Dopisi. Iz Celovca. V ukaznem listu juatičnega ministerstva beremo, da je bil c. kr. okrajni sodnik v Špitalu na Koroškem, g. Fr. Hrašovec, na svojo lastno prošnjo vpokojen. Njegovo ime je bralcem slovenskih listov dobro znano. Kedar je začel izhajati kak slovenski list, bil je on med prvimi naročniki, kedar se je vstanovilo kako narodno društvo, bil je on med prvimi člani in podporniki. Ni bilo narodne slavnoati, da ne bi bil on brzojavno izrazil svojega sočutja in radosti o našem lepem napredku. Bil je vedno jeklenega značaja, ter je varoval svoje trdno prepričanje med snežnimi planinami gornega Korotaaa. Mrzla koroška burja mu tega prepričanja ni mogla v teku dolgih let vzeti; atal je kakor skala med tujci na tuji zemlji. Akoprav mu ni bila dana prilika, da bi bil svoje otroke pošiljal v slovenako šolo, vendar so vsi odgojeni v pravem narodnem dnbu, kar gotovo ni majbna zasluga; v obiteljskem krogu gojila se je le slovenska govorica, dasiravno je živel med samimi trdimi Nemci. Do leta 1861 služboval je na Hrvaškem in v Slavoniji; imenovanega leta vrnil se je z drugimi uradniki na Štajarsko, ter je bil po kratkem službovanju v Brežicab, kjer je v društvu s svojim prijateljem dr. Razlag-om neumorno deloval v narodnem dubu, prestavljen na gornjo Koroško, kot okrajni predstojnik, kjer je služil 17 let v Zavodnju (Gmiind). potem devet let v Špitalu ob Dravi. Vzlic večkratni prošnji, da bi bil prestavljen na alovensko zemljo, ae mu ta želja ni vresničila. Tako je na tuji zemlji dovršil 40. leto svojega službovanja ter stopi v pokoj. Ne vemo, je-Ii zadovoljil svoje višje, a to vemo, da ga je ljudstvo v njegovem okraju čislalo, kar labko posnamemo iz dopisov neinškib časopisov. (Jelo Koroški list ,,Freie Stimmen" ga hvali, da je nove zemljiške knjige bitro dovršil, da je bilo sploh njegovo uradovauje brzo, da je vestuo skrbel, ne samo za premoženje svojib varovancev, temveč tudi za njihovo duševno omiko. Akoprav nemaki časopiai njegovo alovenako ime z nerpškimi črkami pišejo, vendar nas veaeli, da so bili toli neprietranski in mu dali zasluženo čast, Kakor slišimo, se bode go- spod okrajni sodnik preselil v Gradec. Mi čestitamo prav iz arca našemu rojaku, vzoru delavnega rodoljuba, ter mu kličemo: ,,Še mnoga leta!" „ lz Šmartna v Rožni dolini. (0 s e p n i c e in še nekaj.) Od velikih meš sem nas vedno osepnice ali koze strašijo. V začetku zime začele so pa posebno okoli Prešniškega grada budo razsajati. Dne 9. decembra pobrale so tam mladega mlinarja Blaža Vebra p. d. Prajza, ki se jib je bil nalezel pri pogrebu svoje rajno sestre Neže. Ker 80 osepnice bile to siroto budo spačile, bali so se ljudje blizo njene biše iti. Rajni Blažek nagovoril je sorodnike, da ao jo s poštovanjem spravili k večnemu pot-itku. Drugi den potem opravil je on še božjo pot k sv. Križu pri Belib vodab, da bi bil pripravljen na vae, kar vtegae črez-nj priti. In res, ob tjednu so njega edinega izmed vseh, ki so bili pri omenjenem pogrebu, napadle koze ter vkljub vsej skrbni postrežbi ga spravile v rani grob. Za njim žaluje ne le mlada vdova s kopico nedoraslih otrok, ampak vsa njegova soseska. V bližnji biši zbolel je za osepnicami gospodar in ž njim 6 otrok, od kterih sta 2 prav pridna tudi umrla. Koze napravile ao še drugo prav mlado kmetico vdovo. Bog naa reši kmalo te šibe! — Od