AVSTR. KRtt. TOBAČNE DELAVSKE ZVEZE
Št. 6.
V Ljubljani, dne 8. februarja 1918.
Uredništvo: Kopitarjeva ulica fi
Naročnina znaša: celoletna . . K 4'— folnletna . . K l-— letrtletna. . K 1— Poaamezna kteTUka ■tane 10 vin.
Leto XI.
0 avstrijski stavki.
je pisala krščansko-socialna »Arbeiter-Zeitung«: Iz stavkarskega pokreta v nižje-avstrijskem industrijskem okraju se je razvila splošna stavka v nemških industrijskih okrajih. V sredo, 23. januarja je zavladal stavkarski duh na Dunaju, v četrtek so že vsi večji obrati na Dunaju in v nemških industrijskih okrajih stali. Ne smemo se čuditi, da se je stavka tako hitro razvila. Saj jo je pospeševala tista okolnost, ki je izvabila iz obratov delavstvo v Dunajskem Novem Mestu: skrčenje moke. Okolnost, da se je stavka omejevala le na nemško industrijsko ozemlje in da se je v češkem jezikovnem ozemlju pojavila le enodnevna stavka v simpatijo stavkajočim, pač jasno dokazuje, da stavka le ni nastala brez sodelovanja tretjih činiteljev, kakor to trdi načelstvo social-no-demokratične stranke.
Skrčenje moke je tvorilo le zunanji nagib, da se je pričelo stavkati, stavko samo so pa povzročile tiste sile, katerih delo se je pokazalo že lani povodom velikih stavk v vojni industriji. Takrat se je že pokazalo, da tli pod streho socialno-demokratične stranke in socialno-demo-kratičnih strokovnih društev plamen. Socialno-demokratična stranka je tudi takrat trdila, da jo je stavka presenetila, a videlo se je le ob njenem postanku, ob njenemi napredovanju in po njenem razvoju, da so jo vodile smotreno organizirane sile.
Pred kratkim umrli soc.-demokratični poslanec Engelbert Pemerstofer je konstatira! že aprila 1915 v »Volkstribiine«: V socialno-demokratični stranki se pripravlja trdno strnjena struja akademikov, da se v primernem trenutku polasti uzd gospostva v stranki; to strujo akademikov tvorijo samo judje. — Pemerstofer s tem n* le posvetil v razmere socialno - demokratične stranke, marveč je izdal tudi ključ, ki reši zagonetko, kdo da je povzročil zadnjo stavko.
Stradanje je izzvalo stavko, o tem naj se ne dvomi. Z ozirom na to dčjstvo in glede na škodo, ki jo je morala trpeti Avstrija v sovražnem inozemstvu, z ozirom na resno nevarnost miru in reda, ki je po tej stavki grozila, se moramo zelo zatajevati, da ne zapišemo, kar o tej vladi mislimo. Resnično, kakšni vlada je ta, ki bi morala poznati lakoto delavstva in da
se mora že potrpljenje končati, ki mora znati, da se med mirovnimi pogajanja razmere v zaledju ne smejo motiti, a ki v tako resnih trenutkih dopusti, da se že itak nezadostna množina moke, kar je izjavil pred meseci sam minister prehrane Hofer, mora še za polovico znižati! Avstrijci smo že veliko doživeli; s silo so izgnali iz nas zavest, da bi kaj dali na modrost naših ministrov, a ta nečuvena odpoved, ta klavrni polom vladanja, da se mora množina moke skrčiti, presega našo bojazen.
Kot stradalna stavka se je pričela velika stavka, kot taki so ji tudi krščanski delavci pritrjevali; še več, tudi meščanski sloji so ž njo simpatizirali. Vse plasti ljudstva, od katerih gospodinjstva ne odvrača denar in njih zveze trdote vojske, so ravno tako razburjene kakor delavci, ker se je moka skrčila. Nečuvena prikazen je pa to, ker se je stavka, katear je izprožila beda, v rokah socialno-demokratičnih voditeljev izpremenila v politično stavko.
Na torek in v sredo so se zaupniki delavcev pogajali le o raciji moke. Zahtevali so, naj se dovoli prejšnja množina moke. Sledile so pa potem precej politične zahteve: narodno vprašanje, občinski volilni red. »Stavkati se je pričelo iz primeroma malenkostnega povoda,« je sodil poslanec Seitz pri ministrskem predsedniku, dr. Adler je pa izjavil v proračunskem odseku: »Ni šlo predvsem za to, da se dobi en četrt kilograma moke več.«
Zakaj da so stavko spravili na politični tir, je umljivo samo iz razmer v socialno-demokratični stranki sami, stvarnega povoda ni.
Jasno se kaže, da so se odločili za politično stavko pod pritiskom agitacije »struje akademikov, katero sestavljajo izključno judje«. Dr. Danneberg, dr. Bauer in tovariši so hoteli priti naprej, a njih zamah je ujel dr. Adler, ki se je polastil pokreta in vodstva, ki ga je bil že izgubil.
