870
Igor Gedrih
NATISI IN PONATISI PRI SLOVENSKI MATICI
Knjižne pridobitve zadnjih let pri Slovenski matici opozarjajo, da se je kakovost knjižne izbire toliko dvignila, da gre - več ali manj - za celotno zanimivo, tehtno ponudbo in ne le za posamezne knjige, ki naletijo na posebno pozornost. Izdajateljska hiša, ki nima posebne možnosti za reklame, si mora zgolj s premišljeno programsko politiko potrditi in dvigati položaj, ki dandanes nikakor ni
zavidljiv med založbami. Tu, kjer se vezeta gospodarnost, ali recimo temu ekonomija, pa strokovna in književna raven, v kriznih časih ne sme priti do spodrsljajev, ki bi jih zapazili pri prodajni in kupni vsakdanji praksi. Se bolj to velja za hišo, ki izda malo knjig in je vsaka pod pritiskom tržne stvarnosti. Kakor koli že, Slovenska matica je tudi tokrat postregla z raznoliko, a kakovostno bero knjig.
Za leposlovni del je poskrbela Mirni Malenšek z romanom Marčni veter. Pisateljico je znova zamikal zgodovinski čas,
871
in sicer revolucionarno leto 1848. Mirni Malenšek je pisateljica, ki sledi tradiciji zgodovinskega romana, zgodovina ji ni pretveza za nekaj, kar je v problemskem jedru ali v človeški naravi kot trajno, zunajčasovno, vedno na novo postavljeno, a le »istovrstno«. (Kot npr. pri Brechtu, Thorntonu Wilderju, D.Jančarju.) Tradicija zgodovinskega romana (od Jurčiča do Finžgarja, Ingoliča idr.) zahteva trdna zgodovinska oporišča ob različnih virih, ob takem in še drugačnem okostju zgodovinskih dejstev, navedb, pričevanj, dokumentov, pisatelj ičino vživljanje v dobo, razmere in ljudi, da bi leposlovno odrazila kolikor se da čas in prostor v živopisni pojavnosti. Tak zgodovinski roman ponavadi dopušča še dosti prosto fabulativno oblikovanje, kadar gre za glavne osebe kot fiktivne, neprimerno manj možnosti in več dokumentarne discipline pa terja zgodovinski roman z glavnimi osebami, ki so zgodovinsko biografsko prisotne. Pisateljica je sledila prvemu, »pomlad narodov« je osre-dje romana. Ker je odmevalo leto 1848 v Ljubljani sila skromno, brez tistega žara, ki je pretresal Dunaj, je pisateljica storila prav, ko je vključila obe mesti, si s tem omogočila širše možnosti in primerjave. Kaleidoskop ljudi in dogajanj se ji razgrinja v široko pripoved.
Med strokovnimi deli velja opozoriti na Poslikane lesene strope na Slovenskem do sredine 18. stoletja. Nataša Golob je v bistvu razširila in dopolnila doktorsko disertacijo. Njena knjiga je pridobitev, saj se ponavadi tovrstno gradivo izmika ali ostaja v ozadju drugih umet-nostnozgodovinskih problemov, tokrat pa je pred nami razprava s svojo osnovno specifiko. Razprava Nataše Golob prihaja v zavest kulturne javnosti v času, ko je že ta ali ona stropna poslikava izgubljena, uničena, toda hkrati je moč rešiti mnogo tega, kar bogati in ohranja pomen za ožjo stroko kot tudi za širšo kulturo. Ne da bi poprej ne poznali nobenega strokovnega dela o poslikanih stropih na Slovenskem, toda šele strnjena podoba in obravnava je prinesla zao-
Natisi in ponatisi pri Slovenski matici
krožena spoznanja in sintezni prikaz o tej posebni veji umetnostne dediščine. Avtorica je morala upoštevati geografsko omejitev na Slovenijo ter na tisti del onkraj mej, kjer živijo ali so živeli Slovenci. Časovno je zajela dobo od konca 15. stoletja do sredine 18. stoletja, v obojem pa je razprava Nataše Golob prva, ki je s tako širino obravnavala poslikane lesene strope. Pri dejstvu, da so leseni poslikani stropi sorazmerno kratke življenjske dobe, je tem bolj pomembno, da smo dobili dokumentirano delo o zvrsti, ki jo lahko po razvojni poti posebej vrednotimo. Med drugim tudi ugotavlja, da mnogi leseni stropi ne odražajo toliko tokove umetnosti v minulih stoletjih kot žlahtno vpletanje etnoloških prvin, to pa da obravnavanim spoznanjem še posebno dimenzijo. Pristop k obravnavi posameznih primerov je zahteval vsakokratno, sveže preverjanje, ni se dalo mehanično ravnati po »ključu«. Za opombami sledi Katalog spomenikov z vso potrebno si-stematiko. Zemljevid o poslikanih lesenih stropih je bil nujno potreben, avtorica je razločila ohranjene spomenike od tistih, ki so le delno ohranjeni ali pa izpričani, a že uničeni. Povzetek v nemščini je tokrat širši, gotovo strokovno zanimiv tudi za prostor zunaj slovenskih republiških meja. Knjigo je opremila Nataša Golob.
