204 Socijalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socializem. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zamik. I. Ko so v Parizu Tuilerije gorele, ko so se Louvre-a petrolejski plameni ovijali in ko je zgodovinsko imenitni rotovž (hotel de ville) le okajen zid in pepel postal, bil je ves izobraženi svet skoraj brez izjeme tako razdražen in razkačen nad temi nečuvenimi vandali sedanjega veka, da je navdušeno ploskal Mak-Mahonovim rdeČehlačarjem, kteri so vsakega le kolikaj samo na videz sumljivega privrženca komune brez zapore , brez sodnije in brez razsodbe kar na ulicah na zid prislonili in brez okolišanja vstrelili. Takrat o vseh teh dogodkih, posebno pa o virih in pravih vzrokih teh dogodkov mirno in hladnokrvno pisati, bilo bi vsakega težko stalo, še teže pa občinstvo kaj tacega mirno in trezno brati ali cel6 o tem promišljevati. Ko se je pa enkrat dim, proizlazeči iz parižkih požarov, razkadil, ko najlepša tretjina najlepšega mesta tega sveta v razvalinah in podrtinah svoja gola rebra žalostno in melanholično kvišku moli, začel je zdaj ves učeni in neuČeni svet premišljevati, kje le vendar pravi razlogi tega čudovitega in ob enem grozovitega dogodka tiče? Z nekako krivo nobleso se nekteri temu sprdavajo lahkomisljeno rekoč: Po pruskem obsedanji je v Parizu veliko ljudi brez dela ostalo, vrh tega se je pa tudi nakopičilo po 4. septembru lanskega leta toliko rdečkarjev, libera-luhov, radikaicev, postopačev, vlačugarjev, lopov, tatov, tolovajev in cel6 roparjev iz vseh dežel tega sveta v lepem Parizu, da je mislila ta drhal, ko je bila potem po sklepu mira francoska armada razorožena, in ker je ona sama kot narodna garda orožje obdržala, ker je zdaj-le čas prišel, se enkrat tega sladkega življenja s polnim duškom na stroške bogatašev in kapitalistov navžiti. Po mnenji teh kritikov ni bila cela komuna nič druzega nego prosto „tolovajstvo" organizirano v najbolj velikanskem slogu, česar še svet dozdaj ni nikdar doživel. Tolažijo se te vrste možakarji, da bo zdaj za večne čase v tej zadevi mir, ko so le enkrat te „pe-klenske pošasti" parižkih komunistov vse od Thiers-eve sile postreljene ali pa vjete. Se cel6 minister J. Favre se zelo k temu mnenju v svoji zadnji, obče znani okrožnici nagiblje, vmes le še vpletajoč tobožno hujskanje ia ščuvanje mednarodnega delalskega društva (Internationale), ktero stari, sicer jako pošteni Favre ovaja vsem vladam kot sila nevarno za napredek in za mir vsega izobraženega društva. — Brumni presojevalci teh dogodkov so v svoji razsodbi še krajši, oni ne iščejo nobenih skritih in oddaljenih vzrokov, ampak v kratko rečejo: Bivša parižka komuna ni bila nič druzega kot božja kazen za pregrešni Babilon sedanjega časa, Pariz je le delil zasluženo osodo Sodome in Gomore, znanih mest iz starega testamenta! Se ve, ako bi bilo s tako apo-diktično kritiko vse opravljeno, ne bi bilo napak! Mi se pa v tej zadevi držimo misli enega največih mislecev tega veka Angleža Buckle-a, ktere je nakopičil kot neprecenljive zaklade v svoji knjigi „Povest-nica civilizacije na Angležkem". Bučk le*) pravi v tej knjigi o povestnici, da je metoda, po kteri se večidel vsi dosedanji povestničarji s to znanostjo vkvarjajo, popolnoma kriva, ako v obče o kakem slučaji pri zgo- *) Neizmerna Skoda , da je slavni pisatelj prerano nmrl, da ni mogel svojega na velikanski podlagi osnovanega in začetega dela „history of the civilisation in England" dovršiti. Pis. dovinskih dogodkih govorijo, postavimo: da je kako bitko ta in ta slučaj odločil in da je ta po slučaji odločena bitka spet osodo cele države ali celega naroda odločila. On pravi, da ni v povestnici nobenega slučaja in ga nikdar ni bilo , nego da je vse to , kar se nam včasih na videz v prvem hipu zdi slučaj, goli rezultat gotovih, akoravno nam še skritih vzrokov, kteri bodo, ako nespremenjeni ostanejo, spet v 20, 50 ali tudi 500 letih pozneje matematiško sigurno taisti rezultat na dan spravili. Prava naloga — nadaljuje Bučk le — znanstvenega povestničarja je: te še dozdaj skrite vzroke tako imenovanih zgodovinskih slučajev na tanko preiskovati, jih z enakimi vzroki enakih „slučajev" primerjati in iz te preiskave zakon postaviti, po kterem se imamo z vso sigurnostjo pri enakih vzrokih zmerom taistega rezultata nadejati ali pa bati. Taki zakoni, kakor so enaki v matematiki, fiziki in v obče v eksakt-nih znanostih vstanovljeni, morali bi se tudi iz zgodovinskih dogodkov vleči; potem še le bi postala povest-nica prava učiteljica človečanstva za ravnanje v prihodnosti ; — tako končuje Bucklesvojo imenitno razpravo. Ako se človek od bivše parižke komune malo nazaj v preteklevčase ozre in sedanje dogodke s punti Helo-tov zoper Špartance, z vstajo rimskih sužnjev pod Spar-takom, z nemškimi