3. številka.
Marc — 1896.
Letnik XIX.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in upravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
f Jožefu Bbhmu v spomin.
(Konec.)
Ijrloveško življenje, kakor tudi tok vesoljne zgodovine, sta podobna gibanju nemirnega morja; zdaj raste, zdaj pada, zdaj se val vzdiguje, zdaj po-cr nižuje, zdaj ga tepe vihar, zdaj ga boža solnčni žar. Ko bi človek dan na dan dobival samo bridke udarce in mu milostni Bog ne pošiljal vmes tudi srečnih ur, kdo bi obstal? Tudi ranjkemu Boh mu je sredi boja in britkih izgub — umrl mu je namreč 1, 1876. najboljši podpornik in prijatelj: A. V. A m br os — zasijal žarek veselja in upanja, ko je dne 3. julija 1. 1877. po priporočilu svojega pokrovitelja Fr. Liszta bil imenovan kapelnikom pri mestni župni cerkvi „am Hof". Tu je našel pokojnik župnika g. Ignacija Ritterja, ki je umeval njegove težnje in mu je. z vso prijaznostjo šel na roko. Cerkev „am Hof" je tedaj postala poprišče cecilijanske glasbe in reforme po Bohmovih nazorih. Poleg starih mojstrov je izvajal Schopfa, Bro-siga, Stehlejo, Greitha, Witta, Haberta in tudi boljše skladbe Mozartove in Haydnove.
Ali ni mu zadostovalo delovati samo v cecilijinem društvu dunajskem in v omenjeni župni cerkvi, njegov neumorni duh je objemal ves Dunaj, vso Avstrijsko. Zato je tuhtal, kako bi svojo ožjo in širšo domovino pridobil za svoje lepe ideje. V ta namen ustanovi I. 1878. list „Wiener Biatter fiir kath. Kirchenmusik. Organ des Wiener Caecilien-Vereines", kateremu sta bila urednika naš rajnik in dr. Kari Hausleithner. V prvi številki tega lista objavi program, katerega jedro se glasi tako-le: „Vse dobro in lepo posamnih dob (samo, če zadoščajo liturgičnim postavam) se bo gojilo. Z vso odločnostjo pa nameravamo vse, kar je necerkveno, neliturgično in neumeteljno, pobijati; mi hočemo služiti umetnosti in liturgiji in bodemo obravnavali posebno katoliško cerkveno pesem, orglanje, gregorijanski koral, vokalno in instrumentalno cerkveno glasbo . . . Nepristransko, v spravljivem duhu želimo služiti samo tej sveti stvari v naši domovini." Jož. Bohm je za ta list pridno sestavljal pe-dagogične spise n. pr. o muzikalnem poduku na državnih učiteljiščih in pisal recenzije.
Dobro pa je znal, da je siva vsa teorija in da praktika več velja ko gramatika. Zato je na njegov predlog vodstvo cecilijinega društva dunajskega priredilo „prvi brezplačni podučevalni tečaj na Avstrijskem za korovodje, orga-niste in učitelje petja" od 1,—11. avgusta 1. 1878. Udeležilo se ga je 72 oseb raznovrstnih stanov in narodnostij, med temi 2 Kranjca (P. Ang. Hribar in P. H. Sattner) in 5 Čehov, kakor poroča opis tega tečaja v „Cerkv. Glasbeniku" št. 6—8 1. 1878. Seveda je pri tem kakor tudi pri naslednjih podu-čevalnih tečajih glavno nalogo in delo prevzel naš neutrudljivi pokojnik, namreč: metodo podučevanja v petji, nauk o korala, katoliško liturgijo, slovstvo in zgodovino cerkvene glasbe, praktično orglanje in dirigovanje. Tečaj je bil živo potreben in je obrodil dobre sadove.
Ranjki Bohm je nameraval združiti svoje cecilijansko društvo z gorenje-avstrijskim in se v ta namen poda v Lambach k V. občnemu zboru 5.—6. avgusta 1. 1879. A mesto da bi se združili, so se razdvojili. Glavni vzrok temu razkolu je bil slavohlepni J. E. Habert, skladatelj in dirigent gmundenski, katerega so njegovi privrženci slavili kot „največega mojstra bodočnosti in prvega (!) skladatelja sveta." Navzlic Habertovim napadom je resnicoljubni in blagi Bolmi hudo povračeval z dobrim in celo Habertove skladbe na svoj kor uvel.
