SVET ROBU
Dan po sovjetski okupaeiji sicer svobodne in neodvisne Češkosova-ške sem na Korčuli sporočil čehu, ki je bil tam na počitnicah, da so mu zasedli domovino sovjeisiki tan-ki. Mož, ki je bil do tistega trenut-ka brez informacij, je počasi, cemti-meter za centimetram drsel na stol, segel v žep po robec in si cforisal čelo. Nato je zajokal kot otrok. Se-del je na soncu z mrežo, v k&teri so bile kopalke in brisača, in jokal. — Ne bo svobode za češiko, seim ga razumel, — še ne bodo dalri svo-bode ti prekleti Rusi! Korčulanska šola je bila tiste dramatične ure v razsulu. Predavanja, ki bi se morala odvijati po porgramu, so odpadla brez glasovanja ali drugačne proce-dure. Vsi smo se zbrali ob radij-skih sprejemnikili in poslusali po-ročila. Zbor filozofov jesprejelvrsto deklaracij. Pisali smo pisma in se-stavljali brzojavke. Filozofska bese-da j-e osiala na otoku, z oitofca je odšel protest, nabit s čustvi in na-glimi mislimi. Refleksija konkretne otipljive zgodovine ni bila potrebna. Znanstveno mišljenje je bilo ranje-no skoraj do smrti. Obstali smo na robu.
Danes je potrebno predvsem raz-jasniti vrsto pajmov. če spet mot-rimo že skoraj odpisani stalinizem, moramo reoi, da je med tistim ča-drugaene poteze- Nekako nov in na novo grozeč je. Na novo moramo premisliti pojem stalinizma, na no-vo pretehtati svoje zaupanje do sve-tovnega komunisitčnega gibanja, na novo zakoličiti meje svoje akcije in na nova prešteti svoje zaveznike. Mimo že tolikokrat ugotovljene po trebe po prenovitvi stare teze o »na-ravnem zavezniku — Sovjetski zve-z.i, in naravnem sovražniku — NATO paktu« je treba predvsem sebi in drugim izbiti iz glave zadnje ostan-ke iliizij, ki smo jih imeli od mate-rinstva Sovjetske zveze in sociali-stičnih držav, s katerimi nas veže marsikatera zgodovinska in institu-cionalna podobnost. Fonmalne vezi so najbrž odpadle že leta 1948, se-daj je čas, da se znebimo še ostan-kov domotx3žja. Kdo so naši zave-zniki? Najbrž ne kar avtx>matično Amerika in zahodne države.
Naši zavezniki so predrvisem tisti narodi, ki vidijo perspektivo sreč-nega sveta v individualni politiki in ekonomiki majhnih naoionalnih dr-žav, ki združene — a ne uiklenjene v Tretji svet — utegnejo zaustaviti vse bolj strupeno polarizacijo in preprečiti usodni dvoboj. Našd zave-zniki so tiste levo usmerjene sile, ki se pod najrazličnejšimi državni-mi sistemi trudijo izravnati social-na neravnobežja. To je predvsem gibanje nove levice v Ameriiki, Nemčiji, Franciji..., to so tiste kcanunističe par^tije, kd zahtevajo poseben status v »naročju« svetov-nega komunističoega gibanja, in fconono vse tisbe formalne in nefor-malne sile, ki zahtevajo dinamiko d»užbe in disperzijo instrumentov oblasti-
Slej ko prej astaja glavni pirablem stalinizem, najtrpkejši spomin in opcmin na terov, s katerim je ta oblika vladanja zasegala človeska življenja ia geogirafske prostore. Staliniizem ni le način politike, je načelo življenja, mišljenja. To je uMnitev misljenja. Z unioevanjem individualnosti, energije in znanja se uničuje vse človeško. Sistean, ki utoroji smisel življenja, mehanizem, ki ta smisel uniformno posreduje, v bistvu zanika slehernd smisel. Smisel, ki nosi v sebi 15 milijonav mrtvih, ki patrebuje kofncentracijtsika taborižča za polovico članstva pair-tije — je proaoren zločin. 600.000 sBverinsfeo rnu^einih in ukitih pa.rtij-
Ljufoljati«  9. X. 1t66
Letnik XVff
Številka 1;
l-iubljm»t 21. avsusta 1961
tvto; Toiie St^lt*
c&v v 6asu Stalinoviih čistk nd le po-
datek. Poskusimo se zamisliti ob njem, pcskusimo si ga predstavljati v naravni velikosti.
Najbra je akt nasilja nad suvere-no državo po mednarodnem piavu ¦ že zločin. Toda mimo formalno— pravne ugotovitve se mcramo zave-dati^ da se zlcčini do-gajajo. Zave-dati se mrramo, da morda takšen zločin doleti prav nas. Jugoslovan-ska stališča o sovjetskem zgodovin-skem »podvigu« so jasna. Jasno je, da se moramo čutiti napadeni tudi sami. Protest in odločna borba pro-ti stalinizimu je naša bitka, naša za-veza. Tako kot že dolgo ne, je bilo v času, odkar Jugciicvani solidair-no s Čehi obsojamo preživela car-stva, čutiti enotnost vodstva in rano-žic. To enotnost je treba ohraniti. Treba je ohraniti moč in ponos za moralno akcijo, ki se je v bistvu zaoela v vrstah študentov m zmo-traj Zveze komunistov že pred vdo-rom sil varšavskega pakta na če-škoslovaško.
Študentsko gibanje v Jugoslaviji se je že letošnjo pamlad pridruži-lo tistim radikalnim silam v svetu, ki hočejo samoupravno ureditev diružbe, iskrene odncse med ljudmi, visok družbeni standard in med dru-gim konec stalinizma; likvidacijo družbe, ki ji je hrbtenica establi-shinent, birokracija, in nov tip družbe, kvalitativno različne od sta-re, totalitarne in represivne. Ta leva radikalna gibanja, ki na zapadu ustvarjajo re\rolucionarno razoolože-nje, ki lomii stari svet buržoaznih norm in ki pri nas v okviru Zvee© komunistov iščejo novi obraz revo-lucije, so že pred češkoslsovaško krizo zahtevale konec manipulacije z ljudmi in suverenimi narodi, kot bi bili stvari.
Zveza komunisbov vse bolj postaja moralna sila, jedro, ki zbira ofcng sebe najbolj demokratične in naj-samozavestnejše sile družbe, Prad časom sprožena difererc:acija, ki se je najprej obotav^jala kreniti odločno pot, je zdaj v tisti točki, ko lahko zamre ali pa zmagovito konča svoj pohcd. Zsmrla bi, če bi izrabili oeškoslovaško krizo za »urejanje« notranjih razmer v naši državi in oe bi izrabili svetovna krizo, da bi utišali lcgiko razvo'a in polakirali nasprotja. Zdaj je pri-ložnost, da diferenciacija zmaga! Naj se prikažejo tisti, ki so .n&va-jeni intrig in nevidne, a mcčne ro ke in stopijo v odkrit dialog z energijami, ki so usmerjene v do-sledno demokracijo in ssmouprav-ljanje! Naj se osveži spomn na napake in zgrešena dejanja! šele takrat, ko bo jasno, kaj je kdo, ko bodo sneli maske tisti, ki so brez lastne odgovomcsti poč&njali gospodarsko škcdo — šele takrat Tx> možna prava erctnost. Tisti, ki prikrivajo svoje pra-ve ambicije in se skrivajo pod plašoem »dela za isto stvar«, v bistvu pristajajo na sovjetsko agresijo.
Tribuna hooe iskati svojo pot v vseh naštetih dilemaih in težavah. Razkrivati hooeino prevleke in po svojih močeih prispevati k obliko-vanju samoupravljalske slcnreaiske in jugoslovansike fronte proti vsem, ki bi hoteli vzeti, kar smo po svo je storili in po lasfaiih sodbah zgradili. Bistveno za cMober 1968 se natn zdi ohraniti integriteto in individualnost. To pa na podrcčju drža.ve, na podroqju narcda in na področju vsekega posameznika. Na-ša volja je vztra.jati na robu, prav na skrajnem robu možnega. Kajti edino s tem, da gremo prek usta-Ijenih nonm, da raaiščemo nerazi-skana padročja, s tem, da naša kri-tika seže prek meja obstoječega, lahko pred seboj in pred narodom opravičiino svoj obstoj. Tribuna se odreka tradicijam., z vsako števil-ko hoče graditi nekaj novega, vsa-ika številka hoče biti feaiiOmen. Kat vsak narod Ijubosumno brani svo jo integriteto, tako vsgko mišljenje zahteva rnerila prav posebej zase. Če bomo s svojo akcijo, s pisa-njem »nadaljevail vojno z drugaoni-mi sredstvi«, bomo hvaležni. Pri-družili se boaruo tistim naporOin v Zvezi komiHiistoiv in v Socialistionl zvezi, ki so usmerjeni v izbcljšanje že dobrega. Vključujeimo se v ob-mooje tiste misli, ki pravi, da je bistveni človeški odgovor delo, ki ni plaho tičanje v predmetih, tetn-več je vo]ja. živijenje je mogoče samo v pogojih »revolucionamega obrata, ki sega do ineja že ustalje-nega sveta in mjegove TadiikaLne uni^čljivoiSti« (Sutlic).
DIMITRU RUPEL
živXjenje našega naroda je naoprej ogrev ale. vojna. Potem so prišli nadaljni slabi časi z dogodiki, ki so ogrozili njegovo du-ševno zdravje in zsnačaj. Večina naroda je z upanjem sprejela pogram socializma. Vendar pa so njegovo vodstvo dobili v roke nepravi ljudje. Dejstvo, da niso imeli državniških izkušenj, stvarnega znamja ali filozofske izobrazbe, niti ne bi bilo tako hudo, ko bi le prislubnili mnenju drugih in dovolili, da bi jih postopoma zamenjali spo»»bnejši.
Komunistična partija, ki je po vojrvi uživala veliko zaupanje ljudi, je to zaupa-nje postopno zamenjala za oblast, dokler si je ni vse pridobila in tedaj ni imela več ničesar drugega. To moramo povedati, fco pa vedo tudi tisti komunisti med narni, ki je njihovo razočaranje nad posledicami prav fcako veliko kakor razočaranje dru-gdh. Napačna linija vodstva je spremenila pa<rti<jo iz političme stranke in ideološke zveze v organizacijo oblasti, ki je postala velika privlačnost za oblasti željne sebični-ke, preračunljive strahopetce in ljudi s stabo vestjo. Dotok teh ljudi je vplival na * značaj in vedenje partije, ki ni biia že od anotraj urejena tako, da bi v njej lahko brez sramotnih prigod dobili večji \y>liv pošteni Ijudje, ki bi jo stalno spreminjali, da bi bila ves oas prilagojena modernemu svetu. Mnogi komunLsti so se borili proti takšnemu propadanju, vendar se jim ni posrečilo, da bi preprečili karkoli fetega, kar se je zgodilo.
Raz-mer« v komunistični partiji so bile model in vzrok za prav takšne razmere v državi. Njena spojitev z državo je pripe-ljaia do tega, da je izgubila možnost, od-povedati se izvršni oblasti. Dejavnost dr-žave jn gospodarskih organizacij je bila brez kririke. Parlament se je odvadil po-svetovanja, vlada vladanja in direktorji upravljanja. Volitve so bile brez pomena, zakoni so izgubili veljavo. Nismo mogli zaupati svojim predstavnikom v nobenem odboru, če pa smo jim lahko, nismo mo gli preko njih ničesar zahtevati, ker niso mcgli ničesar doseči. Še huje pa je bilo, da skoraj nismo mogli več zaupati drug drugemu. Osebna in kolektivna čast je prapadla. S poštenostjo nisi prišel nika-mor in o kakšnem ocenjevaiiju po spo-sobnosti bi zarnan govorili. Zato je večina Ijudi izgubila zanimanje za družbene za-deve in skrbela le ziase in za denar. Toda k slabim razaneram je sodilo tudi to, da se tudi na ta denar ni bilo mogoče zane-sti. Pokvarili so se odnosi med Ijndmi, izginilo je veselje pri delu, skratka nad Ijudstvo so prišli časi, ki so ogrozili nje-gcvo  duševoo. zdravje  in  značaj. •
Za: današnje stanje &mo odgovorni vsi, vendar so komimisti med nž-mi najbolj odgovorni, toda glavno odgovornost nosijo ti?ti, ki so brli del ali orodje nekontrlirane sile. Bila je to moč majhne skupkle, ki se je širila s pcmoč-io partijskega aparata od Prage do vsakega okraja in občine. Ta aparat je določal. kdo sme in kdo ne sme delovati, upravljal je namesto zadruž-nikov zadmge, naniesto delavcev tovarne, nsmeeto državljanov ljuds-ke odbore. No-beaa orga.ni?acija ni v resoici pripadala svojim članom, tudi komunistična ne. Giav-na krivda in največja goljufija teh vladar-jev pa je, da so svojo voljo prikazovali kot voljo delavskega razreda. Ko bi kdo hotel verjeti tej prevari, potem bi moral dane« delavce kriviti za propadanje naše-ga gospodarstva, za zločine nad nedolžni-mi Ijud-mi, za uvedbo cenzure, ki je pre-povedovala, da bi o vs^srn tem pisali, de-lavci naj bi bili krivi aa napačne investd-eije, za izgube v trgovini, za pomainjkanje s^anovanj. Seveda pa noben razumen 6k»-vek ne more verjeii v takšno krivdo de-laivskega raareda. Vsi vemo in še po.sebej ve to vsak delavec, da delavstvo praktiono na odJooalo o ničemer. Delavs4d funkeio-narji so moraJi glasovati po volji nekoga drugega. Medtem ko so nmogi detavci md-slili, da vladajo, je v njihovean imenu vla-datl posebej vzgojen s-loj funkoionarjev par-t.ij?>kega in drzavnega aparata. Le-ti so de-jansko zaseddi mesto strmoglavljenega raa-reda in sanii postali nova oblast. Vemdai povejmo po pravici, da so se nekateri iz-med njih te itnmzane igre zgodnvine že zdavnaj zavedeli. Danes jih spaznamo po tem, da poravnavajo krivice, popravljajo naipake, vra<-ajo odločanje članstvu in dr-žavljanora, omejujejo pravice in število upravnega aparata. Z nami so proti nazad-njaskkn nazorom med članstvom partije. Toda velik del funkcionarjev se brami spre-memb in ima vse doslej veljavo! še vedno ima v rokah sredstva oiblasti, zlasti v okrajih in občinah, kjer jih lahko uporab-]ja prikrito in brez strahu, da bi se vsak-do pritožil.
Od začetka letošnjega leta srao v pre-rodnem procesu demokraitizacije. Ta se je začel v komunistični partiji. To morarno po\redati in to vedo tudi tisti nekomimist.j med nami, ki od tod niso pričakovali rri-česar dobrega več. Treba pa je priS-taviti, da se ta proces tudi nd mogel nikjer dru-gje začeti. Saj so vendar le komiiniisti lah-ko po oelih dvajsetih letih sploh še živelj neJcakšno politično živijenje, saino opozi-cija v kamundistični pa.rtiji je imela ta pri-vilegij, da je bila v dotiku z nasprotiM-Jcoon. Iniciativa in toud demokratičnih ko munistov je zato samo odplačilo za dolg, M ga imft vsa pert/ija pori nekomunistih,.
DVA TISOC BESED
ker jih je drž*la v neenakopravnwn polo-žaju. Komunistieni partiji ne gre torej nubena zahvala, gre ji morda priznanje, ker se pošteno trudi. da bi izkoristila zad-njo priložnost in ohranila svojo in narod-no čast. Obrodni proces ne prihaja na dan z ničemer preveč novim. Prinaša misli in predloge, od katerih. so mnogi starejši kot zmote našega socializma, drugi pa so nastajali pod površino vidnega dogajanja, morali bi biti že zdavnaj izgovorjeni, bili pa so potlačeni. Ne imejmo iluzij, da te misli zdaj zmagujejo z močjo resnice. Nji-hovo zmago je odločila prej slabost sta-rega vodstva, ki se je očitno moralo naj-prej utruditi zaradS dvajsetletne vladavine brez vsaktega odpora. Očitno so morale dozoreti do konca vse naipaone prvine, skrite že v osnovah in ideologiji tega si-stema. Zato ne pTecenjujmo pomena kri-tike iz vrst pisateljev in študentov. Izvor družb&nih sprememb je gaspodarstvo. Pra-va beseda ima svoj pomen šele takrat, ko jo iz.govO'rimo v razmerah, ki so že pra-vilno obdelane. Pravilno obdelane razmere — s tem pa moran>o pri nas razumefri žal vso na.šo revščtno in pijpoln razpad stare-ga sisiema vladanja, ko so se v popolnem
miru na. naš račun skompromitirali politiki določenega tipa. Resnica torej ne zmaguje, resnica preprosto ostane, ko je vse drugo zavoženo! Torej- tudi ni razloga za ljudsko amagoslavje, imamo le razlog za novo upainje.
Obračamo se na vas v tem trenutku upanja, ki pa je ves čas ogroženo. Trajalo je nekaj mesecev, preden so se mnogi m&d nami preprioali, da lahko spregovori-jo, mnogi pa ne verjamejo niti sedaj. Toda spregovoriii smo že tako in se v tolikšni meri odkrili, da moramo samo dokončati naš namen, da bi humanizirali ta režim. Sicer bi bilo povračilo starih sil kruto. Obračamo se v glavnem na ti-ste, kii so zaenkrat le čakali. Cas, ki pri-haja, bo odločilen za ninogo let.
Čas, ki prihaja, je poletje s počitnica-mi in dopusti, ko bi najraje po s-tari na-vadi vse skupaj pustili. Vendar pa stavi-mo, da naši dragi nasprotniki komaj ča-kajo na letni oddih, da bodo mobilizirali svoje dolžnike in si bodo že zdaj hoteli zagotoviti mirne božične praznike!- Pazimo torej, kaj se bo dogajalo, trudimo se, da bi to razumeli in na to odgovorili. Odre-cimo se nemogočih zahtev, da bi nam ved-
JSl TAKE PODEPSAL 2000 SLOV?
H«d«k
no kdo od zgoraj dajai oto stvareh edino razlago in edin preprart aaključek. Vsak-do si bo moral sam izvajati svoje sklepe, na svojo lastno odgovorno&t. Skladne skup-ne sklepe lahko najdemo le v diskusiji, ta pa terja svobodo besede, ki je pravzaprav naša edina demokratična pridobitev letoš-njega leta.
V  prihodnje dni pa moraino itd tudi z lastno   iniciativo   in   lastnimi   odločitvami.
Predvsem bomo nasprotovali nazorom, če bi se pojavili, češ da laliko d*lamo ne-kakšen demokratičen prerod brez komu-nistov, morda cek) proti njim. To bi bilo krivično, pa tudi nerazumno. Komunisti imajo izdelane organizacije, v teh je treba podpirati napredno krilo Imajo izkušene funkcionarje, imajo siednjič vedno v ro-kah odlcčilne vzvode in gumbe. Pred jav-nostjo je vendar tudi njihov Akcijski pro gram, ki je tudi program prvega izrav-navanja največje neenakosti, nihče drug nima enako konkretnega programa. Zahte-vati je treba, da pridejo s svojimi krajev-niroi akcijskimi programi pred javnost v vsakem okraju, v vsaki občini. Tu se bodo takoj dotaknili zelo običajnih in dolgo pri-čakovamih dejanj. KPC se pripravlja na kongres, ki bo izvoMl nov centralni ko-mite. Zahtecrajmo, naj bo boljši, kot je bil dosedanji. če pravi danes komunistič-na partija, da hoče svoj vodilni položaj v prihodnje naslanjati na zaupanje občanov in ne na nasilje, tedaj verjemimo temu v tolikšni meri, kolikor lahko verjamemo Ijudem, ki jih že zdaj pošilja kot delegate na okrajne in krajevne konference.
V  zadnjem času so ijudje vznernirjeni, da se je nadaljevanje demokratizacije usta-vilo. Ta občutek je  deloma pojav  utruje-nosti zaradi razburljivega dogajanja, d°lo-ma  pa  ustreza  resnici:   minila  je  sezona pesenetljivih odkritij, visokih odstopov in opojnih dokazov nenavadne besedne srru--lcsti. Vendar pa se je boj sil le nelcam pri-kril, boj gre za vsebmo in črko zakonov, za  obseg  praktičnih   odredb.   Razen   tega moramo  novim  ljudem,  mnistrcm,  tožil-cem,  predsednikom  in  tajnikom dati  čas za delo.  Pravico  Lmajo do tega časa, da se lahko, aii izka-iejo ali pa onemogcčito. Razen tega v cenrralnih plitičnih organih danes ni mogoče čakati nič več. Le-ti  so pokazali  nehote čudovito poštenost.
Praktična vrednost prihodnje demolra-cije je odvisna ocl tega, kaj bo s podelji in v podjetjih. Ob vseh naših diskusj>ah nas imajo kanec kancev v ralzati gospo dar^fveniki. Dobre gospodarstveniike ;,e treba najti in po?taviti na ustre^ina mesta. Res ie, da smo vsi v primerjavi z razvi-timi deželami slabo plačaai, nekateri oa š9 slabše. Lahlco zahtevamo več denar,;a, ki ga je mogoče natisniti in s tem raz-vrednotiti. Vendar pa najprej zahtevajmo od direktorjev in predsednikov. naj nam razložijo, kaj in za kaliko hočejo izdelo-vati, komu in za koliko prodajati, koliko bodo dobili in kaliko od tega bodo vložili v modernizaci.jo proizvodnje, kc!iko pa je mogoče razdelit:. Pod navidez dolgočasni-mi naslovi najdemo v časopisih. odsev rr. de^a boja za demokracijo ali korita. V to lahko posežejo delavci kot člani podjet-ja tako, da izberejo prave Ijudi v uprave in svete podjetja. Kot nameščenci lahko zase naredijo največ, če si za svoje za-stapnike izvolijo v sindikalne organe svo-je naravne voditelje, sposobne in poštene ljudi ne glede na partijsko pripadnost.
če ne moremo ta čas od sedanjih cen-tralnih političnih organov pričakovati več, pa moramo doseči več v okrajih iji obči-»ah. Zahtevajmo odatop ljudi, ki so izra-bili s\x>jo oblast, škodovali družbeni imo-vini, ravnali nečastno ali okrutno. Izna.jti j« treba način, kako bi jiii prisiliii k od sbopu. Na prim^eir: jaAma kritika, resolu-cija, demonstracija, demanstrativne de-iovne brigade, zbiranje prispevkov za nji-hove dohodke, stavka, bojkot njihov^h vrat. Vendar pa se j treba dpm^edatd nezakoni-tim, nespodobnim ali grobim si-edstvom, ker bi jLh izrabili za pritisk na Alek&an-dra Diibčka. Naš odpor proti pisanju gro-bih pisem mara biti tako vsespiošen, da bi lahko vsak takšno pisino, ki bi ga še pjnejeli, lahko smatrali za pismo, ki so si ga dali poslati saini. Poživimo dejavnost Ljudske frante. Zabtevajmo javna 2aseda-nja Ijudskih odborov. Za vprašanja, ki jih nihče noče obravnavati, ustanovnn lastne dJržavljanske odbore in komisije. Saj to je preprosto: zbere se nkaj Ijudi, iavoli pred-sednika, vodi pravilen zapisnik, objavi svoj sklep, zahteva Tešitev, si ne da zapreti u&t. Okrajni in fcrajevni tisk, ki je po ve-čini degeneriral v uradno trobilo, spreme-niino v tribuno vseh positivnih političnih sil, zahtevajmo ustancMritev uradniških od-borov vl zastopnikov Ljudske fronte ali pa ustanavljajmo druge časopise. Ustanav-Ijajmo odbore za obrambo svobode govo ra. Organizirajmo pri svojih sestankih lasfcno rediteljsko službo. Ce bomo slišaii za čudne zadeve, jih preverimo, pošiljajmo delegacije na pristojna mesta. njihove od-govore objavljajmo, četudi na vratili. Pod-pirajino organe vajrnosti, kada>r preganjajo
(Nadaljevanje na 3. strani)
FRANTIŠEK ŠAMALIK
agentoManija
V   dobi   znanih  poznanjiskih   dogodkov leta 1956 je mnogo češkoslovaškib. komu-nistov  izobražencev  z  veliko  kritičnostjo sprejelo   uradno   raalago   teh   dogodkov. Med drugim je razglašala, da so v spon-tanih   izjavah  nezadovoljstva  poznanjskih delovnih ljudi  skriti diverzantski elemen-ti    ameriških    in    sploh    imperialističinih agentur. Za mnogo bolj preprieljivo in mi-kavno  so  šteli   interpretacijo  tistih  polj-skih politikov, ki so bolj  realistiono raz-lagali te proteste iz napak in pomanjklji-vosti gospodarske in socialne politike. Iz takšnih  razlag izhaja, da čedalje večjega nezadovoljstva ni mogoče rešiti s krepit-vijo   varnostnvh  in  drugiii  organov  prisi-ljevanja,   marveč   z   ustrezno   spremembo politične, gospodarske in socialne situaci-je,  kar  je  tudi postalo  osnovni  program novega političnega (Gomulkovega) vodstva,
Tedaj je kazalo, da sicer težko, a neza-držno izginja iz politiene frazeologije in politične prakse dolgo gojena in ueinkovi-ta agentomanija. Iz sodnih procesav smo tedaj izvedeli, da so bili vidni politiki in javni delavci agentje ameriških, nemških, angleških, francoskih, itali^anskih in dru-gih obveščevalnih služb. Iz ust našega odličnega politika smo slišali, da tuji agentje vdirajo k nam po zemlji, pod vo-do in po zraku. Mnoge politicne in social-ne dogodke so tolmačili kot prevratno. de-javnost tujih, zlasti ameriških agentur. Privesek »agent« so dobivali tudi politiki kot Nehru in Mossadek ter humanisti kot na primer Schwietzer.
S tem seveda ne nameravam zanikati niti obstcja agentur in agentov niti po trebe po varovanju državnih skrivnosti, gre mi le za policijsko varnostno defor-macijo pojmovanja politike in političnih dogodkov, ki je bila vcepljena javnosti. V tem pojmovanju so mnoga politična giba-nja izgubljala socialni značaj, kajti real-na gibanja in prizadevanja socialnih sil so imeli za zunanja in goljufiva ( za nekaj, kar je dobilo inspiracijo in program v ne-vidnih agenturah, ki so resnični avtorji in režiserji političnih dram sedanjega sve-ta). V tako zmaličenem pojmovanju poli-tike sta se razraščaJa moč in vpliv vohun-skih mrež do velikanskih razsežnosti. Nji-hova verjetno fantastična »raz-laga« je bila dovo]j tudi tam, kjer bi bile sicer po-trebne resnične analize sil, ki upoštevajo vsa pomembnejša dejstva, posebno v ti-stih primerih, v katerih bi bila takšna razčlenitev iz teh ali drugih razlogov ne-prijetna.
V  tem ozračju je politika izgubljala lo-giko in skladnost. Bila je nekaj popolno-ma  nepredvidljivega,   ali  pa  je  bila  vsaj nepredvidljiva   do   stopnje,   kjer   so   cilji agentur ostajali neznani. Posledica te ne-predvidljivosti  je  bilo   sumničenje,   ki  je bilo izraženo   v   bolj   sprejemljivi   obliki kot budnost. Sicer pa se je ozračje agen-tomanije izkazalo uporabno v sporih z re-
sničnimi ali pa z dozdevnimi političnimi nasprotniki, zakaj pomagala jih je diskre-ditirati ali likvidirati, kar je bilo olajšano zlasti s tem, da je bil kazenska zakono-daja odsev agentomanije.
Iz tega izhaja, da agentomanija ni bila samo nekakšen socialni mit, ki je izgubil realni pomen in realno osnovo. Precej je opravičena tam, kjer pomembne družbe-ne sile še niso postale politične ali pa tam, kjer so izgubile politični pomen, to je tam, kjer te sile še niso ali pa ne mo-grejo biti nosilci samostojnih politionih akcij. Drugače povedano: taim, kjer demo-kracija ni realna oblika izražanja družbe-nih sil. V tej situaciji se politika koncen-trira v vrhovih, v katerih se zato zbira-jo razne socialne težnje, torey tudi brez-perspektivnost. Tu se pa kopičijo tudi — vsaj tendenca je — obrambna sredstva proti brezperspektivnosti, pretirana lojal-nost, kupovanje in prodajanje, zahrbtnost in intrige.
Tu zdaj nastaja paradofes: tisti, ki ima največjo oblast, se hkrati tudi najbolj boji za svoj položaj, za svoje dostojanstvo, za svoje delo. Fredobro namreč ve, da bo nekdo drug (in tu je večno vprašanje, kdo naki), ki bo prišel na njegovo mesto, do-bil v roke oblast in možnost, da vse zno-va spreomeni. Od tod izhaja tudi večno na-vzoče vprašanje, ali ne vpliva kdo na koga in v kaki smeri? Tla za agente in še bolj ža agentomanijo so zato odlično priprav-Ijena. Torej je dobro izkoristiti vse, kar da čim več poročil o najbližjih in bližnih sodelavcih.
Taka politika zahteva, da vsak član vo-dilne skupine sprejime ustrezna »pravila igre«, kar v bistvu pomeni, da si prilasti umetnost intrig in umetnost metod kabi-netne politike. Tukaj družbe seveda ni dopustno prositi za podporo v želji, da bi se uveljavilo drugo stališče v vodilni sku-pini. K ljudstvu se ta skupina lahko obra-ča samo kot celota, že zato, da bi pofcaza-la soglasje ali pa zato, da bi diskreditirala določene osebe, misli in dejanja.
Kakor hitro »por za politično naravna-nost preseže okvir vodilne skupine, najsi bo po njeni volji ali brez nje; pomeni to preboj v kabinetno politiko, vstop raznih družbenih sil v politično življenje. Spopad tega »spolitiziranega vala« s hotenjem »obdržati situacijo v rokah«, to je dhra-niti določeno načelo kabinefcne politike, drarnatizira situacijo, izziva in vzdružje ne-mir, povecano emocionalnost in nepotrpež-ljivost, kar aktivira nove in nove druabe-ne sile. Popolnoma naravno je, da sta ne-mir in nepotrpežljivost tem večja, čim več-jo grožnjo za »prebujene« družbene sloje predstavlja vrnitev k stari kabinetni po-litiki.
Tak položaj je nastal pri nas po ja-nuarju in ravno ta položaj zahteva novo vrednotenje politične deja^-nosti. Zahteva resno   in   odgovorno  analizo  raznih  druž-
(Nadaljevanje z 2. strani)
resnično kaznivo dejavnost, naš namen ni, da bi povzročali brezvladje in sta,nj sploš-ne negotovasti. Ogibajmo se sosedskijm prepirom, ne napijajrno se v političniih zvezah.  Razkrinkujmo vohljače.
Oživljeno poletno gibanje po vsej rep^u-bliki bo priklicalo zanimanje tudi za ure-ditev državnopravnega odnosa med Ce-hi in Slovaki. Menimo, da je federalizacija način za režitev narodnoshnega vprašanja, sicer pa je to samo eden izmed pomemb-nih členov v demokratizaciji razmer. Ta ureditev sama po sebi niti ne more Slo-vskom prinesti boljšega življenja. Režim — v českih deželah posebej in na Slovaškeim posebej — se s tem še ne reši. Vladavina partijsko-državne birokracije lahko traja še naprej, na Slovaškem še toliko bolj, ker je, denimo, »izbojevala večjo svobodo.«
Velika vznemirjenost v zadnjem času izhaja iz možaiosti, da v naš razvoj pose-žejo zunanje, tuje sile. Pred obličjem vsa-kršne premoči lahko samo vztrajamo spo-dobno na svcjem in ničesar ne začenja-mo. Svoji vladi lahko zagotovimo, da bo-mo stali za njo tudi z orožjem v rokaJi, doikler bo delala tisto, za kao- smo ji dali rnandat, svojim zaveanikom pa zagotavlija-mo, da bomo spoštovali zavezniške, prija-teljske in trgovinske dcgovore. Naši raz-
burjeni očitki in neargumentirajno sumni-čenje lahko samo otežuje stališče naše vlade, ne da bi nara pomagali. Enakoprav-ne, odnose si tako in tako labko zagoto vimo edino na ta način, da i-zboljšamo svoje notranje razmere in pripesljeimo pre-rodiii prcces tako daleč, da si bamo en-krat na volitvah izvolili državnike, ki bo-do imeli toliko hrabrosti, paštenosti in političnega razuma, da bodo takšne odno-se ustalili in cbvarovali. To pa je tudi pro-blem vseh vlad vseh manjših drža-v na svetu!
Letosnja pomlad se nam je vrnila spet kakor po vojni velika priložnost. Spet ima-nio možnost, da vzamemo v roke mšo skupno stvar, ki ima delovno ime sociaili-zem, in ji damo obliko, ki bi bolje ustre-zala našemu nekdanjemu dobremu glasu in sorazmerno dobremu mnenju, ki smo ga o sebi nekoč imeli. Ta pomlad se je pravkar kotnčala in se ne bo vrnila več. Pozimi pa bo vse jasno.
S tem se konča tale naš proglas de-laivcem, kmetam, uslužbencem, umetni-kom, znanstvenikom, tehnikom in vsem. pisan pa je bil na pobudo znanstvenikoiv.
Podpisi niso popolna zbirka strinjajo-čih se, ampak sam vzorec iz različnih sku-pki javnasbi, pač pa odvisno ad tega, kako smo lahko koga dobili.
Ludvik Vaculik
benih vn političnih sil, njihcvih orienta-cij, prkadevanj in možncsii. žal na to analizo še vedno nismo pripravljeni, ker je namr&č prejšnji sistem ni potreboval, saj nam je hkrati zapustil še neprijet.no dedisčino — tendenoo, gledati na »nepla-nirano« dejavnost družbenih sil kot na nekaj radikalnega, nevarnega. Prvi mož v državi je lahko razumel kritičnega duha četrtega kongresa pisateljev ali pa do-godke na študentekem Strabovu le v zvezi s »tujimi« vplivi.
Takšno zmaličeno gledanje po januar-ju zavračamo, kajti v položaju, ko politi-ka ni več kabinetna, marveč je stvar družbe, morajo vodilne sile poznati raz-poreditev političnih moči in družbene temelje ra?/nih političnih in svetovnona-zorskih orientacij. Dojeti morajo našo no-tranjo in mednarodno politično situacijo, na njeni lojalnosti morajo delati politične odločitve z realno presojo vseh pcmenib-nih dejamikov, ne pa na vnaprejšnjih ideoloških ali drugih shemah. Vodilne po-litične sile obnavljajo dejansko vrednost demokratskih načel, obnav.'jajo enakost perspektiv za razne avtonomne družbene in politične organizacije. Ustvarjajo torej položaj( v katerem ima vasko omejevanvje individualne in družbene iniciative na-tančno ustavno in legalno utemeljitev. Tvo-rijo prostor za različnost ciljev in orien-tscij, ravno zato pa je poznavanje dcuž-benega  in političnega pomena  teh  razno-
vvatniti  orietžnacij  pogoj  za njihove polfc tt6ne cilje in postop^ke.
Elementi prej^nje^a, predjanuarskega pogleda na našo politično situaeijo pa s% še ameraj trdoživo zadmijejo. V svojen^ bistvii so izraz odpora, ali pa niso sposob-ni sprejeti načel demokracije, ne morejd se pač posloviti od prejšnjega avtoritatiaf nega režima. Avtoritativni sistem je bljj klasiono prepmst in enoten in se je s ter? ohranjal. Zato je tudi nastal čuden pojav. da je tako močan in moniliten red označe-val kot nevaren in ogrožajoč ves sistem š» tako neznatnega odklona od uradnih sf%. lišč. Za ta red je bilo tako ravnanje logi^-no in neizogibno, ker se namreč ni moge» obdržati drugace kat z enotnostjo. Kakor hitro bi dovolil resničen in trajen lega.:95» in uraden pluralizem stališč, bi s tem tk«-vzrcčil svojo spremembo in prcpad.
Demokracija pa je demokracija prav f tem, da ne pczna niti takšne preprostc^ niti enotnosti, ampak dovoljuje raznoliko sti. S stališča avtoritativnega sistema i^ avtoritativnega mišljenja pa je v tem po> movanju polno čeri in nevarnosti. Zato n) samo naravno, ampak tudi neogibno, d? se ob naših političnih kontraverzijah, n% katere vplivajo nepotrpežljivost, moralnt, ogorčenje in tako dalje, na obeh podroo jih zaostrujejo ekstremna stališča, .da ai. toritativno mišljenje govori o ogrožan>. socializma in drugih vrednot, ne da bi se ukvarjalo z realno silo teh, od katerih lah-ko ogrcianje pričakujemo. Pcslanec in ge-neral Kodaj, torej mož, ki bi naj zaradi obeh svojih odgovomih funkcij odločal na osncvi poznavanja sil in njihovega obsega, bije plat zvona proti 2000 besedam, v ka-terih je opazil poziv h kontrarevoluciji, ne da bi natančne-je označil sile kontrare-volucije, kar bi pač kot pclitik in kot vo-jak moral storiti.
Dejal sem že, da so s stališča avtorita-tivnega sistema skrbi tega tovariša kar se da preproste in lcgione, za večino naše družbe, za večino socialistov pa je prav ta sistem nenaraven in nelogičen, zato se bo-jijo njegove obnove. Tako se scoča dvoje skrbi: zaskrbljenost, da ne bi prišlo do demokratizacije, in skrb, da bi ne prišlo do obncvitve nedemokratičnega sstema. Pr-va skrb narekuje odpor do združevanja in do svobode govora, druga pa odločno ob-rambo teh svoboščin. Obe skrbi pa sta mo-(Nadaljevanje na 4. strani)
TITO! TITO! TITO!
