Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

191504

1

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

1 tJ  O ‘i

'*•' X

otrok in igra

slavica pogačnik-toličič

zaloZba

Knjižnica za starše

Cankarjeva založba v Ljubljani 1966

Slavica Pogačnik - Toličič

Otrok in igra

^ /rc <r

19150 t

V bcc

PREGLED VSEBINE

Otrok naj se igra:  za zdrav telesni in duševni
razvoj je otroku potrebna igra prav tako kot hrana
in ljubezen staršev. Zanemarjanje teh otrokovih
potreb mu povzroča čustvene motnje.

Otrokova igra in odrasli:  otrokovo igro morajo
odrasli spoštovati prav tako kot svoje delo.

Ta otrok pa se ne igra:  otrok, ki ga njegova igra
ni zadovoljila, kaže motnje v obnašanju.

V igri se otrok pripravlja na življenje:  igra pri¬
pravlja otroka na kasnejše delo.

Otrokova igra v raznih razvojnih obdobjih:  otrok
se igra, ker se razvija in otrok se razvija, ker se
igra.

Kakšne naj bodo igračke za našega otroka?  Igra¬
če, ki jih kupimo otroku, morajo ustrezati njego¬
vemu razvoju, pomembna pa je tudi vzgojna vred¬
nost igračke.

Za igrače ni potrebno mnogo denarja:  z majhnim
trudom in potrpežljivostjo lahko otroku sami nare¬
dimo priložnostne igračke.

Kako izbiramo otroku igračke?  Vsako starostno
obdobje zahteva svoje igrače.

5

UVOD

»Ni zdravega in srečnega otroštva
brez igre in igračk!«

Za ta namen je napisana tudi ta skromna knji¬
žica. Rada bi, da bi jo matere in očetje skrbno pre¬
brali in se otroku približali tudi v njegovi igri.
Pred njimi se bo odprl nov svet. Bolje bodo spo¬
znali svojega otroka, ga razumeli in mu tako po¬
magali.

Ko bodo gledali otroka, kako zlaga kocke, kako
posnema različne dejavnosti ali skače z vrvico, bo¬
do videli, da ne pomeni otroku igra samo zabavo,
ampak tudi veselje, sprostitev, učenje, gibanje in
pomiritev. Otroku igra pomeni poseben svet, ki je
drugačen kot svet odraslega. Samo enkrat je otrok
srečen z nepomembnimi gumbki, prozornimi pa¬
pirčki in pisanimi vrvicami. Tudi s temi, za nas od¬
rasle nepomembnimi predmeti se otrok igra in mu
pomenijo nekaj življenjsko važnega in nujnega.

Zato moramo otrokovo igro spoštovati kakor svo¬
je delo. Toda tudi pri igri, predvsem pa pri izbiri

7

otrokovih igračk, mu moramo pomagati. Res je, da
otrok ne dovoli odraslemu, da se mu meša v igro, a
če mu bomo dali ustrezne igračke in se pojavili
neopazno pri njegovi igri, o pravem času in na
pravem mestu, nam bo hvaležen. Morda bo to na¬
kazal samo s stiskom roke, z nasmehom in še bolj
bo naš, ko bo čutil, da ga razumemo.

Naša dolžnost je, da ohranimo otrokom kolikor
mogoče dolgo sonce otroških dni, ki se izraža naj¬
lepše in najtopleje v otrokovi igri.

8

OTROK IN IGRA

Zdrav, telesno in duševno normalno razvit otrok
se mora igrati. Igra je v zgodnjem otroštvu glavna
vsebina otrokovega življenja. Obdobje zgodnjega
otroštva z vso pravico lahko imenujemo obdobje
igre, saj igra in igračke pomenijo otroku v tem ob¬
dobju vse in tudi izpolnjujejo njegove želje in tež¬
nje. Otrok, ki se v zgodnjem otroštvu ne igra ali
pa se noče igrati, nas lahko resno zaskrbljuje. Res
je, da imamo otroke, ki se v tem obdobju zaradi
določenih duševnih ali telesnih motenj ne igrajo.
Pomanjkljiva igralna dejavnost že nakazuje, da
otrok morda zaostaja v svojem duševnem razvoju.
Vsaka mati tudi ve, da lahko opazi bolezen pri
otroku najprej v njegovi igri. Bolan otrok za igro
ne kaže zanimanja, za igrače se ne zmeni ali pa
jih samo od daleč opazuje. Podobno obnašanje tudi
opazimo pri otrocih, ki jim odrasli ne dajejo ustrez¬
nih igračk ali pa so zaradi raznih vzrokov ločeni
od svojih staršev. Znano nam je, da se otrok v bol¬
nišnici drugače igra kot zdrav otrok v srečni dru¬
žini ali vrtcu. V bolnišnici se otrok ne igra tako

9

sproščeno kot na primer enako star otrok na igri¬
šču ali pa v vrtcu. To je povsem razumljivo. Otrok
je v novem okolju, ločen od staršev in ne more biti
sproščen v svoji igralni situaciji. Mnogi otroci se v
bolnišnici igrajo zdravnike, tako da svojim lutkam
in pajacem dajejo injekcije. Na ta način se v igri
»maščujejo« zdravnikom.

Nenormalno se obnašajo v igri tudi tisti otroci,
ki jih starši ne puste med otroke. Njih igra se raz¬
likuje od igre drugih otrok po posebni utesnjenosti.
Spominjam se punčke v posvetovalnici, ki do svo¬
jega šestega leta ni bila nikoli med otroki. Mati je
menila, da se bo med otroki samo slabe stvari na¬
učila in tako je bil otrok največ zaprt med zidove
kuhinje in dnevne sobe. Ko sem ji v svetovalnici
dala v roke igrače, da bi se z njimi igrala, je zme¬
raj vse, kar je naredila, ogradila z ograjo. Saj je
tudi mati z njo prav tako ravnala, ni ji dovolila, da
bi zapustila hišne zidove in šla v otroško družbo.

Res je, da mnogim odraslim manjka odkritega
razumevanja za otroško igro. To pa zato, ker jo
presojajo s stališča odraslih. Mislijo, da se otrok
igra samo toliko časa, dokler ne zna »samostojno«
misliti, oziroma 'ne zna ali pa se ne nauči nekaj
drugega. Otrokove igre ne jemljejo resno in jo
imajo samo za- »igračkanje« ali pa celo za »izgub¬
ljanje« časa. Taki starši se trudijo, da bi otroka
čimprej odtrgali od igre in ga naučili kaj »pa¬
metnega in koristnega«.

Toda potrebo po igri čuti otrok še tudi kdaj, ko
gre že v šolo. To je tudi njegova pravica. Šolski
otrok se želi igrati še več, kot bi mu bilo potrebno.
Seveda si poišče druge igrače in igra se druge igre
kot pred leti.

