Ro emu se ti tako mudi, Oj romarsko dekle? Do samostana daleč ni Do cerkve verh gore! Težkit je pot in hrib sterman, Počivaj tu z menoj; Lehko, lehko še v samostan Dospeš, dekle, nocoj"! »»Da, romarica sem, gospod, A ne kš cerkvi tej; Odtod še daleč gre moj hod, Mudi se mi naprej. Gore še tri, doline tri Mi prehoditi je, Deroče globočine tri Mi prebroditi je. a r i c a. In križ ne kamnat ne lesen Ne dviga se navpik, Prosilcem milosti nobžn Tam ne deli svetnik. Pa če nikdo tja ne hiti Pobožnih čutQV vnet, Če cerkve tam ne križa ni — Ta kraj je meni svet. Na griček nizki ta serčn6 Jaz pokleknila bom, In gorko, kakor prej nikdo Solzeč molila bom, Saj griček drugim ni enak, To je nagroben grič, Pod njim počiva mlad vojak, Oh, meni drag merlič. flA pUNAJI 15. MARCIJA 1878. Ust 6. Leto IV. Za brodom tretjim bel je prod, Za prodom svet zelen, Tja romarica spem odtod Na griček osamljen. Na gričku cerkev ne stoji, Ne miren samostan; K molitvi romarskih ljudi No vabi zvon glasan, Zapiistil bil zastavo je, Saj vem po kom kopneč! A plačal željo z glavo je, Plačuje jo trohneč, Na tuji zemlji zdaj leži, Neznan, nemilovdn, Ne križ ne kamen ne stoji, Kjer on je zakopan. Gomila posvečena ni, Kropil nI mašnik je, In s ternjem ograjena ni. Oh, čedi v pašnik je!... Pač ostra in nemila si Oj sodba svetna ti! Ko kri za dolg prelila si, Ni-li dovolj ta kri? Ni kazni ti zadosti smert, __ Nje muka in nje strah ? Še v grob celo tvoj sega čert, Se mertvi skruniš prah?! In to vesti ne peče ti, D^, grobni prah skruneč. V nekrive in ljubeče ti Strupen porivaš meč?... *) Kolikor nam znano, časten pokop ne cerkev. A zdaj naprej! Na grob njegov, Po sodbi svetni klet, Od svetih izobčen grobov... A duši moji svet! Na grobu tem se naselim. Grob meni ni strašan; Skerbno okrog ga ogradim. Da več ne bo teptan. Ker spomenika ni grobnik Postavil na nasip; Jaz živ mu bodem spomenik. Terpeč ljubezni kip. Tam naj kedaj še moj pepel Počiva, kjer njegov! A bo li združen prah prejel Mertvaški blagoslov1*?,..*) X. na posvečeni zemlji obsojencem krati deržava — X. Sodnikovi. A '•^Bližal se je čas, ko je bilo Valentinu zapustiti očetov dom, prijazno davkar-jevo družino, vse znance in prijatelje ter odpotovati v daljno tuje mesto. Kako težka je ta ločitev mlademu učencu, zlasti ako je ubožen, in slovenski učenci navadno niso bogatini! V najlepšem času, ko je vse drevje polno lepega, zrelega sadja, ko se, v vinskem kraji, bliža vesela tergatev, ko se po njivab pase in kuri, vriska in poje, ko je povsod vsega obilo; ravno sedaj ga kliče neizprosno povelje, stroga dolžnost v dolgočasno mesto, v tesno, zatohlo izbico, kjer mu bode treba pri knjigah sključenemu ti-čati, učiti se mnogo, a malo jesti! Vsega tega se ni bilo bati našemu Valentinu ; rad je bil nekoliko časa doma, kjer ga je vse rado imelo, vse mu streglo; VI. ali tudi v mestu ni ničesa pogrešal; stradati mu ni bilo treba, zato je oče skerbel; za razveseljevanje in zabavo je znal skerbeti sam, in z ukom si ni preveč belil glave. Ločitev od očeta in matere, od bratov in sester res človeka malo boli, ko se roke podajejo, ko se morebiti tudi kaka solzica obriše — ženske so mehkega serca — ali to se hitro prebije ; sede se z očetom na voz, oče poči z bičem in voz zaderdra po gladki cesti Ce se tudi oberneš nazaj, prah za vozom ti zakriva pred hišo stoječe domače ljudi: e kaj! saj so vsi krepki in zdravi, in predno mine leto, z vidimo se zopet! Ali kaj pa Olga, Irena, ali pa morebiti še kje kako drugo mlado žensko lice? Ali se ti ne bode po nikomur tožilo, Valentin? Nekoliko časa morebiti; dolga je do Dunaja pot, kraji so res prijetni, ali Valentinu že znani. Ko človek tako sam v vozu sedi, prihaja mu na misel lo in ono; zakaj ne tudi podoba lepega dekleta, ki je bila tako prijazna z njim, ki se je tako žalostno deržala, tako gor ko roko mu stiskala pri odhodu! Ali ko ga objame zopet velikega mesta hrupno življenje, izgine mu prijazna podoba skoraj iz spomina. Valentinovo serce ni poznalo prenapete sentimentalnosti; on se je veselil svoje srečne mladosti, brezskerbno je vžival življenje, in kje bi se tako lepo živelo in vživalo, kakor v sijajnem velikem mestu! Valentinovo geslo je bilo: »Danes tukaj, jutri tam*. Povsod solnee sije, povsod je veselih ljudi, povsod lepih deklet in kratkočasja! Olga, Irena! prijetna igrača ena in draga; zakaj bi ne bil prijazen z njima, ali precej resno ljubiti, zavezavati se za življenje, ko je človek še tako mlad, to bi bilo nespametno, in mladi Sodnik je bil pameten. Težko je vrabca vjeti; nastavi mu zanke, natrosi vmes svetločernega prosa ali rumene pšenice; blizo ga ne bode, ali pa prileti, previdno pohodi zanke, da mu niso več nevarne, nazoblje se zernja in potem veselo odleti; to je: vrabec zna živeti. Prebrisana mati si, gospa davka-rica, ali s takim tičem bodeš imela križ in težavo, če se morebiti kaj posebnega ne pripeti. Iz tega, kar smo rekli, je razvidno, da ni šlo Valentinu slovo ne vem kako do serca nikedar, tudi zdaj ne, ko je v če-tertič odhajal na Dunaj. Gospoda iz terga je imela navado praznovati Valentinov odhod zvečer v veseli družbi pri vinu. Tudi letos so se bili zbrali pri Korenu pred odhodom tist. večer, sami moški