SLOVAR STAROCERKVENOSLOVANSKEGA JEZIKA Češkoslovaška akademija znanosti že vrsto let, natančneje od 1956, ko je izšel prvi, poskusni snopič, izdaja slovar starocerkveno-slovanskega jezika. Slovar je za slavistiko nadvse pomemben, saj je potreben tako pri primerjalnem študiju slovanskih jezikov kot pri študiju zgodovine posameznih slov. jezikov. Najpomembnejši dosedanji slovar cksl. je prav gotovo Miklošičev »Lexicon paleoslo-venico-graeco-latinum emendatum auctum«, izdan na Dunaju v letih 1862—1855. Žal je Miklošič črpal gradivo le iz mlajših cer-kvenoslovanskih spomenikov. Leta 1955 sta v Heidelbergu L. Sadnik in R. Aitzetmüller izdala Handwörterbuch zu den altkirchen-slavischen Texten. Med slovarje starocerkvenoslovanskega jezika pa ne moremo prištevati slovarjev v hrestomatijah, ki zajemajo le odlomke spomenikov, niti slovarja Sreznjevskega, ki je črpal gradivo iz staroruskih spomenikov. Češka slavistika ima bogato tradicijo v raziskovanju najstarejšega slovanskega knjižnega jezika. 2e Josef Dobrovsky (1753— 1829) je v svojem delu »Institutiones linguae slavicae dialecti veteris«, izdanem na Dunaju leta 1822, podal pregled cerkveno-slovanskega jezika. Pozneje sta bila zlasti pomembna Vaclav Vondräk (1839—1925) in Miloš Weingart (1890—1939). Oba je pri slovarskem delu prehitela smrt in njuno gradivo je bilo premalo urejeno, da bi ga lahko pozneje uporabili pri sestavljanju kakega novega slovarja. Zato so se že med drugo svetovno vojno češki slavisti odločili, da le uresničijo idejo, ki je živela med njimi že toliko časa. V Pragi, pozneje pa še v Brnu, so sestavili komisijo za sta-rocerkvenoslovanski slovar in delo je steklo. Komisija si je najprej sestavila pravila za izpisovanje gradiva, za transkripcijo, izbrala pripomočke za ugotavljanje izvirnih predlog in določila spomenike, ki naj bi bili zajeti v slovarju. Ob izbiri spomenikov je bilo precej diskusij. Nekateri so zahtevali, naj upoštevajo le najstarejše, kanonske rokopise, drugi so bili mnenja, da je treba zaobseči še besedni zaklad mlajših spomenikov. Sprevideli so, da bi bilo to delo po drugem predlogu preširoko zastavljeno, zahtevalo bi preveč časa in bi bilo tehnično prezahtevno. Odločili so se za srednjo pot. Izbrali so obdobje najstarejšega starocerkvenoslovanskega pismenstva, obdobje delovanja Cirila in Metoda, to je njune prevode evangelijev in drugih liturgijskih tekstov iz grških izvirnikov, prevode in prepise njunih učencev, poznejše prepise, ki korenijo v tej dobi, čeprav niso ohranjeni v kanonski podobi, ter tako imenovane če- 118 ške cerkvenoslovanske tekste. Te zadnje so vključili zaradi jezikovnih in kulturno-zgo-dovinskih vrednot. Za ekscerpiranje so izbrali najboljše dostopne izdaje, nekatere so popravljali po izvirnikih, druge so ponovno fotografirali. Vse izbrane spomenike so izpisali v popolnosti, besedo za besedo. To je bilo potrebno zato, ker imajo nekatere besede mnogo pomenskih odtenkov. Po končanem delu so našteli več kot milijon stotisoč izpisnih listkov. Dobra polovica jih je s starocer-kvenoslovanskimi gesli, ostali so z obrnjenimi, grško-, latinsko- in starovisokonem-ško-starocerkvenoslovanskimi gesli. In kako je geslo sestavljeno? Oglejmo si to na primeru: K/ldrOK'kj)lll€, -Hu .1. occunil in .\post Euch Supr Parim Vene CanVcnc Dijav Služ zbožnosl, bohabojnosl; iiaoojicuocmb, 6.iat0Hec-mue; Frömmifikcil.Goltesfiircht; — tvatfitia; pictas: TlyO H K«3.tt-hAKKlK> :«HTli]6 IKHKS.Wly Klk KCAK'S.Wk EÜrcK-fcpiH H >i(H)CTOT-k ev TOOii tTOf-ßeia IT 2,'2 Glinst Ochr Slcpč Mik Siš; aWx""^ c-kK'kA'fei'H" H BÄriiii;fv>K-k \-s<,\ilTil FvofßfCii .X :i, 12 Hill: ii «iii« ii.i,vk«A> i'A K(*)!i-k A\^>AirrKa.»ii ii kai'»- K-kpll«A\k ,\Wi;(Ur^ KA'WCAJKÜ h KiAklllH MhSA» UKHTH CA Vi-lu-Vost "i'.H) II), ct. KAar^K-kpkCTKHie »Glava« gesla je zapisana v normalizirani obliki, to je taki, ki ustreza tradicionalnemu razumevanju idealne podobe starocer-kvenoslovanskega jezika. Normalizacija je pravopisna, glasoslovna in morfološka. Edino pri tujkah se niso