Popolnoma napačno ravnajo starši, ki ga odtrgajo
od igre z besedami: »Ti si že prevelik za igro.« Za¬
vedati se morajo, da ni zdravega in srečnega otro-

10

kovega življenja brez igre. Starši naj bi se vedno
ob takih prilikah ozrli v svoje otroštvo, se spom¬
nili svojih iger in igračk in lepih trenutkov — in
morda bi potem drugače presojali svoje otroke.

Otrok, ki se v zgodnjem otroštvu veliko in vztraj¬
no igra, bo tudi kot šolarček marljiv, iznajdljiv ter
priden in kot odrasel dober delavec. Otrok pa, ki je
pri igri površen, ki ne ve, s čim bi se igral, ker ima
morda preveč ali pa premalo igračk, bo tudi kot
šolarček nevztrajen in ne bo znal delati.

In prav zaradi tega moramo otrokovi igri posve¬
titi več pozornosti. Vedeti moramo, da dobi otrok z
igro spretne prstke, spretne roke, ravno telo, lepo
držo, mislečo glavico, izurjena čutila, torej vse, kar
bo kasneje nujno potreboval za uveljavljanje v
življenju. Igra tudi razvija otrokovo aktivnost in
daje otroku možnost, da se v okolju, kjer živi in
raste, uveljavlja in okolje po lastni želji in presoji
spreminja. Vendar pri tem potrebuje pomoč od¬
raslih.

Otroku moramo že zgodaj dati v roke prve igrač¬
ke. Igračka otroku ni nekaj, kar bi mu bilo odveč,
ampak predmet, ki je zanj prav tako življenjsko
pomemben kot kruh, mleko in ljubezen staršev.

Prav tako je pomembno, kakšne igračke damo
otroku. Starši često izdajo del težko prisluženega
denarja za igrače, s katerimi pa otrok ne ve kaj
početi.

Mnogo naših otrok danes dorašča v okolju, ki jim
ne daje dovolj možnosti za sproščeno igro. Naj ome¬
nimo samo majhna stanovanja, prometne ceste,
majhne prostore med stanovanjskimi bloki itd. Pri¬
znati moramo, da je malo prostora za svobodno in
prešerno igro naših otrok. Otrok potrebuje prostran
igralni prostor, kjer lahko teka, kriči in se na ves
glas smeje. Če ne more dati svoji življenjski rado¬
sti duška, pač povzroča razne probleme in težave

11

svojim »utrujenim« staršem. S starši pride do kon¬
fliktov in otrok je prepričan, da ga starši ne ra¬
zumejo. Če pa ima otrok ustrezne igrače in igralne
možnosti, tu mislimo na igrišče, gozd itd., se po¬
miri in starši z njim nimajo težav. Otrok, ki je
zaposlen, tu mislimo na otroka, ki se svoji starosti
primerno igra, ki ima igrače in igralni prostor, bo
priden. Tisti pa, ki tega nima, bo počenjal vse mo-
moče, samo da bo svoje starše opozoril nase. Če
ima otrok igračke in igralni prostor, pa bodisi naj
bo to igrišče, gozd ali dvorišče, to ustvarja tudi var¬
nostno vez med starši in njim samim.

V igri se otrok pomiri, se počuti varnega, nauči
se narediti to, kar sam hoče.

Odrasli si pogosto postavljamo vprašanje, zakaj
se otrok igra. Otrokova igralna dejavnost je izraz
njegovih duševnih in telesnih potreb, čustvenih
stanj in napetosti, socialnih teženj in ovir ter vpli¬
vov družbenega okolja. Pogosto je tako, da so ravno
čustvene napetosti in socialne težnje, ki jih otrok
doživlja v družbi, pobudniki in usmerjevalci nje¬
gove igralne dejavnosti.

V igri se torej združujejo vse plati otrokove oseb¬
nosti, zato se tudi po njej izražajo in v njej obli¬
kujejo.

Ker je otrokova igra nekaj tako osebnostnega, je
naravno, da je njen pomen za razvoj otrokove
osebnosti zelo velik:

1. Igra z ustreznimi igračami razvija ves otrokov
organizem, kot so čutila, mišice, in otroka tudi du¬
ševno in telesno pomirja.

2. Igra tudi razvija otrokove sposobnosti, kot so
pomnenje, mišljenje, domišljija in inteligenca.

3. Otrok v igri tudi ustvarja, sicer za odrasle ne¬
pomembne stvari, a na ta način si uri svoje ustvar¬
jalne sposobnosti.

12

4. V igri si otrok uresničuje po svoje neuresnič¬
ljive želje in težnje.

5. Igra otroka tudi osebnostno sprošča, pomirja
in vedri.

6. V igri otrok razvija socialna čustva, oziroma
socialne odnose do drugih ljudi.

7. V igri se otrok nauči biti samostojen, pošten,
podreja svoje zahteve drugim, obvladuje sam sebe,
poskuša biti ustrežljiv itd.

8. Otrok v igri sprošča tudi strah in premaguje
razne nevšečnosti. Igra se z miniaturnim predme¬
tom, ki se ga v vsakdanjem življenju boji, na pri¬
mer s psičkom ipd. Zato psihologi uporabljajo otro¬
kovo igro kot terapevtsko sredstvo.

9. Otroka njegovi izdelki iz gline, peska ali skulp¬
ture kock, obleke za punčke navdušujejo in mu
krepijo nagibe za nadaljnje delo.

10. Igra pomeni otroku delo. Preko igre bo otrok
našel most k delu in se naučil delati.

11. V igri in preko igre bo otrok spoznal svet
okoli sebe in ga tudi spreminjal.

Kako se bo otrok igral in razvijal v igri, pa je
odvisno tudi od njegovega okolja . Pomembno je,
kot smo že poprej omenili, da mu starši o pravem
času dajejo ustrezne igrače, da ima otrok svoje
igralne tovariše, da starši razumejo njegovo igro in
jo spoštujejo.

Res pa je, da je pri otrokovi igri tudi pomemben
činitelj njegova bistrost. Bistrejši, bolj inteligentni
otroci so pri igri aktivnejši in bolj iznajdljivi. Sami
poskušajo kombinirati razne igralne možnosti, med¬
tem ko manj bistri otroci ne kažejo toliko aktivno¬
sti v igralni situaciji. Igrajo se, a ne kombinirajo
toliko igralnih možnosti. Njihova igra je stereo¬
tipna. Duševno manj razviti otroci pa igrače brez

13

reda postavljajo v igralno situacijo. Najteže du¬
ševno prizadeti otroci pa z igračami ne vedo kaj
početi.