A te prakse so bile le predhodnice večih in bridkejših bojev, ki so se porodili BOlunu v njegevem lastnem društvu. Kot prvo znamenje preteče nevihte, ki se je nad glavo Bohmovo zbirala, je bil odstop dr. Karla Hausleith-nerja od vredništva društvenega lista. Vsled intrig in zaprek, katere so nekateri odborniki stavljali Bohmu v društvenem krilu, odloži on vredništvo društvenega lista (Wiener Blatter fiir kath. Kirchenmusik) in ga nadalje izdaja na svojo roko. Prišlo je na zadnje do tega, da so poleg Bohma vsi pravi Cecilijanci izstopili iz Cacilien-Verein-a in si osnovali novo društvo z imenom Sanct Ambrosius-Verein. Daljni in globokejši vzroki temu žalostnemu dogodku so pač liberalizem tedanjega časa, zopernost zoper vse cerkveno in duhovsko, posebno pa zaljubljenost lehkoživih Dunajčanov v svoje dunajske cerkvene skladatelje. Bližnji vzroki pa so tičali v vodstvu dunajskega cecilijinega društva samen. Tedanji predsednik (preč. g. Ftirst) je bil premalo energičen in sčasoma si je glavno vodstvo prilastil podpredsednik, zviti odvetnik dr. K. Haus-leithner. Tri leta se ni sklical občni zbor in z društvenim denarjem se je ravnalo po svoji volji. Pod takim vodstvom so se jela zgubljati prava načela cecilijanska, udje duhovskega stanu so se prezirali in sprejemali so se novi udje, katerim se o cecilijanstvu niti sanjalo ni. In tako je prišlo pri občnem zboru 2. maja 1. 1880. do žalostnih prizorov in razdorov. Kam da je dr. K. Hausleithner s takim početjem meril, se je kmalu razvidilo. Prisilili so moralno Jož. Bohma, kateri se je 13 let v resnici žrtvoval za društvo, da je moral kot profesor orglarske šole in artistični društveni vodja odstopiti!
Na to se je predsedništvu odpovedal tudi preč. gosp. župnik Fiir s t in društvo Cacilien-Verein je obdržalo samo še svoje ime kot nekako Kajnovo znamenje — ži cecilijanstvo in Cecilijanci so iz njega izginili. Užaljeni Bohm je potegnil za seboj učence orglarske šole, ki so mu bili brezmejno udani.*)
*) Primeri moja tedanja dopisa iz Dunaja v ^Cerkvenem Glasbeniku" leta 1880. str. 62—63 ; 87-88.
Osemmesečni prepir in pravde z Hausleitnerom, obrekovanje in pamfleti od dunajskega liberalnega časnikarstva so tedaj našega Bohma duševno in gmotno hudo zadeli, a uklonili mu niso duha! Dunajčanoin na ljubo ni za piko popustil od svoje ideje vzkliknivši: „Ločenje duhov in n e polovičarstvo, to je znak pravih značajev." čim veče zapreke, tem bolj podvoji svoje moči in začne snovati novo društvo na podlagi katoliških načel in pod pokroviteljstvom cerkvenih oblastnij. Zato so njegov poziv za osnovanje novega društva priporočili kardinal in knezonadškof dunajski R. Kutschker, pomožni škof Angerer in tedajni vojaški škof A. Gruscha. Ko so bila društvena pravila od cerkvene in deželne oblasti potrjena, je bil 10. februvarija 1881. 1. osnovni občni zbor novega društva „St. Ambrosius". Don. Jak. Bach, pro-kurator Barnabitov, bil je izvoljen predsednikom, Fr. Krenn za podpredsednika, kaplan A. Podrabsky za tajnika. Nekaj pozneje je bil izbran naš pokojnik za društvenega kapelnika, kakor se je sploh pričakovalo in želelo. Ker je bil J. Bolim tedaj še bolehav, so mu dali dr. Otona Mtillerja kot korovodjo za pomočnika. Da bi se odkrižal Hausleithnerjevih večnih „popravkov" in da bi sploh osemmesečnemu prepiru sapo zaprl, izroči Bohm svoj list pod novim imenom „Ambrosius-Blatt" kaplanu A. Podrabskeinu (dne 24. februvarja 1. 1881.). Škoda! Novi urednik ni imel tistega ugleda in sposobnosti ko naš pokojnik in list je že drugo leto za tem (dne 25. dec. 1. 1882.) „zaradi pomanjkanja duševne in gmotne podpore" prenehal izhajati.
