K ZGODOVINI POZNAVANJA SLOVENIJE, SLOVENSKE KULTURE IN SLOVENSKEGA JEZIKA NA JAPONSKEM
Na Japonskem so spoznali Slovenijo šele nedavno, v prvi polovici 20. stoletja. Prispevek poroča o tem, kaj je bilo znanega o Sloveniji doslej in kakšno je stanje slovenistike na Japonskem danes.
1 Zgodovina načinov transkripcije imena »Slovenija« v japonskem sistemu pisave. Leta 1923, ko se je ime »Slovenija« prvič pojavilo v poročilu ministru za zunanje zadeve, je bilo transkribirano v SUROVENU CX n fy jc —Na tem mestu povejmo nekaj o sistemu japonske pisave. Japonščina ima tri vrste znakov. Prvi tip znakov j e ideogramski, imenuje se »kandži« in prihaja s Kitajske. Druga dva tipa sta nastala iz prvega na Japonskem in sta oba zlogovna. Japonščina nima sogla-sniških skupin. Prva od zlogovnic se imenuje »hiragana« in se uporablja za zapisovanje končnic in zapisovanje besed, ki se jih ne da pisati z ideogrami. Drugi se imenuje »katakana« in se uporablja predvsem za pisanje tujih besed. Ime »Slovenija« je tu transkribirano v »katakano«. Ker japonščina ne razlikuje med [r] in [l], se ju transkribira enako v [r] in samoglasnik. SUROVENU je verjetno transkribirano iz francoske besede »Slovene«, ker je bil takrat diplomatski jezik francoščina. Zapisa SUROVENU z dolgim [e] in in SUROVENU s kratkim [e] (X H a; sta bila uporabljana v 20. letih 20. stoletja. Leta 1929 seje pojavila transkripcija SUROVENIA CX U a: V 30. letih so se pojavili načini, ki uporabljajo [b] in samoglasnik namesto [v] in samoglasnik: SUROBENU (Js n^—SUROBENU (X a—pO m SUROBENIA (>, a^zr-T)- Vjaponščini namreč ne obstaja fonem [v], ta fonem so navadno transkribirali v [b] ali [w]. V mesečnih poročilih o Jugoslaviji, ki so jih pošiljali ministru za zunanje zadeve z japonskega veleposlaništva v Romuniji, so uporabljeni ti trije načini z [b]. V knjigi Slovanski narodi, ki je izšla leta 1942, je bila uporabljena transkripcija SUROVEN CX n x — >), na začetku 50. let transkripcija SUROVENU, od 60. let dalje pa SUROVENIA in SUROBENIA.
2 Kako je bila predstavljena oz. poznana Slovenija na Japonskem?
2.1 Od 20. do 30. let 20. stoletja
V	tem obdobju na Japonskem ni izšla nobena knjiga o Sloveniji, zato je navadni Japonci niso poznali. Japonska vlada je dobivala poročila o Sloveniji z veleposlaništev v Evropi. 10. maja 1923 so ministru za zunanje zadeve prvič poslali poročilo o Sloveniji v spisu Zadeve države SHS (Gaik^ 10. 5. 1923) v šestih poglavjih. Za to poročilo se ne ve ne, kdo ga je napisal, ne, od kod so ga poslali. V novembru istega leta so poslali poročilo O kraljevini SHS (Gaik^ 24. 11. 1923) z japonskega veleposlaništva v Parizu. To poročilo je napisal Tar^ Terasaki, raziskovalni delavec na japonskem veleposlaništvu v Parizu. Temelji predvsem na referatu Bolševskega, uslužbenca na tem veleposlaništvu, dodani pa so mu še razni drugi podatki. Obe poročili opisujeta novo državo, rojeno po prvi svetovni vojni.
