Kajmak in marmelada je še en mainstreamovski film letos, ki je prijetno presenetil, in spet v žanru, ki Slovencem ni najbolj pisan na kožo. Komedija je sama po sebi ena najzahtevnejših zvrsti, medtem ko lahko romantična komedija na filmu - kot nas zadnje čase vsakič znova "prepričuje" Holivud - še prehitro spolzi v osladen sentimentalizem, stereotipizacijo spolnih vlog in poveličevanje družinskih vrednot, skratka v ideologiza-cijo vsakdanjega življenja in prodajanje cenenih potrošniških reccptov za instantno srečo v dvoje, troje itn. Bolj ko hoče biti "realistična", romantična, gledalcu prijazna in simpatična, bolj postaja abstraktna in anemična. Komedija je nevaren žanr, v katerem se napake seštevajo, nedoslednosti ne pozabljajo, na poti do cilja pa se zlahka izgubi njeno bistvo: nasmejati gledalca. Branko Djurič se je kot izvrsten komediograf v Kajmaku in marmeladi tej nevarnosti intuitivno izognil s komičnim pretiravanjem, s premišljenim parodiranjem slovensko-južnjaških stereo-tipov. Pogonski mehanizem romantične komedije je vedno konstitucija para, ki mora, preden mu je dano priti skupaj, skozi serijo dejanskih in namišljenih ovir. Djuro in Tanja sta v filmu kajpak kajmak in marmelada, postopaški Bosanec Božo in delavna Slovenka Špela, ki "pašeta en na drugega", pa čeprav naj bi se po običaju in dobrem okusu ne jedla skupaj. Ovire na njuni skupni poti so torej zunanje in notranje: na eni strani Božova brezposelnost, lenoba in ignoranca, zaradi katere se lepega dne Špela besno preseli nazaj domov k staršem, na drugi Špelini slovenceljsko zadrti, ksenofobični starši, ki ob nedeljah ob poslušanju goveje muz'ke obvezno jejo govejo žup'co, hčerki edinki pa vsekakor želijo "kaj boljšega". Ker Božo v bistvu ni slab fant, se resno zamisli nad partnersko krizo in sklene, da si bo po vzoru pridnih Slovencev poiskal službo. Po tej akcijski dramski ekspoziciji, obilno začinjeni z verbalno in situacijsko komiko, katere višek in humorni presežek je prizor na ulici,
v katerem se prvič po prepiru srečata Špela in Božo v kostumu Miki Miške ter si javno izmenjata par krepkih, se začenja veseli tobogan ste-reotipizacije "enih in drugih": mafijaških, oboroženih, sebe polnih Bal-kancev, ki se znajo ukvarjati zgolj z nelegalnimi posli in "izigravati" na-silniške frajerje, in zafrustriranih, neuživaških, samomorilskih, malenkostnih, servilnih Slovencih z manjvrednostnim kompleksom, ki jim je provincialna, oktoberfestovska Avstrija "ideal jaza", zaradi česar se tudi v gostilni lahko zabavajo le z grotesknimi "einzerji in zvveijerji". V tej satirično kritični poantiranosti sta preprosta in naivna Božo in Špela kot protagonista ljubezenske zgodbe, ki presega družbene predsodke, ob vseh človeških napakah in smešnosti edina prava pozitivca. V komedio-grafski praksi izkušeni in nadarjeni Branko Djurič se namreč dobro zaveda, da junak v komediji ne more biti negativec, da se gledalca lovi na pozitivno identifikacijo, zato bo njegovo razvedrila, konzuma željno špasteatrovsko in poptevejevsko občinstvo zagotovo prišlo v množicah kljub temu, da mu drži ogledalo, ki izkrivlja njegovo samopodobo. Pa čeprav samo zaradi njegove "blagovne znamke" in štosov, ki te hočeš nočeš nasmejejo. To pa je navsezadnje tudi osnovni namen in funkcija komedije. Kajmak in marmelada seveda ni kakšen filmski ali režijski dosežek, je pa nedvomno še en Djurov komediografski tour de force, ki me je kot "družinski projekt" zakoncev Djurič Ribič s svojo pogumno neposrednostjo in iskrenostjo, za katero se zdi, kot da izrašča iz nekega napol avtobiografskega zaledja, prepričal bolj kot večina v zadnjih letih posnetih slovenskih komedij. Vsekakor me je nasmejal bolj kot Srebot-njakova sofisticirana Oda Prešernu (2001) ali Burgerjev V leru (1999), bolj kot Kozoletov oziroma Magnificov Stereotip (1997), bolj kot Hočevarjev Jebiga (2000) in bolj kakor kot Kajmak ljudska Zadnja večerja (2000). Res pa je tudi, da se v kinu že dolgo nisem smejala ....
18
35 mm, barvni, 90 min
producenl Ata produkcija d.o.o. in RTV Slovenija režija Branko Djurič scenarij Branko Djurid fotografija Sven Pepeonik glasba Saša Lošič montaža Miran Miošič igrajo Branko Djurič (Božo), Tanja Ribič (Špela), Dragan Bjelogrlič (Božov prijatelj), Igor Samobor (sosed), Vlado Novak (Špelin oče), Teja Glažar (Špelina mama), Bene Bitorajac, Sasha Dragaš, Magnifico
mateja valentinčič