seveda; ženskim to ni spodobno; od njih se jemlje slovo na domu, od vsake družine posebej. Gospod okrajni sodnik je bil nocoj posebno dobre volje. Majhen možiček, sivolas, dasi še v najboljših letih, s čern-kastimi, kratko pristriženimi berkami pod precej krepkim nosom, bil je ta okrajni sodnik vesten uradnik, blaga duša, vesel družabnik. Ko je bil pred nekimi leti prestavljen tja nekam na Gorenjsko, kaj store kmetje? Pomenijo se, izvolijo troje mož in ti gredo naravnost v glavno mesto: »da ga prosijo nazaj*, in res so ga izprosili. Prihodnje leto že se verne na svoje prejšnje mesto, a ne sam, kakor je bil odšel; ženo je pripeljal se seboj. Stara ni bila ta žena ne gerda, vendar se je začelo kmalo govoriti, da zakon ni posebno srečen! Škoda dobrega moža; zares dober mož je bil ta okrajni sodnik, žena ne tako. Nekako nepriljudna, osorna je bila, tudi se svojim možem; on jo je rad imel, prav iz ljubezni jo je bil vzel; upal je, da bode imel lepo domače življenje na stare dni. Motil se je mož, vendar tiho in mirno je prenašal svoj zakonski križ, kakor se spodobi blagemu možu; najboljšemu prijatelju se ni nikoli pritoževal. Žena gaje v strahu imela, zdaj ni smel več pohajati kodar se mu je ljubilo. Tolikanj bolj dobre volje je bil, kader je prišel zopet v družbo z njenim dovoljenjem, ali pa proti njeni volji, to se ni vedelo. Tako je bil tudi nocoj dobre volje, mladostno razposajen pri Valentinovi odhodnji. Valentina je posebno rad imel, vabil ga je tudi večkrat na dom, a Valentin ni rad k njemu zahajal; z njegovo gospo sta se nekako pisano gledala; ona je rada pikala in on ji tudi ni dolžan ostajal; moža pa so veselili I i nedolžni prepiri. Zdaj ni bilo žene zraven, in to je bilo dobro. Ko se je bil mož že nekoliko razgrel, začel je z Valentinom mnogokaj govoriti, česar bi žena ne bila smela slišati, morebiti tudi najboljša žena ne. Spominjal se je lepili časov, ko je bil on na Dunaji; spominjal se je mnoge deklice, ki bode zdaj pač že postarna ženica, ako še živi; pravil je, kako so razgrajali in rogovilili {to Dunaji, on najhuje. A reči moramo, da mu niso vsega verjeli, kar je pripovedoval; v takih pogovorih, v veseli moški družbi se vsak mož, bodi si sicer še tako moder, rad malo široko usti — človeška slabost, vsakemu znana, kaj bi jo tajili! Tudi gospod pristav je bil glasan; ker je videl postarnega gospoda svojega višjega tako veselega in razposajenega, postal je tudi on gostobeseden; tudi on se je spominjal lepega dunajskega življenja; naročal je celo Valentinu, naj pozdravi to in ono, ko pride na Dunaj, kar pa ne verjamemo, da bi bil Valentin storil. Najmirnejši med njimi je bil gospod davkar, on ni nikoli videl Dunaja! Ko se je čas že polunoči bližal, začel je okrajni sodnik dajati za vino, da se je vse cedilo ; Valentin mu nocoj ni smel braniti, a storil je tudi on svojo dolžnost. Koren je pridno vina nosil, Jerice ni bilo blizo. Vesela in glasna je bila družba, a prepira se nocoj ni bilo bati. Pelo in govorilo, ali že bolj kričalo se je vse vprek, bilo je tudi nekaj nižjih uradnikov zraven. Terkali so s kozarci, bratovščino so pili, objemali se, in sezali si v roko; vse je bilo gineno, celo solze so si brisali; seveda take solze niso kedo ve kaj prida; tudi se prav ne ve, kje imajo svoj vir, v žalosti, v veselji ali — v vnu! Da vse povemo: ko so se pozno ponoči domov peljali, vriskali so in ukali kakor vaška mladina; zakaj bi ne bila tudi deželna gosposka kedaj vesela! Drugi dan popoludne je bilo vse pripravljeno za odhod; voz je že stal na dvorišči, samo napreči je bilo še treba. Vse je bilo nekako tiho po hiši in po dvorišči. Sodnikova mati, navadno že ne posebno vesela, bila je zdaj še bolj molčeča in otožna; zdaj pa zdaj si je obrisala skrivaj solzo iz očesa. Valentin je bil šel po kosilu z doma ali po kakem opravku ali pa samo na izprehod. Mati ga je ves čas tako malo videla doma, in • še danes, zadnji dan, je tako malo govoril z njo. To je ženo pač nekoliko bolelo, ali tožila ni; vajena je bila na skrivnem terpeti. Andrejče in Zalka sta bila na dvorišči pri vozu; deček je ogleda val in posku-šaval to in to, ali je vse v redu; vertil je kolesa, ali so dobro namazana, pri-vzdigaval je zdaj prednji, zdaj zadnji konec, skakal na voz in poskušaval, kako se sedi. Govoril ni nič, tudi on je bil videti slabe volje. »Nu, Drejče" ! vpraša ga Zalka, »zakaj pa nič poveš? Kaj so dejali oče, ali te vzemo se seboj" ? »»Ej, kaj bodo dejali"! odgovori ji bratec precej nejevoljno. »»Obregnili so se nad menoj, da naj se poberem. Kaj sem pa hotel! Oče so danes slabe volje Bog ve kaj jim je? Vselej, kader pride tista rogovila rogovilasta, tist Nosan k njim, gre vse narobe. Jaz tega človeka kar videti ne morem; ko bi bil jaz oče, izpokal bi ga iz hiše, da bi ga ne bilo nikoli več nazaj. Bog ve, kaj imata zopet danes. V očetovi sobi sta, pa neke papirje pregledujeta in premetavata. Oče so strašno hudi, jeze se, vpijejo in kolnejo, da je strah. Slišiš""? ©J 85 *<5 In res se je vpitje slišalo z gornjega konca hiše notri doli na dvorišče. »Pojva na vert,, Drejče! mene je tukaj strah! reče deklica svojemu bratu ter ga prime za roko; glej, Nosan gre doli; da bi ga le sim ne bilo, teciva"! Nosan ni šel na dvorišče, naravnost l>roti vratom zavije in korači urno ven na cesto. Čez nekaj časa pride Valentin. Ko zagleda voz na dvorišči, obstoji, potem se mu bliža počasi. S komolcem se vpre na voz in poluglasno sam se seboj govori: »Zadnji čas je zdaj; na potu bi bilo prepozno. Biti mora !