Antiquam exquirite matrem. P. Virgil. Aen. III. 90. 1- J e z i k ali govor je najlepša, najdraža in najimenitniša dota med vsenii darovi, kar jih je prejel človek iz stvarnikove roke. Jezik druži človeku človeka, jezik mu glasi njegove misli in čuti, jezik ravna vedi in umetnijam pot po širocem svetu: na jezik se opira vsa človeška omika. Brez jezikove olike ni upati narodove oniike: ,,Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo!" Jezik, ki ga kak narod govorf, zove se njegov narodni ali materin jezik. Narodni jezik ali materinščina je najzvestejše zrcalo narodovega duha in narodove omike. Materinščina naša je slovenščina.  2. Knjiga, književnost, slovstvo, slovesnost, pisraenost, pismenstvo (literatura) je i-kupina znamenitih duševnih izdelkov v besedi, pismu in tisku. Književnost je sama po sebi ali leposlovna (pesniška), ktera kaže dobro, pravo in lepo v prijetni obliki ter mika in blaži človeku srce, ali znanstvena (učena), ktera bistri in olikuje razuni ter so jej predmet razne vede. Po izvoiu svojem je slovesnost ali narodna, ktera vzhaja izmed prostega naroda in se sporoča od roda do roda, ali umetna, ktera obsega duševne proizvode vzobraženih pisateljev. Narodna slovesnost, kteri lastno blago so pesni, pravljice, pripovedke, basni, prislovice, zastavice itd., je verno zrcalo narodovega življenja, njegovega dejanja in nehanja. 3. Književna povestnica ali slovstvena zgodovina je umetno pripovedovanje o knjigi kterega koli ndroda. Vravnava se po času ali kraju, po snovi ali črko- 2* pisju, po pisateljih ali tudi po rodovih. Slovstvena zgodovina kaže, kedaj se je slovstvo pričelo, kako jc napiedovalo, kako dospelo do sedanje svoje vstave in oblike. Zgodovina pojasnuje vsakteio vedo; tako tudi slovstvena zgodovina pojastiuje jezikovno vudo ali jezikoslovje. Naša slovstvena zgodovina je slovenska. Mnogotere koristi daje nam njeno znanje. Ona kaže p. knjige in spise, zakaj in čemu so nastali in kolike so vrednosti, kaj je knjigo pospeševalo ali opoviralo, ktere državne razmcre in ceikvene premembc. Ona našteva možč, kteri so pisali, dostikrat v stiskab, z velikiin trudom, ter budi k spoštovanju, k preslavljanju in posnenianju, kar potem rnnoži slovstvo. Tako se je na pr. o Cirilu in Metodu, o Vodniku itd. napisalo vsled tega že več, nego so spisali oni sami. Ona naznanja pravopise, ki so služili slovenski knjigi, njihovo dobo in veljavo; ti so na pr. Glagolica, Cirilica, Bohoričica, Dajnkovica, Metelčica, Gajcvica. Slovstvena zgodovina naša pojasnuje vzajemnost mej slovanskinii rodovi, kedaj in koliko so si zmenjevali pismenstvo, kedaj so se približevali drugi drugemu in kedaj odmikovali na pr. čehi Slovencem, Slovenci Hrvatom itd., ter kedaj je prevladoval Nenicev vpliv. Književna povestnica nam razlaga razne oblike, prilike, prislovice, marsiktere izraze, kaj pomenijo, kam merijo; na pr. od kod rusnije ali nisizmi v glagoliških knjigah Jugoslovenov v Dalmaciji; ktere pomerabe je Vodnikova rIliria oživlena", Prešernova ,,Nova pisarija", kam merijo njegovi nSeršeni", Koseskega izraz: BNa bukve slovensko prisegal Burbon, njegova nSlovenija" itd. Ona nam odpira književni vrt, slovstveno polje, ter kaže, kje je že obdelano, kje je še prazno, kod so še ledine, kod naj se torej koplje, crje, sadi in seje; uči prav čislati sebe in svoje, varuje piistranosti in prazne domišljavosti, razodeva potrebe domačinov, naj i književnik ne brani drugini prosa, svoje pustivši vrabcem: ,,Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti". Sploh vnema pametno ljubezen in spoštovanje do narodovega jezika in domačih rečf, budi narodni ponos, kliče na delo, da se svetu pokaže lik domače navade in misli, kar vse poživlja in pospešuje slovstveno delovanje, in tako iz malega stvar naraste velika in slavna itd. itd.  4. Ker je beseda in po njej knjiga zrcalo narodovega življenja, svita se v slovstvu. kako se je godilo narodu, kajti v tesni zvezi s cerkveno in državno zgodovino je književna povestnica njegova. — V sedanjeni veku vzbujajo vprav Slovani občno pozornost. Pogled v nekdanjo zgodovino nam spričuje, da narodi vstajajo, cvetejo, odcveto in nekteri celo zginejo. — Za Ebrejci ali onstranskimi, vzhodnimi narodi so sloveli Grki, za Grki Rimljani, za Rimljani Germani (Nemci), in sedaj čuje se glas: Slovan gre na dan! Živo in veselo gibanje se opazuje na njihovem književnem polju, ki Da-se obrača vže pozornost učenjakov malo da ne iz vseh znanih mirodov. Bodisi da se šteje Slovanov na svetu 94 milijonov (Rittich), bodisi 90 (Budilovič), bodisi le 86 (Slovanstvo 1873): istina je, da so z Romani in Germani tretji veliki narod evropski — Slovani. Prebivajo pa od morja do tnorja — ne le po Evropi, tudi po Aziji in Ameriki — tako, da je zopet istina, kar poje Ceskoslovanski pesnik Kollar, da narodu slovanskemu solnce nikdar ne zaide. Kedar zahaja mu v Evropi, vzhaja mu v Ameriki. Devetnajsto stoletje, pravijo, je slovansko, in res znati je, da nas večni Vladar kliče na svetovno pozorišče. BPred vsim naj Bogu priporočujeta — ssv. Ciril in Metod — oni narod, ki po številu, mogočnosti in bogastvu ima največo veljavo. . . Po Božjem sklepu se kaže, da Slovanski narod je prihranjen za posebne namene" (,Eam in prirais commendent Deo gentem, quae numero, potentia, opibusque maxime valet . . quando- quidem divino quodam consilio Slavorum genus ad singularia raunera expectatum videtur". Leo XIII. 5. jul. 1881) Jutro nara je napočilo v slovstvu, na slovstvenem polju, in — jutranje solnce ne sije celi dan. Rana ura — zlata ura. V tem smislu*) poje vrli Kollar: ,,Rano Slovan, den Nemci maji, Anglicko poledne, Francouz svačkv, večer Vlach už a Hišpani noc!"