: 48 držav in 27 teritorijev (ozemelj brez statusa državnosti) se veseli več ali manj popolne svobode svojega ljudstva; 54 držav in 28 teritorijev izkazuje le delno svobodo državljanov; 56 držav in 4 teritoriji so pod šibo nasilja in tiranije. Kdor te podatke še enkrat skrbno prebere, ne more biti vesel sta- Ena od značilnosti nove Jugoslavije so bile množične moritve nasprotnikov komunističnega režima, ki je v tej državi zavladal po letu 1945, o katerih zunanji svet, še manj komunistična justica niso vodili nobenih uradnih statistik. Politične emigracije posameznih narodov Jugoslavije so mogle seznaniti svetovno javnost o množičnih pobojih v prvih mesecih po koncu 2. svetovne vojne v Jugoslaviji iz razumljivih razlogov samo v okroglih številkah. Točnega števila usmrčenih v prvih letih v Jugoslaviji ne bo verjetno nikdar možno dognati. Značilno za tisto prvo dobo vladanja komunistične partije v Jugoslaviji je tudi, da je komunistična justica po poldrugem letu „sojenja“, se pravi šele ob koncu leta 1946 začela postopoma ločevati običajen kriminal od „političnega kriminala“, se pravi običajne zločince od političnih nasprotnikov partijskega režima. Ni pa vse do leta 1955 klj-ub temu vodila nobenih uradnih statistik, odn. jih ni dala v javnost. Šele od omenjenega leta naprej jugoslovanska justica objavlja uradne statistike o smrtnih obsodbah, izrečenih in izvršenih nad običajnimi kriminalci na eni in nad političnimi nasprotniki režima na drugi strani. Ni pa seveda s tem rečeno, da so te statistike popolne, vsaj kar tiče izvršitev smrtnih obsodb nad političnimi nasprotniki režima. Toda zaradi režima tudi nasprotna trditev ni dokazljiva. Jugoslovanska justica, pri kateri je treba v političnih primerih vedno istovetiti sodno justico s partijsko in obratno, v izrekanju smrtnih obsodb ne štedi. Povprečno je v novi Jugoslaviji letno izrečenih 25 smrtnih obsodb, od katerih jih je najmanj šest letno tudi izvršenih s streljanjem. Strelja vedno policija, in sicer v skupinah po 12 mož, od katerih jih šest dobi puške s pravimi naboji, drugih šest pa z naboji brez krogel. Vsi ti zgoraj omenjeni podatki bodo objavljeni (če jo bo jugoslovanska policija dovolila izdati) v knjigi, ki jo je napisal sedanji vodilni jugoslovanski kriminalni odvetnik dr. Fila Filota. Izvlečki knjige so bili objavljeni vnaprej v dnevniku Večernje Novosti in so povzročili med prebivalstvom veliko presenečenje, v partiji pa veliko razburjenje. Ko je o tej seriji v Večemjih Novostih poročal 12. februarja t. 1. še britanski Reuter, je novica presenetila tudi Zahod, predvsem juridični svet. Slika o humanem jugoslovanskem komunizmu, ki jo je partija z veščo propagando ustvarila v svetu, se je natrgala. 65 letni dr. Filota v svoji knjigi zahteva odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji, s čemer je sprožil vroče debate pri kavarniških omizjih, po visokih šolah, v partiji in celo na nekaterih programih beograjske televizije o zadevah, ki se tičejo zakonitosti in reda v državi, kar pa seveda zaradi partijskega istovetenja z državo zadeva partijo samo. Dr. Filota piše, da je „smrtna ka- nja, v katerem se nahajajo narodi na svetu. Prav mora dati pripombi ravnatelja statistike pri Freedom House, Raymondu D. Gastilu, ki je zapisal: „Za mnoge ljudi ostaja svoboda samo še v upanju.. . ‘‘ Izdelava takega dela kot je omenjeni Comparative survey of Freedom zahteva obsežno in temeljito ocenitev in obdelavo obstoječih razmer v posameznih državah, če naj bo res objektivno in resnično. Sestavljalci so se tega dobro zavedali, saj pravi sam vodja te akcije L. R. Sussman, da je „važno priznati, kako obstajajo različne vrste človeških družb (societies), ki pomagajo k svobodi poedinca“. Ne more torej iti vse po enem kopitu. Zato pa ima pregled vrednost, katero mu s problemi človekovih pravic seznanjeni ljudje na široko priznavajo in poročilo ocenjujejo za koristno in potrebno. zen neučinkovita, nečloveška in nesprejemljiva v civilizirani družbi.“ Smrtno kazen na drugem mestu v knjigi smatra za „maščevanje države nad posameznikom.“ Vsekakor silovite obtožbe partijskega sistema v Jugoslaviji! V javnost so prodrli predvsem televizijski debatni večeri, na katere je partija poslala kot protiudar nekatere svoje najboljše pravnike, med njimi sodnike, odvetnike, javne tožilce, policijske šefe, univerzitetne profesorje. Vsi ti so se oglašali deloma že s pismi uredništvu Večemjih Novostih, nato pa na televizijskih debatnih večerih v prid smrtni kazni v Jugoslaviji tako za običajne zločine kakor za „resne politične prekrške“, ki jih seveda določa partijska justica. Dr. Filota sam se je na enem takih televizijskih debatnih večerov spoprijel s sodnikom vrhovnega sodišča Mirkom Perovičem, ki je po vsej državi znan kot „ekstremni juridični konzer-vativec“, se pravi strogo na partijski liniji. Dr. Filota je med drugim dokazoval, da „usmrtitev — anahronizem v svetu, ki zasleduje sprehajanje človeka na luni — ne koristi nikomur in ne preprečuje niti zločinov nasilja niti politične opozicije. Mrtvega človeka ni mogoče prevzgojiti,“ je izjavil dr. Filota. Podrobno je zatem opisal strahote us-mrčevanj v srednjem in novem veku, se dotaknil agonije na smrt obsojenih, ki čakajo na izvršitev sodbe po modernih sodiščih in nazadnje citiral Marxa, ki je leta 1853 zapisal: „Smrtna kazen ne more niti prestrašiti niti popraviti nikogar, ravno nasprotno.“ Sodnik Perovič je na to odgovoril, da je Marx zapisal zgornjo trditev „v dobi, ko družba še ni napredovala iz kapitalizma v socializem. Sedaj pa je smrtna kazen upravičena za zaščito komunizma,“ je partijo zagovarjal Perovič, in nadaljeval: „Kako naj bi se komunisti obnašali kot ljudje do in-filtriranih teroristov, ki jim gre za uničenje socialistične družbe? Moram te spomniti tu, tovariš Filota, da je padlo veliko glav za zgraditev tega družbenega reda in da bi moralo znova pasti veliko glav, če bi se spremenil zaradi aktivnosti tistih, ki jih moramo najstrožje kaznovati. Če je temu tako, potem naj teh nekaj glav pade,“ je skoro kričal sodnik Perovič na televizijski oddaji. „Človeška čustva lahko degenerirajo v politično slabost in spravijo v nevarnost naš sistem.“ Neki profesor prava je pisal Večer-njim Novostim med drugim: „V naši državi ni mogoče ločiti justice od političnih ozirov. Politična oblast ima odločilno besedo.“ Neki odvetnik je pisal: „Dosežke revolucije je treba ohraniti in zato je treba ohraniti smrtno kazen. Družba se mora braniti pred svojimi sovražniki.“ Nekateri redki a pogumni posamezniki pa so se oglasili v prid dr. Filoti. Profesor na beograjski fakulteti za politične vede dr. Ratko Božovič je na televiziji dejal, da „je treba kriminal- Zelo koristno in potrebno bi bilo, da pride ta publikacija v roke tudi krmarjem Združenih narodov v Stolpnici te organizacije v New Yorku, kakor tudi vsem delegatom včlanjenih držav. Ni namreč dovolj, če javno kličejo po spoštovanju človekovih pravic ameriški predsednik, Solženicin, Saharov z drugimi oporečniki in sedaj tudi rimski papež, dočim stolpnica in sejne dvorane ZD v New Yorku o tem dosledno molčijo. V teh dvoranah je bila 1. 1948 izglasovana sijajno formulirana Deklaracija o človekovih pravicah, ki pa je danes — mrtva črka, zavita v molk in pozabo. Kaj bi bilo treba storiti, da bi se vodniki in diplomati v palači ob Turtle Bay zavedeli svoje odgovornosti do človeške osebe, ki bi morala biti osrednji cilj vsega njihovega prizadevanja ? L. P. cem kakršne koli vrste dati možnost, da se poboljšajo. Smrtna kazen ne daje take možnosti nikomur.“ Neki delavec pa je na televiziji dostavil: „Jugoslavija bi bila veliko na boljšem, če bi imela dobre učitelje namesto da ima dobre policiste.