LISTEK. 0 učni metodi srbohrvaščine. Tov. T. Jcdrlinič polemizira s štajerskimi tovariši, ki so mu odklonili čitanko, ker ni vežbenica, kakor Schreinerjeva ali Berlitzova. V št. 48. »Učit. Tov.« podaje potem navodila, kako naj se uporablja njegova čitanka, da se doseže isti vspeh kot z vežbenico ali vadnico, samo krajšim potom. Z njim se rnora strinjati vsakdo, ki mu je na tem, da za prazno slovničenenje ne trati preveč časa. Za srbohrvaščino nam je čas bolj skopo odmerjen nego je bil prej za nemščino. To je tudi naravno: srbohrvaščina je Slovencem samo najbliže narečje, ne pa tuj jezik. Ako so Štajerci pred prevratom zahtevali za slovenščino toliko ur na teden kakor za nemščino, jim še danes to odobravamo: saj so zato lahko učili materinščino bolj temeljito. Odobravamo danes še metodo, po kateri so v materinščini dosezali gotovo za 50% boljše uspehe, ne odobravamo pa načrta glede na srbohrvaščino. Danes je drugi jezik samo narečje, ki se do malega uči po načelih slovenske slovnice, ako je že navsezadnje za deco, ki ostane večinoma doma ali v rokodelstvu, slovnica največja in najnujnejša potreba. 99% prebivalstva vseh narodov piše še danes brez slovnice. V srbohrvaščini nam je treba samo opozoriti na razlike v obeh narečjih in razlik je malo. Ob slovenski slovniški uri povem tudi srbolirvaško obliko, ob čitanju srbohrvaških sestavkov kažem na podobne oblike v slovenščini. Ne gre na znanje slovnice, temveč za vporabo jezika, za praktično govorico in pisavo, zakaj tudi govori še danes 99% prebivalstva v vseh deželah brez ozira na slovnico. Dvakrat ali trikrat prečitani sestavek začnemo pregledovati, koliko ima neznanih besed. Te irčenci zabeležijo (IV. razred), in sicer vsak zasc. Potem poiščemo pomen. Ako je že komu znan, ga pove; ako ne, pomaga rečnik, ako se mudi, ga povem sam. Ob ti priliki opozarjam, da govorim celo uro edino srbohrvaški ter izraze in rekla, kp*bi utegnili biti v dotedanjem jezikovnem skladišču neznani, sproti beležim na tablo. Zahtevam pa tudi od učencev, da mi po možnosti odgovarjajo v srbolirvaščini. In prav to je tudi Schreiner-Bezjakova metoda ali če hočete Toussaint-Langenscheidtova metoda. — Ko smo se seznanili z novimi besedami, čitamo sestavek vnovič, a tako, da vsakdo zamenja neznano besedo v slovensko ali pa imenuje kar obe. Sledi ponovitev vsebine po vprašanjih. Vprašanja napišem na tablo izmenoma danes s cirilico. jutri z latinico. ki se redno vrstiti kakor enakovredni sestrici. Odgovore ugotove učenci sami, učitelj samo popravlja, a tako. da zvene odgovori na več načinov (varijant). Te uporablja vsakdo, kakor mu drago. Potem vprašujejo učenci izmenoma drug drugega. Pa eveti mladih Jugoslovenov, kako brez demontiranegti slovenstva veselo zro drug drugemu v lice, veseli, kako gladko jim žubori z jezika srbohrvatsko narečje. K taki vaji lahko pripnem tudi oddelek pravkar obravnavanih slovničnih pravil za slovenščino in obenem srbohrvaščino. Saj znajo učenci mnogo prej nego bi sam rad na izust vprašanja in odgovore končno tudi popolno vsebino. To labko porabim za spis, vajo, za šolsko nalogo v latinici ali cirilici. Tudi učitelj, ki sam ni vešč srbohrvaščini. se je na ta način privadi prej nego sam misli. Toda: pripravljaj se! Čitaj in čitaj vse, kar dobiš v srbohrvaščiqi! Italijanski Cirroli concentrici della grammatica italiano niso niti na pol tako praktični kot Schreiner-Bezjakova vadnica, a učenci jih ne zamečejo, radi tega pa ne piše laška mladina bolj pravilno nego slovenska — saj ne pomagajo tu vsi circali gramatike prav nič: samo vaja in vaja v živem jeziku sametn. Laški tovariš zato tudi ne pita mladine preveč s slovnico in sintakso, marveč kaže na lepoto, celo lepotičje laškega jezika: la nostra assai bella lingua, il nostro dolce linguagio, la dolce favella del si, la piu bella e nobel dota della gran madre d' Italia! Ali se ne skrči Slovencu pest, ko se domisli, da nismo smeli Slovenci pred prevratom čitati niti v nemškem jeziku, da je Bled najlepši kraj na Slovenskem! Hm! In da bi še livalili svoj jezik! Kaj bi počeli cenzorji? In naše proste spisne naloge? Še danes niinarn preveč dobrega pojma o njih glede na notranjo vrednost. Ti mili Bože! Koliko pa je ljudi med izobraženci, ki znajo res po kvaliteti pravilno pisati? Ali mora biti že vsak list umotvor? Niti vsi umetnostno kvalifikovani umotvori niso dovršeni. In vendar dosezajo tudi te naloge svoj namen: dokaz, koliko more učenec svojih misli spraviti na papir. Kako? To je druga šola tudi večinoma brez slovnice. Ako hočem. da mi učenci mnogo napišejo, obravnavam temo o priložnosti ustno. Ako zahtevam lepo obliko: razporedbo tvarine, primeren začetek in konec. moram to vaditi in kazati na primernih vzorcili zopet skoro brez slovnice. Torej po načrtu Schreiner-Bezjakovih vadnic bi se otroci morda naučili srbohrvatske slovnice, prav gotovo pa manj jezika. In to je škoda. Jezik je smoter, slovnica samo pomoček. V tem, menim, s tov. Jedrliničem nisva sama. Ivo Trost-