Ljudski genij je neizčrpen in njegove poti ni mogoče z gotovostjo napovedati. Na primer improvizacija na tretjem dvo-rišču praškega gradu v petek, 9. avgusta, tisto( v trentuku porojeno skandirano ge-slo »Dubček! Tito! Svoboda!« ima toliko vsebine, kolikor je ne bi bilo mogoče spraviti v še tako skrbno pretehtane doku-mente. Titov praški triumf tokrat še zda-leč ni bil samo oddolžitev za preteklost. Bil je triumf, ki bi lahko bil in bi mo-ral biti že pred tednom Dubčkov triuimf. V trenutkih. kakršni so bili ti, ki so zna-čilni za drugo polovico julija imajo Ijud-je resnično potrebo, da bi javno izpave-dali svojo voljo. Kot bi se zavedali, da triumf vedno traja le trenutek, da se ne vrne in da zato ne smejo izpustiti prilož-nosti za veliko ljudsko slovesnost. Tudi zato, da bi se lahko česa spr>minjali, da bi imeli nekaj, kar bomo pripovedo-vali vnukom. Zakaj to so trenutki. ki se-stavljajo preteklost naroda.
Dubčsk in njego-vi tovariši so to seve-da vedeli, in njihova izbira ni bila lahka. Kajti bila je povezana z Bratislavo. T:>, čemur pravimo državniška modrost, je v tem trenutku zahtevalo, da ne bi bilo po-
raženih, da javno ne bi dvignili zmago<val-čeve roke in da bi prst javnasti ne potka-zal na steptana tla v areni. Zmage, kjer zmaguje zdrav razum, niso spremljane z vriskanjem množice in s triuimfalnimi po-hodi zmagovalcev. Njih vrednost je mno-go globlja. Skromna ugotovitev radijskega komentatorja, da je bil dokument šestih podpisan v isti palači kot nekdaj brati-slavski mir po bitki pri Slavkovu, je bila v tem trenutku najbrž največ, kar se je dalo reči. Vsakdo, ki vsaj malo pozna zgodovino, je imel o čem premišljati. O preteklosti in o prihodnosti.
In vendar . . . ena izmed stvari, ki jo ta država najbolj potrebuje, je dokončna utrditev narodnega poonosa. Od tal pa vse do vrha. Priložnost manifestirati ta ponos, ki je v prihodnjem razvoju za vsakega po-litika tako neprecenljiv kapital, pa je bila hote zamujena. Tudi v tem je gotovo mnogo modrosti, seveda samo pod pred-postavko, da ta ponos in brezpogojno vztrajanje ne samo na črti, ampak tudi na konkretni vsebini enakopravnosti postane od danes naprej sestavina vsakodnevne po-litike države in vseh njenih političnih in-stitucij. To velja za vsakdanjo rutino od-
nosov med državami, velja pa tudi za be-sede in stavke v proglasih, dokumentih in tisku. Zdi se da je kljub odvečni skopo-sti kamentarjev narod naposled vendarle razumel, kako je treba brati bratislavski dokument, kli je bil v prvem trenutku razumljiv politčnim profesionalcem bolj kot zavesti množic, razburjenih zaradi napetih dogodkov v zadnjih tednih. Vend&r pa tega ne gre da-l;e ponavljati. Ne enkrat smo pisali, da je treba razumeti vprašanje sodelovanja s Sovjetsko zvezo tudi kot vprašanje mime-ga razumskega preudarka. Ne- enkrat smo bili taktno opozorjeni s pripambo, da je ta zveza, ta odnos predvsem vprašanje srca, vprašanje čustva. Bojim pa se, da so se uresničile svarilne besede, da srce in oustva za dolgo zmagajo nad pametjo. žalitev je segla preveč globoko, da bi bila zlahka pozabljena. S tem mora politika danes računati in se po tem tudi ravnati. če naj razum zmaga, morajo srce in ču-stva dobiti, kar jim pripada, kar bo do-seženo s poudaxjanjem narodnega ponosa in z nenehndm prizadevanijern za dosego re-snične enakopravnosti.
Mala nočna demonstracija na Starome-stskem trgu na predvečer Titovega priho-
da (ki je med drugim postala nekoliko ne-navadno ogledalo za našo svobodo tiska), je kljub svoji omejenosti in vsej nepo-membnosti nujno »pozorila na nekaj: v de-želah, kjer je bila narodna in državna ne-odvisnost odkucljena z dolgoletnim oboro-ženim bojem, je mogoče s poudarjanjem tradicije tega boja in z dvigom njegove za-stave za dolgo ohraniti enotnost naroda v imenu obrambe suverenosti. češka usoda pa je drugačJia, obramba narodne in dr-žavne neodvisnosti je bila in bo vedno po-vezana z njeno konkretno vsebino. Ne-sporno je nekaj veličine te dežele v tem, da "takoj, ko je bila odstranjena neposredna nevarnost, postavlja vprašanje. al; res ni bilo v ničemer ogroženo njeno prizadeva-nje, da bi ta neodvisnost dobiia demokra-tično vsebino, ki ustreza njenim tradicijam. Največja nesreča bi bila, če bi si vodstvo KPČ razlagalo manifestativno podporo, ki jo je dobilo pred pogajanji v čierni, ka-kor kako bianco menico, ki bi dajala vla-dajoči stranki pravico obiti katero koli iz-med vprašanj, ki so postala pereča že pred julijem. Tudi slovaška izfcušnja je navse-zadnje dokazala — in upajmo, da bo bliž-nji kongres KPS to patrdil — kako ne-spameten je bil na.zor, da je za narodno zastavo mogoče skriti nedemokratičnost prograjna in vsakovrstno preteklost marsi-katerega tistih, ki so začeli spomladi s to zastavo tako vehementno mahati.
Titov praški triumf je torej težnja na-šega naroda po lastnem Tit-u. Tradicija dr-žave in tradicija KPC pa sta takšni, da se dosledno titovstvo lahko rodi pri nas le obotavljaje. Njegovo rojstvo pa je neizbež-no, če naj srečno preživimo prihodnje ob-dobje, v katerega stopamo. češkoslova-ški Tito bo moral biti ne le porok za ob-rarnbo ponosa in neodvisnosti narodov češkoslovaške, marveč tudi trdne volje po demokratizaciji, ki se na našem nebu šele daleč svetlika in ki je ne bomo vedno iskali v isti smeri kot narodi Jugoslavije. Prevedla  B.  Koprivec
(Nadaljevanje s 3. strani)
tivirani kot interes za usodo socializma. Nasprotujoče si skrbi dokazujejo, da v teh sporih nikakor ne gre za enak socializ&m, ampak da vsaka nasprotna stran določa svoja stališča z gledišča določene koncep-cije socializma.
To je osnova naših sporov, ki jih je varšavsko pismo tako dramatiziralo. Kar je skrbelo naše Kodajle, je bilo v njem prikazano kot važno m organizirano giba-nje. V pismu beremo o revizionizmu, in priznati moramo, da v resnici korenito re-vidiramo prejšnje pojmovanje socializma in sccialističnega političnesa sistema — med dnTgim nas pri tem navd hujejo tudi staUšča XX. kongresa KPSZ. V pismu je tudi zapisano, da se država odreka nekate-rih svcVh pozicij tn priznati moramo, da je to res, ker država namreč resnično »do-voljuje« samostojno avtonomno eksistenco in dejavnost raznih skupn, ki so bile prej podlažne njenemu vodstvu.
Očitajo nam torej naše hotenje po takš-nem socializmu, ki bi združeval v sebi de-mokracijo in ljudskos-t, večjo ekonomsko in politično svobodo človeka in skupnosti, težnjo združeno s prepričanjem_ da tak so-cializem ustreza naši sedanjosti in našim tradicijam in da bo zato trdneje zasidran v naši socialni in narodni strukfuri. Ne mislim, da naša prepričanja izvirajo iz ne-kakšnega usodnega pojmovanja, da je so eiaiizem nekaj »neuničljivega« in »neizogib-nega«, ali pa da izhajajo iz cenenega op-timizma. Ce pravimo, da je »socializem za nas edina alternativa«, je to aktivistična trditev, ki izhaja iz prepričanja, da bo ta oriemtacija komunistov dobila pristanek skupnosti.
Naši pogledi se opirajo na nesporne re-snice: država, ki se je odrekla vladanju z nasiljem in je močno kritično pretresla lastno preteklost — ki je pri tem dovolje-vala javno kritiko skupnasti — ne le ni iz-gubila vodilnega položaja, ampak je do-segla nesporno hegemonijo, hegemonijo v pravem pomenu besede, ker je izraz spon-tanega zaupanja in soglasja. Ta država ima najboljše politike in organizatorje in ima v svojih vrstah in med svojimi člani um-ske kapacitete, ki so sposobne popolnoma jamčiti za njeno kulturno in moralno vo-denje. Vsa druga politična združenja — prejšnja in nova, ki šele nastajajo, po-udarjajo v svojih p/ogramih socializem, demokracijo in humanost — torej prav ti-stanačela, ki so osnova politike napred-nih komunistov in ki edina lahko olajšajo sodelovanje socialističnih sil. Socialistič-na, demokratična in humanistična narav-nanost države in skupnosti sodeluje kljub možnim občasnim nesporazumom s priza-devanji napredne svetovne javnosti, ki ta-ko postaja naš zaveznik v boju proti mo-rebitnim antisocialističnim in antikomu-nističnim kalkulacijam reakcionarnih sil. K vsemu naštetemu seveda spada tudi dej-stvo, ki nam ga daje.jo ugled socialističnih držav in sprejeta načela njihovih skupnih jnteresov — predvsem spoštovanje suvere-nosti. Iz teh dejstev, o katerih resničnosti se lahko vsak nepristranski opazovalec ka-darkoli prepriča. črpamo vero v uresniče-nje programiranih ciljev. ki jih bo XIV. kongres zanesljivo še jsusneje opredelil in
označil. To je seveda šele sfera »hotenja«.
Prav s stališča teh dejstev je takšna utemeljitev skrbi za naš nadaljnji razvoj preveč zastarela, saj je v njej znova čutiti utrip že omenjene policijsko birokratske-ga maličenja pogleda na politični razvoj.
Tudi demokratična skupnost forrnulira svoje določene »skrbi«, ki izhajajo iz de-javnosti ekstremnih sil, v abstraktni sfe-ri zato, da bi te »skrbi« sprememila v na-tanone praArne obrazce za dejavnost posa-meznikov in skupin. Več kot jasno je, da pravni obrazci, narejeni pred januarjem, niso bili prirnerni za demokratično življe-nje in da po januarju nismo imeli dovolj časa, da bi jth na novo pripravili — da se-veda ne govorimo o tem, da na tem pod-ročju ni vse jasno in da vsi politični pred-stavniki nimajo razumevanja za dosledno demokracijo
Strah irna seveda svoj Simisel n& poli-tičnem področju, ker namreč ruši neute-meljeno, neupravičeno in zato pogubno samozavest. To velja za domnevo, da je ta strah (ali narobe — samozavest) sad resne analize sil. žal ima strah včasih — in temu smo prav danes priča — samo mani-pulacijski pamen. Ogrožanje in nevarnost poudarjajo samo zato, da bi dosegli spre-jetje takšnih nasprotnih ukrepov, ki bi v celoti bili modifikacija demokracije. Zato se mora situacija dramatizirati tain, kjer je mir; zato se mora iskati zveze tam, kjer jih ni, zato se mora poudarjati to, kar ni prevee pomembno (in zato se tudi lahko srečamo s provokacijami( ki naj razkrije-jo kontrarevolucionarne zveze in agentu-re. Vesti o najdeneim orožju). Ce odklanja-mo ta strah, delamo to samo zato, ker nočemo le ohraniti, ampak tudi razvijati naš proces demokratizacije. V nobenem primeru pa nočemo braniti demokracije tako, da bi ji zavili vrat. S stališča demo-kracije nam lahko povzročajo strah samo tiste sile, ki nočejo sprejeti načela enako-sti in splošnih obvezmih pravnih okvirov (ki jih je treba z večjo naglico reformira-ti), sile, ki se izmikajo demokraciji, pre-vratniške sile, ki se nočejo vključiti v de-mokracijo in ki se zbirajo proti hjej. Moč našega strahu mora ustrezati pomenu teh sil — iz osamljenih in nepomembnih ek-stremov (nepomembnih, dokler ne dobijo socialnega odziva) ne moremo uresničeva-ti takih nasprotnih ukrepov, ki bi omejili možnost svobodnega izražanja socialistov in demokratov. Tako do kraja lahko dra-matizira nevarnost ek&tremov pravzaprav le tisti, ki meni, da si vsa skupnost želi teh skrajnosti in da» torej moramo graditi tak politični sistem, ki bi ščltil skupnost pred njo samo. Našo situacijo in Viaš raz-voj hočemo presojati demokratično, zato ne moremo soglašati z drainatizacijo ali z disikreditiranjem demokratione iniciative in dosežkov demokracije. Seveda imamo za seboj dolgo dediščino avtoritativnega reži-ma, ki se pri nas s pomočjo raznih sil tu-di deli na te dramatizaeije in diskreditira-nja, ker namreč še vedno vidi nevarnost v vsem, kar ni uradno, kar je samostojno, iniciativno in tako naprej. To je naravno in tu so danes najvažmejša tla za dejavnost vseh tistift, ki skupaj s svojo državo hoče-jo socializem vn demokracijo.
IX 24
Joe J. Hexdeder in Johannes Leeb
NURNBERŠKI PROCES I. KNJIGA, 8. MTR V NAŠIH CASTIH. STR. 193
»štirinajstega marca 1939 zvečer,« je v Niirnbergu nadaljeval tožilec Aldenman, »sta na predlog nemškega poslanika v Pra-gi prispela v Berlin gospoda Hacha, pred-sednik Ceškoslovaške republike, ki nje-gov zunanji minister gospod Chvalkov-sky. Od konča minulega tedna ja naci-stični tisk očital Gehom, da so s silo na-stopali zoper Slovake, zoper pripadnike nemške manjšine in zoper državljane nem-škega rajha. Zdaj je treba kar brž zadu-šiti to žarišče v osrčju Evrope. Ti miro-tvorci!«
Do ene ure in 15 minitt po polnoči sta morala v Berlinu čakati Emil Hacha in František Chvalk;ovskyr da so ju prived-li pred Hitlerja. Isto uro je bil nernški vojsJu že zapovedan pohod v Prago.
»Tako so v nedeljo pri meni padle koc-ke,« je Hitler brezobzirno rekel češkoslo-vaškemu državnemu poglavarju. »Jutri o>b 6. uri bo   nemška   vojska   z   vseh   strani
vkorakala na Ceško.«
»Hacha in Chvalkovsky,« se spominja U>h mač Schmidt, ki je bil zraven, »sta sede-la kakor okamenela vsak na svojem sto-lu. Samo po njunih očeh si lahko spo znal, da sta dvoje živih bitij.«
»Hacha naj bi podpisal, da se češke aborožene sile nikjer ne bodo upirale in da pride ostala Ceškoslovaška pod Hi-tlerjevo varstvo. Herman Goring je pre-til staremu osemdesetletnemu Hachi: če se ne poda, bodo nemudoma vzletela nem-Ska krdela bombnikov in srpremenila Pra-go v kup razvahn.
Bilo je ob treh zjutraj. Hacha se je zgrudil zaradi srčnega krča. Hitlerjev osebni zdravnik Theodor Morell mu je vbrizgnil zdravilo. »Sprevidirn, da je od-por zaman,« je šepetad Hacha, ko si je opomogel. Petnajstega marca 1939 ob 3. uri 5 minut so podpisali Hacha, Chval-kovsky, Hitler in Ribentrop pripravlje-no listino. Ob strahotnem molku sveta je vkorakal Hifcler drugi dan v Prago. če-škosiovaške ni bilo več. . .
KAREL CAPEK
lile casi
VOLK IN KOZA
Pogodiva se na gospodarski osnovi: jaz ne bom žrl tvoje trave, ti pa
me boš za to oskrbovala s svojim lastnim mesom.
*  * *
DOKAZ
V dokaz našega napora, da bi se dogovorili s sosednjo državo,, smo
začeli z bombardiranjem njegovih nezavarovanih mest.
*  * *
SPOROČILO
Sovražnik se je drznil zahrbtno streljati na naša letala, ki so mirno
odmetavala bombe na njegovo mesto.
-k     *     *
DOBRA VOLJA
Pripravljeni smo predložiti naš konflikt mednarodni  konferenci, ven-
dar s pogojem, da bomo imeli prav mi.
*  * *
PRINCIP
Dokler se pametnejši umika, tako dolgo zvitejši napada.
*  * *
DVATIGRA IN DŽUNGLA
Sestala  sva  se v  korist  miru.  Dogovorila  sva  se, da  bova  lovila
skupaj.
Ko je prvo dopoldne na 4. kongresu pisateljev Pavel Kohout začel brati Solže-nicinovo pismo, v katerem ta veliki Tol-stojev naslednik opisuje tragično usodo sovjetske književnosti za časa stalnizma in neostalinizma, je Jifi Hendrych, ki je sedel v prvi vrsti na tribuni, zardel, oble-kel čez belo z naramnicami okrašeno sraj-co suknjič in opotekajoč se odšel; zadaj v parterju, kjer smo sedeli Prochazka, Lu-stig in jaz, je še izsgovoril znamenite be-sede: »Vse ste zaigrali, vse ste zaigra-li . . .«, potem pa je zapustil zasedanje.
Kajti naši ideološki očetje so se že na-vadili, da od nas marsikaj prenesejo, na-učili so se, da marsičesa ne slšijo, ka-dar v interesu lastnega miru n.očejo sliša-ti; tu pa je bila zadeta sila, ki jih je nje same strah in ki njenth ušes niso mogli prevarati, kakor so po potrebi varali svo-ja lastna ušesa. Prvi udarec, ki je že v prvih urah pretresel kongres pisateljev in spravil v tek verigo nadaljnjih konfliktov, je bil torej udarec v sovjetsko bariero.
Branje Solženicinovega pisma pred pet-sto ljudmi v zaprti dvorani (zgolj infor-macija o dokumentu, katerega obstoj ni-smo povzročili niti ga nismo mogli prekli-cati) je bilo tedaj obsojeno kot nedopust-no vmešavanje v sovjetske zadeve. Leto dni pozneje so brali milijoni ljudi po vsem svetu oficialni politični test, v katerem sovjetski voditelji skupaj s svojimi zvesti-mi naročajo vodstvu naše države — prvič, drugič, tretjič — kaj mora delati in kako mora vladati.
Primerjava med obema situacijama iz-rečno kaže, kakšna medsebojna enaiko-pravnost se je skrivala za besedami o pri-jateljstvu, ljubezni, bratstvu in večnih ča-sih. Raba stare vzvišene besedne zveze: kakor enak z enakim — me do neke mere preprosto razdraži. Naš odnos do Sovjet-ske zveze nikoli ni bil tak, pa ni tak niti danes, ko se je vodstvo naše države z občudovanja vrednim pogumom postavi-lo na lastne noge.
Kar poskusimo si predstavljati današ-njo situacjo obrnjeno. Predstavimo si to-rej nepredstavljivo stvar, da bi naši pred-stavniki poslali v Mo-skvo noto, v kateri bi protestirali proti razmeram v sovjet-skem sodstvu, proti grobim procesom nad intelektualci in študenti, proti sterilnosti sovjetskega marksizma, proti nevarnosti neostalinizma in bi dokazovali (kakor oni dokazujejo na-m), da to še zdalec ni sa-mo notranja sovjet.ska zadeva? ampak je to zadeva celotnega mednarodnega komu-nističnega gibanja, ki ga sovjetske razmere diskreditirajo, zato le-ta v interesu lastne-ga obstoja vztraja pri zahtevi, da se to stanje spremeni.
Si lahko sploh predstavljamo, da bi sovjetski voditelji reagirali tako kakor mi? Da  bi na  široko pojasnjevali  in opraviče-
MILAN   KUNDERA
^
IN VEUKI
rali svojo politiko? Da bi vsaj v eni «11 dru^i tooki priznali neuepeh? Da bi vabili naše sindikalist«, zadružnike in turiste, naj se prldejo na lastne oči prepričat, kaksna demokracija je v Sovjetski zvezi? E>a bi nam v vsakem sfcavku zagotavljali svojo neomajno Ijubezen? Da bi nas po-vabili, naj se o vsem tem z njimi pogo-vorimo, in bili izredno veseli, da se lah-ko sestanejo z nami na lastnem ozemlju, ne pa na našem.
Takšna predstava se nam zdi absurd-na, vendar to ne dokazujemo samo, da naši odnosi niso odnosi enakega z ena kim, ampak tudi to, da si takšnih odno-sov ne znamo več niti predstaviti. Da nas razburi le še kričeča neenakopravnost, medtem ko nam je decentna in skrita ne-enakopravnost prišla v kri in meso in se nam zdi običajnai n normalna.
S tem nočem očitati našim politikom njihovo potrpežljivost ob žalitvah niti nji-hov mirni ton in njihovo vnefo prizade-vanje za dogovor. V današnjih okolišči-nah postaja namreč ravno njihova neiz-merno dobra volja orožje, ki razgalja pred celim svetcm partnerjevo agresivnost, aro-ganco in nepristopnost. Toda naj bo to orožje še tako praviJno in primerno, ven-dar to ni orožje enakega proti enakemu, ampak malega proti velikemu, ogroženega proti ogrožajočemu.
Doseči resnično enakopravnost in pol-nopravnost — kakšen orjaški trud bo še-to za našo malo državo, obkoljeno z lju-bezni polnimi očmi cevi zavezniških to-pov! Ni mogoče v enem tednu spreobrni-ti obojestranskih navad, ki so jih utrje-vali naš narodni značaj, ki se je v zad-njih stoletjih, žal, le malo privadil na oster zrak samostojnosti in svobode ter ima razen svoje čudovite svobodomiselne tradicije tudi svojo žalostno avstrijakant-sko tradicijo ubogljivosti in prilagodlji-vosti.
Pri vsem tem pa se narodni značaj ustvarja in preoblikuje v zgodovinskih vi-harjih in to težko in dramatično leto bo spet dajalo odgovor na vprašanje, kdo smo, kakšni smo in kaj si zaslužimo. Pred našima narodoma je stalno odprta mož-nost, da bo njuno življenje ostalo životar-jenje, da bosta živela tujo, visljeno in ne-polnovredno usodo, da se iz prostovoljne-ga zaveznika nekoč tako ljubljene velesile spremenita v golo orodje v njenih rokah, da se obsodita na notranjo nepomembnost in neoriginalnost ter prej ali slej izgineta.
Za majhen narod je vprašanje njegove-ga biti ali ne biti stalno odprto. Za svojo suverenost se mora večno truditi, delati in bojevati. Samo tisti narod, ki si z vso strastjo prizadeva, da bi bil tisto, kar je, da bi živel po svoje, samo ponosni narod, ki mu je le samobitmo življenje tudi pravo' živijenje, zasluži, da bi živel rn bival; in samo takšen narod si bo življenje tudi ohranil.                                Prevedel J. Z.
Dragi
bralci
literarnih
listov
Še do tega trenutka ne vemo, če morda besede, ki jih pišemo, niso poslednje za dolgo, mogoče za vselej. Prosimo, poslušajte jih!
Naša domovina, ki je želela živeti v socializmu in v miru, je bila napadena s silo, proti kateri nima mo drugega kot duhovno obrambo. Uporabili smo jo. Tanki tuje dežele hrumijo pod okni, izza katerih se obračamo na vas v največji stiski. Obljube so spet samo laž, resnica spet samo slaboten glas. Okovana puškina kopita tolčejo na naša vrata, tuja vojska se vlači po mestih, ki so bila stoletja bivališče mo drosti, razuma, duha, samo zato, ker smo nedolžnim odpahnili vrata ječ, ker smo odprli okna, za kateri-mi človek ni mogel dihati. To je naša ura pravice in preizkušnje, v kateri ne zapustimo dežele, katere je-zik govorimo in pišemo, ne zapustimo ljudstva, ki narn je sledilo.
Dokler bomo živeli, ne bomo nehali verovati in upati v moč svoje resnice, ki je resnica svobode in pravičnosti, razuma, resnica nas vseh, to je resnica, ki dela iz človeka človeka. še vedno se bojujemo z besedo, čeprav mogoče branimo svoje poslednje mi-nute. Vendar trdno verujemo, da s temi besedami ne bo zamrla, čeprav utihne njihov zvok, potreba, ki jim je dala življenje, volja, živeti v svobodi, huma-nizmu, v dobi, ki bi jo vodil razum. Verujemo v smi-sel te volje, ki je v zgodovini človeštva še nihče ni zlomil. Tudi tisti, ki se mora podrediti nasilju, je dol-žan nasilje prezirati, zaničevati vse, ki se umažejo, ki podležejo.
Če se mogoče z vami več ne srečamo, vam želi-mo, da bi se ljubili, da ne bi dovoljevali zatiranja do-brih ljudi in da bi privoščili vsakomur pravico.
Uredništvo L. L. Prevedla B. Koprivec
Med tako imenavanimi vzroiki za agre-sijo petih članic varšavskega pakita je mo-goče zelo hitro zaslediti tisto staro prak-so in metodo dela, ki so jo klasiki mar-ksizma razkrinkali kot kapitalistično in fi-listrsko. če se torej podobno odvija v od-nosih med socialistionimi deželami, ni tre-ba za to obsojati socializma, temveč zlo-tabo socializma. V nekem smislu je agre-sdja ZSSR, Poljske NDR, Madžarske in Bolgarije prav nadaljevanje pritiskov, ne-demokratične prakse in nesvobode v teh deželah. Združena socialstiena birokracija je z administrativnim uveljavljanjjem so-C-ializma in nasilnim upiranjem demokra-tični praksi (ki jo vse bolj zahtevajo po-Bamezni delavski sloji, inteligenca in mla-dina) doživela neuspeh najprej doma, v lastni deželi. Zategadelj nas ne more ču-diti, če se skušajo aivtoritami režkni ob držati tako, da se združijo in si v imenu socialističnih principov poiščejo in ime-nujejo sovražnike zunaj svojih političnih sistemov. SkoniStruiran je bil torej so-vražnik — kontrarevolucija, ki naj bi za nedoločen čas zakril njihove lastne naiko-pičene probleme, vendar je njihova logi-ka silno kratkovidna in primitivna in za-to ni mogla zaslepiti velike večine svetov-nega prolateriata glede dejanj, vzrakov in namer agresije. Nasprotno — še bolj se je razkrilo resnično socialno ozadje nasil-nega dejanja petih socialističnih držav. Re-solucija centralnega komiteja ZKJ je za-to povsem pravilno ugotovila, da trenut-na socialistična praksa v teh deželah ni po-tskala tisfcih političnih in ekonomskih ci-Ijev delavskega razreda, ki se kažejo v uresničevanju osvobajanja dela in človeka ter v razvijanju socialističnih in humanib odnosov med Ijudmi.
Če v Vietnamu vidimo lzrazito prefinje-no agresijo modernega tipa, ki prav tako ne more zakriti dejstva, da gre za agresi-jo ZDA, je ČSSR toliko bolj jasneje — earadi primitivnih in machiaveilističnih me-fcod, kj smo jim priča, razkrila vojno in-tervencijo, za katero smo bili morda ne-koliko preveč prepričani, da je ni mogo-če pričakovati od neke socialistične deže-le. Upamo lahko, da c-bstaja močan kon-
OB


flikt med skrajno primitiviiim, že barbar-skim počstje-m sovjetske soldateske in vi-soko humanistično kulturo, ki smo ji pri-ča prav v ZSSR.
Machiavelizem — njegova vsebina je v »uporabi kakršnegakoli sredstva za dose-go ciljev« — je v totalitarnih družbah eno od glavnih orodij politične teorije biro-kratizma. Ta nemoralna pozicija je zato v papolnem nasprotju z nekaterimi osnov-nimi vrednotami, do katerih se je člove-štvo povzpelo v večtisočletnem razvoju — te vrednote tedaj niso last le-tega ali one-ga političnega gibanja, temveč človeštva nasploh: iskrenost, poštenost in prijatelj-stvo. Slovar sovjetskega političnega jezi-ka sicer vsebuje vse te izraze, ki pa ima-jo popolnoma nasprotne praktične posle-dice". Hkrati pa taka praksa govori o rev-nosti ciljev, ki si jih je zastavila neka po-
\l AN BilLLOCK
HITLER-
SLIKA TIRAMSTVA
Predsednika Hacho so v Berlinu sprejeli z vsemi časteni, ki gredo državnemu poglavarju; nastanili so ga v hotelu Aldon; in ko je stopil v kanclersko palačo, ga je na dvo-rišču pozdravila straža SS enot. Ironija je bila skoraj očitna. Šele ob enih ponoči so predsedniku do-voliii stopitd pred Hitlerja; zaman si je bilil glavo, o čem bodo govo-rili. Futirer ga je sprejel v svoji delorai sobi; pri njem so bili G6-ring, general Keitel in še štirje ve-Ijaki. Hacha — starček šibkega zdravja, utrujen, politično neizku-šen in brez kakršnega kon aduta v svojih rokah — je skušal omeh-čati Hitlerja s otojo skromnostjo. Dotlej je bil, je dejal, neznana ose-ba; politično sploh ni deloval (bil je sodnik), le redkokdaj je videl Beneša ali Masaryka, njun režim pa mu je bL tuj — »takd tuj, da se je po nenadni spremembi spra-ševal, ali je bilo za češkoslovaško sploh prav, da je bila neodvisna«. Nobsnih razlogov nima, da bi se pritoževal zaradi dogodkov na Slo-vaškem, prosi pa fiihrerja, da če-hom prizna pravico do lastnega na-cionalnega življenja. Kakor hitro je Hacha končal ta servimi zagovor, je spregovoril Hitler. Znova je pri-kazal potek svoje politike do Cehov in znova jih je obtožil, da niso zrušili Beneševega in Masarykovega režima.
Zafco je minulo nedeljo 12. marca napočil zanj usodni dan ... Ceški vladi ni več mogel zaupati... še danes ob zori bo nemška vojska od vseh strani vdna na Češko in nemško letalstvo bo zasedlo vsa češka letališča. Pri tem je mogoče dvoje. Lahiko se zgodi, da se vdor nemških enot sprevrže v bitko. Te-»daj bomo odpor zatrli z orožjem. Lahko pa nemška vojska vkoraka mirno, brez odpora; v tem primeru bo fiihrer lahko pokazal svojo ple-mettitost in čehom dovolil avtono-mijo ter do neke meje tudi nacio-nalno svobodo ...
če pa se vnamejo boji, bo češke vojske v dveh dneh konec. Seveda bi padlo tudi nekaj Nemcev, to bi sprožiio še večje sovraštvo, ki bi Hitlerja prisililo, da jim odkloni vsako avtonomijo. Svet se za to ne bo prav nič zanenil. Ko prebira, kar pišejo tuji časniki o češkem narodu,
ga saano pomUuje. Ob tem mu pri-haja na misel nemški pregovor: Crnec je opravil svoje, zdaj lahko gre . . .
Zato je poklical Hacho sem. To povabilo je zadnje dobro dejanje, ki ga je lahko storii za češko ljud-stvo .. . Morda Hachov obisk ute-gne preprečiti najhujše . . . Ure te-čejo. Ob šestih (tedaj je bilo dve čez polnoči) bodo čete vkorakale. Skoraj sramuje se reči, da bo na vsak nemški bataljon prišla po ena češka dvizija. Vojaška akcija pa je bila zaimišljena zelo plemenito. Sve-tuje mu, naj se s Ghvalkovskim umakneta in se pogovorita o tem, kaj  storiti.
Na Hachovo vprašanje, kaj naj bi storila tako na hitro, mu je Hitler svetovai, naj telefonira v Prago.
Hacha je nadalje vprašal, ali je narnen vdora razorožitev češke voj-ske. Morda -bi to lahko uredili ka-ko drugače. Pilhrer pa je odvrnil, da je njegov sklep o tem dokončen. Vsakdo ve, je dodal, kaj pomeni fiihrerjev sklep.
Tedaj so Hacho in Chvalkovskega pospremili v drug prostor, da bi se dalje pogovarjaia z Goringom in Ribbentropom. Pri tem je Goring zagrozil, da bo z bombardiranjem razdejal Prago. Hacha je omedlel. K sebi ga je z injekcijo spravil zdravnik Morell, ki je bil iz previd-nosti v bližini. Preden so se vrnili k Hitlerju, je Hacha dobil teiefon-sko zvezo s Prago in češka vlada je sklenila izdati ukaz, naj se nihče ne upira vdoru nemške vojske. Med-tem so za Hacha pripravili osnutek komunikeja; podpisal ga je ob po-novnem sprejemu v fiihrerjevi de-lovni sobi ob štirih zjutraj. Uglaje-ne besede teksta so bile pravo moj-strstvo neiskrenosti. Flihrer je — tako je bilo zapisano — sprejel predsednika Hacho na njegovo pro-šnjo in predsednik je »s polnim zaupanjem poiožil usodo češkega naroda v fiihrerjeve roke«. Nikjer niti besede o grožnjah in vdoru.
Hitler se je komaj obvladal. Pla-nil je v sobo svojih tajnikov in jih povabil, naj ga poljubijo. »Otroci,« je dejal, »to je najsrečnejši dan majega življenja. Prišel bom v zgo-dovino kot največji Nemec vseh ča-sov.«
U'ična avantgarda, kolikor se taki cilji po-krivajo z amoralnimi dejanji in zlorabo institucij.
Pogosto se sprašujemo, kako je uspe-lo socialistični Romuniji brez usodnejših zapletov s svojo gigantsko sosedo ohrani-td neodvisnost in svobodo. Pri tem je tre-ba predvsem omeniti specifično razvojno pot Romunije, ki je v zunanji poJitiki iz-vedla dokaj radikalne spremembe, med-dem ko je v notranji politiki ubrala pot evolucionarnib^sprememb.
Z agresijo na ČSSR se postavlja vpra-šanje permanentne ogroženosbi, ki bo spremljala procese nadaljnje demokratiza-cije v Romuniji. Gre predvsem za nevar-nost, ki grozi ob dejstvu, da je današ-nje politiono vodstvo Sovjetske zveze in njenih zaveznikov spoznalo, da resnično demokrationa podoba ČSSR, Romunije in seveda Jugoslavije ogroža njihove lastne bi-rokratske osnove. V konceptu politdčne strategije vzhodnega bloka je brez dvoma vendarle prišlo do določenega premika — to je do zaostrovanja z vsemi tistimi de-mokratičnimi možnostmi socializma, ki bi lahko bile privlačne za njihove množice-
Ruska trditev, da so prišli na poziv, je popolnoma enaka tisti ameriški uradni trdiitvi, ki zagovarja prisotnost ameriških čet v Vietnamu.
Varianta oz. specifika agresije petih so-OB »SOCIALISTIČNI AGRESIJI« cialisbičnih držav v ČSSR je v določenem smislu absurdna: medtem ko se v ČSSR spopadata dve varianti socializma, gre v Vietnamu z agresijo kapitalistione ideolo-gije in sistema nad socialističnim.
Dejstvo, da je socialistična država agre-sor, bo povzročilo usodne premike v na-daljnjem razvoju socializma. Mednarodno delavsko gibanje bo v koncepciji demo-kratičnega socializma moralo postopek in prakso politike SZ in nekaterih njenih sa-telitov osbro izdiferencirati kot antisocia-Iizem in celo kontrarevolucijo.
V zavesti svetovnih množic bo agresija
KAREL CAPEK
lile casi
socialistidnih držav pokopala vse upe, da je vendarle obstajala neka že osvobojena blokovska skupina, ki pomeni določeno zagK)tovilo miru na svetu. Prav zaradi te-ga je potrebna iniciat-iva sil demokratične-ga socializma — to vlogo je Jugoslavija v doloSensm smislu imela že od leta 1948 na-prej — ki bo zopet videla v socializmu ure-sničitev izvirnih ciljev Manca, Engelsa in Lenina in obsodila velikodržavni in biro-kratski način izkoriščanja bogate in hu-manistične marksistične misli.
Podobno dejanje (npr. oportunizem so c' :ie demokracije v 1. svetovni vojni in zavzemanje za vojno) so sprožile potrebe po radikalni prestrukturaciji socialističnih sid. Kljub temu, da bodo morali marksi-sti jasno začrtati mejo med tistim, kar je '-:sistično in nemarksistično v blokov-b^eai socialistionem svetu, pa ni mogoče videti izhoda v neki novi 3. ali 4. inter-nacionali, to je v institucijah. ki naj za-_.«t^.,e  razvOj   socializina.    Podobne    insti-
___,e so se vsaj zadnjih 20 ali 30 letih iz-
kazale kot nesposabne pri realizaciji soci-aili&tičnih ciljev. Naš koncetp bi moral bi-ti širši: na osnovi najširšega združevanja _ nokratičnih in progresivnih sil, v poli-tiki neangažiranosti, ki bo glede na seda-njo mednarodno situaoijo morala še bolj poglobiti svojo dejavnost in dobiti podpo-. j v svetovnih množicah.
Od svete alian.se pa vse do atlantskega in varsavskeg pakta se jasno kaže tista rdeča nit, ki govori o dejanskih namenih in ciljih vojaških in ekskluzivnih politič-nih zvez.