“ Po uradnih statistikah je bilo od leta 1955 do 1970 v Jugoslaviji 13.466 kriminalnih ubojev, kar je pribl. 900 letno. Od leta 1970 naprej jih je povprečno 600 letno. Zadnje sodne usmrtit- KdaJ je Kocbek zvedel Pred petimi leti je Edvard Kocbek, pesnik in „predstavnik kristjanov“ v NOB, zažarel pred svetom kot odkriva -telj množičnega umora slovenskih domobrancev po vojni maja 1. 1945 v Kočevskem Rogu. Tako si je hotel prisvojiti sloves malega slovenskega Sol-ženicina, ki je imel pogum, da je pred vsem svetom odkril zločine komunistov nad razoroženim „sovražnikom“, ki mu ga je —• po vojni! — poslal v roke angleški „zaveznik“. V imenu enega izmed ustanoviteljev Osvobodilne borbe je priznal, da se je tak množični zločin proti človečanskim pravicam resnično zgodil in ga obsodil, toda previdno, češ, da ni vedel za partizanske zločinske metode preje in da izato pač njega — kot njihovega zaveznika — ne zadene nobena krivda. Toda že tedaj smo izrekli sum, da ne verujemo v to „nevednost“ o umoru desettisočev na terenu njegove poklicne odgovornosti, kajti Kocbek je bil tedaj „minister za Slovenijo“ v centralni vladi. Tudi je pisatelj Jože Brejc nekoč omenil, da se nahaja njegov sošolec, Janez Remic, katerega je smatral za „genialnejšega od čopa“, ujet kot četnik v taborišču v Teharjih, pa je tekel k ministru v Beograd, da ga reši. Minister mu je dal priporočilo za taboriško vodstvo. Ko pa je Brejc prišel tja, je bil Remic že ubit. Ta minister je mogel biti samo Kocbek, kajti Brejc je bil njegov neposredni podrejeni sodelavec in tedaj tudi somišljenik. To se je zgodilo junija 1945. Sedaj pa je isti pisatelj, po vojni priznan pod imenom Jože Javoršek, napisal knjigo Nevarna razmerja (konec 1. 1978) in se v njej večkrat dotika svojega nekdanjega šefa in prijatelja. Opisuje ga kot človeka, polnega strahu, ki v vrhu OF ni upal niti z besedico obsojati dejanja komunistov, čeprav je bil dobro informiran o zlodejstvih partizanov poveljnikov. Saj vemo, da je umor dr. Ehrlicha celo izrecno opravičil tudi s stališča kristjana. O takih „napakah“ v partizanskem gibanju je dobival poročila od svojih prijateljev, tudi „preprostih kristjanov“, ki so se pritoževali pri njem kot svojem predstavniku v OF... Največ pa ga je informiral o tem Javoršek sam, ki je bil tisti čas član Kontrolne komisije Izvršnega odbora OF in mu je po dolžnosti uradno poročal o takih „napakah, ki so mejile že na hudodelstvo“. Kocbek pa je „samo vzdihoval kot verna duša v vicah in zmajeval ve zaradi „političnih prestopkov“, Ki so bile objavljene, so bile izvršene leta 1973 nad tremi hrvaškimi političnimi emigranti, obsojenimi zaradi „mini-in-vazije“ v Jugoslavijo. Leta 1975 je bil na smrt obsojen, a takoj pomiloščen na 20-letno ječo tudi prosovjetski polkovnik Vlado Dapčevič, ki ga je Titova tajna policija ugrabila v nekem hotelu v Bukarešti v Romuniji in ga postavila v Beogradu pred sodišče. Sodni postopek proti Dapčeviču je bil tajen. za pokol domobrancev? z glavo.“ „Nekajkrat se je res ojunačil in izjecljal nekakšne protestne stavke, resnici na ljubo pa naj bo povedano, da so bili ti stavki podobni otročjemu blebetanju, na pr. če kdo v pravljici sreča leva, pa mu pravi: ,Ti si pa hud kajne? Saj me ne boš požrl, kajne?1 in nato zbeži.“ Tak strah je imel Kocbek pred Komunisti, da si ni upal niti omeniti njihovih zločinov, čeprav je vedel zanje. Tako je na pr. bil na seji Izvršnega odbora OF v sobi, pod katero je bila — klet, spremenjena v prvi partizanski zapor. V njej je bilo nekaj njegovih somišljenikov in prijateljev, pa se ni upal na seji intervenirati zanje. Vedel je za hudodelstva Pirjevca-Ahaea, pred mesecem umrlega univ. profesorja v Ljubljani, tedaj političnega komisarja z mnogimi grehi „zoper človeka in revolucijo“, pa ni hotel „razburjati vodstva“ s svojimi protesti. Ko Javoršek tako predstavi Kocbeka, ki greši z zamolčevanjem tujega greha, ugotavlja, da je bila „kamuflaža kot moralna nevrednost glavna napaka krščanskih socialističnih intelektualcev.“ Na kar zapiše stavek: „Jeseni leta 1945 je Edvard Kocbek natanko vedel za smrt belogardistov v Kočevskem Rogu... “ „Decembra I. 1946 pa mu je on — Jože Javoršek — pisal pisma in dokumente, poročal o vseh dogodkih zelo nadrobno, poročal mu je pričevanje očividca, s katerim se je srečal v Parizu. .. a Kocbek si je tiščal ušesa z obema rokama. To ni bil trenutek, da bi on dvignil besedo. (Bil je podpredsednik Prezidija.) Njegov čas je napočil šele 1. 1974, skorj trideset let pozneje. .. tedaj se je oglasil zaradi svoje lastne glorifikacije pred sovražniki in tujino. Intelektualec krščansko-sociali-stičnega kova. Kamuflator. Kamuflator z bombami, ki delujejo kot tempirane bombe“ (stran 72). ■—■ Zanimivo pričevanje Kocbekovega dolgoletnega prijatelja, sodelavca, toda sedaj — kakor vemo iz knjige Kako je bilo mogoče — njegovega strašnega sovražnika. To zmanjšuje vrednost Ja~ vorškovega pričevanja, toda, že po naravi sami je nemogoče, da človek, ki je že med vojno toliko slišal o partizanskih zločinih, ne bi — kot odgovorni minister za to deželo — vedel o množičnem pokolu junija meseca 1945. Vsaj 1. 1946 je bil o vsem nadrobno informiran po Javoršku. — Ta pa mora imeti dokumentacijo, da si upa napisati tak očitek Kocbeku, ki še živi (Nad. na 2. str.) SVORODNA .iff i..—ii ■m VEDNO VEČJI ZAPLETI OKROG VIETNAMA MOSKVA REAGIRA PREVIDNO La cuaresma hoy Con Motivo do iniciarse la cuaresma, el Sumo Pontífice Juan Pablo II ha dirigido a todos íós cristianos del mundo urt mensaje en el cual expresa: “Vosotros ós preguntaréis: ¿qué significa hoy la Cuaresma? La privación siempre relativa de la alimentación —pensaréis vosotros— no tiene gran sentido, cuando tantos hermanos y hermanas nuestros, víctimas de guerras o catástrofes, sufren de veras física y moralmente. “El ayuno se refiere a la ascesis personal, siempre necesaria, pero la Iglesia pide a los bautizados imprimir una huella especial en este tiempo litúrgico. La Cuaresma tiene, pues, un significado para nosotros: debe manifestar a los ojos del mundo que todo el pueblo de Dios, porque es pecador, se prepara con la penitencia a revivir litúrgicamente la Pasión, Muerte y Resurrección de Cristo. Este testimonio público y colectivo tiene su origen en el espíritu de penitencia de cada uno de nosotros y nos impulsa también a profundizar interiormente este comportamiento y a motivarlo mejor. “Privarse de algo no es sólo dar de lo superfluo, sino también, muchas veces, incluso de lo necesario, como la viuda del Evangelio que sabía que su óibolo era ya un don recibido de Dios. Privarse de algo es liberarse de una de las servidumbres de una civilización que nos incita cada vez más a la comodidad y al consumo, sin siquiera preocuparse de la conservación de nuestro ambiente, patrimonio común de la humanidad. “Conviene que nuestras comunidades eclesiales tomen parte de las ‘Campañas de Cuaresma’; os ayudarán así a orientar el ejercicio de vuestro espíritu de penitencia compartiendo lo que vosotros poseéis con los que tienen menos o que no tienen nada. “Podéis vosotros quedaros todavía ociosos en la plaza porque nadie os ha invitado a trabajar. La obra de la caridad cristiana necesita obreros; la Iglesia os llama. No esperéis a que sea muy tarde para socorrer a Cristo que está en la cárcel o sin vestidos; a Cristo que es perseguido o está refugiado; a Cristo que tiene hambre o está sin vivienda. Ayudad a vuestros hermanos y hermanas que no tienen el mínimo necesario para poder llegar a una auténtica promoción humana”. ÍZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Kitajski