novega leta 1890. pričakujemo, da nam bode popravilo cesto črez Langer, ker naš novi župan: Valent Brežnik, brat gosp. profesorja Brežnika, ima svoj dom ob tej cesti v Roženbregu. Svoje dni so se po tej cesti gospodje v kočijab vozili, a letos bil bi Celjski gostilničar g. Koacber skoraj s prazno kočijo vrb Langerja obtičal. Držači so mu jo pomagali črez klanec spraviti. Treba bo skrbeti, da še Novocerkveška občina za to cesto kaj stori. Dobiček od boljše ceate imeli boste obe dolini. — Ptujci kakor domačini bvalijo uro, ktero nam je Matija Zupanc, urar v Šempavlu pri Boljaki, pred par leti napravil v naš ponovljen zvonik. lz Čadrama. (Oplotniške fužine. Velika dobrotnica.) [Konec.] Prava mati svojim in tudi drugim Ijudem bila je pa gospa Joana Steinauer, rojena Konda, ki ae je leta 1855 poročila z gospodom Vincencem Steinauer in je do 12. t. m. z malimi izjemki, zdaj že 8 let ko udova vedao v Oplotnici prebivala in je ko aolastnica fužin se darovala v blagor svojim služebnim ljudem in svoji žlabti, ker lastnib otrok nima. Joana Steinauer ni bolenega družinčeta nikdar od hiše odslovila, temuč mu je preakrbela potrebne postrežbe in zdravilne pomoči in to tudi vsakemu udu izmed kovaškib družin in kar je koli njena bogata hiša promogla, to je potrebnim v polajšanje rada podelila in kedar je kterega Bog iz tega sveta poklical, dala je vsakega slovesno pokopati in je mrtvino za-nj plaeala. Drugim revežem, pogorelcem in stradajočim je vselej v obilnej meri priakočila, in kedar se je zlagalo za uboge šolarje, posebno na starega leta den, bila je vsejej med prvimi, pa tudi cerkve ni pozabila, ter je 3. t. m. našemu društvu za pozidanje nove farne crkve podelila 150 fr. in prepričani smo, da ako bi ji domačini ne bili branili, bila bi še vee darovala. In ta velika dobrotnica naše župnije se je dne 12. t. m. preselila v Gradec, čeravno smo jo želeli v svoji sredini obraniti, kakor nekdaj piebivalci mesta Joppe Tabito, ktera je bila polna dobrib del in milošnje, ktero je opravljala, pa je umrla. Ko je pa sv. Peter tje prišel, ao ga obstopile udove ter so ae jokale in kazale razrao obleko, ktero 80 od nje prejele. Sv. Peter jo je na to k življenju obudil. Naj bi nam pač Bog to dobrotnico zopet nazaj pripeljal! — S temi fužinami je še za 15 let združena pravica sekati les v planiui g. grofa Atemaa, kjer 80 Steinauerjevi imeli veliko drvarjev in sicer jib je že zdaj z ženami in otroki vred 165, v Oplotnici pa 4 atare kovaake družine. 0 teb se priprodaji ni nie govorilo in stari lastnik jih zdaj več ne potrebuje, novi pa ae jib brani in boče le tiste oddržati, koji mu bodo v dobiček. Tukaj se vidi, kako treba je, da bi delavci vsake vrate med sebo zadruge ali zveze imeli in bi si v sili pomagati zamogli. Ker je pa, kakor se zanesljivo trdi, g. Jonke prav dobro kupeijo naredil, nadjamo se, da bo v dubu blage gospe Steinauer še za uboge delavce skrbel in Bog mu bo to, že povrnil. iz Št. Jurija na j. ž. (Svarilo.) Letoa 80 pa že spet židovski ,,agenti" po našib krajib atikali ter nabrali naslovov (adres), pod katerimi zdaj razpošiljajo in prav po židovsko predrzno usiljujejo časopis ,,Universum". Iz Dunaja ga pošilja nek Maka Herzig. če si tudi nikoli naročil nisi te čudne židoveke kulture. Ce mu to enkrat nazaj pošlješ, čez nekaj dni že zopet dobiš kar dva zezka skupaj. Tiate