Socializem kot ideja je zaradi agresije soeialističnih držav seveda prizadet; je pa povsem jasno, da dejanje agresorjev nima nikakršne zveze z resničnim socializniom. Pri;zadevanja naprednih sil bodo morala veliko žrtvovati za to, da bi se socializem kot ideja ne identifioiral z dejanji soci-alističnih vlad. Tudi leta 1948 smo to do-kazovali, in prav tako leta 1914, ko se je kotnuniistično gibanje razšlo s socialno demokracijo, ki je bila na militaristionih pozicijah. V tej zvezi so popolnoma iasna in praksi omenjenih socialistionih držav nasprotna načela Marxa in Lenina. Tako je npr. znan Leninov citat: ... »eno je ne-dvomno: zmagoviti proletariat ne more nobenemu tujemu narodu vsiliti nobene ,osrečitve', — če noče izpodkopati svoje lastne zmage.«
Osvobodilna gibanja so s tem dobila si-len udarec. Ostajata dve mažno-ti:
a) zaradi pomoči podpreti SZ — konfor-mistiona pozicija,  ki bo  škodovala  narod-noosvobodilnim     gibanjem     Cprimer     DR Vietnama);
b)   biti načelen in se upreti tudi  »soci-alistioni«   agresiji,   iz   česar   sledi,   da   bo Sovjetska zveza prenehala dajati re^lno in materialno pomoč.
Iz obeh orimerov izhaja nujna kon-sekvenca, da bodo prizadevanja demokra-tionih in progresivnih sil močno oslsblje-na. Vendar — ideja socializma je vseeno mDinejša in lahko preboli odpadništv?
Kontrarevoluciji in reakciji bo brez dvoma laže napadati ne le Sovjetsko zve-zo, temvec demokrationo komun^^ično gi-banje nasploh (napadi na KPI     '
Uroš Kalin
RAZVOJ CIVILIZACIJE
Strelja se učinkoviteje, toda zdaj se temu vsaj ne pravi vojna.
*  # •
NOBENE VOJNE
Dokaz, da zares nočemo vojne: vojskujemo se brez vojne napovedi.
*  * *
MEDNARODNI DOGOVORI
... da, zagotovo;  toda s kom se vojskujemo - to je naša notranja
zadeva.
*  * *
SPOROČILO
V  boj smo poslali dve novi diviziji s tanki in letali. Sovražnik beži
s težkimi izgubami. Mir traja.
*  * *
MIR
Mi vojne nočemo. Proti slabšim zadostuje kazenska odprava.
*   ¦ *
NOTA
V  dokaz naše miroljubnosti izražamo pripravljenost za to, da bi se
nam sovražnik vdal na milost in nemilost.
*  * #
PROTEST
Tožimo civiliziranemu svetu, da naš barbarski sovražnik - namesto
da bi sprejel pogoje - še nadalje daje našim letalcem ubijati svoje
ženske in otroke.
*  * *
SPOROČILO
Naše letalstvo je s pronicljivim uspehom bombardiralo sovražnikove
sile. Ubit je bil en vojak, sedemdeset žensk in sto otroL
David Nea
8

Mtiki. Ogorčenje v delavskih, narodoosvo-
bodilnth ter drugih protiimperialističnih gibanjih je toliko večje, ke-r je udarec pri-šel proti elementamim interesom njihove-ga boja prav s tiste strani, od koder so pričakovali le podporo in pomoč. Zaradi tega organizatorji okupacije češkoslovaške s to akcijo poglabljajo prepad v medna-rodnem delavskem ter zlasti v komunistič-nem gibanju.
Pri vsem tem je spodDuanu aejstvo, da nikoli doslej v zgodovini socializma ni bi-lo nobeno dejanje hegemonizma in biro-kratske samovolje tako izoliramo ter rev-no nasproti zgodovinskim interesom delav-skega razreda in prot-iimperialistični sil . .
<Iz   resolucije   desete  seje   CK  ZKJ,
Beograd, 23. avg.  1968)
OPRAVIČILA...
Vstop tujih
vojaških enot v Češkoslo-vaško, ne da bi jih klicala ali to odobri-la legalna vlada, nas je hudo vznemiril. S tem je kršena, poteptana suverenost so-cialistične države in prizadejan je hud udarec socialističnim in naprednim silam v svetu . .,
'Iz izjave preisednika republike T:ta, 21.  avg.  1968)
Izvršni svet SR Slovenije
— .ugotavlja, da so vojaški ukrepi petih članic varšavskega pakta storjeni proti vo-Iji češkoslovaškega Ijudstva in njenih ustavnih organov, vlade in političnega vodstva republike in da s tem Sovjetska zveza in članice varšavskega pakta Polj-ska, Nemška demokratična republika, Madžarska in Bolgarija nasilno kršijo su-verenost češkoslovaške;
— obsoja vojaško mtervencijo in kršitev suverenasti, ker je fiagrantna kršitev mednarodnega prava ter nedovoljen in ne-sprejemljiv akt v odnosih med državami. Še posebej pa so s tem poteptana načela, na katerih morajo sloneti odnosi med so-cialističnimi državami; to je ačelo nevme-šavanja v notranje zadeve in načelo od-govornosti ustavnih organov ter političnih organizacij svojemu ljudstvu in delavske-mu razredu svoje dežele, kakor tudi pravi-ce lastne poti v socializem, ki ustreza po-gojem vsake posamezne dežele.
— podpira za-htevo, da vojska Sovjetske zveze in ostalih štirili dežel članic varšav-skega pakta takoj zapustijo ozemlje ČSSR in omogoči normalno delovanje za-konito izvoljenih organatr skup&čine, vlade Tn ko-munistične partije ČSSR.
Izvršni svet — tako kot vsa slovenska javnost — v tej težki preizkušnji izraža popolno solkiamost z bratskim češkoslo-vaškim ljudstvom.
Slovenski narod je že doslej veliko pri-speval k temu, da se zgradijo takšni od-nosi mea Ijudmi in narodi, ki izhajajo iz spoštovanja osebnosti človeka in poseb-nosti vsakega naroda, ki priznavajo svobo-do in humanističaa načela v teh adnosih, ki temelje na mirnem sporazumevanju in sožitju med narodi. Zato je enotno in do-stojanstveno branila ta naeela, ki tudi nam zagotavljajo neodvisnost in samostojen de-mokratičen socialistdčen razvoj.
(DELO,  22. avgusta  1968)
Zveza sindikatov
Jugoslavije
blike, da sami svobodno in neodvisno, ne da bi se vmešaval kdorkoli, odločajo o poteh svojega socialističnega razvoja — je globoko ogorčeno sprejela vest o interven-ciji v ČSSR petih dežel varšavskega pakta.
Zveza sindikatov Jugoslavije izraža svo-jo solidarnost in odločno podpira boj de-lovnih ljudi češkoslovaške —ki jih vodi-jo legalni partijski državni organi — pri obrambi neodvisnosti, nacionalne suvere-' nosti in neoviranega socialističnega razvo-ja svoje domovine. Zahteva, naj se takoj ustavita oboroženo nasilje in okupacija. in naj se tuje čete s področja češkoslovaške socialistične republike brezpogojno in naj-hitreje odstranijo.
(Iz poročila Sveta zveze sindikatov Jugoslavije, Beograd, .21. avg. 1968)
Društvo slovenskih likovnih umetnikov
z agorčenjem obsoja nasilje, ki so ga iz-vršile sile varšavskega pakta nad češkim in slovaškim narodom in s tem surovo po-gazile načela človečanskih in narodovih pravic. Hkrati izraža še vnaprej svojo iskreno solidarnost in podporo češkoslo-vaškemu ljudstvu v borbi za svobodo in n^odvisnost.
(Brzojavka Društva slovenskih likov-nih  umetnakov,  Delo,  22.  a-vg.   1968)
... Zveza komunistov
Jugoslavije
— avesta
svojim stališčem, da je izfidjučna irf- neiz-podbitna pravica delavskega razreda in narodov CeSkoslovaške socialistične repu-
in naša,
socialistična skupnost sta se nenehaio bo-jevali za neodvisnost in svodobo narodov, za enakapravno demokratično sodelovanje med vsemi deželaani in narodi sveta. Zatx) smo v vsej naši socialistični zgodoA-ini vse-lej in povsod podpiraii boj za osvaboditev in neodvisaiost vseh zasužnjenth narodov. Toda v tem primeru smo še posebno zgro-ženi, ker so napadli socialistično državo, in to pod socialističnim znamenjem in do-zdevno v imenu socialističnih ciljev in in-teresov. S tem so omadeževali in osraimo-tili veličastno rdečo zastavo Marxa in Le-nina. S tem so zadaJi hud udarec vsem socialisti&iim, naprednkn silam v svetu ...
... Danes je vsakomur jasno, da tuje čete niso prišle v Ceškoslovaško zato, da bi branile socializem v tej državi pred kakšnimi tujimi silami, ali pred kaikšnimi sovražnimi silami, ki neposredno ogrožajo socialistični razvoj v češkoslovaški. Da-nes je vsem očitao, za kaj tukaj gre: za-ustaviti preporod češkoslovaškega sociali-stičnega razvoja, zaustaviti demokratično pot socialističn^ga razvoja v češkoslova-ški, pot, ki jo je komunistična partija češkoslovaške po volji in zahtevi delav-skega razreda in vseh delovnih ljudi ubra-la v letošnjem januarju ...
... Socializem lahko danes branimo samo, če spodbujamo, podpiraino, njegov napreden           demokratičen           razvoj
kk
na podlagi neposredne demakracije, kjer postaja delovni človek subjekt vseh druž-benih odnosov, svoje usode in svoje pri-hodnosti. In prav zato je nastala kriza v mednarodnem socialističnem gibanju sploh in v mednarodnem komunističnem gibanju še posebej. Napočil je čas da gredo v po-7-abo, da se preživijo stari odnosi centra-lističnega in hegemonistionega organizira-nja mednarodnega socialističnega gibanja, napočil je čas demokratičnega, širokega, enakopravnega povezovanja vseh sociali-stičnih sil, vseh demokratičnih naprednih gibanj na svetu . . .
(Iz govora Mijalka Todoroviča na mitingu solidarnosti v Beogradu, 23. avg. 1968)
Ni opravičila
za  nasilje   in  invazi-
jo petih držav varšavskega pakta na čelu s Sovjetsko zvezo nad suvereno državo in še posebej delavskim razredom češkega in slovaškega naroda. Udarec, ki ga je v so-cialističnih deželah varšavskega pakta in v mednarodnem delavskem gibanju in še po-sebej komunističnem gibanju doživel stali-nizem na XX. kongresu KPSZ, ni bil do-volj močan in procesi, ki so sledili, se ni-so zajedli dovolj globoko v korenine sta-linizma v samih družbeno-ekonomskih od-nosih in političnem sistemu, da se politi-ka sile, vmešavanja v notranji razvoj drugih držav, teptanje nacionalnih pravic i-n človeškega dostojanstva ne bi zopet uveljavilo v svoji goli, surovi, delovnim ljudem vseh narodov Jugoslavije tako do-bro znani, stalinistični obliiki. Prineip inai-ksizma-leninizma, zapisan v sklepih XX. kongresa KPSZ o samostojni razvoj-ni poti vsakega naroda in države v soci-alizem, je bil zopet poteptan ...
tSergej Kraigher, Komunist, 23. avg. 1968)
Intervencije proti
CSSR,
ki je udarila
po delavskem razredu in KPČ, to je po ti-stih silah, ki edino lahko zagotove napre-dek socializma, ne more pomeniti v no-beriem primeru zaščite socializma niti ne more biti usmerjena proti kontrarevoluci-ji. Intervencije prav tako ni mogoče opra-vičiti z nikakšnimi stratešikimi interesi protiiinperialističnega boja, saj s tem, da slabi pozicije socialističnih držav in soci-alizma, krepi imperialistične sile. Slednjič pa je to akcijo na.jmanj mogoče opraviče-vati s kakršnimikoli ideološkimi razlogi, z argumenti marksistično-lenini&tične teo-rije, saj je ta akcija prav v flagrantnem nasprotju z ideja.mi Marta, Engelsa in Le-nina.
Okupacija češkoslovaške je prav tako zadala močan udarec interesom boja delav-skega razreda in protiimperialist-ionega gi-banja v svetu. Zato se velika vedina ko-munističnih in delavskih partij ter proti-imperialističnih sil odločno iipira taki po-
Dnevi masovne okupacije
CSSR   pred
moskovskim sporazumom ponovno doka-zujejo, kako tudi majhni narodi razpola-gajo z učinkovitimi sredstvi odpora :n ka-ko najdejo možnost, da se organizirano in energično upro oboroženi sili, kadar so enotni v svojih upravičenih težnjah. Ni-kakršna intervencija, tudi oborožena ne, ni mogla doseči, da bi se našel tako ime-novane »zdrave sile« v KPC in v njihovih ustavnih ustanovah, prav zaradi enot-nosti delavskega razreda in vsega Ijudstva, ki sta podpirala legaine predstavnike KPč, skupščine in vlade. To je svetla stran in ohrabrujoče dejstvo tragedije v teh do-godkih.«
(Beno Zupančič na skupnem zaseda-nju predsedništva in izvršnega od-bora zvezne konference SZDLJ v Beogradu, 5. sept. 1968)
Stalinizem.
o katerem se je po dvajsetem kongresu KP Sovjetske zveze in po velikem vzponu ustvarjalnost: mar-ksistične teorije in prakse v mnogih na-cionalnih komunističnih in progresivnih gi-banjih zdelo, da je bistveno porušein in presežen, se je pnčel spet krepiti in uve-ljavljati. Po vzponu humanizma v teoretič-ni misli in družbeni praksi je korak za ko-rakom začela prevladovati birokratska in dogmatična politika vodilnih družbenih skupin. V Sovjetski zvezi je to (razen dru-gih razsežnosti) prišlo do izraza tudi v obliki ponovnega rojevanja politike hege-monizma supersile, ki ima na voljo veli-ka materialna sredstva, ogromno vojaško moč in poskuša s sredstvi sile disciplini-rati male socialistične dežele, da bi pod-redile vse svoje posebne in nacicnalne in-terese izključno interesom svojetske e-ko-nomije in politike . . .
. . . Očitno pa je češki preporod, poleg »jugoslovanskega primera« in »romunske napačne pati«, še resneje ogrožal položaj birokrationih skupin v nekaterih deželah varšavskega sporazuma. Strpnost do če-škoslovaške bi lahko ogrožala njihovo eksistenco v lastnih deželah. Vojaški po-seg je logična posledica tudi tega strahu in izraz saTnoobranibe teh. skupin. Ni na-ključje, da je bil eden prvih udarcev vo-jaškega posega naperejen proti Ijudem, ki so se ( pa naj gre za politike, novinarje, znanstvenike, kulturne delavce ali druge intelektualce) z vso gorečrtostjo in mocjo svoje ustvarjalnosti vključili v češkoslova-ško demokrationo preasnovo ali jo celo za-snovali, ji dali teoretično fiziognomijo in osniislitev. Ni naključje, da je tudi ta ustvarjalnost stalinističnini dogsmatikom dokaz za »kontrarevolucijo« ...
(Iz izjave urednišfrva revije za driffi-bena vprašanja »Teorija m pratea«, Ljubljana, 6. sept. 1968)
Dosledna naceloin
spoštovanja   suvere-
nosti, neodvisnosti in ne\7mešavanju v no-tranje zadeve vsake deaele, pravice do sa-mostojne poti socialističnega razvoja, ob-rambe eloveškega dostojanstva, miru in miroljubnega sadelovanja bo naša dežela tiidi nadalje podpirala vse tisto, kar vodi k čim hitrejšem uveljavljanju suvereno-sti Ce&koslovaške socialstične republike, kar najhitrejšemu odhodu tujih čet in re-alizaciji socialističnega preporoda, katere-ga so izbrali narodi Ceškoslovaške. Tako državljani sociaJi&tične Jugoslavije gJedajo tudi na moskovski sporazum ...
(Iz sklepov predsedništva in izvršne-ga odbora zvezne konference SZI>LJ, Beagrad, 5. sept. 1968)
0 RAVNANJU Z »NEKIMI DVOMLJIVIMI POJAVIV LITERATURI"
Zgodilo se je spet, da je postal izid neke revije predmet zanimanja določenega dela občanov, ki se še in ki se spet zanimajo za vprašanja, ki so v zvezi s slovensko književnostjo.
Kako zapleten stavek za povsem preprosto dej-stvo! V neprimernem času je izšla nevanemirljiva re-vija in povzročila izbruh nepotrebne histerije. Pisa-telji so postali literarni teoretiki (pišejo razprave o razvoju uporabe ločil), politiki so postali literati, vsi pa imajo pred očmi le eno. Glave od kurcev in krva-ve pinte, pikice in krogci, najrazličnejši prezervativi, itd. itd. — vse to mora iz slovenske literature, če pa že kdo od piscev te literature ne more zdržati brez pisanja, naj piše svoje grdobije na roko in jih po-tem posoja prijateljem in znancem, ker za tako in podobno književnost ne bo več denarja. Tako si slo-venski pisatelj (najmlajši), ki pišeš to literaturo, in spet ubogi slovenski literarni teoretik (malo starej-ši), ki braniš in zagovarjaš to nesnago spet pred pri-jaznim opominjanjem, ki se lahko sprevrže v kazno-vanje, če ne boš priden. Priden pa boš moral biti, ti upanje in strah zbujajoči slovenski literarni nara-ščajnik, ker nisi užaljeni diplomant kake tehniške vi-soke šole, ki se lahko zaposli tam, kjer za Prešema in Cankarja še slišali niso. Ostati boš moral tu, po-slušati nasvete, sprejemati pohvale in denar ter kon-čno spoznati, da je slovenski jezik idealno sredstvo sporazumevanja in provokacije ter da ti ljudje ne bodo kupovali knjig, če ne boš imel več poguma (literamega) in poštenostK človeške), kot tisti, ki pišejo, pa jih že dolgo nihče ne bere, ker je v njiho-vih knjigah premalo nagih pursc, krvavih mrličev, iz-bitih zob in drhteče ljubezni. Vsega tega ni in sodob-na slovenska literatura je omledna in malce plehka, kot je omledna in malce plehka ta naša slovenska stvamost.
Besede so se mi nekam čudno razvile, povedal sem tisto, česar nisem imel namena povedati, in po-zabil tisto, kar bi moral zapisati. Mislim, da smo spet pričeli biti plat zvona pred nepravimi Turki. Ko bodo prišli bliže, se bo sicer opazilo, da so brezver-ci, ki pa pripadajo povsem nenevarni vrsti. Hočem reči (to je ugotovil že M. Kranjec), da število talen-tov med nastopajočimi v inkriminiranem Katalogu sploh ne sme zbujati nobene panike. Pozornosti pa je vredna vnema, s katero so se nekateri spravili k podučevanju slovenskega literarnega naraščaja.
Spet se je ponovila na Slovenskem že tolikokrat uporabljena metoda, po kateri postane sloveski lite-rat (kakršnekoli vrste) učenec, ves slovenski publi-kum pa strogi pedagog. .V tem trenutku bi rad vsak prijel za palico, pa če ima tistemu, ki ga bo tepel, ali kaj očitati ali pa je hrbtišče, ki mu je namenjena njegova bikovka, varno spravljeno in oblazinjeno. Ša-la pa se tu še nikakor ne neha, ker tiskanje revije tako razkošnih dimenzij, kot je bil Katalog, tudi ni zastonj, in če smo molčali .pri milijardah, zakaj ne bi zavpili pri teh nekaj milijonih. Vse kar je prav! Naš narod je zdrav (včasih malo nesrečen), toda u mazanij in kvant se mu v revijah ne sme prodajati, ker se lahko zgodi, da bo kdo poleg Antene, Arene in stripa kupil še Katalog, pa bomo hitro ogorčeni, ker je neposvečena roka segla na področje, ki je izrazito intelektualno lovišče. Ali je res edini način, da se
slabokrvnost, nevznemirljivost in nenadarjenost slo-venskega revialnga življenja izkaže na ta način, da je Katalog (po Perspektivah) po dolgem času tista revija, ki vsaj malo vznemirja duhove. Morda bi bila to lahko pobuda, ki je od osrednjih slovenskih revij ne moremo več pričakovati. In mimo sedanjih kriti-kov so šla leta izhajanja in gore izgubljenega papirja, pa ni nihče niti roke vzdignil. In priti je moralo v svojem bistvu tako nevznemirjajoče dejanje, kot je izid Kataloga, da so se pričeli po vrsti oglašati — in se še bodo, dokler ne bodo skušali tudi tega dejanja nekakšnega »modernizma« pogledati v kontekstu slo-venske literature.
Hitro na,m lahko postane jasno, da so kakršne-koli idejne, politične omejitve, ki so bile postavljene pred ljudi, ki so se šteli in ki se štejejo med sloven-ske literate, bile vedno zgrešile svoj cilj. To bi bilo lahko kritikom literarne in politične vrste dobro zanano, ker smo se pa odločili, da se iz napak raje ne bomo učili, bomo staro pesem lepo še en-krat ponovili. Ne taka ne drugačna zunanja omejitev ne more zavreti ali pospešiti razvoja ali propada u-metniške moči resničnega ustvarjalca. če je preva-rant in epigon, ga ne bomo dolgo poslušali, če je v njem talent in moč, ga od zamišljenega načrta ne
moreta odvrniti ne politidni ne administrativno-eko nomski ukrep. (Upam, da slovenski pisatelj Miško Kranjec to dobro ve, in ker vem, da ve — zakaj ni prostora, ki ga je v svojem zapisku posvetil dvom-ljivi literarni teoriji, raje izrabil za kritičen pregled tistih besedil, ki so kljub vsemu tega vredna.)
Vsi priznavajo, da je med najmlajšo generacijo prisotna »nalezljiva kuga«, ki pa je — po vsem so-deč — prišla iz povsem neznane smeri. Nihče je noče poznati. Tudi srednja generacija naših literatov se kakršnekoli krivde skrbno otepa in ji predstavlja vse — kar je po splošnih estetskih merilih nespre-menljivo — nekritičen uvoz, »frocljanje«, nevamo početje itd. Najbližja kulturna oz. literama pretek-lost pa je brez krivde, in so brez krivde vsi tisti, pi-satelji, ki so bežali od novih tem, novih literarnih pri-jemov, bolečih resnic, predvsem pa so bežali od bral-ca, in prav nam je, če ljudje raje berejo TT.
Žal je vse skupaj še mnogo bolj zapleteno, in mislim, da mi ne eni in ne drugi ne bodo hvaležni, da sem se vmešal v nesporazum okrog Kataloga. Naj se vse ovrže (rn to se da vedno storiti), situacijo, ki je nastala, pa smo si vsi skupaj pravično zaslužili, Kakršni smo, taka je naša literatura.
M. Slodnjak
TONE STOJKO: Zadnja moUtev
Vasko
Pregelj
oprema
ARHEOLOGIJA
ALEKSANDRU
Arheologi.ja
Aleksandru Zobe nohte odtrgavamo vrsto za vrsto.
Krsta in krsta
vedno manjša v večji —
končno
nekakšen smolnati Tutankamon
bog.
Snemamo mrtvaško oglavnico
val za valom
previdno razbiramo povvdenj,
in sama glina
poljubujemo se z nerojenAmd vnuki
ROD
Žena,
iz krila ti raste pšenica,
pojdem in spečem iz tebe kruh.
Vso te bodo pojedli
vnuki in pravnuki in Le ne rojena mftsta
clro-btinice bo dobii cgenj.
Vitezlav Nezval
PRAPORCEK
Beli labodi
Na Saint-Germain de Pres
Kavarnice in mlada dekleta
Ljubijo ta pajčolanasti ples
Kavarna Pri dveh mislecih
Kot gledališko kukalo
Mi dovoljuje da sledim stopinjam
Šestnajstletnic
Angel ali Kitajec
V poulični pokrajini takoj po dežju
Se vsede v avtomobil
Precizen kot njegova znamka
Sploh se ne bi začudil
če bi iz cerkvice nasproti zietel
Sprevod kačjih pastirjev
Ali če bi se razblinil
Kot mavrica deklet
Ki so pobarvana
Kot višnjeva drevesa
Ali livade ob petih popoldoe
Miroslav Florijan
MARCEVE VIGILIJL
Zgodi se —
človeku ne ostane niti za cigarete,
za vbračje peresce,
za kapljico dežja.
Obrne žepe narobe, je suli.
Stisne se k noči,
k njeni nerazpoznavnosi:
tudi sam je noč
z bučečimi vodami.
Dihajoča noč. Kapljico za kapljico destilira zlati dež.
OB IZIDU
MONPARNAŠKEGA POKOPALIŠČA
Ob zidu montparnaškega pokopahšea sem se ustavil nekoč zvečer in hitro odšel Naprej nisem mogel naprej nisem šel
Tam leži pesnik Cvetja zla in tako dalje Pozdravimo umrle kralje
Pesnik
ko bi živela tvoja nervozna ušesa
bi vsak dan poslušal
svoje pesemi svoje pesmi svoje pesmi v tisoč variantah
Kaj ni to noro?
Smrt ni največje zlo
Morda bom čisto oglušel zaradi vašega zmerjanja škorci
morda pa že vem skozi katera vrata se bom odplazil
danes sem naglušen
Pesnik
t.o je bil vedno problem tudi danes iveti otrpli jezik
ZAZNAVA POVODNJI
Zaznava povodn)i
Noč.
šelest listja.
Pogledala si —
in zagrmelo je.
Potem se je odprlo ntix». (Tedaj smo vzeli Breh.na s tisto božjo golaznijo pa tudi peščico prodca za žabice.)
Zjutraj pa je bil naokoli
samo
velik prstan vode.
Pripovedovali smo si
tuje počasne besede,
najbrž hebrejske —
in beli angeli
so mežikali
z neonskimi očmi.
Štirideseti dan
je tiho brenčalo. Jaz pa
sem si žvižgal kot brusač nožev.
V vlažen in počasen veter si lahkotno spustila cigaretni dim, sivo golobico.
prevod
Denis
Poniž
Marko Kravos
VOJNA
I.
Razmajane bilke dreves priklanja veter k tlom. V lesketanju bliskov jezdec njegov konj hlasta z zobmi, bliža se z gromom obdan. Nebo krvavi v nesrečnih kapljah in človeški prah postaja blato.
II.
Zvezde so se razvrstile v polju
in korakajo.
Hladno svetijo, trde so,
vse enake.
Potem padejo k tlom
in so kuga.
Vsi ki nanje prisegajo,
bodo izbruhali svoja postana čreva.
III.
Zdaj ve:
T6  je!
Njegov zadnji krč pusti v travi senco. Sonce visoko jo raztaplja.
IV.
Kdor drevje požiga, naj oslepi!
Kdor ptico zadavi, nai mu roka odmre!
Tisti ki jo je ubijal, oslane sam s seboj.
V.
VIETNAMU IN ZDAJ ŠE ČEŠKOSLOVAŠKI
Vse nepotopljivo utone.
Sama korala bo otok.
Za pravico samoupravljanja se bo treba še boriti
(Razmišljanje ob tezah o idejno-politicnih osnovah za iždelavo programa družbeno-ekonomskega razvoja SR Slovenije)
Pričujoče razmišljanje nima pretenzij na celovi-tost, ker se bo vrtelo le okoli nekaterih teoretičnih vprašanj; če pa bo priložnost, se bom mimo-grede dotaknil tudi bolj praktičnih problemov. Me-toda, ki jo bom uporabil, bo pravzaprav iskanje zgo-dovinskih paralel oz. s pomočjo zgodovine kapitali-stične blagovne produkcije bom poizkusil opozoriti na nekatere probleme, ki v tezah po mojem mnenju niso dobili tako izrazitega mesta, kot ga zaslužijo. Raz-loga za to, da si bom pomagal s kapitalizmom, sta dva. Prvič, poznamo Marxovo analizo kapitalistič-nega produkcijskega načina, in drugič, tudi v soci-alizmu je dominantna blagovna, tržna produkcija. S prvo si olajšamo delo pri identifikaciji osnovnih problemov, glede na drugo pa smo upravičeni skle-pati, da se bodo osnovni problemi pojavljali v po-dobni obliki; njihovo razreševanje pa mora biti seve-da različno, ker so družbeni odnosi po vsebini raz-lični.
OSNOVNI PRODUKCIJSKI ODNOS
Odgovor na vprašanje, kateri je osnovni produk-cijski odnos nekega družbenega produkcijskega nači-na, je tako za teoretično politično ekonomijo kot za praktično ekonomsko politiko življenjskega pomena; in sicer zato, ker je od pravilnosti spoznanja bistva produkcijskega načina odvisno nadaljnje spoznavanje in tudi uravnavanje zakonitosti njegovega razvoja. Po Marxu pa vemo, da je produkcija v vseh dosedanjih produkcijskih načinih (suženjstvo, fevdalizem, kapi-talizem) bila baza, na kateri se je gradila družbena nadstavba. Nobenega dvoma ni, da je tako tudi v so-cialističnem produkcijskem načinu; pri tem bi bilo potrebno nekoliko razširiti konvencionalno pojmova-nje produkcije, kar pa sedajle ni naš predmet. Če je torej produkcija baza razvoja družbe, tedaj je očitno, da so odnosi med ljudmi v produkciji prav tako baza, iz katere se gradi raznovrstnost družbe-nih odnosov superstrukture. Osnovni produkcijski odnos pa je tisti, ki v svoji zgradbi vsebuje vse bi-stven značilnosti produkcijskega načina. Teoretično, se bolj pa praktično, je zato izredno pomembno, da je celotni gospodarski in družbeni sistem definiran v skladu z osnovnim produkcijskim odnosom. Z dru-gimi besedami, kompleksni splet produkcijskih od-nosov in odnosov v superstrukturi mora biti konsi-stenten z osnovnim produkcijskim odnosom, če ho-čemo, da se bodo progresivno razvijale produktivne sile (do tiste točke seveda, ko razvoj produktivnih sil preraste okvire danih produkcijskih odnosov in zahteva njihovo spremembo; toda v socializmu smo še daleč od tega, da bi produkcijski odnosi že zavi-rali razvoj produktivnih sil, naprotno, proces raz-voja se komaj začenja). če se katerikoli od izvede-nih odnosov pojmujejo v nasprotju z osnovnim, tedaj ima to številne posledice na celotni sistem — od za-viranja razvoja produktivnih sil do potrebe za stal-nimi intervencijami v družbeno-ekonomski strukturi.
Marx nam ni zapustil recepta za socialistično. družbo in tudi marksistična politična ekonomija še ni zadovoljivo rešila vprašanja osnovnega produk-cijskega odnosa v socializmu, čeprav se sovjetski te-oretiki s tem intenzivno ukvarjajo že od oktobrske revolucije, in, razumljivo, tudi teoretiki drugih soci-alističnih dežel (bolj sporadično) po drugi svetovni vojni. Z veseljem pa ugotavljam, da je v naši Jugo-slaviji prišlo do — današnji stopnji razvoja produk-tivnih sil, družbenih odnosov in ne nazadnje našemu spoznanju — najbolj ustrezne formulacije: »Združeno delo z družbenimi produkcijskimi sredstvi«. Ne mo-rem točno ugotoviti, toda ta formulacija ne more biti stara veliko več kot eno leto.
Treba je pripomniti, da je to rezultat dolgolet-nih prizadevanj političnih delavcev — od uvedbe kon-cepta samoupravljanja do današnjega koncepta, ki prvega implicitno vsebuje. Na žalost je treba pripom-niti tudi to, da jugoslovanska teoretična ekonomska misel ni dala celovitega prispevka v tem procesu. S tem mislim na sodeiovanje pri graditvi gospodar-skega sistema in na prizadevanje, da bi bil sistem produkcijskih odnosov konsistenten z osnovnim. Ali je bila temu kriva odsotnost primerne spodbude oz. priznanja ali kaj drugega, na tem mestu ne moremo razpravljati.
Zgornjo definicijo lahko še malo bolj prilagodi-mo besednjaku politične ekonomije in rečemo: osnov-ni produkcijski odnos socialističnega produkcijskega načina je »združeno delo — družbena lastnina«. Moje globoko prepričanje je, da" je to forma, ki najbolje ustreza našemu dosedanjemu razvoju, pa tudi duhu zgodovine. Ponazorimo si to trditev nekoliko pod-robneje.
S pomočjo kratke analize liberalnega kapitalizma bom poizkusil pokazati na implikacije osnovnega pro-dukcijskega odnosa, ki jih je potrebno analizirati. Marx je osnovni produkcijski odnos v kapitalizmu de-finiral kot »mezdno delo — kapital«.' Poglejmo, kaj vseje strnjenovtej kratki ugotovitvi. Najprej jeočit-na diferenciacija na dva družbena razreda — razred proletarcev in razred kapitalistov. Delavski razred ni-ma nobenih lastnih produkcijskih sredstev in edino, kar mu omogoča preživljanje, je to, da svoje delo »pro-da« kapitalistu za mezdo. Kapitalistični razred pa ima vprivatni lastnini vsa produkcijska sredstva. Vloga
1 Mancova analiza velja za čisti model kapitalizma, ne pa za kon-kretne mar.ifestacije njegovega časa, kjer so prav tako kot danes, bili še vedno prisotni ostankii drugih produkcijskih načinov. Jasno pa je, da osnovni ton dani faz: družbono ekonomskega razvoja daje nien dominantai produkcijski način, kar pa je kapitalizem takrat vseka-Kor bii.
delavcev v produkciji je reducirana na izvrševanje ka-pitalistovih ukazov, torej vse upravljanje produkcij-skega procesa je bilo v rokah kapitalistov. Razdeli-tev narodnega dohodka je bila prav tako jasna in antagonistična: delavski razred je dobil mezdo, ki je zadoščala za preživljanje in reprodukcijo delavskega razreda kot delavskega razreda, kapitalistični razred pa si je prilastil vso presežno vrednost in jo upora-bil za osebno (in splošno) potrošnjo ter za akumula-cijo oz. razširjeno reprodukcijo. Vse odločitve o raz-širjeni reprodukciji — nalaganju dela presežne vredno-sti za povečanje obsega produkcije — so bile pridrža-ne razredu lastnikov produkcijskih sredstev. Ker pa je bilo odločanje o akumulaciji pogojeno s težnjo za čim večjim profitom posameznika, torej bilo je sti-hijsko, je v okvirih blagovne, tržne produkcije pri-hajalo do neuravnovešenega razvoja.
Sedaj pa na analogen način analizirajmo produk-cijski odnos »združeno delo — družbena lastnina«. Pr Predvsem je očitno, da novi produkcijski odnos ne vsebuje polarizacije proizvajalcev na antagonistične razrede in torej tudi razdelitev ne more biti več anta-gonistična. Vsa produkcijska sredstva (v širšem po-menu) so družbena lastnina. Upravljanje produkcij-skega procesa in odločanje o razširjeni reprodukciji je stvar združenega dela, tj. samoupravljanja produ-centov. Vse te značilnosti produkcijskega odnosa pa v čistem modelu omogočajo skladen razvoj baze in superstrukture socialistične družbe na osnovi spo-znanja objektivnih zakonitosti blagovne produkcije in ustreznega planiranja.
Stvari, o katerih govorim, so seveda znane vsa-kemu, ki zasleduje dnevno časopisje. Moj na-men je v tem tekstu pokazati še en zorni kot, ki ni tako običajen, in sicer že nekajkrat ome-njeno konsistentnost sistema produkcijskih odno-sov z osnovnim. V tezah je na več mestih vsaj im-plicitno omenjen ali pa citiran naš osnovni produk-cijski odnos, ni pa poudarjena njegova vloga niti ni zahtevano, da se čim večji ustvarjalni napori teorije in prakse v prihodnje usmerijo k izoblikovanju tak-šnega gospodarskega sistema, ki bo zagotavljal hi-ter razvoj produktivnih sil. Celotni sistem produk-cijskih odnosov je treba podrediti spoznanemu bi-stvu produkcijskega načina in to zgradbo je treba za-četi zidati pri temeljih. Ni realistično pričakovati, da se bodo nasprotja, o katerih mnogokrat govorimo, premagovala s tem, da bomo na neprečiščenih teme-ljih postavljali odlično definirano in zamišljeno višja nadstropja družbeno-ekonomskega razvoja.
BORBA ZA SAMOUPRAVLJANJE
Preden preidemo na nekoliko podrobnejše ob-ravnavanje nekaterih od prej naštetih pomembnih značilnosti osnovnega produkcijskega odnosa v soci-alizmu, si poglejmo še eno, nekoliko poenostavlje-no osvetlitev iz zgodovine razvoja kapitalizma. Ka-pitalizem se je razvijal v okviru še zelo močnih sil fevdalizma. Borba za novi produkcijski odnos je ta-krat potekala pod danes že prav famoznim geslom liberalnega kapitalizma »laissez faire — laissez passer« to je pomenilo: pustite kapitalista, naj v iskanju svo-jega dobička dela, kar hoče, naj gre njegovo ravna-nje mimo nas, ker bomo na koncu vsi na boljšem. še malo bolj enostavno rečeno: nihče naj ne vtika nosu v tuje zadeve. Preden nadaljujemo, je treba poudariti, da je bil kapitalizem takrat progresiven produkcijski način, ki je zagotavljal mnogo hitrejši razvoj produktivnih sil (s podiranjem ozkih virov ce-hovske produkcije in z ustanavljanjem tovarniške produkcije).