Po dolgem boji je torej J. Bohm zopet dobil društveno šolo, društveni kor in nove pomočnike, ki so mu pomagali širiti njegove reformatorične ideje.
Mlado Anibrozijevo društvo začne pod Bohmovim vplivom pridno in bla-gonosno delovati. V svoj program je sprejelo tudi to, da bo vzdrževalo podu-čevalne tečaje za pevovodje, organiste in učitelje petja. Prvi tečaj (oziroma pod vodstvom Bohmovim drugi tečaj) vršil se je od 1.—7. avgusta 1. 1881. ter se je sijajno obnesel. Oglasilo se je bilo do 150 prosilcev, a dovolilo se je vdeleževati se ga samo 80. Zastopane so bile skoro vse avstrijske krono-vine in celo Ogersko; Slovencev je bilo 5 (Fr. Sedej, Lj. Hudovernik, J. Gre-gorič, J. Gnjezda in Mihael Arko, ki je spisal dolgo poročilo o tem tečaji za „Cerkv. Glasbenik" 1. 1881. p. 70—79). S tem si je mlado društvo pridobilo zaupanje v vsem cesarstvu in je dejanski pobilo svoje nasprotnike kle-vetnike. Največa zasluga pri tem gre seveda društvenemu kapelniku J. Bohmu, ki je bil duša in glavni učitelj podučevalnega tečaja. Velika zasluga Bohmova je tudi ta, da je s svojimi knjižicami o slabem stanju in gojitvi cerkvene glasbe pri državnih učiteljiščih opozoril si. ministerstvo za uk in bogočastje, da se je jelo s tem vprašanjem baviti. Po Bolimovem prizadevanji je dunajsko ministerstvo za uk tandein aliquando določilo (de dato dne 2. februvarija 1. 1882.), da se morajo učiteljski pripravniki temeljito izobraziti v glasbi in s tem tudi povzdigniti p ropalo cerkveno glasbo. V ta namen je postal tedaj poduk igranja na glasoviru in orglah obligaten za vse učiteljske pripravnike krščanskih veroizpovedanj. Tudi so se od takrat pomnožile učne ure za glasbeno izobrazbo.
Čilo Anibrozijevo društvo je kmalu zaslovelo. Njih Veličanstvo cesar je društvu iz lastne blagajnice daroval 150 gld. ustanovnine. Minister za uk in
bogočastje pa je društvu na njegovo prošnjo odkazal dve sobi v šolskem poslopji pri sv. Ani na Dunaju. Zbirko vzglednih cerkvenih skladeb „Kirchen-musik-Album", ki je društvo jelo izdajati, so nekateri škofijski ordinari-jati svojim duhovnom zelo priporočili. Društvenemu razvoju je pripomogla tudi „Chorakademie des Ambrosius-Vereines", (ustanovljena 1. 1884.), ki je imela težje in veče skladbe dovršeno predavati. Ti povoljni uspehi so našega neumornega in vedno više se vspenjajočega Bohma ojačili, da je ambrozijevo društvo povabilo k svojemu občnemu zboru dne 3. julija 1. 1884. nekatere odbornike drugih avstrijskih društev, da bi se zvezala v eno skupno društvo na podlagi nemškega splošnega cecilijanskega društva. Ta zveza se sicer ni posrečila, ali in magnis et volnisse sat est!
Ko je 1. 1885. prenehal Habertov list, je po Bohinovem predlogu jela izhajati v Kremsu „H ar m oni a sacra", list, kateri je do danes urednik znani A. Ditko.
Po občnem zboru dne 3. septembra 1. 1895. se je vršil drugi (oziroma III.) podučevalni tečaj pod vodstvom Bohmovim; tudi ta je bil zopet zelo obiskan.
