Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev. Narodno blago. Priobčil J. Majciger. (Dalje.) 9) V sredini Savinjske doline je hrib, v obče ga „gora" imenujejo, o kterem se trdi, da je votel in z vodo napolnjen. Iz tega hriba izvira iz strašnih pečin velik studenec, kteremu navadno „izvirek" pravijo. Bilo je v bližnjej vasi dekle, h kterej jo skoro vsak teden po enkrat, včasih tudi po večkrat prišel zal fantič vasovat. Dekle pa v resnici ni vedelo, od kod je. Pravil je sicer, da je iz bližnjih Solcbaških planin pre- možnih starišev sin. Vendar to ni bil njenej ljubezni noben napotek. Neki dau pa je dekle na enkrat izginolo. Dolgo so čakali na de- klico misleči, da je šla s fantičem k njegovim roditeljem in da se bode kmalu vrnola. Ali čas je bežal, in deklice le ni bilo nazaj. Iskali so jo na vseh straneh, ali bilo je vse zastonj. Tisti fantič bil je povodnji mož, ki je stanoval v tistej gori in je zahajal k deklici v podobi zalega fantiča vasovat. Neki večer jej je tako lepo prigovarjal, da ga je, nič hudega sluteča, dalje časa spremila. Pot je peljala mimo izvirka. Ko prideta blizu njega, popade povodnji mož deklico, in šla sta sredi hriba stanovat. Stanovanje je bilo iz čistega stekla. Ravnal je z deklico lepo, ali ona je vedno po svojih in po domu hrepenela. A kedar se deklica prav razjoče, začne povodnji mož nad njo godrnjati, in takrat pravijo sliši se v gori votel glas, kakor da bi voda silno črez skalovje bobnela,' 10) Bil je nekdaj na Murskem polji priden človek, kteremu je pa vsako delo nesrečno izteklo. Že so mu hoteli prodati posestvo. Žalosten ( se odpravi od doma — in hoče oditi Bog vedi kam. Ko pride do ne- kega mosta, najde pri njem prijaznega mladenča, ki ga vpraša, zakaj je tako žalosten in kam gre. Kmetič mu pove kako in kaj. Nato mu mla- deneč, ki pa je bil povodnji mož, posodi devet sto „rajnšev" na sedem let; za tem pa skoči zopet v vodo. Ko pa kmet, ki si je z onim de- narjem čudno opomogel, črez sedem let ravno tisti dan zopet k tistemu mostu pride in trikrat zažvižga, kakor mu je bil prej povodnji mož rekel, prikaže se star dedec iz vode in mu reče, da je v njegovega dobrotnika pred tremi leti v Dravi udarilo — in dolg mu je tedaj odpuščen. 11) Tam, kjer črna Mura zapušča Štajersko in se zavija na ogerske ravnine, živel je pred mnogimi leti ribič, ki je imel prav zalo in brhko hčer. Ta pa mu nenadoma začne glavo povešati in bolehati. Nekega večera ima oče ribič prav dober lov in se vrne pozno zvečer domu. Ravno pride do hrama, ko se še enkrat ozre proti vodi, in tu zagleda svojo hčer z nekim moženr na bregu reke. Oče se obrne na mah in hiti hčeri na pomoč, kajti tujec jo je bil ravnokar pograbil ter jo vlekel proti vodi. Hoče se mu iztrgati, — pa vse zastonj — tujec poskoči daleč v vodo in potegne deklico za seboj, ki z neznanskim kričem v va- lovih izgine. Nesrečni oče skoči za roparjem, — pa zahman — voda požre tudi njega. Drugi dan so ga našli sosedje v trstji utopljenega — ' hčere pa nikdar nikdo več videl ni. 12) Nekde teče ne ravno širok, ali bister potok, ki se izliva v velik ribnik, kterega od vseh stranij gosto bičevje obdaje. Tam je nekdaj stanoval povodnji, tudi divji mož imenovan, v globini v svojem gradu. Po noči je prihajal na vrh vode in tam lepo prepeval. Tako je vodil ljudi s prave poti v bičevje in od tod jih zavlekel v svoj grad. Bal se je le samega žvižganja. Ko so naposled okolico izpremenili v travnike, vi- deli so ga pastirji velikokrat o mraku vrh vode. Ko so pa opazili, da se žvižganja boji, začeli so vsakokrat silno žvižgati in tedaj so ga pre- gnali popolnoma. 