Analogno pa lahko rečemo tudi za naš samo-upravni socializem, da se bori za prodor novega pro-dukcijskega odnosa proti vsaj dvema nasprutujočima silama: proti še vedno močnim silam birokratizma in etatizma pri nas in v socialističnih deželah na eni strani in proti kapitalizmu (ki je kljub svojim notra. njim protislovjem razvil produktivne sile do zavidlji-ve višine) na drugi strani. Nobenega dvoma ni, da progresivnejši produkcijski odnos mora prevladati, toda zanj se je treba boriti. In geslo te borbe j_e: »samonpravljanje na vseh področjih in vseh nivojih delovanja združenega dela z družbeno lastnino«. Treba je dejansko priboriti pravico samoupravljanja na vseh nivojih, v naši zavesti se mora globoko ukoreni-niti prepričanje, da je prav vsak delovni človek upravičen razpravljati o prav vseh problemih družbe-ne baze in družbene superstrukture. Razumljivo je. da mora to razpravljanje temeljiti na objektivni ana-lizi zanesljivih podatkov in da ni nujno, da se vsak ukvarja z vsem, pač pa s tistim, kar mu je najbliže. kar mu daje največjo spodbudo. Toda razumljivo je tudi to, da ima vsakdo enakopraven glas in da bo šele samoupravni dogovor pokazal. ali je posameznik zastopal širše, družbene interese, ali ne. Če še pa-rafraziram prejšnjo misel: vse stvari so naše skupne stvari; če si bomo vsi prizadevali, bomo na koncu vsi na boljšem. Zavedati se je namreč treba, da je da-našnji razvoj znanosti in tehnologije gotovo že pre-rastel okvire razvojnih oddelkov v podjetjih, pa naj bodo le-ta še tako velika; prav tako pa je prerastel tudi ozke okvire univerzitetnih in drugih znanstvenih inštitutov. Danes je potrebno in možno bolj široko povezovanje vseh zainteresiranih za nar>rpHov
2 Npr. birokratizem. ntisirokovnost, cehovsko zapiranje, pri-vatniški interesi, klike itd. itd. Te ovire so v tezah omenjene le k<M dejstvo
16
In na tej poti si je fcreba postaviti kot osnovno nalogo prebijanje ovir,2ki so še vedno na poti širše-mu uveljavljanju smoupravlja v osnovnih celicah združenega dela — v delovnih organizacijah. Nadaljnje višje oblike združevanja se bodo na naslednji stopnji, če že ne samoumevno, pa vsaj z veliko manjšim na-poram, hitreje razvijala.
Kot praktične naloge si je na tej poti treba za-staviti splošno zviševanje izobrazbe (do povprečnega nivoja srednje šole, kar lahko traja še zelo dolgo), izoblikovanje sistema objektivnih informacij o stvar-nem stanju stvari in o alternativnih možnostih in me-todah za napredek ter še utemeljitev samoupravnega procesa planiranja, ki bo temeljil na spoznanju objek-tivnih zakonitosti blagovne produkcije.
DRUŽBENA LASTNINA
Zelo pomembna teoretična naloga, ki naj določi okvire samoupravnega delovanja, pa je točno defi-niranje kategorije družbena lastnina. V kapitalizmu je s privatno lastnino produkcijskih sredstev točno določen tako ekonomski kot pravni položaj vsakega akterja v produkcijskem procesu — ekonomsko z raz-delitvijo narodnega dohodka na mezdo in presežno vrednost, pravno pa s kazensko in civilno odgovor-nostjo. Pri nas, na žalost, do sedaj še nismo posve-tili dovolj sistematične pozornosti družbeni lastnini. Osnovna ekonomska posledica družbene lastnine nam je jasna — vsak producent dobiva dohodek, ki je po vsebini bistveno drugačen kakor mezda. Toda bolj daljnosežne implikacije družbene lastnine, katere so pogoj za doslednejše in trdnejše zasidranje samo upravljanja, žal niso točno definirane, ali pa n.jihova definicija niha iz leta v leto, od primera do primera. V mislih imam, če se grobo izrazim, določitev meja, v katerih bo vsak samoupravljalec takoj »udaril po prstih« prekršitelja; meja, v katerih ne bo dvoma o upravičenosti oziroma pristojnoti samoupravljalske akcije, pa naj bo to na področju razširjene repro-dukcije, na področju superstrukture ali za zaščito družbene lastnine. Ena od praktičnih težav, ki bi jo z dosledno opredelitvijo družbene lastnine pravzaprav rešili, je problem prelivanja sredstev za razširjeno reprodukcijo iz ene panoge v drugo ter vprašanje »dohodka«, ki iz takih naložb izvira. Treba je namreč točno opredeliti, do kod sega ekonomska nuja in dolžnost samoupravljalcev za reprodukcijo družbene lastnine.
Seveda ne mislim, da je družbeno lastnino lahko definirati, toda gotovo je, da je treba bistvo druž-bene lastnine kodificirati čim ustrezneje in primer-no današnjemu spoznanju. To trdim zato, ker sem prepričan, da moramo spoznati bistvo produkcijske-ga odnosa in mu opredeliti temelje to kdaj ostali iz-vedeni odnosi ne predstavljajo več nekega čisto po-sebnega pojava niti ne dajejo posebne osnove za strah, da niso v skladu z osnovnimi načeli sociali-stične družbe in da jih samoupravljalska akcija ni sposobna sama razviti. Tudi iskanje novih in boljših rešitev je olajšano; kajti (ni odveč še enkrat po-udariti) zavestna samoupravljalska akcija t>o zado-stno zagotovilo za nadaljnji celoviti razvoj naše družbe.
Končal bom s krafckim povzetkom. Menim, da v tezah ni dovolj izrazito poudarjen pomen dejstva, da smo spoznali osnovni produkcijski odnos socialistič-ne družbe na današnji stoonji razvoja. Premalo po-zornosti je posvečane dmžbeni lastnini. Kot osnova naloga nadaljnjega razvoja ni poudarjeno dokončno obračunavanje z ovirami, ki so na poti samouprav-ljanju v delovnih organizacjah.
Tomo Tadel
VE HIPOTEZI
Rentabilnost je izraz, ki naj označi razmerje med vloženimi sredstvi in ustvarjenim dohodkom. Pri nas uporabljainD poleg podjetniške rentabilnosti tudi iz-raz »družbena rentabilnost«. Kakor vsak ekonomski izraz mora biti tt^di ta pojavno kvantificiran. Druž-bena rentabilnost tudi premore izračunljiv pokazatelj. Upam pa si trditi, da ta izraz ekonomsko ne pome-ni ničesar in da ne pokaže nič takega, kar bi nas mo-glo v osnovi zanimati.
Posebno pereče občutimo to nezmožnost pokaza-telja (ki ga mnogokrat želimo uporabljati kot instru-ment) na področju vlaganja sredstev v izobraževanje ali, aktivistično rečeno, v »kadre«. Pri vsem poudar-janju pomena, nu.jnosti in učinkovitosti vlaganja sredstev v izobraževalni proces kot delovni proces s ciljem izdelati končni proizvod delovne sile z dolo-čeno značilnostjo (ki ji našim načelom na ljubo pri-tikamo še priimek subjekt, katerega pa lahko nosi-lec delovne sile upraviči šele pozneje, z vključitvijo v kakšno obliko združenega dela), se lovimo v temi, v stihijskem načinu finansiranja, ki mora tako nuj-no biti administrativen, razmetavamo denar za ne-organizirane oblike šojanja in razen tega s tem de-narjem mnogokrat ustvarjamo slabe izšolance. Ko smo uvideli vse te rezultate (ne)urejevanja organiza-cije dela in finansiranja na področju šolstva, smo se začeli nagibati k merjenju koristnosti vlaganja sredstev na tem področju po rentabilnosti.
Cilj izobraževanja je ustvarjanje živega dela na višji stopnji, kot jo je nosilec imel pred vstopom v proces izobraževanja. Vendar je kvantificiranje te stopnje izredno težko in daje dvomljive rezultate. De-lovna sila se celo v popolnem blagovnem gospodar-stvu s čisto konkurenco, torej v imaginarRem mo-delu, ne obnaša kot drugo blago niti na trgu niti v produkcijskem procesu. Zato zanjo ne veljajo zako-ni trga in produkcije v popolnosti, temveč samo v približku in z izjemami, ki presegajo običajno mero individualnih odklonov. Toliko manj veljajo te zako-nistosti v dirigiranem gospodarstvu in še manj v go-spodarstvu s posebnimi značilnostmi našega kova. S svojim skromnim znanjem in poznavanjem vpra-
(Nadaljevanje na 17. strani)
11
MANIFEST
O
uu
oo
UJ
S co
o
o
LbJ LU
o
CL.
1.  Svet se mi kaže kot svet politike, človek kot druž-beno bitje, ki sleherni svoj korak usmerja v družoo, se v njej  realizira in v njej  doživlja svoj  eksisten-cialni poraz. S pisanjem je treba razkrinkavati tihe tokove   v   politionem   življenju,   raztrositi   politično misel in politioni pomislek, da postaneta proletarska last.  Z  zavestjo,  da  se  mora družba  nenehno  pre-snavljati,   revolucionirati,   se   vključujemo   v   revolu-cionarno delovanje, ki ga vršijo komunisti v SFRJ. Moj upor in moja zavezanost je na območju akcije proletariata. Proletarec je človek, ki zapušča danost. Proletarec uživa potrošne dobrine, a jih ne malikuje, lastnina  mu ne  pomeni fetiša in pogoja za  akcijo. Njegov   cilj   življenja  je  nevezanost.  Navezanost  na obstoječe je karakteristika meščana. Meščan ne zmo-re upora, ker se boji izgubiti svaj status. Proletarec nima strahu. Proletarec se dviga in pada, živi življe-nje preteklosti  in prihodnosti,  toda vkopan ni nik-dar. Proletarec bega. Iz kraja v kraj, od dejanja k dejanju. Njegova dela ostajajo za njim kot spomin, ne kot obljuba.
2.  Ljudje  so nosilci  projektov, politična bitja.  Poli-tika jih zatira, a hkrati  osrečuje, politika jih omo-goča   in  hkrati   onemogoča,  njihovo   življenje   se   v celoti giblje v politiki in zunaj nje živijo le iluzije buržoazno   mislečih  posameznikov.   Buržoazija   vara samo sebe, da ne misli politično. Za temi samopreva-rami skriva mamipulacijo. Če se nekdo podreja poli-tioni logiki, je še vedno politično logičen. Svet drhti od politike. Otopedost za politiko je psihična defor-macija.   Zavračanje   političnega   je   prazna   poza,   je votel strah, je klerikalna samoodpoved.
3.  Pisanje je nadaljevanje  vojne z  drugačnimi sred-stvi.
4.  Pisava je funkcija socialne transformacije. Spevi, legende, Muze spuhtijo pred tiskarjevim pultom. Na isti način, kot je za meščana ko-nec razredne lastnine tudi konec sleherne produkcije, tako zanj konec raz-redne kulture pomeni  konec  sleherne  kulture.  Tek-sti, vse kulturne dejavnosti, dostopne v glavnih mi-tih  te  družbe,  v  bibliotekah,  konservatorijih,  muze-jih, institucijah in rezervah, ki služijo režiji »zgodovi-ne oblik«, so vodeni v smer, ki jo hoče gospodujači razred. Boslej je veljal primat govorjene besede nad pisavo. Pisava je  bila dekorativna zunanjost  in ne-varna možnost neresnice. Moderna  znanost ne  trpi definicije,   da   je   pisava   le   predstavijanje   besede, pisava je zanjo  translingvistični proizvajalni proces (in tu se zaone problematika vse moderne književ-aosti). Pisavo so skrivali kot delo v predmarksistič-ni teariji. Ko so spaznali, da je »pomen« v procesu jezika  igral  vlogo,   kot  jo  ima  denar  v  cirkulaciji blaga, ni bilo vprašanja, da bi opustili smisel, a,mpak da bi opozorili na možnost študija procesa njegove produkcije (Sollers).
5- Literatura, ki jo osvobajamo preteklosti, je delu-joča pisava (scription operante). Književnost ni estetska dejavnost, je izkustvo delovne misli (Sol-lers). Postopna radikalizacija odkrije literaturo kot proizvajanje, ki trka na vrata jezika, na primer: v obliki brezosebne pisave, brez »vrednosti«. Takšno pisanje bojo lepe duše »smisla« (v buržoaznem smi-slu) doloeile kot nečitljivo in nesmiselno. Toda to delo ni ne-smdsel.
Literatura ne vodi k točnemu »smislu«, ampak sle-di dogajanje pomenjajočih transformacij, ki spre-minjajo način retorionega in govorečega branja v mriogoter, aktiven, neskončen prostor.
Subjekt, ki nastaja v tem delcvanju, ni giasnik, tean-
več   napisan   eksperimentalni   akter   (Sollers).
6. Pisana beseda je posebna aktivnost. Ni več govoc-
jena beseda. Zato si pisana beseda lahko dovoli dru-
gače in več kot govor.
7- Naloga znanosti ni le raziskovanje realnosti, tem-
več   sodelovanje   pri  njeni   transformaciji   (Jakubin-
ski).
8.   Predlagam,   da   obravnavamo   razne  prakse   (fiio-zolske,   zina.nstvene,   estetske,   socialne)   kot   tekste. Nastanek   »tekstualnosti«   nas   osvobaja   arheološke-ga kopičenja kulture in nas žene v bolj kompleksno, razširjeno prakso.
9.  če govorimo o neznosnih odncsih v naši družbi, ne  smemo   imeti  v  mislih   samo   materialno   bedo. Neznosna je hipokrizija, idolairija, hierarhična kon-trola,   blagovnost ¦..   Študentje   niso   integrirani   v družbo  izobilja.  Študentje niso  lepilo za  razpoke v obstoječem sistemu.
10.   Subjekt  revolucije je tisti,  ki razbija obstoječe, ki se s svetom ne pomiri.
Dimitrij Rupel
1.  UVAJATI DIKTATURO PROLETKULTA v kul-turnem in diktaturo proletarcev v odnošajnem svetu.
2.  Z   vsemi   možnimi   prikladnimi   sredstvi   IZ-TREBLJATI   tvore   in  gnojne  bule  udov  kulturnega prostora,  ki  hočejo  biti,  ali  pa  že v  sami  zasnovi niso drugega koi zatohlo prestopicavanje na mestu kiseljkaste  godlje buržoazne  misli  in  te zagovorni-kov, ki se kot strupene gobe nezadržljivo razraščajo v podrast ¦komaj ozdravljenega gozda.
3.  UNICEVATI  samozvano in samopašno  literatu-ro, ki si prizadeva opravičevati, skoz to, ko na poti pu-šča za seboj razmrcvarjena trupla onih, ki HOČEJO delati;   USTAVITI porajanje  in  ONEMOGOČITI  ob-stoj novega meščanskega  razreda:  KULTURO SRPU IN   KLADIVU.   SRP   IN   KLADIVO  NAD  KULTURO,
4.  IZVAJATI KULTURNO  REVOLUCIJO.
5.  Kulturna  revolucija naj  v prvi vrsti   osmisli revolucijo.
Marko Švabič
K podpisu ali polemiki vabiva vse somišlje-nike in zoprnike.
M. Š. in D. R.
edicija oho
namen pelerine tomaz salamun _ samozaložba cp gorenjski tisk
cc
co
oc
LU GC
co
LU
z
SMIJESNO
»>?>
Najprije jedan sasvim zeleni poslijepodnev-ni autobus, paradno i bez reklamnih medita-cija u neodredjeno godišnje doba.
Kao nevidljivi kolutovi šire se u zraku mi-risi, šire se poiako uspravno pa onda i vodo-riavno. Jedan dugi red ruku čvrsto uhvačen drži štap od aluminija. Drhti samo živac iz-gubljen u njegovu oku, taj se mali idiot zau-stavlja na svakoj ruci, žedan kao pseto a i laje prema svojim psedim osedanjima:
»Vidi jih, sa prstenjem kao noge u po-štanskih golubova, mutne, prljave, pod-nabule, mršave, kao kandže, kao pipci, kao polipi, kao majmuni, kao... trulež, dosta drečanja pametnakoviču. Umukni!«
Brektanje motora dolazi odozdo od poda I kroz prašinu ulazi sistemat?ki u kičmu, igra se njome i naduvava njen opseg. Samo kada se kičma nalazi pred time da pukne, onda šo-fer zaustavlja to zeleno čudo i pritisak pre-staje, gubi se. Živci drhte.
Drhti opet onaj jadnik u njegovu oku, drhti poput mimoze, poput pseče mimoze. Takva mimoza uopšte ne postoji, ali nema veze, baš kao  pseda mimoza   (ne  upadajte  u  riječ).
Padne mu napamet riječ — SAMAC, ne, ne padne to se dešava samo glupacima, u nje-ga ta se riječ rodi. Zašto baš S A M A C ? Zašto ne recimo č A M A C ? Pa, može i jedno i drugo, i SAMAC i ČAMAC? Možda zbog Maxa Stirnera ne sasvim sigurno, ne. Njegov SAMAC nema gotovo nikakve veze sa Stirnerom njegov je SAMAC uzet iz Slamnigove pjesme. Da, baš iz nje. Kako ono ide (radi se o nekoj ženi), SAMAC, PRAMAC I ČAMAC, PA GOTOVO SA-MAC!
Htio se smijati, polagano, a onda bijesno, taj je Slamnig laf, lafčina, burgijaš, pjesnik, seksualni bitnik, Kerempuh, vrag bi ga znao što i tko! Dobro neka se več jednom sakupi taj pritisak u kičmi, neka mu škaklja živac u oku (tu psedu mimozu), tog umornog hipo-hondera, taj   bijedni polukozmos.
Ali brate slatki, kako se ovi ljudi drže mu-dro, što to njima spekulativno nadražuje kic-mu? Možda dobar ručak sa kiselim krastav-cima? A on se htio smijati ludo. Sasvim ludo. Ludjadki.
Veliki meštar RAZUM zapjeva blagim gla-som:
»Zaboga, čovječe treba se strpjeti iza kakve sitne ugode da prodje taj osječaj.
Dodjavola meštre, dali si ti ikada gledao Dionizija pravo u brkove, njegove pijane br-kove? Nisi htjeo ili uopce nisi? Ako nisi onda šuti magaričino! Tvoje je tijelo ionako, meštre klupko kamenih konglomerata.«
Odjednom nigdje više ni traga mirisa, svi su ljudi ličili na etar, bezbojnih lica i bez mi-risa. To ga užasno uplaši, zato podje prema izlazu. Još je uvijek tinjala u njemu želja za smijehom, ali je strah bivao sve jači i jači. Počeo se gurati, snažno, brzo, kao da vesla. Uhvati čvrsto neku ženu objema rukama i od-gurnu ju svom snagom, ona padne i padajudi zaurla, njeno urlanje naličilo mu je na pjesmu, osjeti njeno urlanje kao nagovještaj, nagovje-štaj iščezlih mirisa. Bilo je divno! Svi su mi-slili da je poludio, a ona ga žena uopce nije više interesirala. Osjeti kako mu pritisak u kič-mi raste prekomjerno, samo još malo, samo da taj blesavi šofer ne zaustavi zeleni brod. Ne, on pojačava brzinu, plovimo, plovimo prema tačci, koju je on nazvao tačka u PRAM-CU, tačka sa mirisom i urlanjem.
Njegov se smijeh prolomi, kao pucanj, usri-jed ponovo nadjenog mirisa i zaljulja onu armiju ruku na aluminijskom štapu. Savijao se od smijeha, ništa ga nije više priječilo bio
je — SAMAC. Netko ga sitnosopstvenički lupi u stražnjicu kada su se otvorila vrata auto-busa, i on izleti na pločnik. Nije se podigao, smijao se i dalje, da čak je i udobnije legao na pločnik, zažmirio te počeo dialog sa svojim kategoričkim imperativom u grudima:
»Jesi li sada u PRAMCU, pseda mimozo?
Jesam, veliki i mudri.
Pa, dobro dali je tamo oblačno?
Nije, sasvim je jasno.
A, dali ima prašine?
Ima, ali to je prašina čovječanstva.
Kako ti izgledaju LJUDI iz tog ugla?
Vrlo su veliki i tužni.
Nemoj lagati mimozo pseda!
Ako je to laž, onda je laž principa.
Dosadno je slušati tvoj naivni realizam.
A, zašto?
Dali zbog realizma, ili naivnosti?
Umorio sam se, dovidjenja!
Dovidjenja!«
Kraj njegova uha u PRAMCU bijesni žesto-ka oluja, prolaznici lupaju svojim logičkim stopalima, lupaju kao bestije. Nitko ne primje-čuje da se on nalazi u PRAMCU, tojest na cilju, i da se umorio. Oko njega leže sitni komadidi njegove rastrgnute kidme, ljudi sada gaze te komadiče i odnose jih na svojim cipe-lama, odnose jih svojim kučama, kao kobasice ili kompot od šljiva. Neka nose tu hrpu njego-ve kicme, njemu ne treba, njemu je dosta sa-mo miris i tijesan prostor u PRAMCU.
Koješta, treba ustati i održati neki simpo-zijum sa tim logičkim kreaturama, treba jim redi kako se rodila nova filozofija, iz pjesme ili zbog nje. Treba jim reči, kako je sve po-čelo, treba napisati Prolegomenu za tu novu misao, treba, treba što?
Zaboga samo ne treba biti jeziv kao Grof koji cijedi tudju mudrost, kroz svoje biserno bijele zube. Zapadao bi on tako sveznalački, ubistveno u mutne vode mudrovanja i govorio o svojoj najdražoj temi:
»Idem ti ja tako ulicom, kad odjednom
gurne me neka baraba i ja skoro pad-
nem.  Okrenem se i vidim kako gura i
druge ljude. Uhvati me bijes. Zar jedan
takav probisvijet...«
Tu je običavao praviti mali odmor, a onda je uronio još u mutnije misli.
»Pa, što so to žene htijele postiči eman-
cipacijom?
Da udju u povijest?
Koješta, sada su u njoj,, pa što, kao da
jim nije  najprijatnije!«
Imao je bijelu boju lica kao kreč, delavu
glavu i neku  simboliku  od  kose.  Umorno  je
pravio tu pauzu i tonuo u svojoj metafizici.
Zašto baš sada da se sjeti Grofa? Kako bi on
mogao  da  mu  pomogne  u  sklapanju  njegov
Prolegomene? Da mu napiše biografiju ili po-
govor?
Grofa se sjetio tek tako neodredjeno, izne-nadjujude neodredjeno. Taj čovjek se nikada nije uzbudjivao ni svojom kičmom, ni PRAM-CEM, ni saznanjem da je SAMAC, nego je uporno cijedio tudju mudrust kroz svoje kras-ne bijele zube. Bilo bi primitivno praviti mu kompiimente, ali on je zaista bio pravi prav-cati metafizičar (sa posudjenom mudrošcu). Samo su jednom razgovarali skroz ne-metafi-zički, Grof je bio strašno uplašen (neču reči zašto) i još blijedjeg lica nego obično:
»Vidiš li onu ženu? reče.
Dobro ju vidim, čak je i ružna.
Nije, to je pravcata PRANGIJA.
Bježi budalo, ti si PRANGIJA i to meta-
fizička,   dali   da   ju  pitam   što   misli   o
emancipaciji?
Ja, tvrdim da je PRANGIJA!
što hočeš time da kažeš?
Svidja mi se kako  korača, čini se kao
da če slijedeči korak eksplodirati, puna
je baruta!
Izvini, nisam znao da posjeduješ takav
rezervoar intuicije.
Možda   je   i  eksplozija   onaj   čin   kojim
žene hrle u povijest, zli čovječe? To je uglavnom bilo sve, ali je onu ženu upamtio, samo ne po siječanju, nego po miri-su, takvo mu je bilo pamcenje.
Grof je iščezao odjednom kao što se i
pojavio.
Bio je opet u PRAMCU i to SAMAČKI. Do-dje mu najprije glad, poput bijedne nevolje a malo kasnije i žedj. Osječao je taj bijedni par nevolja kao mutne boje zateknute na ne-kom ostavljenom zidu. Nije više mislio na fi-lozofiju, sada mu taj način mišljenja nije bio više potreban, nalazio se izvan kategorijalnog. Odlučio se, sada mora izploviti! Nije mu saino PRAMAC nego i cijeli brod zaplovio u to more. More iz kojeg izvire njegov očni živac, njegova pseca mimoza. Plovimo dalje, hrabro! Dodja-vola sa onima koji sada buncaju o kopnu. Kopno je strvina koja zaudara. Dajem sva kopna za jedan pravi okeanos. A taj je okea-nos bio ono PRVO, okeanos bez ičeg što liči na silogizam, okeanos poput zanosa razlivenog
ka našoj smjelosti, ka našoj prostranoj smje-losti. Ljudi neznaju za miris okeanosa zato muče svoju maštu kukavičkim iluzijama kop-na, SAMCU ne treba kopno! žena to je ono razliveno i neka nas nevolja što jače tišti, neka nam se muti i prevrce utroba, mi smo pošli! čudni su ti galebovi oko njegova broda, nisu bijeli nego liče više na aluminijum, a no-ge su jim mutne, podnabule, mršave, prljave, kao kandže, kao pipci, kao polipi, kao auto-mati koji su ga izbacili iz onog zelenog klopa-rala. Jadne ptice, njegova pseča mimoza ne liči na aluminijum, ona izvire iz tog mora i ne duguje mu ništa sem izvornosti. To ga obra-dova, ta nezavisnost, ta titrava vatra, taj bli-jesak.
Iznenada nešto se sruši na PRAMAC i brod, čuo je neke glasove kao odjek. PRAMAC za-puca i slomi se, na licu osjeti vlagu koja je postojala sve neugodnija. Otvori oči i u mraku spazi kako ga čistači ulica mirno polivaju vo-dom, pravili su se kao da ga ne primjecuju i da samo rade svoj svakodnevni mudni i pr-ljavi posao. Zatvorio je oči, činilo se kao da stoljece prolazi, a ovi su čistači iz drugog koz-mosa, barem izgledaju tako savjesni i točni. Zašto da jim uskracuje tu nestašnu šalu, ta on jim izgleda kao neki fosil, zašto praviti buku? Mokrog i bez broda donijeli su ga valovi okeanosa do tog plijesnivog kopna, njegova hrid zaudarala je kao smetište. BRODOLO-MAC? koješta, izbacen on zna samo za jedan cilj; polako trovati svojim mirisom kopno, za tisucu godina kopno ce se sjetiti okeanosa. Samo strpljivo!
Počeo je razabirati i predmete oko sebe, bilo jih je mnogo, osječao je njihovo prisustvo neprijatno, neobično. Sve neke limene kutije raznih veličina i oblika. Našao se u sasvim solidnoj limenoj prašumi. Na jednom tih li-menih predmeta pročitao je brojku i skroz nerazumljivu riječ, riječ bješs usedena i u li-mena stabla i grane. Svuda gdje god se okre-nuo ona je svjetlucala, žmirila i prijetila. Na-srtljivo bi ujedala moždanu koru sa svih strana.
Sjena se neobično brzo savijala pod priti-skom, mutne, sunčane oluje, koja je bujala u zraku iznad liraene prašume. Nešto je sjenu razapelo nasrijed zida i počelo tjerati sve brže i brže. Strujanje oluje nije imalo nikakvog smjera. Za neko vrijeme sjena je nestala u mo-ru ostalih sjena.
Nije se moglo hodati, stopala bi jednostav-no klizila unutar olujnih silnica. Iz ujedene moždane kore najednom isklizne ona riječ sa stabala limene prašume, samo da je sada dje-lovala još puno stravičnije.
Ramirez postaje trulež!  (godine 1999666)
Ta  ga  misao  nije  napuštala  usred  tog
lima, čak su i misli postajale lim. Opsjed-
nut tom mišlju šuljao se prostorom. Da-
kle  to  je  ta  riječ!   Težak  je  njen  hod,
poput  lima,  poput   lima,  lima,  lima,  li-
ma...
Sve je to šala i taj Ramirez i ta limena
prašuma  i  sve   skupa,  čovjek   neki  put
podjetinji...
Ali zaboga zašto baš sad?
Limenim mislima tutnje signali brzinom
zvuka i nijedan signal nemože se uhva-
titi,  samo  iz  daleka  šapuce  njihov  od-
jek...
Ramirez postaje trulež!  (u nekom sobič-
ku kraj akvarija)
Ramirez postaje trulež!   (u svim nedore-
čenim pričama)
Signali se prekidaju, sve pretstave postaju mutne. Netko puca zračnom puškom na golu-bove. čuje se tek tk, tk, tk, tk... i kotrljajudi odskadu olovni metci.
Sprema se operetno apokaliptička oluja, skroz neozbiljno i sa mnogo buke. Nebo je bremenito vodom, svakojakom vodom i vodu-rinom. Nešto baš sada leži u njemu, nakotrlja-ni metci puni neubijenih golubova, metci ispa-ljeni budzašto, ispaljeni kao plutoni podsmi-jeha tom bremenitom nebu.
Jedan grom udari kao daleki bubanj, Gpp brzo sakrije pušku i šapne umiljatim spiker-skim tenorom:
»Idi čemo na taj sprovod, zar ne? Ali sa-svim iskreno, sve to me zamara! Neznam čemu tolika buka zbog jednog skroz in-fantilnog samoubistva. Uostalom čov,pk bi takvom logikom mogao samo trča.i od sprovoda do sprovoda. Ako to potraje još koji sat poludecu«.
Nitko nije mogao ni zamisliti njegovo lu-dilo, ta to bi ličilo na ovu operetnu oluju, a možda čak i gore.
Okrenuo se od prozora i počeo u mraku tražiti njegovo lice. Poludede, infantilno samo-ubistvo, što sve ne ispriča taj kopilasti Gpp. Zašto odjednom ta jezikoslomilačka Freudova terminologija? Kakva poza! A novac, tu žutu kovinu, tu poeziju od Timona Atenskog svi su posudjivali od Ramireza. Da, to jim je nekako spontano ulazilo u pojam prijateljstva, kao što ide ovo bremenito nebo u pojam meteorolo-
gije. Zato, mržnja može biti nešto poput loše šale. Htjeo je upitati Gpp-a kako utječe sječa-nje na žutu kovinu kao trauma ili kompleks iza kojeg možda stoji sasvim mali bastardizo-vani grijeh djetinjstva?
Djevojka prozirnih ruku sjedila je skroz bezživotnoi na rubu kreveta. Znao je o njenoj sentimentalnoj vezi sa Gpp-om točno sve ono što mu Gpp nije ispričao onako oduševljen i pun razumevanja.
Gpp je gad unatoč sviranju na kitari!
Gpp je gad unatoč ICAMA SUTRI!
Gpp je gad unatoč J. S. Bachu i Maxu
Weberu!
Gpp je gad zato jer je gad!
To nije ideologija, to je religija, religija o gadu Gpp-u sa četiri vječne istine i mnogo starih i novih zavjeta. Trebalo bi izmisliti nešto poput Ignazia Loyole za borbu protiv Gpp-ove herezije. Spaliti ga na lomači? Ta-man posla, čak bi i tamo izvikivao Freudove besmislice. Sjetio sam se riješenja — Gpp-a trebalo bi pretvoriti u vampira.
Uhvaden u klopku sjedi Gpp kod brijača, kao na električkoj stolici (SAMO BREZ PRE-TJERIVANJA, MOLIM). Prostorija je polu-osvijetljena. Posvuda oko njega staklena ubi-stva, staklo čini čovjdca ružnijim no što ustva-ri jeste — mogli bismo to nazvati staklenom ružnodom. Kada žene skraduju kosu rade taj posao lijenom odvratnošdu bludnica, svi nji-hovi pokreti su bili automatski ili se završe prebrzo ili pak nikada nemogu dostidi željeni vrhunac, ruke jim klize pedantnom opreznoš-ču oko glave tražedi kosu kao šugavo pseto.
Nije to oštedenje, nego je masakr. Zbog toga lice postaje sve ružnije a žena nemilo-srdno traži kosu, ima neke sistematike u tom traženju to je tistvari nešto nalik na mušku defloraciju.
Ovog puta žena škrguce zubima i razotkriva njegove misli, barem čini mu se tako. škara-ma skraciuje njihov smisao, izvlaci češljem njihovu suštinu. Onda polijeva te misli vodom i prignječuje jih svojim podnabulim tijelom. U ogledalu stvori se odjednom bujna ženska stražnjica koja pravi tri spiralna trzaja ulijevo, a zatim udesno, stražnjica trzajuci zbunjeno traži svoj mir, svoju nirvanu izmedju njegova pogleda i ogledala. Vrisnu od uzbudjenja, za-ista vrijedno pažnje.
Bijelo tijelo žene pritište ga negdje na ledji-ma, pa onda na laktu ruke, mokra glava i go-mila izvučenih misli.
Slijepo crijevo nalazi se unutar njegova biča, to ga otkrice ohrabri u neku ruku, ah ga odmah spopadne i bijes šta ce mu to ogavno slijepo crijevo, organ koji ničemu ne služi? Razorio bih ga zajedno sa CIJELIM SVIJE-TOM, razorno, razorati taj svijet.
Bilo mu je dosta tog svinjca, nasrijed ulice viknuo je iz petnih žila: »živjela kulturna re-volucija! Zivjeo MAOCE-TUNG!«
Neki ljudi pokaživali su mu čelo i stvari koje idu uz to. Stvorila se gužva. Netko je rekao: »Ovaj je malo udaren!«. Uopšte nije bio loše raspoložen, možda je bio i veseo, no to se nikad sigurno ne zna.
Tek mnogo kasnije kada se opereta zavr-šila, čuo je i njenu uverturu. Učinilo mu se da ljudi ipak vole taj govnasti život, ili bolje re-čeno vole se igrati života. Nije pripadao sloju prepredenjaka koji nikad nigdje ne zaglave, ali ipak i to se dogodilo.            '
Jednog dana šečuci uz rijeku, na nekom ni-skom zidu ispod kojeg je upravo pišalo pseto ugledao je kredom napisane rijedi: »OPAZUJ NARAVO!« To mu se svidjelo, zaista djelovalo je skadno — pseto koje piša i jedan ne baš dječji rukopis. Djeca obično seru po zidovima »JEBEM TE, PIZDA...« i slično. Ali ovo ovdje uopšte nije bilo u tom stilu.
Sjetio se da su vjerovatno peripatetičari u Ateni nailazili na slične stvari. Kroz korak, dva, pogled mu stane na žili ruke. Ispod tanke kože izbijala je nekako divlje i nekontrolirano, ta žila uskoro sasvirn ga zaokupi. Ona uvijek nekog djavla radi, prčka, transportira. Dabo-me u školi znali su čovjeku popiti mozak sa tim žilama, venama, ali to ga nije mnogo ga-nulo. Svakako da se radi o korisnom poslu, transportirati tekučinu sa jednog kraja tijela na drugi. Uvjeren je i u to da sve služi nekoj idiotskoj svrsi, odmah je tu na dohvat ruke podjela rada, tržište, roba i tome slično. Pravi pravcati kult svrhe, kad bih samo mogao znati što bi čovječanstvo bez svrhe? Kada bi ikome išta vrijedilo, on bi se odmah proglasio prvir. čovjekom bez svrhe, a za sekretara uzeo bi ono pseto ispod zida.
Teško je ljudima čupati riječi, one moraju nekako same od sebe da klize, razgovor je več na početku pošao nizbrdo. Riječi su joj ispa-dale kao komadi drvenih predmeta zatečenih nasumce izmedju jezika i zuba.
»... sigurna sam da ga poznaješ, obično nosi tamne okrugle naočare, a jedna mu je noga kraca. Dolazio je kod nas u ško-lu i pravio se- da prodaje marihuanu, zar ne kakav peder? Neki su čak govor-kali da piše pjesme, meni se činilo to go-lim pretjerivanjem, prosto nisam mogla vjerovati da može jedan kreten napisati dobru pjesmu!«
Pokušao je imitirati njenu strukturu mišlje-
nja,  dakle  imao  jednog bogalja  sa  okruglim
tamnim naočarima koji je utuvio sebi u glavu
da je krijumčar marihuane i pjesnik, pa što?
Tko mu je kriv, zar on? Ne, on je isključivo
osmatrac  prirode  ili čovjek bez svrhe.  Može
čak i da sluša te priče ali to ništa ne može
izmjeniti ni njega kao osmatrada, a ni prirodu.
Bio je zapanjen kada joj je rekao:
»Ne podnosim te, icli do djavola!«
Milenko Vakanjae
TOVARIŠ DOCENT
ODGANJA IZUMITELJE
Poštar prinese priporočeno pismo. Moram podpisati. Poštar oslini svinčnik. — Ne tja, v spodnjo vrsto. Nato skupaj nariševa nekaj križcev, ki naj bi opozarjali na pomoto. Piše mi Jankovič iz zdravilišča. Pravi, da ima težave z zdraviliško osnovno organizacijo. — Sami anarhisti, piše, — sami nekonstruktivni tipi, spominjam se, ko si bil še ti v zdravilišču, ta-krat se je delalo, zdaj pa je pravo mrtvilo, samo še kimajo. Posebno zdaj ob češkoslova-ški krizi. Veš, kaj pravijo? Pravijo, če pridejo Rusi v Makedonijo, potem pridejo Amerikanci v Slovenijo. Fantje prisegajo na Jaltsko pogod-bo. Samo še ha-hljajo se, mrhe! Ali se spomi-njaš Kohna? Ta je napravil kariero, za zvez-nega poslanca so ga izvolili. Veš, tako se dela, najprej greš malo v Beograd, potem pa po-staneš minister v Ljubljani. Kohn bo še daleč prišel. O Rusih ni dal še nobene izjave. Pame-ten človek, zdaj čaka, kam se bo obrnilo, nato pa bo potegnil z generalno linijo. No, ne bom ti pisal samo te zoprne štorije. Zdenke se gotovo spominjaš. Njen mož je prava mora. Zdaj imam reden tehtl-mehtl z njo. Krasna ljubavnica. Rečem ti, že dolgo nisem imel takš-ne ženske. Njen mož je najbrž impotenten ali kaj. Sicer vse po stare. Te objema Tvoj stari Jankovič.
