ijubljai\5Kis"WI
Leposloven, in znanstven. list:'
Štev.  8.        V Ljubljani, dne  i. velikega srpana  1892.     Leto XII.
Nje  slika.
dvel v gradil me staro sobo Upognjen starec,  velih lic, Podobe gledal sem pradedov, Obraze plemskih zrl devic. Pon6s jim seval iz pogledov, Pohlep je stdrosti, srepdst, Mladosti ogenj  in srčnost. Ob oknu črna je zavesa Pogledom krila mi očesa Najlepšo sliko te dvorane. Pred njo se sivi starec zgane In mračno se ozre pod grad, Pokaže le"he mi cvetoče Pred gradom pdleg nizke koče, Ki jo objela je pomlad. »V tej  koči ddklica je cvela Kot rdeča roža v solnčnih dne*h, Kot slavec v mrdku ljubko pela Na kldpi sredi cvetnih le"h. V tem gradu je mladenič sedal Na stol ob oknu mnogokrat, Mladenko le"po z line gledal, Poslušal verno spev krilat. In ve"del ni mladenič,  kdaj, Ni vedelo dekle, zakaj Ljubezen kakor zarja mila Obema v srcih se vzbudila. Krepko" je stopil sin k očetu, Povedal prosto od sred: ,Ni bitja dražjega na svetu, Kot. v koči de"klica je td.
Nemir se duši ne poleže,
Dokler me zakon ž njo ne zveze!'
Očetu se razvname srd,
Iz prs privre mu govor trd:
,Ce zatajiš svoj  žlahtni rod,
Nevesto tdko si izbereš,
Ponosne upe mi podereš,
Nikdar ne  bodeš tu gospod!'
Sred je sinu črv napal,
Brezupa črv,  ljubezni žal.
Vendla so dekletu lica.
Kot sahne na jese"n cvetica.
Hodila je na vrt sede~t,
Molčale pesmi so  nje grla,
Mladenič jo je hodil zre"t;
Obe"h je svetla ndda  mrla.
Tedaj mladič je kist prijel,
Oči na deldico uprte,
Na sliki je živo posnel
Obraza nje milobne črte.
Ko je završil sliko  drago,
Dekletovo sred je blago
Rešila toge — bela smrt . .  .«
Umolknil starec je potrt, Potegnil  črni zdstor s stene, Besede mi še del iskrene: »Te slike za ves svet ne dam!« Otrl solz6,  na stol je sddel. Jaz deldico sem zrl in ve"del, Da slikal jo je starec sam.
Dolenjec.
29