-    176
Zabavno berilo.
Obrazi iz zgodovine slovanske.
Kosovo polje ali pogin srbskega carstva.
(15. junija 1389. leta.)
Kakor vsak narod hranuje v povestnici svoji velike zgodbe in velike može svoje, tako tudi ti listi v zgodovini velikega slovanskega naroda niso nepopisani ostali; naj čitateljem svojim tudi ^,Novice*' včasih prinese kak list iz znamenite te zgodovine. Tak list, kL ga je Klio s krvavimi črkami pisala v zgodovinsko knjigo Srbov, je bitev na Kosovem polji. Tužna sicer je majka Slava, ako pogledamo oni list^ a ponosna je tudi 8 hrabrimi svojimi sinovi,
Kosovo polje! Kteri Srb nima v spominu te planjave, kjer se je dogodila naj veča nesreča srbskemu narodu? kdo bi mogel zabiti, da je to mesto, kjer je izgubljena bila srbska nezavisnost, da je to zemlja, kjer je zagrebena srbska slava, da je to polje, kjer so izginili največi srbski junaki, da je to spričevalo slavnih del odličnih rodoljubov in gadnega neverstva hudega izdajavca in odpadnika. Kosovo polje! Kosova bitev! — besede polne najtužnejšega spomina srbskemu narodu. Tako davno so prešli dnovi srbske narodne nesreče, in vendar je v vsakem Srbu ostal živ spomin na Kosovo bitev.
Kosovo polje leži v stari Srbii, nekoliko ur od meje današnje kneževine srbske. Dolgo je 15, široko pa 5 do 6 ur. Zemlja je ondi vrlo plodna. To plodnost pa povišujejo: Sitnica, Laha in Drinica, ktere Kosovo polje križem pretakajo. Na Kosovem polji nahajajo se mesta: Priština, Vučitrn in Mitrovica. Vrh Ko-sovega iztočno je grad Kačanik, kterega pogostoma spominjajo narodne pesmi, na dnu Kosovega pa je bil grad Zvečan, kjer je bil ubit srbski kralj Stepan De-čanski, oča silnega Dušana. Grad ta je sedaj razvalina*
Na Kosovo polje padli ste dve silni vojski: srbska in turška. Knez Lazar, sklenivši z orožjem v roci braniti svobodo in nezavisnost svojemu narodu, pozval je na Kosovo vse Srbe, in kakor narodne pesmi vele, izrekel je strašno kletev nad vsacega, ki se odtegne vojski in ne dojde na Kosovo:
„Ko ne dojde na boj na Kosovo, Od ruke mu niata ne rodilo, Ni u polju bjelica Senica Ni u brdu vinova lozica!"
pozval je dalje knez Lazar tudi sosedne vladarje , da mu v pomoč bodejo, opominovaje jih, da sami sebi na-hudijo, ako ga puste samega, da se bije z neizmerno silo; ako bode v tem boji premagan, tudi sami ne bodo obvarovani turškega orožja. Srbi so res odzivali glasu svojega čara; silna srbska vojska je privrela na Kosovo, in razun Srbov došli so na Kosovo tudi Bos-njaci; Ogri in drugi narodi pa so se delali nevedne tej vojski, kakor da se jih nič ne tiče. Sami sebi so s tem največ nahudili, kosova bitev je bila začetek turških zmag, ktere so Turki dobili za tem nad Ogri. Propast Srbov na Kosovem polji bila je začetek oger-skih poznejih trpljenj.
Kakor   se  le   bila  na Kosovem  nolii  zbrala silna
177
srbska vojska, vendar je bilo Turkov še trikrat več. Nekteri vel6, da je bilo srbske vojske okoli 10.000, a turške 300.000. Srbska vojska je stala pod vrhovno vlado svojega kneza Lazara^ turški vojski pa je zapovedoval turški car M ur a t.
Knez Lazar je zapovedal svoji vojski, da se izpove in sv. zakramente prejme, predno se s Turkom spusti v boj. Samodrežka cerkev je bila mimogrede srbski vojski; tu se knez Lazar ustavi, in prejme sv. zakramente z vojsko vred. Od te sv. cerkve stoje sedaj samo zidovi, ker, kakor narod o Kosovom pripoveduje , razorili so bili Turki cerkev brž po Kosovom boji. Selo Samodrež se tudi sedaj nahaja na Kosovom polju.