V	avgustu leta 1924 je začasni poslanik v Pragi Kosaku Tamura poročal o sestanku češkoslovaškega ministra za zunanje zadeve E. Beneša in ministra SHS Marinkovica v Ljubljani. (Gaik^ 29. 8. 1924)
Japonski konzul v Turčiji Fukumacu Ikeda je opravil inšpekcijsko potovanje na Balkanski polotok in poslal dve poročili: Splošno stanje devetega mednarodnega vzorčnega velesejma v Ljubljani (Gaiko 20. 7. 1929) in Gospodarske zadeve v kraljevini Jugoslaviji (Gaik(3 18. 1. 1930). Po tem potovanju podkonzula je kraljevina Jugoslavija vsako leto do leta 1936 prek japonskega veleposlaništva v Romuniji povpraševala pri japonski vladi, ali bo Japonska sodelovala na vzorčnem sejmu.
V	30. letih je japonsko veleposlaništvo v Romuniji pošiljalo poročila o Jugoslaviji vsak mesec (Gaik^: Jügosuravia koku geppo) V glavnem se je pisalo o proračunu in političnem položaju v državi. V novembrskem zvezku iz leta 1932 ter januarskem in februarskem zvezku iz leta 1933 se poroča, da je bilo v Sloveniji organizirano veliko gibanje proti vladi in da je bila zaprta ljubljanska univerza. V decembrskem zvezku iz leta 1933 se poroča, da sta potovala kralj in kraljica po deželi in da sta se ustavila »v glavnem mestu Bled«. Zanimivo je, da je beseda Bled podčrtana in da je komentirano, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana. 15. 8. 1934 so z japonskega veleposlaništva v Romuniji poslali Poročilo o splošnem stanju v Jugoslaviji (Gaik^ 15. 8. 1934) v 4 poglavjih. To poročilo je napisano na podlagi mesečnih poročil, dodani pa so še najnovejši podatki.
Od srede 30. let se je v poročilih o Jugoslaviji govorilo samo o spremenljivem političnem položaju in o Titovem gibanju.
2.2 Od 40. let do leta 1991
Leta 1942 je izšla knjiga Slovanski narodi, katere avtor je bil Siro Hanaoka. V njej se govori tudi o Slovencih, in sicer da živijo na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem in v delu Istre ter da govorijo »horutansko«, kar da je podskupinski jezik srbščine.
Po drugi svetovni vojni so začeli Japonci dobivati informacije o Sloveniji iz knjig. Leta 1953 je izšla Ruska slovnica, njena avtorja sta bila Sadatoši Jasugi in Šoiči Kimura. Na koncu te slovnice je poglavje Izvor ruskega jezika in njegovih narečij, kjer se navaja, da slovenski jezik pripada skupaj z bolgarskim, makedonskim in srbohrvaškim jezikom južni skupini slovanskih jezikov. Med slovanskimi jeziki ima poučevanje in raziskovanje ruščine na Japonskem najdaljšo tradicijo. V omenjeni knjigi pa je slovenščina prvič predstavljena v okviru slavistike.
Leta 1983 je izšla konverzacijska knjižica Pogovorimo se v japonščini in slovenščini, njena avtorja sta Hiroši Jamasaki in Kazuo Tanaka. Ta knjižica ima v prilogi kaseto, ki je bila edina kaseta s slovenskim jezikom, ki smo jo lahko kupili na Japonskem.
Leta 1985 je izšel Slovensko-japonski slovar 1500 besed, katerega avtorica je Kajoko Kama-saki. Razen slovensko-japonskega slovarčka ima še japonsko-slovenski slovarček in kratko razlago slovnice slovenskega jezika.
V	letih 1988-1993 je izšel Veliki jezikoslovni slovar v 6 zvezkih (Kamei, K^o, Cino). V drugem zvezku tega slovarja je opis slovenskega jezika, katerega avtor je Eiiči Cino. Kratko in poenostavljeno je opisal pisavo, foneme, slovnico, narečja in zgodovino slovenščine, in sicer na podlagi treh del: J. Toporišič, Slovenska slovnica (1976), O. S. Plotnikova, Slovenskij jazyk v knjigi Slavjanskie jazyki (Moskva 1977) ter prispevka J. Toporišiča Slovenski (slovenački) jezik v Encikopediji Jugoslavije 4 (1960).
