Jan Plestenjak
Miklavž
Ptičem je gnezda razdiral, mačkom je ponoe privezoval na rep, sosedove kokoši preganjal, oMestil še nezrele hruške, in če je moral varovati sestro, jo je privezal za klop, sam se pa pretepal za metulji, za ptiči, lovil ribe. delal sive lase materi in očetu, tak je bil Tonček. Če mu je ukazal oče: »Kleči!« se je ulegel, če ga je prosila mati: »Tonček, prinesi mi drv!« se je potuhnil ali pa zlezel na skedenj in s prečnikov skakal v seno.
»To nam je žioa pokora, ne uem, kje se je vzel,« je iarnal oče. Tonček se pa ni zmenil za nič, zapodil se je čez travnik in na celo mendral travo, s šibo pa kosil bilju glave.
»Pretepel bi ga, pa kaj pomaga,« je jadikoval oče, materi je bilo pa tako hudo, da še goooriti ni mogla.
»Marička je pa čisto drugačna, kdo bi si mislil, da je njegooa sestra,« je menil oče, mati je pa že nagovarjala Maričko.
»Saj boš pridna, kajne! Če boš pridna, ti bo prinesel Miklavž, za kar boš prosila.«
»Bom pridna, mamica, bom!« je hitela Marička in dvignila život da je mogla ujeti s svojimi očmi materin pogled.
Bil je Tonček doma, oče in mati sta šla v gozd in mrzlo je bilo že zunaj. S sestro sta sedela na peči in Marička je govorila samo o svetem Miklavžu, Tonček se ji je pu prihuljeno smejal.
»Tonček, ali si U že videl MiklaDŽa?«
»O pa dostikrat!«
¦»Kakšen pa je, ali je res velik, pa brado ima in va kapo in palico in angelčke s seboj!«
s>Kaf se, iak je kot naša mama ali pa naš ata.« Marički se je zdelo go-vorjenje greh in nič ni rekla. Samo zamislila se je in v mislih si je naslikala sv. Miklavža, osega d svetem sijaju, dobrega in milostnega.
»Marička. ali si še neumna!« jo je predramil iz misli Tonček.
¦»Ko boš tako velika kot sem jaz, boš že bolj pametna.«
Marički je kar zagomazelo po telesu. Tonček se ji je zdel tuj, z Delikim grehom v duši.
¦»Tonček, greh je tako!« je izjecljala. Tonček se ji je smejal, v duši mu je pa nekaj kljuvalo in mu narekovalo: »Tonček! Boj se greha in ne zameri se sv. Miklavžu.«
»Kaj bo greh, če je pa res takolt je modroval.
»V pekel boš šeZ,« ga je karala Marička.
¦»Ali ni Miklaoža?« je plaho vprašala Marička.
»JeU
»Kje pa je potem?«
»O, kje? Ker je svetnik, v nebesih.«
>No, kaj pa praviš potem, da mama prinese. MiklaDŽ pride na svet iz nebes, pa prinese. Sedaj pa že vem, da prinese Mikluvž. Če bi mama nosila, bi pa takrat prinesla, ko gre v mesto. Lani ni bila nič v mestu, Miklavž rni je pa prinesel.«
»Ti si še otrok!« je zabrusil Marički.
Tonček je moral v trgovino, Marička pa ni mogla zamolčati materi težkih misli.
37
¦»Mama, ali je sd. Miklanž?«.
»Seveda je, zakaj pa vprašaš?«
»Tonček je rekel, da ne nosi Miklaož.«
»O, ti grdoba neumna. Ali se ne boji greha? Veliko bi ii dobila, če bi jaz nosila. Kaj pa je še rekel Tonček?«
»Nič drugega. samo da sem otrok.«
Mati je bila žalostna.
»Marička, le pridna bodi in Tončku nič ne verjemi. Bog ga. bo kaznoval za, greh, Miklavž se bo maščeoal!« je Maričko bodrila mati.
»Meni bo prinesel, mama, če bom mo/iZa?«
»Ali je Miklavž tudi hud?«
»Tudi, pa še kako! Še kesal se bo Tončekh
Mati ga je oštela, oče je bil hud.
»/az te ne bom več kaznooal, temoeč kaziioval ie bo že sd. Miklavž. Še žal ti bo, toda prepoznoh je ostro in počasi izgooarjal oče.
Takrat se je Tonček zjokal, zjokala se je tudi Marička. Tonček se ji je smilil.
Sneg je zapadel, pota so pomrznila. Tonček in Marička sta se tiščala peči.
»Ubogi Miklaož, to ga bo danes zeblol«. je plaho izrekla Marička. Bil je večer pred sv. Miklaužem.
Tonček je pomislil in oerjel v Miklavža. Tako svet in mehak večer se rnu je zdel, Dse bi napraoil, da se oddolži za grehe. toda ni mogel najti misli, ki bi ga rešila teže greha.
»Kaj boš ti nastavil?« je šepetaje zamomljala Marička in begala od okna do okna, če morda ne ugleda kje sd. Miklaoža.
»PeTiar/« je plaho odgovoril Tonček.
¦»Jaz pa rešeto!« je ie odločneje izrekla Marička.
Tisto noč sta oba sanjala o so. Miklaožu. Toda Tončkooe sanje so bile težke in strašne. Sanjalo se mu je, da ga je Miklavž poklical predse. ga ozmer-jal, potem ga pa zapodil. Iz takih sanj se je zbudil in bil je že dan, mati je bila že pred ognjiščem. Tudi Marička se je zbudila. planila v hišo in vsa n radosti je kriknila:
»Joj> Tonček, polno rešeto mi je prineselh Peharja še videla ni.
Tudi Tonček je pridirjal v hišo, toda skrb ga je že vnaprej grizla.
Glasno je zaplakal in debele solze so mu lezle po licih. Pehar je bil prazen, počez pa je ležala dolga palica.