375
LIKOVNA  UMETNOST
IZ  LJUBLJANSKIH GALERIJ
Med najzanimivejšimi likovnimi dogodki v Ljubljani v mesecu februarju moramo na prvem mestu omeniti razstavo Zorana Petroviča v Mali galeriji. Slikarstvo, risba in plastika — vse tri zvrsti se nekako enakovredno uveljavljajo v umetniškem delu Petroviča, enega najbolj vidnih beograjskih slikarjev prve generacije po drugi vojni. S svojo kolekcijo laviranih risb in plastike v kovini (lito železo, pločevina, medenina) nas je Petrovič popeljal
prav v središče svojega sedanjega ustvarjanja, ki mu moremo slediti nekako od leta 195? dalje. Tedaj se je kot krajinar realističnega koncepta srečal v tovarni z življenjem strojev in v njih našel zase popolnoma nov svet. Razmerje med strojem in človekom ali obratno, stroji kot sinonim za naše dvajseto stoletje, ki ga prav stroji tako zelo obvladujejo in oblikujejo, ki naše življenje tudi lahko ogražajo — to je postalo umetniku glavna inspiracija, morda še več, zdi se, da je preraslo v osebno izoblikovano filozofijo doživljanja sveta. Ustrezno tem pesimističnim miselnim asociacijam se izraža v risbah v poudarjenem nasprotju črno-belih elementov, v formah s surreali-stičnim nadihom. Njegove plastike, mnogokrat varjene iz ostankov razbitih strojev, še bolj drastično izražajo umetnikovo koncepcijo o blišču in končno tudi propadu danes vsemogočnih strojev. Mislim pa, da je glavna teža in moč Petrovičeve umetnosti v slikarstvu in risbi, medtem ko nosi plastika — kljub mnogokrat originalnim kombinacijam — večkrat pečat eksperimentiranja in je morda bolj odsev neugnane, nemirno iščoče umetnikove narave kot pa dokončno formiranega in dognanega umetniškega izraza.
Vendar ne samo pesimizem in stroji — v podtekstu Petrovičeve umetnosti čutimo stalno prisotnost človeka in žive prizadetosti današnjega umetnika za usodo človeka in ohranitev splošno humanističnih vrednot.
V Jakopičevem paviljonu sta se po dobrih šestih letih znova predstavili s samostojno razstavo slovenski umetnici Vida Fakin in Tinca Stegovec. Faki-nova je razstavila oljne slike in enkavstike (zelo redko tehnično izrazilo pri umetnikih) in pokazala svoja prizadevanja v iskanju sodobnega izraza za domačo motiviko. To ji je vsekakor bolj uspelo v olju, kjer kaže, da je slikarka našla svojim hotenjem ustrezno obliko, vendar tudi ta dela pričajo /           še o polnem razvoju. Tinca Stegovec je razstavila v glavnem akvatinte no-
vejšega datuma, v katerih je dosegla — v primerjavi s starejšimi deli — že dokaj čist grafični izraz, ki pa ga ponekod še motijo nepotrebna dopolnila v podrobnostih. Po svojevrstno tihi, samotni in vase zaprti atmosferi predstavlja Stegovčeva v grafiki zanimivo paralelo k nekaterim svojim slikarskim vrstnikom.
Melita   Stele-Možina
376