*— E, kaj se mi pa more zgoditi? Pojmo"! Keksi se napoti gori proti očetovi sobi. Vse ja kazalo, da mu ta pot ni prijetna. Sodnik je bil sam v sobi; sedel je na mizo naslonjen, polno listov je bilo okolo njega. Ko zasliši Valentina, oberne se proti njemu. Valentin je takoj izprevidel, da bi ne bil mogel priti v neugodnejšem trenotji. Ali poskušati je bilo vendar treba. »Kaj bi rad, moj sin" ? vpraša ga oče; glas njegov ni bil nepriljuden, še celo nekako mehak je bil; dober začetek! »»Danes torej bode treba odriniti, oče"", odgovori mu sin, ne vedoč prav, kako bi začel. »Vse je pripravljeno, ali si ti tudi že gotov" ? »»Poslovil sem se povsod; moje stvari so tudi že zložene; vse v redu, samo še nekaj — neko prošnjo imam, oče""! »Govori! saj veš, da ti storim rad vse, kar morem". »»Kaj bi vam razlagal, saj veste, oče slišite in berete, da je zdaj na Dunaj i velika draginja; vse se podražuje od dne do dne, hrana, stanovanje, obleka""! »Torej meniš, da bodeš odslej več po- treboval, Valentin? Ali veš, tudi pri nas gre terdo za denar; časi niso več kakoršni so bili nekedaj. Vendar govori, koliko pa, koliko ? če že ne moreš res več izhajati s tem, kalikor sem ti do sedaj pošiljal." »»Ne, oče! prizadeval se bodem, da ne bode treba. Nekaj druzega vas moram prositi, oče! Težko mi je, toliko ste že potrosili zame; ali kaj hočem! sila kola lomi. — Nekaj dolga imam na Dunaji, oče""! »Dolga? — Zakaj mi pa nisi prej povedal? To ni dobro, da začne človek že mlad dolgove delati, sin! To ni dobro, verjemi svojemu očetu, on ve, kaj so dolgovi"! Tako ni Valentin še nikoli slišal svojega očeta govoriti. Raji bi bil videl, da bi se oče jezil; ali tako mirno je govoril in tako žalostno! Valentinu je bilo nekako tesno pri serci. »Kako pa vendar to, da si dolgove delal; zakaj mi nisi raji precej pisal?" »»Začetek je bil ta, da sem nekim prijateljem in znancem posojeval; vi ne veste, oče, koliko je siromaštva med našo mladino na Dunaji! Dobrega serca sem; če me kedo prosi, ne morem mu odreči"". »To je prav, da je človek dobrega serca, da pomaga potrebnim, ako more. Ali čez svoje moči se ne sme, gledati je treba, da se daje samo takim, kateri so zares potrebni in vredni, in da tudi ver-nejo, kader morejo. Bojim se, da si bil malo lahkomiseln, sin; to ni dobro"! Valentin je molčal, nič napak mu ni bilo, da ga je oče karal in svaril; sedaj pervič, zakaj ga ni prej nikoli! »Kedo je pa tebi posojal" ? »»Vi ne veste, oče, kako lahko se na Dunaji na posodo dobiva; kakor hitro vidijo, da je človek iz premožne hiše, in to precej spoznajo, prav vrivajo mu denar, na dom mu ga nosijo, seveda ne iz ker-šanske ljubezni, obresti so oderuške! Jaz sam ne vem, kako sem tako ne-nagloma, tako globoko zagazil"". »Koliko pa je dolga" ? Zdaj je bilo treba poguma. — »»Pet sto"!--- Ko je treščilo, nastane mir nekoliko časa. Oče je dolgo molčal; potem reče mirno, a tehtno: »To je mnogo denarja, sin"! »»Samo še sedaj, oče; samo sedaj še mi pomagajte. Besedo vam dajem, da je sedaj zadnjič; nikoli več ne bodem lako lahkomiseln, oče"! Sodnik vstane ter začne hoditi po sobi; to ni obetalo nič dobrega. Čez nekaj časa obstoji pred sinom rekoč: »Kaj pa, ko bi ti dejal, da nimam toliko gotovine pri domu"! Takega ugovora se Valentin res ni nadejal. Vendar hitro si pomaga: »Če nimate, pa lahko dobite, oče"! Nič odgovora; Sodnik stori zopet nekaj korakov po sobi, potem se vstavi, kakor prej, pred sinom: »In če ti rečem, da ne morem dobili"! Te besede so Valentina zares prestrašile; vendar nekoliko se potolaži, ko oče pristavi: »Pri tej priči in toliko dobiti! Kje in kako"? Valentin ni vedel kaj svetovati očetu, in ko bi bil vedel, to se vendar ne spodobi. Mislil si je: zakaj nisem prej razodel očetu, kje me čevelj žuli! Nekoliko CclSčl oba molčita. Valentin je stal, oče je hodil po sobi. Kedor bi bil zdaj opazoval Andreja Sodnika, videl bi bil lahko, da je možu hudo pri serci, da se sam se seboj bori, ali bi molčal ali govoril. Čez nekaj časa gre ter pogleda skozi vrata, da bi kedo ne poslušal. Potem zapre vrata ter veli sinu: »Sedi, Valentin! Sama sva; govoriti moram s teboj, kakor nisem še nikoli; Bog ve, da ne rad. Ali ti moraš vse vedeti, vse; morebiti sem že predolgo molčal". Valentin sede, oče primakne svoj stol k njegovemu, potem začne: »Vedi, sin, da ni vse tako, kakor ti misliš; mlad si še in ne veš, kaj so skerbi. Odganjal sem ti jih, dokler sem mogel, kakor mati otroka muham brani. Tvoj oče ve, kaj so skerbi, dasi ti ni do zdaj nikoli kazal žalostnega lica. Ne bodem ti našteval, sam dobro veš, kaj sem storil zate, za vse svoje druge otroke skupaj ne toliko; in to morebiti ni bilo prav. Ali kar je, to je. Kar sem storil, storil sem ti rad, ničesa ti ne očitam. — Po sedaj ne bodem morebiti mogel več toliko. Časi so se izpre-menili, Valentin! — Poglej ta pisma. Ne brani se, jaz hočem, da vse zveš". Valentin pogleda pod ona pisma in obledi. »Zdaj veš, česar