V	tem obdobju je bilo v japonščino prevedenih osem slovenskih literarnih del:
1.	Okkusufodo sekai no minva to densecu - Jügosurabia hen 1964, prevod: S^zabur^ Kimura. Nada Curčija - Prodanovic, Yugoslav Folk Tales, London: 1959
2.	Ippai no k^hi - Sekai tanpen meisaku sen T^o hen 1979, prevod (iz srbohrvaščine): Jošihiro Šiba. Ivan Cankar, Šoljica kafe
3.	Haha ni norowarete ^kami ni natta kunin no musukotači - Ju-gosurabia no minva I 1980, prevod: Šigeo Kurihara. Franc Bohanec, Slovenska ljudska pripoved, Ljubljana: 1966
4.	S^džo to okamiotoko domo - Sekai no minva 1980, prevod: Andrej Bekeš. Josip Jurčič, Pripovedke, Ljubljana: 1866
5.	Cikasicu no sekai no tabi - Sekai no minva 1980, prevod: Andrej Bekeš. Vinko Möderndor-fer, Koroške pripovedke, Ljubljana: 1954
6.	Jamaotoko no genan - Sekai no minva 1980, prevod: Andrej Bekeš. Vinko Mödemdorfer,
Koroške pripovedke, Ljubljana: 1954
7.	Kadžija to hakušaku - Sekai no minva 1980, prevod: Andrej Bekeš. Lojze Zupanc, Povodni mož v Savinji, Ljubljana: 1956
8.	Vaga sokoku jügosuravia no hitobito 1990, prevod: S^z^ Tahara. Louis Adamic, The Native's Return
Prevedena dela so bile v glavnem slovenske ljudske pripovedke, večinoma iz antologij jugoslovanske literature.
Leta 1967 je izšla Zgodovina literature severne in vzhodne Evrope (K^zu, Nakamura 1965) kot sedmi zvezek serije Zgodovina svetovne literature. Poglavje Jugoslovanska literatura je napisal Acuši Naono, ki pri slovenski literaturi omenja naslednja dela:
1.	Trubarjev Katekizem in prva slovenska slovnica A. Bohoriča iz 16. stoletja,
2.	Prešeren, prvi slovenski narodni pesnik 19. stoletja,
3.	Panilirizem. Predstavitev Prešerna, ki mu je nasprotoval, in Vraza, ki ga je podpiral,
4.	Romantika. Levstik in Stritar. Začetnik modernega romana, Jurčič, pesnik Gregorčič,
5.	Realizem. Kersnik in Aškerc,
6.	Začetnika sodobne slovenske literature Cankar in Zupančič,
7.	Ekspresionizem. Kosovel, Vodnik in Kreft,
8.	Prežihov Voranc.
Vsaka točka je predstavljena v 5 ali 6 vrsticah.
2.3 Od leta 1991 do danes
Japonci so se seznanili z osamosvojitvijo Slovenije. Povečalo se je število člankov o Sloveniji, zlasti o njeni zgodovini, v časopisih in revijah. Od začetka 90. let je nekajkrat o slovenski jezikovni kulturi v reviji Gengo pisala Cikako Sigemori.
Med prevodi iz sodobne literature naj omenimo:
Fuan na džikoku 1997, prevod: Takeši Išihara. Aleš Debeljak, Anxious Moments, New York: 1994.
Slovenska literatura je zdaj sprejeta ne kot del jugoslovanske literature, ampak kot samostojna literatuara s svojo tradicijo.