Stavka je delavce zelo razočarala in je ugledu socialno-demokratične stranke zelo škodovala. Razočaranju so dajali delavci duška na vseh shodih, na katerih so se pečali s poročilom in s predlogom strankinega načelstva. Strastno so na shodih napadali načelstvo stranke. Prvič se je javno pojavila prikazen, da je avstrijska socialna demokracija pretrgana, da obstajajo tako glede na taktiko kakor tudi z ozirom na osebnosti nasprotstva, ki jih ne bo mogoče več premostiti. Na vseh shodih
se je slišalo: Proč z Viktorjem Adlerjem: živijo Fric Adler!
Preloma v avstrijski socialni demokraciji ni mogoče več prikrivati. Na več shodih so često odkrito zahtevali, naj načelstvo stranke odstopi, na drugih shodih so se pa sploh upirali izpolniti povelje strankinega načelstva. Sedanje voditelje psujejo, obrekujejo, groze jim.
Velika stavka je tudi strokovna društva izločila. Odkar obstajajo socialno-demokratična strokovna društva, posebno pa, odkar so ustanovili komisijo strokovnih društev, so vse stavke, male in velike, vodila strokovna društva. V zadnji stavki so pa bila strokovna društva popolnoma izločena; nikjer se niso uveljavala; kjer se je priglasil k besedi kak zastopnik strokovne organizacije, so ga prekričali in opsovali. Celo hujskali so proti njim. Umljivo je, da delavci izgubo plače težko prenese, umljivo tudi, da zahtevajo, naj jih odškodujejo. Umljivo je, da strokovna društva stavkujočih niso hotela odškodovati. Stavke strokovna društva niso priredila, je niso vodila:	nimajo tudi nič plačati.
Vsled tega besno hujskajo proti strokovnim društvom. V desetem okraju je nek govornik dolžil strokovna društva, da so porabila denar delavcev za vojna posojila; burno so mu pritrjevali. Sicer je neravno zaklical predsednik strokovne komisije struji akademikov:	Roke proč od
strokovne organizacije! — a zdaj se kaže, da to grozeče svarilo ni čisto nič zaleglo.
Delavstvo je ogoljufano, to je žalosten nauk iz stavke. Struji akademikov, ki jo samo judje sestavljajo, ne gre le za to, da se polasti gospostva v socialno-demokratični stranki, marveč tudi za revolucijo v stranki, v strokovni organizaciji in v državi sami. Zato neti strasti proti lastni stvarnici, proti strokovnim društvom in proti državi; za to izrablja brezobzirno upravičeno nezadovoljnost delavstva Ne bije se boj za koristi delavstva.
Delavsko ministrstvo in posredovanje dela v Avstriji.
Novo ministrstvo za socialno skrb je pričelo poslovati 1. januarja 1918, Prevzelo je sledeče zadeve: otroško varstvo in skrb za mladino, skrb za odškodbe tistim, ki so trpeli vsled vojske, socialno
zavarovanje, socialna politika (hramba delavcev in nastavljencev, otrok in domačih delavcev, obrtno nadzorstvo), delavsko posredovanje, skrb za brezposelne, varstvo izseljencev, stanovanjska preskrba (s posebnim oddelkom za socialno skrb v korist državnim nastavljencem).
Novo ministrstvo dela pred vsem na to, da uredi posredovanje dela po organizacijskem načrtu, ki ga je bilo izdelalo notranje ministrstvo. Uredba je začasna in velja za čas izrednih razmer, ki jih je vojska povzročila. Ustvariti namerava omrežje splošno koristnih delavskih posredovalnih naprav, ki naj bi preskrbele delo ljudem, ko bodo vojaške službe oproščeni. Tega ne namerava doseči z novimi zavodi, marveč tako, da se pritegnejo in izpopolnijo že obstoječe posredovalnice dela. Pospeševati nameravajo samoupravne zastope. Ministrstvo je ustanovilo poseben urad, ki organiziraj delavsko posredo-2 vanje.
Kdo ruši temelje Avstrije?
Dan za dnevom moremo čitati v nemškem časopisju očitanja, da delamo Slovani na raztrganje Avstrije. Ker zahtevamo zase pravico samoodločbe, ker hočemo, da se bodoče razmerje avstrijskih narodov dtug do drugega uredi na podlagi sporazuma svobodnih narodov med seboj in ne več na podlagi pravice močnejšega nad šibkejšim, ne na podlagi razmerja med narodi gospodje in narodi hlapci, nas zmerjajo in psujejo z veleizdajalci in sovražniki države. Vse to nas pušča popolnoma hladne. Mi vemo, da je pot, po kateri hodimo, prava, in s te poti nas ne odvrne ne psovanje ljudi, ki so vpili že včeraj, vpijejo danes in bodo vpili tudi jutri: »Hoch Hohenzollern!« Krik ljudi, ki so s svojim srcem v Berlinu, krik ljudi, ki vidijo v »rajhu« obljubljeno deželo in hrepene po njej, kakor Izraelci v puščavi, ljudi, ki smatrajo Slovane za nemški gnoj, kakor
Henrik Conscience:
Hugon pl. Graenhove.