oboroženi vdor v prOsov-jetski Vietnam se je ves minuli teden razvijal v znamenju kitajske premoči, kar je bilo takoj na začetku sovražnosti pričakovati. Kitajci so zavzeli več vietnamskih obmejnih mest, med njimi Lang Son in si s tem odprli pot proti vietnamski prestolnici Hanoju. V Pekingu so sicer ponovno izjavili, da Hanoja ne nameravajo zasesti, toda tudi kitajski partijski in vojaški vodje ne morejo predvidevati, kako daleč bodo morali v svoji „kazenski ekspediciji“ prodreti, da bodo pokorili prosovjetski Vietnam in tako zadali Moskvi prestižni udarec. V bistvu gre namreč za boj med Moskvo in Pekingom za kontrolo jugo-vzhodnoazijskega prostora, pri čemer igra Vietnam vlogo azijske „Kube“. Prvo „kubansko“ akcijo je Vietnam o-pravil za Moskvo, ko je z oboroženim vpadom v Kambodžo zrušil tamkajšnji prokitajski režim Khmer Rouge in postavil prosovjetske kamboške komuniste na oblast. Peking tega udarca ni mogel prebaviti, ne da bi vojaško nastopil proti Vietnamu, ker direktno proti Sovjetiji ne more. Kitajskega vpada Vietnamci niso mogli zadržati, iz enostavnega razloga, ker Kitajci razpolagajo z ogromnimi človeškimi zalogami, če se že ne morejo kosati z modernim sovjetskim o-rožjem, s katerim je opremljena vietnamska vojska. Vietnamci so minirali obmejna področja pred kitajskim vpadom, ker so tako upali zadržati kitajski tankovski prodor. Toda Kitajci s svojimi vojaki niso štedili. Nagnali so najprej vojake na minska polja, da so tako eksplodirali mine, ne glede na o-gromne žrtve v lastnih vrstah. Čez tako počiščena področja so nato brez skrbi V Iranu se islamskemu svečeniku Homeiniju še vedno ni posrečilo pomiriti države. Komunistični elementi, katerih se je posluževal za zrušitev, ša-hove monarhije, se mu nočejo pokoriti, kar je bilo vnaprej razvidno slehernemu poznavalcu komunistične taktike. Homeini je iranske komuniste proglasil za protidržavne elemente in jih javno ožigosal, da „niso mohame-danci“ ter jim zagrozil, da jih bo Kuniči!, če ne bodo prenehali z gverilskimi akcijami destabilizirati države.“ Komunisti se seveda za Homeinijeve grožnje ne menijo ter nadaljuje s sabotaža- JUGOSL. ZVRST SAMOPOMOČI (Nad. iz 1. str.) nik NIN, je ta, da je jugoslovanska u-reditev samoupravljanja, po katerem je uprava v posameznih podjetjih teoretično v rokah delavcev samih, vodila v večjo porazdelitev moči in vpliva. To je po mnenju Nina pomenilo rast mreže zvez, ko se je vedno več delavcev-upravljalcev naučilo, kako uporabljati VIP. Dejansko je kljub svoji nepravičnosti VIP pomemben element v ustvarjanju v blaginji živeče buržuazije, za katero je koristno, da se ohrani obstoječe stanje. In, ironično, to je eden od največjih dosežkov maršala Tita v njegovem 60 let trajajočem revolucionarnem delovanju. Odsotnost močnega srednjega sloja in njegovega instinkta za stabilnost je bila, v nasprotju s sedanjim stanjem, ena od slabosti predvojne Jugoslavije. Maršal Tito sam je s svojim neprikritim okusom za udobno življenje in za številne palače, ki jih ima širom države, določil ton za preobrazbo Jugoslavije v potrošniško družbo. Ena od njegovih bolj privlačnih karakteristik kot komunističnega voditelja je ta, da v nasprotju s svojimi bolj puritanskimi sodobniki, ne nasprotuje soudeležbi svojih pristašev pri dobrem, ugodnem življenju. To pomaga razložiti, zakaj je beograjski šofer v ideološki diskusiji lahko lepo preobrnil Marxovo tradicionalno dialektiko, ki trdi, da komunizem predstavlja višjo stopnjo družbenega razvoja kot kapitalizem, šofer taksija, ki je skozi okno svojega zasebnega Mercedesa opazoval z rdečimi zastavami okrašeno prestolnico, je pripomnil: „Sodim, da se naša družba pomika skozi komunizem v kapitalizem.'1 navalili s tanki proti umikajočim Se Vietnamcem. Moskva je začela pošiljati z letali orožje in drug vojni material v Vietnam, istočasno pa je poslala v kitajsko vodovje nekaj svojih bojnih ladij, za strašilo. Tudi 'ZIDA so poslale v kitajsko vodovje eno svojih letalonosilk iz tihomorske 7. flote. Na evropskem koncu svojega imperija so sovjeti poslali tri oklopne divizije v Bolgarijo ih jih razvrstili ob jugoslovanski in romunski meji. Romunija in Jugoslavija namreč doslej nista javno obsodili Kitajske zaradi vdora v Vietnam, medtem ko sta prej obsodili Vietnam zaradi vdora v Kambodžo. V Varnostnem svetu ZN sta sovjetski n kitajski blok predložila vsak svojo resolucijo, s katerima obsojata drug drugega. Nobena od resolucij nima iz-gledov na uspeh, ker bo Moskva veti-rala kitajsko, Peking pa rusko resolucijo. Peking je propagandno prehitel Moskvo s predlogom, da bo umaknil svoje čete iz Vietnama, če bo Vietnam istočasno umaknil svoje čete iz Kambodže. Ameriški predsednik Carter je ob tajskem vdoru v Vietnam preko direktnega telefona pozval v Kremelj Brež-njeva, naj ostane Moskva čim bolj mirna v tem konfliktu, Brežnjev pa ga je zavrnil, da so še Kitajci podali v to oboroženo pustolovščino zato, ker so se čutili zavarovani s strani ZDA, kjer so par tednov prej v Washingtonu tako „toplo“ sprejeli njihovega partijskega vodjo Teng Hsiaopinga. Ameriški podpredsednik Móndale pa je na vprašanje časnikarjev izjavil, da ZDA ne bodo vojaško intervenirale v jugovzhodni A-ziji, „dokler ne'bodo resnično v nevarnosti ameriški narodni interesi.“ mi širom države, predvsem na področju petrolejskih ležišč. Od 41 iranskih rafinerij so začele obratovati samo tri, iransko gospodarstvo je na tleh, ker že dva meseca ves izvoz petroleja stoji. Petrolej Iranu prinaša močno potrebne tuje valute. Brezposelnost v državi je vsesplošna, pomanjkanje živil se ponekod že močno pozna, večina industrij je v popolnem zastoju. Moskva navdušeno pod-nira marksistične sabotažne elemente v državi. Homeini je začel v teh razmerah zvračati krivdo za svoj neuspeh na „skupno zaroto ameriške CIA-e in komunističnih elementov“ proti svojemu režimu. V ZDA sta medtem obrambni minister Harold Brown in minister za e-nergijo James Schlesinger izjavila, da bodo ZDA „podvzele potrebne akcije za zaščito petrolejskih virov na Bližnjem vzhodu, vključno vojaško silo.“ Povod za to izjavo je bil, po mnenju opazovalcev, sovjetski poseg v Sandijevo Arabijo, ki je glavni dobavitelj petroleja Ameriki. V Ryad, glavno mesto Saudijeve Arabije, je namreč Moskva poslala južnojemenskega zunanjega ministra, ki naj bi posredoval pri vzpostavitvi rednih diplomatskih odnosov med Moskvo in Saudijevo Arabijo. Doslej Saudijeva Arabija ni imela stikov z Moskvo, nasprotuje pa odločno ameriški mirovni politiki med Egiptom in Izraelom. Ko je odposlanstvo Krakovčanov bilo v Rimu ob priložnosti posvetitve Frančiška Macharskega za novega krakovskega nadškofa, je papež Janez Pavel II., prednik novoposvečenega škofe v Krakovu, sprejel celotno odposlanstvo in številne romarje v posebni avdi-jenci. Tedaj je med govorom snel z vratu dragoceni zlati križ z verižico, darilo prednika v Pavelski stolnici kardinala Sapiehe in ga poklonil svojemu nasledniku krakovskemu nadškofu Ma-charskemu. Poleg tega je papež Janez Pavel II. MEDNARODNI TEDEN iPAPEž JANEZ H. je minulo nedeljo poročil v kapeli sv. Havla v Vatikanu mladi rimski par iz delavskih vrst. Prošnji neveste, trgovske prodajalke, se je odzval ob svojem obisku nekega rimskega delavskega okraja. Mlademu paru je Janez Pavel II. podaril tudi več daril, med drugim v usnje vezano sv. pismo in kuverto z vsoto bankovcev. Bilo je prvič v zgodovini Cerkve, da je papež poročil „navaden“ par. Skupini gojencev rimske župnije čenstohovske Marije je obljubil, da bo „ob prvi priliki prišel z njimi igrat nogomet“. V ČAMP DAVIDU ameriški predsednik Carter pritiska na izraelsko in egiptovsko delegacijo, naj se čim prej sporazumeta o miru med Egiptom in Izraelom, da bi tako ZDA vsaj na tistem koščku Bližnjega vzhoda imele'zagotovljen mir in tako postavljen močan obrambni zid proti sovjetskemu poseganju na arabsko področje. Predlagal je tudi vrhunski sestanek z izraelskim predsednikom Beginom in egiptovskim ministrskim predsednikom Halilom, samo, da bi bil mir med Egiptom in Izrae-lo čim prej vzpostavljen. TANZANIJA je poslala „kazensko ekspedicijo“ proti Aminovi Ugandi "ter se ji je z 20.000 vojaki posrečilo zavzeti važno ugandsko mesto Masako, komaj 80 km oddaljeno od ugandskega glavnega mesta Kampale. Amin trdi, da se iz Kampale ne bo umaknil, „dasi se proti Ugandi bori skupaj s Tanzanijo 12 afriških in drugih držav, razni najemniki in ugandski izgnanci.