3 Poučevanje in raziskovanje slovenskega jezika
Iz doslej povedanega sledi, da so bili Japonci doslej s Slovenijo, slovensko kulturo in slovenskim jezikom le slabo seznanjeni. Strokovnjakov za to področje primanjkuje, leta 1997 se je na tokijski univerzi prvič začel tečaj slovenskega jezika. To je bil fakultativni predmet, v okviru katerega so se študenti lahko učili tudi srbščine, bolgarščine, češčine in madžarščine in je trajal dve leti, predavala je mag. Jelisava Dobovšek Sethna. V prvem letu se je prijavilo šest študentov, v drugem pa trije. Leta 1999 se je začel tečaj slovenskega jezika na tokijski univerzi za tuje jezike. Ta tečaj je v glavnem za študente z oddelkov rusistike, polonistike in bohemistike. Tudi tu je slovenščina fakultativni predmet, ki ga predava mag. Jelisava Dobovšek Sethna. Letos se ga uči 10 študentov. Doslej sta se dva študenta - eden s tokijske univerze in eden s tokijske univerze za tuje jezike - udeležila poletnega seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani.
4 Naloge slovenistike na Japonskem
Treba bi bilo predstaviti Slovenijo in slovensko kulturo, prevesti pomembna starejša in sodobna slovenska literarna dela. Za poučevanje slovenskega jezika bi bilo treba napisati učbenik slovenskega jezika za Japonce in slovensko-japonski slovar. Upam, da se bo število strokovnjakov slovenistov povečalo in da bomo te naloge izpeljali.
Literatura
Adamikku Ruisu, prevod: Tahara Sözö, 1990: Vaga sokoku Jügosuravia no hitobito. PMC šuppan.
Buraha Pauru, prevod: Sakuma Baku, 1999: Barukan rapusodi. Kobunša. Deberiaku Aresu, prevod: ISihara Takeši, 1997: Fuan na dzikoku. Kašinša. Gaikö Sirjö, 10. 5. 1923: »Serubu, Kuroato, Surovenu« koku džidžo.
—	24. 11. 1923: »Serubu, Kuroato, Surovenu« ökoku ni cukite.
—	29. 8. 1924: »Jügösuravu« no gaikö seisaku ni kanši Jügö koku šin gaišo no seimei hökoku no
ken.
—	20. 7. 1929: Dai 9 kai Rjubirana kokusai mihonici gaikjö.
—	18, 1. 1930: Jt-gosuravu ökoku keizai džidžo.
—	JtigOsüravia koku geppo.
—	15. 8. 1934: »Jtigösüravia« koku ni okeru ippan džosei ni kansuru hoskoku. Hanaoka Siros, 1942: Suravu minzoku. MinzokusOšo dai9kan. Rokumeikan. Hantoke P^ta, prevod: Abe Takuja, 1995: Hanpuku. Dosgakuša.
Jasugi Sadatoši, Kimura Söici, 1953: Rosija bunpo. Ivanamišoten.
Jamasaki Hiroši, Kamaka Kazuo, 1983: Surobenia go kaiva renšuučo. Daigakušorin.
Jamasaki Jajoko, 1985: Surobenia go kiso 1500go. Daigakušorin.
Kamei Takasi, KoSNO Rokurö, Čino Eiiči (ur.), 1988-1993: Gengogaku daidžiten. Sanseidos. Kimura Soszaburos (prev.), 1964: Okusufodo sekai no minva to densecu. Juigosurabia hen. Kosdanša.
Kozu Hasusige, Nakamura Micuo (ur.), 1965: Hokuo, Too no bungaku. Sekai no bungakuši 7. Meidzišoin.
Sekai tanpen meisaku sen, 1979. Toso hen. Sinnihon šuppanša.
Kurihara Sigeo, Tanaka Kazuo (ur.), 1980: Juigosurabia no minva I. Kobunša.
Sekai no minva, 1980. Kenšuiiša.
Kumiko Kanazasi Kuroda Univerza v Tokiu