Božo Otorepec je s Srednjeveškimi pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem podal strokovno delo, kot ga še nismo imeli. Otorepčeva razprava je eno temeljnih del srednjeveške zgodovine pri nas, v bistvu pa strokovna monografija, ki se s svojo vsebino navezuje na vso Slovenijo. Ne bo odveč opozoriti, da vse doslej navedeno glede heraldike in sfra-gistike ni obveljalo, Otorepčeva raziskovanja in ugotovitve so v celoti utrdila dejanska stanja, izpopolnjeno podobo s tega področja, kar je marsikje razširilo zgodovinske ugotovitve. Marsikaj je bilo treba nanovo preveriti, preiskati in poiskati stare listine ipd. in tako je nastala Otorepčeva disertacija. Njegovo delo pa se ni ustavilo pri tem, kljub izpopolnjeni
872
razpravi avtor žal ni mogel priti do podatkov o pečatih in grbih v prekmurskem območju. Avtorje moral najprej upoštevati stanje raziskav in razvoj, upoštevaje širši, avstrijski okvir, posebej pa seveda Štajersko, Koroško, Kranjsko (in Slovenijo) ter Primorsko in Istro. Kot posebni del je upošteval analitični inventar, seveda gradivo, nato je podal sistematično analizo gradiva. Povzetek raziskave o he-raldiki in sfragistike dopolnjuje z diplo-matiko, zgodovino mestne uprave in ustave ter upošteva tudi umetnostno zgodovino. Ob seznamu literature, opombah in krajevnem kazalu velja navesti obširnejši povzetek v nemščini, verjetno v avtorjevem prevodu. Knjigo je opremil Julijan Miklavčič.
Na literarno področje sta skupno posegla France Bernik in Marjan Dolgan s Slovensko vojno prozo. Podala sta razvojno črto slovenske proze z vojno tematiko od 1941. do 1980. Čeprav utegne biti povezava dveh avtorjev s posameznimi »poglavlji« tvegana, pa sta dosegla zaradi komplementarnosti celotnega gradiva in temeljnih pogledov ujemajoč rezultat študije. Upoštevala sta prejšnja dela, tudi najosnovnejša. Če upoštevamo, da je bila poezija dosti bolj deležna literarnoz-godovinske obravnave kot proza, zlasti še s posebnim poudarkom vojnega časa, potem se kaže njuna preučitev v mnogo-čem v novi luči, s kritično distanco in brez zastiranja. V ospredje je postavljena idejnovsebinska tipologija ter slogovna narava kratke in daljše proze. Gradivo je razvrščeno na tri temeljna poglavja, in sicer na obdobje 1941-1945, na obdobje 1945-1951, in obdobje 1951-1980. Večji del prispevkov je izpod peresa Marjana Dolgana, prvo obdobje je obdelal v celoti sam. Zdi se, da je France Bernik posegel zlasti v primerjalne možnosti, k diver-genci od shematike k dejanskemu, k etično filozofskim vprašanjem. Bistvenega pomena pri M. Dolganu so izhodiščna dognanja, na katera navezuje razvojni lok vojne proze, poda kritične ugotovitve in nazadnje privede spoznanja do vprašanja o slovenskem »velikem tekstu«. Av-
Igor Gedrih
torja se nista držala ozko literarnega področja, z zgodovinskimi in drugimi komponentami sta podkrepila temeljna spoznanja. Rezi, ki nastajajo s posameznimi obdobji, so logična posledica časa in razmer, politične situacije, kar se nedvomno odraža v proznih delih, ne glede na umetniško potenco. Razločnice med avtorji in deli se gibljejo tako na slogovni ravni kot na idejnovsebinski obravnavi. Poleg opomb in kazala osebnih imen najdemo na koncu povzetek v angleščini, skrbno ga je opravila Alenka Goričar. Oprema pa je delo Vilija Vrhovca.
