Significativa, nel VI e nella prima meta del V secolo, anche la presenza di importazioni dalParea etrusco-italica, meglio testimoniate finora nella Daunia e nel Melfese, collegate alia costa tirrenica dagli assi fluviali dell'Ofanto e del Sele. La concentrazione dei ritrovamenti e 1'uniformita stilistica di parecchi esemplari consentono inoltre di riferire molti tipi ad officine locali, attive nel V sec. a.C. nell'area peuceta, gia inserita nella tradizione della lavorazione del bronzo per la fabbricazione di elmi di tipo "apulo-corinzio". L'adesione alle forme e al repertorio decorativo di matrice greca pre- suppone secondo l'Autrice (pp. 207-211) il contatto diretto con i centri produttori della Grecia, tanto piu evidente lun- go la fascia costiera interessata anche dall'arrivo di impor- tazioni ceramiche, che ridimensiona il ruolo delle colonie costiere, quali Taranto e Metaponto, nella redistribuzione dei modelli. Nel complesso, anche se penalizzato dalle carenze nella documentazione grafica dei recipienti, il volume e sicuramente uno strumento che coloro che si occupano, come la scrivente, di artigianato artistico in bronzo dovranno tener presente per la quantita dei documenti raccolti, le considerazioni di carattere stilistico, gli spunti di discussione sui centri produttori e sulle relazioni commerciali. Marina CASTOLDI Vera Rupp: Wetterauer Ware - eine romische Keramik im Rhein-Main Gebiet, (z dodatkom Gerwulf Schneider, Che- mische Zusammensetzung romischer Keramik im Rhein-Main Gebiet). Schriften des Frankfurter Museums fur Vor- und Fruhgeschichte - Archaologisches Museum 10, 1988. Za predstavitev skoraj deset let stare knjige je gotovo pozno. Ker ob izidu pri nas nihče o njej ni poročal in ker posega na nekatera zdaj (in vedno spet) aktualna področja, sem se od- ločila nameniti ji nekaj besed. V knjigi je sintetično obrav- navana vrsta namizne keramike vzporedno z obravnavami vzhodnogalske sigilate. Govori o rdeči, premazani, marmo- rirani in poslikani posodi različnih oblik - krožnikov, skled, čaš, vrčev, ponev, lijakov in drugega iz najdišč ob Renu, od Vindonisse do Nijmegna, in Maini. Primerki te lončenine iz kastela v Saalburgu, fazani s poslikanega vrča iz Mainza ali riba s krožnika iz Heddernheima so zasidrani tudi v naši za- vesti, čeprav pri nas najdb, ki bi bile v kakršnikoli neposred- ni zvezi s posodo iz Wetteraua, nimamo. Ko avtorica pred- stavi razvoj raziskovanj tovrstne lončenine, takoj preide na sintezni prikaz svojih izsledkov. Poleg "generalij" obravna- vane lončenine, kot so njen videz, fabrikat, oblike in okras, obravnava verjetni kraj izdelave - Nied v Frankfurtu - ob- močje, kjer se posoda pojavlja, ter verjetnosti o njenem na- menu. Tem mislim tudi novejše raziskave niso dodale bistve- nega, čeprav vse bolj plastično kažejo, da so v zadevnih pre- delih sedanjega Frankfurta izdelovali opeko in druge vrste lončenine v opaznih količinah še tja v 3. stoletje. Tako avto- rica sklepa, da so posodo delali na obsežnem delovišču na zemljišču v fiskalni lasti civilisti, a tudi za armadne potrebe. Izjemno ustvarjalni in sposobni lončarji so približno 30 let ob začetku 2. stoletja naredili vrsto izjemnih izdelkov s spe- cifičnimi, ne prej ne pozneje doseženimi lastnostmi in nudili namizno posodo, ki se je mogla kosati z najboljšo sigilato, dasi - ta misel se mi zdi zelo pomembna in posrečena - je nikoli niso hoteli posnemati oz. imitirati. Glede konca izde- lovanja, ki ga je vselej arheološko težko definirati, avtorica ponuja, po moje zopet zelo smiselno, domnevo, da je delav- nica umrla skupno s sposobnim(i) posameznikom(i). Vseka- kor pa poudarja, da t. im. Wetterauer Ware ni sigilata in da je grobo marmorirana keramika (keramika v različnih likih in na različne načine lisasto poslikana po sicer nepremazani površini, debelejših sten), ki so jo delali tudi v Niedu