Dopoldne stopim h Gantarju. Spotoma sre-čam Leva Miklavčiča, ki popravlja svojega fič-ka kar sredi ceste. — Prekleti drek iz Kragu-jevca, mi reče, ko ga prijazno vprašam, kaj vendar dela. — Zadnjič mi je šla kurbelvela, še prej so se zaribali bati, no, potem sem imel štirinajst dni mir, potem je šla bencinska čr-palka, dvajset tisoč, razumeš, pa bi človek plačal, če bi bilo potem v redu. Pa je skoz nekaj. Zdaj je šel za'ganjač, najbrž zobnik, menjalnik ven, vse razdreti, pa bo spet tride-set tisoč. Avto ima deset tisoč kilometrov, dra-gi moj, komaj deset tisoč. Hudič bo vzel to naše gospodarstvo, tisti peklenšček z rožički, in čisto prav jim je. Zabrisal je kljud številka petnajst ob tla in obupan sedel na blatnik. — Prej ko so bili italijanski, je bilo v redu, ja, zdaj pa je vse jugoslovansko, kar drobi se, kot bi bilo iz dreka, točno tako. Poslovim se in stopim v tretje nadstropje h Gantarju. Sprej-me me s temnim obrazom, povabi me, naj se-dem in razložim mu svoj načrt.
—  Fant, ta vaša stvar ne bo uspela, sem pa na  vaši  strani.  Pogovora  z  izvršniki  se  bom vsekakor  udeležil, toda mislim, da še ni čas. če vam bojo zdajle dali kakšne položaje, boste morali ubogati, potem boš šel za en klin više in boš spet  trepetal  v strahu, da te prikraj-šajo za naslednji klin. Taka pot vodi do kakš-nega sekretarja, v najboljšem primeru do čla-na izvršnega sveta. Takrat, ko boš prispel do tja, boš izmučen in ne boš več hotel ničesar drugega kakor penzijon. Takšna kariera meni ne diši. Pri nas je birokracija. Birokracija leze navzgor po svojih  pravilih.  Pravilo  je, da si priden,  drugače te  sunejo z  lestve.  Nihče ne pomisli na znanje. Fant, pri nas je Balkan. Pri nas živimo v popolni temi. Saj sploh ne vemo, kaj   se  dogaja  zunaj.  Medtem  ko  na  zapadu koncentrirajo   industrijo   in   kopičijo   kapital, pri  nas  fantaziramo  kvečjemu  o   milijonskih investicijah in se pulimo za dinarčke. Pri nas je vse razpršeno, mogoče dva ali trije ljudje v Beogradu vedo, za kaj gre, toda tiste infor-macije ne grejo naprej. Ljudje mahajo v praz-no. Jaz bom čakal. Jaz zdajle  nočem sodelo-vati. Nekoč bo vse skupaj zgrmelo, takrat bojo potrebovali znanstvenike, takrat nas bojo mo-rali poklicati, ker politika sama od sebe kljub vsemu ne more obstajati. Niso več gospodarji gospodarji svojih sužnjev, temveč sužnji posta-jaio gospodarji svojih gospodarjev.
—  Mislim, da malce poenostavljaš, pravim, — če si ne zagotovimo deleža, bomo enostavno ob  eksistenčni minimum.  Jaz  mislim, da  gre predvsem za prostor na soncu.
—  V senci, dragi moj, v senci. Ti boš na ta način dobil drobtino, jaz pa čakam na poštL*no tretjino hlebca.
—  Toda,  saj   smo   vsi  ogroženi,  cela  naša generacija...
—  že generacija, toda v našem interesu je ostati skupaj samo do zmage nad skupnim so-vražnikom,  nato  se  bomo  poklali med sabo. Jaz nisem za takšne igre. Samo  prijateljstva bomo   razdrli.   Zdaj   smo  prijatelji  in  zdi  se nam, da nas nekaj veže. Potem se bomo grizli
za položaje. Jaz hočem resnično oblast, ne ti-sto, o kateri si mi ti maloprej govoril. To gri-zenje in pehanje te stane živce, zdravja, čas... m kaj potem? Jaz bom še naprej v tejle majh-ni sobici, ki je bila mišljena kot sekret, še naprej bom bral Hegla in Marxa, še naprej prebiral podatke o financah v razvitih ekono-mijah...
—  Povem ti... gledal sem v tla in bilo mi je tesno. Fant, kako bi ga rad objel in rekel, gremo skupaj  pit, gremo skupaj  nad hudide, ki so zavozili tole državo... premagal sem se. — Kakor hočeš, sem rekel, samo da ti ne bo žaL Zdaj se moramo zbrati. In zbrali se bomo, čeprav brez tebe.
—  Fantje, jaz sem z vami, toda ne bom se pulil za položaj.
—  Razumeš,   najti   moramo   končno   pravi moralni  projekt,  vsaj   mi,  kar  nas  je   tukaj, se moramo združiti...
—  Fant,   to   je   romantika.   Edina  pametna alternativa je funkcionalizem.
—  Razumeš, se upiram, — razumeš, da je vse mrtvo, da moraš Ijudi najprej  zbuditi iz spanja, ravno danes sem dobil pismo s terena, Jankovič mi piše, tisti, ki mi je zdravil TBC, saj se ga spominjaš? Na terenu je vse mrtvo, zdaj   imajo  hladilnike  in  televizorje,  zdaj   jih briga samo še kakšen nov tip avtomobila. Po-polnoma neumni so, razumeš, popolnoma brez politične zavesti. Tisto, kar trobijo po časopi-sih,  je  navadna   farsa.   »Enoglasna  podpora«, to je inercija, bratec, treba je najti nekaj no-vega,  ne  stare  klavzule,  ampak  nekaj   resnič-no novega. Nov tip človeka ...
—  Če hočeš nov tip človeka, moraš najprej počakati, da se bo rodil. Zaenkrat ga še spo-čeli  niso.  Ali misliš  to  doseči  z udeležbo  na manipulaciji znotraj sistema?
—  Treba je priti v kolesje, od zunaj ne mo-reš spremeniti ničesar.
—  že,  že,  toda,  da  boš lahko  samostojno kaj  ukrenil, boš čakal pol stoletja. Takrat te bojo izza pisalne mize odpeljali z rešilnim av-tomobilom.
Zamorjen grem v kino. Srečam docenta, ki se tudi nima kam dati in greva skupaj v kino. Docent ima rad seksualne filme. — Kaj pa ti misliš o tej situaciji? ga sprašujem, — res me zanima.
—  Ali   se   spomniš   tiste   ženske?   Arhitekt. Malce staromodna, ampak zelo dobra, krasno je raščena.
—  2e vem, Beba Ponvar, ni mi všeč. Povej, kaj misliš, bojo prišli Rusi?
—  Jaz grem v Ameriko, mene se to ne tiče. Ali veš, da je PLAYBOY resna znanstvena re-vija?
—  Povem ti štos, o dveh levih pred CK. Ra-zumeš,  izvršni   komite  je  sklenil,  da   vhod  v CK ni dovolj  reprezentančen. Razumeš, skup-ščina je krasna, CK pa tako reven, sploh ga noben  ne  opazi.   Razumeš,  pravijo,  dva   leva morata biti, vsak na eni strani vhoda. Ampak ne kakšna navadna buržoazna leva, ampak po-sebna leva. Spomnijo se, dajmo dva živa leva. Zdresirajo dva živa leva in ju postavijo pred vrata.  Krasna  leva.  Potem  se  po  CK  razširi nesnaga. Ugotovijo, da je lev požrl snažilko. — Nič, pravijo, leva nazaj v živalski vrt, ne bosta nam žrla najboljših kadrov. In ju dajo v klet-ko in ju odpeljejo. Pa se med vožnjo levi lev obrne k desnemu. — Osel, mu pravi, — zakaj si požrl snažilko? Jaz sem medtem požrl osem članov CK, pa nihče ni opazil.
—  Haha, se smeje docent.
—  Kaj počneš, stara sablja, mu rečem.
—  Veš,   zdaj   odganjam   izumitelje.   Danes pnde neki izumitelj  in pravi, blazno, miljard-ne dobičke bi lahko imeli, veste, tam pri Ilir-ski Bistrici je neka gora, ki je polna bitumna prava zlata jama, milijarde bi lahko zaslužili Pa sem ga odgnal. čuj, pravi docent, ki je si-cer Manborčan, kje si zvedel za tisti vic?
Ah, neki član CK mi ga je povedal.
Po kinu greva na obisk k družini O'Brez-nik, kjer nama dajo jesti stare piškote in red-ko dobro kavo. — Bolj redko kot dobro, pravi docent, ki sicer po lastni želji nastopa v tem literarnem delu: Anita 0'Breznik je sila potr-pežljiva ženska. Ona je tudi skorje. Zato tudi gostom pripisuje skromnost. Anita OBreznik ima probleme z moškimi. Večkrat ujame kakš-nega in takrat iaseli celotoo družino na deželo.
Potem se vrnejo čez teden ali dva in boječe vprašajo: — No, bo kaj?
Sreča naju Patricija Zbašnik. To se zgodi pred pošto. Ima vnetje srednjega ušesa in je zelo sitna. Sicer je krasna in docent pravi, da ima čudovito grivo. — Postrigla se bom, za-grozi ona. — Daj no, gremo na en drink. — Ne maram drink, zacepeta Patricija, hodem zajtr-kovati pri Tiffaniju. — Poglej, avtor te zgodbe te blazno ljubi, zatrjuje brez moje interven-cije docent. — Ne maram avtorja te zgodbe, se skoraj zjoče Patricija, ne maram te zgodbe in ne maram tega imena... mrha si, da veš, sune docenta v gleženj in mene v piščal, nato naju obgrize, v naslednjem trenutku pa se smehlja. — Zdaj sem srečna, pravi, — zdaj gremo lahko gledat trgovine s čevlji.
—  Ali že veš, se ustavi znani pesnik, — ali že veš, da se je začelo? V Mariboru preganjajo književnike, perejo jim možgane. Ubili so g]av-nega urednika neke revije, posilili tajnico ured-ništva...
—  Daj  no, daj  no, pravim znanemu pesni-ku, — koliko vinjakov si že popil danes? Zna-ni pesnik šteje na prste. — šestnajst. Ampak polovico tega, kar sem povedal, je res, prise-žem. Nato se mu je rignilo. — Zvečer pri Mra-ku dobiš nadaljnje informacije.
—  Nikoli ne bom odpustila temu tipu, kako ravna s svojo ženo, pravi Patricija in je žalost-na. Res žalostna.
—  Mislim, reče skrušeno in ne zanimajo je več čevlji, — mislim, da bom slabo končala. Umrla  bom  in  potem  boste  brez  mene.   Ne-srečni in revni boste.
—  Borao, rečeva  z  docentom.  Docent  ima najnovejši  model  Amor okvirjev  za  očala  in je ves orošen tam okoli. — Jaz grem, pravi, zdaj moram k izumiteljem.
Po mestu vihrajo zastave. Rdeče-belo-modre. Večer je. Izšla je nova številka Tribune. Vsi jo berejo. Dve gospodinji se pred Bonboniero pogovarjata o Katalogu. — In tisti prezervati-vi, kakšna svinjarija! — Jaz sem že izrezala tisto, da ne bi prebral kateri od mojih sinov, zelo skrbno sem spravila. Pred Slonom vsto-pajo in izstopajo gostje. Avtomobili se blešči-jo. Mercedes, BMW 2000, peugeot 404... — Mo-ja alfa gre dvesto petdeset, se hvali neki diri-gent nekega orkestra. — Moja DS 21 je kar v redu, pravi umetnostni zgodovinar.
—  Ampak nujno bi bilo treba popraviti ma-terialno stanje v naši kulturi. — Seveda, kima oni, —  seveda,  nujno  bi  bilo  treba povečati plače umetnikom. Zadnjič sem govoril z B..., razumeš, kupila si je novo stanovanje in avto, malce opremila vikend in je že brez denarja. Prav pritožila se mi je, da nima kaj skuhati, da  živijo  iz  rok  v  usta...  razumeš?  Posodil bi ji kaj, toda bil sem brez ficka, brez prebite pare, saj veš, kako se živi... zdaj naj pa pri-dejo  Rusi,  potem  pa  sploh,  ne  prenesem  te ideologije, stalinizem je prava duševna muka, popolni primitivizem, svoboda umetniškega ust-varjanja...
—  Prihod Rusov je možen, pravi moj  pri-jatelj   Matjaž  Benko,  —  njihova  intervencija na  Ceškoslovaško   to  logično   implicira.  Toda naša stališca so jasna. Mi smo za vsesplošno prijateljstvo z vsemi prijatelji. Rusi so dejstvo. če ostanejo, kjer so, bodo ostali tam, kjer so. če pridejo sem, bojo tukaj.
Zdaj pojdem na jezero. Moram gledati vodo. Veliko vode potrebujem. Zelo se čutim leplji-vega in utrujenega. Zrak, dragi moj, zrak, to je nekaj vredno. Dragi moj, ta svet gre na-vzdol po klancu. živci me dajejo, živci. Sploh ne morem več jesti. Sredi kosila zvoni tele-fon. šest komisij, pet odborov, dve službi... Marko me že zaničuje zaradi managerstva. Zanj imam največ deset minut časa. V tem času lahko popije pol deci ISTRA vinjaka, nato mora iti. Ne vem, kaj naj storim. Položaj je zamotan. Mogoče se vrnem k Jankoviču v zdravilišče, tam smo imeli nekaj dobrih poli-tičnih diskusij... od vsepovsod se plazi poli-tika, v vsako minuto in v vsak šiv leze... Pustiti vse, poslušati rožljanje vl komaj slišne daljave? Zaviti se v odejo in zavaliti se v de-dov gugalnik? Spet brni. — A ti si, Patricija, saj veš, da te ljubim. Spet brni. Korektor. Spremeni konec zgodbe. Prečrtaj zadnji odsta-vek in zapiši: — V daljavi reže valove bel par-nik. Kmalu bo pri naju. Potem se vsi skupaj popeljemo v svobodo.                 Dimitrij R«pel
Rm/%^ir  9/%#ˇ¦/%lt
Marko Svabič
¦%/%"! LIHI Im
14
jev brezhibno, me ne preseneti, saj vidim, nikoli ne bom pozabil, kako se je prevrnil vznak, kako je njegov klobuk priplahutal na tla še pred zavalje-nim truplom v sivem plašču.
IV
O Pranu Kadilniku
Traktat   No 1
CiHiniafurci)
Poročilo:
Ko se je prvega oktobra okoli šeste zjutraj Lisin ljubček Fran Kadilnik podajal v mestno knjižnico, da bi tam nadaljeval neko delo, za kate-ro je sam navzlc hladni in preudarni naravi svoje osebe večkrat poudaril, da bo isto njegovo ži-vljensko delo, je trčil naravnost v izondskega vele-poslanika; brez oklevanja je potegnil Beretto 6,35 in jo izpraznil v možakarjev prsni koš. Ko je vele-poslanik padal vznak, so napravile njegove od mra-za temne ustnice rahel, nedoumljiv nasmešek, ven-dar se je Franu Kadilniku zazdelo, da gre za preva-ro, da se Izondec samo dela ranjenega ali mrtvega, pa se je spričo sladkega občutka, ki mu ga daje prevara zdaj ne more vzdržati drobnega znaka ve-selja zunanjemu svetu, ki vlada v njem. Spet je bilo podoba, da ne kani izgubljati dragocenega ju-tranjega časa, ko je um spoeit, ravno kot vse telo, saj se je sklonil k zvitemu telesu ležečem na oro-senem asfaltu, da bi se temeljito prepričal o sta-nju v siv prašč zavite gmote, poleg te je čepel od-govarjajoče siv klobuk, ki se je bil zakobalil tja-kaj že ob prvem Kadilnikovem strelu. Pobral je skrčeno roko s tal in jo podržal za zapestje, da je krčevito stisnjena pest mrtvo zvonila navzdol. Bi-lo je gotovo: Izondec je mrtev. Kadilnik je izpustil zapestje, da je roka mehko udarila ob asfalt, in se nekako utrujeno ali naveličano zravnal v križu; potlej, kakor da bi nekaj tehtal, se je še enkrat z dolgim pogledom zazrl v poslanikovo truplo — po-gled je veljal prav truplu tudi še dolgo zatem, ko je Fran Kadilnik koračil zdol ulice: njegovo strogo oko je utegnilo ujeti ravno še črn avto z diplo-matsko registracijo, kako se je sunkovito utavil ob truplu; s sedeža poleg šoferja je planil na ulico čokat možak, ki pravzaprav ni imel bogve kako napornega opravila s tem, ko je z eno samo kret-njo i odprl zadnja vrata i pobral truplo ter ga po rinil na zadnje sedeže i zaloputnil vrata, še v isti sapi pa je moral že sedeti poleg šoferja, saj je av-tomobil takoj zatem izginil v bližnjo stransko ulico.
Opomba
V zasetnem dnevniku razknnkovalca političnih afer (iviena pokojnega agenta in likvidatorja — padel je ravno v zadevi »Fran Kadilnik« — tn ne moremo objavljati vsled najbolj preprosto etičnega stališča, ki smo ga mogli do celotnega slučaja zav-zeti — ABDU) zasledimo nekaj zapiskov in pa celo trakrat o Franu Kadilniku; slovita je neizmerno visoka intelektualna raven agentov naše ustanove, zato ob osvetljevanju celotne afere ne moremo pre-ko tako važnega materiala, kot so morda ravno popolnoma subjektivne opazke, in zlasti še, če so te mimo primarne funkcije informiranja in objek-tivnega poročanja, torej služenja dobremu, nekak-šen    spomenik    herojstvu    genialnega    ABDU-jevca.
Zapiski:
Zdaj sem ga končno našel, imam ga v rokah, prav otivam ga lahko — Frana Kadilnika. Ko pre-iskujoče opazujem to fotografijo, se mi zdi mož ir?kam top, zabit, stremeč za nečim bedastim, blaz-nim v smislu popolnoma nekoristnega, celo utvar-nega. Fotografija je stara kakih sedem desetletij; kliše je čudovit, gre mu upravičeno priznanje: ce-lo najtanjše gubice veselasti okrog kotičkov oči so ostro razvidne. Priznati pa moram, da sem po vsem tem brskanju po starih časopisih — »znan-tveno preiskovalnem« delu — presenečen. To je ne-kako tako, kot če se odpelješ proti morju, od ne-kod s celine, pa ti prične čez nekaj ur vožnje pre-sedati, tedaj pa se ti nenadoma zazdi, da boš za onim gričem ugledal širno sivo ploščad gladine. A za onim gričem zraste spet nov in za novim še en grič. Tako gre vse v nedogled, celo dolgočasiti pri-čenja   to   sicer   neenakomerno   zaporedje.
Fran Kadilnik naj bi bil nekakšen zlikan ari-stokrat z visokim poškrobljenm ovratnikom in s ščipalnikom na nosu, tog siv gopod, tečen in uka-zovalen, suh in črno oblečen, Potem se ti pokaže navadnega kmeta, kar je vsekakor malce presene-tljivo; na glavi mu navajeno čepi obnošen alpski klobuček s kopico posušenega cvetja in zataknje-nega za široki trak tik nad posneto obliznjenimi krajniki, malo privihanimi.
II.
3. X. 1968 — četrtek — V knjižnici
Vse po starem. Knjižničar se mi očarljivo top-lo smehlja, kot bi naju vezali prijetni spomini, ko mi podaja tenko knjižico o Franu Kadilniku. Na-smehnem &e. ker ga nočem razočarati, vzamem knjižico: mož jo malce pridrži kot bi se hotel ša-liti. njegove oči pa postajajo vse bolj globoke, o-tožne in resnbne.
Zvezek je mehak in voljen; platnice so močno orumenele,  malce  razkave kot volnena tkanina.
Kakor navadno sedem na najbližje prosto me-sto, danes je to ob oknu, vendar sem k svetlobi obrnjen z desnim licem, tako da mi dlan, ko za-pisujem, ali berem, vedno  meče  temno senco.
Fran Kadilnik se je rodil 1825 v Stari vasi pod Vidmom  pri Krškem.
To.
Berera: leta 1861 je stopil v zvezo s trgovcem Dominikom   ter   tako   postal   samostojni   trgvec...
In tako dalje.
Srečanje s Franom Kadilnikom III.
Noče utihniti. Prigovarjam mu, prosim ga, ro-tim ga, preklinjam... a Fran Kadilnik se je na-stanil trdno ob grobo klesan kamniti zid. Pomis-lim, da je Fran Kadilnik zdaj moj osebni sovraž-nik. Odpustim mu, šele ko pozabim nanj, ko bo popolnoma mrtev, ko ne bo nikjer več sledu o ka-kem spominu.
V Kranju si bil tri leta, mu zavpijem v obraz, dokler nisi prevzel trgovine od tvrdke SOUVAN gospoda  Sajovica!  .
Pomislim, da je ogabno. Franc Kadilnik je prisesnik.
Markiz de Rollebon je končno popolnoma umrl, če, seveda, Sartre ne kuje takšnih žebljic le zato, da z njimi bolj krepko podkuje svoje modrosti. Po-stavljam na laž, da je Fran Kadilnik mrtev, da lah-ko umre. Preveč priskuten trdoživo čvrst je; naj ne bo prah prahu in pepel pepelu: lahko se greje v meni ko gleda v zapozneli zimski dan, ki je pri-šel danes tako nepričakovano, in sploh nisem po-mislil, da me zunaj utegne zebsti,. pa sem se kar poletno oblekel, tu levo, prav tik moje levice —• ta mož utegne biti Samouk. Spominjam se ga, vsak dan čepi prav pri tej mizi, na onem stolu, ždi tam in pred njim se vzpenjajo gore starih dnevnih ča-sopisov; danes, kaže, ima izjemen dan: prinesel si je tri knjižice malega formata; to so one predvoj-ne izdaje ljubezenskih romančkov namenjene sta-rim damam. Majhen, plečat, pristrižen na kratko, kar daje njegovi glavi, gledano od daleč, videz po-britosti, oni ščetinasti lasje pa, ki štrlijo na vse vetrove, so umazano sive barve, prav zanemarjeni. Ker je nizke rasti, se vselej nekako obesi na viso-ko mizo z obema laktema, s telesom pa se togo nagne nad svoje čtivo. Vratu sploh nima, tako je videti, in vselej potiska obraz nekam vnaprej, kot da bi mu bilo zelo žal in v škodo, ko nima nobe-nega podaljška pod glavo. Glava je sicer majhna, z vseh strani potlačena, a kljub temu daje videz glomaznosti, kajti zagozdena je naravnost med ra-mena, tako da hitri pogled tudi ramena z oprsjem vred prišteje h glavi. Zdaj se mi bo verjetno za-smilil. Kaže, da se mi pričenja smiliti. Kot nekoč, ko sem užalil neko pošastno ženšče in sem se po-tem, ker sem se čutil krivega za vso njeno pošast-nos, še dolgo ubadal z njo, celo dvoril sem ji; tako mi je zdaj le žal za vse one zapisane opazke na ra-čun Samoukove neokusne pojave-
Petek:
Berem: — Vaša velika dolžnost je, da se po-trudite, da boste kot veren kristjan svojim never-nim znancem luč, ki jim bo kazala pot k Bogu, od katerega gotovo niso daleč, če so tako vziorni, pa čeprav  tajijo.
Fran  Kadilnik.
Drugo srečanje s Franom Kadilnikom
Fran Kadilnik: Tako se nam je letos godilo, potujočim na Triglav. Ker ima vsaka stvar v živ-ljenju našem dve strani, solnčnato in senčnato, za-kaj neki bi krasni Triglav ne imel senčnate strani. Pravim, lažeš. Pravi, pa le zopet na Triglavu. Pra-vim, verjetno rad piješ vino. Pravi, na ture sem jemal špeh, smodke sem kadil. Na prašanje: »Ali nimate pu.šek?« mi odgovori: »Ha, nimamo, naj živijo  tudi golobje.«
Zdajci: Fran Kadilnik se mi upre. Upira se mi že ves čas, kar sploh vem, da je v resnici živel, to je, jedel, pil, kadil svoje smodke, a zdajle se mi je uprlo silovito vse o njem. Zdaj je čas, ko lahko vprašam: Kdo je Fran Kadilnik?
Fran Kadilnik je nekaj, kar obstaja: obstaja s svojo neznosno vsiljivo naturo: ostaja prav tu v meni, Fran Kadilnik je senca mojega telesa na kamnitem zidu pred mano, za menoj, jaz sem Fran Kadilnik.
Ko se zgodaj zjutraj vračam v knjižnico (da se »vračam« pravim, ker tri četrtine dne prebijem ravno tam>, pišemo prvi oktober. Na pot mi stopi ON. To je Fran Kadilnik. Pomislim, da sem previ-den človek, ko nosim orožje: Beretta 6,35 je sicer še od zadnje vojne, a to, da iastreli vseh šest nabo-
Blam  br  brda  honder  buj suli  pomta  gonti  rura tenti gut bi zunti vaj rosti   pesti  miki  tum fiki   liki  piki  du du piki luži tuži mu.
Jabi  jabi
nomsons vozdi gompa ta
onatar   luka   fasti
onatar   mu   le   sizi
sizi bonti ronko te
šej   puta  bleksi   lalalai.
Joti goni opkate jabi  moli  fikate.
Son  bama  još son   bama   gab son  bama  tri.
Vekatd nul
vekati trul
sekati im koza — kozi
justi  jak  fanči   tralam
tralam tralam tralam pampam se mori tika vo verh.6 šanilo frenki robi sat oje  oja  ojo  oje.
Mar   truli   luk  mar  truli  buk
mar   musti   šeksi   tegar
son
o   son
o  son  trimjoto son
zakipi tri zakipi još
av   nosa
uiakar bosa.
Te grošna pest vo ja
to ja av te
e vlača trača not
e pomalača e toplača
e  tinki  basi
tinki  basi  vo  padar.
Klof muta stali bai
BAI   RDA
BAI   RDA
sum  trumno  muzno ve.
Sokipi  bloisi   sam  tarpešno
sikorešno
balaješno
fokatešno
noj  buta gumpi trumpi soj.
Verba gonili  soni  kropsi glupni pupni —
—  voturila. Gastro  šur flostra   mur tosini  bakli  poai torom vuhit ve vuhit a maržin.
Ligoca  oj
oj  ligoca
e  buto mar
e buto marko
e  buto marko  kocinato
tručo  bučo  flučo  mučo
sagato zomka ben jebenti   kurko   sila o foma dojdi pa se smil-i kartola pleksi kokotna čila trosi opanti  škarpa mudi opanti džibi e mumibi debelibi kuriban.
Tovužno  mea  strupek   jom a gropno fost šoščuškas dziščič šušon šoštri leopošoi  boščorošč.
Opošč  štod štodoš
no šurpi šo donoš pekoš
šom šom šom
kuri faši pok pok pok
Citati  iz  Frana  Kadilnika
Prvega avgusta sem se podal iz Kranja na Tri-glav s profesorjem Francetom Globočnikom.
Najela sva šestovo hčer Rozalo in deklo Mino.
»In iz pet grl zadonijo dobro-klioi.« (Tu je govora o žgancih).
»Z Globočnikom se ujameva in poljubiva; s solzami v oceh se vsi na kolena vržemo. Boga z molitvijo zahvalimo, da nas je srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati je bilo prvo. Kakor daleč oči neso, vse je niže, samo mi, ki smo na vrhuncu bili, jaz za pet čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Joža še več, in Globočnik blizu šest čevljev viši  od  Triglava.«   (Planinski  vestnik   1898,  str.  75)
Literatura:
Dr. Josip Ciril Oblak — Golica in Kadilnikova koča                                                            (Lj. 19051
17
ISKANJE
ZA MEJAMI
ZNANEGA
Pričujoči zapis se loteva nehvaležne naloge: definirati je potrebno osnovna izhodišča, ki naj bi vsem, ki menijo, da se lahko vključijo v razpravo o slovenskem visokosolskem prostoru, služila kot opora pri iskanju vsebine in poti za reformo uni-verze oziroma celotnega sislema visokega šolstva v SR Sloveniji. Vsekakor že sama raba besede »re-forma dokazuje naš namen: kritično želimo obrav-navati dogajanja v okviru sistema visokega šolstva, Lokrati pa želimo prispevati svoj delež prizadeva-njem za ustreznejšo organizacijo celotnega organiz-ma, ki ga poimenujemo običajno z izrazom »uni-verza«.
Vsekakor se Tribuna na tem področju ne mo-re pohvaliti s kontinuiteto, prej bi celo lahko re-kli, da je bdla Tribuna v svoji kritični naravnanosti do obstoječe družbe na tem področju v obramb-nem položaju, oziroma točneje — odvisna je od dnevne politike, ki je neposredno zadevala konkret-no univerzitetno problematiko. Celovitost angažma-ja Tiibune brez dvoma zahteva, da poskušamo pre-skočiti položaj odsevnosti dnevne politike ter se justvarjalneje vkijueiti v razprave o dolgoročnem konceptu  sovenskega  visokega  šolstva.
Ni treba posegati daleč in iskati somišljenikov, ki trdijo, da s sedanjo strukturo vlsokega šolstva v Sloveniji ne morerno biti zadovoljni. Poskušali pa bomo poiskati novo kvaliteto razprav, takšno, ki je nekako še nismo navajeni: v času, ko po nor-mativni poti uveljavljamo več ali manj večinsko voljo univerzitetn-ih delovnih sKupnosti (ta volja, ki naj bi jo izrazil zakon o visokem šolstvu v SR Sloveniji, pa lahko definira predvsem in samo že doseženo stanje), je nujno domišljati in domisliti tisti koncept univerze, ki bo le-to postavil v polni meri ob bok sodobnim znanstvenim tokovom na svetu. Dovolj razlogov je tudi, da s trenutno nor-mativno ureditvijo ne moremo biti zadovoljni. Ven-dar je jasno, da sedanji zakon sega do meja mo oeega v obstoječem družbeno-ekonomskem polo-žaju oziroma se približuje mejam znanega. Potem-takem je ena od nalog, ki se je želimo lotiti, poskus koTikretizacije že danih idej, njihovo dopolnjeva-nje  ter seveda kritično  obravnavanje izvajanja.
Druga, pomembnejša naloga pa je iskanje mož-nosti izven postavljenih meja zakonske ureditve, izza meja znanega in priznanega. Gre torej za pos-kus, da brez nepotrebne ihte in v mirnem času re-lativne ustaljenosti organizacije in sistema štud-ija iščemo priključek na tokove, ki jih doživlja evrop-ska univerza. V trenutku, ko je vendarle sam si-stem visokega šolstva tisti, ki mu je dana možnost samouveljavitve in dokaj samostojnega krojenja lastne politike, naj napravimo še nadaljnji korak. Ta korak pa zaobsega fazo permanentne reforme visokega šolstva, stalnega vključevanja sodobnejših idognanj   in   osvabajanje   univerz   iz   spon   stalnega
pritiska »nujnosti splošne reforme« eelotnega si-stema. Dosežena stopnja popolnosti sistema visoke-ga šolstva vsekakor ne more zadovoljiti, pomeni pa solidno osnovo za dograjevanje brez podiranja starih  sistemov.
Nesporno je izredno pomembno soglasje, da v takšen sistem, kot je visoko šolstvo, ni mogoče pristopiti zgolj z dobro voljo in zdravo (četudi politično) pametjo. Prav tako popusča pritisk, ki priznava samo tiste spremembe, ob katere udari vsaka količkaj zdrava butica. Vse bolj postaja ja-sno, da je fronta široka, globina preboja pa se ne more vedno meriti samo z lesenimi rnetri. Izkazalo se je namreč, da vsaka nestrpnost vedno škoduje ustreznosti sistema visokega šolstva in njegovi od-aivnosti na kakršnekoli mciative za vsklajevanje njegove  struktnre  s  splošno  družbeno  sirukturo.
Strinjam se s tistimi, ki menijo, da parcialno obravnavanje univerzitetnega prostora onemogoča učinkovito spoznavanje resničnth silnic, ki v tem prostoru vladajo avtohtono ali sežejo vanj od zu-naj.
Osnovno izhodišče slovenske družbe v celoti postaja naslonitev na njene prednosti, ki izhajajo iz večje izobrazbene stopnje prebivalstva, ki živi na tem ozemlju. Brez dvoma visok procent stro-kovno usposobljemh ljudi omogoča kvalitativno spremembo materialnih osnov, s kat.erimi razpoia-gamo na majhnem prostoru. Hkrati pa je to os-nova vključevanja v svetovne tokove preko doma-če, izvirne znanstvene misii, ki se pojavlja kot vrh nacionalne ustvarjalnosti. V teh okvirih je potreb-no iskati tudi izhodišča zahtev za družbeno vredno-tenje intelektualnega dela. S tem pa tudi presega-mo zapiranje sistema visokega šolstva v slono-koščeni stolp izolacije od sodobnega dogajanja na Slovenskem.
Pozicija univerze nasproti ostali tako imeno-vani »družbi« je bila v preteklosti pretežno defen-zivna. Ker univerza ni bila edina v podobnem ix>-ložaju, je nastal sisiem »malih škatlic v veliki škatli«. To se je kazalo tako na področju vredno tenja posameznih dejavnosti kakor tudi v herme-tični zaprtosti posameznih sfer. Namesto dialoga je vladala državna intervencija, namesto samou-pravnih dogovorov težnja po cepitvi sil in često anarhični   dezintegracij:.
Vsemu navedenemu se tudi visokošolski sistem ni prav nič izognil. Ker nismo potrebovali močne univerze, je bila lansirana teza samoupravnosti fa-kultet. Univerzo smo praktično izbrisaii z zemlje-vida ter omogočili na ta način nekritičen razrast sistema visokega šolstva. Hkrati ko je bila lan-sirana teza o intelektualnem potencialu univerze, ki da obstaja neizkoriščen; še vedno nismo ustva-rili možnosti za koncentracijo samoupravne odgo-vornosti, na ta način pa seveda ni mogoče učinko vito programiranje znan-stvene dejavnosti, ki bi skladno izhajala iz potreb slovenskega gospodar-stva. Tako tudi v širšem merilu ostajamo na ni-voju   evropske   provincialnosti.
Iskanje mesta naše univerze v celoviti zasnovi razvoja slovenske družbe, uresrričevanje vloge glav-nega gonila ekonomske in duhovne rasti ter ustvar-janje normalnih pogojev za realizacijo začrtanih ciljev naj   bi  bil  največji delež našega plsanja.
II.
Naše prizadevanje bi bilo zelo nepopolno brez kritičnega obravnavanja t-istih vprašanj, ki so ne-posredno rešljiva v sistemu ^i-iDkega iiobraže-vanja. Pričakovanja, da bo razvoj sedanjih struk-tur v smer izpopolnjevanja obstoječih oblik sa-mogiben, da bo sedanjost izpopolnjeval s sodob-nejšo vsebino, so bržkone preveč optimistična-
Junijski dogodki nas obvezujejo, da že v na-prej obsodimo vse poskuse kakorkoli obiti intere-se študentov. Prav tako pa študentsko gibanje — kljub temu, da svojih programskih ciljev ni nape-rilo proti razmeram, ki omejujejo gibanja na uni-verzi — nakazuje potrebo po hitrejšem reševanju nekaterih   kričečih   neskladij   na  univerzi   sarni.  če-
^Nadaljevanje s 16. strani)
šanja formiranja delovne siie bi želel postaviti dve trditvi,'ki ju v sedanjem širokem in intenzivnem raz-pravljanju o vlaganju sredstev v iaobraževanje še ni-sem zasledil, mislim pa, da vsebujeta dokassljive pre-mise.
1.   Marginalna   učinkovito&t   (ali   produktivnost) delovne sile v pogojih kvalifikaoijske rasti ne nara-šča funkcionalno. Ob taki rasti postaja delovna sila vse bolj faktor tehničnega razvoja, ki kaže strmo in še kakovostna rast. Gotovo je edino to, da bo ta rast xa vedno večjim vlaganjem v kvalifikacijsko rast de-lovne sile vedno bolj 111 vsakič močneje napredovala. To značilnost   nemerljivega   katalizatorja   ima  pred-vsem najvišje izobražena delovna sila.
2.  Za organsko rast družbenega gospodarstva ni najbolj pozitivno največje izboljšanje kvalifikacij de-lovne sile, ki je agens proiz\?odnje v najboljših po-gojih, ampak  tiste, ki  je  vezana  v najslabših  pod-ročjih družbeno-gospodarskega ustvarjanja.
Ad 1. V državah z visoko razvitim gospodarstvom se je ta zakonitost že uveljavila. To velja predvsem za ZDA, kjer velike kompanije ne vlagajo v izboljšanje Idelovne sile in v raziskovalno dejavnost toliko, koli-kor bi jim narekovale primerjalne ekspertize ampak, toliko, kolikor morejo pri dobičku pogrešati. O neka-terih možnostih maksimalnega vlaganja v razvoj de-lovne sile priča dejstvo, da zaradi monopolne struk-ture v tem goapodarstvu mnogi najvažnejši izumi le-žijo kot dokumentacija v trezorjih Du Ponta ali Ge-Ineral Motorsa, ker bi s svojim velikim učinkom na ^iapredek proizvodnje ogrozil njihove lastnike. Tega nam zaenkrat še ni treba bati. Posamezni prime-i, pa čeprav v zelo majhnem obsegu, pri nas doka-Bujejo približno isto. V naši situaciji ne smemo iska-jti optamuma g^lobalnega vlaganja v izobraževanje gle-
de na gospodarstvo, temveč moramo težiti za maksi-mumom, saj nam ta pomeni eaini možni optimum. Pri tem moramo težiti za razbijanjem današnjih pre-trdnih delovno-organizacijskih struktur. Naš največ-ji problem ni več ta, da birokracija poraja birokra-cijo, marveč ta (prvemu zelo podoben), da neum-nost in omejenost porajata novo neumnost in omeje-nost, 6e imata pogoje za svoj primerni obstoj.