Povest grofa Hugona pl- Craenhove in
njegovega prijatelja Abulfaragusa.
Arnoldovo truplo so prinesli v grad; vedež je kmalu na to vsem ukazal, naj gredo spat. Drugi dan je rekel, da vitez Arnold ni mrtev in da zopet ozdravi. Ko je pokosil je zopet zaprl vrata. Tako je trpelo štirinast dni, dokler ni prišel petnajsti dan z grofom Arnoldom na dvorišče. Vitez je bil bled; lica so mu upadla, kakor tistemu, ki po dolgi bolezni okreva: na čelu se je nahajala brazgotina, katero še nosi,
To je vse, kar vem o rodbini pl. Cra-enhovi.
XXX
S sestro Aleidis sva doživela končno najino 14. leto. Nisva bila več tako divja in otročja, kakor prejšnje čase; neločljiva sva ostala. Nekega jutra je prišel Abulfa-ragus v najino igralnico z veliko knjigo pod pazduho; usedel se je, odprl knjiga na svojih kolenih in je z milejšim glasom kakor ponavadi rekel Aleidis:
se je izrazil njih veliki prerok Bismarck, krik takih ljudi nas ne more odvrniti od začete poti, on nas more kvečjem le potrditi v prepričanju, da smo na pravi poti. Vse to nas bi pustilo popolnoma hladne. Toda mi znamo, da izvestni ljudje širijo med ljudstvom o jugoslovanskem gibanju vse mogoče laži. Sicer lažejo že v svojem časopisju dovolj, a vsega se v časopis vendar ne upajo spraviti, ker je vsaka časopisna vest pod kontrolo široke javnosti in zamore na vsako laž odgovoriti tudi naše časopisje. Čigar pa ne morejo doseči javno in očito, to upajo doseči s prikritim rovarjenjem in varanjem nevednega ljudstva. Enemu pripovedujejo, da oni, ki se podpiše za jugoslovansko državo, odreče zvestobo cesarju, drugim pripovedujejo, da otroci brez nemškega jezika ne bodo mogli živeti itd. Naše ljudstvo je probujeno dovolj, da se s takimi lažmi ne bo dalo odvrniti od poti, ki so mu jo pokazale njegove najbolj prosvitljene glave. Vendar pa moramo zavrniti nekatera glavna očitanja, ki jih moramo poslušati dan za dnevom, a to so, da se hočemo odtrgati od Avstrije, da hočemo uničiti južnoavstrij-sko nemštvo in da bi z ustanovitvijo jugoslovanske države bila Nemcem zaprta pot do Trsta, Oni, ki trdijo vse to, sicer vedo prav dobro, da to ni res, a široke in nevedne nemške mase jim vendar verujejo, in za to jim gre. Mi moremo avstrijske razmere v marsikaterem oziru primerjati z razmerami v Rusiji. Različni ruski narodi in deli ruske države so proglasili svojo neodvisnost. Toda vse te nove dr-žave-republike hočejo ostati z Rusijo v federativni zvezi. Kakor hitro se bodo torej sedanje anarhistične prilike v Rusiji nekoliko konsolidirale, bomo takoj zopet imeli veliko vserusko državo, ki bo sicer na znotraj razdeljena na številne avtonomne, oziroma samostojne države, ki bo pa tvorila na zunaj trdno enoto:	Federa-
tivna ruska republika. To so bile že od nekdaj stare sanje Bakunina in tudi drugih ruskih revolucijonarjev. In Rusija v tem
»Aleidis, plemenita gospica; štirinajst let ste zdaj stari... Čas je, da se učite, kar mora plemkinja znati, Bernhard Vas ne more nič naučiti, ker sam ničesar ne zna.«
Prvič sem v svojem srcu začutil do-zdaj mi še neznano čustvo. Divje sem pogledal moža, a on se je zaničljivo smehljal in nadaljeval:
»Vaš brat, Aleidis, želi, da ohranite svoj spomin z lepimi reki in z junaštvi vitezov. Čas igranja je minil. Na dvor nad-vojvodinje boste morala; kaj bi rekli, če bi bila podobna Aleidis pl. Craenhove nevedni kmetici?«
Dekle je izpoznalo na mojem obrazu, da teži moje srce nenavadna bolest. Ustala je, mi segla nežno v roko in rekla Abal-faragusu:
»Nič se nočem učiti. Ločiti me hočete od mojega brata? ne, ne pritrjujem.«
»Vaš brat, Vaš brat!« je mrmral Abal-faragus, »ne veste li, da je Vaš služabnik?«
Pri tem zasmehovanju sem nevoljno in ogorčen zaklical:
»Neplemenitnež!« sem rekel vedežu, »dovolj si nesramen, da rečeš napram grofu pl. Reedale služabnik! Zakaj se ne preliva v tvojih žilah plemenita kri? Naučil
oziru ne bi bila prva enaka državna tvorba. Saj imamo v tem oziru lep zgled, v Švici, kjer tvori vsak izmed 22 kantonov samostojno državo na znotraj. Enak, oziroma podoben slučaj imamo v Združenih državah severoamerikanskih. 38 držav je na znotraj popolnoma samostojnih, samo gotove skupne zadeve in zastopstva na zunaj vodita vlada in kongres v Washing-tonu. In naša zaveznica Nemčija? Tudi tu je kakih 40 držav in državic, ki imajo ne le svoje lastne vlade, temveč tudi lastne vladarje. Na zunaj pa je vendar Nemčija enotna država! V vseh tu navedenih slučajih vidimo praktično uresničen znani nemški rek: »Durch Vielheit zur Einheit«. Fo in nič drugega pa ne zahtevamo mi Jugoslovani in Čehi. To, kar je združila zgodovina, se ne da kar naenkrat razdru-žiti. Rek Palackega: »Ako Avstrije ne bi bilo, bi jo morali ustanoviti«, velja še vedno, Seveda pa Palacky ni mislil na Avstrijo, kakršno si predstavljajo Vsenemci, ampak na Avstrijo, ki bi bila vsem narodom pravična. Tekom časa je monarhija Habsburžanov doživela že mnogo metamorfoz. Kakor vsak organizem, so tudi državne tvorbe podrejene nepravičnim spremembam, in te še posebno. Pred tako novo spremembo je sedaj tudi naša monarhija. Da tako ne gre in ne pojde naprej, je menda jasno dovolj. Treba je torej najti novo pot, novo obliko. Ako torej delamo za to preosnovo Avstrije tako, kakor to želi večina njenih narodov, delamo v interesu obstanka države same. Ne mi, ampak oni, ki se protivijo tej, v zgodovinskem razvoju utemeljeni preosnovi Avstrije, rušijo njene temelje.
Ostal nam bi še prigovor, da bi s samostojno jugoslovansko državo — ki si jo predstavljamo mi vedno le v zvezi s federativno Avstrijo — Nemcem bila zaprta pot do Trsta in Adrije. Ali Bavarska zapira Prusiji pot v Švico? Ali južni švicarski kantoni zapirajo severnim pot v Italijo in severni južnim v Nemčijo? Trst in Jadransko morje bi bila ravnotako odprta
bi te, kako se zasmehovanje kaznuje. A ne, postopati hočem s teboj kot s hlapcem.«
V jezi slep in še bolj razljučen, ker se je Abulfaragus zaničljivo smehljal, sem pograbil palico; dvignil sem roko; udaril bi ga bil po obrazu:	a s svojimi rumenimi
očmi me je pogledal; prestrašil sem se, tresel: palica mi je padla iz roke; umevati nisem mogel, kakšna tajnostna moč me je tako hitroiv bojazljivca izpremenila. Utrujen sem s^ zgrudil na stol, Abufaragus se je glasno zasmejal; Aleidis je plakala in stokala.
Vedež se ni oziral na najino občutje. Bral je iz knjige. Nisva ga hotela precej poslušati. Deklica se je odstranila od Abulfaragusa in mu je obrnila hrbet. Komaj je pa nekaj prebral, naju je potegnila k njemu neumljiva sila: počasi in nevoljno sva se mu približala in ga radovedno poslušala. O, kakšne lepe reči je knjiga pripovedovala! Kako ljubeznjivo je bral grdi Abulfaragus! Sam sem ga poslušal, a Aleidis je kar vlekla iz njegovih ustnic.
Bral nama je dve uri, nato je zapri knjigo rekoč:
»Jutri nadaljujemo.«
vsem narodom federativne, kakor sta odprta onim dualistične Avstrije. A enemu bi se morali Nemci in Madžari seveda odpovedati! Nemškim in madžarskim uradnikom bi med nami odzvonilo. Prvi bi se morali za vedno odpovedati nadi, da zagospodujejo v Trstu, a drugi v Reki. To vedo tudi oni. In od tod ves krik.
Za naše invalide.
Čitali smo sledeči oklic:
Vojska seka in kolje brez usmiljenja. Žrtve njene so silne in neštete.
Ali moremo mi, ki smo doma na varnem in mirnem, biti njim nasproti brezbrižni? Ne! Mrtvim stavimo spomenike. Ali bomo pa pri tem živih čisto pozabili?!