Muzikalne produkcije, katere je izvajala društvena „Chorakademie", so privabile zmerom več odličnih obiskovalcev. Pri teh koncertih so se pele težje in imenitnejše skladbe, kakor: Astorgin in Traettin „Stabat mater", Mendels-sohnova Athalia, oratoriji in legende M. Brucha, C. Love-ja, Fidelis Mullerja, Stehle-ja, Tinela, Rheinbergerja itd.
Poleg vsakoletnih koncertov je društvena pevska akademija prirejala tudi izlete na deželo n. pr. v Tulln, Ebenfurth, Baden.
Bohmovo glavno in najljubše torišče pa je bila društvena šola, katera je vedno več učencev štela n. pr. 1. 1887. že 16 8!
Tudi gmotni prispevki so se množili in zviševali.
Ta vesel napredek in razvoj društva sv. Ambrozija je zopet prekinil Bohmu jako neprijeten dogodek. Dne 7. julija 1. 1887. je namreč odstopil društveni predsednik prelat dr. G. Marschall in seboj potegnil tudi mnogo pevcev društvene akademije. Na njegovo mesto je stopil stari muzik in skladatelj, nekdanji učitelj Bohtnov: prof. F. Kreti n. A nobena nesreča brez sreče! Marschallov „exodus" je dal priliko, da se je pri votivni cerkvi na Dunaju ustanovilo novo cecilijansko župno društvo, ki še dandanes precej dobro deluje pod svojim kapelnikom T. Kretschmanom.
Dne 4. novembra 1. 1890. je niže-avstrijsko deželni šolski svet prosil predsedništvo sv. Ambrozija, da se dovoli učiteljskim pripravnikom na Dunaji prosti vstop k vsem društvenim produkcijam, češ, „da bi se poslušaje vzgledno in tehnično dovršeno izvajane izborne cerkvene skladbe mogli izobraziti." Res laskavo priznanje, ki je Bohmu in njegovemu društvu bilo v veliko veselje in čast.
V dneh 24.—27. avgusta 1. 1891. je neumorni Bohm vodil na Dunaji svoj tretji (oziroma IV.) podučevalni tečaj, kateremu je sledilo zborovanje organistov in orglarskih mojstrov. Rednih udeleževalcev brez gostov je štel ta tečaj 132.
Še isto leto priredi naš pokojnik dve historične slovesnosti Jakobu Gallusu in W. A. Mozartu v čast. Primerni govori in izbrane skladbe teh dveh velikanov so proslavljale njiju tristoletni oziroma stoletni spomin.
Mednarodna glasbena in gledališka razstava, ki se je vršila 1. 1892. v dunajskem Praterju, je dala povod mnogim zgodovinskim koncertom, pri katerih sta si akademija ambrozijskega društva in njen izvrstni kapelnik pridobila najlepših lavorik. Dne 23. maja in 3. junija 1. 1892. je J. Bohm podal v dveh velikih koncertih podobo cele cerkvene glasbe, kakor se je počasi razvijala do današnjega dneva. Tu si čul v vzgledih prve neukretne početke harmonije n. pr. organum, discantus, tu si slišal troglasne in čveteroglasne fal-sobordone in nadaljni razvitek harmonije in polifonije do dovršenega Palestri-ninega sloga in J. Haydnove kontrapunktike. Nikdar se ni še nežnemu predavanju korala tako glasno ploskalo, ko pri tej priliki. Čuditi se je bilo sploh, da je bila koncertna dvorana obakrat polna in da je dunajsko občinstvo tandem aliquando stari cerkveni glasbi in njenemu tolmaču Bohmu tako živo ploskalo.
Vrh tega je pokazala pevska šola ambrozijskega društva svoje vrline tudi pri tretjem zgodovinskem koncertu. Chorakademie sv. Ambrozija je ko-nečno še dvakrat (6. in 9. oktobra) žela svoje zmagoslavje sodelujoč pri dveh koncertih na razstavi.
Občinstvo in časniki in — kar je J. Bohma najbolj veselilo — tudi glasbeni veščaki so prav laskavo ocenjevali te produkcije. Ranjki Bohm in njegova šola sta bila tedaj na vrhuncu svoje slave.