Ad 2. Naša investicijska politika nam je doslej dala številne delne dokaze za to trditev. ^^laganje v konstantni kapital na nerazvitih področjih daje pi'a-viloma nižje rezultate, ki običajno ne izvirajo iz teh-nično-ekonomskih vzrokov. Objekti dolga leta stagni-rajo na robu rentabilnosti ali pod njim in tako dejan-sko zavirajo nadaljnji ekanomski ra^voj področja. Delovna sila v njih se v mnogo primerih privaja na pasivno životarjenje.Proletarizacija prinaša tu bistve-no drugačne probleme kot v nekaterih razvitejših krajih.
Podjetja z nizko produktivnostjo, nekvalitetnkni proizvodi in neredno dobavo kmaln ne bodo našla več mesta niti v kooperacijskih odnosih, ki danes precej takih »grešnikov« še rešujejo. Da ima v današ-nji delitvi dela tak položaj težke posledice, mi ni treba poudarjati. še hujše posledice pa ima lahko zaostajanje negospodarskih področij, kot sta zdrav-stvo in šolstvo, kjer je posledice napačnih odloči-tev ali pomanjkljive <skrbi izredno težko popraviti. To izključuje odločitve o vlaganju sredstev za izobraže-vanje v posainezna področja na podlagi primerjave pokazateljev rentabilnosti.
Bkononiski zakoni blagovne narave, uporabljeni na subjeiktu delovne sile, so se čestofcrat sprevrgli v svoje nasprotje. Danes ravno tako kot v sužnjepo-sestniškem reclu, feT/daliizsmu »li JiberaSinemu kapdta-lizanu.
Andrej KlemenčiČ
prav ta neskladja mso v prvi vrsti vzroki slabega študijskega uspeha na univerzi, pa prav zaradi ne-posrednosti zahtevajo za odstrajevanje več dobre volje  med   odgovornimi  na  univerzi.
Večina študentskih zahtev, ki se nariašajo na izboljšanje študijskih pogojev, je bila ponovljena tudi na zadarski skupščini skupnosti jugoslovan-skih univerz. Menim, da zaslužijo posebno pozor-nost v našem hsiu nasleQnja vprasanja.
a)    študijski   rezultati   na   jugoslovanskih   uni-verzah   kaiejo,   da   je   resneje   kot   doslej   potrebno revidirati   obstoječa   načela   o   popolnorna   svobod-nem   ali   strogo   omejenem   vpisu   na   jugslovanske unlverze.   Obe   tendenci,   ki   se   pojavljata   tudi   na naši    univerzi,    povriročata,    da    študijski    rezultati naših    študentov    nikakor    ne    dosegajo    evropskih povprečij,   katera   pa   smo,   nasprotno,   močno   pre-segii   glpde   razmerja   med   študirajočo   in   neštudi-rajočo mladino.  Cedalje jasnejše so zaliteve, naj  se načelo   svobodnega   vpisa   razlaga   kot   načelo   svo bodnega   vpisa    na   podlagi   enakih    sposobnostnih kriterijev.   Nekatere   raziskave   pri   nas   kažejo,   da je  mogoče  z  ustrezn'm  uveljavljanjem  večje  skupi-ne kriterijev doseči, da do največje možne  stopnje eiiniinirajo  vse   neugodne  posledice  sprejemne  pre-skušnje   ter   izberemo   sposobne   študente   dejansko objektivno.  Manjše  možnasti  vidim  tre-nutno  v  po-gledu  usmerjanja  študentov  v  tiste  stroke,   kjer  v perspektivi    lahko    pričakujemo    največji    prdmanj-kljaj   strokovne   delovne   sile.    Temeljita    reforma srednje   šole   z  namenom   definiranja  njene   funkci-je   pri  pripravi   študenta  za  visokošolski   študij   po vseh  znakih sodeč  za zdaj   ni  mogoča.  Tako  je  u-niverza postavljena v položaj, da mora sama odlo-čati — v kratkem času, ki je na razpolago pri spre-jemnem izpitu — o pripravijenosti štuaenta za štu-dij   na   višji   stopnji.   Namesto   da   bi   o   študentovi pripravljenosti   sodili   kvaliteto   srednje   šole,   obso-jamo  univerzo  zaradi  siabega uspeha  študentov,  še ziasti v prvem letniku.
b)   Tudi   znotraj   sistema   visokega   šolstva   je potrebna   ostrejša   ločitev   med   ustanovami   glede trajanja   študija   (višje   šole),   navezanosti   šole   na določeno    področje,    zaključenosti    izobrazbe    glede prilagajanja  srednjim  strokovnim" šolam  -in  praksi, prav  tako  pa je treba ugotoviti ustreznost  sistema zahtevam   gospodarstva   in   družbenih   služb.   Hkrati ;a je treba ugotoviti, kak.šne so materialne in kad-rovske   možnosti   za   razvijanje   določene   stroke   na Slovenskem.
c.) Ob zakonu o visokem šolstvu se postavlja neposredna naloga prečistiti učne načrte ter raci-onalizirati progorame posameznih preametov. Raci-onalizacije ni potrebno pojmovati kot napad na posamezne profesorje, temveč kot prilagajanje programa visokošolskega izobraževanja sodobnim zahtevam, ki se postavljajo pred diplomante. Ni pa nujno, da je treba v tem pogledu pristati na vsako   rešitev,   ki  je   plod  prevelike   obzirnosti.
d)   Nerešeno   je   tudi   vprašanje   strukture, štu-dijskih   načrtov:   posamezne   ustanove   nimajo  izde-lanih razmerij  med  osnovnimi in uporabnimi pred-meti, prav tako pa so prvi letniki na nekaterih šo-lah   še   vedno   preobremenjeni   s   strokovnimi   pred-meti.
Pomanjkanje učnega osebja, ki je na nekaterih šolah izredno aktualno, pomanjkljiva opremljenost fakuitet, pomanjkanje prostorov ipd. — to so da-nes glavne ovire za veojo individualno pomoč štu-dentom, zlasti v nižjih letnikih. V takšnih pogojiii izbor sposobnih študentov ni mogoč; o napredo-vanju odločajo faktorjd, ki so v urejenih material-nih pogojih postranskega značaja. Vendar je kljub temu možno, da fakultete in druge visokošolske ¦ 'stanove že zdaj uvedejo nekatere metode pom<x"i, ki zahtevajo predvsem pripravljnost za uvajanje in  sodelovanje  študentov.
e)   Svoboden vpis na fakuitet€ med drugim im-plicira priiagajanje  režima  študija povprečnim  štu-dentom. Zato so vsa prizadevanja za večjo kvalite-to  visokošolskega  študija  omejena  s prilagajanjem zmogljivostim večine.  Na ta način je tudi mogoče, da   bi   vsaj   dobrim   študentom   omogočili   vpogled in  sodelovanje pri raziskovalmh projektih  fakultet-nih   kateder   in   institutov.
Družbenopolitščne sile na univerzi so preko samoupravnih organov dolžne v vsaki ustanovi ustvariti pogoje za znanstveno kritiko ter uskladiti že obstoječa prizadevanja za integracijo ne le pe-dagoških dejavnosti na matičnih fakultetah, tem-več mora prisluhniti tudi zahtevam za poenotenje kriterijev delitve dohodka, ter osebnega dohodka na   posameznih   zavodih.
Univerza lahko v slovenskem prostoru ustvar-jalno zaživi samo kot celovit mehanizem. Sedanja razcepljenost ot«žkoča uresničevanje postavljenih zahtev, ohranja položaj, v katerem je mogoče pod krinko kritike in samoupravnosti negovati antiin-telektualizem, prav tako pa je ohromljeno peda-goško in znanstveno delo. Ne glede na prizade-vanja velike večine univerzitetnih delavcev in štu-deoitov pa i:I.i--o vemu obstajajo tudi na univerzi posamezniki -' - ' ";o integracijske procese in varujejo  svoje interese.
g) Samoupravijanje na univerzi se še vedno razvija v pogojih, kjer si posamezine enote (fakul-tete in visoke šole) svojo materialno osnovo ust-varjajo v pogojih splošne^a pomaajkr.nja sredstev, ki se vlagajo v izobraževanje s pomcčjo političaega pritiska na republiški proračun. V takšnih pogojih nikakor ni mogoče realno ocerrevati obsega potreb, ustvariti sistema ustrezne delitve ter do-seči, da bi uprLvič3n'~t vls^n-a c^ur-benih redstev vplivala na v univerzo združene visokošol-ske ustanove. Zaradi takšne nekritičnosti je bilo mogoče ustvariti položaj razraščanja sistema viso-kega šolstva, ker se je tako načrtno slabila moč osrednjih univerzitetnih organov. Ta položaj je ne-prenehno narekoval državne intervencije v sistem visokega šolstva, pa najsi bo to na področju orga-nizacije,   vsebine  pouka  in   znanstvenega   dela   ali
(Nadaijevanje na 18. starani)
STAFETNI   RAZGOVORI
Odgovar ja:
STANE DOLANC
Politicni sekretar komiteja univerzitetne konference ZKS
Odgovarja Stane Dolanc, politični sekretar ko-miteja   univerzitetne   konference   ZKJ
TRIBUNA: Kakšno bo v letošnjem šolskem letu politično vzdušje med študenti? Kakšne so možnosti za kontinuiteto spomladanskih dogodkov? Ali se strinjaš z ocenami, ki pravijo, da se je spri-čo avgustovskih dogodkov v Pragi konsolidirala po-titična situacija v SFRJ?
DOLANC: Ceškoslovaška kriza je zakomplici-rala politično situacijo v svetu, kar vpliva tudi na našo notranje politično stanje. Prvi element naše-ga političnega položaja je, da so naši ljudje poka-zali visoko stopnjo zavesti in razumevanja dejan-skih dogodkov; pripravljenost pa ne izvira le iz težnje po nacionalni neodvisnosti. Prava vrednost teh spontanih reakcij so socialni motivi — ljudem je šlo in jim gre za obrambo sedanjega družbene-ga sistema. Odpor proti agresiji izvira iz tega, ker naši ljudje dobro vedo, kaj je stalinizem, kaj je centralizem, kaj je etatizem. Vsak poskus vrača-nja v preteklost bo naletel na odpor — pa najsi-bodo to sovjetski bajoneti ali kdo drug. Enotnost odpora proti stalinizmu moramo krep-iti in lahko krepimo samo z nadaljnjim razvojem demokracije in s čim učinkovitejšim reševanjem vseh konflikt-nih situacij in anomalij, ki so v naši družbi. Vse to pravzaprav navaja na smernice izvršnega komi-teja in predsedstva CK ZKJ, ki so izšle po študent-skih nemirih v Jugoslaviji. Jasno je, da bo v borbi za tako enotnost na teh temeljih prišlo do diferen-ciacije, ki  je nujna in koristna...
TRIBUNA: ... enotnost brez prejšnje diferen-ciacije najbrž ni mogoča?
DOLANC: Enotnost s tem ne bo prizadeta, ne bo formalna, ampak bo posledica nenehnega kon-frontiranja stališč in idej o nadaljnjih potrebah naše   družbe.   Mislim,   da   smo   že   zdaj   na   tisti
stopnji, ko smo enotni v tem, da poti nazaj ni in da lahko ima pri tem izredno vlogo mlada genera-cija, kamor seveda štejem tudi študente, ki imajo glede na svoj družbeni položaj v naslednjem ob-dobju izredne možnosti, da se aktivno vključijo v prizadevanja za nadaljnji razvoj demokracije ob zelo konkretnih problemih in na konkretnih pod-ročjih.
(Nadaljevanje s 17. strani)
pa na področju financiranja. Dosedanje reforme vi-sokega šolstva, katerih osnovni koncepti niso bili spočeti znotraj samega sistema, dokazujejo upravi-čenost navedenih trditev in narekujejo kljub inten-cam novega zakona iskanje sodobnejših oblik or-ganizacije  univerze.
h) Sedanja organizacija samoupravljanja na univerzi  onemogoča:
—   učinkovito   koordinacijo   tako   na   področju pouka kot sodelovanja med fakultetami pri znanst-venih projektih širšega značaja, ki so tako zaupani raziskovalnim   zavodom   zunaj   univerze,
—   enotno   vrednotenje   dela   univerzitetnih   de-lavcev,
—   učinkovito   kontrolo   nad   izvajanjem   delov-nih nalog,
—   kadrovsko   stabilizacijo   na   posameznih   za-vodih,
—   resnično   sodelovanje   študentov   pri   uvelja-vljanju  začrtanih   projektov,
—   delitev   sredstev,   ki   bi   imela  usmerjevalni karakter   v   odnosu   na  potrebe   slovenske   družbe.
Neposredna naloga, ki se pojavlja na univerzi, je t^rej odkrivanje tistdh nosilcev dezintegrativne palitike na univerzi in izven nje, ki iz različnih raz-logov zavirajo integracijo in koncentracijo uvelja-vljanja skupne volje večine ljudi na univerzi. Pri-
zadevati si je mogoče, da že v okviru predlaganih normativnih dolooil dosežemo večjo stopnjo raci-onalnosti upravljanja in izvajanja nalog, kot smo bili  vajeni  doslej.
Nujna je tudi racionalizacija samoupravnih ob-lik, in sicer v smer večje razmejitve med admini-strativnim določanjem in resničnim samoupravlja-njem. Univerzitetni organi so neučinkoviti tudi zato, ker v poplavi nepomembnih sklepov ni nikoli časa za obdelavo bistvenih vprašanj organizacije in izvajanja znanstvenega dela ter pouka na uni-verzi.
VI.
Prav na koncu naj opozorim na stanje, kd za-vira uveljavljanje že sprejetih stališč ter omogoča izvajanj programov, ki so včasih dobro pripravlje-ni, namreč na vprašanje nosilcev izvajanja politi-ke. Menim namreč, da je teza o univerzitetnih de-lovnih skupnostih (v te vključujem tudi študente), ki da so v celoti nosilci izvajanja programov re-forme, zgrešena, kakor je tudi zgrešena ponekod razširjena teza, da je slovenska univerza sredi-šče konservatizma. Nosilna jedra obstajajo na vseh fakultetah in visokih šolah v obliki bolj ali manj organiziranih skupin. Od sedanjih političnih struk-tur je odv'sno. ali bodo te skupine dobile značaj organizirane  sile znotraj  zavoda.
Ivo Marenk
18
TRIBUNA: Katere so bistvene točke, v katerih bo vztrajala politika univerzitetne konference zdaj, ko tečejo zadnje priprave za republiški kongres — kateri momenti v češkoslovaški krizi so posebno pomembni   za   Zvezo   komunistov?
DOLANC: Iz navedenhi izhodišč bo izhajal tu-di akcijski program komunistov na univerzi. Us-merili se bomo v konkretne probleme undverzitet-nega študija, spoprijeli se bomo s študijskimi pro-grami, investicijami za univerzitetne namene, z ma-terialnimi problemi študentov in profesorjev... Istočasno pa mislimo, da se morajo študentje in profesorji z vso silo in sposobnostjo vključiti v borbo za reševanje družbenih problemov, o kate-rih mo govorili. Usmeritev ie na probleme univerze bi po našera mnenju ožila politično gibanje na univerzi in skušala umetno postaviti ločnice med univerzo in družbo, kar je ne samo nemogoče, am-pak  tudi apolitično  in nevzdržno.
TRIBUNA: Kako komentiraš teze nekaterih te-oretikov študentskega gibanja, ki pravijo, da so študentje   kljub   vsemu   privilegiran   sloj  v   družbi?
DOLANC: Študentje niso privilegiran sloj. Imajo pa določene prednosti: to je koncentracija intelekta, ker živijo in delajo skupaj, razpolagajo pa tudi s fizično koncentracijo... So kolikor to liko reprezentativna socialna struktura, imajo iz-redno komunikativnost, tradicijo... In konec kon-cev — ne samo po svetu, tudi pri nas je cela vr-sta revolucionarjev izšla iz študentskih vrst. Mla-da generacija ima pa še te pozitivne lsatnosti, da nima predsodkov, ni kompromisarska, je polna ela-na, kar je v dani situaciji zelo pomembno.
TRIBUNA:   Kaj   pa  materialni  privilegiji?
DOLANC: Mislim, da o nobenih materialnih privilegijih študentov ne moremo govoriti, posebno ne o tistih, ki so družbeno in politično aktivni. Da-nes je politično nevzdržno govoriti o materialnih privilegijih študentov — to govorijo tisti, ki bi radi ustvarili umeten konflikt med delavci in štu-denti. Na tej stopnji razvoja produkcijskih sil go voriti o materialnih privilegijih je nesmisel. S tem odrekamo pravico razvoju produkcijskih sil, s tem oviramo   družbeni   standard ...   kulturo ...
TRIBUNA: Kako je s štipendijsko politiko?
DOLANC: Izvršni svet je bil že drugič mož be-seda. Sredstva za štipendije so se povečala; pa ne samo to — z vsemi šilami moramo vztrajati pri izdelavi novega sistema štipendiranja, ki bi lahko bistveno vpJival na socialno strukturo študenfcov- — o tem vel-iko razpravljajo na IS, na republiški izo-braževalni skupnosti... Mislim, da sta pomembni predvsem dve nalogi:
—   takoj   je   treba   rešiti   letošnjo   situacijo:   s hitrimi in odločnimi ukrepi, brez obširnih razprav;
—   istočasno   pa  morarno   pripraviti   sistem,   ki bo uredil  štipendijsko  politiko  od  srednjih in niž-jih šol vse do visokega šolstva.
Samo tako bomo lahko uresničili načelo, naj štipendirajo le resnično sposobni. Gre torej za ust-varjanje enakih startnih osnov za vse — za soci-alno šibkejše in za tista področja, ki so v zadnjih letih nazadovala, to so delavska središča in manj razvita  področja   Slovenije.
TRIBUNA: Kakšen je po tvojem mnenju ton manisestacij slovenske kulture ob češkoslovaški krizi?
DOLANC: Mislim, da o nekakšnem posebnem tonu manifestacij slovenske kulture ob češkoslova-ški krizi ne moremo govoriti. Kolikor poznam kul-turne kroge in ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, se njihove reakcije ob agresiji ZSSR na ČSSR niso razlikovale od reakcij ostalih slojev in struktur v Sloveniji in Jugoslaviji. Splošna karektiristika je enotna obsodba agresivne politike SZ in še ostrejši odpor proti ideologiji stalinizma, najsi bi se poja-vila kjerkoli in v kakršnikoli obliki. čudi me, za-kaj to \T3rasanje sploh postavljaš. Ali mogoče mi-sliš, da so v Sloveniji ali dragje sile, ki bi sloven-skim kulturnim krogom hotele pripisati kakšna drugačna stališča? če so, potem mislim, da gre za insinuacije ali pa za neznanje.
Gre pa lahko za drugo stvar. Odpor proti agre-siji in stalinizmu "ima lahko zelo različne oblike. Povsem se strinjam z govorom Staneta Kavčiča v skupščini; takrat je govoril o totalnem odporu zo-per eventualno okupacijo, govoril je tudi o različ-nih oblikah tega odpora. Možno je, da so reakcije nekaterih kulturnih delavoev bile po obliki različne od tistih, ki so se v naši javnosti najbolj mandfesti-rale; vendar, če razumem, v čem je bistvo kulture, humanizma in svobode umetniškega ustvarjanja, potem mislim, da je to najmanj združljivo z ideo-logijo  stalinizma.
TRIBUNA:  Komu  predajaš  štafeto?
DOLANC: Frančku Mirtiču, sekretarju mestne-ga  komite.ia  ZKS  Ljubljana.
Razgovor je  pripravil  Dimitrij  Rupel
V prihodnji številki bo odgovarjal Franeek Mirtič
19
Približno dvajset lep po izidu in petnajst let pred naslovno letnico, se je svet znašel v položaju, ki sam po sebi aktualizira Orvvellovo vizijo bodoč-nosti,   podano  v   utopističnem  romanu  »1984«.
Orwellov svet je leta 1984 razdeljen na približ-no tri enako velike svetovne države, v katerih vla-da enak družben red in njihova teritorialna razde-litev ustreza nekako današnji razdelitvi vplivnih področij med Sovjetsko zvezo, ZDA in Kitajsko. Te tri velesile so med seboj nenehno v vojni za če-trti svet, kd leži med njimi in nima jasno začrta-nih meja, ker neprestano menja gospodarja, ne da bi prišel v trajno last enega izmed njih. Pravza-prav- tem super državam niti ne gre za dokončno zmago v tej vojni ali za dokončno podreditev tega sveta — vojskovanje ima svoj temelj v sami no-tranji stmkturi oblasti in v ekonomiji teh držav. Družbend red, ki vlada v teh deželah (model ene nam lahko služi tudi kot model ostalih dveh), se imenuje sociaizem, vendar pa nima skoraj nič skupnega z nobenim projektom razvoja socializma danes. Orwellov socializem bodočnosti ni nič dru-gega kot do skrajnih konsekvenc dosledno izpeljan totalitarizem in permanentno vojno stanje omogo-oa temu totalitarnemu sistemu nenehno ohranjanje budnosti množic, njihove organiziranosti, vojne psi-hoze, ki omogoča z dernagoškimi sredstvi obračati pozornost množic stran od njihovih lastnih no tranjih problemov, krepiti patriotizem in privrže-nost oblasti, ki vodi pravično vojno, in končno v imenu vojne ohranjati množice v stalnem pomanj-kanju na račun oborožitve in preskrbe vojske, kar rešuje problem hiperprodukcije na eni strani: na drugi strani pa onemogoča izboljšanje materialne-ga položaja množic, ki bi slej ko prej dvignil tudi njihov duhovni nivo, kar bi moglo ogroziti oligar-hično oblast manjšine. Tako dobi Orwellova parola VOJNA IN MIR svoj smisel in pomen tudi za naš cas. Politična praksa na vzhodu in na zahodu nam nudi dovolj primerov, ko so družbene skupine na oblasti poskušale reševati politične in ekonomske krize v svoji deželi s tem, da so usmerile pozornost ranožic navzven, v mednarodno politiko. Naj ome-nim samo golistično politiko v Franciji, pohtično Drakso Kitajske in končno nenehno usmerjanje usmerjanje pozornosti ljudskih množic v deželah varšavskega pakta na zunanjo nevarnost v obliki revizionizma, imperialistične diverzije, cionizma, nemškega revanšizma in končno nevarnosti kontra-revolucije, kar je pripeljalo tudi do avgustovskih dogodkov na Češkoslovaškem. Nenehne lokalne voj-ne, ki se netijo že ves čas po drugi svetovni vojni na raznih koncih sveta, se pravi v času, ki naj bi bil čas miru, so dejansko zagotovitev miru v osta-lem svetu, nenehna grožnja, da bi katera teh lokal-nih vojn prerasla v svetovno, pa omogoča politično strukturo sveta, ki temelji na hladni vojni med blokoma, atomskem oboroževanju, ekonomski di-skriminaciji razvitih do nerazvitih na eni in tihem sporazumevanju na drugi strana. Eno sovjetskih opravičil vojaške intervencije v ČSSR, češ da je ta akcija služila tudi utrjevanju miru v Evropi in na svetu, tako pomeni transformacijo Orwellovega pa-radoksa VOJNA JE MIR v dejanskost nekega sveta, ki trdi o sebi, da je human in razumen.
Totalitarna družba Orwellove vizije temelji na kolektivizmu, ki pod krinko ekonomske enakoprav-nosti skriva v sebi permanentno ekonomsko neena-kopravnost, na kolektivizmu, ki ga je ustvarila oli-garhija, da bi tako postala dejanski lastnik vsega družbenega bogastva, kajti privatna lastrvina je bila odpravljena. Takšen kolektivizem (ko je bil uve-den) potrebuje samo še mehanizem oblasti, ki bo prav zaradi oblasti same ta družbeni red ohra-njal in krepil oblast maloštevilne elite. Izrecno e ;3oudarjena različnost z vsemi dotedanjimi tota. ->arnimi sistemi vključfto nacizem, fašizem in stalin -zem, ker so se ti sistemi preteklosti zadovoljevali zgolj s fizično pokornostjo množic, so ga dopustiL, da se je ohranil, pa čeprav le v maloštevilnih gla-vah, skepticizem in liberalizem, kar je slej ko prej pripeljalo celoten sistem V neučinkovitost in končno v propad. Orwellovi oblastniki, to je Stranka, ki :e dejanski gospodar nad družbo in je organizirana po h-ierarhičnem principu, pa se ne zadovoljuje zgolj s fizično pokornostjo članstva (nečlani so raja in so brez veljave, ker so pahnjeni na stopnjo živali, ki dela), marveč hočejo imeti tudi popolno kontrolo nad človeško mislijo, kajti ta je edina, ki bi mogla ogroziti Strankino oblast. Pod geslom NEVEDNOST JE MOC se trudi torej za popolno podreditev mišli in ima v ta namen na voljo veli-kanski aparat ljudi in tehničnih sredstev, ki z me-todami zavestnega ponavljanja zgodovine, z dezin-formiranjem, demagogijo, sejanjem nezaupanja itd., sistematično spreminja celotno strukturo mišljen.ia ljudi — v skladu z interesi Stranke, to je oblasti.
Orwellova vizija grozljivo združuje v sebi neko zgodovinsko izkušnjo, in če je morda še do nedav-nega obstajala iluzija, da nekje na vzhodu, sicer počasi, toda zanesljivo nastaja nekaj, kar bo nekoč naš »totalitaristični svet tehnološke razumnosti« (kakor ga imenuje Herbert Marcuse) pripeljalo v neko novo kvaliteto, v neki humanizem — to je socializem v emfatičnem pomenu besede, to so nedavni češkoslovaški dogodki za dolgo časa te ilu-zije razbili. Oba glavna družbeno-ekonomska in po-litična sistema, ki si danes stojita nasproti, teme-ljita na hierarhični družbeni strukturi in sicer na eni strani na ekonomski družbeni hierarhiji in na drugi strani na institucionalni družbeni hierarhiji. Edina možnost in obenem pogoj za obstoj vsake kierarhije pa je popolno status quo v produkcijskih jn iz njih izvirajočih družbenih odnosih znotraj sistema, ki je uvedel in omogoča hierarhičnc družbeno ureditev. In prav tukaj se pokaže vsa pomembnost in aktuanlost Orwellove analize me-tod, ki omogočajo ne le oblastnikom bodočnosti, temveč tudi oblastnikom sedanjosti ohranjati sta-l     tus quo, ki ima pod krinko svabode in enakoprav-



IN NAŠ ČAS
»Mišljenje   je   pravzaprav   negacija   tistega,   kar je neposredno pred nami.«
G. W. F.  Hegel
nostd. Na videz absurdne in nemožne metode Orwel-lovih oblastnikov se izkažejo kot možne, še več, morda po formi različne od današnjih, se izkažejo v svojem notranjem principu enake in nič bolj usodne   od   današnjih.
Vsi se danes zavedamo moči in pomembnosti učinka sredstev javnega obveščanja na mišljenje ljudi in sodobna politična praksa ta sredstva s pri-dom uporablja. Ljudje pred temi sredstvi slej ko prej popustijo in dovolijo, da ta sredstva mislijo namesto njih in za njih in jim nato — ko mati daje dojenčku prežvečeno hrano, da laže prebavlja
— sennrajo »resnico«, ki zaradi pomanjkanja kritič-nosti odtujenega množičnega človeka, postane za tega človeka dejanskost. Na ta način preobli-kovana struktura mišljenja, ki mu je bila vzeta spo-sobnost kritičnosti, ob nenehn-i budni kontroli razi-skovalcev javnega mnenja, postane izročena na mi-lost in nemilost vladajočim družbenim skup-inam, ki ga po mili volji oblikujejo in vodijo v skladu s svo-jimi interesi. Kot primer naj bo Springerjev kon-cern v ZR Nemčiji, ki nadzoruje okoli 80 % nem-škega dnevnega in periodičnega tiska m s svojim tendencioznim pisanjem sistematično kroji nemško javno mnenje, nenehno ustvarjajoč psihozo lova na čarovnice, pod firmo »rdeče nevarnosti« potem, ko je z narejeno domačnostjo ter v imenu resnice in objektivnosti zavladal samoljubnemu zdravemu razu-mu nemškega malega človeka. Ko so berlinski štu-dentje sprožili ofenzivo prota načinu delovanja tega tiska in hkrati s tem napadli celotno strukturo nem-ške družbe, so bile rezultat tega krogle, izstreljene na njihovega voditelja Rudija Dutchekeja, potem ko je neki vneti bralec revije »Stern« svetoval ber-linski policiji, naj pri razganjanju študentskih de-monstrantov uporablja namesto gasilskih brizgaln metalce plamenov. Primer nam jasno kaže, da zdrava pamet ne izbira sredstev in ne pozna milosti, kadar se čuti ogroženo v svojem samoohrariitvenem na-gonu.
ce je za zahod pri krojenju javnega mnenja značilna določena rafiniranost, ki je zaradi demo-kratičnih tradicij zahodnega človeka tudi nujna in kljub svoji prozornosti zaradi subtilnosti prijema največkrat izredno učinkovita, pa je na vzhodu po stala popolnoma odveč zaradi zaprtosti nasproti zunanjemu svetu, zaradi centraliziranega državnega upravljanja in cenzure. Krojenje javnega mnenja skozi desetletja na osnovi sistematičnega ponareja-nja dejstva zatiranja svobode govora, mišljenja in duhovnega ustvarjanja sploh, je pripeljalo milijon-ske množice v popolno dezinformiranost, neosve-ščenost in nemožnost objektivne presoje, kar je omogočilo ohranitev na birokratsko-etatističnemprin-cipu osnovnih političnih in ekonomskih struktur v teh državah. Orwellovo geslo NEVEDNOST JE MOč je tako v teh državah dobilo svojo polno veljavo, kajti — za čigavo in za kakšno vrsto moči na račun nevednosti gre? Dejansko gre za moč vladajočih nad viadanimi množicami, pod pretvezo, da gre za moč množic. Odtrgati množice od ustvarjalne, kritične in negativne družbene misli, pomeni to misel osa-miti, ji vzeti materialno osnovo in jo na ta način prignati in zapreti v golo abstrakcijo ter jo nato pred množicami kot takšno diskvalificirati. To je dejanski cilj in osmislitev teženj ohranjanja množic v nevednosti in neosveščenost4. Tako postane Marxo-va misel, da »teorija postane materialna sila takoj, ko zajema množice«, čista nemožnost, kajti pot teo-rije k množicam in pot množic k teoriji se je zaprla tisti hip, ko so množice dobile za domačo rabo od oblasti v dar univerzalno in za večne čase veljavno teorijo, kot naj ostane za večne čase veljavna tuda institucionalna družbena struktura
Toda dejtsvo je, da se kritična in ustvarjalna človeška misel še ni vdala. Pri Orwellu se Ijudje, ki bi utegnili misliti in tako ogrožati Strankino oblast, preprosto preselijo v nebivanje, so eleminirani- V na-šem svetu je zahod na videz tolerantnejši od vzhoda, toda le na videz. Ko postane misel toliko radikalna, da groz-i prerasti v materialno silo in ko ni več kup-ljiva z denarjem, se znajde glava, ki to misel pro-izvaja... v nevarnosti, da bo odstranjena s silo. Ko apologija v teoriji ne zadostufe več se pojavi potreba po apologiji z »radikalnejšimi« sredstvi, in rezultat takšne prakse je smrt obeh Kennedyjev, umor Mar-tina L. Kinga, Che Guevare, atenta na Dutchekeja in grožnja sedemdesetletnemu filozofu Herbertu Marcu-seju, prav tako tudi stalinistične čistke nekoč, danes pa sodni procesi in družbena diskvalifikacija. To so dejstva, ki najbolje izražajo strah družbenih skupin na oblasti pred človeško mislijo in osmišljajo »here-tično« in »nevarno« Blochovo misel, da »to, kar je, ne more biti resnično«. Za vse skupine na oblasti, za ceno njihovega obstoja, to raora biti resnično, takšno pa bo postalo, brž ko bo eleminirana in one-mogočena kritična človeška misel, ki bi razkrivala to mistificirano podobo sveta. Orwellovi oblastniki so to nevarnost spoznali, zato so svojo oblast za-varovali s tem, da so ustvarili takšne metode kon-trole mišljenja, ki jim omogočajo v kali zatreti vsak poskus, da bi se misel individaalizirala in tako grozila porušiti obstoječi red. Kaže, da tudi seda-njost v mnogočem ne zaostaja za prihodnostjo.
Doseči uniformnost mišljenja v določeni družbi pomeni vsdliti institucionalizirano mišljenje množi-cam, kar oblastnike, ki so to mišljenje skrojili, po oblašča, da nastopijo sedaj kot dejanski branilci jav-nih interesov, kar spet pomeni, da - lahko v imenu večine razglase akcijo, naperjeno proti njim. za akcijo, naperjeno proti interesom množic. Tako po-stane fraza »javni red in mir« relikvija, v imenu katere so pooblaščeni z ognjem in mečem zadušiti vsak poskus boja proti njim, pa naj bodo to demon-stracije, stavke ali oborožene vstaje. Vietnam in ČSSR 1968 sta le dva najbolj drastična primera takšne prakse, kajti dejansko se za navideznim podrejanjem ožjih interesov širšim interesom skriva vselej pod-rejanje širših interesov ožjim interesom... Takšna politična praksa nujno izhaja iz celotne strukture modernega sveta, razdeljenega na dva bloka z različ-nima družbeno-ekonomskima sistemoma, in iz neneh-nega strahu, da bi ena stran postala toliko močnejša, da bi ogrožala ne samo interesne sfere druge, mar-več  tudi  njo  samo.
Orwellova vizija se nam torej ne razkriva zgolj kot svarilo pred bodočnostjo, temveč in predvsem kot kritika sedanjosti- Edina možna alternativa v se-danjem položaju je nenehna kritika vsega obstoje-čega, negativnosti mišljenja in nenehno dialektično preraščanje protislovnosti našega sveta ali, kakor pravi Marcuse: »Moč negativnega mišljenja je gi-balna sila dialektičnega mišljenja, kadar se uporab-lja kot orodje za analizo sveta dejstev v smishi nje-gove notranje nezadostnosti.«
Sašo   šrot
Franz Kaf ka
AMERIKA
Kafkov manuskript nima naslova. V razgovoru je knjigo navadno imenova! »amerikan scher Roman« (amerikanski roman), pozneje pa v separatni izdaji kar enostavno Der Heizer (Kurjačj, po začetnem poglavju. Kafka je večkrat izrekel prepričanje, da je roman »svetlejši« in da nosi v sebi več upanja kot vse, kar je kdajkoli napisal. AMERIKO je ustvaril »aus der Sehnsucht nach Freiheit und fernen Landern« (iz hrepenenja po svobodi in daljnih deželah), kot se je sam često izrazil. Popolnoma nepričakovano pa je s pisanjem romana odnehal. Roman je ostal tako nedokončan. Čisto gotovo je, da po svoji notranji določitvi sovpada s Procesom (Prozess) in Gradom (Schloss), s katerima tvori kronološko-logično zaporedje, zbir komuniciranja, ki presega meje razumsko dojem-Ijivega, »hen« izvirnega doživljanja: Trilogie der Einsamkeit. Temeljna Tujost in Izoliranost znotraj človekovega bivanja v svetu in med Ijudmi je osnovna in vodiina tema trilogije. Nedorečena situacija Obtoženca v Procesu, podoba geometra, ki pooseblja izvorno Tujost in Odtujenost v Gradu, zapušče-nost in Nemoč mladeniča v AMERIKI: to so tri karakteristike, ki družijo Kafkovo čisto umetnost in Kafkovo simbolično  izrekanje  resničnosti  ter  segajo prav v korenine novodobne miselne stmkture.
A. M.
KURJAČ
Ko se je šestnajstletni Karl Rossman (katerega so revni starši poslali v Ameriko, ker ga je neka služkinja zapeljala in dobila z njim otroka) z ladjo, ki je že zmanjševala hitrost, zapeljal v newyorško pri«tanišče, je zagledal Kip svobode — precej dolgo ga je že opazoval — v sončni svetlobi, ki je nepriča-kovano postala močnejša. Njena roka z mečem se je znova dvigala kvišku in okoli njene postave je pihal svoboden zrak.
»Tako visoko!« si je rekel in bilo je, kot da sploh ni mislil na odhod. Medtem pa ga je naraščajoča mno žica nosačev, ki je hitela mimo, polagoma potisnila prav do ladijske ograje.
Neki mlad moški, s katerim se je med vožnjo le površno spoznal, mu je med tem, ko je šel mimo, dejal: »Kaj se vam ne da izstopiti?« Saj sem vendar pripravljen,« se mu je nasmehnil Karl. Iz prešerne veselosti, in ker je bil močan mladenič, je svoj kov-ček dvignil na rame. Toda ko je pogledal za znancem, ki je s palico nekoliko mahal okoli sebe in se je že oddaljeval, je osupel opazil, da je spodaj v ladji po-zabil svoj dežnik. Hitro je naprosil znanca, ki ni bil ravno pripravljen za prijaznost, naj za trenutek po-čaka pri njegovem kovčku, pogledal je še okoli sebe, da bi se pri povratku znašel in odhitel. Spodaj pa je na nesrečo našel hodnik, ki bi mu pot zelo skrajšal, zaprt, kar je bilo verjetno" potrebno v zvezi z iskr-cavanjem potnikov. Tako je bil prisiljen iskati stop-nice, ki so si vedno znova sledile skozi neprestano zagrajene hodnike, skozi prazno sobo z zapuščeno pisalno mizo, dokler v resnici ni popolnoma zašel, kajti pot, po kateri je stopal, je prehodil le enkrat ali dvakrat, in še to vedno z večjo družbo. V svoji nebogljenosti — ker ni srečal nobenega človeka in ker je nad sabo slišal le trume tisočerih človeških nog ter je iz daljave kakor rahel šum začutil, kako je poslednji delavec opazoval že ustavljene stroje — je, ne da bi premišljal, začel trkati na neka majhna vrata, pri katerih se je zaustavil v svojem tavanju.