Psihologi uporabljajo otrokovo igro kot sredstvo
za določitev otrokove duševne zmogljivosti. Kot
bomo kasneje videli, se vsak otrok na različnem
nivoju svoje starosti primerno igra. Npr. za dve leti
starega otroka je značilna igra: nalaganje peska z
lopatko in prenašanje večjih predmetov. Skoraj
vedno opažamo tak način igre pri petletnih otro¬
cih, ki so po duševni zmogljivosti na stopnji dveh
let. Čeprav imajo v igralnici na izbiro različne
igračke, bodo segali le po kangljici in lopatki. To¬
rej je sestavljenost igralne dejavnosti v zakoniti
zvezi z njegovo duševnostjo.

Na igro pa vpliva tudi otrokova individualnost.
Nekateri potrebujejo za igro mnogo spodbud, drugi
manj, nekateri so bolj energični, drugi bolj leni, eni
otroci hitro posnemajo, drugi ne itd.

Zato otrok v igri potrebuje tudi ustrezne spod¬
bude. Starši jih dajemo otroku z igračami in s tem,
da mu pokažemo možnosti, ki jih ima igračka in
otrok poskuša posnemati, potem pa sam kombinira
in dodaja.

Veliko možnost za razvoj igre pa daje otroku
otroški vrtec. Tam ima otrok veliko priložnosti, da
se v igri razodene, sprosti in uveljavi.

Veliko je resnice v naslednjem izreku: »Kakršen
je predšolski otrok v igri, tak je šolar pri učenju in
' odrasel človek pri delu.« V igri se torej otrok s pri¬
dobivanjem vedno novih izkustev dejansko pri¬
pravlja na življenje v družbi.

14

OTROK NAJ SE IGRA

Zdrav otrok ima veliko potrebo po igri. Če ta ni
na ustrezen način zadovoljena, se otrok neugodno
počuti ali pa se čudno obnaša. A tudi igre in igra¬
nja se mora otrok naučiti in zato rabi nujno pomoč
odraslega, ki pa mora biti nevsiljiva — skoraj ne¬
opazna.

Otrok rabi za svojo igro prostor

Pogosto mladi ljudje pred poroko ali takrat, ko
si urejajo stanovanje, niti ne pomislijo na bodoče
otroke in prostor za njih .igro. Vse je založeno z
lepim pohištvom in ko pride otrok, ta nima nobe¬
nega prostora. Paziti mora na lepo pohištvo, da ga
ne poškoduje, ne sme ga prijeti z vlažno in uma¬
zano ročko. Če se približa steni, ga mati vedno
opomni: »Pazi, da ne umažeš zidu!«

Ko pa otrok stopi iz stajice, mora imeti v še tako
skromnem stanovanju svoj kotiček za igro in
igračke. Potrebno je, da starši postavijo pohištvo
tako, da otroku omogočijo prostor za igro. V tem

15

svojem igralnem prostoru naj otrok dela, kar hoče.
Za otrokov kotiček tudi ni nujno, da je vedno lepo
pospravljen. Kdor od staršev tega ne prenese, se
mora pač na ta otrokov »red« navaditi.

Pustimo otroka, naj se igra in ne motimo ga
po nepotrebnem

Opazovanje je pokazalo, da se majhni otroci čez
dan v presledkih igrajo skupaj 7 do 9 ur, če jih
nihče ne moti. Nekateri starši otroka pri igri več¬
krat po nepotrebnem nadlegujejo in motijo, da ga
na primer pol ure prezgodaj pokličejo h kosilu in
potem mora čakati in mu je dolg čas. Starši nimajo
prav, ko pravijo, da bo otrok, ki se zelo rad igra,
»zaigran mladostnik«. Otrok, ki se nauči vzdržljivo¬
sti in pozornosti v igri, bo takšen tudi pri učenju,
kasneje pa pri delu. Otrok je že sam po sebi ne¬
stanoviten. Zato bodimo srečni, če se naš otrok res¬
nično zatopi v igro.

Ne dajmo otroku preveč igračk

Danes imajo mnogi otroci preveč igračk. Pogosto
ne vedo, s čim bi se igrali. In prevelika izbira
igračk povzroča otroku negotovost in neugodje. Po¬
gosto taki otroci razmečejo vse igrače iz omare in
ne vedo se prav odločiti, s čim bi se igrali. Bolje se
počutijo tisti otroci, ki nimajo toliko igračk. Tem ni
treba dolgo oklevati, s čim bi se igrali in se takoj
pričnejo igrati.

Danes otroci pogosto dobivajo na kupe igračk od
tet, stricev, babic, prijateljev in staršev. Vendar ni
treba, da ima otrok vse te igrače v svojem kotičku.
Izberimo najboljše, najljubše igračke, druge pa
shranimo za nekaj časa. Postopoma jih otroku za¬
menjajmo! Zanimivo pa je, da ima vsak otrok svo-

16

je priljubljene igračke. Teh seveda ne dovoli za¬
menjati.

Ne silimo otroka, da spreminja igro

Današnji moderni človek ima rad hitre spre¬
membe. Tudi z otroci smo takšni. Neprestano za¬
htevamo, naj menja igralno dejavnost. Toda naš
otrok se zelo veseli, če je iznašel kakšno novo igro
in tudi vztraja pri njej. Hoče se pač do »sitega«
naigrati. Zato ga pustimo, da se po svoje igra. Ta¬
ko mu je pač všeč.

Ne silimo otroka, če je počasen

Otroci imajo pri igri svoj tempo. Ne bodimo ne¬
učakani! Če bomo otroka v njegovi igri dobro opa¬
zovali, bomo hitro ugotovili, ali se dolgočasi ali pa
kaj premišljuje.

Pustimo, da otrok sam nekaj poskuša

Zelo radi otroke pri igri popravljamo. Na primer:
»Ne smeš dati velike kocke na majhno.« Zakaj je
to potrebno? Otrok naj sam po principu poskuša¬
nja in zmote pride do tega, kaj je prav in kaj ni.
Otroci želijo sami marsikaj odkriti. Vedeti moramo,
da otroci uporabljajo svojo logiko. Pomagajmo
otroku samo takrat, če postane nesrečen, ko se mu
stolp kock venomer podira!

Ne dopolnjujmo otroka

Mnogi starši mislijo, da morajo nujno otroku po¬
kazati, če manjkajo njegovi hišici okna ali vrata.
Bojijo se, da se otrok, če ga ne bodo na to opozo¬
rili, ne bo dobro razvil. Toda otrok, ki ga »kritizi¬
ramo in popravljamo«, čuti, da smo z njim neza¬
dovoljni. Naše nezadovoljstvo ga bo samo utesnilo

17

in občutil bo, da smo z njim nezadovoljni. Tudi sam
bo izgubil lahko zaupanje vase. Včasih je prav tu¬
kaj iskati vzroke za poznejše »tega pa ne znam».
Ni dobro, če otroke preveč hvalimo, prav tako pa
tudi ni dobro, če jim ne damo vsaj skromnega pri¬
znanja za njihove »igralne stvaritve«.