še tvoja mati ne ve; in to še ni vse. Pestili so me, prodal sem gozd, dvakrat toliko je bil vreden; eno luknjo sem zamašil, drugo odmašil. žalostno gospodarstvo! In zdaj me za drug dolg tirjajo, jaz sam ne vem, kako bo. — Toliko dovolj za sedaj; hudo ti je, vidim: nerad sem te žalil, ali moral sem govoriti, da hi mi kedaj ne očital, zakaj sem molčal. Tako še s tvojo materjo nisem nikoli govoril. Kar si slišal, ohrani zase, svet ni da bi moral vse vedeti. Morebiti se vendar še kako iz-kopljemo, dasi zdaj še ne vem, kako. Pameten bodi, sin; uči se pridno, da skoraj službo dobiš, .da prideš pod streho, predno prihruje huda ura. Za zdaj bodi ©jfc 87 t3 miren; kolikor bodeš potreboval za pervi čas, dobiš; za tvoj nesrečni dolg bodem skerbel, da ga skoraj poravnaš. Več ti ne morem obljubiti. Pojdi, poslovi se, čas je, da odrineva skoraj". Molče odide Valentin.-- To je bila danes žalostna ločitev, da še nikoli ne tako. Na večer sta se oče in sin veselo derdrala proti mestu; to je: vesel je bil edini lisec, ki je dirjal po (Dalje gladki cesti, da so ga komaj pete dohajale. Oče in sin sta vso pot malo govorila. Valentin je bil zamišljen, po ušesih so mu zvenele, recimo tudi, v persih so mu odmevale žalostne besede matere, ki jih je govorila sinu, ko mu je podajala roko in brisala si oči: Zdrav ostani, Tine! Bog ve, ali se bodeva videla še kedaj; ne pozabi Boga in spomni se časi svoje uboge matere! B. M. prih.) Niccolo Macchiavelli in knjiga „11 principe", (Dalje.) rugi, med njimi angleški filozof Bacon, imajo knjigo o knezu le za resno ironijo, nameravajočo svariti narode pred nakanami in zvijačami čestilakomnih veli-kašev. Ali kako se strinjajo enaka najivna tolmačenja s tem, da se, kakor Gervinus obširno dokazuje, v vseh političnih spisih Macchiavellija enaki nauki, čestokrat še jasnejši in ostrejši, nahajajo ? Da pisatelj piše z največo resnobo, ter očividno od-kritoserčnostjo? Da sam zagotavlja, daje vsa izkušnja in učenost njegova razvita v tej neznatni knjižici?! —- Da rešimo to uganko, da razumemo nauke in načela tega izrednega moža, treba da se oziramo na njegove politične nazore in na zgodovinske razmere tedanje Italije. Še dandanes vidimo pri pervih italijanskih veljakih terdno prepričanje, da je italijanski narod poleg vseh prevratov in izprememb velikega ljudskega preseljevanja. vendar le pravi potomec nekdanjih Rimljanov, da v njegovih žilah poleg vse različnosti vedno še bije plemenita kri starorimska, da se bode še kedaj probudil do prejšnje slave in kreposti. Kaj čuda, da je v XVI. stoletji, ko je oživljenje klasičnih študij podloga bilo izredni italijanski omiki, ta misel vse zdrave in nepokvarjene duhove prešinila ter se posebno ukoreninila v rodoljubnem Macchiavelliju. Čem globokeje je nesrečo svojega naroda čutil, čem bolj se je zakopaval v zgodovino in v slovstvo rim-ljanskih pradedov, da bi tam si poiskal zdravila in tolažbe: tem bolj se je njegovo mišljenje vjemalo se starorimskimi nazori. Zlasti velja to pri teoriji o der-žavi, katera je dandanes jako različna od one v starem veku. Naš omikan svet namreč vidi namen in pojem deržave samo v tem, da varuje in pospešuje blagostanje in srečo vseh poedinih deržavljanov; naglašajo se individualne koristi in tedaj se lahko opazuje posebno v deržavah brez odločne narodnosti, da se deržavna nesreča le v toliko čuti, kolikor upliva na materijalno korist posameznih deržavljanov. Pri starih Gerkih in Rimljanih pa je blagostanje deržave tako tesno združeno bilo se srečo vsakega posameznega, da se le-ta niti misliti ni dala brez onega. Ker je tedaj deržavno blagostanje neprimerno nad vladalo osebne ©ji 88 dts> težnje in želje, žertvovali so Gerki in Rimljani brezozirno posamezne interese, da bi koristili vsej deržavi. Ni se gledalo na to, ali je kako pospešilo povsem opravičeno ali ne, temveč le na to, ali pospešuje moč in slavo deržave. Edino merilo javne moralnosti bila je takrat domovinska korist! Na stališči teh starih narodov pa stoji dosledno Niccolo Macchiavelli, o katerem Gervinus pravi (1. c. 109), da tako v smislu, v duhu in Ionu starih Kviritov piše, da se da ugibati, ali kateri izmed poštenjakov propadajoče rimske ljudovlade častni naslov »poslednjega Rimljana" bolj zasluži nego on? Isto tako ga primerja Macaulay (1. c. 321) onim ne-ustrašljivim jeklenim senatorjem, kateri so brez premisleka tudi najsvetejše vezi raztergali ter najslajša čutila z nogami teptali — če je domovina to velevala. Narod povzdigniti, zanj se žertvovati, videlo se je tudi italijanskemu rodoljubu najvzvišenejša dolžnost! Ali kakova je bila takrat Macchia-vellijeva domovina! Glede na omiko sicer je presegala Italija vso tedanjo Evropo, dokler je niso se surovo pestjo zadušili tuji in domači despoti. Saj so se v tej deželi, celo v odurnih pervih srednjeveških stoletjih ohranili ostanki stare kulture in dušna tmina je bila tu (po prelepi primeri angleškega zgodovinopisca) podobna svetli noči arktičnega poletja: še ni bil zatonil zadnji blesk zahajajočega solnca in že se je na obnebji prikazovala novi dan naznanjajoča jutranja zarija! Vse skoro je zedinjevala Italija, kar se je začetkom XVI. stoletja odlikovalo v vedi in umetnosti. Tudi bogastva je bilo mnogo, premnogo; po vsem svetu so kupčevali florentinski bankirji, Milan je slovel zbog svojih zakladov, in valovitemu širokemu morju so gospodovale oblastne Benetke. Ker pa je nekdanja hrabrost in bojevitost izginila, ker se je ugnezdila izprijenost, zavist in nesloga, sama kultura ni mogla braniti Italije ; po italijanskem bogastvu hlepeči sosedje so priderli v deželo ter so jo plenili in pustošili, razkosali in med seboj delili. V takem žalostnem stanji se je razširila ideja panilalijanska, starodavna misel zedinjene Italije. Izrazil jo je že 1. 