kmečkimi vojskami iz časov reformacije, s puntom naših slovenskih kmetov v 16. stoletji pri Brežicah, ko so šli za „staro pravdo" v boj, z vstajo francoskih socijalistov meseca junija 1848. leta in z fenijanskim gibanjem na Irskem primerja, mora, ako tudi nehote, priznati, da je Buckle s poprej navedenimi besedami, veliko , neovrgljivo resnico izrekel: resnico, da to sedanje gibanje francoskih socijalistov ni nič slučajnega, kakor strela iz jasnega padlega, nego da bi bil to čisto naravni, za misleče povestničarje predvidljiv rezultat, izvirajoč iz vzrokov, ki že od nekdaj, nekdaj leže: ali v osnovi naše človeške narave ali pa osnovi našega društvenega življenja. Ako tičč vzroki v naši naravi, ne dad6 se nikdar izlečiti ali popraviti, ker ni v naši moči človeške narave preustrojiti; ako pa leže v osnovi našega društvenega življenja, bodo se ti vzroki ne le mogli, temuč tudi morali izlečiti in celo izkoreniniti, ako hočemo za-braniti, da se nam njega dni enkrat vsa civilizacija ne upropasti in ne pogubi. Pa o tem bomo pozneje bolj obširno govorili. (Dal. prih.) 205 215 Socijalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socializem. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zamik. II. Med nemškimi učenimi veljaki sta se s tem vprašanjem najbolj pečala Lorenc Stein, profesor narodnega gospodarstva in političnih znanosti na dunajskem vseučilišču, in Albert Schaffle, bivši profesor istih znanosti na istem vseučilišču in zdaj minister. Tudi ta dva učenjaka se popolnoma skladata v tem, da se mora to velevažno pitanje presojevati iz tega stališča, ktero je Bučk le naznačil in za kažipot postavil. L. Stein piše v svoji knjigi „Pojem društva" („der Begriff der Gesellschaft") že 1850. leta, toraj davno pred Buckle-om o socijalizmu: „Pri socijalni demokraciji nam stojite dve poti odprti, kakor pri vsakem političnem gibanji, ki ste bistveno enaki in imate enaki imeni: ali socijalna poprava (Reform) ali pa so-cijalna revolucija. Misel socijalne demokracije nikakor ni gola teorija, ni domišljija niti nobena slučajna muha; ona se porodi, če so jej pogoji obstanka dani in če so priprave dovršene, z naravno silo iz tal društva. Slepota bi bila te sile ne zapaziti, skrajna neumnost pa, se jej naravnost v bran staviti. To, kar se je na Francoskem zgodilo, ni se zgodilo zarad tega, da bi bil francoski narod na kak poseben način obdarovan. Francoska povestnica od 1789. 1. do današnjega dne ni noben velikansk čin kake države; ona ni nič druzega kakor goli rezultat vzrokov in postav, ki vladajo pri gibanji in pregibanji političnega in društvenega življenja. Raz-vitek te povestnice, pojedini imenitni dogodki, kakor najvažnejši čini postavodajalstva iz tega časa so bili naravno potrebne prikazni. Naravno potrebno je bilo, da sta nastala politična punta 1789. in 1830. leta; naravno potrebno je bilo, da je socijalna demokracija z revolucijo 1848. leta prvikrat kot faktor na svetski oder stopila. Zarad tega je pa ravno treba, da vsi tisti, ki kaj imajo in posedujejo, na svojo lastno največo korist z vsem naporom, z vsemi društvenimi močmi in z vso pomočjo države brez zamude in brez vtrujenja vedno naprej na to delujejo, da se nam naše dozdaj obstoječe socijalne razmere popravijo. Toraj čast temu, ki se ne ustraši niti sovraštva niti zmotlji-vosti, niti brezvspešnosti iz začetka pri obdelovanji in preiskovanji polja človeške znanosti, ki nam je še zdaj tanko, temno in meglovito, ktero se pa mora enkrat do čistega spoznati in razbistriti, ako nočemo njega dni v prihodnosti sebe z vso civilizacijo vred pogubiti!" Tako govori L. Stein, mož, kteremu gotovo ne bo nihče na tem svetu očital, da misli mesta in trge s petrolejem ali dinamitom požgati in vničiti. Naš sedanji minister Schaffle pravi v predgovoru svoje knjige »kapitalizem in socijalizem" *): „So-cijalno vprašanje je j ako važno in neizogibljivo, toraj ga je potreba od vseh strani ogledati in preštudirati. Ako se pa ravno od vseh strani to vprašanje pretehta in presodi, pride človek do spoznanja, da voditelji so-cijalistov niso bas tako črne živine, kakor bi nam jih radi današnji ,,liberalci" malali. Akoravno jaz (Schaffle) nobenega vinarja lastno pridobljenega premoženja v dvombo ne stavljam in akoravno ne bom nikdar za reakcijo proti pravicam, izvirajočim iz liberalizma sedanjega časa, bode se le vendar nekterim vsled mojih *) „Kapitalismus und Socialismus" Tiibingen 1870 (Verlag Laupp's) 732 strani v enem zvezku. * 216 nazorov, razvitih v tej knjigi, dozdevalo, da sem radikalen socijalist in toraj državno nevaren; kajti jaz se nisem, niti se ne bom nikdar niti za toliko, kolikor je za nohtom črnega, pačil in sprdaval teoretikom socija-lizma, kakor to nekteri moralo pridigujoči psevdolibe-ralci sedanjega časa afektirano