Ne popravljajmo otrokove igre

»Tonček, tega nisi dobro naredil! Poglej, jaz ti
bom pokazala, kako je to treba narediti!«

In mati podre hišico iz kock in poskuša otroka
bolje naučiti. In kako reagirajo otroci na tak ma¬
terin pouk? Nekateri razmečejo kocke na vse stra¬
ni, drugi pa razočarano ogledujejo mater. In po¬
gosto taki otroci nimajo več poguma, da bi kaj sami
naredili. In tako se zgodi, da se ne igrajo več sami.
Kadar se spravijo k igri in igračkam, vedno pro¬
sijo starše: »Atek, ti mi napravi hišico, mamica,
ti mi sešij oblekco za punčko, ti znaš bolje kot jaz.«
In tako ravnanje staršev hromi otrokovo samostoj¬
nost, hromi otrokov razvoj k socialni zrelosti. Bolje
je, da zgradi otrok hišico pomanjkljivo, a samo¬
stojno, kot da se »igrajo« odrasli namesto njega.

Spoštujmo otrokovo igro!

Za vsakega normalno telesno in duševno razvi¬
tega otroka je igra to, kar za nas odrasle delo. To¬
rej je igra za otroka nekaj zelo pomembnega. Če
je s svojimi igračkami nekaj napravil, če je s svo¬
jimi igračkami nekaj zgradil, išče nekoga, ki mu
naj da za to priznanje. Otrok torej rabi za svojo
igro potrditev in priznanje okolja, v katerem živi.
Otrok bo presrečen, če si njegove igralne stvaritve
ogledamo, jih pohvalimo in dovolimo, da nam jih
objasni. In otrok rabi za svoj razvoj, predvsem pa

18

za razvoj svoje igralne dejavnosti, nekaj hrabrilnih
besed.

Pustimo, naj se otrok sam igra

Pomagajmo otrdku pri igri čimmanj! Otrok naj
z igračami sam poskuša razne igralne možnosti. Po¬
magajmo mu le takrat, če to sam želi! Fantek npr.
prosi mater, naj mu da široko deščico, na katero
postavi svoje vojake. In ko da mati otroku za¬
želeno deščico, se že igra dalje.

Ne pozabimo, da otrok pri svoji igri rabi
tudi igralne tovariše

Poprej smo omenili, da se mora otrok sam igrati.
Toda po drugem letu in pol ali s tretjim letom pa
se mora otrok že igrati s svojimi sovrstniki. Ko se
tako igra z otroki, se nauči igraje razvijati svoje
socialne odnose.

A ni tako preprosto, da se nauči otrok igrati v
družbi z drugimi otroki. Najtežje je to za edinčke,
saj le-ti niso navajeni, da bi delili igračke ali pa
igralni prostor z drugimi otroki. Kolikokrat pride v
taki otroški skupinici do pretepa, joka in še do
marsičesa!

Kako naj starši ukrepajo v takih situacijah, ko se
jim otrok pritoži zoper svoje igralne tovariše? Na¬
pak ravnajo tisti starši, ki »potegnejo« s svojim
otrokom. Najbolje bo, če bodo otroka zadržali za ne¬
kaj časa, da se bo igral sam. Kaj hitro bo spoznal,
da je med njegovimi prijateljčki lepše. Otrok se
bo staršem vedno redkeje pritoževal zaradi svojih
prijateljčkov. Naučil pa se bo, da se mora kdaj tudi
podrediti drugim otrokom.

Napak je, kot mislijo mnogi starši, da lahko brat¬
je in sestrice »prebijejo« brez igralnih prijateljev.
Tudi njih skupna igra ne more nadomestiti pozi¬
tivne strani igre z drugimi otroki zunaj doma.

19

Če se naš otrok igra, si zapomnimo naslednje!

Ne silimo v otroka!

Ne motimo in ne kritizirajmo ga, pomagajmo mu!

Bodimo pa vedno v njegovi bližini! Pokažimo za¬
nimanje za njegovo igro in dajmo mu tudi naše
priznanje!

Predvsem pa uredimo v našem stanovanju skro¬
men kotiček za njegovo igro, vzemimo si za otroka
čas in dajmo mu tudi nekaj, s čimer se bo igral.
Otrok se ne more igrati z »ničimer«. Otrok za svo¬
jo igro nujno potrebuje igračke.

)

20

OTROKOVA IGRA IN ODRASLI

Ko se otrok igra, živi v svojem svetu, ki ga pa mi
odrasli pogosto težko razumemo. Ne moremo ver¬
jeti, kako se lahko otrok ure in ure pogovarja s
svojo punčko, jo ljubkuje in celo hrani. Strmimo
nad tem, kako otrok v vsak mrtev predmet vdahne
življenje. Poleno mu služi kot vlak, kot kos čoko¬
lade in predmet, s katerim zida ali pa se brani pred
otroki. Res je, da otrok zna vse iz vsega narediti.

Ko odrasli opazujemo otroke pri igri, vidimo, ka¬
ko so naši nebogljeni malčki med svojimi igračkami
veliki, samostojni, močni, odgovorni in vztrajni.
Otrok je naenkrat skrbna mamica svoji punčki,
fantek resen šofer svojemu avtomobilčku, ki ga
ovije s časopisnim papirjem in ga na mah spremeni
v vsemirsko raketo. In že je sam kozmonavt, ki res¬
no pred nami premaguje sanjske daljave. Igrače,
ki mu jih dajemo, mu pomagajo razvijati topla in
zamotana človeška čustva — ljubezen, nežnost in
prijateljstvo.

S primernimi igračkami tudi uresničujemo pri
otroku naše vzgojne cilje — igra in igračke pa ima-

21

jo pomembno nalogo pri vsestranskem razvoju otro¬
kove osebnosti.

In kakšen naj bo odnos staršev in drugih odraslih
do otrokove igre?

Otrokovo igro moramo spoštovati...

Otroku omogočimo za igro prostor ...

Dati mu moramo igrače, ki ustrezajo njegovi raz¬
vojni stopnji...

Otrok naj se igra svobodno ... Pokažimo zanima¬
nje za njegove igre! Če pa se otrok v igri pretirano
zaigra, tu mislimo na pretirano skakanje z vrvico
ali podobno, kar bi mu lahko z zdravstvenega vi¬
dika škodovalo, ga moramo odrasli pametno pre¬
usmeriti ...

Odrasli pomagamo pri igri otroku tudi tedaj, če
mu razložimo pravila kake nove igre, ko jih otrok
sam ne more razumeti, ali pa da mu objasnimo upo¬
rabnost kakšne nove igračke ...