1506 Flaminius v latinskem distihu: « »Dux opus est acris, populos qui cogat ad unum. Qui male concordes jungat ad arma manus". Tudi Macchiavelli se navduši za prelepo misel narodnega prebujenja in združenja; preje samo Florentinec, postane v svojem pregnanstvu vseitalijanski rodoljub. Prav z namenom, da pripomore k ze-dinj enju svoj ega naroda, da pove kako bi se to dalo doseči — sestavi on še le sedaj razumljeno knj igo »o knezu". Kako pa to, da si je vnet republikanec za svoj narod monarhično obliko izbral ter novi deržavi celo tiraničnega nenravnega samosilnika namenil? Storil je to iz globokega prepričanja, da se ljudovlada le pri čilem, krepkem, nepopačenem narodu ohrani, katerega še krasijo vse republikanske čednosti: nesebično rodoljubje, pokorščina zakonu, mirna doslednost in vstrajna hrabnost. .lasno je spoznal Macchiavelli. da oslabljeni, v tisočerne stranke razcepljeni Italijani za republiko niso sposobni. Ker je pa ob enem z bolečim sercem v moralno brezno tedanje , italijanske izprijenosti zerl, videlo se je mu nemogoče, da bi se narod iz lastne sile ohrabril in oprostil, poboljšal ter predru-gačil; da bi tak rod sam ob sebi vreden postal narodne svobode, zdela se mu je sanjarija — in kot praktičen deržavnik se je le oziral na istino. Tedaj stavi on svojo edino nado v krepkega vladarja, da se silno roko zedini italijanski narod, H a ga oboroži in navadi vojaške pokornosti, da odpravi strankarstvo in nerede, ukroti uporni živelj in tujega nasprotnika, neglede na levo ali desno ljudstvo prisili do poštenega in častnega življenja ter mu tako pomore do blagostanja m do slave, kateri bi se naposled tudi pridružiti morala zlata svoboda! Za to imenitno delo pa je bil »nov'' vladar ustvarjen, strog in osoren, znan s človeškimi slabostmi in zmotami in jih berzdati vajen ! »Knez*, ki ga ima Macchiavelli v mislih, mora tedaj zapoditi tuje gospodarje in pod svojim žezlom zediniti italijanski narod. Ali kake težave se mu upirajo pri enakem podjetji! Ljudstvo nestanovitno in razuzdano, plemstvo samopridno in zavidljivo, cerkev nasprotna, sovražnik bojevit, brezsramen in pregrešen! Tak vladar, akoravno poln domovinske ljubezni bode vendar čestokrat prisiljen, neusmiljeno ravnati, upornike uničiti, vnanje zopernike prevarati in prekaniti. (Konec Če je deržava v nevarnosti, za rešitelja Italije ne veljajo moralna načela, marveč edino geslo: »Salus reipublicae —- su-prema lex". Macchiavelli tedaj nikakor ne namerava v »knezu* nauke dajati, po katerih naj se deržave sploh vladajo; z legitimnimi vladarji, s postavnimi razmerami se v tem delu še peča ne. Oziraje se na tedanjo Italijo, razlaga le to, kako bi se ona dala rešiti in zediniti, obraniti in urediti. Dobro zna, da bode za to trebalo oboroženega reformatorja, brezozirnega samosilnika, ali on se tolaži, da bode ta deržavna oblika le začasna in. da se mora zopet umakniti ljudovladi, berž ko se zedinjeni narod oživi in ojači. Globoko čuti, da se te velike premembe ne bodejo veršile I »rez mnogoverstnih neusmiljenosti in hudodelstev, serce ga boli — ali povdarjaje blagi namen priporoča svojemu narodu celo nevarne in odurne pomočke, zdravniku podoben, ki rabi najhujši strup, da reši že napol izgubljeno, hirajoče truplo! prih.) . Fr. Šuklje. Med gorami. Obrazi iz t — škega pogorja. K a I a 11. |valanov France, tist, ki je imel ženo Marušo Repuljo, je nekedaj premišljeval, kako bi pač bilo, ko bi bil Bog človeka brez želodca postavil na svet; da bi živel — in bi ne imel ni-kedar ne zjutraj kosila, ne južine o po-ludne, in ne večerje proti mraku. In prepričan je bil, da bi bilo takšno življenje nič vredno, slabo, in kerščenemu človeku nikakor primerno. France Kalan pa je tudi slul po vsem pogorji, da sne »res veliko"! In to slavo si je bil pošteno pridobil! Če je sedel za mizo in se je pred njim kadila skleda poparjenih mlincev, ali pa oparjenega kruha, in se je v lužah zabela svetila po <0* 90 £<5 jedilu, tedaj je bil France najbolj srečen; tedaj je pervi vzel žlico v roko, ter jo zadnji položil na mizo. In vi ne veste, kako si je revež moral v potu svojega obraza priboriti, kar je dobrega snedel! Osoda mu ni mebko postlala življenja, in kar je se slastjo rad jedel, moral si je s trudom pridobiti. Po zimi pa je že slabo živel, ter dan za dnevom vlival v se komaj osoljen krop, malo sladkim janežem potresen, in z ovsenim kruhom nadrobljen. Ali tedaj se je tolažil z nadami, da pride pomlad. Ko pa se je v pomladanskem solnci sneg tajal, ko so po kopnih vertovih zvončki rili iz zemlje — tedaj' se je hipoma razvedrilo lice tudi Francetu Ka-lanu, in takoj je pozabil spomine na mlačne, zimske