Po takih vspehih je naučno ministerstvo Bohma zopet pozvalo, naj priredi kak podučevalni tečaj. Čeprav je bil naš pokojnik od tolikega dela in skrbi ubit, priredi nekaj mesecev pred svojo smrtjo še dva podučevalna tečaja in sicer v Mistelbachu na Niže-avstrijskem in —žalibog zadnjega — v O pa v i na Šleskem. Kako daleč je vže segal Bohmov ugled, kaže ravno zadnji podučevalni tečaj, katerega se je udeležilo nič manj ko 130 oseb (104 učiteljev) večinoma iz Šleskega. Bohm, pol bolan, naptič tedaj za svojo idejo zadnje svoje moči, a ko je bil tečaj pri kraji, je bila tudi njegova moč strta. Zvršivši svojo nalogo se poda nemudoma v Karlove vare lečit se. A bilo je že prepozno. Pokojnik je živel le svojemu poklicu in je malokrat šel na sprehod. Brez dela ga nisi nikdar našel; doma je poskuševal in ocenjeval poslane mu nove skladbe, korespondiral z veščaki, pisal vabila k zborom in koncertom, ali pa si ga našel v pevski šoli in celo v privatnih hišah, kjer je podučeval. Vsled tega je zbolel na želodcu in so se mu sprideli notranji spodnji organi. Trpel je mnogo, pa udano. Še na smrtni postelji je sanjaril o novih načrtih, ki bi cecilijanski ideji in glasbeni izobrazbi bili v rast. Akoravno ni bilo več upanja, da ozdravi, mislil si je preseliti v Dobling, kjer bi vžil „malo več zraka, svetlobe in nekaj zelenja". Res kmalu po njegovi mirni smrti — umrl je previden s sv. zakramenti 6. novembra 1. 1893. — se mu je spolnila zadnja želja, ko so ga prenesli na grincinško pokopališče.
Tu itnate kratek obris vrlega katoličana, idealnega brezsebičnega človeka, značajnega moža, izvrstnega učitelja in pedagoga, neumornega reformatorja, kateremu ostane v kulturni zgodovini časten spomin. Njegovemu živo-topisu pa bodi presrčna zahvala.	Dr. Pr. S.
Dopisi.
Z dežele, sredi marca. Ni dolgo od tega, kar je prinesel dnevnik „Slovenec" notico, v kateri nekdo pripoveduje, da se je zelo opekel prepustivši domače orgle v popravo mojstru-skaza. Naj tudi jaz v strokovnem listu omenim svoje dogodke pri takih potovalnih umetnikih.
V svojem službovanju sem naletel do sedaj na štiri potovalne zdravnike za bolne orgle. Bili so iz raznih dežel, vsakateri je imel svoje napake, vsaki tudi svoje posebnosti, vsi skupaj pa premalo znanja, skoraj nič teorije, a tolikanj več samozavesti, hvale in navidezne učenosti.
Prvi je bil prileten možak, imena se več ne spominjam. Pogodil se je za dva goldinarja na dan in prosto hrano. Delal je precej pridno in zvršil svoje delo dobro, kolikor se je zamoglo sploh od njega iu starih orgel pričakovati; on je bil najboljši med stanovskimi tovariši. To hvalo mu rad očitno pripoznam, če tudi me je prezrljivo z nad očal pogledal, ko me je domači župnik prosil, naj pregledam kako se kaj dela.
Drugi je bil orglarski mojster — tako se je samega imenoval. Ne vem, mu je tekla rojstna zibel to ali uno stran meje, tolkel je slovenščino toliko, da si ga le s pomočjo italijanščine razumel. Govoril je vse preveč in sladko, kakor se zamore besedičiti le „in doke lingua del si". Ob kratkem: zatrjeval je, da bode „on storil naredit orgle v regola". Za plačilo še ni bil prenapet, le 5 gld. je tirjal za vse delo, pa ne kot zaslužek, temveč le kot nagrado za trud. V par urah je najbolj kričeče dissonance potolažil, zaprl ter zaklenil orgle ter se predstavil, da je pripravljen sprejeti honorar. Ni bil kaj zadovoljen z naznanilom, da bodem takoj preiskal registre, kako so ubrani. Bilo je le površno narejeno, pri marsikaterem registru še dokaj pomanjkljivega. Ko sem ga na to opomnil, odrezal se je, da je poprava njegova stvar, da je „per puuto" vse ubrano, da imajo umetniki vse drugačna ušesa in vedo veliko bolj ceniti ubranost harmonije in skladje različnih potez, kakor mi laiki. Spoznal sem, da je storil, kar je bilo njemu mogoče; kaj več bi zastonj izžemal iz njega, zatoraj mu vročim izgovorjeno svoto. A po italijanski šegi tirjal je še nagrado po vrhu (bakšiš) češ: „ma šior, to ga ni biti rokodelstvo, to ga ni meštir, kakor ga je čevljar, to ga je umetnost in 1' arte je ne pagabile." Vesel sem bil, da je od-išel, se ve brez posebne nagrade.