Otrok čuti tudi v igri potrebo po avtoriteti od¬
raslih. Pretirana svoboda dela otroka negotovega ...

Odrasli se moramo tudi spoprijazniti s hrupom
in neredom, ki ga često povzroča otrokova igra. Se¬
veda pa je potrebno otroka v tem pametno omeje¬
vati. Že zgodaj je otroka potrebno navaditi, da po¬
spravi igračke. To mu bo postala navada in spri¬
jaznil se bo s pravili, ki jih določa svet odraslih.

Ne dovolimo, da se otrok med jedjo igra ali pa da
se igra s hrano. Pogosto vidimo, kako starši pred
otrokov krožnik položijo vrsto igrač, samo »da bi
otrok vse pojedel«. Tako ravnanje odraslih ni v
prid otrokovi vzgoji.

22

TA OTROK PA SE NI IGRAL
(Opazovanja iz svetovalnice)

V tem poglavju bi rada opisala nekaj otrok, ki
niso imeli igračk in se niso igrali ali pa so imeli
preveč igrač. Primere bom vzela iz svoje prakse.

Dnevno se srečujem z otroki, ki kažejo razne
motnje in težave v svojem telesnem in duševnem
razvoju.

Mati, ki pride z otrokom v svetovalnico, pove, da
se ji njen otrok zdi drugačen kot drugi otroci, pre¬
več je poreden, ni dostopen ne za lepo ne za grdo
besedo, ne kazen, ne nagrada ga ne spremeni. Uni¬
čevalen je, jezikav, skratka, ni ga moč vzgajati.
Ali pa je spet preveč plašen, bojazljiv, se kar noče
odtrgati od matere, moči še posteljo, ko bi moral
že biti suh, tako čudno občutljiv je in zamerljiv.

Takšne in podobne so navadno uvodne besede
staršev, ki iščejo pomoči za otroka v naši sveto¬
valnici. Poleg zdravniških pregledov in psiholoških
preizkusov uporabimo enega izmed dragocenih pri-

23

pomočkov za spoznavanje otroka, in sicer opazu¬
jemo ga v igri.

Že v prejšnjih poglavjih smo omenili, da je igra
glavna vsebina otrokovega življenja in da se v
njej zrcali tudi otrokova duševnost. In tako ob
skrbnem opazovanju otroka v igri in med igračami
kaj kmalu ugotovimo, da je otrok v čustveni stiski.
Porednost, nemirnost, občutljivost in še razne dru¬
ge oblike otrokovega obnašanja, ki jih navaja mati,
so največkrat le znaki, s katerimi otrok okolici
označuje svojo čustveno stisko, iz katere išče izhod
in opozarja nase.

Otrok, ki ima preveč igračk

V svetovalnico pride mati s šestletnim Matjažem.
Vznemirja jo predvsem to, da deček ni nikjer vztra¬
jen. Vsega se hitro naveliča, pa naj mu da še toliko
zanimivih igračk. Mati ob koncu razgovora s psi¬
hologom še pripomni: »Veste, naš Matjaž ima vsega
dovolj. Nihče v vsej soseski nima toliko igračk kot
Matjažek. Z očetom naju je strah, kako bo s fantom
v šoli. Brala sem nekje, da so otroci, ki so v pred¬
šolskem obdobju pri igri vztrajni, takšni tudi pri
šolskem delu.«

Vsi psihološki preskusi so pokazali, da je Matja¬
žek duševno svoji starosti primerno razvit. Vendar
je vse naloge reševal malomarno in nevztrajno. Za
sodelovanje ga je bilo potrebno neprestano spod¬
bujati.

Ko sem ga opazovala pri igri, sem takoj ugoto¬
vila, da se z nobeno igračo ne zadovolji. S police
je jemal igračo za igračo, vsako pogledal in pri¬
pomnil: »Teta, tudi jaz imam take igrače doma, daj
mi nekaj drugega, nekaj novega!« In vse igračke,
ki jih premore naša igralnica, in teh ni malo, je
imel Matjažek tudi doma. Z igračami je bil tako
prenasičen, da ni imel več veselja niti potrebe za

24

igro. Starši so mu vsak dan prinašali nove, ki jih je
samo kopičil-in ni imel niti možnosti, da bi se z
njimi igral.

Prenasičenost z igračami vodi otroka v ravno¬
dušnost, ki se pa pogosto na zunaj izraža v pre¬
majhni vztrajnosti.

Otrokova mati je pri prvem razgovoru s psiholo¬
gom težko doumela, da bi bil to lahko eden izmed
glavnih vzrokov otrokovega obnašanja. Nato je pa
ob drugem obisku še dodala, da je bil otrok prav
tako obložen z igračami v najnežnejšem obdobju.
Samo da je imela mir, »da se je zaposlil«, je polo¬
žila v košek, kasneje pa v stajico celo skladovnico
igračk. Otrok se je takega načina igre navadil že
zelo zgodaj in tako ni mogla biti ustrezno zadovo¬
ljena njegova potreba po igri.

In kako sedaj ravnati? Morda je res malce kasno,
ker si je otrok že dodobra izoblikoval ustrezne na¬
vade. Toda materi smo svetovali, naj otroka edinč-
ka da v vrtec, kjer bo deležen organizirane indivi¬
dualne in kolektivne igre, doma pa naj pospravi vse
igračke v zabojčke, otroku pa pusti za nekaj časa
samo eno, ki ima največ igralnih možnosti, s katero
lahko marsikaj naredi. Na primer lego sistem, s
katerim lahko otrok gradi hiše, mostove, sestavlja
pohištvo in podobno.

Le čemu igrače, naj raje dela!

V  svetovalnico je pripeljal oče na priporočilo
otroškega zdravnika petletno punčko. Doma imajo
starši kmetijo in ob vsem tem veliko dela. Na svo¬
je otroke so navezani, vendar jim za njihovo vzgojo
ostane le malo časa. Punčka je le s težavo držala
svinčnik v rokah, prstke je imela popolnoma trde.
K očetu se je stiskala plašno in boječe. Zdravnik je
ugotovil, da je otrokova motorika popolnoma v re-

25

du. Tudi oče je povedal, da otrok, čeprav mu je šele
pet let, veliko pomaga pri domačem delu: nakrmi
zajčke, piščance, prinese vodo in polena, pomete,
pospravi, nese k sosedu mleko. Če pa mu dado v
roko svinčnik ali barvice, pa komaj in zelo nerodno
drži ta mali predmet v svojih rokah.