krope. S pervimi pomladanskimi dnevi pričenja se delo v pogorji; pred vsem mora se znositi gnoj na njive v lazih. In ti reveži, ti »gnojarji*, ki s potom obliti in z gnojnimi koški ob rami rijejo po rebrih navpik, ti pač predobro čutijo, da je umerjočemu človeku v znoji kruha si pridelovati! In tako je tudi Kalanov France gno-jaril od hiše do hiše — strašansko dobrega pojedajoč. Kakor .glas iz raja bil mu je vsegdar na uho poludanski, na južino vabeči zvon, ter mu oživil vse kote in kotičke lačnega droba. In kader so prisedli k mizi, tedaj je bilo treba videti Franceta Kalana! tedaj je bil v resnici diplomat! Vselej in pri vsaki hiši je vedel stvar tako zasukati, da je prišel za mizo na dober prostor. To pa je bil tist prostorček, kjer so se jedi na mizo donašale. In tu je prežal kakor jastreb — in kader je prihajala nova skleda do mize, tedaj jo je že iz daljave z bliskajočimi očesi pozdravljal, in kakor strela jo premeril, tako da je že vselej popred vedel, kje je najbolj »polito8. Ko pa je hišna mati ali dekla prinesla skledo na mizo, pograbil jo je takoj iz njenih rok, ter se smehljajočim obrazom posadil jo sredi mize. In Bog ve, da je pri tem skledo že tako pograbil ženski iz rok, ter jo potem tako zavil in zasukal, da je tisto zabeljeno in tisto polito stalo na njegovi strani. Ali tudi potem, ko je skleda stala na mizi, tudi potem ni jedel brez prevdarka in dobrega premišljevanja. Takoj si je odmeril nevtralno svojo »cono*, ter med mejami urno postergal zabelo. Potem pa je pričel glavno svoje delovanje in s kislim obrazom vertal »predor* v »kup* ter si polnil usta z nezabeljeno jedjo. Ali to delo, kakor je bilo videzno grozno in lačnemu želodcu neprijetno, obrodilo je pa kmalo lepe sadove. France Kalan ni poznal tistih silnih, v zemeljskem oserčji delujočih moči, vendar pa je vedel, da se gora, izpodkopana in izpodjedena, preverne na isto stran, na kateri je bila izpodkopana in izpodjedena. To naravno teorijo pa je prenesel na skledo in toliko časa je ril v kup, da se je konečno z vsemi svojimi dobrotami prevernil na Ka-lanovo stran. Še le tedaj pa je bil France v resnici pri jedi; še le tedaj se mu je nepopisen smehljaj razvesil čez široki obraz; še le tedaj (ko je povžival tujo s kupom k njemu zvernivšo se zabelo) se mu je jed »odcejati* pričela. In s tako bistroumnostjo je jedel France Kalan vselej in vselej mu je teknilo. Vedno pa si je pri mizi varoval tudi pravico, da je konečno, ko že ni bilo kaj v skledi — potegnil k sebi, ter ostanke sam pospravil. To je bila njegova pri- v Na Zerinjah. Izviren roman, spisal Janko Kersnik. 1 "Jr redno začnemo govoriti o tej knjigi, f izpregovorimo »pro domo" nekoliko besed. Kritikovanje je, kakor je bilo že ne-kedaj rečeno v tem listu, silno težaven in nekako tudi nehvaležen posel; če se torej poprimemo te naloge, vodi nas misel, da s tem, kolikor toliko, po svojih slabih močeh, povspešujemo razvoj slovenskega slovstva. Kajti če brez usmiljenja kažemo, kaj je plitvo, malo vredno, a povzdigujemo, kar je zares jedernato, pripomoremo, da si to pridobi zasluženo priznanje in veljavo. Slovenskega slovstva ne povspešujemo, če vse odobravamo in hvalimo brez kritičnega izbora, ampak če samo v resnici zrele proizvode širimo in udomačujemo med slovenskim ljudstvom. Naše kritične čertice naj ne bodo take, da bi samo zanikale in podirale; njih namen je tudi povzdigovati, zidati, izpodbujati. Estetična razjasnjevanja, ki jih podajemo gredoč, utegnila bi najti tu pa tam rodovitna tla, ter tudi sad obroditi pri onih, kateri se hočejo učiti. Omenjati nam je skoraj nepotrebno, da pri tem presoje vanj i merimo vedno samo na dotično delo, nikedar ne na osebo pisateljevo. S posebnim veseljem smo brali Kersnikov roman »Na Zerinjah*; dasi ima to delo na sebi še vse hibe pervenškega spisa, priča nam vendar jasno, da je g. Kersnik nenavadno obdarjen pisatelj. Izviren roman imenuje Kersnik svoje delo; razjasnimo si o tej priliki, zakaj pisatelji tako radi pristavljajo besedo: »izviren". Ali naj nam to naznanja, da je dejanje v romanu, ali da je pisava izvirna? Nii, ravno izvirnost ni naj veča krepost večine naših pisateljev. Ali naj to povdarja, da spis ni prevod, ali posnema? To še posebno povdarjati, zdi se nam nepotrebno. Ali naj morebiti beseda »izviren" pomeni, da naj bode delo za merodajen izgled naslednikom ? Tega vendar ne! toliko skromnosti že pri-lastujemo našim pisateljem, da se nam tako tolmačenje ne more pravo zdeti. Oslaje torej samo še eno razlaganje, to je, da hočejo naši romanopisci in novelisti s tem reči, da je to pervi roman, perva novela v slovenskem slovstvu; ali tudi ta opomba se nam zdi da je odveč. Mi bi g. Kersnikovo delo raji imenovali novelo, kar je tudi v istini; ker za roman se nam zdi vsebina vendar preprosta, »okvir", v katerem se suče vse dejanje, pretesan. Tu pogrešamo one dobrodejne obširnosti, v kateri se tako rada izprehaja pripovedna poezija; onih nenadnih »situacij", ki dajejo osebam priliko za duhovite »retleksije" i onih za-nimljivih »epizod", katere, kakor arabeske dičijo glavno dejanje. Ali razen tega se je g. Kersnik v tem svojem delu pokazal spretnega pripovednika, ki ume z ene strani dobro risati