Malo pred bitvijo zbere na večer knez Lazar vse srbske vojvode in odlične junake. Tu so hotli poslednji pot objeti se srbski vitezi; tu so hotli poslednji pot dati drug drugemu vero, da se ne bodo izdajali, da bodo pomagali drug drugemu. Ta večer je hotel knez Lazar izdati tudi poslednje svoje zapovedi o zjutranjem boju. Večerja kneza Lazaraje ostala toliko znatna v srbski zgodovini, da se je spominja vsak Srb. Nesloga, ktera se je zametla bila med dva zeta carova, Vuka Brankovica in Miloša Obilica, urodila je mnogo ^lega prvi pot ta večer. Knez Lazar, zaslušavši Vu-kovo obrekovanje proti Milošu, vrgel mu je javno med večerjo izdajniške njegove namere v oči; Miloš, kte-rega je bilo očitanje razdražilo , šel je v turški stan, razparal je turškega čara Murata, opral je za-se madež, « kterira ga je Vuk hotel osramotiti. Toda hrabro in odlično delo junaškega Miloša ni urodilo dobrega plodii. Napočil je 15. juni, to je. Vidov dan 1389. leta, da vidi preveliko nesrečo srbskega naroda. Obe vojski vstavite se vred; vojvodi so bili vsak na svojem mestu; srbski junaki so slušali zapovedi svojega čara; Miloša in njegovih pobratimov ni bilo v vojski in pred vojsko; vsak je mislil, da je resnica, kar je Vuk o Milošu govoril, in tako je, predno se je začela borba, obvladalo v Srbii neko nezaupanje. Miloš, najhrabriši srbski junak in najpripravniši njihov vojvoda, odšel je, da izda svoje brate, svojega čara, svoj narod, — tako se je mislilo. Vojska je v Miloša mnogo upanja imela, sedaj jej je pa vse upanje splavalo po vodi. Miloš, pod čigar vodstvom so Srbi mislili zmagati Turke, postal je sedaj njihov neprijatel! — Pri teh zares nezgodnih okoliščinah, razvil je knez Lazar največo delavnost. On je povsod bil; vse je ohrabroval, in v vse je vlival upanje in moč; vse je opominjeval njihovih svetih dolžnosti, in tako je vso vojsko pripravil za odsodno borbo.
Boj se začne, strašen boj med dvema silnima in junaškima vojskama. Turki razsrdeni za tegadel, da jim je od djaurske (kristjanske) roke poginil njihov paša, kakor divji volkovi napadejo Srbe, ki so se branili, kakor oroslani, ker jih je navduševala ljubezen do naroda, do vere, do očetnjave, ker so se borili za življenje in na smrt, ker so se borili za svojo svobodo. Silni vojaki padajo z obeh strani, — sila sili ne odstopi, mislil bi človek, da so to vzidane raašiae, ktere, nepremaknivši se s svojega mesta, spuščajo strele in kopje^, in sekajo z meči.
Cez nekoliko ur silovite borbe začne turška vojska popuščati srbski hrabrosti, redovi turške vojske začno se razredovati, novi turški napadi so bili odbiti z vso hujo silo; zmaga se je nagnila na srbsko stran. Srbi so se začeli radovati srečnejnu svojemu dnevu.
Pravo vele narodne srbske pesmi: ,,kjer je sreča, ondi tudi je nesreča.'^ Trije nezgodni slučaji so zbuuili skoraj v eni in isti mah srbsko vojsko. Nova, neutra-dena turška vojska začne napadati Srbe, ki so že res trudni bili po dolgi borbi, ali oslabeli še niso bili.    Ko
vidi knez Lazar to nevarnost, skrbi z vse večo gorečnostjo, da se red obdrži v srbski vojski. Hudo napadajo Turki Srbe, ali srbsko junaštvo prisili jih sopet in sopet odstopiti. Napadi se ponavljajo, in ne zna se, ktera stran bode zmogla. Srbi gledajo svojega kneza, kakor jarko solnce, njegova hrabrost daje srbski vojski nove gile. Hipoma pa zmanjka Srbom kneza, in v tem hipu je nemir in nered v srbski vojski. Knez Lazar je bil stopil s svojega utrudenega konja, da sede na dru-zega odpočitega. Ker Srbi niso znali, kaj bi se bilo s knezom dogodilo, mislili so, da je poginil. Zastonj se je trudil knez red povrniti med Srbi. Presilni turški napadi so se vse bolj ponavljali; Srbom je bilo odstopiti turški prehudi sili.
Toda še bi se bilo moglo Srbom pomagati. Vojska, ktero je videl Vuk Brankovič, stala je še odpočita za srbsko vojsko. To so bili sami Ijuti oklepniki srbski. Da bi bil Vuk v tem trenutji s svojimi konjiki priskočil oslabljeni ostali srbski vojski na pomoč, Srbi bi se bili iznova ohrabrili, ustavili se, in z novo silo bi bili udarili na Turke, ki so tudi do te dobe vse svoje sile v borbi potrosili. Težko, da bi bili Turki izdržali novi srbski napad. Vidov dan bil bi dan sreče in slave srbske. Toda osoda je hotla, da ta dan potamni zvezdo srbskega junaštva in srbske slave.
(Konec prihodnjič.)
------    184    ------
Zabavno berilo.
Obrazi iz zgodovine slovanske.
Kosovo polje ali pogin srbskega carstva.
(15. junija 1389. leta.) (Konec.)
