Miloš Verk: Delo učiteljske organizacije za kmečko in gospodinjsko nadaljevalno šolstvo Že od vseh početkov ima naša organizacija poleg stanovskega tudi nacionalni značaj. Saj se je sama ločitev učiteljskih vrst na bivšem Štajerskem izvršila vprav iz razloga, da uveljavi vzporedno borbo: poleg dela za stanovske koristi tudi organizirano in premišljeno delo v korist širšim plastem naroda. V dobi narodnega prebujenja in taborov je bilo učiteljstvo med prvimi, če ne morda prvi stan, ki se je v celoti oprijel dela za narodno samozavest in gospodarski napredek do takrat tlačenega in neukega naroda. Mestne in trške šole so bile v dobi ustanavljanja nacionalnih učiteljskih organizacij za naše učiteljstvo nedostopne, rezervirane za tuj element in posvečene raznarodovanju. Logična posledica tega sistema je bila, da se je vse narodno delo učiteljstva koncentriralo le na podeželje, na kmetski stan. Tu je bilo edino torišče dela, tu so bili edini, a tem vidnejši uspehi. Organizirano učiteljstvo — in takrat je pomenilo: biti organiziran, biti nacionalist — je ravno v svoji organizaciji črpalo pobude in sposobnosti za delo med narodom. Posameznik ne tvega, obupa, delo se izgubi. Anali dela naše organizacije pa dokazujejo, da so vprav voditelji organiziranega učiteljstva bili isto časno najboljši delavci za napredek naroda in pospeševalci njegovega blagostanja. To delo je bila bojna fronta na dve strani. Boj proti temi neznanja, še bolj boj proti vladajočemu sistemu, ki je imel interes na tem, da ostanejo gotovi narodi v duševni temi in gospodarski zavisnosti. Ako se še danes narod spominja svetlih primerov učiteljskega dela za kmeta, je to vendar znak, da so delali tudi drugi učitelji, četudi ne vsi z enakim uspehorn, bolj nekako kot posnemalci sposobnejših in kot njihovi iskreni tovariši. Tovarištvo je temeljilo na stanovski solidarnosti in povezanosti v nacionalni borbi in je dvigalo vse. Delo vsega učiteljstva v organizaciji je bilo vedno in absolutno konstruktivno in je znalo ob vsaki priliki podrediti interese posameznika skupnim stanovskim, te pa zopet občim narodnim. Danes se pogosto čuje očitek, da delo učiteljev na kmetih ni več tako uspešno. To naj nikogar ne čudi! Tempo gospodarskega dela je danes drugačen, prilike izpremenjene. Pred 60 ali 70 leti je bil kmetijski strokovnjak redek pojav, učitelj je bil lahko iniciator in je tudi bil. Danes ima vsako večje mesto štab kmetijskih strokovnjakov, vsak srez kmetijskega referenta. Če je bila nekoč iniciativa za napredek kmetijstva v rokah učiteljev, je bilo to po sili razmer in, če je danes prešla v druge, bolj poklicane roke, je prav tako. Če iniciativa ni več v naših rokah, pa še to ne pomeni, da je tudi konec našega dela. Prilike kategorično zahtevajo, da se učiteljevo delo na kmetih nadaljuje ne glede na to, kdo ima iniciativo in kdo podrejeno vlogo. Pred vojno je bilo udejstvovanje učiteljstva v prid podeželja individualno in le v organizaciji in stanovskih glasilih so se od časa do časa pojavljali odlomki in utrinki, ki so kazali, da se na tem dela v mnogih krajih. Ko so se pričele uveljavljati učiteljice kot faktor šole, se polagoma opaža blagodejni njihov vpliv na šoli odraslo žensko mladino, tudi v praktičnem pogledu pri ročnih delih, kuhanju in čistoči. Po vojni, v dobi razvrednotenja denarja, se je moralo delo omejiti na skrajnost. Pričel se je beg z dežele, dokler ni nastal polom s krizo in iztreznjenjem. Podeželje je postalo problem, resnejši kakor kedaj koli. V problem je posegla oblast sama, povabila je na pomoč učiteljstvo k prostovoljnemu, sistematičnemu in nagrajenemu delu. Naši ljudje so se odzvali v častnem številu, tovarišice in tovariši z isto vnemo. Delo je sicer v teku, potrebe pa zahtevajo še večjega razmaha. Organizacija je z vsem svojim aparatom podprla akcijo, uvidevajoč njeno važnost in pozdravljajoč staro delo v novi obliki. Dasi je tokrat iniciativa izšla od drugod, moramo organizaciji priznati lep del zaslug, ki si jih je pridobila zlasti s tem, da je s predavanji pri društvih in s članki v listih seznanjala učiteljstvo z pomenom in namenom nadaljevalnih šol in tako privabila mnoge v idejne in praktične tečaje. Nekaj let je bila Tovariševa priloga Prosveta zvesta spremljevalka učiteljem in učiteljicam nadaljevalnih sol. Sigurno so duševne sile in gmotne žrtve dobro naložen kapital. Glavno delo v tem pravcu pa se vleče skozi leta kakor rdeča nit, delo, ki je vzgajalo in navajalo vse naše učiteljstvo, naj bo instrument v službi boljše bodočnosti naroda in države, fundirano v oni, pravi ljubezni do lastnega Ijudstva, ki jo je učil že psiholog iz Tarse, Ijubezen, ki prenese vse, veruje vse, upa vse in potrpi vse. Miloš Verk. podpredsednik sekcije in predsednik Učiteljskega društva Šmarje.