značaje, posebno ženske, dasi bi tudi tu želeli nekoliko več krepkosti in »plastike", in zna z druge strani jako spretno dati vsaki situaciji primerni »kolorit", ustva-rivši nam prav lepe podobe, katere nam v vsakem posameznem slučaji dušo prav — rekel bi — ubero. Posebna spretnost v oblikah, globoko čutje, gorki izrazi, gladek jezik značijo njegovo delo. Pravega junaka, ali prave junakinje v 94 £3 tej povesti' ni; vse tri ženske: Amelijo, Ano in Veroniko (vsebina je pač znana č. bralcem našim) predočuje nam pisatelj z enakim veseljem; skoraj bi dejali, da je Amelija glavna oseba, dasi tega pisatelj ni nameraval, kajti ona deluje kakor duh povsod pričujoč zagernena je v on skrivnostni mrak, v zvezi je z ono temotno zgodbo, iz katere se razvija to dejanje. Da je priredil ono tamno skrivnost, ki plava nad gradom Žerinjskim in Raz-borskim, to je pisatelj dobro zadel; to zbuja vedno bralčevo pozornost in radovednost, dokler ga slednjič razjasnilo one skrivnostne dogodbe neprijetno ne izne-nadi; a o tem pozneje! Pri posameznih osebah, ki so po največ dobro risane, kaže se, da njihova dejanja niso vedno psihologično prav, ali pa da celo niso motivirana Tako se čisto nič ne vidi, zakaj se Veronika, da si je »koketa", nezmožna prave ljubezni, tako nenadoma razdere z Rogulinom. Da je koketa, to utegne pač biti vzrok, ali pesnik nam mora podati tudi posebni povod njenemu dejanju. Res si lahko mislimo, da je grof So.ri tega kriv, toda rečeno ni nikjer; tudi grof Sori ni tak junak in korenjak, da bi se nam ta iz-prememba verjetna zdela. Isto tako ne čujemo besede, da si hoče Sori priboriti Veroniko, dasi baron Gernau to večkrat povdarja, ali dokazov nima in konečno še le zvemo, da sta se vzela Sori in Veronika. Ana, izmed vseh najpriserčnejša prikazen, naj nam predočuje idealnost nasproti lahkoživemu realizmu Veronike. Kako ji v serci kali ljubezen, da si sama ni v svesti, skrivna in vendar tako pre-sladka radost, tiha resignacija, vsi oni sladki čuti ženskega serca, vsa ona sreča deklice, iz katere se je ravnokar raz- cvela devica: vse to je naslikano jako tankočutno ; samo to nas moti, da postane ljubeča devica tu pa tam jarčica, ki se še ziblje in sanjari o penzijonatskih spominih. Ljubezen dekleta naglo dozori in spomini otročjih let se morajo umakniti novemu »idolu". Slikar Rogulin je plemenit značaj. Da si nam pisatelj ne pripoveduje mnogo o njegovem prejšnjem življenji, utegne vendar Rogulinova ljubezen in prevara biti vodeča misel pisateljeva; uterditi nam hoče načelo, da more ljubezen terpežna in Srečna biti samo pri plemenitih značajih. Cisto iznenadi nas to, da pozove Sori Rogulina na dvoboj, ker je Rogulin pervi razžaljen. Rolj naravno in psihologično resnično bi bilo, da bi Rogulin, kakor pervi razžaljeni, grofa Sorija pozval. Kajti dasi je Rogulin že odpovedal se ljubezni do Veronike, in spoznal, da je ta koketa nevredna njegove ljubezni, je človeška narava vendar taka, da si išče nekega zadostenja v tem, da ugonobi namišljenega tekmeca. Torej bi bilo primernejše, da bi Rogulin svoji bolesti, svoji nevolji dušek dajal s tem, da pozove Sorija na dvoboj. Jako zanimljivo je nam, kar govori Rogulin o pitoresknih motivih, a druge osebe se pogovarjajo v navadnem konverzacijskem »tonu", kateri pa vendar ni brez elegantnosti in duhovitosti. Da je g. Kersnik v kmečki izbi ravno tako domač, kakor na »parketu", tega nam je priča s konca romana prizor v kerčmi, ki nas vpeljava v pravo dejanje in seznanja z glavnimi osebami. To so korenjaške podobe, katere nam, krepko risane, živo predočujejo značaj kmečkega ljudstva. Ulanski častnik baron Gernau in ranocelnik Rakec sta izverstna »tipa" vsak svoje verste. ©A 95 £5) Govorimo sedaj o Ameliji! Njen značaj nam kaže ono tilio resignacijo, katera nastane pri plemeniti ženski vselej na grobu ljubezni. Do konca smo v negotovosti, kako je z Amelijo, in to nas vedno zanima. Čisto proti koncu še le zvemo, da ni nikakega prekletstva nad Žerinjskim gradom, kakor govori Andrej brez vzroka, da ni bilo nikakega zlodejstva, samo nesreča, katero Amalija krivo tolmači. Toda je li smela Amelija svojega zaročenca umora dolžiti, ker je bil grof Aleksander samo nagle jeze človek, kateri je zaradi vsake malosti hitro vzkipel, a takoj zopet se potolažil, in ker se je on osodepolni večer, ko se je onesrečil, z baronom Selškim sperl samo zaradi m a-lega prepira o meji, katerega bi bil drugi dan pozabil, kakor Amelija sama pravi; je-li smela torej, vprašamo, Amelija zaradi take malosti, katera je vedela da bode skoraj poravnana, svojega zaročenca umora dolžiti? Ako bi se bila prijatelja sperla zaradi stvari, katera čast zadeva, ako bi se bila sme rt no razžalila in bi se bilo bati, da ne bode sprava nikakor mogoča, tedaj bi bilo opravičeno Amelije mnenje, da sta imela beržkone dvoboj, ki se je tako osodepolno končal, tako pa ni imela najmanjšega razloga misliti, da je njen zaročenec njenega brata morilec; treba je bilo vsaj natančneje pozvedavati, kako je umeri njen brat, ne pa, da začne tako nenadoma, brez vse podloge svojega zaročenca umora dolžiti! To dejanje torej nima nikake notranje verjetnosti in to razrešenje bralca neprijetno osupne, ker Amelijina kriva misel ni tako