Mrtvim slava in večni pokoj, a živim — pomoč! Ravno ti siromaki, ki so izgubili v krvavem metežu oči, roke ali noge, posluh, pamet... in bodo nosili te sledove vojske do svoje smrti, so vredni našega najglobljega sočutja, a potrebni tudi dejanske pomoči.
Seveda je dolžna skrbeti zanje država, za katero so se žrtvovali. Država bo tudi svoj del storila; a država vendar nima — živega srca. Zato so se poleg državne oskrbe in v stiku z njo stvorile pri vseh na r o d i h organizacije (društva, odbori, naprave), ki so prevzele nalogo, za svoje rojake-invalide skrbeti in jim breme življenja, ki jim ostane itak dovolj težko, kar najbolj mogoče olajšati.
Ali naj samo mi Slovenci svojih nesrečnih rojakov pozabimo? Del našega naroda so, branilci našega domovja, udje našega telesa, kri naše krvi. Kako bi jih mogli mi, ki smo zdravi in celih udov, gledati v njih bedi, pa jim ne pomagati, kolikor moremo?
Iz tega vzroka se je — dovolj pozno — sestavil slovenski odbor za preskrbo invalidov, ki ima svoj glavni sedež v Ljubljani, a želi, da se mu slični odbori pridružijo po vseh* slovenskih pokrajinah. Naloga tega odbora je jasna in bo njegove namene odobraval in z veseljem pozdravil vsak človeško in krščansko čuteč Slovenec.
Odbor se torej obrača do vseh rojakov in apelira na njih človekoljubnost, rodoljubnost in krščanstvo:	Pomagajte
ubogim žrtvam vojske, našim rojakom-invalidom kar največ mogoče, da bodo mogli ložje prenašati svojo nemilo usodo! Vsak zdrav človek naj bi čutil v sebi dolžnost, prispevati svoj del k oskrbi in preskrbi teh betežnikov, ki jih je zadela kruta usoda. Hvaležnost za to, da smo sami živi in zdravi, naj nas priganja k temu!
Prosimo zanje materijalne in moralne pomoči.
Materijalne, Ako hočemo invalidom pomagati k boljšemu življenju, potrebujejo predvsem denarnih sredstev. Odbor ne misli odvzemati državi njenih obveznosti do invalidov; skrbel bo le, da bodo invalidi prišli vselej do svojih pravic, ki jih smejo zahtevati od države. A v mnogih slučajih bo državna pomoč nezadostna. Ako se hoče invalidom pomagati, je potreba znatnih vsot. Odbor se obrača zlasti do onih, ki so bolje založeni,
in še posebe do onih, ki jim je bila gmotna sreča v vojni mila, da se izkažejo s primerno podporo žrtvam iste vojne.
Darovi naj se pošiljajo »Dobrodelni pisarni« v Ljubljani, Kolodvorska ulica 35.
Invalidom pa se ne pomaga samo z denarno podporo, ampak tudi in zlasti s tem, da se jim preskrbi primerno delo in služba. In v tem oziru apelira odbor na vsake vrste delodajalce in gospodarje, da naj blagohotno sprejmejo invalide v delo in službo s primernim plačilom.
Odbor pa prosi občinstvo, naj uboge invalide tudi moralno podpira s tem, da je do njih sočutno in prijazno, da jih tolaži, pa tudi osrčuje in bodri. Mnogi invalidi so potrti in malosrčni, kar zopet slabo nazaj vpliva na njih duševno in telesno življenje. Takim je treba tolažbe in bodrila, posebno še bodrila k veselju za delo. Brezdelnost, lenoba je največji sovražnik invalidov, je njih moralna poguba. Delo daje veselje do življenja. Zato naj se vsi invalidi navajajo k temu, pa naj se jim tudi daje priložnost, da dobe svojim zmožnostim primerno delo. Najprej se mora vsak izvežbati v kakem poklicu, k čemur je večkrat treba nekoliko ali še precej moralne sile, in potem naj tisti poklic res izvršuje.
Poleg brezdelnosti so invalidje izpostavljeni tudi drugim moralnim nevarnostim, med katerimi je v prvi vrsti pijančevanje, Slavno občinstvo se nujno prosi, da naj ne bo preradodarno s to vrsto tolažbe, ki jim utegne biti pogubna.
Odbor se je obrnil tudi do deželnega šolskega sveta, naj se po šolah opozore otroci, da ne bodo ubogih pohabljencev zaničevali in žalili, marveč jim zaradi velikih žrtev, prinešenih domovini, skazovali primerno spoštovanje.
Da naša javnost vidi, kake so naloge .»odbora za preskrbo invalidov«, je spodaj natisnjen dotični del opravilnika, ki govori o namenih odbora.