Jože Horvat je spregovoril o Lužici in njenih Srbih. Knjiga je nastala z izkušnjo in poznavanjem Lužiških Srbov in njihove dežele v DR Nemčiji. Pred več kot dvajsetimi leti je Tone Glavan napisal knjigo Lužiški Srbi, ki je že davno pošla. Glede na to, da je s sedaj izšlo knjigo prišlo do istega »objekta« obravnave, a ne enakega, je Jože Horvat imel težji položaj, saj je moral tako ali drugače preseči že znano. Predvsem je Horvatova knjiga izrazito osebno barvita, ne da bi s tem kakor koli zmanjšali avtorjevo objektivno doživetje in odražanje tega. Njegovo potovanje po Lužiški Srbiji je slikovito, intervjuji z znanimi osebnosti sežejo v bistvo obravnavanega, avtor pa najde možnosti, da bralcu ilustrativno podaja, pojasnjuje, kar je za nepoučenega potrebno. Ne vodi ga didaktična vsiljivost, ampak občutek za spontan prikaz. Srečanja z mnogimi osebnostmi odpirajo, lahko rečemo, široko panoramo duhovnega, javnega življenja, vsakdanjo problematiko najmanjšega slovanskega naroda, ki živi kot manjšina. Marsikaj vzbuja pri bralcih asociacije na Slovence, ki živijo zunaj matičnih meja, ne da bi bile primerjave istovrstne, vzporedno dogajajoče - pa vendar. Iz Horvatovega pisanja veje živ utrip lužiškosrbske vsakdanjosti v svetlem in temnem, zato je branje privlačno. Na koncu je podal Kratek oris zgodovine Lužiških Srbov in s tem obogatil knjigo. Za lepo knjižno opremo je poskrbel Anton Kovic; prido-
873
Natisi in ponatisi pri Slovenski matici
dani zemljevid je shematičen, a zadovoljiv.
Nazadnje je potrebno omeniti ponatise treh zvezkov iz zbirke Filozofska knjižnica. Pri izdajanju filozofskih del Slovenska matica sledi klasiki filozofske misli, drugod pa očitno ne gre od rok natiskovanje sodobnih in starejših filozofov, vsaj toliko ne, kot bi to bilo potrebno. Na hrvaškosrbskem jezikovnem področju je prevedenih in izvirnih filozofskih del precej več kot pri nas. S tega stališča je razumljivo, da je iz hiše Slovenske matice prišlo sorazmerno lepo število klasikov, dosti od teh je predstavljenih z osprednjimi deli, žal ne vedno. Kljub temu da praviloma izide vsako leto en zvezek Filozofske knjižnice, seje do-sedaj nabralo toliko knjig, da je to že po številu konkurenčno, pa tudi primerjalno spodbudno, ne glede na dejstvo, da je drugod deklarirana skrb za filozofsko knjigo. Ponatisi že davno razprodanih knjig so bili potrebni.
Po nastanku in času je najstarejši ponatis Predsokratikov Antona Sovreta. Knjiga je ostala taka, kot smo jo poznali pred leti. Kot pravi Sovre, so predsokra-tiki misleci, ki so brez vodnikov in vzornikov utirali pota filozofiji. Za poznavanje začetkov filozofskih misli pa so bodisi jonski naravoslovci, pitagorejci, eleati, pa eklektiki in drugi tisti, ki so po svoje omogočili blesteč filozofski razvoj kas-
nejšega časa, zato ostajajo nepogrešljivi v verigi evropske filozofske poti.
Platonovi Poslednji dnevi Sokrata spadajo med temeljna dela antične filozofije; kot je znano, je knjigo prevedel Anton Sovre. Uvodoma je razložil o sofisti-ki, Sokratu in Platonu, nato sledi tridelno Apologija, Kri ton in Faidon. Tudi v sedanjem ponatisu ni dodatkov, avtor se je ravnal pri vsakem delu po isti metodiki, po uvodu je sledila razčlenitev besedila in prevod. Opombe so prepotrebne. morda bi kazalo to in ono dopolniti, verjetno pa je iz spoštovanja do avtorja ostalo vse po njegovi zamisli.
Dnevnik cesarja Marka Avrelija v prevodu Antona Sovreta je priredil Kajetan Gantar. Prvič je izšel Dnevnik cesarja Marka Avrelija 1934. leta, uvrščajo pa ga med Sovretove najbolj uspešne prevode. Pet desetletij do današnje izdaje pomeni lep jezikovni premik, zato je Gantarjev poseg v besedju in pravopisju ustrezen, še posebej pa mu gre zasluga, da je kakih deset ali več nejasnih primerov nanovo osvetlil spričo novih odkritij in pojasnil. Splošni upad humanističnih ved je Gantarju narekoval, da obogati opombe, teh dejansko ni nikoli preveč, zlasti še, ker je zavest za antiko v zadnjih desetletjih močno upadla. Dnevnik cesarja Marka Avrelija pa spada med tista besedila Filozofske knjižnice, ki so najbolj iskana.
Igor Gedrih