238
Še nekaj o Rojenicah.
5?Novicea so nam že povedale mnogo povest o Rojenicah; naj toraj še sledeče priobčijo, kar sem v skalski dolini cul.
Pri neki hiši je služil že precej prileten hlapec. Pripetilo se je, da je gospodinja deklico povila. Rojenice so prišle pod okno in so obsodile, da to dete bode enkrat žena hlapca, kteri pri tej hiši služi. Hlapec to sliši in si misli: ,,Kako bi se vendar to zgodilo, kajti sem že tako star, dete je pa še le na svet prišlo ?u in si v glavo utisne, kar so Rojenice rekle. Ko je enkrat dete pestoval, mu v mehko glavico knoflico ali gumbico vtakne, mislec, da po tem bode spoznal, ce bode res ali ne, kar so Rojenice djale. Cez nekaj časa gre od te hiše in se poda dalečv po svetu, in dolgo ni bilo ne sluha ne duha po njem.. Cez več let se oženi in primeri se, da nevedoma ravno tisto deklico za ženo dobi/ Enkrat ji po glavi gleda in knoflico najde.  Se-
239
daj je vidil, da so Rojenice prav imele. Knoflico, ktera se je že v glavo zelo zarastla bila, izdere, zavoljo kfere je v glavi luknica postala, zavoljo tega je žena kmalo umerla.
Blizo nekega kmeta so 3 Rojenice stanovale. Pripeti se, da jim živeža zmanjka. Grejo toraj na kmetovo polje pšenico plet. Ko jih kmet ugleda, jih jame klicati, da bi sle k njemu jest. One pa zbežijo. Kmet je bil dobroser-čen in jim dovoli na njivo jedi nositi. Nikoli pa se niso dale ogovoriti. Ko so jedi pojedle, so spet plele naprej, tako dolgo, da so vso pšenico popipale, zel pa pustile. O žetvi pa je bila na polji taka lepa čversta pšenica, da v celi okolici ni bilo jednake.
Slišal sem tudi tukaj povest, ktero nam je že gospod Tuše k povedal, da so na pust nekega kmeta hodile Rojenice klicat, da bi šel bob sejat. On jim norca meri in reče: „Cemu bi sadaj bob sejal, ko je merzlo in velik sneg?" Žene mu pa ne dajo mira in ga hodijo zmiraj klicat: „Kmet bob sej! Kmet bob sej!" Na zadnje vendar gre bob sejat. Pa vse zernje se je po snegu za plot potočilo. Rojenice so prišle, bob pobrale in za živež imele. Ko pa je zima minula, je bob jel rasti in je bil sila lep!
Vijanski Janko.