pa, ki niao ročno nazaj oddali pošti te zvezke, če jib tisti niso naročili, že baje zdaj tirjajo in s tožbo žugajo. Našim slovenakim kmetom urivajo nemške easnike, ki jibnobeden še brati ne zna, še manj pa ume. V teb zvezkib so v raznib barvah narisani nagi otroci, razgaljene ženske razven drugih slik. Jaz aem že enkrat napisal na ovitek : Ni naročeno, nazaj retour ; drugikrat pa sem dobil kar dva zvezka, pa sem zopet vrnil retour; tako naj stori vaak, kdor noče lista ali pa škode imeti. Val. Jarc. lz Kalobja. (Neprava trma.) Veael aem bil in žalosten, ko sem bral številko ,,Slov. Gosp." od dne 28. novembra 1889. Iz Radgone se piše: »Lep praznik smo obbajali dne 10. novembra v Žitancib, kjer se je blagoslavljala lepa nova kapela. Hvalevredno je, da se v našib brezvernib časib da toliko denarja, tukaj nad 1000 gld. za take svete namene. Kar pa človeka še bolj veseli, je to, da so se ravno mladi kmetje te reči poprijeli. Tako pripoveveduje Radgončan. Iz Negove poročajo: ,,Negovčani še poaebno niso pozabili na Boga in na Marijo, patrono njihove cerkvice. Dokaz je to, da 80 v zadnjem čaau veliko storili, veliko darovali, vso cerkvico in farovž prenovili. V teku leta je dobila tudi farna cerkva, skoro bi rekel, avojo podružnico, prekrasno kapelo, blagoslovljeno v čast Materi Božji Lurški". Kar ta dva naznanjata, to razveaeli človeka, žaloat pa prime, ko vidi pri naa, da se skoro nič ne stori Bogu na čast. Popraviti smo dali cerkvo av. Jakoba, pri plačilih se pa kaže, da ne priložijo eni ničesar zavolj medaebojnega sovraštva. Kaj, zavoljo zdražbe, ki je med obojimi Kalobčani na tej in oni strani, bi ne darovali pri ,,ofru" za prenovljene oltarje, še par novčičev ne? Res pokvarjenega arca mora biti človek, ki se priduši, da ne bo dal krajcarja za sv. Jakoba cerkvo zato, ker je bil razžaljen od okoličanov sv. Jakoba. Cerkva je lastnina cele fare in cela fara naj skrbi za njo. Pri sv. meši ste tudi vai zbrani v njej. Kako pa molite v Očenaši, naj vam Bog odpusti vaše grehe, če vi ne odpustite Št. Jakobčanom ? Slab kristjan, ki premišljuje toliko ljubezen Jezuaovo pri av. meši, kjer se daruje in moli in prosi odpuščenja svojim sovražnikom, t j. grešnikom, sam pa ne požre nobene grenke, in 8e da od duha nekrščanske ljubezni tako daleč zvoditi, da ne mara v božjo čast niti krajcarja ne darovati. Mogoče, da se še pa bo lepi zgled iz Radgone in Negove prijel Kalobčauov. Za Boga se mili le reven krajcarček stresti, za neko Graško društvo pa imajo kar stotake. V tem ae je že na glaa eden kmet jokal, kam je prišel, ker je po prigovarjanji nekoga priatopil. Pravi: 100 gld. so mu brž odtegnili, 70 gld. je že plačal in zdaj je še 50 gld. več dolžen, ko so mu posodili. Neprevidnost tako obilo jude rediti! Iz Šentjurja. (Božičnice.) V alovenakih in nemških časnikih sem bral zanimive novice o dobrih Ijudeh. Za božičnico kupujejo otrokom potrebnih reči; obleke, obutala, tudi za želodec kaj. Pri nas je tudi veliko sirot in dobrotljivi možje in žene bi gotovo radovoljno poaegli v žepe in v kamrico, da bi se postreglo 8irotkam, bodi-si, da bi kupili ali darovali iz zaloge. Pričakovati je tudi, da bi rokodelci iz krščanake Ijubezni ceneje delali, kar bi se pri njih naročilo. Plačilo pri Bogu in veaelje, ki ga bojo mali revčeki očividuo občutili, jim bo njih trud stokrat povrnilo.