Vuk Brankovic, namesti da bi bil pohitel na bojno polje, začne s Kosovega umikati se s svojo vojsko, in zavede jo k gori Golii, in zapusti Srbe v poslednjih silah, Turki nadvladajo srbsko vojsko, in začnejo goniti jo po polji Kosovem. S to bitevjo so Srbi izgubili svojo svobodo in nezavisnost. Vuk Brankovic je izkopal grob srbski državi; tisoč najodličniših srbskih junakov je poginilo v tej bitvi, cvet srbskega plemenstva je padel ondi. Srbi, oropani svojega vojvoda, niso se mogli upreti neizmerni turški sili, ktera je od dne do dne vse veča in veča prihajala, dokler se ni nazadnje toliko zvekšala, da je poplavila vse zemlje od črnega in od jadranskega morja do samega velikega mesta Beča (Dunaja). Od kosove bitve je ostal Vidov dan znaten, al vrlo tužen spomin v srbskem narodu; vsak Srb se ga spominja in izdihuje nad nesrečo, ktera je Srbe dosegla zavoljo njihove nesloge. V kosovi bitvi sta poginila dva slavna čara: srbski knez Lazar in turški Murat, in s tem je dan 15. junija 1389. leta dobil še tužnišo važnost. Prav je pel naš odlični pesnik:
„Srbsku slavil, srbsku hrabrost, Srbsko ime, srbsku znatnost, Sve proguta Vidov dan!"
Po kosovi bitvi je nastopil ^turško carstvo Baja-zid, ki je z despotom Visokim Štefanom, sinom kneza Lazara, in ž njegovo materjo, knezinjo Milico, utrdil mir. Srbija je izgubila dosti zemlje, Štefan pa se je moral obvezati, da bode Bajazidu pomagal s svojo vojsko vselej, kadar bode treba. Mileva, Štefanova sestra, in Miličina najmlajša hči, postala je žena Bajazidova, — bila je žrtva za blagor očetnjave.
Od te dobe so Srbi prelivali svojo kri v turških vojskah, slabili so svoje sile, trosili svoje blago, dokler nazadnje niso osiromašili in tako silno onemogli, da so, izgubivši svoje despote in ž njimi tudi poslednjo senco svoje svobode , v vsem padli pod turško oblast. Črnogorci so s težko muko obdržali staro svojo svobodo, vsi ostali Srbi pa so padli pod težki jarem.
Z začetkom sedanjega veka je začelo ostalim Srbom sijati solnce nove svobode; z ustankom hrabrega Kara Gjorgja ali črnega Jurja, končno pa so se osvobodili pod vlado kneza Miloša Obrenovica.
O boji na kosovem polji ima srbski narod nekaj vrlo lepih pesem, ktere je treba, da jih znajo vsi Srbi in tudi drugi Slovani. Kosovo je tužno groblje srbske slave in srbskega junaštva. Ni čuda, da se srbski narod z žalostjo spominja krvavega boja na njem, kjer se je začelo srbsko robovanje, ktero je trajalo več sto let. Čuda, da pesmi „o boji na Kosovem polji" ne prepevajo Srbi okoli Kosovega, ampak oni iz Hercegovine in iz Črne gore. Kosovski Srbi ne znajo pesmi o krvavem kosovskem boji; oni so ohranili samo žalostne pripovedke o nesreči, ktero je srbska vojska našla na kosovem polji; oni kažejo mesto, kjer je bil najhuji boj, kamenje, ktero kaže, kako je skakal Miloš Obilic po kopji, ko so mu Turki ubili konja; oni so v živem spominu ohranili kosovske dogodbe, ktere pripovedujejo, kakor da bi se bile dogodile včeraj ali pa ne davnej.
Znano je, da so se Srbi hrabro borili na kosovem polji, in da niso zato z bojišča pobegnili, ker so obležali neizmerni turški sili,  ampak nesloga in zavist
ste prinesli nesrečo na srbski narod, prinesli ste propad srbskega carstva. Narodni pesnik je iz prepričanja znal, da se je car Murat zdvojil s knezom Lazarom, pa zato tukaj odlomek narodne pesmi, kakor on misli, zakaj se je začel boj na Kosovem:
Car Murate u Kosovo pade,
Kako pade, sitim knjigu piae,
To je šalje ka Kruševcu gradu,
Na koleno srbskom knez Lazaru:
„Oj Lazare od Srbije glavo!
Nit je bilo, niti može biti:
Jedna zemlja a dva gospodara;
Jedna raja, dva harača daje;
Carovati oba ne možemo.
Več mi pošlji ključe i harace,
Zlatne ključe od svijeh gradova,
I harace od sedam godina;
Ako li mi to poslati nečeš ,
A ti hajde u polje kosovo,
Da sabljama zemlju dijelimo."
(Vuk H. 309.) Znal je narodni pesnik tudi to, da je zavoljo nesloge in zavoljo razdora med vojvodoma trpela srbska vojska na Kosovem, al vso nesrečo, ktero je srbski narod na Kosovem našel, izvel je iz nepremenljive volje božje, predstavljaje, da je po osodi vse odredeno bilo, kar se je na Kosovem dogodilo. Skoda, neizmerna škoda, da so se od nekdanjih kosovskih pesem ohranili v narodu samo neki odlomki; najverjetnise pa je, da je večina pesem že vsa pozabljena.                           St.