“ Organizacija za afriško enotnost (OAfi) je poslala v Tanzanijo in Ugando mirovno delegacijo, da bi obe državi pomirila med seboj. ZAČASNEMU italijanskemu min. predsedniku Andreottiju se ni posrečilo sestaviti nove italijanske vlade, ker demokristjani ne pristanejo na vključitev komunistov v vlado. Italijanski državni predsednik 82-letni Pertini je sedaj poveril sestavo nove vlade 75-letnemu republikancu La Malfi. Prvič po letu 1945 se je zgodilo, da je ne-demokristjan dobil mandat za sestavo vlade v Italiji. BRITANSKI PRESTOLONASLEDNIK 30-letni princ Karel je dvignil veliko prahu v Angliji, ko je na nekem kosilu s predstavniki britanskih podjetnikov izjavil, da „se niti malo ne pomišljam zatrditi, da večina britanskih podjetnikov, kakor izgleda, ne razume važnosti človeške osebe.“ ZERI I POPULIT, glasilo albanske KP, je ob potovanju Janeza Pavla II. v Mehiko objavilo gorostasen napad na poglavarja katoliške Cerkve. Partijski dnevnik piše, da potuje Janez Pavel n. po latinski Ameriki kot „odposlanec a-meriškega imperializma, mednarodne imperialistične buržuazije in multina-cionalnih monopolov.'1 Janez Pavel II. se je podal na pot, da je „prodajal ideje ameriškega imperializma o tkim. človekovih pravicah“. Je poglavar „katoliške Cerkve, ki je sokriva najbolj barbarskih zločinov imperializma in fašizma“ ter da se „naslanja na represivne režime.“ Dejstvo, da je Janez Pavel II. pred potovanjem imel sestanek s sovjetskim zun. ministrom Gromikom in je po telefonu govoril s Carterjem, je dokaz za „koordinacijo protirevolucionarne aktivnosti med različnimi sektorji imperializma in reakcije,“ zaključuje Zeri i Populit. nosti: Krakovski škofiji je dal sliko Matere božje čenstohovske, ki jo je L 1943 general Sikorski poklonil papežu Piju XII. Marijinemu svetišču v Ka-lariji žebridovski je daroval zlato mon-štranco. Smuče, ki so mu jih darovali ameriški športniki, kakor tudi nogometni jopič, ki ga je daroval eden izmed italijanskih tekmovalcev s poljskimi nogometaši za mojstrstvo v Miin-chenu in ga je ta mojster poklonil papežu, je daroval „soudeležencem planinskih tur kardinala Wojtyle.“ Ko se je pretekle dni predsednik države general Videla vrnil s počitnic (preživel jih je kot marsikateri njegov prednik v kopališkem kraju Chapada malal), ga je čakal dolg seznam zadev, o katerih mora vlada nujno odločati. Kajti problemi, ki jih mora država nujno rešiti, so številni, in raznovrstne narave. Prvo avdijenco, ki jo je predsednik podelil, je bila vzgojnemu ministru. Dr. Llerena Amadeo je obrazložil in predložil možne rešitve dveh temeljnih zadev: imenovanje rektorjev in dekanov na državnih univerzah, in pa položaj osnovnih šol v prestolnici Buenos Aires. Mestna občina ima namreč namen, iz raznih vzrokov zapreti 132 osnovni^ šol, in doslej ni nakazala, kako bo preuredila, oziroma napolnila praznoto, ki ho v vzgojnem sistemu s tem nastala. Dejstvo, da je proučevanje tega problema prešlo občinsko raven, in se nahaja v agendi ministra in predsednika, kaže, da je problem težji, kot je začetka kazalo. Druga točka, ki vlado močno skrbi, je zadeva vodnih elektrarn jia reki Paraná. Nepričakovano je Brazil znova zavrnil argentinske predloge glede rešitve tega problema in tako znova zapeljal pogajanja na mrtvo točko. Argentina je poklicala svojega poslanika v Brazilu. Dr. Oscar Camilión je skupno z zunanjim ministrom preučil zadevo in sedaj pričakujejo opazovalci napoved nove strategije, ki jo bo Argentina podvzela na tem polju. Zanimivo je omeniti, da je brazilski sklep naletel na hude kritike v samem brazilskem časopisju, ki tudi ne more razumeti nestrpnosti njih zunanjega ministrstva. Kar je zaenkrat jasno, je ponovna potrditev gospodarskega ministra Dr. Martínez de Hoza. Ta je ob povratku svojega počitnikovanja v Južni Afriki enostavno priznal, da je logično in naravno, ,da ljudi skrbi hud porast cen, ker „saj tudi mene skrbi“. Seveda je januarski skok inflacije pripisal bolj psihološkim kot gospodarskim vzrokom. Odslej naprej da se bo počasi poznalo zboljšanje položaja. ci v Vatikanu je papež Janez Pavel II. v bistvu odobril smernice o evange-lizaciji latinske Amerike, sprejete na škofovskem zasedanju v Puebli. Janez Pavel II. je med drugim izjavil: „Odkrito moramo govoriti o krivici, izkoriščanju človeka po človeku in izkoriščanju človeka po državi ter po gospodarskih sistemih. Odkrito moramo govoriti o sleherni krivici, sleherni diskriminaciji, slehernemu nasilju nad človeškim telesom, nad njegovim duhom, nad njegovo vestjo, nad človeško častjo in nad njegovim življenjem,“ je poudarjal papež. * Janez Pavel H. je omenil tudi tkim. teologijo osvoboditve, ki jo propagirajo nekateri latinskoameriški duhovniki češ, da se človek ne mora zavedati samo božje besede, temveč tudi svojih družbenih, političnih in gospodarskih kritike na delo gospodarskega ministra (strupeni so bili zlasti člani nekaterih političnih formacij, ki trenutno spe spanje Trnuljčice) in so se oglasili nekateri sektorji, ki vsaj indirektno branijo ministrov položaj (ne pa položaja vlade). Dejstvo je, da ministrov načrt ni predvideval ne hudih izrednih izdatkov (svetovno nogometno prvenstvo •— izdatke za oborožitev ob priliki argentinsko-čilske krize) ne izgub raznih državnih družb, ki bi jih morali že zdavnaj oddati v privatne roke, pa jih še sedaj ne. Le od časa do časa je zaznati kak posamezen primer. Pozitivna novica preteklega tedna pa je bila objava inštituta za gospodarske študije (FIEL), ki napoveduje, da bo proizvodnja v letu 1979 narasla kar za 10,8 odstotkov. Seveda malo težko je z optimizmom navdahniti razne delavske grupacije. Vendar to skuša doseči delavski minister general Reston, ki se vedno bolj pogosto sestaja z raznimi gre-mialisti. Delavske zahteve težijo v glavnem po močnejših povišieah plač. A zaenkrat ni namen vlade podeliti masivne povišice, zlasti ne visokih procentov, ker bi to negativno vplivalo na gospodarski razvoj v sedanjem kritičnem stanju. Kako o tem prepričati sindikate ? Pretekli petek 23. februarja je sveta stolica uradno obvestila argentinsko in čilsko vlado, da papež Janez Pavel II sprejme posredovanje med obema državama glede suverenosti nad otočjem in vodovjem južno od Ognjene zemlje. Po smernicah protokola, ki sta ga obe državi podpisali v Montevideo prve dni letošnjega leta, bo papež (po svetih posebne komisije, ki bo preštudirala problem in se tudi sestala s predstavniki obeh držav), nasvetoval, kako naj se državi glede tega poravnata. To ne bo razsodba, in zato sta državi tudi svobodni, da „nasvet“ sprejmeta, ali ga zavrneta. Seveda je upanje narodov na obeh straneh Andov, da bo po papeževem posredovanju vendar prišlo do podpisa dokončne razmejitve in tako do trajnega miru med bratskima narodoma. pravic, ko je stvar takole pojasnil: „Teologijo osvoboditve pogostokrat povezujejo, morda celo preveč izključno, z latinsko Ameriko. Toda priznati moramo tudi enega od velikih sodobnih teologov, Hans Urs von Balthasarja, ki pravilno zahteva teologijo osvoboditve za ves svet,“ je dejal papež. Zatem je razložil okvir, v katerem naj hi verniki dosegli svojo osvoboditev: „Najti jo je treba najprej v Kristusu in spoznati Resnico, ki vas bo o-svobodila,“ kakor stoji v sv. pismu. „Kot prerok, kot priča resnice, Kristus vedno znova razgalja laž,“ je nadaljeval papež. „Osvoboditev pomeni notranje spreobrnjenje človeka, ki je posledica spoznanja resnice,“ je poudaril Janez Pavel II. in zaključil: „Cerkev je v ¡službi resnice in zato ne more spreminjati besed, kadar gre za opisovanje krivic.