delajo. Govoril bom otvoreno, in odkrival bom brez okolišanja pomanjkljivosti obstoječega društva". Tako se Schaffle, eden najbolj temeljitih poznavateljev socijalizma, že v začetku svoje imenitne knjige o tem predmetu izrazi. John Stuart Mili,*) morebiti prvi med zdaj živečimi misleci angleškega naroda, je napisal imenitno knjigo pod naslovom: „Načela politične ekonomije". V tem, vsemu svetu znanem delu je Mili skoz in skoz ekonomičen liberalist, kakor Schaffle to vrsto n&rodnih ekonomov imenuje, ali v drugi knjigi imenovanega dela, kjer o lastnini govori, nagiblje se mož sem ter tjč zel6 k načelom socijalistov in pravi, da je mnogo zdravega jedra v njihovih teorijah. Kakor vvod smo navajali tu obča mnenja o tem pitanji treh v vsem znanstvenem svetu slovečih mož, kterih gotovo ni nihče imel in ne bo nikdar imel na sumu, da so bili zavezniki bivše pariške komune ali da so bili cel6 v porazumljenji z njenimi požigalci. — Citirali smo pa zarad tega te može v vvodu svoje razprave, da ne bi kdo mislil, da smo mi edini tega mnenja, da niso socijalisti taki tolovaji, roparji in lopovi, ktere bi bilo treba brez vse razsodbe kar na prvo drevo obesiti, ali pa jim mlinske kamne na vrat natvesti in jih v dno morja potopiti, kakoršni nazori pri nas v Avstriji v obče povprek med filisterstvom niže in tudi više, tako imenovane izobražene vrste o tem predmetu vladajo. — Po pravici se je ob času konkordatnega viharja meželjnu, ki je v krčmi proti konkordatu zabavljal, očitalo, kaj ne v6, kakošna zverina je vendar ta „gospod konkordat". Ali še z večo pravico se mora avstrijskemu občinstvu poprek z malimi izjemami očitati, da nima čisto nobenega Eojma o tem, — Nemec bi rekel: „nicht einen blauen >unst einer blossen Idee" — kaj prav za prav je „so-cijalizem" in „komunizem". Pri izreku te besede misli naš meželj v svoji strahopetnosti na čudno žival, ki jo sv. Janez v bukvah skrivnega razodetja opisuje. Pri besedah „socijalizem" in „komunizem" bi se naš filister najrajše prekrižal, z žegnano vodo poškropil in se na božje pot na sv. Lušarije ali pa vsaj na limbarsko goro obljubil. Toraj to stvar razjasniti in naše slovensko občinstvo s tem vprašanjem malo seznaniti, naloga je teh člankov. *) „Principles of the politicae economy" 5 volumes, London 1849. Pis. 223 Socjalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socijaizem. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zamik. III. Sploh imenujejo Francozi to vprašanje „la question du pain" — vprašanje kruha — s popolnim opra-vičenjem. To je vprašanje, ki se v prvi vrsti podlage vsega telesnega in tudi duševnega delovanja tiče, to je, našega želodca. Vsled tega ravno je pa to vprašanje morebiti med vsemi vprašanji, ktera so kedaj člo-večanstvo gibala in uznemirjala, najbolj v bitstvo našega življenja zasekajoče, toraj tudi imenitno, oziroma nevarno. Nevarnost pa ravno v tem tiči, da se mase neizmerno lahko za to navdušijo in da potem privrženci teh z večine dobrih, večidel pa krivo razumljenih idej strašanski fanatiki postanejo, o čemur nam je bila bivša parižka komuna „argumentum ad hominem". Rekli smo že v prvem članku, da je ta ideja tako stara kakor človečanstvo samo, da je že velikokrat v strašanskih bojih, kteri so bili še dozdaj zmirom večidel s strašno okrutnostjo potlačeni, na vrhunec priki-pela in potem spet na videz za dolgo časa s svetskega 224 odra izginila. Vzrok tega je ta, da človeštvo že od pamtiveka v sebi čuti, da nam je potrebna poprava (reforma) našega društva, ktero gotovo ni, naj se reče kar koli hoče, na stebrih pravice osnovano, posebno ne napram rokodelskemu oddelku človeštva. Da so vse dosedanje poskušnje, z orožjem v roki to vprašanje rešiti, tako krvavo in neusmiljeno poteptane bile, razlog naročiti v tem tiči, da ta ideja še ni pravih nositeljev in zastopnikov imela, da se je še ni bila znanost za predmet svojega preiskovanja izbrala. Vsaka ideja dobi še le takrat veljavo in postane faktor, ako se je človeški razum v vsej celoti polasti in jo vlije v obliko znanstvenega preiskovanja in znanstvenega spoznovanja. V prejšnjih stoletjih je vodil mase, ako so se do krvavega upora vzdignile, le nekak naravni nagon, zavest strašne krivice, ktera se jej godi in nekako temno osve-dočenje, da se morajo stebri obstoječega društva do tal porušiti in da se mora nekaj druzega na to izpraznjeno mesto postaviti. Kaj je pa tisto drugo, o tem ravno ni nihče nič vedel povedati. To je ravno bila največa pomanjkljivost, da še takrat znanost cel6 nič ni vedela o tem pitanji, da je njeno mesto le nekak temen naraven instinkt zavzemal, vsled česar tudi pitanje samo ob sebi nenevarno ni bilo. Tri velike ideje že blizo eno stoletje človeštvo gibljejo in ljudi do največega navdušenja in do največega sovraštva