Odbor se trdno nadeja, da bo naša javnost imela in pokazala popolno umevanje velike in lepe naloge, ki je nam vsem s tem dana, in bo po svojih najboljših močeh podpirala to človekoljubno, rodoljubno in bogoljubno započetje.
PRAVILA
»Slovenskega odbora za vojne invalide« v Ljubljani.
§ 1. »Slovenski odbor za vojne invalide«, z glavnim sedežem v Ljubljani, je odsek društva »Dobrodelnost« v Ljubljani.
§ 2. Namen tega odseka je vsestranska skrb za vojne invalide. V ta namen preskrbuje vse, kar služi v dobrobit invalidom, posebno pa:
1.	dela na to, da se po deželah, v katerih prebivajo Slovenci, ustanove slovenske invalidne šole in da se prirejajo razni tečaji za invalide.
2.	Dela na to, da se v Ljubljani napravi izdelovalnica protez, ki bo oskrbovala popravo protez vojnih invalidov, oziroma izdelovala nove proteze.
3.	Skrbi, da se sestavi statistika vseh slovenskih invalidov.
4.	Dela na to, da se invalidom skazuje potrebno spoštovanje. Zato vpliva na šol-
ske oblasti, da se pri pouku v šolah mladina opozarja na zasluge in žrtve invalidov.
5.	Da:
a)	zbira darove in jih deli med pomoči potrebne invalide;
b)	daje jim posojila, da si morejo ustanoviti lastno podjetje;
c)	posreduje pri nakupu domačij;
d)	preskrbuje jim službe v sporazumu s c. kr. posredovalnico za vojne invalide;
e)	preskrbi invalidom pravno varstvo v slučajih, ki so v zvezi z invalidnostjo;
f)	skrbi, da dobe invalidi, ki bolehajo in hirajo, zdravniško pomoč in zdravila;
g)	posebno skrbi za vojne slepce;
h)	nadzira, kako invalidi uporabljajo podpore in vodijo podjetja, katera so pričeli s pomočjo odbora.
6.	Prvi odbor imenuje društvo »Dobrodelnost«. Odbor naprosi razne javne korporacije, da imenujejo v odbor svoje zastopnike. Po potrebi odbor kooptira še nove odbornike,
7.	Odbor izvoli iz svoje srede predsednika in dva podpredsednika, tajnika in njegovega namestnika, blagajnika in njegovega namestnika. Za sklepčnost pri sejah je dovolj, da so poleg predsednika, oziroma podpredsednika navzoči štirje odborniki. Sklepa se z večino glasov.
Odbor nastopa pod imenom »Slovenski odbor za vojne invalide«; z oblastmi občuje po društvu »Dobrodelnost« in se poslužuje pri svojem poslovanju »Dobrodelne pisarne«, ki sprejema in odpošilja dopise in darove.
8.	Odbor stopi po društvu »Dobrodelnost« v stik s krajevnimi dobrodelnimi odbori, ki se mislijo v tak ali enak namen ustanoviti po deželi.
9.	Glavni odbor ima svoje pokrajinske pododbore po Štajerskem, Koroškem, Goriškem, Tržaškem in v Istri.
10.	Ustanovi se tudi damski odsek za skrbstvo invalidov.
11.	Odbor išče stika z javnimi korporacijami in društvi, ki goje enake ali slične namene.
XXX
Reč sama je nujno potrebna, zato jo priporočamo.
Okno v svet.
Kako namerava Ogrska pomagati Avstriji z mastjo. V ogrskem prehranjevalnem uradu je 3. t. m. izjavil minister za ljudsko prehrano knez Windischgraetz, da mora Ogrska Avstriji pomagati le, kadar se lastna in potrebščina armade zagotovi.
Najemnikom stanovanj. S februarjem so mnogi hišni posestniki znatno podražili stanovanja. Tiste stranke, ki se jim godi krivica, naj se pritožijo pri najemnem uradu. Zvišanje je v zmislu zakona v varstvo najemnikov le malokje dopustno ali pa znaša le par odstotkov.
Varstvo najemnikov. Naredba v varstvo najemnikov se je nanašala le na nekatere kraje. 23. januarja je pa izšla nova naredba, ki velja za vse kraje v Avstriji in ima veljavo do 31. decembra t. 1. Prejšnja naredba je veljala le za stanovanja in
obrtne prostore. Nova naredba gre nekoliko dalje in izrečno prepoveduje zvišanje najemnine tudi za podnajemnike in pripadajoče stvari, če ni upravičeno. Podnajemniki plačajo le pripadajoči odstotek na del najetega stanovanja. § 5. izrečno določa, da se najemnina osebam, ki dobivajo državno preskrbnino, podporo ali stanarin-ski prispevek, dalje begunsko preskrbo, za njih stanovanja ne sme zvišati najemnina, niti ne tedaj, če je bila ob početku vojne znižana, na prvotno višino, če se s tem ogroža njih preskrba. Odpoved je dopustna le iz važnih razlogov. Če ni navedenih vzrokov, je torej sploh neveljavna. Prej je zadoščalo, da je bila odpoved dopustna, če je gospodar potreboval zase najete prostore, sedaj tak izgovor ne velja; gospodar mora tudi dokazati, da najete prostore nujno potrebuje. Če dobi najemnik odpoved, ker noče plačati poviška a med tem najemni urad prizna povišek stanarine, se mora kljub temu odpoved razveljaviti. Za kraje, ki niso spadali v področje prejšnje naredbe, pa so bile stanarine med tem znatno zvišane, se smejo izdati nove določbe, ki veljajo tudi za nazaj. — Nova naredba ni popolna, a ipak bo vsaj nekoliko omejila grozoviti terorizem hišnih posestnikov, ki smo ga vedno opažali tudi pri obravnavah najemnih uradov.