Prav tako boječa je bila v igralnici pri igračkah.
Le od daleč jih je opazovala z velikim začudenjem.
In tudi ko sem otroka opozorila, da se lahko igra
po mili volji, ni vedel z igračami kaj početi. V raz¬
govoru z očetom sem izvedela, da deklica v svojem
življenju ni imela igračk, razen nekaj tistih pri¬
ložnostnih, ki si jih je sama naredila. Starši niso
imeli za potrebno otroku dati igračke. Menili so,
da so tudi sami zrasli brez igračk.

»Kaj bi se otrok igral,« je pripomnil oče, »delati
naj se zgodaj nauči, da bo prej koristen pri hiši.«
Tako modrovanje je otroku samo škodovalo.

Otrok si z igračkami, in sicer od prve ropotuljice
do kock in drugih bolj kompliciranih igračk,
razvija finejše mišice in njegove ročke postanejo
spretne za najbolj komplicirano držo, kot je drža¬
nje svinčnika. Takih otrok, kot je bila ta punčka,
srečujemo veliko pri našem delu.

Bilo je celo nekaj primerov, ko sem staršem za
normalen otrokov razvoj svetovala igračke, pa so
mi odgovorili: »Kaj pa mislite, igračka je vendar
luksus. Na dolg — oziroma odplačevanje imamo te¬
levizor, avtomobil, a igračk za otroka ne moremo
kupiti.« Komentar, za ta primer ni potreben!

Z igračko se mora otrok igrati

Tonko je pripeljala mati v svetovalnico zato, ker
je plašna. Ima 4 leta. Mati je povedala, da dekletce
doma najraje sedi v kotu. Tudi za igračke se ne
zmeni. In ko vprašam mater, kakšne igračke ima
doma otrok, pove, da ji je kupila lepo, veliko

26

punčko. Punčka ima lase, joka in ima lepo, močno
nabrano svileno oblekico, je pa skoraj tako velika
kot Tonka. »Veste, postavila sem jo na posteljo ta¬
ko, da jo otrok lahko gleda. Punčko imamo za okras
v naši spalnici.Drugih igračk pa Tonka nima.
Mati ji je res kupila naj dražjo in za mater naj-
lepšo igračo, a otroku ne pomeni nič. Otrok se z
igračo mora igrati, če hočemo, da bo z njo zado¬
voljil svoje potrebe po igri.

Mati je po vsej verjetnosti kupila punčki takšno
igračko, ki je njej všeč, in mislila, če otrok igračko
samo gleda, da je s tem že zadovoljen. Otroku bi
morala kupiti takšno igračo, s katero bi lahko tudi
nekaj počenjal.

Naš fantek vse razbije

Dveletnega Mihca so tudi pripeljali k nam. Mati
se huduje, da otrok vse razbije, kar dobi v roke.
Pred tednom je oče prinesel domov električni vlak,
ki pa ga je Mihec takoj razstavil in razbil ob ka¬
menju. Ker so starši mislili, da je tako otrokovo
početje nekaj nezaslišanega, so ga peljali v sveto¬
valnico. Zatrjevali so, da je njihov Mihec »živčen«.
V igralnici se je otrok hitro sprostil. Vse je že go¬
voril. Dala sem mu kocke in z njimi je spretno
gradil hišice. Največje veselje pa je imel z lopatko
in kanglico. Pri majhnem sobnem peskovniku je
počepnil in delal potičke in hribčke.

Lopatka, kanglica in kocke so za dve leti starega
otroka. Z električnim vlakom zares nima kaj po¬
četi. Po svoje ga pač spremeni v palico ali lopatko.

Otroku moramo na raznih razvojnih stopnjah da¬
jati ustrezne igračke. In izbira ni vselej lahka.
O tem se bomo pogovorili v enem izmed nasled¬
njih poglavij.

27

Mene pa atek nima rad

Franci je prišel v našo posvetovalnico zato, ker
moči posteljo. Zdravnik je ugotovil, da je otrok po¬
polnoma zdrav. Ko smo mater podrobneje vprašali
o družini, je povedala, da je Francijev oče takoj,
ko je zvedel, da pričakuje otroka, odšel neznano
kam. Pred dvema letoma pa se je poročila z drugim
moškim. Francija je imel rad. A ko se je rodil nje¬
gov otrok, se za Francija ni več zmenil.

Takoj po rojstvu polbratca — bilo mu je pet
let — je pričel ponovno močiti v posteljo in ob¬
časno tudi mazati hlačke.

In kaj je pokazal Franci v svoji igri? Na mizi je
z igračkami ponazoril pravcato gledališče. Na eni
strani je postavil moškega, ki drži v naročju do¬
jenčka in ga pestuje. Očeta je ogradil z visoko
ograjo, skozi katero gleda fantek. Ko sem ga vpra¬
šala, kaj je naredil, je takole povedal: »Tam sta
ata in Jožko. Drži ga v roki in ga pestuje. Tam,«
je pokazal na fantka za ograjo, »pa sem jaz.« Prav
tako je tudi v njegovi družini. Očim ljubkuje samo
polbratca. Za Francija se ne zmeni. Med njima je
visok zid, kar otrok močno občuti. Očetu se zaradi
svoje nemoči ne more upreti. Morda se želi nare¬
diti tudi tako majhnega, kot je polbratec, in se za¬
radi tega pomoči. Ali pa se počuti zaradi velikega
prepada med njim in očimom zelo nesrečen in se
»razjoče skozi mehurček«.

In tako se marsikateri otrok preko igre, ki je naj¬
boljša resnica, izpove. Igra je torej za otroka ena
izmed najučinkovitejših poti, da sam sebe razkrije,
da razodene svoje želje, svoje stiske in razne druge
težave.

Otrok je drugačen

Jurček ima tri leta. Po zdravnikovem mnenju je
telesno zdrav. Starše pa skrbi, ker tako slabo go-

28

vori. Če ga primerjajo z enako starimi sovrstniki,
vidijo, da ni tako samostojen kot oni.

Psiholog pa je ugotovil, da je otrok zaostal v svo¬
jem duševnem razvoju za leto in pol. Zanimivo ga
je bilo opazovatPtudi pri igri. Ko je izbiral igrače,
je segal po takih, ki jih uporabljajo otroci od enega
leta do enega leta in pol. Poseben užitek je imel ob
tem, da mu je psiholog pobiral igračke, ki jih je
metal skozi špranjico stolčka. Kocke ni postavljal
drugo vrh druge, marveč se je veselil le njih ro¬
pota. Med kockami je izbiral zveneče in jih z užit¬
kom stresal. Igrače je potem kar brez smisla po¬
lagal na kup. Izurjen psiholog lahko torej med opa¬
zovanjem otroka pri igri ugotovi, na kateri stopnji
duševnega razvoja je približno otrok.