fanatizirajo; to so: starorepublikanska ideja osebne svobode in enakosti, potem ideja narodnosti in zdaj že tudi ideja socijalizma. To so tri velike ideje enega veka. Prvo bi imenovali idejo preteklosti, ker je že povsod svoj zmagonosen vhod imela in je kakor Nemec pravi, „ein tiberwundener Standpunkt", — druga je ideja „sedanjosti in bo tudi postala, kedar se slovansko vprašanje reši, „uberwundener Standpunkt" po domače rečeno „zastarelo stališče"; tretja je pa ideja „prihodnosti". Kdaj se bo pa ta ideja na „zastarelo^ stališče postavila, o tem pa še dozdaj molčijo vsi filozofi in politiški preroki. Vse te 3 ideje so tako stare kakor človečanstvo samo, ker jedro vseh treh je to, da so se imele ali da se še imajo bivše ali še obstoječe napake človeštva v državnem, mednarodnem ali društvenem življenji popraviti ali pa popolnoma izkoreniniti. Ali pri vsej starosti ni nobena teh idej za ene pomenljiva in veljavna, za druge spet nevarna in strahonosna postala, dokler se je znanost ni lotila. Republikanska ideja osebne svobode in enakosti je še le potem glavo, ude, pomen in življenje dobila, ko so se i*e enkrat učeni francoski enciklopedisti na čelu J. J. fcousseau*) polastili, do dobrega jo preiskali in jo potem v pravi obliki med mase vrgli. Vojaki francoskega konventa niso bili druzega nego izvršitelji — ekseku-torji — teh znanstveno preiskovanih in dognanih resnic. Ideja narodnosti ni imela — akoprem je na priliko njeno važnost že Vodnik ravno tako čutil kakor mi dandanes — nobene veljave, dokler se je niso od-Kčni Italijani lotili, znanstveno obdelali in jo potem v pravi obliki med svet poslali. Ni treba tu spominjati v tej struki slavnih imen, kakor so: Mazzini, Gioberti, Mamiani, Massimo d7 Azeglio in Cavour, kteri so tako rekoč dušo tej veliki ideji sedanjosti vdihnili. Francoski vojaki pod Napoleonom III. so bili 1859. leta spet le praktični eksekutorji duševnih proizvodov teh mož. Tudi tretja ideja je še le svojo pravo pezo zado-bila, ko so jej izvrstni duševni voditelji na čelo stopili. Voditelji in znanstveni utemeljitelji socijalizma, kakor Francozi, St. Simon, Enfantin, Bazard, Charles Fourier, Proudhon, potem Nemci: Karel Marx, Ferdo Lassalle, *) Posebno s svojim imenitnim delom „le contrat social". Pis. Karel Marlo*) in Anglež Robert Owen so bili možje nenavadnih duševnih zmožnosti, vsestranskega izobra-ženja in deloma so bili tudi temeljiti učenjaki. Ko se je agitator Lassalle kakor meteor na delalskem ob-nebji pokazal, napadla ga je tako imenovana »liberalna" štampa precej skoro soglasno kakor na pol izobraženega, nevednega in divjega demagoga. Edini sedanji minister Schaffie **) je hipoma velik pomen tega moža spoznal, in je njegovo veliko duhovitost dokazal v svoji kritiki Ferdo Lassalle-ovega nastopa v „Deutsche Vierteljahresschrift". Schaffie pa je tudi prav imel, kajti nihče ne bode, kdor je le Lassalle-ove brošure in njegovega »ekonomičnega Juliana" bral, temu preroku nemških delalcev odrekal blišečega duha, pikantne in ostre polemike in skelečega sarkasma. L a s-s a 11 e - o v a učena dela , kakor: »filozofija Hereklejta temnega" (Philosophie Herecleitos des Dunklen) in pa »sistema pridobljenih pravic" so pa tudi po strokovnjakih pripoznana kakor proizvodi nenavadne učenosti. — Karel Marx razpolaga v svojem delu »Kapital", kterega je še le dozdaj 1. zvezek na svitlo prišel, z redkim znanjem narodno-gospodarstvenega slovstva, posebno mu je angleško skoz in skoz znano; pokazuje se kakor mož poln duha in mnogostranskega zgodovin« skega, filozofičnega in klasičnega izobraženja. — Karel Marlo, mirni znanstveni zastopnik socijalnega federalizma, spada gotovo med najbolj učene profesorje narodnega gospodarstva cele Nemčije. — Poprej imenovani Francozi, naročito pa Fourier in Proudhon, so možje čisto nenavadne bistroumnosti, včasih predrzne koncepcije, možje, ki so visoko vzvišeni nad navadno široko reko vsakdanjosti in uličnega meželjstva. Poznejši prvaki ekonomičnega liberalizma in velikega kapitala na Francoskem: Michel Chevalier, znanstveni stvoritelj in utemeljitelj trgovinskih pogodeb pod Napoleonom III. in oba bogataša Pereire-a so bili v mladosti pod vlado Dragotina X. in L. Filipa socijalisti iz St. Simonove šole. Istinito govoreč mora se pripoznati, da je to gibanje zdaj v rokah takih voditeljev, ki se smejo, kar se duševnih zmožnostih tiče, prav hladnokrvno z voditelji ktere god druge, velike politične stranke v Evropi meriti. Schaffie gre v tem pripoznanji še dalje in duševno nadarjenost teh mož kar naravnost v zvezde kuje. ***) — Nekteri so imenovali te voditelje slabe, moralno pokvarjene ljudi, kakor je že to stara navada pri vseh nositeljih in izbuditeljih novih idej, da jih začenjajo sovražniki z blatom obrekovanja in natolcevanja