Tretji mi je kazal spričevala, kako je tu in tam po Slovenskem delal na vsestransko zadovoljuost. Povem mu, da bode ono spričevalo za me najbolj ugodno, če se bom po dovršenem delu prepričal, da je dobro napravil. Ko je spoznal, da so mu orgle prepuščene, govoril je, kako je pri temu g. dekanu delal teden dni, dobil za to plačila 40 gld., sedel z gospodi pri mizi, dobil vina kolikor ga je poželel in še smodke po vrb.
Kakor sem pozneje izvedel, nastopil je enako oblastno pri g. sosedu. Tam se je pogodil, da bode male orgle izčistil in ubral za petak. Ni mogel pa razumeti dospevši opo-ludne v farovž, da ni bilo tudi za njega na mizi pogrneno. „To se razume samo ob sebi", trdil je on, a župnik ugovarjal, da je v trgu zadosti gostiln, kjer bode postrežen, kakor si bo poželel. Par dni je delal in na koncu tirjal po petaku na din in ko jih ni dobil, žugal kar s sodnijo, ter odišel prav robato. Pozneje pa je moral domači organist popravljati za njim.
Ker je došel k nam ravno pred prazniki in je orgle nadlegoval hud katar, prepustilo se mu je delo, češ, ako kaj popraviš, dobro, skaziti pri starem delu ne moreš veliko.
Takoj je vse razdrl iu na široko po cerkvi razložil pisali. Snažil in čistil je od kraja pridno, a ko je dobil par goldinarjev na račun, je že drugi dan precej pozno začel in brazgotina na obrazu je nehote povedala od kot zamuda. Komaj sem čakal, da vse nazaj zloži; od nerednega moža, nisem mogel pričakovati rednega vspeha. In res, nekateri registri niso bili kaj boljši, kakor pred popravljanjem. Morda je mož delal kaj časa pri kakem orglarskem mojstru in o sestavi orgel nekaj ujel, a ušes ni imel, in tudi pri tem sem bil vesel, da se je poslovil.

Četrti se mi je predstavi), da je muzikant, ki igra več instrumentov, tudi organist je že bil, dokler ni ta »nepotrebna cecilijanska ideja" povedala, da mora tudi orglavcc nekaj znati. Površno in za prvo silo je nekaj uglasbil, a čez par mesecev smo bili zopet na starem.
Težko mi boste verjeli to-le. Poskušaje po dovršenem delu je kaka cinasta piščal prav čudno brenčala. Glas je bil sicer pravi, a tisto škrtanje, kakor bi tresoča se piščal se dotikala svoje sosede, bilo je na moč zoperno. Povedal sem vzrok, da namreč prav ne stoji, da je napačno kam naslonjena, ali se dotika lesa, pa tega ni hotel nobeden verjeti. „Sapnik ni v redu, les je črviv, pišali so stare, vse je preveč stisnjeno" bil je odgovor. „Zasukajte malo, pa bode pomagano, saj ušesa povedo, kje je napaka." sem ukazal. Ali začudeno me je pogledal, kako bi zamogel kdo bolje znati od njega, ki „do fundamenta zna svoj meštir". Bilo je pa takoj pomagano, ko je ubogal.
Za to bi bil moj nasvet: Preskrbimo si za popravo, čistenje in ubranje orgel strokovnjaka, ki bode zares popravil in uglasbil za stalno, vsaj kolikor je mogoče tudi pri starih orglah. Res da bodo stroški za naročeno pet in trud večji, a bode tudi delo zanesljivo in trpežno.