“ aaaaaaaw.iBaaaati»eaBaaHaaBaBBBaaaBaBBBaaaaBaBBBBBBBaBaaaflaaaBBaaB-aflBaBBBBBaaaBBaaBaBBflBBBBaBBBBBaBaBaBBSB 1944 1970 35. OBLETNICA USTANOVITVE NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO — SLOVENSKEGA DEMOKRATIČNEGA POLITIČNEGA PREDSTAVNIŠTVA V SVETU. Marksistične sabotaže v Iranu ZDA GROZIJO Z OBOROŽENO SILO ■ ■■■BaiaaaiaBBaflBBaiBBBBaflaMBBaaBBaBBBflaBBaBiaBB»aBHBHflflaBBaaBBBi«iBiaaiiai«isi*saiiKsiiiiii Zanimiva papeževa darila Poljakom daroval Poljakom še druge dragoce- Medtem pa so nekoliko pojenjale Janez Pavel II. o človekovih pravicah PRAVILNA RAZLAGA „TEOLOGIJE OSVOBODITVE“ Na svoji tedenski množični avdijen- 31 let osrednjega društva Zedinjena Slovenija RAVNE NA KOROŠKEM — Ravenska železarska pihalna godba, ki je lani na tekmovanju v Kerkraadeju na Nizozemskem prejela zlato medaljo, je konec januarja dobila novega kapelnika. Jožko Herman, ki je vodil godbo od konca druge vojne — med vojnama je bil vojaški kapelnik — je predal taktirko Alojzu Lipovniku. LJUBLJANA — Kartonažna tovarna v Ljubljani se že vrsto let ponaša z uspešnim poslovanjem. Toda... Na pritožbo nekaterih delavcev je družbeni pravobranilec pregledal razmere v tovarni in ugotovil, da je tovarna uspešna na gospodarskem polju, le vodilni so grobo kršili samoupravljanje. Delovna organizacija sploh nima samoupravnih aktov. Ugotovil je, da sta v poslovni praksi centralni delavski svet ali poslovni odbor jemala sredstva na podlagi potreb iz dohodkov tozdov, čeprav bi o tem morali odločati delavci na zborih. Družbeni pravobranilec je ocenil, da poslovodni delavci niso zmožni popraviti vseh nepravilnosti in je predlagal začasne ukrepe: Delegati občinske skupščine Center naj odstavijo tri vodilne. V tovarni pa se sprašujejo, zakaj naj bi odstranili tri vodilne, če so pa zelo uspešno vodili podjetje. LJUBLJANA — V Trubarjevi avli Narodne knjižnice so 7. februarja odprli razstavo o pisatelju Milanu Puglju Ob petdesetletnici smrti. Razstava nosi naslov: V senci slovenske moderne. KRANJ — Kranjčani so 7. februarja v eni uri odprli kar štiri prireditve, V galeriji ¡Prešernove hiše so ob 18. uri odprli razstavo „Slovenci v predmarčni dobi in revoluciji 1848“, pol ure kasneje pa v Mestni hiši razstavo prekmurskega slikarja Nikolaja Beera; Četrt ure zatem so odšli v stebriščno dvorano iste hiše na razstavo „Kranj v arheološki literaturi“, ob 19 uri pa je bil prav tako v Mestni hiši, le da v renesančni dvorani, koncert sopranistke Ileane Bratuž-Kacijanove ob spremljavi pianistke Ergican Sadam iz Carigrada in flavtista Igorja Dekleve. RADLJE OB DRAVI — V likovnem salonu „Ars‘‘ so pripravili razstavo „Ekspresionistično obdobje slovenske grafike“. Na ogled je bilo 23 lesorezov, jedkanic, litografij in linorezov Božidarja Jakca, Vena Pilona, Miha Male-ša in Toneta Kralja iz obdobja 1920-1930. Dela so last Moderne galerije iz Ljubljane. LJUBLJANA — V ljubljanskih mestnih „delovnih organizacijah“ se ba-vijo z mislijo o uvedbi' premakljivega delovnega časa. Predsednik ljubljanske mestne skupščine Marjan Rožič je v ta namen sklical na posvet predstavnike občinskih svetov; na vabilu je bilo napisano, da bo posvet ob 7. Toda predstavniki so prihajali na sejo y „duhu“ obravnavane teme, zadnji jo je primahal ob tri četrt na osem... SLOVENSKE KONJICE — Tovarna umetnih brusov in nekovin „Comet“ iz Zreč bo pri glavnem mestu Malte La Valette zgradila v kooperaciji z malteško Devellopment Corporation tovarno, ki bo v prvi fazi naredila 200 ton brusov. Slovenska tovarna bo vložila 70 obratnih sredstev, tovarna pa bo imela 1000 kv. metrov površine. KRANJ — V kranjskem podjetju „'Sava“ obstaja 11 delovnih organizacij, zaposlenih je nad 4000 oseb, med njimi je tudi 470 članov partije. Razprave na delavskih zborih o mesečnih, periodičnih in letnih računih vodi 120 ljudi, ki jih pred tem pripravijo za posel v posebnem seminarju. LJUBLJANA — V Ljubljani imajo plinsko napeljavo od leta 1861: Natančno 2. novembra 1861 pa so zasvetile tudi prve plinske svetilke na Resljevi cesti; ugasnile pa so zadnje leta 1946 na Starem trgu. Kot prejšnje, so tudi leta 1946 plinske svetilke zamašili kar pri tleh in ne pri glavnih plinskih vodih. Kje so bile plinske cevi pa nihče ne ve, ker ni nobenih načrtov. V plinarni vedo le, da je od 140 km plinskih cevi- polovica starejših več kot 80 let in da bi bilo treba nujno zamenjati vsaj 40 km cevi ter polovico tesnil na litoželeznih ceveh. DRAVOGRAD — V dravograjski občini že dve leti niso zgradili nobenega „družbenega“ stanovanja. Denar menda imajo, naložen je v banki in z inflacijo izgublja vrednost. Težave so drugje: Urbanistični biro na Ravnah ne zmore izdelati urbanistične in druge dokumentacije. Umrli so od 4. do 12. februarja 1979: LJUBLJANA — Mira Neffat-Dani-lova, dramska igralka; Anton Rupar-čič, šofer; Ana Kos, 85; Janez Bele; Kati Gartner, 76; Fran črne, Jože Brodnik, žel. up.; Marija Lukančič, up.; Drago Avšič; Angela Koman r. Žagar; Pavlina Korbar r. Šušteršič; Alojzija Berce r. Smerke; Milan Zemljak, up.; Cecilija Koprivec; Ivanka Selan r. Škraba, 70; Marija Bolta r. Pajsar, 86; Helena Konstantini r. Žnidar, učit.; Stanislav ¡Škorjanc; Ivanka Javornik r. Boben; Maša Juvančič r. Kranjc, up. Ij. opere; Edvard Kardelj; Justina Kaplan r. Žerovnik; Anton Verbič, nekdanji trgovec in čebelar; Ivo Gogala; dr. Milan Grošelj, 77, univ. prof., klasični filolog in primerjalni jezikoslovec, član SAZU. RAZNI KRAJI — Mratin Narobe, Lenartov, Kleče pri Lj.; Marička Malavašič r. Mlinar-JGigale, Zaplana; Janez Lemut, up. prof., Vrhpolje pri Vipavi; Viljem Podpadec, Praproče pri Treb- ! njem; Cene Oman, up., Škofja Loka; ! Antonija Perme r. Rožič, črna vas; Ciril Plut, Zagradec; Marija Habjan, Domžale; Jože Musar, up., Dol pri Hrastniku; Frančiška Ložar r. Grad, Be-ričevo; Marija Kuerner r. šmuc, Medvode; Karel Kos, up. šofer, 67, Sv. Barbara; Ivanka Moretti r. Trohej, Novo mesto; Cecilija Preisiriger r. Tušek, Kranj; Jože Javornik, 82, mesar in posestnik, Logatec; Antonija Vavpetič r. Osredkar, 82, Radomlje; Ivana Tanko Dne 25. januarja t. 1. je minilo 31 let, kar je bilo ustanovljeno v Buenos Airesu Društvo Slovencev, ki se je čez nekaj let poimenovalo v društvo Zedinjena Slovenija. Na ta dan je prvi redni občni zbor novega društva slovenskih demokratičnih izseljencev postavil temelj tej novi skupnosti v Argentini. Lepa doba je za nami! V zgodovini emigrantskih društev jih je malo, ki so doživela ta leta. 31 let plodonosnega dela in velikih uspehov! Po nasvetih in po prizadevanju Društva Slovencev smo Slovenci skupinsko in strnjeno naseljeni okrog Velikega ¡Buenos Airesa. Ta strnjena naselitev nam je omogočala izredno delavnost in vsestranski napredek v ver-sko-nravnem, kulturno-narodnem in so-cialno-gospodarskem pogledu. Zelo kmalu smo si postavili lastne družinske domove in na ta način osvobodili družine tujih vplivov, ki bi nam gotovo podirali naše družinsko življenje, našo visoko moralo, našo