in je je obilo najti na mnogih najdiščih skupno s posodo iz Wettera- ua, nekaj drugega kot to, kar se je razvijalo po drugih zako- nitostih. Tudi posebnostim marmorirane keramike posveti nekaj sklepov, ki jim velja prisluhniti. Med najdbami iz Nie- da zbuja še pozornost skupina amfor, ki jih je po arheološki metodi opredelila za lokalni proizvod. Arheometrični dodatek ta poslednji sklep potrdi, potrdi pa tudi več drugih sklepov, zlasti glede opredeljevanja poso- de iz Wetteraua. O knjigi poročam zdaj predvsem zato, ker je v svetu prou- čevalcev rimske keramike in limesa spet oživelo vprašanje o t. im. legijski keramiki. Na zadnjem kongresu združenja RCRF (1996 York) je bila glavna tema "Vpliv keramike, izdelane za armado, na razvoj lončarstva". V Rolducu v Limburgu 1995 je bil na kongresu proučevalcev rimskih meja in armade na osnovi gradiva iz okolice lončarske peči pri vojaškem taboru v Carnuntumu predstavljen prenagljen sklep o tem, da je treba pravzaprav vso srednjeevropsko rdeče premazano lončeni- no iz srednjega cesarstva ponovno povezati z opuščenim pojmom legionarske keramike. Dejstva ob Maini govore drugače, pred- vsem pa so v knjigi, o kateri govorim, na kratko in dobro predstavljena, morda bolje kot drugje. Lastništva in pravna razmerja so bila v času razvitega cesarstva pač že bolj zaple- tena kot v okupacijski fazi. Drugi vzrok za predstavitev knji- ge je dejstvo, da se pri nas v zadnjem času več poglobljenih študij ukvarja s produkcijo in trgovanjem s keramiko kot ekonomsko kategorijo (J. Istenič in V. Vidrih Perko), na vr- sto pa prihajajo tudi objave lončarskih delavniških kompleksov z izkopavanj minulih desetletij (tako je npr. M. Strmčnik Gulič že okvirno predstavila manjšo delavnico na Zg. Bregu na Ptuju - Ptujski arheološki zbornik 1993, 481-500, velike komplekse iz vzhodnih četrti obravnava J. Horvat, I. Lazar objavlja ve- liko opekarno z Vranskega itd.). Zdi se mi, da je dobro pre- mišljene možnosti in verjetnosti iz dežele ob Maini treba imeti v mislih kot eno od variant pri obdelavi naših gradiv, saj gre npr. pri obdelavi proizvodov z Vranskega kot s Ptuja za vpra- šanje, koliko in kako je armada vplivala na lončarske delav- nice. Dobro je ohraniti v mislih zlasti eksaktne izsledke v zvezi z navadno marmorirano keramiko in amforami tudi kot opozorilo, daje sklepanje na podlagi analogije in makroskop- skega pregleda sicer še vedno nadvse pomembno in pri ar- heološkem delu tudi danes (in v prihodnje) nepogrešljivo, do zadnje potankosti pa ni nikoli zanesljivo. Na človekovo delo, tudi lončarjenje, je vselej vplivala vrsta okoliščin, od katerih so bile nekatere povsem izjemne in se jim z našim ugibanjem in sklepanjem lahko le približamo. Iva MIKL CURK Uragoslav Srejovič, Čedomir Vasic: Imperial Mausolea and Consecration Memorials in Felix Romuliana, Gamzigrad, East Serbia. Center za arheološka raziskovanja Filozofske fakul- tete. Beograd 1994. Leta 1984 je napis FELIX ROMVLIANA dal misliti, da bi monumentalne ruševine v Gamzigradu mogle biti središ- če kraju, kjer je bil cesar Galerius rojen in pokopan. Življe- njepisna podrobnost, podatek o cesarjevem rojstnem kraju, imenovanem po njegovi materi Romuli, je ohranjen v Epito- me in je pripisan Aureliju Victorju. Prokopij omenja Romu- lijano v De aedeficiis med kasteli, ki jih je blizu mesta Aqu- ae dal Justinijan obnoviti. Prvi podatek je raziskovanje za- nemarjalo, drugi je pa vodil do tega, da so Romulijano ena- čili z Jasenom v Bolgariji. Raziskovalci so se predvsem na osnovi tipoloških meril oprijeli misli, da gre pri cerkvi sv. Jurija v Solunu za Galerijev mavzolej. Kompleks v Gamzi- gradu, ki ga je izkopavanje vse bolj razkrivalo, so razlagali kot administrativni center, tudi kot upravni center obsežne- ga rudarskega območja, kot cesarsko poletno rezidenco ali cerkveno središče. Kronološko so ga povezovali s