13) Nekega dne je nabirala mlada deklica gobe okoli velikega rib- nika, kterega je obdajal velik gozd. Ko pride do njega, zgrabi jo divji mož in jo vleče do sredine ribnika v svoje stanovanje. Priskrbel jej je vsega, česar si je želela, Črez nekoliko časa mu porodi fantiča. A kmalu se jej jame tožiti po domu. Začne torej divjega moža prositi, naj jo pusti domu, da obišče svoje stariše. Pustil je ni posebno rad; da bi pa prišla zopet nazaj, priveže jej uit okoli noge, naročivši jej, naj se brž povrne, kedar pocuka za nit. Kmalu pride dekle do starišev, ki so je bili silno veseli. Ko se je pa možu že predolgo zdelo, pocukne za nit, a dekleta ni bilo nazaj. Divji mož vzame otroka in gre za nitijo, ktero najde privezano za štor. Ko pride na dom svoje žene, razseka otroka, vrže polovico skozi okno, drugo polovico pa vzame seboj v ribnik nazaj. 14) V temnem logu bil je velik ribnik, v kterem je stanoval po- vodnji mož. Ljudje so ga večkrat videli sprehajajočega se po obrežji ribnikovem. Ko je prišla nekdaj deklica iz bližnje vasi v ta log drv nabirat, plane povodnji mož iz vodovja, pograbi deklico in jo zanese v sredino ribnika, kjer je imel svoje stanovanje. Tukaj je bilo deklici vsega dosti. Ako si je kaj poželela, bilo je že v omari, ktera je bila polna najdragocenejših rečij. Živela je tukaj že precej dolgo časa ter mu porodila tri lepe fantiče. A vendar se jej je začelo po starem domu to- žiti. Zat6 je hotela iti gledat k svojim starišem, bratom in sorod- nikom, kteri so jej po njenih mislih srečno živeli. Prosila je tedaj svo- jega neznanega moža, naj jo pusti na nekoliko časa domu. Dolgo so bile vse prošnje zastonj, a naposled mu je vendar omečila srce. Ker se je pa vedno bal, da bi mu odšla in se nikdar več ne povrnola, pri- vezal jej je za nogo nit in naročil, da se mora takoj povrnoti, brž ko potegne za nit. Z veseljem zapusti žena povodnji grad. Ali komaj ko je prišla iz ribnika, privezala je nit za štor in odbežala domu. Ko so jo domači zagledali, razveselili so se je zelo in jo pregovorili, da ostane doma. Dolgo jo je že pričakoval povodnji mož, pa vse zastonj. Potegnol je za nit, da se vrne. Ko pa je ni bilo, šel je za nitijo in jo našel na štor privezano. Ves togoten raztrga sedaj štor in se povrne v svoj stekleni grad nazaj. Tam je pograbil svoje otroke in jih med strašno nevihto nesel na ženin dom. Tu pa vrže enega otroka skozi okno, drugega raz- seka ter vrže polovico skozi okno rekčč: „Tu imaš polovico, polovico pa si obdržim jaz." 15) Nekdaj je povodnji mož praljo seboj v vodo potegnol in je ni več pustil nazaj. Od začetka se jej je pri njem dobro zdelo, ali vendar se ga kmalu naveliča in ga prosi, naj jo pusti na suho. Povodnji mož usliši prošnjo, pripne deklico za verigo in jo pusti na suho zemljo. Tako je storil vsekdar, kedar ga je prosila, da bi jo na suho pustil. Ko je že dolgo pri njem stanovala in porodila četvero otrok, postajala je zmirom bolj in bolj žalostna. Nekega dne jo vpraša, zakaj se tako žalosti. Ona mu odgovori, da bi še vsaj enkrat rada svoje stariše vfdela. Ker jo je pa povodnji mož rad imel, dovoli jej to prošnjo, samo da mora o pravem času priti nazaj. Ce tega ne stori, bode se njej in njenim otrokom slabo godilo. Ker se je pa njej dopadalo doma, pozabi celo na zapoved po- vodnjega moža. Izgovorjeni čas mine, ali nje še le ni nazaj. Nato se razsrdi povodnji mož ter umori njo in njene otroke in jih poje. 16) Neka mati je imela dva sina in hčerko. Sina gresta nekega dne na polje orat, in velita materi, naj njima po sestri obed pošlje na polje. Tako se tudi zgodi. Sestra nese obed mimo velike