pridnost pri delu in močno pospeševali versko in narodno propast. Zgodilo se je nasprotno, naše družine so ostale to, kar so bile: vzorne slovenske krščanske družine. Najboljši dokaz za to trditev so tiste družine in posamezniki, ki hote in namerno niso hoteli biti v naši skupnosti in so se kot samorastniki izgubili. Za ohranitev in okrepitev našega verskega in nravno zdravega in narodnega življenja smo ¡si postavili trdne temelje v cerkveni in v narodnih, kulturnih organizacijah. Razvili smo izredno versko in narodno kulturno delovanje, ki je zajelo in še vedno zajema vse naše duhovno življenje od nedeljske maše, raznih skupnih pobožnosti, duhovnih vaj, apostolata in krščanske dobrodelnosti pa do kulturnih ustanov, kot so naše šole in tečaji za vzgojo zdrave slovenske mladine, za njen verski, nravni in kulturni razvoj. To so naše organizacije, pevski zbori, ki nam ohranjajo in dvigajo slovenskega duha in zavednost. To življenje je tako razgibano in uspehi tako vidni, da so ne le tujci, temveč tudi naši rojaki, ki iz drugih dežel pridejo med nas izredno začudeni, presenečeni, večkrat do solz ganjeni. Res je v vsem tem v ogromni meri bila udeležena pridnost, navdušenje in požrtvovalnost idealnih poedin-cev in skupin, vendar usmerjevalec te mnogovrstne podjetnosti in aktivnosti je bilo osrednje društvo. Te mnogostranske aktivnosti društvo samo sčasoma ni moglo več obvladati. Logična in povsem naravna posledica je bil nastanek novih slovenskih Domov. So bili ljudje, ki so hoteli naše osrednje društvo prikazati kot oviro za ustanavljanje Domov. Resnica je bila ravno nasprotna. Kar je osrednje društvo želelo in hotelo je bila enotnost delovanja, ohranitev Saših skupnih ciljev in teženj in močno medsebojno povezavo. Temu so nasprotovali osebni cilji. Proti tem se je društvo postavilo, r. Andoljšek, 58, Ribnica; Nadja Hribar, Bled; Bruno Anderli, 54, Gojače; Marta Cvetrežnik, 60, Podgorje; Radovan Verk, up. š. ravn., Podlehnik; Milan Slovnik, Brezovica; Brigita Jeraj r. ¡Janc, Vodice; Avgusta Dornik r. Pintar, Savlje; Marjan Dajčman, „družbenopolitični delavec“, direktor KEMA, ni pa zaviralo nikdar krajevnih teženj in osamosvojitev, to je zdravega in urejenega lokalnega patriotizma. Zato je priklicalo v življenje Medorganizacijski svet, ki je najboljši regulator naše aktivnosti, naših upravičenih teženj in ciljev za napredek in koristi naše slovenske skupnosti v Argentini. Da se je vse to moglo doseči, je gotovo sad neumornega dela in požrtvovalnosti naših voditeljev in javnih delavcev tako v osrednjem društvu kakor v organizacijah in Domovih. Vsa zahvala in priznanje pa naj velja tistim odbornikom Društva Slovencev in Zedinjene Slovenije, ki že 31 let požrtvovalno sodelujejo v osrednjem odboru. Postarali so se v garanju za lastni obstanek pa tudi v garanju za narodov blagor. Niso za to prejeli ne nagrad in ne priznanj, pač pa mnogo in večkrat neupravičenih kritik. A jih to ni zlomilo niti ustrašilo. V zavesti, da delajo za dobro in potrebno skupno stvar, so vztrajali in še danes vztrajajo. Radi bi prepustili svoja mesta drugim mlajšim in ¡si privoščili potrebni počitek, a vedno primanjkuje delavoljnih In tudi izkušenih mož. V nedeljo 25. marca 1979 bo odbor Zedinjene Slovenije pred nami vsemi spet polagal obračun svojega delovanja. Po eni strani bo ta obračun lahak, po drugi pa zelo zanimiv in poučen. Ne bilo bi prav, da bi čakali na opis občnega zbora v Svobodni ¡Sloveniji. Za vse, ki smo člani tega našega skupnega društva je častna dolžnost, da se občnega zbora osebno udeležimo. Sledimo budno vsem poročilom, dajmo priznanje koristno izvršenemu delu in če bomo ugotovili, da je bilo to ali ono narobe narejeno, povejmo v lepi obliki svoje mnenje pred vsemi zborovalci, saj je stvarna kritika koristna in potrebna. Potrdimo novi odbor, ki ga bomo volili s svojo navzočnostjo, dajmo mu pobude z navodili, nasveti in predlogi, dajmo mu koristnih smernic in navodil za bodoče delo. Lepa udeležba na občnem zbo-. ru je najlepše prizanje in spoštovanje društva kot ustanove in njegovih funkcionarjev. Morda komu res ni mogoče uriti na občni zbor, mislimo na člane, ki živijo daleč zunaj, na žene gospodinje, bolnike. Vsi ti imajo možnost, da po pooblastilu prisostvujejo. Poslu-žimo se tudi tega sredstva. Napišimo pooblastilo na člana, ki bo šel na občni zbor in podpišimo pooblastilo, saj to nič vp. stane, je pa tudi to dejanje znamenje članske zavednosti in priznanja. '31 let je društvo vzdržalo in deluje. Od nas vseh je odvisno, da ga ohranimo še v bodoče do zlatega jubileja in še čez. Bilo nam je potrebno v prvih letih našega bivanja v Argentini, nič manj nam ni potrebno danes v tej ideološko zmešani in zmatenializirani prelomnici čosov. .Naj nam bo Zedinjena Slovenija tudi v bodoče naš skupni krov, naš kulturni usmerjevalec in narodni vodnik. Pk. Maribor; Franc Zupančič, Dularjev ata, 72, Jezero pri Trebnjem; Alojzij Jev-šak, 72, Gaberje; Frančiška Puš r. Zabukovec, 81; Berta Potočar r. Kamnik, Šentvid; Julijana Umek, Mladetiče; Lojze Bantan, posestnik, Slatina; Justina Zabukovšek, 88, 'Celje; Franc Šlibar, up., Kovor. 1944 4979 35. OBLETNICA USTANOVITVE NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO — SLOVENSKEGA DEMOKRATIČNEGA POLITIČNEGA PREDSTAVNIŠTVA V SVETU. SLOVENCI po SVETU AVSTRALIJA Avstralski mesečnik „Misli“, ki ga odlično urejuje pater Bazilij, je najmočnejši in verjetno edini glasnik in branilec resnice med Slovenci v Avstraliji. Zato je tudi deležen napadov, podtikanj in obrekovanj „rdeč-karjev“ v domovini in v Avstraliji. Ivan Kreft, ki je bil na kratkem obisku v Avstraliji, je v ljubljanskem „Nedeljskem dnevniku“ z dne 14. januarja očital „Mislim1“ poleg drugega tudi to, da je list „političen v klerikalnem smislu“. V letošnji januarski številki lista je urednik pater Bazilij pod naslovom „Malo razgovora“ povedal Kreftu resnico tako glede klerikalizma, kakor tudi glede drugih očitkov. Odgovor ponatiskujemo v celoti, ker je res zanimiv in je zadel v živo: Takole glasi: F. P. se zahvaljujem za pošiljko osemnajste strani ljubljanskega „Nedeljskega dnevnika“ z dne 14. januarja letos. Celotna stran pod naslovom „Domovina je čedalje bliže“ govori o Avstraliji oz. avstralskih Slovencih. Poročilo je napisal 72-letni IVAN KREFT, doma iz Radgone. Samo tri skromne dni je preživel v Sydneyu, pa je bil o slovenskih razmerah v Avstraliji (ne samo v Sydneyu!) tako „dobro“ poučen, da se je usodil napisati prilično dolgo reportažo. In ker je očitno poslušal ali vsaj registriral samo eno plat zvonjenja (tisto, ki jo sme slišati tudi domovina!), je članek kaj enostranski tudi po vsebini, ne samo po dolžini ene časopisne strani. Ker Ivan Kreft ni le „znani slovenski publicist“, ampak tudi „bivši politik“ in večletni „član osrednjega odbora Slovenske izseljenske matice“ (tako ga je predstavil 1'9. dec. 1978 Jože Čuješ na slovenski strani v „Novo doba“), je te enostranske linije vajen in mu ni moč zameriti. Bolj so zamere vredni njegovi avstralski gostitelji, ki so mu tako enostranska in v mnogočem krivična ter neresnična poročila servirali. Naravno, da udari Kreft po „političnih izseljencih“ med nami, ki so se silno „kompromitirali“ in nimajo v ekonomski emigraciji „nobene opore“. Te vrste klofut so danes moderne in ob vsaki priliki nujno lete po vseh tistih, ki se še niso uklonili pritisku režima iz domovine. Po Kreftu je politična emigracija pri nas „izgubila že skoraj ves ugled“, tudi „zaradi grdega izkoriščanja tistih, ki se ob prihodu na to oddaljeno celino, brez znanja jezika in poznavanja razmer, niso znašli, pa so bili prepuščeni na milost in nemilost vrhovom sovražne politične emigracije“. Tudi na drugem mestu reportaže je še enkrat poudarjeno, da ta del naše narodne skupine „izgublja podporo izseljencev“, kajti „vsaj v prvih letih biva- nja v Avstraliji so marsikaterega priseljenca iz Slovenije vodilni politični emigranti hudo izkoriščali tudi gmotno. Za vsako še tako malenkostno uslugo je moral seči globoko v žep.