METLIŠKI ZVONI
Veliki nai zvon se v redkem časi           Ali mali tanka je sviralo,
s svojim nizkim zvokom aam oglasi,       ojstru fflasek u dušo li zareie:
kadar pa o/i ipak zapopeva,                    nekomu življejne je zastalo,
glasno bron če: hrib i dof odmeini:       tta se mrtoa z večnostjo poveie.
Sam vus ja boni obdarovai,                   Mali smrtnak,  veliki znanitec,
sam vas }a bom obvaroval.                     solz pekoČih kruli si budilec.
Stari zvon nam bolj vsakdajno brenka,    Ako pak vsi štiri se zlozijo
jutro zvoni, poldan i Marijo,                  i jih Stepan na jen mah uglasi,
vure bije, za nedelje klenka,                   tepe pesme iz visokih iin bežijo,
zajne moti, ki nekod živija                     plavajo po mestu i po vasi:
tialeko od i/o/ni v sveht Ijuilskem,          svetega je Nikole proščejne,
v Meriki, na Pajerskem, na Prunkem.       ko otuarajo se dtiše žejne.
Sredni zvon, ta je za majnio rabo;          l Če se četvorica le jenomerno
kadar stari z glasom več potihne,           tuino i pretresno mzgovara,
sredni vrc povzonte pesnto z oabo,          tega nese ranien mož četverno,
da pobožno duša naj zadihne —            temu sveti Rok nov grob zatvaru.
i oblaki več se razgrnili                          Zuoni, peuajte, kaj vam je milo,
i motitvn v nebo so spimlili.                   v mladi dan  spel  jutri bo zvonilo!
E. L. Gangl
*       ¦   *