Ženski novi poklici. Vojno ministrstvo je odredilo, da se smejo sprejemati za spremljevalke vojaških tovornih transportnih vlakov tudi ženske. Izvzeti so transporti z bojnimi sredstvi raznih vrst, kakor tudi transporti, ki se vozijo v naj-sprednejšo bojno črto. — V Ljubljani so pričele raznašati pisma ženske pismo-nošinje.
Od 58 let 32 let ječi je preživel brezposelni Janez Philipp iz Sollenaua. Porota v Dunajskem novem mestu mu je zdaj prisodila zaradi tatvine iz navade in vsled težke telesne poškodbe zopet devet let težke ječe.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh!
Vojska je naučila Evropo, da ceni kruh. Pred vojsko je bilo kruha dovolj. Svet se je iz njega norčeval, zdaj je pa takorekoč morala že cela Evropa določiti, koliko kruha da odpade na posameznika, ki pa navadno še določene množine ne dobi. Po krušnih nakaznicah gre vsak dan posamezniku kruha: na Danskem 315 g, na Nizozemskem 300 g, na Grškem 300 g, ker pa dovoz ni reden, so Grki večkrat tudi več tednov brez kruha; na Švedskem 260 gramov, v Avstriji 280 g, v Nemčiji 250 g, težki delavci 285 g, na Norveškem 259 g, v Turčiji (Carigrad) 250 g; dejansko pa dobi posameznik le 150 g, v Švici 225 g, vojaki 400 g; 1. marca znižajo civilistom množino kruha na 150 g, v Italiji 225 g, težki delavci in kmetje 259 g, v Franciji 200, 300, 400, 500 in 600g z ozirom na spol in poklic; v Rusiji 200 g (?), Anglija še ni določila množine kruha; v hotelih se sme na dan dati posamezniku 230 g kruha. Španska in Portugalska nista uvedli krušnih nakaznic, ker razpolagata deželi z zadostnimi množinami žita. Združene države nameravajo uvesti krušne nakaznice. Za zdaj so pekom le predpisali, kako težak kruh da smejo peči. Uvesti nameravajo vojni kruh.
Greh Kranjske in bele Ljubljane.
Glede na tozadevni naš članek smo brali v 1. štev. novega tednika narodno-napredne stranke »Domovina« med drugim to-le:
Tudi mestna občina ljubljanska jo je dobila po hrbtu zaradi beguncev. »Ljubljanska občina jim ni zgradila niti beraške lesene lope, v kateri naj bi bili makari na lesenih pričnah na toplem počivali,« očita člankar. Očitanje »Naše Moči« je, ker gre za najžalostnejšo usodo rodnih bratov, tako težko, da bi se moralo dognati in ugotoviti, če res zadeva koga krivda in v koliki meri. Nas je predvsem zanimalo, koliko krivde leži na Ljubljani, ki je poklicana biti srce našega naroda. Na merodajnem mestu se nam je stvar pojasnila tako-le: Sprejeti begunski vlak ponoči je bilo neizvedljivo. Kdo je vedel, da pride in kdaj pride? Kavarne bi bile ostale odprte, če bi bila vlada ali policija to odredila. Da se to ni zgodilo, niso odgovorni neobveščeni in zato speči Ljubljančanje. Ljubljanska občina lope res ni zgradila, ker so bili ubožnejši begunci večinoma odpravljeni z železnico dalje, boljši begunci pa so si našli stanovanja. Toda marsikateri begunski obitelji je nakazal mestni magistrat brezplačno ali za ničevno nizko stanarino stanovanje po mestnih ubožnicah in drugih mestnih poslopjih. Celo na magistratu jih je veliko našlo zavetja. Zaradi beguncev, ki so stanovanja preplačali, je ostal ta ali oni domačin brez strehe, in magistrat je moral spraviti pod streho tudi te. Zaradi beguncev sta imela polne roke dela dva posebna mestna urada, in če se ni ustreglo vsaki želji, se je to zgodilo vselej le zato, ker se ustreči ni moglo, nikdar pa ne, ker se ni hotelo. Nastanitev nešteto vojaških bolnic in vojaških ter raznih občinskih, državnih, železniških in drugih uradov, nastanitev cele vojske častnikov in vojaštva itd., vse to je naložilo hipoma mestni občini, t. j. magistratu, tako ogromno dela in skrbi — ne glede na stroške — da si tega urednik »Naše Moči« niti predstavljati ne more. Za zgradbo barak ni bilo niti delavcev, niti materijala, ker vse je pobralo vojaštvo. Vse to treba upoštevati, potem bodo krivična očitanja nemožna. Zatrjuje se nam, da je mestna občina storila z ljubeznijo in v sočutni skrbi za nesrečneže prav vse, kar je mogla in smela storiti v izrednih, strašnih časih vojne groze. Razločka med domačini in gosti ni delal pri mestni občini nihče. Da so pokazali posamezniki v deželi tudi trdo srce, je najgloblje obžalovati in obsojati. Toda pri katastrofah so taki slučaji pač neizogibni, ker človeška sebičnost je mednaroden greh, ki pa zaradi njega ni obsojati kar vsega naroda ali celih občin.