časom Avre- lijana, Dioklecijana, Galerija, Konstantina I., Anastazija in Justinijana. Dileme je zaključila omenjena najdba napisa. In- tenzivna izkopavanja v naslednjih letih so pokazala, daje stavbna podoba obzidanega kompleksa izrazito dvodelna - avle in palačni trakti so se nekako zrcalno podvajali, dvojen je tudi obram- bni venec. Središči obeh delov sta bili svetišči. Raziskovanje v naslednjih letih na bližnji vzpetini Magura, vedutno pove- zani z osrednjo cesto v Gamzigradu, je pokazalo tri krožne in en kvadraten stavbni objekt ter v vmesni tesni sledove te- trapilona. Avtorja nas v knjigi, ki je izšla s pomočjo Soroso- ve fundacije, seznanjata z dejstvi in dokumenti v prid svoji hipotezi, da gre na Maguri za mavzoleja in memorialna spo- menika, v Gamzigradu pa za kompleks, ki je bil iz prvotne zasnove prezidan v kraj apoteoze cesarja Galerija in njego- ve matere. Najprej je govor o pokrajini, katere del je kom- pleks v Gamzigradu, in njeni zgodovini. Sledi analiza imena Gamzigrad, celotnega videza in lege v krajini ter umešče- nost med naravne danosti območja. V naslednjem poglavju nas avtorja seznanita s potekom arheoloških raziskovanj na območju in z izsledki, ki so predstavljeni zgoščeno. Samo majhno število arheološke dokumentacije je uporabljene za vinjete, skladno z značajem publikacije, kar moti. Prav tako bi si za- radi očitnih ambicij publikacije želeli barvne fotografije, ki avtorjema in založniku zaradi cene v trenutku natisa verjet- no niso bile dostopne. Vendar ko se potrudimo in razvozla- mo maloštevilne profile, ugotovimo, da povedo bistveno tu- di strokovnjaku. V naslednjem poglavju je najpomembnejši del opis arheološke podobe vseh petih nanovo odkritih arhi- tektur, obeh mavzolejev, konsekracijskih spomenikov, tetra- pilona in tudi najdb v posameznem sklopu. Tem opisom sle- di arhitekturna analiza ostalin in poskus rekonstrukcije. Šlo naj bi za okrogla mavzoleja - tholosa in poligonalni memorij na okroglem in kvadratnem postamentu. Enako je analizi- ran tudi tetrapilon. Drobne najdbe niso ravno številne, a njihov značaj, saj gre za zlatnike in srebrno posodo, priča v prid dataciji in interpretaciji. Podrobneje se z datacijo in funkci- jo objektov ukvarja tudi naslednje poglavje, v katerem so naštete mnoge težave ob teh odločitvah. Analogije v arhitekturi in razvoj tovrstnega stavbarstva, detajli v oblikovanju dragotin in naposled podrobnosti iz Galerijevega življenja pomagajo določiti leti 305-306 za terminus post quern non za prvi mav- zolej in spomenik ter za terminus ante quem non za drugi par. Pomembno je spoznanje, da celotna izvedba v Gamzi- gradu ni bila končana. Velikoptezni gradbeni načrt seje končal hkrati z izbrisom spomina na pobudnika te gradnje. Inter- pretacijo zaključi študija o Galeriju in Romuli ter njuni živ- ljenjski usodi in povezanosti z deželo ob Timoku. Kot do- datki sledijo še analize zlatnikov (B. Borič-Breškovič, A. Jo- vanovič in A. Lalovič), seznam slik in bibliografija, delo M. Bogdanovič. Knjiga govori o izjemnem arheološkem spomeniškem ob- močju in ponuja izjemno interpretacijo. Gotovo se bo ob vsem še porodila ta ali ona misel in ta ali oni ugovor. Vendar je celota v Gamzigradu resnično območje cesarskih razmerij in cesarske zasnove in moram reči, da ne vidim razloga, za- kaj bi avtorja ne imela prav v svoji hipotezi. Pa tudi če bi se kdaj izkazalo, da se v atribuciji motita in da je napisna ploš- ča le ena izmed plošč, ki naštevajo pomembne kraje (če je bilo tako krašenje pomembnih javnih stavb v pozni antiki v navadi), mislim, da sta predstavila kompleks, ki pove o moči in slabosti, o veličini in nizkotnosti rimskega dominata več kot mnogo učenih razprav. Iva M1KL CURK Petar Petrovič, Milena Dušanič, Olga Brukner, Velika Dau- tova-Ruševljan: Fruška gora u antičko doba. Priloži za staru istoriju i arheologiju. Novi Sad 1995. Monografija