ometavati, kedar jih ne morejo duševno vničiti. Pa tudi tako obrekovanje je pri teh zlobna laž. Proudhon, na priliko, je bil po svojih stariših strašen revež, niže latinske šole v Besan§on-u je po letu in večidel tudi po zimi moral bos obiskovati. Pozneje je pa živel zmerom neodvisen, nikdar podkupljiv in v večni opoziciji z Napoleonovim despotizmom; bil je celo življenje pravi mučenik, zarad svojega prepričanja je brez godrnjanja mnogo let v ječah sprovel in umrl je v Brii-selnu v pregnanstvu. Niti ena brezznačajnost nam ni znana iz Proudhonovega življenja in niti en slab potez *) To je psevdonim za profesorja "VVinkelblecha, ki je pisal: „Sistem der Weltokonomie". Pis. **) Glej: Schaffle-tovo razpravo v „D. V. J. Sch." leta 1864. pod naslovom: „Bourgeois- und Arbeiter-Nationaloko-nomie". Pis. ***) Schaffie pravi v svoji knjigi „Kapitalismus und So-cialismus*' na 10. strani: Ja gar mancher Gegner, der vor-nehm iiber diese Fiihrer abgesprochen hat, erscheint mit ihnen verglichen ein geistesarmer Schlucker, der an ihrem Geiste sich auf Jahre hinaus verproviantiren konnte. Pis. iz njegovega privatnega življenja. — Angležki socija-list Robert Owen je bil sam milijonar po premoženji, ktero celo je v ta namen daroval, da so se blage naprave za zboljšanja stana siromaških delalcev vstano-vile. Malo ljudi se sme in more v plemenitosti duše in nrava z blagim Owen-om meriti. Tudi iz privatnega življenja K. Marksa, Lassalle-a in druzih nihče nič slabega ne ve. Opaziti pa moramo pri vsem tem, dragi bralec, da ne smeš misliti, ker teh mož po stari šegi kar „a priori" ne proklinjamo, da smo mi morebiti celo privrženci njihovih naukov, temuč še enkrat povdarjamo tu, da je naša naloga tu le mirno brez strasti pregledati in objaviti, kaj je v naukih teh mož dobrega, jedernatega in izpeljivega in kaj je krivega, napačnega in za zmerom utopičnega. Ti socijalni preustrojitelji nimajo samo plamtečega, v kritiki in v zanikanji lesketečega duha, neodvisnosti značaja, ampak napolnuje jih tista trdna vera v istini-tost njihovega nauka, iz ktere potem pravi in krivi preroki nastanejo. Ravno to zaupanje v samega sebe in v svojo stvar izbudi potem pri druzih manj izobraženih slepo, fanatično vero, iz ktere se sekte porodijo. 225 254 Socijalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socijalizera. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zarnik. VI. Predno preidemo k razvijanji nazorov ekonomičnega federalizma, bomo, kakor smo že zadnjič rekli, nekoliko pretresovali razne sisteme liberalizma in socijalizma, odnosno komunizma, njihov teoretičen in praktičen zadržaj. V sedajnosti sta ravno ta nazora — liberalizem in komunizem, — ki skupno ali poleg tega enostransko iz popolnoma prave in resnične misli = korenike izvirata in ki nista sama ob sebi niti popolnoma resnica niti popolnoma zmota; v sedanjosti - povdarjamo — sta ta nazora med seboj v vekoviti borbi, bodi-si na polji znanosti, ali na polji postavodajalstva. Skoraj vsak izobražen in misleči človek dela dandanes z odlomki vzetimi iz enega teh dveh poglavitih nazorov, ali pa stoji pojedini nehote* ob enem pod vplivom pojmov iz obeh šol. Eden naj-poglavitnejših zadržkov napredka je bil dozdaj bas ta, da se večina pisateljev in postavodajalcev ni prav spoznala v pravem cilj in koncu, kar se tiče teženja za pravo svobodo in za razmerno materijelno enakost. Delali so večidel vsi z odlomki obeh protivnih sistem, še nekoliko zabeljenimi z odlomki monopolizma. In ta kaos je skoraj povsod dozdaj v javnem življenji vladal. — Ideja osebne svobode in društvene enakosti se ni kar tako-le naenkrat kakor strela iz jasnega 1789, leta porodila, ampak le počasi si je pot skoz skalovje predpravic, neprostosti in neenakosti izdolbla. *) Leto 1789. je bil le velikansk pečat na to velikansko gibanje človeštva. Pravi začetnik ekonomičnega liberalizma je bil zdravnik kralja Ludevika XV. Francoz Franjo Quesnay, prijatelj in tovarš filozofičnih in političnih enciklopedistov, kakor Diderot-a, d' Alembert-a, Helvetius-a, Buffon-a, Turgot-a itd. — Kralj sam je svojega zdravnika xccte!;o%ev zmirom „misleca" (le pen-seur) imenoval. Jedro Quesnay-ovega premišljevanja o gospodarstvenem in društvenem življenji je bilo izraženo v njegovih besedah: „Pauvres pavsans, pauvre royaume; pauvre rovaume, pauvre roi", to se pravi: Ako so kmetje ubožni, ubožna je tudi država; ako je država ubožna, ubožen je tudi kralj, odnosno vladar. Ta ravnokar navedeni Quesnay-ovi stavek so imenovali njegovi vrstniki in obožovatelji kakor Mirabeau starši, Riviere, Dupont, Baudreau, Turgot, nekaj dozdaj neču-venega, imenovali so ga naravnost „formule etonnante", „čarobni ključ" k pravemu društvenemu blagostanju, ktero se mora v gospodarstvenih zadevah v prvi vrsti na blagostanje