držali glasoslovne normalizacije. Pri pravopisni normalizaciji se uporabljajo take črke, da je omogočena natančno izražena zvočna podoba jezika. Morfološko se normalizirajo besede tako, da se samostalnik napiše v nom. sg. (plu-ralia in dualia tantum v nom. pl. oziroma du.), pridevnik v nedoločni obliki moškega spola, zaimek v nom. sg. (supletivne oblike tvorijo vsaka svoje geslo), glagol je postavljen v nedoločnik (vidski dvojici tvorita vsaka svoje geslo), prislovi raznih kon-čajev imajo tudi svoje geslo. Prav tako vezniki, medmeti, členice. Stevniki, ki so v tekstih napisani s črkami, se tudi v geslu zapišejo s pripadajočo črko in seveda z oznako, ki opozori, da črka pomeni številko. Za »glavo« sledi v isti vrsti slovnična determinacija. Pri sklonljivih besedah so to končnice, ki povedo, v katero sklanjatev beseda spada. Pri samostalniku in zaimku je napisana končnica gen. sg. (pl. oziroma du.), pri pridevniku končnica za določno obliko, če jo pridevnik seveda ima. Glagolu se pripišeta končnici za prvo in drugo osebo. Ce je beseda nesklonljiva, se označi z indec. (= nesklonljivo). Po morfološki določitvi se označi še besedna vrsta. Da je neka beseda samostalnik, je pokazano s tem, da se pripiše oznaka za spol (m., f., n.), pri pluralia in dualia tantum še pl. oziroma du. Glagol ima določen vid (pf. ali ipf.), druge besedne vrste pa imajo pripadajočo oznako, npr. adj., pron., num., itd. Pri zaimkih, števnikih in veznikih je določitev lahko še natančnejša, tako da je jasno, ali je osebni zaimek ali kazalni, vprašalni, itd. Pri števnikih glavni, vrstilni, itd., pri veznikih vezalni, ločilni, protivni, itd. Pri predlogih je treba napisati še rekcijo, včasih tudi pri glagolih, posebno če se vežejo z več skloni. Pod glavo so vedno našteti spomeniki, v katerih določena beseda nastopa. Nato sledi prevod »glave« v češčino, ruščino, nemščino, za pomišljajem pa še grška, latinska in ponekod starovisokonemška paralela iz izvirnih tekstov ali iz starih paralelnih prepisov. Po dvopičju sledijo primeri iz tekstov. Izbrani so taki, ki čim bolje osvetlijo pomene besede, razne pomenske odtenke, frazeološke prvine, sintaktične zveze in najzanimivejše morfološke pojave. Včasih nastopa beseda v tako omejenem številu variant, da je najbolje vse primere izpisati. Ob taki priložnosti se na koncu citiranja označi z Exh. (izčrpano), če pa primeri izčrpajo samo enega izmed pomenov, se to označi z in hoc sensu exh. Poleg staro-cerkvenoslovanskih primerov je še ustrezno besedilo v jeziku izvirnika, to je v grščini, latinščini ali starovisoki nemščini. Seveda primeri niso napisani v normiranem pravopisu, ampak tako, kot so zapisani v besedilu. Glagolski teksti so transli-terirani v cirilico. Če so kakšne besede v primerih okrajšane, je treba okrajšani del izpisati v oklepaju, razen pri besedi, ki stoji v »glavi«. Na koncu gesla je še podatek, kje je treba iskati sinonimne izraze. Naj za ilustracijo navedem še nekaj krajših gesel: K/\dl'OK'kpOKdTII, -povi*> -poyieiiiH i|)t. oceurrit in Napis zbožne, sprmmč vefili; iia6oiicHo, npaeiubiio eeposamb; jromm, recht glauben; pie, rede credere: o EeAH^•fcH e(«)HtU>U): Hap6M6 np-kE-kl A'^"'^' E(-k)T»p'fcH 'fKa KdcT-fc • TpaTSH !k6 dMiATHiiik pork 'Anoi^Co? xi^as Job 42,14 Grig (Kopiio\-CT«VE4 Gl). — Exh. CI. KOpilC^'CTCyCd Delo pri slovarju je precej zahtevno, vendar so do sedaj izdali že enaidvajset snopi-čev in prišli do gesla nyne. Zelo pomembno pa je, da iz gradiva, ki so ga nabrali za slovar, nastajajo številne študije: o besednem zakladu posameznih spomenikov, o besednih variantah, sintaktičnih zanimivostih in podobno. Tako veliko delo seveda ne more biti do nadrobnosti popolno. Na razne napake sta opozorila Bemštejn v reviji Slavia 30 (1961), str. 318—325, in Večerka, 40 (1971), str. 107 —112. Vendar te napake niso tako bistvene in velike, da bi zmanjšale vrednost slovarja, pomembnega ne samo za slaviste, ampak za vse, ki se ukvarjajo z zgodovino in kulturo Slovanov. C v e t a n a T a v i e s Ljubljana