»Saj je odprto,« je nekdo zakričal od znotraj, in Karl se je, ko je odpiral vrata, pošteno oddahnil. »Za-kaj tako neumno trkate na vrata?« je vprašal velikan-ski človek, ki je Karla komajda pogledal. Skozi od-prtino v ladijskem krovu je padala mračna, zgoraj na ladji že zdavnaj izrabljena svetloba, v obžalovanja vredno kabino, v kateri so tesno drug poleg drugega, kot da bi bili spravljeni v »kladišču, stali postelja, o-mara, stol in mož. »Zašel sem,« je dejal Karl, »med vožnjo sploh nisem opazil, da je ladja grozljivo veli-ka.« »Da, imate prav,« je rekel mož nekoliko ponosen in se ni prenehal ukvarjati s ključavnico majhnega kovčka, na katero je vedno znova pritiskal z obema rokama. »Toda pridite vendar noter,« je dalje dejal mož, »ne boste vendar stali zunaj.« »Ne motim?« je vprašal Karl. »Ah, kako bi vendar motili!« »Ste Ne-mec?« se je Karl še skušal zavarovati, ker je veliko slišal o nevarnosti, ki pretijo novodošlim v Ameriki, med njimi so posebno nevarni Irci. »Sem, sem,« je rekel mož. Karl se je še obotavljal. Tedaj pa je mož nepričakovano zgrabil kljuko in z vrati, ki jih je ur-no zaklenil, potisnil noter tudi Karla. »Ne trpim, če mi kdo s hodnika gleda noter,« je rekel mož, ki se je znova začel ukvarjati s svojim kovčkom, »tu vsak-do teče mimo in pogleda noter, to bi zdržala le de-setina.« »Toda hodnik je vendar popolnoma prazen,« je dejal Karl, ki je neugodno stisnjen stal ob postelj-nih podbojih. »Za zdaj,« je rekel mož. »Saj gre ven-dar za zdaj,« je mislil Karl, z možem je težko govo-riti. »Zlezite vendar na posteljo, tu imate več prosto-ra.« je dejal mož. Karl se je splazil na posteljo, ka-kor je pač šlo, in se glasno smejal pri prvem brez-uspešnem poskusu, da bi se zavihtel preko. Komaj
je bil v postelji, je zavpil: »Za božjo voljo, saj sem vendar papolnoma pozabil na svoj kovček!« »Kje ne-ki je?« »Zgoraj na palubi, neki znanec pazi nanj. Ka-ko se le imenuje?« In iz skrivnega žepa, katerega mu je mati všila v podlogo suknje, je potegnil vizitko. »Butterbaum. Franz Butterbaum.« Kovček nujno po-trebujete?« »Seveda.« »Zakaj pa s\e ga potem pustili tujcu?« »Spodaj sem pozabil dežnik in sem stekel ponj, nisem ga hotel vlačiti s seboj. Potem sem se pa še tu izgubil.« »Ste sami? Brez spremstva?« »Da, sam.« »Morda bi se lahko povezal s tem možem,« je v Karlu preblisnila misel, »kje bi zdaj dobil boljšega prijatelja.« »In zdaj ste izgubili še kovček. Da o dež-niku sploh ne govorim.« In mož se je usedel na stol, kot da je ta Karlov problem pri njem zbudil neko-liko zanimanja. »Toda prepričan sem, da kovček še ni izgubljen.« »Verovanje zveliča,« je dejal mož in se krepko popraskal po temnih, kratkih, gostih laseh, »na ladji se s pristanišči menjajo tudi običaji.« »V Hamburgu bi vaš Butterbaum kovček morda stražil, tu pa najbrž o obeh ni več nobenega sledu.« »Tedaj nioram vendar takoj gor,« je dejal Karl in pogledal okoli sebe, kako bi lahko prišel ven. »Le ostanite,« je rekel mož in ga z roko surovo sunilnazaj v posteljo. »Zakaj pa?« je Karl nejevoljno vprašal. »Zato, ker nima smisla,« je dejal mož, »čez hip grem tudi jaz, potem greva oba.« »Če je kovček ukraden, ni nobene pomoči več, če pa ga je mož pustil tam, ga bova, ko bo ladja popolnoma izpraznjena, tem laže našla. Rav-no tako tudi vaš dežnik.« »Se spoznate na ladji?« je vprašal Karl nezaupljivo in zdelo se mu je, da bi bila sicer prepričevalna misel o njegovih stvareh lahko skrita past. »Jaz sem vendar ladijski kurjač,«. je de-jal mož. »Ladijski kurjač ste!« je radostno zavpi] Karl, kajti to je preseglo vsa njegova pričakovanja. Naslanjajoč se na komolce je moža pogledal od bli-že. »Prav v izbi, kjer sem spal s Slovakom, je bila v ladijskem krovu načeta odprtina, skozi katero se je videlo v prostor s stroji.« »Da, tam sem delal,« je de-jal kurjač. »Vedno sem se tako zelo zanimal za teh-niko,« je rekel Karl, ki je zastal v določenem toku mi-sli, »in gotovo bi pozneje postal inženir, če bi mi ne bilo treba potovati v Ameriko.« »Zakaj pa ste morali potovati?« »Ah, kaj,« je rekel Karl in z ramen odvr-gel vso preteklost. »Je že bil kakšen vzrok,« je dejal kurjač, in ni se prav vedelo, ali je hotel s tem zah-tevati ali pa odvrniti zgodbo. »Zdaj bi lahko bil tudi jaz kurjač,« je dejal Karl, »mojim staršem je seveda čisto vseeno, kaj bom.« »Moje mesto bo prosto,« je rekel kurjač, in zavedujoč se tega je dal roke v hiač-na žepa, in noge, ki so tičale v nagrbančenih usnje-nih železnosivih hlačah, je vrgel na posteljo, da bi jih iztegnil. Karl se je moral pomakniti bolj k steni. »Zapuščate ladjo?« »Da, danes odrinemo.« »Zakaj pa? Vam ne ugaja?« »Ja, takšne so razmere. Nič več se ne odloča o tem, če nekomu nekaj ugaja ali ne. Mi-slite resno o tem, da bi bili kurjač, toda ponavadi se zgodi, da najlaže postanete prav to. Torej, jaz vam odločno odsvetujem. če ste hoteli študirati v Evropi, zakaj pa nočete tukaj? Ameriške univerze so vendar neprimemo boljše od evropskih.« »Saj je mogoče,« je dejal Karl, »toda za študij nimam skoraj.nie de-narja. Sicer sem čital o nekom, ki je čez dan delal v tovarni in ponoči študiral, dokler ni postal doktor ali župan, toda zato je vendar potrebno veliko vztraj-nosti, ali ne? Bojim se, da mi te primanjkuje. Poleg tega nisem bil nikakršen posebno dober učenec, slo-vo od šole mi resnično ni bilo težko. In šole tukaj so morda še strožje. Angleško skorajda ne znam. Sploh pa mislim, da so tu zelo proti tujcem.« »Ste to tudi že izkusili? Na, potem je dobro. Potem ste moj mož. Vidite, smo pač na nemški ladji, ta pripada li-niji Hamburg—Amerika, zakaj nismo tu samo Nem-ci? Zakaj je višji strojnik Romun? Imenuje se Schu-bal. To je vendar neverjetno. In ta pasji sin zatira nas Nemce na nemški ladji! Ne mislite,« sapa mu je pošla, z rokami se je obotavljal, »da tožim, da bi to-žil. Vem, da nimate nikakega vpliva in ste sami ubog fantič. Toda, preveč je!« In s pestjo je večkrat udaril po mizi ter medtem, ko je udarjal, ni premaknil z nje oči. »Služil sem vendar že na tako veliko ladjah,«
— in imenoval je dvanajst imen eno za drugim, kot da bi bila ena beseda, Karl je bil že popolnoma zme-den, — »in se odlikoval, bil sem pohvaljen, bil sem delavec po okusu svojega kapitana, na eni in isti tr-govski jadrnici sem bil celo nekaj let,« — vzdignil se je, kot da bi bil to vrh njegovega življenja, — »in tu, na tej omari, kjer je vse urejeno kot na vrvici, kjer ne zahtevajo nikakega dovtipa, tu nisem zmo-žen, tukaj Schubalu stojim vedno na poti, sem le-nuh, zaslužim, da me vržejo ven in dobim svoje pla-čilo iz milosti. Razumete to? Jaz ne.« »Tega ne bi smeli dopustiti,« je dejal Karl razvnet. Karl je sko-raj izgnbil občutek, da je bil na negotovih ladijskih tleh, ob obali neznane zemlje, tako domače mu je bilo pri srcu tukaj na kurjačevi postelji. »Ste bili že pri kapitanu? Ste pri n.jem že iskali pravico?« »Ah, pojdite, pojdite raje stran. Nič več vas nočem tukaj. Ne poslušate, kaj vam govorim, in mi dajete nasvete Kako pa naj bi šel h kapitanu!« In utrujen s<e je kur-jač zopet usedel ter obraz položil v roke.
»Boljšega sveta mu ne morem dati,« si je dejal Karl. In nasploh se mu je zdelo, da bi bilo bolje, če bi šel po kovček, namesto da tu daje nasvete, ki so povrhu še neumni. Ko mu je oče za vedno predajal kovček, ga je v šali vprašal: »Kako dolgo ga bos imel?« in zdaj je bil ta zvesti kovček v resnici raor-da že izgubljen. Edina preostala tolažba je bila, da bo oče o njegovem sedanjem položaju komaj kaj lah-ko izvedel, morda edinole, če bo hotel poizvedovati. Ladijska družba lahko pove le to, da je šel z njimi do New Yorka. Karlu je bilo žal, da stvari iz kov-čka ni uporabil, kljub temu, da bi bilo na primer že zdavnaj treba zamenjati srajco. Tukaj je torej var-čeval na nepravem mestu: zdaj, ravno na začetku njegove kariere, ko bi bilo potrebno, da nastopi v čisti obleki, se mora pojaviti v umazani srajci. Dru-gače izguba kovčka niti ne bi bila tako pomembna, kaj-ti obleka, ki jo je nosil na sebi, je bila celo boljša od tiste v kovčku, ki je bila pravzaprav le zasilna ob-leka, katero je morala mati krpati še tik pred odho-!om. Zdaj se je tudi spomnil, da je bil v kovčku še kos veronske salame, kfrnu jo je rnati kot posebno darilo položila v kovček. Od te salame je mogel po jesti le majhen del, kajti med vožnjo je bil popoino ma brez teka, in juha, ki so jo delili v podpalubju, mu je v celoti zadostovala. Toda zdaj bi imel salamo rad pri roki, da bi jo poklonil kurjaču. Kajti take l.ju-di je lahko pridobiti, samo če jim stisneš v roke ka-kršnokoli malenko^t. To je Karl vedel od svojega očeta, ki si je z delitvijo cigar pridobil vse nižje us-lužbence, s katerimi je imel poslovne stike. Zdaj pa je imel Karl le še denar, ki bi ga lahko podaril, le-te-ga pa se — če je morda že izgubil kovček — začasno ni hotel pritakniti. Ko se je z mislimi ponovno vrnil h kovčku, ni mogel več razumeti, zakaj ga je ined vožnjo tako pazljivo stražil, da ga je straža skoraj stala spanje, če je zdaj pustil, da so mu taisti kov-ček tako ziahka odvz^li. Spominjal se je petih noči, v katerih je neprestano sumil nekega malega Slova-ka, ki je ležal dvoje ležišč bolj levo od njega, da meri na njegov kovček. Ta Slovak je prežal samo na to, da bi Karl končno, od onemoglosti za trenutek zadre-mal, da bi tako lahko z dolgo palico, s katero se je caz dan vedno igral ali se uril, potegnil kovčeknasvo jo stran. Slovak je bil podnevi videti dovolj nedolžen, toda komaj je prišla noč, se je od časa do časa dvi-gnil s svojega ležišča ter žalostno pogledoval Karlov kovček na drugi strani. To je Karl lahko popolnoma razločno spoznal, kajti vedno je kdo, tu in tam, z nemirom izseljenca prižgal majhno luč, kljub temu, da je bilo to po ladijskem pravilu prepovedano, ter poskušal razrešiti nerazumljive prospekte izseljeni-ških agentur. če je bila taka luč v bližini. potem je lahko Karl nekoliko razločil postave, če pa je bila luč v daljavi ali pa je bilo temno, potem je moral dobro odpreti oči. Napor ga je močno izčrpal in je bil morda brezkoristen. Ta Butterbaum, ko bi ga mo gel še enkrat kjerkoli srečati!
V tem trenubku so daleč zunaj, v dosedanji po poln mir, zadoneli majhni kratki udarci, kot da bi bili od otroških nog, prlhajali so bliže z okrepljenim
21
zvokom in zdaj so bili kakor miren pohod mož. O-eitno so šli, kar je bilo v tesnem hodmku naravno, v vrsti, slišati je bilo žvenketanje, kot da bi imeli orož-je. Karl, ki je bil že skoraj na tem, da se iztegne po postelji, ker pač že dolgo ni spal od skrbi za kovček in Slovaka, se je prestrašil in sunil kurjača, da bi le-ta končno postal pozoren, kajti zdelo se je, da je sprevod ravnokar dosegel vrata. »To je ladijska ka-pela,« je rekel kurjač, »ti so zgoraj lgrali in se pri-pravljajo za odhod. Zdaj je vse končano in midva lahko greva. Pridite!« Prijel je Karla pod roko, še v zadnjem trenutku vzel s stene nad posteljo podobo matere božje in jo zatlačil v naprsni žep, pograbil svoj kovček in s Karlom urno zapustil kabino. »Zdaj grem v pisarno in bom gospodom povedal svoje mne-nje. Nobenega potnika ni več tu, na nič se ni treba ozirati.« To je kurjač ponovil na različne načine. Med hojo je hotel z brco v stran pohoditi podgano, ki mu je prekrižala pot. Vendar mu to ni uspelo, podgana se je le hitro pognala v luknjo, ki jo je še pravočas-no dosegla. Naspioh je bil v svojih kretnjah počasen; čeprav je imel dolge noge, so bile vendarle pretež-ke. Šla sta skozi kuhinjski oddelek, kjer je nekaj de-klet v umazanih predpasnikih — polile so jih name-noma — v velikih kadeh čistilo posodo. Kurjač je po klical k sebi neko Lino, položil ji je roko okoli bo-kov in jo vodil del poti s seboj, medtem ko se je ona koketno stiskala k njegovi roki. »Zdaj bo izplačilo, greš z me-noj?« je vprašai. »Zakaj bi se trudila, raje mi prinesi denar sem,« je odgovorila, smuknila izpod njegove roke in stekla stran. »Kje pa si staknil tako lepega fanta?« je še zaklicala, a ni hotela odgovora. Slišal se je smeh vseh deklet, ki so prekinile svoje delo.
šla sta naprej in prišla do vrat, ki so imela zgo-raj majhno začelje, nosile so ga majhne pozlačene kariatide. Za ladijsko opravo je bilo to prav razsip-no. Kot je zapazil, Karl še nikoli ni bil v bližini tega mesta, ki je bilo verjetno namenjeno potnikom prve-ga in drugega razreda. Zdaj pa so, pred velikim či-ščenjem ladje, odstranili vrata, ki so ločila hodnike. V resnici sta srečala nekaj mož, ki so na ramenih nosili metle in pozdravljali kurjača. Karl je strmel nad velikim prometom, v podpalubju je o tem seve-da malo vedel. Vzdolž hodnikov so bile potegnjene žice električne napeljave in neprestano je bilo slišati majhen zvonec.
Kurjač je spoštljivo potrkal na vrata in ko je nekdo zavpii »Noter!«, je z gibom roke pozval Karla, naj brez strahu vstopi. Ta je tudi vsfcopil, a je ostal pri vratih. Pred tremi okni sobe je videl valove mor-ja, in ob opazovanju njihovega veselega gibanja mu je srce močno udarjalo, kot da bi pet dolgih dni ne-prenehoma ne giedal le morja. Velike ladje so vza-jemno sekale poti in udarci valov so šli le tako da-leč, kolikor jim je to dopuščala njihova teža. Ce si priprl oči, se je zdelo, da se ladje rnajejo zgolj zara-di teže. Na jamborih so nosile ozke, toda dolge za-stave, ki so bile med vožnjo sicer prepovedane, a so se kljub temu pregibale sem ter tja. Zadoneli so po-zdravni streli, verjetno z vojne ladje; topovske cevi neke takšne, ne predaleč mimo vozeče ladje, lesketa-joč z odsevi svojega jeklenega plašča, so bile varova-ne z varno, gladko in vendar ne vodoravno vožnjo. Ladjice in čolne si lahko, vsaj do vrat, opazo-val le v daljavi, kako so množično priplule v vrzeli med velikimi ladjami. Zadaj za vsem tem pa je stal New York in gledal Karla s stotisočimi okni svojih nebotičnikov. Da, v tej sobi je vedel, kje je bil.
Ob okragli misi so sedeli trije gospodje, od ka-terih je bil eden laclijski oficir v modri ladijski uni-formi, ostala dva pa sta bila uradnika pristaniškega urada, oblečena v črne ameriške uniforme. Na mizi so ležali visoko naloženi različni dokumenti, katere je oficir s peresom v roki najprej hitro prebral, da jih je potem podal drugima dvema, ki sta zdaj brala zdaj ekscerpirala zdaj vlagala v aktovko.
Ob oknu je na pisalni mizi sedel s hrbtom obr-njen proti vratom manjši gospod, ukvarjajoč se z ve-likimi folianti, ki so bili drug ob drugem razvršče-ni na močni knjižni polici; ta ie v višini glave visela pred njim. Poleg njega je stala odprta, vsaj na prvi pogled prazna blagajna.
Drugo okno je bilo prazno in je dajalo boljši razgled. V bližini tretjega okna pa sta stala gospoda in se polglasno pogovarjala. Eden izmed njiju je slo-nel poleg okna, tudi on je nosil ladijsko uniformo in se igral z ročajem meča. Tisti, s katerim je govoril, je bil obrnjen k oknu in je tu pa tam z gibom roke ali telesa odkril del vrste odlikovanj na prsih sogovor-nika. Bil je v ivilu in v rokah je držal tanko bambu-sovo paličico.
Karl ni imel dovolj časa, da bi si vse to ogledal, kajti kmalu je stopil k njima sluga in se s sprašujo-čim pogledom zazrl v kurjača, kot da ta ne spada sem. Kurjač je odgovoril, tako tiho, kot je bil vpra-šan, da želi govoriti z gospodom višjim blagajnikom. Sluga je za svoj del z gibom roke zavrnil prošnjo, a je kljub temu, izogibajoč se okrogle mize v velikem loku, po prstih odšel h gospodu s falianti. Ta gospod — to se je razločno videlo — je naravnost odrevenel nad služabnikovimi besedami, toda končno se je ven-darle obrnil k možu, ki je želel govoriti z njim. Kri-leč z rokami je nato odšel proti kurjaču in napol za-radi varnosti tudi proti služabniku. Nato se je sluga vrnii h kurjaču in mu v takšnem tonii, kot da bi mu hotel nekaj zaupati, dejal: »Takoj se poberite iz sobe! ;c
Fo tem odgovoru je kurjač pogledal navzdol pro-ti Ka-rlu, kot da bi bil ta njegovo srce, kateremu ne-mo toži svojo boleeino. Brez nadaljnjega razmišlja-nja se je Karl odtrgal od njega, stekel poprek sobe, se celo dotaknil oficirjevega stola, sluga je tekel z razširjenimi rokami, kot da bi lovil mrčes, toda Karl je prvi dosegel mizo višjega blagajnika. Trdno se je oprijel, za primer, da bi ga služabnik skušal odvleči.
Seveda je v sobi postalo takoj živahno. Ladijski oficir ob mizi je poskoeil, gospodje iz pristaniškega urada so mirno, toda pozorno gledali, gospoda ob ok-nu sta stopila drug k drugemu, sluga, ki je menil, da t-am, kjer so višji gospodje pokazali zanimanje, ni bil več na mestu, je stopil nazaj. Kurjač ob vratih je napeto čakal na trenutek, ko bi bila potrebna njego va pomoč. Končno se je višji blagajnik obrnil v svo-jem naslanjaču.
Karl je iz skrivnega žepa izbrskal svoj potni list in ga je odprtega — naaieaio nadaljnega predstavlja-nja — položil na mizo. Zdelo se je, da je bilo to viš-jemu blagajniku postranska stvar, kajti z dvema pr-stoma je potni list vrgel v straii, in potem je Karl, kot da bi bila ta formalnost opravljena v zadovoljst-vo višjega blagajnika, potni list zopet vtaknil v žep.
»Dovolim si reči,« je potem začel, »da se je po mojem mnenju kurjaču zgodila krivica. Tu je neki Schubal, ki ga preganja. Sam je služil že na mnogih ladjah, vse lahko imenuje, vsi so bili popolnoma za-dovoljni z njim, je deiaven, delo jemlje resno, in res-nično je nerazumljivo, zakaj bi ne ustrezal ravno na tej ladji, kjer služba vendar ni tako izredno težka recimo kot na trgovskih jadrnicah. To je le obreko-vanje, ki ga ovira pri njegovem napredovanju in ga spravlja ob priznanje, ki mu drugače prav gotovo ne bi ušlo. Povedal sem le na splošno o tej stvari, svo-je posebne pritožbe pa vam bo sam navedel.« S tem govorom se je Karl obrnil na vse gospode, kajti v resnici so vsi tudi poslušali, in bilo je verjetneje, da se najpravičnejši najde raed vsemi prisotnimi, kot pa da bi bil to ravno višji blagajnik. Vrhu tega je Karl iz prekanjenosti zamolčal, da pozna kurjača šele zelo malo časa. Sicer bi bil Karl mnogo bolje govoril, da ga ni motil rdeči obraz gospoda z bambusovo pali-čico, katerega je Karl s svojega sedanjega položaja prvič videl.
»Vse je od besede do besede resnično,« je dejal kurjač, še preden ga je kdorkoli kaj vprašal, še pre-den ga je sploh kdo pogledal. Ta kurjačeva prenaglje-nost bi bila lahko velika napaka, če se gospod z od-likovanji, ki je bil, kakor se je v tem trenutku posve-tilo Karlu, vsekakor kapitan, očitno ne bi zedinil sam s seboj, da bo kurjača poslušal. Iztegnil je namreč roko in zaklical kurjaču »Pridite sem!« s tako trdim grlasom, kot da bi udarjal s kladivom. Zdaj je bilo vse odvisno od kurjačevega vedenja, kajti o upravi-čenosti kurjačeve zadeve Karl ni dvomil. Ob tej pri-ložnosti se je na srečo izkazalo, da je kurjač videl že veliko sveta. Zgledno mirno je s spretnim prije-mom iz svojega majhnega kovčka vzel snopič papir-jev, prav tako beležnico, ter šel s tem, kar je bilo popolnoma razumljivo, mimo višjega blagajnika h kapitanu. Na okenski polici je dokazno gradivo raz-prostrl. Višjemu blagajniku ni preostalo nič drugega, kot da se je sam potrudil k njemu.»Mož je znan ner-gač,« je dejal v pojasnilo, »več je pri blagajni kot pa v strojnici. Schubala, tega mimega človeka, je spra-vil v obup. Poslušajte enkrat za vselej,« se je obrnil h kurjaču, »s to svojo vsiljivostjo ste šli resnično že predaleč. Kolikokrat so vas že vrgli iz prostorov, kjer izplačujejo, kako naj bi s svojimi neupravičenimi za-htevami zaslužili napredovanje! Kolikokrat ste od tam pršli v glavno blagajno! Kolikokrat so vam lepo rekli, da je Schubal vaš neposredni predstojnik, s katerim se lahko pogovarjate le kot podložnik! In zdaj ste prišli celo sem, ko je tu gospod kapitan, ne sramujete se nadlegovati celo njega, ampak si drz-nete kot naučenega zborovodjo vaših neslanih ob-tožb pripeljati s seboj tega malega, ki ga sploh prvič vidim na ladji!«
Karl se je siloma zadrževal, da ne bi skočil na-prej. Toda že je bil tu tudi kapitan, ki je rekel: »Po-slušajmo vendar tudi moža! Schubal se mi že tako zdi preveč samostojen, s čimer pa nočem ničesar reči v vašo korist.« Zadnje besede so veljale kurja-ču, bilo je seveda naravno, da se ni mogel kar takoj postaviti zanj, toda vse je kazalo, da je bil kurjač na pravi poti. Kurjač je začel s pojasnjevanjem, Schu-bala je imenoval »gospod«, s čimer se je že takoj na začetku zavaroval. Kako se je veselil Karl ob veliki zapuščeni mizi, višjega blagajnika, kjer je od samega veselja vedno znova potiskal navzdol tehtnico za pi-sma. — Gospod Schubal je nepravičen! Gospod Schu-bal daje prednost tujcem! Gospod Schubal je kurja-
ča izgnal iz strojnice m pustil, da je ta snažil stra nišča, kar go-tovo ni bil kurjacev posel! Nekoč bodG podvomili celo o vrlinah gospocia Schubala, ki je bil lahko prej navidezno resnično prvi. V tem trenutku se je Karl z vso silo zastrmel v kapitana, kot da bi bil ta njegov tovariš, samo da ne bi nekoliko nespre-tno kurjačevo izražanje vplivalo na njegovo naklo-njenost. Vendar iz govorjenja ni bilo izvedeti nič pravega, in čeprav je kapltan še vedno gledal predse, odločen, da bo kurjača tokrat poslušal do konca, se ostali gospodje vendarle postali nestrpni in kurjačev glas kmalu ni več neomajno vladal v prostoru. Go-spod v civilu je prvi, četudi prav narahlo, z bambu-sovo paličico udaril po parkem. Ostali gospodje so seveda gledali sem ter tja, gospodje iz pristaniškega urada, katerim se je očitno mudilo, so ponovno se-gli po aktih in jih začeh, čeprav še nekoliko razmiš-ljeno, pregledovati, ladijski oficir se je znova pomak-nil bliže k svoji mizi in višji blagajnik, ki je menil, da je dobil igro, je ironično globoko zavzdihnil. Zdelo se je, da splošna raztresenost ni prevzela samo slu-žabnika, ki je nekoliko sočustvoval in je Karlu res no prikimal, kot da bi s tem želel nskaj razložiti. Medtem je življenje v pristanišču teklo dalje pred okni ladje, mimo je zavozila ploščata tovorna ladja z goro sodov (ki so morali biti čudovito naloženi, da se niso zakotalili v morje) in skoraj zatemnila sobo: mali motorni čolni, ki si jih je Karl — zdaj, ko je imel čas, natanko ogledal, so hrumeii po trzajih rok ob krmilu stoječega moža prav tod mimo! čudna te-lesa, ki so plavala v morju, so se tu pa tam pojav-ljala iz nemirne vode, ki jih je takoj nato znova po-plavila in potopila pred začudenim pogledom; čolni prekooceanskega pamika, na katerih so veslali de-lavni mornarji, so bili polni potnikov, ki so tiho in v pričakovanju sedeli, kot so jih pač razporedili, če-prav nekateri niso opustili opazovanja okolice in so zato obračali glave. Gibanje brez konca, nemir, ki ga je nemirni element prenesel na nemočne ljudi in na njihovo početje!
Toda vse je opominjalo k naglici, k jasnosti, k natančni predstavi; toda kaj je delal kurjač? Potan je govoril vsemogoče, papirje na oknu že zdavnaj ni mogel več držati v tresočih rokah; z vseh strani so iz njega lile obtožbe zoper Schubala, za katerega bi po njegovem mnenju zadostovala že vsaka najmanjša povedana podrobnost, da bi tega Schubala popolno-ma pokopala. Toda to, kar je mogel pokazati kapita-nu, je bila le žalostna zmeda besed in podatkov. Go spod z bambusovo paličico je že dolgo tiho žvižgal, obrnjen proti krovu, gospodje iz pristaniškega urada so se ob svoji mizi pogovarjali z oficirjem, višji bla-gajnik se je zaradi kapitanove mirnosti vidno zadr-ževal, sluga je vsak trenutek čakal na kapitanov u-kaz, ki bi se nanašal na kurjača.
Tedaj Karl ni mogel več mirovati. šel je torej počasi ^ skupini in med hojo premišljeval, kako bi mogel stvar kar se da spretno končati. Bil je tudi resnično že skrajni čas, le še trenutek in oba bi le-tela iz pisarne. Kapitan je moral biti dober človek in povrhu tega je imel ravno zdaj, kot se je to Kar-lu zdelo, priložnost, da se pokaže kot pravičen pred-stojnik, toda končno le ni bil nikako orodje, s kate-rim se lahko igraš, kolikor se ti zljubi — in prav na tak način je delal z njim kurjač, seveda zaradi pre-velike razkačenosti.
Karl je torej rekel kurjaču: »Pripovedovati mora-te bolj preprosto, bolj jasno, gospod kapitan ne more ceniti tega, kar mu tako pripovedujete. Pozna sicer vse strojnike in kurirje po imenu, ali celo po krst-nem imenu, da, če vi izgovorite neko takšno ime, tei-koj ve, za koga gre. Uredite vendar svoje obtožbe, re-cite najprej važnejše in potem postopoma ostale, po-tem morda sploh ne bo potrebno niti to. Meni ste jih vendar tako jasno predstavili!« Če v Ameriki lahiko kradejo kovčke, se lahko tu in tam tudi zlažeš,« je mislil v opravičilo.
Toda ko bi le pomagalo! če ni bilo že prepozno? Kurjač je sicer takoj prenehal govoriti, ko je zasli-šal znan glas, toda z očmi, ki so bile prekrite s sol-zami razžaljene moške časti, strašnih spominov, skrajne stiske, v kateri se je nahajal, Karla že sko-raj ni mogel več spoznati. Kako naj bi tudi zdaj — Karl je to molče sprevidel — nenadoma spremenil način govorjenja, ko se mu je vendar zdelo, da je vse, kar je povedal, izrekel, brez najmanjšega priz-nanja, po drugi strani pa je čutil, da skoraj ničesar še ni povedal. In v takem trenutku je prišel še Karl, njegov edini privrženec, ki mu je želel dobro sveto-vati, a mu je namesto tega pokazal, da je vse izgub-ljeno.
»Ko bi bil prej prišel, namesto da sem gledal skozi okno,« si je rekel Karl, pred.kurjačem povesiJ obraz, in z rokama udaril ob hlačni šiv v znak, da je konec slehernega upanja.
Toda kurjač je to razumel napačno, morda je pri Karlu zaslutil kakršnokoli skrito očitanje, in v do-brem namenu, da ga odvrne od tega, se je za vrhu-nec svojega početja začel prepirati šes Karlom. Zdaj, ko so se gospodje ob okrogli mizi že dolgo jezili nad brezkoristnim hrupom, ki je motil njihovo pomemb-no delo, ko se je višjemu blagajniku kapitanova po-trpežljivost počasi zazdela nerazumljiva in se je pri-pravljal na izbruh jeze, ko je služabnik ponovno, v soglasjii z razpoloženjem svojih gospodarjev, z div-jim pogledom meril kurjača, in ko je končno gospod z bambusovo paličico, h kateremu se je celo kapitan tu pa tam prijazno azrl, do kurjača postal popolno-ma indiferenten, da, celo presedal mu je — je vzel v roke majhno beležnico in, očitno zaposlen s popol-noma drugimi zadeva.mi, gledal zdaj beležnico zdaj Karla.
»Seveda vem,« je rekel Karl, ki se je trudil odbiti kurjačev naval, in kljub prepiranju ohranil prijatelj-ski nasmeh, »prav imate, prav, saj nikoli nisem niti najmanj podvomil o tem.« Iz strahu pred udarci bi mu rad zadržal krožeče roke, seveda bi ga še raje stisnil v kak kot in mu šepnil nekaj tihih, pomirjevalnih be-sed, ne da bi jib. mogel kdo slišati. Toda kurjač je bil popolnoma iz tira. Karl je zdaj začel misliti celo na neko vrsto tolažbe.
Tedaj pa je pristopil k njemu nezainteresirani ločno vprašal skozi kurjačevo vpitje: »Kako se prav-zaprav imenujete?« V tem trenutku, kot da bi nekdo za vrati čakal na to gospodovo vprašanje, je potrka-gospod z bambusovo paličico in ne preglasno, a raz-lo. Nato je šel služabnik k vratom in jih odprl...
Prevedla Sonja in Andrej Medved
Nekateri človeški in filozotski aspekti
znanosti in telmike
(studentam tehničnih ved in družboslovja - op. ur.)
Na pragu nastajajoče industrijske družbe,* ko se je revolucionarno spremenil odnos med znanostjo in tehniko, znanostjo in proizvodnjo, je izrazil F. Ba-con to dejstvo svetovnega zgodovinskega pomena s podobo jadrnice na svojem delu »Novi organon«, ki plove mimo Herkulovih stebrov starega sveta na od-prto morje. Tudi danes je prav takšna nuja, da se vprašujemo in odločamo, mimo katerih Herkulovih stebrov plove ali naj bi plulo današnje človeštvo.
Navdušenje in dvom
Začetno navdušenje je bilo brezmejno, kot so ga izgovarjali Descart, Leibniz, Condorcet, Turgot, ker se je v tem obdobju še lahko abstrahiral znanstveno-tehnični progres od političnih-socialnih-ekonomskih odnosov. Ko je narava kapitalskega procesa proiz-vodnje postala vse bolj univerzanejša, je postalo očit-no, da se znanstveno tehnični progres v teh razme-rah obrača v zlo večjega dela prebivalstva. ^fa raz-korak je mogoče odločneje izgovoril Rousseau. Od-kril je obratni odnos med obvladanjem prirode in človekovega dostojanstva. To misel razvijajo Goethe, Hegel in Marx, utopistični socialisti, ruski revolucio-narji, demokrati. Hegel ugotovi, da se z vso večjo zasužnjenostjo prirode, vse bolj ponižuje človek sam, a Marx to izrazi v odnosih obvladovanja prirodne stihije in neobvladovanjem naraščajoča družbena sti-hija. Zaradi različnih oblik družbene kontrole, pove-čane vloge države v reguliranju družbenih procesov bi se mogoče zdelo, da je ta prepad vse manjši. Toda, prvič ni pomembno samo reguliranje družbenih pro-cesov, ker je velika večina ljudi v njih lahko samo predmet manipuliranja in jim je odvzeta možnost resničnega prispevka k temeljnim globalnim družbe-nim odločitvam, drugič pa več ali manj uspešno re-guliranje družbenih odnosov v okviru neke države še ne odpravlja nevarnosti naraščajoče stihije v med-narodnih odnosi'-'
Oprettmeienosi znanja
človek je vedno težil k opredmetenju znanja ne samo v proizvodnji, ampak tudi v vseh ostalih sterah družbene dejavnosti. Toda sodobna tehnika, in njen najpomembnejši del za reprodukcijo človeka, proiz-vodna tehnika se bistveno razlikuje od ročne tehni-ke, ki je prevladovala več tisočletij. Ročna tehnika materialne proizvodnje je lahko obstojala brez insti-tucij, ki so organizirano producirala nova spoznanja, jih zbirala in posredovala, niso pa seved te institu-cije mogle obstajati brez rezultatov tega načina pro-izvodnje. Sedaj pa je odnos postal enakovredno obo-jestransko determinirajoč. Zaradi tega dejstva se mora zrušiti še pogosto prevladujoča predstava o produktivni in neproduktivni sferi, med katero se po-gosto uvršča ves izobraževalni sistem. V 19. stolet-ju je F. Engels še lahko izrekel popularno krilatico, češ da je treba najprej jesti, piti in se oblačiti, da bi se lahko ukvarjali s filozofijo, znanostjo, umetno-stjo ipd. Danes pa se vse bolj ta izrek spreminja v svoje nasprotje, vsaj kar zadeva znanost, in je resni-čen le v takšni formulaciji: treba se je ukvarjati naj-prej z znanostjo, da bi se lahko oblačili, jedli in pili, ker so vse te dobrine že večji del proizvedene na in-dustrijki način, ki v sebi združuje cel spektrum od-kritih zakonitosti.
Za sodobni proces materializacije znanja je zna-čilno čedalje hitrejše prehajanje teorije v prakso in da se v tehnični praksi realizirajo vse bolj splošne in vse bolj različne zakonitosti. čimbolj splošne zako-nitosti so realizirane, tem večje revolucionarne spre-membe se zahtevajo v strukturi proizvodnega siste-ma. Čimbolj je kak odnos univerzalen, tem večjo možnost variant vsebuje v sebi, in s tem zagotavlja konstantnejšo časovno obdobje, znotraj katerega se bodo lahko uresničevale različne množnosti teh-ničnega razvoja, dokler se ne izčrpajo in se zahteva nova, še bolj univerzalna zakonitost. Potrebe za teo-retičnostjo je torej vsebovana v samem proizvod-nem procesu, zato je kratkovidna politika tistih de-lovnih organizacij, ki ne stremijo za teoretičnimi ra-razskavami, ampak le po hitro uporabljivih odkritjih. Do takšnih odkritij majhne splošnosti se res lahko hi-
* Rszprava je referat, ki ga je avtor poslal aa IX. svelovni lesfci-wi mladine — Sofija 1968.
treje dokoplje in uporablja, toda njihov akcijski ra-dij je majhen in ne revolucionirajo načina proizvod-nje. Kot je sistem znanja postal kompleksen, je po-stala kompleksna sama proizvodna tehnika, ki se že zdavnaj več ne gradi na enostranskih zakonih me-hanike in fizike, ampak v sebi združuje in modelira biofiziološke, psihološke, kemijske in druge zakoni-tosti. Tej kompleksnosti znanja in proizvodne tehni-ke ustreza na sociološkem nivoju kolektivnost znan-stvenega dela, ki se na zunaj izraža v vse večjem številu kolektivno pisanih znanstvenih del. Ta ten-denca postavlja pred izobraževalni sistem težko na-logo, kakšen program je treba sestaviti, kaj je treba posredovati človeku, da bi bil usposobljen za ekipno delo. Nekateri ta kolektivni znanstveni značaj dela postavljajo proti individualni človekovi ustvarjalnosti in menijo, da prva ogroža drugo. Toda že tako enostav-ni pokazatelj kot razmerja med predloženimi in potrjenimi patenti in številom avtorjev, ki so patent predložili, kaže, da danes originalnost in s tem ustvar-jalnost lahko pride do izraza samo v ekipnem delu, ker je bilo največ tistih patentov zavrnjenih, ki so bili predloženi invidualno. Seveda človek lahko odkri-je, in na žalost se to še pogosto dogaija, tisto, ka.r je že odkrito, in je bilo to delo v odnosu do njega vse-kakor originalno in ustvarjalno, ni pa bilo ustvarjal-no v odnosu na doseženo stopnjo ustvarjalnosti člo-veškega rodu.