Kaj ko bi bilo tudi to nekak postranski tema pastoralnim konferencam. Cerkveni predstojniki bi se o taki priliki pogovorili tudi o slabem stanu farnega instrumenta. Se je bolezen vtihotapila ali celo epidemična postala v dekanatu, bi g. dekan lahko pozval diplomovanega zdravnika ; saj imamo že ua Kranjskem dva, ki čez naše meje slovita kot specijalista. Imeni: Goršič in Zupan sti dovolj poznani. V slučaji, da bi kateri osebno ne mogel priti na lice mesta, bi poslal zanesljivega pomočnika, ki bi znal korenito ozdraviti in popraviti vse kronične in nalezljive bolezni kraljici instrumentov.
To bi bil moj nasvet. Ve kdo za boljšega, na dan ž njim; jaz takoj umaknem svoj predlog in glasujem za boljšega. Na vsaki način bi bilo pa umestno, da se stvar vsestransko prerešeta in konečno pride do kakega vspeha.	y.
Iz Gorice. Goriška bogoslovnica in stolnica — glede cerkvene glasbe. Pač čudno se mora zdeti mnogemu pristašu cerkvene glasbe in njene reforme, a najbolj še uredništvu „Cerkv. Glasb.", da ne dobi z Goriškega skoro nijednega poročila o cerkveni glasbi, o petji cerkvenem, o napredku ali nazadku. - Zato pa hočem jaz začeti, naj li se morebiti i sam ustrašim ter opešam, bodi da mi bodo ugovarjali drugi, bodi, da sam nisem dovolj trdnih načel o pravi cerkveni glasbi — fortes fortuna . . .
Praznik sv. Jožefa — 19. sušca — praznovali so bogoslovci goriški izredno lepo. Ob 8. zjutraj sem šel v bogoslovnico k maši; ker zvedel sem, da bodo peli bogoslovci oni dan novo mašo - P. Piel: „Missa in hon. sanetorum omniurn" op. 72. Vedel sem že poprej, da znajo izvrstno peti bogoslovci, da vrlo napredujejo v cerkvenem petji, katero vodi A. Gleščič; zato pa me je nekaj kar gnalo v krasno kapelico bogoslovja, ki je oni dan bila še posebno ozaljšana. Maša se prične; s kora zadoui koralni „Intr oi tus", talo mil, tako globoko segajoč v srce — in reci kdo, da koral ne vzbuja čustev, da je „asch-grau", da ni lep? — Pa koj za koralom (antifono bi bili morali ponoviti; to ni bilo prav, da so jo opustiliI) zapojo orgle, in pevci kmalu na to „Kyrie"; res proseče: „U3mili se nas, Gospodi — usmili se nas, da ti bomo lepše peli, nego do sedaj . . Pravijo, da je nova cerkvena glasba (menda stara v novi obliki!) čudna; da je ne more nikdo umeti, da je težka in vsa zvita, cerkve nedostojna kdo ste pa vi, ki tako pravite ? Ste li proučili že nekoliko vsaj starih klasikov? Veste li, kdo je Palestrina, Nanini, Vittoria? Ako tega ne znate, potlej i naših Witt-ov, Piel-ov, Foerster-jev ne morete soditi, niti umeti; ker Witt, Piel, Foerster in drugovi so učenci starih klasikov, so polni njihovega duha, ki je pravi duh cerkveni . . .
Tudi „Gloria" dopeli so bogoslovci lepo in precizno; posebno „Amen" zvenel je dolgo po cerkvi. „Graduale" bil je zopet koralen; „Credo" se je zdel nekaterim nekoliko prejednakomeren — krasen je bil ppp koncem „homo factns est". Pa rekel bi kdo, da je sedaj konec vseh lepoti, ki jo ima Piel-ova maša! Ne; ker „Sanctus" je tako lep
in veličasten, da ga težko prekoša Witt-ov v „Preis-Messe"; do solz pa me je ganil „Be-nedietus" — ono milo in prisrčno proslavljanje Gospodovega prihoda . . . „Agnus" je bil zares klic do Jagnjeta božjega, naj se nas usmili, naj nam dodeli miru . . . Sploh vsa maša je napravila (vsaj name) tak vtis, da vam ne morem izraziti veselja, ki sem ga občutil po maši.