Opis, koliko dela da je imela mestna občina z begunci, je sicer zelo lep, ginljiv in tudi resničen. A za to ne gre, gre za to, ker se razven dr. Kreka za begunce, kadar so prihajali, nihče brigal ni. Dela, ki ga je imel magistrat z begunci, si seveda urednik »Naše Moči« ne more predstavljati, ve pa, da se niso sprejemali begunci, ki so prihajali v Ljubljano: takrat, ko so izstopali iz živinskih in iz drugih voz: premrazeni, razburjeni reveži: matere z
otroci pri prsih, so polegali na kameniti tlak poslopja južne železnice, ležali in spali so pozimi na zmrznjenih golih tleh pred ljubljanskim glavnim kolodvorom. To je najhujša reč. Ker je dr. Pegan kot predsednik Rafaelove družbe v tej zadevi po-popolnoma odpovedal, ker ni storil deželni odbor ničesar, ker ni južna železnica ničesar ukrenila, bi bila predstaviteljica središča Slovenije: bele Ljubljane, pač lahko skrbela za to, da bi bili reveži vsaj sprejeti, dasi, in to bodi še enkrat pribito, po postavi tega ni bila dolžna storiti. So reči, so trenutki, ko ne kaže stikati po postavah, ampak se mora hitro delati. Permanentna služba za sprejem beguncev bi se bila morala izpeljati, ker dr. Krek vsega ni mogel storiti. Za tako permanetno službo bi bile zadoščale tri osebe. Če se res ni mogla zgraditi tista beraška lopa, bi se bil pač lahko dobil za nje prostor kje drugje. Nas boli, ker se to ni zgodilo. Urednik »Naše Moči« si res ne more predstavljati, kako bi ne bilo mogoče v beli Ljubljani zabraniti, da ne bi bili morali begunci taboriti pozimi z otroci na golih tleh, ker ve, da vse gre, samo da dobre volje in energije ne manjka. Ta reč ni bila tudi malenkostna, ker so dobili begunci Slovenci žalosten vtis, ko so prišli na svojem križevem potu zaupljivo v prestolico Slovenije: razočaranje ....
Izdajatelj Fran UUreich, Dunaj. — Odgovorni urednik Mihael Moškerc. — Tisk Kat. Tiskarne.
Ustanov. 1. 1893.	Ustanov. 1. 1893.
IIZMENNO PODPORI DRRŠIOO [Ul
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Dovoljuje članom posojila proti poroštvu, zastavi življenskih polic, posestev, vrednostnih papirjev ali zaznambi na službene prejemke.
Vračajo se posojila v 7'h, 15 ali 221/2 letih v °.d' sekih ali pa v poljubnih dogovorjenih obrokih.
Kdor želi posojila, naj se obrne na pisarno v Ljubljani, Kongresni trg št. 19, ki daje vsa potrebna pojasnila.
Zadruga sprejema tudi hranilne vloge in jih obrestuje po 4>/40/o-
Društveno lastno premoženje znaša koncem leta 1915 519.848'40 kron. Deležnikov je bilo koncem leta 1915 1924 s 15.615 deleži, ki reprezen-tujejo jamstvene glavnice za 6,089.850 kron.
Gospodarska zveza v Ljubljani
ima v zalogi!
jedilno olje, čaj, kakor tudi vse drugo špecerijsko blago.
Oddaja na debelo!
Za Ljubljano in okolico jc otvorila
mesnico
v semenišču v Šolskem drevoredu kakor tudi
špecerijsko trgooino
na Dunajski cesti štev. 30.
Kdor pristopi kot član h „Gospodarski zvezi", dobi izkaznico, s katero ima pravico do nakupa v mesnici in trgovini.