“ Pri obeh omembah izkoriščanja nekako v isti sapi Kreft udari tudi po našem obveščanju. Ob prvi omembi imenoma omenja mesečnik MISLI, ki „popačeno prikazuje življenje v socialistični domovini“, pri drugi pa dokazuje, kako „izmišljenim zgodbam o slabih razmerah v domovini naši vse manj nasedajo, saj vse pogosteje obiskujejo domovino in tako sami razkrivajo laži, s katerimi jih skušajo politični emigranti odvračati od Jugoslavije...“ Zanimive in silno posplošene ugotovitve. Ne le o današnjih „izmišljenih zgodbah“ ter „lažeh“, tudi in celo o grdem gmotnem izkoriščanju novodošlih priseljencev. Ker ni imen, leti na vse vidne osebnosti. Tudi na gostitelja Jožeta Čuješa, ki se je tista leta še prišteval med vodilne politične emigrante. Vsaj on naj bi Kreftu (tudi v svoj zagovor) dal stvarnejšo sliko. Ker v isti sapi poročevalec udari tudi po naših MISLIH, preko katerih s privolitvijo urednika politična emigracija „širi napetost med našimi izseljenci“, upravičeno sklepam tudi lastno opredelitev med takratne izkoriščevalce. Zares zanimivo! Zlasti še ob temle dejstvu: ko me je prišel sydneyski konzulat prvič snubit, je bilo takratnega vi- cekonzula sama hvala, kaj vse sem že dobrega storil za priseljence. Celo prosta vožnja na počitnice v domovino mi je bila ponujena (in z moje strani odklonjena) v zahvalo... Mesečnik MISLI je po Kreftovem „političen v klerikalnem smislu“, ki „napada predvsem našo družbeno ureditev, ni pa mogoče reči, da bi bil proti Jugoslaviji kot državi, če bi imela meščanski družbeni red“. Ob vsem tem zveni kar nekam tolažilno Kreftova ugotovitev, da „popačeno“ poročanje MISLI priseljenci „vse bolj odklanjajo“. Na to bi kot urednik odgovoril tole: 1. Razmišljam, kako neki bi se mogle MISLI rei iti političnega pečata, ki ji ga od časa do časa — zadnja leta vedno pogosteje — pritisnejo od doma? Zaključek je, da najbrž z enim samim korakom: z rdečo zvezdo na platnicah in z vsebino v podporo režimu. Kajti politika je vse in samo to, kar se ne pusti vpreči v propagandni voz domače diktature. Očitek klerikalizma bi potem sam od sebe odpadel. 2. MISLI so list slovenskega zdomstva: poudarjajo svobodno slovenstvo in se brez potrebe ne zaletavajo v bivšo državljanstvo. Nikoli pa ne bo list zagovornik kakršnekoli diktature (četudi se skriva pod naslovom „družbene ureditve“), kajti rodil se je v svobodnem svetu ter ima vso pravico in dolžnost svobodnega obveščanja. Ravno to režim doma silno boli. Celo vsaka še SLOVENCI v ARGENTINI Osebne novice: Rojstvo: V družini arh. Jureta Vom-bergarja in ge. lic. (Metke roj. Debeljak se je 18. t. m. rodila hčerka Pavlin-ka Irena. Iskreno čestitamo! Krsta: Krščeni sta bili: v Carmen de Patagones Marija Romina Telič, hčerka Ladota in ge. Marte roj. Bay-zan. Krstil jo je g. Jaka Fideršek. Dne 3. februarja pa Karla Ferfolja, hčerka Jožeta in ge. Monike roj. Pirc. Za botra sta -bila Andrej Ferfolja in Marjana Pirc. Krstil je g. župnik Tone Rant. čestitamo! BUEN0S AIRES Letošnje prvo mladinsko srečanje Zvezna odbora SDO in SEZ sta pričela svoje delo v letošnjem letu z mladinsko mašo in sestankom. Msgr. Ore-har, ki je daroval sv. mašo, je v pridigi dal novima odboroma in vsej mladini sploh, smernice in nasvete, ki naj bi omogočili čimvečji uspeh pri delovanju organizacij. Po zajtrku so se udeleženci pomaknili v veliko dvorano, kjer je bila, ob prijateljskem razgovoru, prijetna glasba. Sestanek se je začel z molitvijo, nakar je predsednica Marta Urbančič pozdravila gospoda predavatelja in vse navzoče, potem je spregovoril nekaj besed v istem smislu tudi predsednik Pavel Pleško. Oba sta s povabilom k medsebojnemu zbliževanju med slovenskimi mladimi poudarila nujnost o večjem udejstvovanju članstva pri življenju organizacij, o potrebnem idealizmu posameznikov in o bistvenem veselju in ljubezni, katere morajo zmeraj izžarevati mladi ljudje. Odbornik Jože Cukjati je predstavil govornika univ. prof. dr. Milana Komarja in ga prosil, naj začne s svojim predavanjem. Nad vse zanimivo in lepo podano predavanje je razložilo letošnje geslo mladinskih organizacij: „Samo kdor je dedič, more biti pionir“, združeno s številnimi primeri iz praktičnega življenja. Glavna misel predavanja je bila v tem. da nam je vsem slovenstvo zaradi slovenskega porekla prirojeno, in se ga nihče ne more otresti, razen v svojo škodo in v škodo skupnosti. Tako jasnih predavanj si mladina še želi. PO ŠPORTNEM SVETU JUGOSLAVIJA je ostala v evropski namiznoteniški prvi ligi. V litvanskem mestu Kaunas je premagala sovjetsko reprezentanco s 4:3. Prvo mesto so osvojili češkoslovaški igralci, ki so premagali vse nasprotnike, slede Madžari s 5 zmagami, Francozi in Angleži s tremi zmagami, ter Zahodna Nemčija, ¡švedska in Jugoslavija s po dvema zmagama, na zadnjem mestu je Sovjetska zveza z eno ¡samo zmago. NA TEKMOVANJU v alpskih disciplinah za svetovni pokal v tej sezoni so se najboljši smučarji pomerili na smučiščih na Jasni v čeških Tatrah. V veleslalomu je švedski tekmovalec In-gemarg -Stenmark dokazal, da je nepremagljiv v tej panogi, saj je dobil že šesti zaporedni veleslalom. Slovenec Bojan Križaj pa je potrdil, da sodi med najboljše. Osvojil je drugo mesto! Odličen je bil tudi Boris -Strel, ki je zasedel sedmo mesto in ¡si s tem prvič pridobil nekaj točk v tekmovanju za svetovni pokal. Po tem nastopu je v točkah vodil Stenmark s 125 točkami pred Luescherjem (Švica) z 80 točkami, tretje mesto si delita Križaj in Švicar Hemmi s 56 točkami, Strel je 'dobil 4 točke in se uvrstil na 21. mesto. (Nad. na 4. str). tako mila kritika v ljubljanskem „Delu“ je, ponatisnjena v MISLIH“, že hud „napad“ in „mazanje domovine.“ — Pri svobodnem poročanju pa MISLI nimajo in niso nikoli imele namena prati brav-cem možgane: vsak ima svojo pamet in si svoje politične ideje sam izbira. Če bi pa kdaj v bodočnosti prišlo do narodnega razpotja, bodo gotovo tudi MISLI zdomcem znale povedati svoje mnenje. Kar bodo rekle, bo vsekakor v prid slovenstvu in domovini, ne tujim interesom. 3. Nihče avstralskih Slovencev doslej ni bil prisiljen k naročbi MISLI, kakor je ob obisku domovine prisiljen na sramotni intervju, ki naj ga vsaj malo preplaši in zmehča v prid režimu. Kljub temu imamo veliko „dokazov“, kako „popačeno poročanje“ MISLI izseljenci „vedno bolj odklanjajo“. Med njimi je gotovo dejstvo, da smo z novim letnikom spet dvignili naklado. Okrog 300 novih plačilnih naročnikov v zadnjih treh letih (in že teh prvih tednih novega leta kar 14 novih) kaže res v smer splošnega „odklanjanja MISLI“. Prav tako dolga vrsta naročnikov, ki prostovoljno dodajo v Tiskovni sklad (mnogi celo več kot znaša naročnina), da s tem MISLIM podaljšujejo svobodno življenje. Kaj praviš, tovariš Kreft? To je pa — vsaj glede MISLI — druga plat, za katero ob kratkem obisku ni bilo posluha. Urednik. Po športnem svetu (Nad. iz 3. str.) V RATEČAH je na 34. državnem prvenstvu v teku na 30 km osvojil naslov prvaka Bojan Cvajnar iz Zebov, član ljubljanske Olimpije. HANNI WENZEL iz Liechensteina je letos že drugič zaporedoma osvojila zmago- v pohorskem tekmovanju v alpskih disciplinah z zmago v slalomu; 'slovenski tekmovalki Zavadlavova in Jermanova sta z 20. in 21. mestom prvič v zgodovini slovenskega -damskega alpskega smučanja dobili točke za svetovno prvenstvo. OBVESTILA SOBOTA, 17. marca: S ST ravn, M. B.: Vpisovanje ob 16,30; začetek pouka s sv. mašo ob 19 uri. Pouk slovenščine za kasteljansko govoreče otroke od 6. do 12. leta starosti bo v Slovenski hiši ob 10.30. NEDELJA, 18. marca: V Hladnikovem domu bo ob 16. url 26. redni letni občni zbor. Tradicionalna tombola v Slomškovem domu. COOPERATIVA DE CREDITO “S.L.O.G.A.” Ltda. i( Sociedad Legal Orientadora General del Asociado) Matrícula INAiC No. 5380 Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejía — La Matanza — Buenos Aires Convocatoria De conformidad con lo dispuesto por el artículo 20,f de los Estatutos Sociales, se convoca a los señores socios a la Asamblea General Ordinaria, que se realizará el día 31 de marzo de 1979 a las 19.30 hs. en el local de la calle Castelli N9 28 de la ciudad de Ramos Mejía, partido de La Matanza, provincia de Buenos Aires, para tratar el siguiente ORDEN DEL DIA 1» Designación de dos asambleístas para suscribir el Acta de la Asamblea. 