kmečkega stanu opirati. — Kakor je obče znano, bil je kmečki stan na Francoskem pod Ludevikom XV. z vsemi mogočimi in nemogočimi bremeni obložen in neizmerno tlačen. Colbert, minister kralja Ludevika XIV., je posebno po svoji, v narodnem gospodarstvu pod imenom „merkantilizmaa znani *) Beri o tem zanimivo knjigo: L' ancien regime et Ia rdvolution par le Vicomte Alex. de TocqueviIle, Pariš 1843* Pis. sistemi veliko pripomogel k tlačenju kmečkega stanu, ker je vse njegovo hrepenenje in teženje za tem šlo, da se obrtni j a po mestih in trgih čem bolj mogoče pospeši in povzdigne. Doseči bi se pa to dalo po Col-bertovem mišljenji le takrat, ako se kmečki stan in v obče poljedelstvo kolikor je le mogoče zoperstavlja in zanemarja. Ti krivi Colbertovi misli sta se že Bois-guillebert in slavni graditelj francoskih trdnjav Vaubau z vso silo vstavljala, pa takrat še brez vspeha. — —-Dolgo premišljevanje je potem Quesnay-a na to napeljalo, da se mora vse umetno vredjenje — ali reguliranje — iz narodno - gospodarstvenega kakor tudi iz državnega življenja iztrebiti in da se mora vse na naravni podlagi snovati in graditi. V „društvenem" življenji mora spet „vlada narave" — „le gouverne-ment de la nature, physiokratie" — v svoje jej od pamtiveka pripadajoče pravice vpostavljena biti. Ako se spet „narava" v svoje pravice vpostavi, bode prišel kmečki stan, kakor najproduktivnejši in najštevilnejši k blagostanju; in ako se kmet in v obče poljedelec obogati, pomagalo se bo tudi na ta način najbolje državnim financam. Vladanje „narave" v društvenem življenji je pomenilo v tistem času toliko kakor odstra-njenje vsega umetnega reguliranja in umešanja državne uprave v društvene in gospodarstvene zadeve. Možje, ki so bili pristaši teh misli, so se imenovali fiziokrati ali pristaši „ vladanja narave" in skupno so predstavljali po vsem svetu slavno fiziokratično šolo. Gournay, eden najbolj izobraženih fiziokratov, je rekel ministrom Lu-devika XV., da je najboljše, kar morejo za povzdigo narodnega blagostanja storiti, to, ako prepustijo narodno - gospodarstveno gibanje popolnoma svobodi, in ako se v nič ne mešajo, kar je izrazil z besedami: „laissez faire, laissez aller!" (pustite, naj se vse samo ob sebi dela, naj vse samo ob sebi grč!) Kaj pa pomeni tako imenovano vladanje narave? Prvič: Zanikanje vse aktivne in umetne narodno-gospodarstvene politike in drugič: povsod popolnoma prosto gibanje. — Vsled tega pa, da so se vse niti, s kterimi je bil poprej gospodarstveni red našega društva prepleten in obvezan, naenkrat raztrgale, preostalo je le še svobodno gibanje poj edinega. Individuelna svoboda je postala po tem takem cilj in konec vsega hrepenenja in teženja in čisti in popolni liberalizem je začel na ekonomičnem polji vladati. Njegovi pojedini zahtevi so: svoboda v trgovini z žitom, notranji in vnanji svobodni promet, vni-čenje cehov (ali „cunfti"), svobodna konkurencija v poljedelstvu, v obrtniji, v trgovini, svoboda v pogajanji visokosti obrestih, oproščenje zemljišč vseh fevdalnih bremen. Te tirjatve čistega liberalizma so, kakor vsakdo vč, po vsem svetu nadvladale. Ideje 1789. leta so bile dozdaj merodajne pri postajodajalstvi vseh dežel in ekonomični, kakor politični liberalizem je dozdaj povsod več ali manj zmagonosno svojo zastavo razvil. Kakor smo rekli, bil je roditelj in oče te sisteme Quesnay. Znanstveno najbolj imenitni zastopniki ekonomičnega liberalizma so se pa pojavili v tisti deželi, v kteri je bil sedanji kapitalizem najpoprej in najmočnejše razvit, to je: na Angleškem. Adam Smith, Ri-cardo, Malthus so klasični zastopniki liberalne, čisto kapitalistične, narodno-gospodarstvene sisteme. Glavni reprezentanti te šole so na Francoskem: Dunoyer, Ba-stiat, Michel Chevalier, Wolovski in drugi epigoni. Na Nemškem se je pa narodno-gospodarstvena znanost od početka notri do današnjega dne zmirom na temelji francosko-angleškega liberalizma gibala in pregibala, in je zmerom doktrinama ostala. Prvaka, kakor so Ques-nay, Smith ali Kicardo še ni dozdaj Nemčija nobenega na tem polji znanosti v boj poslala. Karakteristične za- 255 stopnike liberalizma, še bolj pa socijalizma na Nemškem je porodil še le najnovejši čas. (Dalje prihodnjič*.) 373 Socijalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socializem. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zamik. VIII. V tistem času, ko so komunisti svoje nazore o po-boljšanji in napravljanji svetu oznanovali, trudili so se tudi socijalisti, svetu predočiti, da ga hočejo po svoje osrečiti. Že ob času Quesnay-a je živel imeniten mislec po imenu Morelly, ki je pisal znamenita socijalistična aela pod naslovom: „Bazilijada Bilpajska" in pa „Za- konik narave". *) Pa tu nam prostora primanjkuje, da bi se še natančneje z njegovo sistemo pečali. — Preidemo toraj precej na bolj glasovitega, še dandanes živečega socijalista Louis Blanc-a. L. BI anc, po vnanji postavi mal, neznaten možic, zdaj že blizo 70 let star, je že v svoji rani mladosti začel meščanstvo (la bourgeoisie) zaničevati in se je zaklel to „kasto" človeškega društva vničiti. Začel je svojo pot skoz življenje kakor časnikar in imč si je pridobil s svojimi, lepo in zanimivo pisanimi zgodovinskimi deli kakor s „povestnico zadnjih 10 let", s „po-vestnico francoske ustaje" itd. Slaven pa je še le postal po svojem delu „organizacija dela", — delu, ki je 1850. leta že 9. natis doživelo. Ravno naslov te knjige „organizacij a dela"**) je postala potem parola za delalce pri njihovih socialističnih gibanjih. Misel L. Blanca, ktera se vleče skoz to delo kakor rdeča nit, je ta, daje vsakdo obvezan k delu samo v razmerji svojih zmožnosti in da sme vsakdo vživati le po individualnosti svojih potreb. L. Blanc ne pozna več, kakor komunisti, niti enakosti pri delu, niti enakosti pri vžitku za vse ljudi. Ali L. Blanc misli na dalje, da imajo vsi ljudje enako pravico do delal-skega orodja in da so v obče vsi pripomočki, s kterimi se dela in producira, lastnina vseh ljudi, — cele države. Toda za to on ni, da bi privatno premoženje nehalo in da bi bilo to skupno, kakor pri komunistih; on je zato, da bi imela vsaka vrsta obrtnije, na priliko čevljarji za-se, krojači za se itd. svoje posebno skupno premoženje, kakor podlago za vsa podvzetja domače obrtnije. Pa pri vsem tem, da je L. Blancova osnova prak-tičneja, nego so osnove komunistov, ostane le vendar neizpeljiva, kajti on nam ne naznanja nobenega sredstva, po kterem bi se mogle zmožnosti za delo pri po-jedinih ceniti, niti nam ne kaže nobenega pota, po kterem bi se dala enkrat spoznana veča zmožnost kterega delalca v resnici na večo delavnost prisiliti, ali vsaj nagniti. — In kdo bo pri vžitku individualiteto po potrebščinah presojeval? L. Blanc ne računa nič s človeško naravo, vsled ktere so ravno potrebščine po-jedinih oseb neskončno raztegljive, neomejene in ne-omejljive. Kdo bo vžitke meril in taksiral, da se bo smelo reči, da je ta in ta po svoji individualnosti s tem vžitkom popolnoma zadovoljen, da je onemu spet drugi vžitek po njegovi individualnosti najbolj prikladen, da bi se smelo na koncu reči: nikomur se ni krivica godila, vsi so bili s privoščenimi jim vžitki zadovoljni? Pod solncem ga ni tacega človeka, ki bi znal in ki bi se se upal taki „furkel" izpeljati. (Dalje prihodnjič.) *) „Baisiliade de Bilpai" a Pariš 1753 in „Le code de la nature" a Pariš 1755. Pis. **) „1/ organisation du travail" par L. Blanc, 9. edition a Pariš 1850. Pis. 380 Socijalno-politiške razprave. Bivša parižka komuna in socijalizem. Socijalno-politiška študija. Spisal dr. V. Zamik. VIII. (Dalje.) Tudi tam, kjer L. Blanc o proizvodni zadrugi (soci6t6 productive zir Produktionsgemeinschaft) govori, nima nič kaj srečnih in praktičnih midli, kajti on za-metuje kapitalizem in ž njim zvezano prosto konkurenci j o. L. Blanc misli, da bi se dali zadružni posli brez vsake postavne sile organizirati, — samo za prvo vtemeljenje je treba državne podpore, pozneje bi šla cela stvar kar sama ob sebi. Recimo, na priliko, da bi se res posrečilo, da bi se vse premakljivo in nepremakljivo premoženje zadrugam na razpolaganje postavilo : kdo bi potem proizvodne pripomočke (les moy-ens de production :=: Produktionsmittel) med pojedino posle v pravični meri razdeljeval, kdo bi odločeval o vstopu in ob odlazku pojedinih delalcev v zadruge ia iz zadrug (Genossenschaften)? L. Blanc pravi: uradniki pojedinih zadrug! Dobro! Ali kdo nam jamči, da bodo ti uradniki v svojem razdeljevanji in presojevanji pravični? Kje se bodo ti uradniki učili in izpite polagali, da bodo v resnici pokazali, da so za taka opravila osposobljeni in sposobni, kajti inače bi zadruge jako malo zaupanja v njihovo poslovanje imele? — Na vsa ta pitanja ne v6 L. Blanc ničesa odgovoriti. Vrediteljica vseh cen danes je in bo tudi se v prihodnje ostala prosta konkurenci j a. L. Blanc pa hoče to v resnici naravno silo v gospodarstve-nem življenji z „normalnimi cenami" za vse blago in za vse službe nadomestiti, kakor se je to v srednjem veku s „taksami" poskušalo! Dalje pravi on, da morajo biti vse zadruge solidarne v tem, da si vzajemao za obstanek in razvitek medsobno podporo zagotovijo. Ta zadružena solidarnost bi se imela v tem javiti, da bi vse zadruge 25 odstotkov čistega dohodka v občo zavarovalnico vlagale; na čelu vseh zadrug bi pa stala komisija, ktera bi s kapitalom iz obče zavarovalnice zdaj tej, zdaj oni zadrugi na pripomoč priskočila, ako bi bila ravno v zadregah in v potr-ebi. Ni bolj nepraktične misli, nego ta, da bi se kedaj dalo delo „organi-zirati" po