je delni rezultat ambicioznega raziskovalnega projekta. Ker so nekatere raziskave povsem zastale, za oprav- ljene raziskave, zlasti za topografsko in delno zavarovalno delo spomeniškega zavoda je bila nevarnost, da se rezultati poraz- gube, so se v uredništvu odločili objaviti kot fazni izsledek, posamične bolje obdelane teme. Seveda so zaradi tega manj razumljivi vzroki in posledice zgodovinskega dogajanja. Ni- kola Tasič zato v uvodu opozarja zlasti na dejstvo, da manjka pogled na etnično podobo dežele, ki so jo Rimljani zasedli. Fruška gora s svojimi naravnimi mejami ne tvori geografsko zaključene enote in tudi v rimskem času ni bila enotno uprav- ljana. Vojaško zgodovino območja in njegovega širšega oko- liša, ki sledi rimski logiki, Petar Petrovič predstavi v svoji razpravi Rimski limes na Dunavu u Donjoj Panoniji in naniza topo- grafske podatke o krajih z ostanki utrdb. Razprava prinaša pregled zgodovinskih podatkov. O legijah na zadevnem delu donavskega limesa je malo podatkov; še največ izvemo o pri- sotnosti posameznih oddelkov iz vojaških diplom. V 2. in 3. stol. so vsekakor na območju zanesljivo delovali oddelki I ali II Adutrix, IIII Flavije, VII Claudije, I Minervije in VIII Au- guste. Domnevne trajne prisotnosti katere od njih v Sirmiju arheološko še vedno ni mogoče dokazati, saj na širšem ob- močju mesta ne poznamo ostankov tabora. Šele Notitia dig- nitatum omogočajo povezati nekatere arheološko dokazane utrdbe in legijske posadke: V Jovijo z Burgenami-Novimi Banovci in Bonnonijo-Banoštru ter V Jovijo in VI Herkulijo z Ona- grinumom-Begečem. Več sledov so pustili pomožni oddelki in izjemen pristan na levem bregu Donave, ki je logično po- vezan s trdnjavo Onagrinum, naj bi bil povezava z brodovjem Classis Flavia Pannonica. Na tak način so dokazani tudi Tau- runum-Zemun, Ritium-Surduk, Acumincum-Stari Slankamen, Cusum-Petrovaradin, Cornacum-Sotin, Teutoburgium-Dalj in Cuecium-llok. Zgolj arheološki viri in najdbe napisov pričajo še o utrdbah v Belegišu, Čortanovcih, Dumbovem, Neštinu in Baču, verjetno pa tudi v Sremskih Karlovcih in Čereviču. Vojaški značaj najdišča v Suseku in Sremski Kamenici ni po- trjen, na več postojankah pa so bile poleg utrdbe ugotovljene tudi civilne naselbine ali villa rustica (npr. Dumbovo). Celotno ozemlje, torej tudi zaledje donavskega visokega brega, na katerem so stale vojaške utrdbe, nam predstavlja pregled Milene Dušanič pod naslovom Stanovništvo Fruško- gorske oblasti prema epigrafskim izvorima. Ob katalogu na območju najdenih napisov razpravlja o tem, kakšni družbeni sloji, etnične skupnosti in kulti se predstavljajo v epigrafskih virih. Po teh virih na tem območju niti v Sirmiju ne zasledimo v 3. stoletju nobenega pripadnika viteškega stanu. Vsekakor so na napisih (30 jih je znanih doslej) najštevilneje zastopane vojaške osebe, legionarji in vojaki pomožnih enot ter vetera- ni. Z napisa je znan le en svečenik, na enem napisu je zanes- ljivo omenjen suženj, o položaju civilov pa v napisih ni podat- kov. Na napisih prevladujejo rimska imena, domači sta ime- ni Gresa Dasmeni, Masti je osvobojenka Iraškega rodu kot Dišala, Gogaenus in Uxello sta Kelta, v znanem napisu iz Putincev CIL III 3224 so našteta ilirska imena Liccaius in Loricus ter ob njih pojasnilo, da je pokojnik amantinskega rodu. Mogoče bi tisti, ki manj poznamo podrobnosti z ob- močja, želeli nekaj več kronološke diskusije pri ključnih na- pisih. Vsekakor nas branje napisov v smotrno urejenem ka- talogu opozarja, koliko večje od predstavljenega so bile raz- sežnosti zgodovinskega dogajanja tudi v teritorialnem in ci- vilnem zaledju limesa. Olga Brukner predstavlja importirano in panonsko kera- miko v sestavku s pomenljivim podnaslovom Prilog topografskim istraživanjima Fruške gore. V skopih obrisih prikaže značaj naselij in tako dopolnjuje zgodovinsko podobo razvoja na vsem