2’ Elección de una Comisión Escrutadora, según lo dispuesto por el Art. 239 de los Estatutos Sociales. 39 Consideración de la Memoria, Inventario, Balance General, Estado de Resultados, Anexos N9 2 y 3 e Informe del Sín|dico, correspondientes al Ejercicio Económico N9 18, iniciado el l9 de enero de 1978 y finalizado el 31 de diciembre de 1978. 4» Elección de miembros del Consejo de Administración y Síndicos, según lo determinado por el Art. 289 de los Estatutos Sociales. Por dos años: 1 Presidente, 1 Pro-Secretario, 1 Pro-Tesorero, 3 Vocales Titulares y 1 Vocal 'Suplente. Por un año: 1. Síndico Titular y 1 Síndico Suplente. EL CONSEJO DE ADMINISTRACION SREDA, 21. marca: Liga žene mati San Martin: redni mesečni sestanek ob 18.30 uri. ob 19. uri. SOBOTA, 24. marca: Redni občni zbor Slomškovega doma. NEDELJA, 25. marca: Roditeljski sestanek Slomškove šole. Občni zbor društva Zedinjena Slovenija ob 9.30 v Slovenski hiši. SOBOTA, 31. marca: Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. ČETRTEK, 5. aprila: Na Pristavi ob 15, uri redni sestanek. ženskega krožka. Msgr. Anton Ore-har bo imel razgovor o temi „Žena v družini“. Mednarodni teden SLOVENIA LIBRE (Nad. iz 2. str.) SOCIALISTIČNI državni predsednik Italije Pertini je znova poveril sestavo nove, 41. italijanske vlade po 2. svetovni vojni, demokristjanu Andreottiju, ki je ponovno zavrnil zahtevo italijanske K.»»H««tB»»M«MW«W»««»B» D JILAS, KAVKO VIČ IN KARDELJ Edvard Kardelj, 69 letni glavni teoretičar jugoslovanskega komunizma, ki je sedaj umrl, je bil po svoji naravi Titu zelo malo soroden. Tito namreč vedno misli v kategorijah moči, oblasti, teorije so ga vedno zelo malo zanimale, pa tudi institucije so mu samo orodje za oblast in jih uporablja, dokler so mu koristne, da jih potem postavi ob stran. Zapletene ideološke temeljne razlage jugoslovanskega „samoupravljalne-ga socializma“, ki ga je zasnoval Kardelj, je bilo zaradi kompliciranosti in vedno novega spreminjanja težko približati razumevanju ljudstva... Pa tudi Titu so morale ostati tuje. Toda kljub temu je smrt tega „izumitelja“ Tita zelo prizadela. Učeni slovenski učitelj Kardelj je stal štirideset let ob strani Tita. On je bil vedno na oblasti. Zavedal pa se je tudi, da jo je prejel vedno kot fevd iz močnejše roke. Tako je služil Titu in je sprejel tudi to, da je ta dolgo časa drugo mesto prepuščal drugim. Bil je vedno zanesljiv. Ni nobenega znaka, da bi Kardelj kadarkoli v težkem položaju pustil Tita samega, kaj šele, da bi se postavil proti njemu. Je to zvestoba, ali — slabost? Naj bo karkoli — Tito je zaupal Kardelju. Po njegovi smrti je komaj kdo v njegovi okolici, -ki bi mu zaupal. Usoda drugih iz Titovega najožjega kroga. Krog Titovih tovarišev, s katerimi je od I. 1944 do 1945 prevzel v upravo Jugoslavije, se je od časa do časa vedno bolj ožil. Nekateri so umrli, nekatere je on odrinil od sebe, in spet drugi so se ga sami odrekli. Prve spremembe so nastale 1. 1948 ob konfliktu s 'Stalinom. Tedaj sta se namreč postavila na sovjetsko stran Hrvat H e fara n g in Srb Ž u j o v i č. Hebrang, ki je že izgubil Titovo zaupanje, ker je nasprotoval hitri industrializaciji države, je bil vržen v ječo, kjer je storil samoumor, kakor pravi uradna verzija, ki pa je zelo dvomljiva. Tudi Žuje-vič je prišel v zapor, s katerim ni bilo starih neporavnanih računov. Tudi je bil manj nevaren kakor Hebrang, ki je bil precej priljubljen pri hrvat-skih partijcih. Žujovič se je podvrgel „samokritiki“ in bil 1. 1950 izpuščen iz zapora. Kot upokojenec je živel do 1. 1976. L. 1953 je Tito izgubil gospodarskega sodelavca, ki mu je najbolj ■ zaupal, namreč Slovenca Kidriča. Ta je v spreminjajočem načinu uveljavil Titove želje v gospodarski politiki, jih ideološko utemeljil in izpeljal. Bil je prav tako poln idej, kakor nerealen. Mnogim velja on za pravega izumitelja jugoslovanskega samoupravljanja. Ko je umrl za leukemijo, je imel šele štirideset let. L. 1954 je Tito preklel svojega tovariša D j i 1 a s a, „ljubljenca Partije“, ki se je v teku let spremenil iz fanatičnega predstavnika nasilnega komunizma v reformatorja komunizma, da, končno celo v revizionista. Bif je obsojen in več let v zaporu, živi v Beogradu, še vedno piše knjige ter je nekakšen „Disident, ki ga Tito trpi“, ga sicer ne muči, toda ga ima pod „opazovanjem“. Uživa pokojnino, toda je brez — potnega lista. Predsednika prlamenta Moša P i -j a d e je Tito cenil, toda v mnogo-čem ne razumel. Ta po poreklu izobraženi beograjski Jud, ki je študiral umetnostno zgodovino, bil časnikar, u-metniško nadarjen slikar, je postal po prelomu z, Moskvo kot ustvarjen za to, da je na zahodu budil simpatije in iskal denar za izolirano Jugoslavijo, ki pa je kljub temu ostala pravoverno komunistična. Slušni aparati v spalnici Najbolj presenetljiva in po posledicah najvažnejša sprememba je postala z odstranitvijo podpredsednika in polkovnika tajne policije Ran k o vic a poleti 1. 1966. Srb Rankovič, izučen krojač, je bil vodja trdega policijskega režima. Tito je Rankoviču dajal nekaj časa celo prednost pred Kardeljem. Rankovič ni preganjal samo ljudi drugega mišljenja, temveč tudi pripadnike drugih narodnosti v mnogonarodni državi (Albance, Makedonce) pa tudi Hrvate. Celo srbska inteligenca je trpela pod njim. Hotel je nadzirati celo Tita s tem, da mu je v spalnico napeljal tajni slušni aparat. Ob reformah za časa „pomladi“ je odletel, ne da bi ga Tito iz posebne milosti postavil pred proces. Zdaj. je penzionist v Beogradu. Velika čistka leta 1971 in ’l972 je zadela važne politike mlajše generacije, pa tudi starejše iz ožjega kroga, kakor npr. Srba Kočo Popoviča, nekdanjega generala, notranjega pa tudi zunanjega ministra, celo podpredsednika. Leta 1972 je sam odložil vse funkcije kot protest proti temu, da je tedanjega srbskega voditelja Nikezica odstavil zaradi „liberalizma“. Od stare garde Titovih najožjih sodelavcev je ostal samo še Hrvat B a-k a r i č, ki je preživel vse čistke. Važnost je dobil šele po koncu vojne 1. 1945 ter je bil dolgo let predstavnik hrvatske partije in „republike“. Ima pa to lastnost, da pripravlja nove reformne načrte, pa jih takoj pusti pasti, če Titu niso všeč. Morda bi mogli šteti sem še Srba Stamboliča, ki pa ni bil bogvekaj uspešen ministrski predsednik, pa Minica, zunanjega ministra, ki je bil državni tožnik v Mihajlovičevem procesu.. . Titu mora biti, osamljenemu, težko pri srcu. Kako pa je bil notranje blizu svojim bivšim sodelavcem, je težko reči. Ali ne stoji vsem ljudem mrzel nasproti ? Da se je celo kot 85 . letnik oddaljil od svoje Jovanke, s katero je živel skupaj trideset let, govori za to.“ FZ-Rr