motivirana, da bi zbudila naše sočutje. Do konca slutimo, da se je moralo zgoditi res kako zlo-dejstvo, da biva kako prekletstvo nad gradom, a konečno se nam izmota iz tamne skrivnosti slučajna nesreča in Amelije bolest in pokopana ljubezen je čisto brez motivacije; saj je morala poznati svojega brata značaj, da se iz tako malostnega prepira ni mogel razviti dvoboj; misliti je bilo torej, da se je njen brat slučajno ponesrečil. Nam se zdi, da pisatelju, ni bilo prav jasno, kako naj reši temotno skrivnost, da je s konca nameraval navesti zlo-dejstvo, katero naj bi se potem izpre-menilo vsem v prekletstvo. Na to meri tudi nekako čudni izraz: ,, kervavo stegno*, ki je pač opravičeno v ljudski veri, in pa to, da sluga Andrej očitno govori o prekletstvu, katero ima zlo dejstvo za seboj; ali tega sam ne verjame, in tako si sam sebi nasprotuje. Srečno res je namišljena ta skrivnost in dobro deluje, a rešena je čisto neverjetno in napačno. Dejanje povesti, dasi jako prosto, zbuja vedno našo pozornost, in naglo napreduje; pogovori so tu pa tam živi, da zgrabijo človeka; jezik je plemenit in kar nam posebno ugaja, »dual* karakterističen slovenščini, rabi pisatelj, kjer mogoče. To delo nam je porok, da se smemo od g. Kersnika nadejati še lepih del, in o prihodnjem že, upamo, bodemo mogli govoriti se še večjo pohvalo. Gornik. @jt 9() £ _(? Slovenski glasnik, — V Lipsiji je prišla na svetlo lepa knjiga, ki bode zanimala tudi slovensko občinstvo. Naslov ji je: »Wilhelm Gerhard's Gesange der Serben.« Izdal jo je v drugem natisu z uvodom in opazkami znani pruski poslanec Karel Braun-Wiesbaden, založil J. Ambr. Barth. Prekrasne narodne pesmi serbske slove po vsem omikanem svetu. Vsak izobraženi Slovan, zlasti južni Slovan naj bi jih bral v izvirni Vukovi izdaji. Komur pa iz kakega koli uzroka to ni mogoče, mora si pomagati s prevodi. Ali tudi takemu, ki jih pozna v izvirni obliki, bode za-nimljivo videti, kako lice imajo v tujem jeziku. Gerhard jih je izbral in prestavil samo nekoliko; ali pa tudi najlepše, to se nam ne zdi dognano. Prevod je dober, sarno da tu pa tam časi malo v prozo zaide. Nam posebno ugajajo — to je zasebno mnenje — one »ženske« pesmi, katere nam Gerhard podaje v nemški meri, z rimami; bero se prav kakor izvirne, n. pr.: Horch! was klagt im dunklen Hain? Festgebannt mit seidnem Fadchen, Schreit ein junges, schones Madchen. Mijchte gern erloset sein. Knabe geht den Hain entlang, Wo der helle Schrei erklang. Naj se reče kar se hoče, rime imajo vendar svoje posebne kreposti, samo treba da jih človek delati zna. Nam se škoda zdi, da nam ni Gerhard podal več »ženskih« pesmi! junaškim pesmam se morejo na stran staviti samo še Homerove, ženskim — nič! S. — »Glasbena matica' v Ljubljani je založila in izdala pervo kompozicijo mladega her-vaškega umetnika Fr. Krežme, namreč romanco zo gosli in glasovir z naslovom: »Moje sanje*. Neudje dobijo omenjeno romanco za 1 gld. pri društvenem tajniku. — Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu je izdala Slomškove: »Basne, prilike in povesti«, katere je zbral in uredil Mih. Lendovšek. To je že druga knjiga Slomškovih del. Zvezek se dobiva mehko vezan za 1 gld. 20 kr., terdo vezan za 1 gld. 30 kr. — »Družba sv. Mohora«. Besednik poroča, da so v odborovi seji dne 1. februarija presojevalci samo trem rokopisom namenili darilo in sicer: »Zbirki povest«, ki jih je zapisal Fr. Hubad; životopisu : »Princ Evgen savojski«, spisal J. Steklasa; in ukovitemu spisu: »Kratek obris štajerske zgodovine«, spisal J. Lapajne. Ostali rokopisi se porabijo za »Večernice« ali pa »Koledar«. Odbor obžaluje, da je spis: »Hrošči rilčkarji — kmetu škodljive živali«, celo poveršen in nepopolen, zato pa je sklenil, da je treba naprositi strokovnjaka, kateri bi v posebni knjigi in v umevni besedi opisal vse škodljive živali in rastline. Odbor je naročil tajniku, naj se dogovori o tem z. g. prof. Fr. Erjavcem. -- V Novem sadu so izšle: »Pesme Branka Radičeviča«. To je že peto in pomnoženo izdanje pesmi jako obljubljenega serbskega pesnika Branka Radičeviča. kateri je se svojimi pesmami prekosil Popoviča in Subotiča. Radi-čevič je bil rojen 1. 1824. v Brodu v Slavoniji, a umeri je na Dunaji 1. 1853. Serbi bodo kosti svojega pesnika prenesli v njegovo domovino. Radičevičeve pesmi se dobijo pri Popo-viču v Novem sadu. Cena zvezku 1 gld. — Rendič, hervaški podobar, je naredil po-persje černogorskega junaka Novice Ceroviča in vojvode Marka Miljanova. Novico Ceroviča, ki še živi v Tušini, je oslavil J. Mažuranič, sedanji ban hervaški, v eposu: »Smrt Smail Cengijič age«. Za Preradovičev spomenik je Rendič dogotovil tri osnove. Pesnik Peter Pre-radovič je pokopan na matzleinsdorfskem pokopališči ne daleč od Dunaja; njegove kosti bodo Hervati prenesli v Zagreb. jilstnica odpravnistva. G. Fr. R. v L. Omenjenih listov ni treba vračati. G. A. J. v S. Naročnina za 1. 1878. je poravnana! G. J. Sch. posestnik v Č. Zvon 1. 1876 in 1877 se še dobiva, zvezek 2 gld. »Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 250 za pol leta; 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«, Wien, VVahring! Zellerhof 6. Izdaje in ureduje: Jos. Stritar. Tiskata: A. Keiss in P. Horrv