A dnlgo ni trajalo moje veselje — vzela mi ga je slovesna maša v stolnici naši I Znano je že dahč okoli, kako imenitni so goriški stolni pevci in stolna godba („bandaM); nič ne de, ako jo popišem tudi jaz nekoliko prijateljem in neprijateljem cerkvene glasbe!
Dokler Nj. Prevzvišt nost moli pred Najsvetejšim, rogovilijo orgle, da je groza; vmes pa cvilijo gosli, škripajo vijole in ropotajo trompete, kakor bi prešičke zaklali — musi-kantje „štimajo" . . . Toda čuj — „Kyrie" se je že začel: pazi dobro, da ne zamudiš kakega „lafckega" vdarca na boben, in ne preslišiš kakega „pretihega" sunca v trompeto
—	škoda bi bila. Ker danes je na koru Mozartova maša (b dur), čuj, čuj, že ropota „Gloria-gloria" ; o kako lepo in nebeško - bom-bom-žiža-žiia-tra-ra . . . Prav tak je „Credo" in nič boljši „Sanctus"; v resnici „PJeni sunt coeli et terra" — ne sicer slave božje, pač pa ropotanja in cvilenja in rogovilenja goriških cerkvenih muzikantov in pevcev . . .
Ne bom obsojal toliko maše same, dasi je skozi in skozi ntcerkvena; bolj zamerim prvič pevevodju samemu in pevcem, ki ne vedo, kaj je mf\ še menj poznajo p ali celo pp
-	skozi in skozi ropot in divje gonenje: to vspodbujaj in dvigaj človeško srce tja gori nad oblake, nad stiske človeške . . . Drugič pa ni mogoče odpustiti cerkvenim predstojnikom, da so ali tako tuji v cerkveni glasbi ali pa mehki in tesnosrčni, da ni ne vidijo ni ne slišijo, kaj se godi v hiši božji — ti bi pač skrbeti morali, kaj se poje in kako se poje; ali so pevci samo kruh o borci ali tudi čestilci Boga in svpodbuje-v a 1 c i vernikov . . .
Pa dovolj za danes; prihodnjič pa še ■— i o vrlih bogoslovcih in njihovem petji in o kriku in rogovilenju v stolnici goriški. Daj Bog, da bi moj glas ne bil — „glas vpijočega v puščavi."	Ceeilijanec.
Razne reči.
—	„Flieg. BI. fur kath. Iv i r ch e nm u s i k" so prinesli v 2. štev. važen sklep c. kr. ministerstva za notranje zadeve (z dne 21. dec. 1895, št. 36.094), kateri pripušča združenje škofijskih cecilijinih društev v Avstriji z „Občnim cecilijim društvom za škofije na Nemškem, A v s tr o - O ge rs k e m in v Švici".
—	Mil. nadškof Madrid-alkalski, mgr. De Cos je ustanovil društvo „za zboljšanje cerkvene glasbe na podlagi določb sv. stola" pod varstvom sv. Izidoia Sevilskega. Društveno vodstvo je jelo izdajati svoj mesečnik z naslovom : „La M lisica Religiosa en Espana".
—	Dne 1. m a rci j a bilo j e 100 let, od kar se je bil porodil naš rojak, umetnik skladatelj, r. preč. g. Gr e go r i j Rih^.r. Po leti Re mu bode v P o 1 h o v e m g r a d ci, njegovem rojstnem kraji, vzidala spominska plošča, čast komur čast!
—	„Glasbena Matica" ljubljanska je dne 23. in 25. marcija s sijajnim vspebom koncertovala na Dunaji v veliki dvorani tamošnjega glasbenega društva. Namen koncertov je bil v prvi vrsti blagodušnim Dunajčanom zahvaliti se za veliko podporo došlo Ljubljančanom o potresu. O tem prihodnjič k.aj več spregovorimo.
Dopisnica vredništva.
Mnogim gospodom: Prosimo, potrpite! Drugim pa: Blagovolite sporočiti kaj o petji velikega tedna in velikonočnih praznikov. Koliko lepe prilike! — Veselo Alleluja!
Današnjemu listu pridana je 3. štev. prilog.
Odgovorni vrednik lista Janez Gnjczda. — Odgovorni vrednik glasb, priloge Anton Foerster. Zalaga Cecilijino društvo. — Tiska R. Milic.