366
Anton Hribar:  Krojač in  smrt.
potja in ne ve, kam bi se obrnil, da bi prav prišel. SreČa ga kmet, ki je imel pri njem že večkrat opravek. Pristav se je prav osorno vedel proti njemu in mu dal po cele ure prečakati pred pisarno.
„Oče, katera cesta gre na Lokvo ? Nisem vajen pota."
„Jaz pa nisem vajen odgovora", odreže se kmet in gre naprej  po svojih potih.
Pravijo, da je bil od tedaj sodni pristav prijaznejši proti kmetom.
XIII.  „Voda ni dobra."
Mož pride pozno zvečer domov pijan. Žena mu bere „levite", Češ da tako vse zapravi, če bode po gostilnah popival, žena in otroci pa doma stradajo.
„Ej, Mica, veš kaj, voda še za v čevlje ni dobra", odreže se mož in leže na posteljo. Drugo  jutro se prebudi zgodaj. Silno ga žeja.
„Mica,  malo  vode  mi  daj \"
„Ej, veš kaj, voda še za v čevlje ni dobra, rekel si sinoči",  odvrne  žena.
XIV. Različna misleca.
Znanec sreča znanca, ki je stopil ravnokar iz cerkve.
„Matija,  kaj  ti  še hodiš v cerkev?" „In ti še ne:"
Krojač
JT rišla na svet je bela smrt Ter tapala okoli Iščoč  cvetlic za  božji  vrt, Po  tožnem,   solznem  doli.
Krojača sreča kraj  vasi, Resnobno  ga pobara, Če zadovoljno  tu  živi, Če ž njo  li iti  mara?
„Oh zdaj  še ne,   le dalje spej, Da hišo si postavim, Ko to  bo,  pridi in poglej, Morda  se ti pripravim."
Odide dalje smrt med svet In tu  in  tam se zglasi, In  vrne  se  čez  nekaj  let Spet do  krojača v vasi:
XV. Vse za dom!
Poslanec je poročal na ljudskem shodu o svojem delovanju. Ko konča svoj govor z besedami: „Geslo naše je bilo, je in ostane: Vse za svoj dom", tedaj se oglasi nekdo izmej  množice :
„To že davno vemo, da za naš dom ne."
XVI. Samoizpoved.
Prijatelj je imel navado spremiti svoje pogovore z „oslom". Ako mu le ni kdo količkaj po volji govoril ali storil, tedaj_ga je brž počastil z  „oslom".
Nekoč nameri se na nekoga, ki ga ni poznal še dobro.
„Osel, ali ti nisem rekel, da pojdi  v hišor"
„Kdo si pa ti,  Če sem jaz oselr"
„Osel, ali me ne razumeš:"
XVII. „Vsak po svoje."
Gospodinja ošteva lenega dijaka: „Ali ne spoznaš,  kaka dobrota je zate, da te vsak dan pokličem ob peti uri ?  Kako bi se drugače naučil vsega za Šolo:"
„0 ne, gospodinja, za me to ni dobrota, ampak izguba. Jaz bi pridobil na spanju najmanj tri ure,  ko bi me ne klicali."
in smrt.
„Zdaj imaš hišo, greš z menoj?" „„Nikar  me smrt ne  moti! Ženitbo  bom  imel nocoj, Ne  morem,  pojdi s poti!'"''
In ide smrt,  Čez leto  dni Spet pride do  krojača; Krojač o  krstu govori In  zopet smrt odvrača.
Pusti  krojača bela  smrt, A  brž  se spet privleče; Krojač pa prosi ves potrt, Naj  še ga ne poseče:
„Domovje  imam  in  ženo, In imam dete zalo; Kako  bi mogel zdaj  s tabo In to bi tu ostalo?"
Josip Benkovič: Irenej  Friderik Baraga.
367
Zboli soproga in umre, Umre mu  dete tudi, In grozna bol  krojača tre, In  smrt se  mu  ponudi:
„Krojač, češ iti v večnost zdaj? Saj  nimaš nič na sveti; Izgubil ženko,  sladki raj, Sin moral je umreti?"
„ „ Kedo za njima plakal bo, Če mene smrt posečeš, Moleč solze pretakal bo? Kaj k temu,  smrt, porečeš?""
„ Dovolj  sem  slušala,   krojač, Besede,  prošnje tvoje  — A zdaj  za  mano,  ni drugaČ, Jaz delam pač po svoje! . . ."