29

V IGRI SE OTROK PRIPRAVLJA
ZA ŽIVLJENJE

V prvih življenjskih letih se otrokova vzgoja sko¬
raj ujema s pravilno zaposlitvijo — to je z njegovo
igro. Igra ima velik pomen za celoten otrokov raz¬
voj. Otrok, ki se iz kakršnih koli vzrokov ni igral
ali se ni mogel, je nervozen in razdražljiv.

Igra že zelo zgodaj pripravlja otroka na življenje
v družbi. V igri se otrok nauči, da sodeluje z dru¬
gimi, da se jim podreja, da sprejema razna navo¬
dila ali nasvete ali pa tudi da jih daje. Znano je,
to so potrdila razna raziskovanja, da postane otrok,
ki ga ovirajo starši pri igri z drugimi otroki, se¬
bičen, nepotrpežljiv in pogosto tudi nesocialen.

Preko igračk spoznava otrok tudi svet okoli sebe.
S prijemanjem in drugimi načini igranja spozna
razne oblike, razsežnosti, material, spozna, kaj je
raskavo, gladko, okroglo in podobno. Otrok se na
ta način mnogo nauči. Lahko rečemo, da je na tak
način pridobljeno znanje skoraj bolj trdno in traj¬
no kot tisto, ki ga otrok kasneje pridobi v šoli. Te

31

prve izkušnje, ki jih pridobiva otrok v zgodnjem
otroštvu, ostanejo pomembne vse življenje.

V igri se nauči otrok tudi upoštevati pravila, na¬
uči se spoštovati soigralca. Če se hoče z drugimi
otroki uspešno igrati, jim mora biti dober tovariš.
Otrok se na tak način igraje nauči, kakšen mora
biti med ljudmi in z njimi.

Pomen igre za razvoj otrokove osebnosti je ogro¬
men. Ne samo, kar zadeva njegove telesne zmož¬
nosti, temveč tudi za moralni in socialni razvoj.
Igra torej pripravlja otroka za življenje, da se lah¬
ko kot polnovreden človek uvrsti v človeško skup¬
nost. Zato je v naslednjem izreku veliko resnice:

»Tak kot majhen otrok pri igri je šolar pri uče¬
nju in odrasel človek pri delu.«

32

OTROKOVA IGRA V RAZNIH
RAZVOJNIH OBDOBJIH

V razvoju otrokove osebnosti igra in igračke ve¬
liko pomenijo, ker omogočajo otroku raznovrstne
aktivnosti, iz katerih se razvijajo otrokove duševne
in telesne zmogljivosti. Igra prinaša v otrokov svet
tudi veselje in zadovoljstvo in mu ga na tak način
lepša.

S tega vidika je potrebno, da si na kratko ogle¬
damo otrokovo igro v raznih razvojnih obdobjih,
kako mu igra z igračami pomaga pri razvoju nje¬
gove osebnosti.

Zelo je pomembno, kdaj otrok dobi prvo igračko
v roke. Če dobi igračko prezgodaj, se ne more z njo
ustrezno igrati, če pa jo dobi v roke z zakasnitvijo,
mu igračka ne zbuja zanimanja, ker jo je prerasel.
Zanimivo pa je tudi, da se otrok z istimi igračkami
v raznih razvojnih obdobjih drugače igra. Vzemimo
za primer samo žogo! V starosti. 11 mesecev jo bo
otrok metal iz stajice, brž ko se mu bo približala
mati, s 16 meseci jo bo ob svojih prvih trdnih ko¬
rakih še neprestano valil po sobi. Ne bo je znal

33

uloviti, če mu jo bomo vrgli. Z 20 meseci pa bo že
spretno posnemal kotaljenje ali pa brcanje. Šele
v drugem letu in pol bo žogo ulovil, v tretjem leta
je normalno razvit otrok sposoben preproste ko¬
lektivne igre z žogo itd.

Mnogi postavljajo tudi vprašanje, če so razlike v
igri in v izbiri igračk med dečki in deklicami? Ne¬
kateri menijo, da pri dečkih in deklicah do 10. leta.
ni razlike v zanimanju za igre in igračke, drugi
pa zopet mislijo, da se že v predšolskem obdobju
kaže različno zanimanje zanje.

Mislim, da je v obeh stališčih nekaj resnice. Zato*
je tudi nepravilno, da starši oskrbujejo deklice sa¬
mo s tipičnimi igračkami za deklice, a fantke z.
igračkami za fantke.

Saj nam je vsem staršem znano, da si otrok san
mnogokrat zaželi igračko, o kateri mislimo, da ni
primerna za njegov spol. Na ta način pač izraža
neko svojo notranjo potrebo, ki je mnogokrat po¬
gojena po okolju, njegovi lastni aktivnosti in kon¬
stituciji. Čeprav bomo v kasnejšem poglavju raz¬
ložili, kakšne igračke so potrebne otroku na razni,
razvojni stopnji njegove starosti, mislim, da je tudi
nujno upoštevati otrokovo individualnost. Igra in.
igračke imajo za otrokov razvoj tudi pomembno-
vzgojno vrednost: otroka seznanjajo s svetom, ki ga
obdaja, učijo ga posnemati, z igro in igračkami se
nauči raznih spretnosti, razvija in utrjuje določene
delovne navade.-Z igro in igračkami se nauči pri¬
dobivati prve barvne vtise. Otrok dojema barve že
zelo zgodaj, prepoznavati pa jih začne šele v tre¬
tjem letu.

Igra in igračke tudi pozitivno vplivajo na otro¬
kovo osebnost, kadar mora ob igrači tudi ustvarjati
in kadar pomaga igračka oblikovati njegovo pred¬
stavo o lepoti.

34

Na kratko si bomo ogledali otrokovo igro v sta¬
rosti od 1. do 7. leta, od 7. do 11. leta in od 11. do
15. leta. Morda bo ta razdelitev koga motila, vendar
sem jo upoštevala zaradi tega, ker je otrokova igra
v predšolskem obdobju najpomembnejša aktivnost
in igračka njeno edino sredstvo.

V starosti od 7. do 11. leta pa mora otrok poraz¬
deliti svoj čas med učenjem in razvedrilom oziroma
med šolsko knjigo in igračo. V kasnejšem razvoj¬
nem obdobju, to je od 11. do 15 .leta, pa ima otrok
toliko obveznosti v šoli, do doma, v raznih otroških
organizacijah in podobno, da mu ostaja za igro le
malo časa.

Otrokova igra v starosti od 1. do  7. leta

To obdobje je na razvojni poti k zreli osebnosti
eno izmed najpomembnejših. Vse to, kar se otrok
tedaj nauči, kar si otrok v tem obdobju pridobi,
deluje na celoten razvoj njegove osebnosti.