zdravih načelih gospodarstva s tem, da bi se za vse blago normirane cene vpeljale in da bi se za vse, slučajno zadrugam preteče nevarnosti vzajemna zavarovalnica ustanovila, — Nas bi preveč v stran za- sleklo, ako bi se se v bolj natanko pretresovanje teh dveh neizpeljivih L. Blanc-ovih idej spuščali? *) Marlo *) ostro obsodi popolno L. Blanc-ovo nezmožnost v narodno-gospodarstvenem obziru in imenuje njegovo načelo zaradi vpeljave normiranih cen in vzajemnega zavarovanja: babilonsko zmešnjavo. On pravi, da bi bilo taksiranje zavoljo velike raznovrstnosti blaga zevsema neizpeljivo in da bi bilo ravno tako vzajemno zavarovanje zadrug zavoljo ne po svobodni konkuren-ciji ustanovljenih cen brezvspešno. Pečali smo se z L. Blanc-om dalje nego s kterim dragim, ker je on imeniten in slaven po svojih izvirnih, globokih mislih, po svoji izvrstni pisavi in po svojem javnem delovanji. Vsled februarske revolucije 1848. 1. je postal za bourgeoisie-o on najnevarnejši član tedanje francoske začasne vlade in ob enem ljubljenec pariških delalcev, med kterimi je resno poskušal svoje nazore dejansko izpeljati. Preprečili so pa poskus te praktične izpeljave socijalizma L. Blanc-ovi tovarši v provizorni vladi, posebno Bastide in Cremieux. Po 2. decembru je živel L. Blanc v Londonu kakor begunec notri do 4. septembra 1870. leta, pečal se je v prognanstvu neumorno in neutrudljivo s socijalnimi študijami, ktere je v preizvrstnih angleških člankih v „Times" prijavljal. On spada tudi med vtemeljitelje glasovitega de-lalskega društva „lnternationale**. Letos je bil voljen od pariškega mesta v ndrodno skupščino v Bordeaux, kjer je spadal med skrajno levico in se je s klasičnim na veke imenitnim govorom razpravljanja o pogojih za sklepanje mira s Prusijo vdeležil. — Ko je videl, na kakošni način bivša pariška komuna namerja vzore njegove mladosti izpeljati, postal je njen odločen protivnik, akoravno z žalostnim in potrtim srcem. Celo gibanje bivše komune ga je tako neugodno zgrabilo, da je bil sklenil Francosko na veke zapustiti in s svojimi 70 leti se v severno Ameriko preseliti. Le njegova neizmerna prava francoska ljubezen do svoje domovine ga je v izpeljavi tega sklepa omajala. Vse, kar je L. Blanc v Bocijalnih zadevah pisal in delal, delal je zmerom iz ,----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------¦ • *) Beri o tem izvrstno kritiko v „Schaffle^s Kapitalismus und Socialismus" str. 215—17. Pis. *) Marlo^s „Sistem der Weltokonomie" I. zvezek, 2, oddelek str. 544. Pis, najglobokejšega prepričanja in iz najboljših in iskre-nejših namenov, človeštvo osrečiti brez vsake sebičnosti. Njemu se tudi očitati ne more, da je socijalist zarad siromaščine, ker bi rad bogataše oplenil in si na ta način pomagal, kajti L. Blanc je že zdavnej milijonar. V času L. Blanca je bil na Nemškem njegov vrstnik „žnidarsk ksel" W. Weitling. Ta krojaški pomagač, akoravno dandanes malo med svetom znan, je šel med pisatelje in je tudi marsikaj o socijalizmu in komunizmu napisal.*) Ne dd se tajiti, da je Weitling več premišljeval in globokejše mislil, nego vsi krojači skupaj , ki dandanes po socijalno-demokratičnih društvih strašijo in se tam širokoustijo, akoravno je Weitling eklektično le odlomke iz Campanelle, Owen-a, Cabet-a in Pourier-a v svojih spisih pomešal in premlel. Tu pa imamo premalo prostora, da bi se v razvijanje Weit-lingovih nazorov spuščali. L. Blanc je v teoriji popolnoma socijalist, ali v praktičnih posledicah svojih nazorov zaide zmerom v komunizem. Bitstvo pravega socijalizma pa obstoji ravna v tem, da se pripozna pri ljudeh neenakost zmožnosti kakor tudi potreb, da je zmirom plača primerna delu in da se dopušča tudi privatna lastnina poleg skupne lastnine. V načelu se pravi socijalizem zevsema loči od komunizma, kakor so ga Morus, Owen, Babeuf ali Cabet učili. Abstraktno načelo enakosti vseh ljudi je popolnoma zapuščeno in merodajnost individua-litete se načeloma pripoznava in povdarja. Pri vsem tem pa socijalizem še le vendar ni pravi ekonomični federalizem, kajti v praktičnih izpeljavah se le vendar bolj komunizmu, nego pravemu federalizmu približuje. Socijalizem na priliko zanika kapitalistično vredjenje go-spodarstvenega življenja, ktero na špekuliranje meri, in dalje ne pripoznava svobodne konkurencije. Socijalizem ravno s tem zanikanjem jedro ekonomičnega liberalizma potre, ali pri vsem tem nam pa ne odkrije pota, po kterem bi se boljše, lože in človeštvu primernejše isti cilj in konec dosegel, kteri se ravno po ekonomičnem liberalizmu doseže. Zarad tega pa tudi čisti socijalizem ravno tako prazna utopija vstane, kakor komunizem. *) Njegova dela so: „Die Garantien der Harmonie und Freiheit 1842" in pa „Die Menschheit, wie sie ist und#wie sie sein soli 1844". ' Pis. 381