Filozoficni in eticni politični značaj znanosti
Proces integracije znanja ob hkratnem proce-su diferenciacije prispeva k vse večji teoretizaciji znanja. Zlasti nekatere vedezveliko teoretično vred-nostjo izstopajo kot »vest« med znanostmi. Toda ne-točno in nezgodovinsko bi bilo, če ne bi priznali vsaj potencialno te vloge vsaki vedi. To je nujen za-ključek iz ontološke teze, da je vsako bivajoče z ne-skončnim številom občih principov povezano z ostalim bivajočim. Struktura znanja razkriva strukturo dela in struktura dela strukturo bivajočega. To pa ne po-meni, da je ontologijo dela mogoče izenačiti z onto-logijo sploh. če bi napravili to izenačitev, bi delo pojmovali ontoteološko ali, če uporabim Marxov iz-raz, podtaknili bi mu »nadnaravno ustvarjalno moč« (Kritika Gothskega programa). Ontologija dela more biti le ključ do razumevanja obče ontologije, kozmologije. Vse znanosti hitreje zapuščajo svojo empirično stopnjo in prehajajo v teoretično in tako vse bolj organsko prihajajo v stik z najbolj občimi filozofskimi vprašanji. Ta prehod bo za vsako na-stajajočo disciplino tem krajši, s čim večjim števi-lom obstoječih teorij bo morala vzpostaviti svoje od-nose. Z obstoječimi teorijami pa bo lahko vzposta-vila odnos le na teoretičen način. Ker moment teo-retičnosti v znanosti postaja vse bolj pomemben, po-meni, da one postajajo tudi vse bolj filozofične, saj je po klasični, Aristotelovi opredelitvi filozofije, ona veljala za najvišjo teorijo. Pričakovati je, da se bo obrnil dosedanji način porajanja znanosti od empi-rije k teoriji, ampak se bo znanost prej porodila v obliki določenega števila občih principov in bo šele kasneje prešla k empirični fazi. Nastanek novih ved, se bo torej približal načinu pridobivanja matetnatič-nih spoznanj, kjer se deducirajo številni odnosi brez neposrednega ozira na izkustvo, empirijo, in šele ka-sneje najde svojo potrditev in preveritev v praksi. Tq pa pomeni, da se je silno dvignila možnost kre-ativnega mišljenja, ker se je osvobodilo suženjske na-vezanosti na neposredno, na posamično. Pomembna tendenca v sodobni znanosti, ki jo ne smemo prezre-ti in ki so jo anticipirali Hume, Hegel, Feuerbach in Marx leta 1844, ko je zapisal, da bo znanost o člo-veku subsumirala znanost o prirodi kot bo znanost o prirodi subsimirala znanost o človeku in bo nasta-la enotna znanost, znanost zgodovine. To načelo je še htoliko pomembnejše, ker še ni popolnoma preživeto stališče delitev ved na duhovne in prirodne, ki pa je posebno močno prevladovalo v 19. in začetku 20. sto-letja. Ni slučajno, da se je v zadnjih desetletjih moč-no začela manifestirati ta enotnost ravno na pod-ročju tehničnih ved, ker je produkcijska tehnika rav-no tista, ki neposredno povezuje človeka s prirodo in ga hkrati od nje loči in kjer se najbolj organsko praktično, dejavno, lahko srečata in povežeta prirod-na in družbena znanost.
Iz te enotnosti prirodnih in družbenih ved je mo-goče utemeljiti tiudi družbeno moralno odgovornost
22
znanstvene tehnične inteligence za humano uporabo rezultatov svojega dela. Velik del napredne naravo-slovne tehnione inteligence je s svojimi akcijami že pokazal, da se ne more ravnati po načelu, da je njeno delo brez vrednostnega moralnega aspekta in da je njen cilj pač le objektivna resnica. Toda kak-šna je ta objektivna resnica, če popolnoma abstra-hira od človeka in človeštva, ki to resnico spozna-va? Prepričan sem, da bo tudi v ostalih vedali vedno bolj očitno izstopilo na dan to dejstvo, ki se je že manifestiralo y fiziki, da tudi sredstva spozna-vanja in človek tvorita del spoznavnega sistemainda ju ni mogoče absolutno od njiju abstrahirati, ker bi pomenilo, da sta spoznavajoči subjekt in njegova sredstva absolutno drugega izvora kot objekt spo-znavanja in da nista oba del širšega sistema, ki ga označujemo priroda, svet, untverum. Verjetno je pri kraju tako razumljena objektivistična prirodna znanost 19. stoletja, ki ni upoštevala človeka, in nje-gov spoznavni aparat, ki je plod večtisočletnega raz-voja človekovega dela in družbenih odnosov sploh.
Tako objektivistično razumljena prirodna zna-nost bi imela hude posledice ne samo v spoznavno-filozofskem pogledu, ampak tudi v etično-sociolo-škem. Dvema mislecema različnih obdobij, Aristote-lu in T. Akvinskemu je bilo tuje ignoriranje moralne-ga aspekta znanstvenega raziskovanja. Na začetku prve knjige »Nikomahove etike« ugotavlja Aristotel, da vsako raziskovanje v znano&ti teži k nekomu do-bremu. Tudi po T. Akvinskem je bivajoče v odnosu na nas v dveh ozirih: kot spoznavajoči ugotavljamo en-krat na njem njegovo stvarnost, resnico, drugič pa je bivajoče predmet naše zahteve, želje in veselja. Ontologija (resnica) in etika (dobro) tu sovpadata. Moderna objektivistična prirodna znanost in prav ta-ko nezgodovinska družbena znanost pa sta pretrgali to enotnost z absolutnim razdvajanjem človeka in prirode. Prišel je čas, da na višjem nivoju obnovi-mo to enotnost etike in ontologije, ki na svoj na-čin izraža enotnost družbenih in prirodnih ved. Da bi bila v naših izobraževalnih stopnjah organsko ta prin-cip izveden, bi bilo treba vzgojiti nov tip pedagoške-ga osebja, ker se bo v nasprotnem primeru izobliko-vala družbeno politično neodgovorna naravoslovno-tehnična inteligenca, ki se bo v ugodnih sistemskih političnih razmerah razvila v perfektno tehnokracijo, ki se bo zavestno ali nezavedno udinjala določenim političnim grupacijam, ki izigravajo parcialne intere-se nasproti občim interesom, ki so hkrati individu-alni interesi večine človeštva. V kakšnem razkolu se nahaja naša civilizacija in znanstven način člove-kove eksistence, se lepo izraža tudi v misli: »Jaz sem le strokovnjak, družbena politična dimenzija moje stroke pa me ne zanima«. V antični Grčiji so člo-veka, ki se je izogibal javnim zadevam, imenovali idi-ota, danes pa bi mnogi imenovali idiota tistega, ki se poleg svoje stroke še ukvarja z javnimi zadevimi. K sreči vse večji del napredne inteligence postaja osveščen, da ni mogoče svojo osebnost izgraditi na principu: »Jaz sem v privatnem življenju moralno ne-oporečen, kaj pa se počenja z rezultati mojega de-la, pa me ne briga«. Vse bolj se teži, da ozka moral-na odgovornost preraste v svetovnopolitično odgo-vornost, kar nujno izhaja iz tega, ker se tudi indivi-dualna človeška eksistenca vse bolj oblikuje iz par-cialne, nacionalne, etnične v svetovno eksistenco. Končno pa, če tudi pristajamo na logiko golega in-teresa za objektivistično resnico, lahko prav v ime-nu nje utemeljujemo interes in angažiranje za demo-kratičnejše napredne politične odnose med ljudmi in za izginjanje razredino-iastniTis.kih interesov v družbi, ker le v enotni družbi in v enotni človeški skupnosti sploh sam način mišljenja postaja univer-zanlejši, objektivnejši, kjer logika interesov vse manj izkrivlja logiko mišijenja in kjer je raziskova-nje vse manj pod pritiski enosfcranskih vojaških in političnih interesov, za katere se mobilizira velik del intelektualnih sil naroda. Vse bolj univerzalnej-ša resnica je možna le ob vse bolj enotni, svobodni, demokratični družbi.
Moe — odgovornost in planiranje
Ostalo mi je še, da prikažem nekatere imanent-nejše lastnosti razvoja sodobne znanosti.
Bistvena tendenca, ki se danes že močno uveljav-lja, je, da vse znanosti, ene hitreje, druge kasneje stapajo v kozmološke dimenzije, se osvobajajo geo-centrizma, na temelju katerega so se oblikovale več stoletij. Cela vrsta disciplin dobiva predznak »kozmi-čen«:
kozmična biologija, kozmična psihologija, ko-zmična filozofija itd. Gotovo je, da bo človek v mno-gi dnigačni luči začel pojmovati svojo evolucijo na Zemlji. ko jo bo ocenil z univerzalnejše, kozmološke perspektive.
Tendenca k vse univerzalnejši matematiziaciji znanja, kar se mnogim zdi usodno, ker ostane vse bolj zanemarjena kvalitativna stran biti, ali n&kdaj tako imenovane sekundarne lastnosti, ki jih je že Ga-lilei označil za gola imena, ki ne eksistirajo zunaj zaznavajočega subjekta. Ta proces matematizacija znanja se pojavi nekaterim kot grozljiv, ker člo-vek tako vse bolj izgublja izvorni odnos k stvarno-sti in postane vse bolj posredovan skozi različne stopnje met-meta jezikov. Marx je odklonil eno stransko matematično-kvantitativno pojmovanje priro-de, kot se je manifestiralo pri Descartu, Hobbessu, in je pokazal simpatijo za Baconovo in Bhmejevo ra-zumevanje prirode, a obenem dal priznanje mate-matizaciji znanosti, češ da znanost šele tedaj poka-že svojo zrelost, ko začne uporabljati matematične metode. To je pokazatelj konkretnejše osvojitve znanstvenega    predmeta,    toda    to    ni    niti    raz-
(Nadaljevanje na 23. strana)
23
(Nadaljevanje z 22. strani)
vrednotenje kot neznanstvenega prejšnjega nemate-matičnega štadija, niti ne pomeni, da bo mogel ma-tematični prikaz nadomestiti nematematično pojmov-no obliko. Nasprotno, nujno ga bo potrebovala. Po-stavlja se vprašanje, ali res nastaja vse večje odda-ljevanje sveta abstrakcij od sveta življenja, izku-stva? Za Hegla, in kasneje za njim ponovi isto tudi Lenin, nas abstrakcije ne odvajajo od neposredno-sti, ampak, nasprotno, omogočajo, da v njih dojema-mo bogastvo določil, odnosov. Za Hegla je ravno neposredni, življenjski odnos abstrakten, ker ne za-jame totalitete, ki jo je mogoče zajeti in izrasiti samo v »Pojmu« v tem smislu, kot je neposredno je-zikovno izražen v nemškem terminu »Be-griff«. člove-ku se zato znanstvene abstrakcije, ki izražajo več ali manj relativno konstantno strukturo sveta, zdijo odtujene od življenjskega izkustva, ker ne more več uvideti un-iverzalnejšega izkustva, ki je zajeto v teh abstrakcijah. Niso te abstrakcije nasprotje izku-stva, ampak so le implikacija univerzalnejšega, mož-nega izkustva, če bi se hoteli izraziti na Kantov način.
Nekaj analognega srečujemo v sferi tebničnih edstev, ki jih množica ljudi zna spraviti v pogan, jorabljati, ustaviti njihovo delovanje, ne pozna pa veu njihove notranje strukture in naeine funkcioni-ranja. To se običajno ne zdi nič posebnega, toda v resnici ustvarja situacijo, ki jo bomo vse bolj ob-čutili kot breme in nemogočo. Toda, ali ne prihaja čas, ko postaja nevzdržen ta razkol med načinom uporabe in nerazumevanjem strukture in funkcioni-ranja? Ali ne bodo vse bolj nastajala tehnična sred-stva, ki ne bodo več dopuščala tega razhajanja, v množični uporabi sredstev? šele tedaj se bo ustrez-nemu svetu znanstvenih abstrakcij izoblikoval ustrez-ni svet vsakdanjega izkustva in tudi razumevanja tega izkustva. Tedaj ne bo več razkola med znanstvenimi abstrakcijami in »Lebensweltom«.
Za    sklep    se   bom    vrnil    k    odnosu    človek
ananost — tehnika — družba. V 19. stoletju je Marx
izgovoril z vso vehemantnostjo, da zlo za človeka ne
prihaja od znanosti in tehnike sarae, ampak od zna-
nosti  in tehn-ike kot  kapitala. Tej  orientaciji je na-
sprotovala druga, ki je abstrahirala družbeno obliko
funkcioniranja znanosti.  Večina  marksistov  odlonno
odklanja takšno tolmačenje kot zakrivanje resnične-
2a    izvora    nevamosti,    opravičevanje   ka.oitalistične
iorme  izkoriščanja  znanosti  in  tehnike,  ker  se  vsa
; užbena nasprotja in pomanjkljivosti naprtijo teh-
"i. ne pa sainemu sistemu. Toda vnrašanie ie   ali
-nično ni nobsne nevarnosti v moderni tehiviki in
'."<r>cti ne p^ecl^ na neb»mane cil;e "•>--"-• -^--,—-o?
... 'nirlimo   si   svetovno   človeško   skuonost.   kjer   ni
rr^nesa razlo^a in interesa, nit-i ne množičnega ni-
ii individualnnga, da bi se tehnika uporabljaia v ne-
'"""Mie sino'"?. pa ne samo kar se tiče voir<p   rivn-
¦'¦¦jk Uidi  gos^o^nrstva, zdravstva in podobnega. Kl iub
h"imqrpm      smotrom      bodo      še      vedno      ob?to-
.1'ali. faktorji.. ki bcdo omogočali, da bosta tehnik?  m
'^anost ogrožali človeka. Ti dejavniki, ki izvira.in iz
v-nornostj absulut.nft nerfektnosti tehn^ke, nem^^io-
sri  absoJutne orediddl.jivosti vssh posledic določene
ir:orabe kemičnega sredstva, biološkega posega, po-
sk^sa z neznan.skimi energiiami in podobno, so se-
veda že vseskozi delovsli v človeški zgodovini in brez
te?q ne bi bil moson nobeden nsnredek. Taki prime-
rš. v kateri se tehnika in znanost obrneta proti člo
veku. ne da bi človek to hotel, se običajno imemije
nesreča,  ki  izvira  iz  človekove  biofiziološke,  psiho-
loške, intelektualne nepopolnosti in nepopolnosti sa-
me ehnike. Nihče si seveda ne bo upal trditi, da so
takšne nesreče pogoiene z različnimi družbenimi si-
stemi. Seveda se za mnogimi »nesrečami« lahko odkri-
je povezanost z družbenim   sistemom.   V   19.   st.   so
npr. številne nesreče pri delu bile v mnogočem po-
sledica kapitalske gonje za vse večjim profitom in z
njegovega vidika  se  je  zdelo  izdajanje  sredstev  za
boljšo zaščito delavcev izguba, ki se ne kapitalizira
fčeprav bi tehnično bilo mogoče neprimerno zmanj-
šati število   »nesreč«).   Nismo   še   zadosti  premislili
vloge, ta.kšndh primerov, v katerih človeško sredstvo
kljub dobrim smotrom obrnejo proti njemu samemu.
Fremislili pa nismo zato, ker so te nesreče imele le
individualen značaj ali kvečjemu posledico za nekaj
desetin in stotin ljudi, nikakor pa niso ogrožale več-
jega dela človeštva ali   im sploh y sega človeštva. Toda
vloga »nesrečnega slučaja« se bistveno spremeni, ko
nepopolni človek oziroma človeštvo kot celota začneta
razpolagati  z   neznanskimi  hitrostmi  in  energijami.
Tedaj se bo zaostril odnos dejstev, da človek ni bitje,
a vendarle razpolaga z neznansko močjo. Ni mogo-
če trditi, da se obseg človekovega videnja in s tem
možnosti   kontrole,   pokriva z vsemi implikacijami, ki
jih   ima   določeno    tehnično,   energetsko,   biološko
sredstvo z velikimi razdiralnimi učinki z ostalimi po
javi   univerzuma.   Posebno   odgovorno   situacijo   bo
ustvarjala  tudi okoliščina,  da bo  individum  sposo-
ben sprostiti velikansko energije, tako kot je danes
posameznik zaradi malomarnosti sposoben spustiti v
zrak kemično tovarao, ne more pa je sam zgradit-i.
V obratnem sorazmerju sta si  sposobnosti poame-
znika, da gradi in uničuje vse bolj in bolj kompli-
irane tehnične sisteme.
Kljub temu, da odmislimo družbena nasprotja, ki bi lahko vodila k zlorabi tehnike in znanosti, bo-sta človeštvo in posameznik vedriiO bolj morala biti >udna nad rezultati svoje stvaritve. človeštvo ne po-siaja več samo kreator evolucije na Zemlji, ampak se postavlja na čelo evolucije vse širšega kozmične-ga obsega in jo podreja svoji volji in zamisli. Na grandiozen način — ne glede na teološko izhodišče, ki je reducirano na minimum — je ta proces skiciral francoski jezuit P. Teilhard de Chardin. Toda pri tem postaja očitno, da človeštvo ne bo moglo za-pluti mimo teh Herkulovih stebrov in si z^raditi novega doma, dokler ne bo temeljito preuredilo sta-rega, vredno človekove sreče in dostojaniStva.
Andrej Kirn
KAJ
MANJKA TEZAM ?
Pripis uredništva: Objavljamo nekatere bistvene pripombe na teze o idejno-političnih osnovah za iz-delavo programa drnšbeno-ekonomskega razvoja SRS, fci so bile predmet razprave ZKS in XIII. plenuma CK ZKS. Pripombe so rezultat razprave komisije za ekonomski razvoj pri komiteju univerzitetne konfe-rence ZKS. Pozivamo profesorje, studente, ekono-miste, politologe, filozofe, sociologe, prav.nike in druge, da s svojimi prispevki na to temo sodelujejo v Tribuni.
NACELNE PRIPOMBE:
1.  V  tezah je  treba precizirati, kaj  pomeni po-enotenje zavesti. Zapisano tezo je mogoče  razumeti na     več     načinov.     Eden     je     ta,     da     se     pod tem  razume  dušitev  diferenciranih,   različnih   napo-rov in raz-mišijanj tako teoretičnega kot praktičnega značaja. Poenotenje zavesti je torej mogoče dosegati le s tem, da so bile že pred tem vključene vse demo-kratične, predhodne faze političnega procesa. šele v tem smislu je poenotenje zavesti sine qua non učin-koviti politični akciji.
2.  V  tekstu  se  vseskozi  pojavlja  pojem  dzruže-ncga   dela,   vendar   brez   globlje   sociološke   oprede-Htve. Poleg tega, da je potrebno diferencirano opre-deliti vse možne oblike pojavljanja združenega dela v konkretnem jugoslovanskem ekonomskem in politič-nem prostoru, je treba govoriti tudi o prisotnosti in močni   vlogi, ki   ga   za   srednje   razvito   ekonomsko skupnost predstavlja individualno in individualistično delo. Pri tem je treba razviti perspektivo in konkret-ne  manifestacije  prehajanja  individualnega  v  zdru-ženo   delo,   ki   je   ena   od   bist,venih  vsebin   bodoče kamunist-ične   družbe.
3.  Teze je treba obdelati strokovno in bolj z in-terdiscipliniranega vidika. Tako je na primer nemo-goče sprejeti tezo, da je »v podzavesti še vedno pri-sotna  miselnost«,  ali, če »prevedemo«, da je  v podza-veti   še   vedno   prisotna   zavest.   Glede   na   socio loške, politološke in ekonomske ambicije tez bi bilo le-te  potrebno   izčistiti   še   s  teh  vidikov   glede   na številne  nedoslednosti   interdiscipliniranega   značaja.
4.  V tezah bi kazalo odpraviti koncept mchanič-nega konglomeriranja stališč, ki niso niti razčiščena. Izhod je v jasnejši koncepciji in enotnejšem pristo-pu, ki vsebuje tudi alternativne rešitve. Teze sedaj omogočajo, da se jih razlaga na najrazličnejše mož-ne načine, kar onemogoča enotno akcijo Zveze ko-munistov. V tej zvezi je pomembno, da teze ne od-pirajo toliko dileme, kot pa to, da odgovore na zna-ne,   vsakodnevne   dileme   naše družbeno-e^konomske biti.
5.  Postavlja se  vprašanje, zakaj   se v  strukturi tez pojavlja dohodek kot relativno omejena katego-rija. Pri tem gre za to, da je tako kot v mnogih di-skusijah pojem dohodka omejen na njegovo delitev, manj (ali pa celo sploh ne) pa na njegovo ustvarjanje. Sicer je sploh sistem dohodka nerazčiščena kat^go-rija v strokovnih. in političnih  dialogih.  Zato  bi  ga bilo treba prikazati v Iuči konkretne realnosti, ne pa mistifikacije in ideologiziranja.
6.  Teze zelo malo ali prav nič — kar preseneča — govore o odnosu slovenskega gospodarstva do osta-lih gospodarskih enot  v  Jugoslaviji.  Mnogo   več   je govora o mednarodnih gospodarskih enotah, na ka-tere   pa   bo   zelo   težko   prodreti,   če   ne   bo   naše gospodarstvo obvladalo zakonitosti in kvalltete inte-gralnosti jugoslovanskega ekonomskega prostora.
7.  V razredu o kadrovski politiki je treba pose-bej poudariti potrebe in vlogo po kadrih iz socialne sfere   (sociologi, politologi, psihologi  itd.),  brez ka-terih ne bo mogoče uresničiti niti ekonomskih inte-resov in ciljev. Brez skladnejšega razvijanja ekonom-ske in socialne profesionalne strukture lahko pride do težjih družbeno konfliktnih situacij.
KONKRETNE PRIPOMBE:
—1. Teze bodo morale v svojem nadaljnjem izpo-polnjevanju upoštevati potre|x> po imenovanju tistih integrativnih centrov, ki bodo na bistveno drugačni
©^iovi uresničevali tisto, kar je b41o svoj čas naprte-no adrainistrativno birokraisici-m organom. V i*;j zvezi je znan in boleč primer elektrogospodarstva, ki je od prve oblike strogo centralizirane ustanove pre-šlo v fazo decentralizacije, ki ni šla le v politično-upravno smer, temveč tudi tehnološko in proizvodno razbijanje. To je le en od mnogih primerov v gospo-darskih panogah, ki zahtevajo v skladu s sodobnim razvojem kvalitetne oblike povezovanja. Ekonomski inštitut in gospodarske zbornice bi .morale v tem smislu imeti vlogo povezovalnega iniciatorja
2.  Brez dosledno izvedenega sistema odgovorno-sti  ni  samouprave.  Praksa  izvajanja kolektivne  od-govornosti je v bistvu zreducirala odgovornost na ne-odgovornost. V tej  zvezi se nujno postavlja zahteva tako po  normativnem  (zakon  o  odgovornosti!)  kot tudi političnem uresničevanju odgovornosti. Omenje-ni so bili številni primeri konkursov in gospodarskih deliktov, ki niso terjali   niti   kolektivne   in   kaj   šele individualne  odgovornosti   (odgovornost  samouprav-nih organov, vodilno osebje).
3.   Vključitev  v  mednarodno  delitev  dela  ostaja le fraza, dokler se ta pojem ne razčleni na svoje se-stavne dele. V tem okviru se ponujata dve možnosti:
a)  prirepek tujih industrijskih potencialov in mo-nopolov;
b)  biti na nivoju produktivnosti, ki bo omogočala polnopravno vključevanje v mednarodno delitev dela.
Jasno je, da smo se opredelili za drugo možnost, ki pa ostaja zgolj možnost, če ni konsekventno izvedena v politični in ekonomski praksi. Konse-kvenca te druge poti je zato v dejanski in ne le de-klarativni modernizaciji gospodarstva (od strogo eko-nomske do upravne in družbene sfere), v načrtova-nju, ki ne pristaja zgolj na stihijo tržišča niti na nje-govo administrativno dušenje, v dviganju kvalifika-cije kadrov na vseh nivojih. V tej zvezi je še pose-bej pomembna pedagoška dejavnost v smeri dviga-nja proizvajalne in potrošniške kulture, ki bo v te-mehju omogočila pozitivnejši odnos do inovacij in pomena ekonomskega faktorja. Pri tem gre za pred-log ]3rof. dr. Stojana Pretnarja, ki ga je dal komi-siji s ciljem dopolnitve pedagoškega oblikovanja bo-dočega samoupravljalca in oblikovanja celotne druž-be tako, da bo lahko izpolnjeval naslednje naloge:
a)  da se zavestno vključujemo v ritem sodobne-ga tehničnega razvoja, ki ga spremlja in dopolnjuje intenziviranje tržišč;
b)  da zna vsa naša družba in vsi posamezniki v njej sistematično spreljati ta razvoj v skladu z dosež-ki tega razvoja in njegovimi razvojnimi tendencami;
c)   poseben  pomen  ima  problematika   glede  na vključitev v mednarodno delitev dela: o njej ni mo-goče  govoriti, če naša družba  ni  sposobna zasledo-vati tehnike in tržnih nihanj v tistem svetu, v kare-rega naj se vključi. Niti uvozna niti izvozna politika ne more pokazati in pričakovati  zadovoljivih dosež-kov, če  sproti ne zasleduje ritma  razvoja na vsem svetu;
č) vključitev v mednarodno delitev dela pa nam nalaga, da v okviru svojih proizvodnih kapacitet sami avtonomno razvijamo tista proizvajalna sred-stva, s katerimi gospodpnmo m jih stalno vzdržuje-mo in razvijamo tako, da so sproti in vedno enako-vredna   nivo.ju   svetovne   tehnike;
d)  vse to zahteva po eni strani nove organizaeij-ske prijeme, ki pa jih ni mogoče niti zasnovati niti izvesti, če problematika ni jasna tistim, ki naj o njej odločajo;
e)  tudi v tej zvezi je treba opozoriti, da se mo-rajo v ta proces vključiti vse znanstvene panoge, teh-nične, ki ustvarjajo tehnični razvoj, pa sociološke in ekonomske,   in   seveda   tudi   pravna  znanost,   in   te morajo  celotno  problematiko  znati zajeti  v  organ-sko enoten gospodarski in družbeni sistem.
4.  Pojem integralnega ekonomskega prostora in interesov mora vsebovati tudi sodelovanje in upošte-vanje tistih gospodarskih in družbenih potencialov, ki jih ima na  razpolago naša manjšina in emigracija zunaj slovenskih državnih meja. Prek teh rednih zve-z lahko odpiramo in bogatimo našo znanost in prakso z zunanjo,  s  čimer  tudi   onemogočamo  podrejanje kolonialnim interesom visoko produktivnih ekonom-skih struktur.
5.  Kljub nekaterim medlim poudarkom o nega-tivni politiki  ekstenzivnega načina izobraževanja in ekonomskih investicij je potrebno izraziteje negativ-no ovrednotiti ne le dosedanjo, temveč še tudi se-danjo politiko družbenega investiranja.
6.   V   tezah   bi   morala   pradreti   miselnost,   da znanost  ni  le infrastruktura  oziroma nekaj, kar  je »neproduktivno«, temveč, da je ona aktiven ekonom-ski dejavnik.  V  ZDA  in ZSSR  že  obstajajo  instru-menti in politika, ki izračunava reinvestiranje v ka-dre. Taki izračuni potrjujejo, da so prav naložbe v znanost in kadre med najbolj ekonomsko utemeljeni-mi vlaganji.
7.  Samoupravljanje je kompleksen družbeni od-nos, ki ga ni mogoče reducirati zgolj na njegovo etič-no, politološko, sociloško ali filozofsko bistvo. V do-ločenem obsegii je vendarle ekonomski smisel samo-upravljanja (razpolaganje s sredstvi), primernejšega značaja, zato mu je treba tudi v tezah ustrezno do-Iočiti to mesto.
8.   Samoupravljanje  ne  sme  biti  omejeno  le  na odločanje,  temveč  raora upoštevati predhodne  faze, ki šele lahko konstituirajo odločanje in fazo, ki še sledi za njim:  demokratično kontrolo nad izvrševa-njem.
9.  Dohodek  delavcev se  mora prišteti  stroškom proizvodnje.
10.  člani komisije so kot eno izmed najnujnej-ših nalog strokovnega  in političnega značaja pripi-sali definiranju pojma managerstva. Pri tem so ostro nastopili proti tisti fornvulaciji, ki pristaja zgolj na opredeljevanvje za nianagem&nt aii proti njemu, pri čemer pa ne opredeli vsebine le-tega.
r.r.
0
Ceško-
slovašfci
Karl Marx pravi na nekem me-stu v »XVIII. brumairu Ludvika Bonaparta«: »Družbo so reševali prav tolikokrat, kolikorkrat se je zožil krog njenih vladarjev in ko-likokrat je amagal ožji interes nad širšim.« Kje je mogoče jasneje vi-deti resničnost te ugotovitve kakor v nedavndh češkoslovaških dogod-kih, in to skoraj sto dvajset let, odkar je bila zapisana. To, kar se je zgodilo v ČSSR 21. avgusta 1968, jasno kaže težnje Sovjetske zveze, da bi postala dejansko edini gospo-diair v deželah varšavskega pakta, ki pod grožnjo moči svojega orož-ja zahteva podrejanje interesav po-sameznih dežel in narodov svojim interesoon supersile, ki pa mora za vsaiko ceno držati korak z dsru-go supersilo. In tako je prva socialistična dežela sveta izpisala na svojo zastavo spet proslavljeno Stalinovo geslo: »Proletarci vseh dežel, pridružite se!«, sicer vas bomo proglasili za revizioniste, cioniste, imperialistične agente in kontrarevolucionarje, pcsledice pa boste nasili sami.
SAŠO  ŠROT
NACISTI
VDDR
SIMON VVIESENTHAL OBTO-ŽUJE. Znani profesor zgodovine Simon Wiesenthal, ki vodi na Du-na.:«u urad za zasledovanje bivših nacistov, ki so preganjali Žide in ki je pripomogel k aretaciji Eioh-manna, je na tiskovni konferenci prebral spisek 39 priimkov takš-nih koanpromitiranih ljudi. Ti, nek-danji nacisti zavzemajo še danes važna mesta pri tisku, na radiu in v propagandni službi Vzhodne Nemčije. Doslej je Wiesenthai na-vajal samo imena takšnih nacisitov, ki so danes na vplivnih mestili v Zahodni Nemčiji in Avstriji. Zdaj pa je obtožil tudi nekatere ne Nemce, ki so v službi Vzhodne Nemčije. Med temi so Kurt Ble-ofoa, načelnJk tiskovnega urada vzhodnonemške vlade, Hans-Walter Aust, glavni urednik revije za vzhodnor.emška vprašanja; Ger-hard Dengler, sodelavec osrednje službe za šolo; Egbert von Pran-kenberg und Proschlitz, vajtaški za-Iožnik; Karl Heinz Gertner, glav-ni reporter lista »Berliner Zei-tung«; Gunter Hoffe ravnatelj nemške založniške družbe; Ger-hardt Kegel, scdelavec centralnega komiteja; Herbert Kroegre, reiktor akademije Walter Ulbri<dit in Ot-to Zander, pomočnik glavnega u-redniika lista »National Zeitung«. Simon Wiesenthai očita imenova-nitn, da uporabljajo tu pa tam še vedno izraze iz naclonalnega slo-varja, ne pa iz komunističnega. Nekateri so očitali Wiesenthalu, da je neutemeljeno na,vede] tudi ime Gunterja Kertzherja, glavnega u-rednika vzliodncmemškega Jista »Neues Deutschland«, ker je ta lišt ostro nap^del Ceškoslovaško v ča-su gonje vzhodnonemškega tiska proti češkcslovaški. Wiesenthai je odbil to domnevo.
Gospodarstvo, 20. septembra 1968
Poroka s kugo na Kranjskem
V porocni dvorani kranjskega ro-tovža je ba 4. dkibobra ob .pol osmiži veoer poezije.
S kugo so se porodili člani sku-pine 442, Ferdinanid Miklavec, De-nis Poniž, Bard Iucundus alias Ob» laik. Matjaž Kocbek in Ivo Svetina.
Razstava v Beotodu
Med 9. in 20. septembroan so v galeriji Ateljeja 212 razstavljali (kot gostje Bitefa) mladi ljubljanski li-kovniki, člani skupine OHO. Raz-stavljali so objekte in topografso poezijo. Sodelovali so M. M-atano-vid, D. Nez. A. šalamun, M. Pogač-nik, S. Dragan, M. Hanžek, F. Za-goričnik in M. Ciglič. Razstavo, ki je bila v foyeru gledališča, si je ogledalo mnogo ljudi- — Znova so, zlasti Matjanovič in Nez, potrdili uspešen razvoj likovnega principa, kl so ga začeli uveljavljati z razsta-vami v Ljubljani, Mariboru in Za-grebu. Postopoma je tako nastal strog in selektiven kriterij, ki je preprečil prodiranje fciste likovne fcrmulacije v ust-varjanju mladih avtorjev, ki je uveljavljala težnjo, da so vsi precblikcvani predmeti deležni enake pozornosti in istega estetskega zanimanja že po sami svoji pojavnosti, ne da bi ob tem posebej izkazala ustrezna ekspan-zivnost likovne informaoije. Dife-renciacijo glede na čisto optično učinkovitost likovne formulacije 4e najtočneje izvedel D. Nez, kd ja sploh opustil vprašanje pomenskiii relaoij v odncsu objekt—gledalec. Ustvaril je objekte, ki so, podobno kot Matanovičevi, z^anilci pri nas hisborično še ne realizirans kon-struktivistične likoT/ne forme- (Kljub nekaterim opozcrilom, da je izraz »konstruktivistično« neustrezeTi, je vendarle bolje, da se uporablja v takšni obliki koi; sedaj, ker ima že ustaljen pomenski kodeks, nicd-tem ko bi npr. izcaz »konstjruktiv-no«, kot sredstvo za klasifikacijo likcvnih del, mcgel le pcveč?1:! jme-do, saj bi si ga lahko razlagali v zvsizi s slikarstvcm tridese^ih let.) Obenem pa je postalo jasno, da je potrebno prebroditi navezanost na sedanji material (les), saj sta z?x-M plastika in kovina mnogo bolj učin-koviti. realizacijsko popolnejši. Za takšno dejanje pa je nujna veeja finančna pod-pcra, kd pa je, vsaj se-daj, ni pripravljen nih«če podeliti. Objekt, ki ga je razstaviJ -4. šala,-mim, jencva varianta pcp-predime-ta. Njegove »slike« pa so še vedrto ve-zane na izhodiščno točko: na vari-acijo strip fcrme.
Topografska poezij* je povečini predstavljala šibkejši del razstave. Povsem razvidno je, da so izčrpanfi poglavitni načini »presenečrnja«, ta-tako da se ponavljajo obrabljene kombinacije črice in že kodiranega zaiaka.
25. septembra pa je KATALOG priredil happening v mali divorani Ateljeja 212. V polurnem dinamič-nem happeningu se je zvrstilo pet scen iz Stare in Nove zaveze. Pogla-vitni material je bil papir. Avtorji (T. Brejc, Z. Ciglič, M. Matanovič, A. šalamun in T- šalamun) so pre-krili gledalce s papirjem, tako da so jim iz papirnate ploskve gledale samo glave. Ko pa je bilo na vrsti oživljanje mrtvoudn^Lh, se je raz-gibalo tudi papimato rnorje, tako da je bil dosežen zanimiv, vsesplo-šen učinek, ki je enako povezoval avtorje z gledalci, tako kot je tudi material, papir. ustvarjal povezavo med gledalci samimi. Znova je pre-senetilo beograjsko občinstvo, ki je ves čas happeninga živahno sodelo-valo. Reportažo o happeningu je po snela in predvajala beograjska tele-viaija.
Študentski list Tribuno urejajo:
Ivo Marenk, Milenko Matanovič (M-. kovna oprema), Andrej Medved. Nande Miklavc, Rudi Rizman, Di-mitrij Rupel (odgovomi urednik), Marico Slodnjak, Tone Stojko (ured^ nik fotcgrafije), Sašo šrot, Marko švabic. Dušan Tršair (telmični ured,-nik), Ivo Vajgl.
TBIDUNA — Izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo-lucije l-II — Telefon 21-280 — Tekooi račun 501-8-78-1 — Letna naročnina za študente 15 N din, za ostale 20 Ndin, posamezen iz* vod. 1,5 N din — Rokopisov in fo tografij ne vračamo — Tiska CP »Delo«, Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plača-aa v gotovini.