vode. Na obrežji te vode se je pa vrtelo veliko kolo z veliko hitrostjo. Tu postoji deklica in si ogleduje to veliko kolo. Na enkrat se pa kolo ustavi, in velik kosmat mož se prikaže njej. Ta jo prime okoli pasu in jo zavleče v svoj povodnji grad. Brata sta se še zmirom zanašala, da prinese sestra obed, akoravno je že bilo poldne davno minolo. Ker pa le nikdo obeda ne prinese, podasta se domu in vprašata mater, zakaj ni sestra prinesla obeda. Mati se prestraši in pošlje hitro svojega starejšega sina za njo; zakaj tam se je že večkrat kaj hudega prigodilo. Ko do tistega kolesa na obrežji reke pride, udari po njem. Kolo se hipoma ustavi, a njemu se prikaže povodnji mož. Brat ga poprosi za sestro. Povodnji mož ga vzame seboj v stekleni grad ter mu predstavi kolač bronca in pol bo- kala žvepla rekčč: „Ako to poješ in spiješ, dobiš sestro nazaj, če pa ne, te vržem tako, da se v proso razletiš. Brat ne more ne jesti ne piti. Povodnji mož ga res tako vrže, da se v proso zdrobi. Sestri pa veli, naj to proso pobere in hrani, ako hoče imeti spomin od svojega starejšega brata. Ker ni tedaj tega domu, pošlje mati mlajšega sina za njima. Tudi ta pride do tistega kolesa, ki se mahoma ustavi, ko udari po njem. Nato se prikaže divji mož in ga vzame seboj pod vodo. Ondi mu pred- stavi dva kolača bronca in bokal žvepla ter mu zažuga, da ga v prah zdrobi, ako vsega ne poje in ne popije. Ker ne more tega storiti, izvrši povodnji mož, kar mu je bil zažugal. Njegova sestra, jetnica povodnjega moža, po- mete prah in ga hrani kot spomin svojega mlajšega brata. Mater po- pade silna žalost, ko ni nobenega njenih otrok več nazaj. Tedaj je pa zmirom Boga prosila, naj bi jej še podaril enega sina. To se zgodi. Ko je njen tretji sin dorastel, vpraša mater, zakaj je tako žalostna. Njemu se je sanjalo, da je imel dva brata in eno sestro, ki pa je vse povodnji mož polovil. Izmisli si torej zvijačo ter veli materi, da se mu je sanjalo o denarjih, ki so skriti pod oglom hiše. Tja pelje mater, privzdigne ogel in reče materi, naj segne pod ogel po denarje. Ko mati roko po de- narjih stegne, spusti hišni ogel na materino roko in tako jo primora, da mu je vse od konca do kraja povedala. Zdaj gre najmlajši brat sta- rejše svoje brate in sestro iskat. Ko do tistega kolesa pride, udari tako silno po njem, da se v male kosce razleti. Povodnji mož pride ves pre- strašen izpod vode ter ga vpraša, kaj bi rad. Ko zve, da bi rad imel brate in sestro nazaj, pelje ga povodnji mož v stekleni grad. Tam mu predstavi tri kolače bronca in dva bokala žvepla, kar pa mahoma poje in popije. Zdaj se gresta metat, ali povodnji mož je bil slabejši, in mlajši brat ga tako stisne v kot, da mu da na enkrat brate in sestro nazaj. Ker ga pa še ni hotel izpustiti, obljubi mu še. da ne stori odslej nikdar več kaj takega. Zategadel ni zdaj več slišati o povodnjem moži, da bi bil koga kje zgrabil ali da bi kje razsajal. (Dalje pride.) Bosenske zanovetke. Spisal Bajko Perušek. XVIII. Koran je sveto pismo mohamedancev. V 114 surah ali poglavjih je ves nauk velikega pegambera razdeljen. Ta odkritja božja, ktera je Bog po angelji Gjibrailu poslal svojemu ljubljencu, ne tičejo se samo religioznega nauka, temveč obsegajo tudi državljanske naredbe. Temeljni nauki Mohamedove dogmatike so: Edinstvo Boga, odkritje in „gjuna- kijamet" ali sodni dan. Kar se tiče morale, ne more si človek lepših naukov misliti. Vse opačine se ostro karajo, pregrešnim obečajo se večne kazni, vse kreposti pako se priporočajo in obeča večno veselje v raji. Škoda je le, da veljajo vsi ti lepi nauki samo za muslomane. Turčin