Anton  Hribar.
Irenej Friderik Baraga.
(Spisal Josip Benkovič.)
Pusti svet, opravke svoje, „Sursum corda" v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinča sveto   glavo, Papež piše:  „Ljubi brat!" Kadar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine. Koseški.
v5to let poteka letos, kar je zagledal luč sveta slavni Slovenec Baraga. O njem se je pisalo že mnogo v slovenskem, nemškem, francoskem in angleškem jeziku. V stoletni njegov spomin le par doslej neznanih ali vsaj manj znanih potez iz njegovega življenja!1)
Porodil se je Irenej Friderik Baraga 29. rožnika 1. r7^7. v gradu Malivasi pri Trebnju, v župniji doberniški, kot četrto dete grajščaka Janeza Nep. Barage in soproge mu Katarine Josipine JenčiČ. Baraga se je 1. 1792. z Mirne sem priženil. Leta 1799. je prodal Malo vas ter kupil lepši grad v Trebnju. Soproga je kmalu umrla, zapustivši mu poleg sina še dve nedo-rastli hčerki, Amalijo in Antonijo. Tudi oče se je že l. 1812.  preselil v boljši svet.
Očetovski varih osirotelim otrokom je bil poslej znani dr. Jurij Dolinar, profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v ljubljanskem semenišču. Ireneju Frideriku je bil tudi birmski boter in ga kot dijaka vsa leta imel pri sebi na stanovanju. Učeni, bogoljubni mož (dasi svetnega stanu, vendar konsistorijalni svetnik.) je v mladega Barago vcepil popolno svojega duha. Imel je sina Janeza in hčer Anico, katero je namerjal Baraga po dovršenih študijah vzeti v zakon.  Na počitnice je zahajal z Doli-
') Dr. Leon Vončina je 1. 1869. spisal o njem/obširen životopis, katerega je dala na svetlo družba svetega Mohorja. V drugem natisku je izšel 1. 1896., žal, da nepopravljen in nič razširjen! Pisatelj teh vrstic je 1. 1893. v »Slovencu8 priobčil dodatek „Kživotopisuškofa Barage". Po krstni knjigi je popolno njegovo krstno ime Irenej Friderik.
narjevo družino vred na Bokalce, grad blizu Ljubljane.
DovrŠivši 1. 1816. ljubljanski gimnazij in modroslovje, kjer se je poleg šolskih predmetov bavil zlasti z risanjem in modernimi jeziki, šel je na dunajsko vseučilišče učit se pravdoznan-stva. Tako mu je najbolj kazalo, ker bi moral prej ali slej prevzeti po očetu podedovani grad trebanjski.
V nevarnem in viharnem življenju na Dunaju se je oklenil s sinovsko zvestobo redemp-torista Klementa Hofbauerja, katerega je katoliška cerkev 1. 1888. prištela med »blažene". Baraga je hodil k njemu k izpovedi; razven tega ga je z nekaterimi drugimi katoliškimi dijaki obiskoval včasih v večernih urah, ko jim je sveti mož dajal navodila za življenje.
Dušno vodstvo blaženega Klementa in morda tudi smrt njegove zaročenke Anice, ki je med tem umrla, nagnilo ga je, da je 1. 1819. začel misliti na duhovski stan. Toda skrb za mladoletni sestri ga je ovirala, in on je študiral dalje. Ko pa je leta 1820. (15. sušca) umrl njegov dušni vodnik, šel je leto dnij pozneje za poklicem v semenišče ljubljansko. Grad trebanjski je prepustil starejši sestri Amaliji, katera se je kmalu potem  omožila z Gressel-om.
Že koncem drugega letnika je bil Baraga posvečen v mašnika 21. kimovca 1823. Prebivši še jedno leto v semenišču, šel je 1. 1824. za kapelana v Smartin pri Kranju.
Po svojem gorečem, v resnici apostolskem delovanju v Smartinu je zaslovel kmalu daleč na okoli. K njegovim cerkvenim govorom so se shajali ljudje s celega Gorenjskega; njegova izpovednica je bila dan za dnevom kar oblegana. Bolniki so ga klicali po tri, štiri ure daleč celo v tuje župnije, da jih je previdel s svetimi zakramenti. Živel je jako skromno. Spal je na deskah in na goli slami vina ni pil nikoli. Svoje imetje je sproti razdelil med siromake. Nekdaj je prišel bos domov, ker je svoje Črevlje