Prva otrokova igra so impulzivni gibi, lahko re¬
čemo brez sodelovanja njegove zavesti. Te otrokove
kretnje so popolnoma nekoordinirane, to je brez
cilja, a so za otroka zelo koristne, saj na ta način
razvija svoje mišice in telesno moč. Tako se otro¬
kov organizem pripravlja za bodoče f unkcije . Te
impulzivne kretnje otrokovega telesa so prva otro¬
kova igra. In otrokovo celo telo je njegova prva
igračka.

V tretjem mesecu si prične normalno razvit otrok
ogledovati roke. Psihologi mislijo, da je to prvi
znak normalnega duševnega razvoja. In pri vseh
duševno prizadetih otrocih, če zasledujemo njihov
razvoj, opazimo, da so si rokice pričeli ogledovati
zelo pozno.

Od 2. do 4. meseca pa otrok postopoma dokaj in¬
tenzivno reagira na zvočne in vidne dražljaje. Zvok,
oziroma njegov izvor, pa ne sme biti premočan, ker

35

je lahko za otroka zelo neugoden. Otrok nanj re¬
agira samo z gibi. Od drugega meseca dalje dojen¬
ček že dokaj aktivno opazuje svojo okolico. Tako
otrokovo opazovanje, ki pa je za to starost »zna¬
čilno«, pomaga razvoju očesnih mišic, koordinaciji
in akomodaciji oči, ob tem pa otrok doživlja ugodje
in neugodje. Da to potrdim s svojega izkustvenega
vidika, bi navedla zanimiv primer. V neki otroški
bolnišnici so bili dojenčki od drugega do petega
meseca zelo nemirni. Seveda je temu botrovala bo¬
lezen, mi pa smo tudi ugotovili, da so brez zanima¬
nja »pasli« očke na belem stropu. Za drugo skupino
enako starih otrok pa smo na strop narisali barvne,
med seboj se prepletajoče geometrijske like. Otroci,
ki so lahko na stropu opazovali figurice, so na mah
postali bolj umirjeni kol; tisti, ki so svoje očke
»pasli« samo na beli ploskvi.

Konec tretjega meseca je otrok toliko razvit, da
čuti močno potrebo, da prime najbližji predmet v
svoji okolici. Prime npr. trakce svoje kapice, po¬
vleče odejico ipd. S takšnim prijemanjem si otrok
že v tem obdobju pridobi nekakšna izkustva o pred¬
metih, si krepi mišice na roki, vadi ročno spretnost
in razvija motoriko.

Od 6. do 12. meseca se otrok že bolj odziva raz¬
nim slušnim in vidnim vtisom. Vendar pa še vedno
pogosto prijema razne predmete oziroma igračke,
ki mu jih položimo v košek, kasneje v stajico. V
prejšnjih mesecih se je otrok predmeta samo do¬
taknil, v tem obdobju ga pa že dokaj spretno nosi
v usta. Z ropotuljico si pogosto drgne tudi dlesne.
Če je nima, uporabi prstek. V tej starosti poženejo
tudi prvi zobki. Z ropotuljico otrok že udarja ob
košek ali posteljo. Ko to dela, daje od sebe že gla¬
sove a, a, ali be, be. Centralni živčni sistem dosega
v tem obdobju specifičen razvoj in otrok se že po¬
časi spravlja v sedeči položaj, nato se poskuša pla-

36

žiti po vseh štirih, ob koncu 12. meseca se ob opori
postavlja na noge. V tem razvoju od sedenja k po¬
končni hoji se vidno širi tudi otrokovo obzorje.
Otrok v tem obdobju že steguje roke po predmetih,
ki ga obdajajo, zanimajo ga predvsem pisani in
živo barvani predmeti.

Otroka v tem času tudi vse zanima, kar se
dogaja okoli njega.

Od 7. do 8. meseca ima otrok najraje samo eno
igračko, npr. gumijasto mucko, punčko, od 9. do
10. meseca pa vzame že v vsako roko po eno igrač¬
ko. Dobro že drži na primer v vsaki roki zvočno
kocko in ju drgne drugo ob drugo ali pa poskuša
udarjati z drugo na drugo. Otrok se v prvem letu
nauči drže, mahanja, metanja in udarjanja. Konec
prvega leta opazimo, da postaja tudi pozoren na to,
kaj se s predmetom dogaja. V starosti 11. mesecev
se npr. najraje igra tako, da predmet vrže iz sta¬
jice, nato pa vneto opazuje, kaj se z njim dogaja.
To je tudi prva socialna igra. A starši otroka na¬
pačno razumejo. Ne meče igračk iz stajice zaradi
kakšne objestnosti, marveč zaradi tega, ker se ve¬
seli, da mu predmet pobirajo in uživa, kako se
predmet kotali in ropoče ali pa razletava. Otrok v
tem obdobju hitro najde predmete, ki delajo ropot.
Če nima drugega, pa ob koncu prvega leta z užitkom
razbija z žličko po skodelici.

Dojenček se rad igra, ko se naje, pozneje pa je
rad nekaj časa sam pri igri, ko se zbudi. Če ga
dobro opazujemo, vidimo, da si rad deva tudi kaj
na glavo, npr. kapico, posodico, ali pa se igra z
vezalkami copatk, ko leži oblečen in obut na hrbtu.
V užitkih pri igri, ki se pri otroku izražajo že na
obrazu, se kaže tudi pozitivna čustvena obarvanost
dojenčkovega obdobja. Pri dojenčku zaživi v igri
predvsem tista dejavnost, ki je otroku nova, ki šele
nastaja. Prav to pa je tisto, kar daje igri pomen za

37

oblikovanje mnogih spretnosti, navad in lastnosti.

Proti koncu prvega leta se začno v igri razvijati
tudi začetki mišljenja. Otrok išče in odkriva zveze
med predmeti. Pri igri mu je tudi prijetno in se
v njej tudi uči. Igra je v tem obdobju za otroka
prav toliko pomembna kot spanje in hranjenje. In
prav zaradi tega je potrebno otroku posvečati veliko
pozornosti, imeti pa tudi morajo priložnost za igro.

Otrok se tudi proti koncu prvega leta rad kopa.
Voda ugodno deluje na njegove občutke, poleg tega
pa kopanje v banjici omogoča otroku mnoge igre.
Seveda se ne sme to kopanje spremeniti v igro,
toda igračke, ki mu jih od časa do časa damo v
vodo, mu prinašajo mnogo veselja in tudi nove iz¬
kušnje.

Otrokova igra od 12. do 18. meseca

Do prvega leta se otrok igra s predmeti, ki mu
jih dado odrasli. Toda ko s plezanjem in kasneje s
hojo pridobiva večji življenjski prostor, se bliža z
rokico tudi tistim predmetom, ki jih samo gleda.
Vse hoče tudi takoj prijeti. Če opazujemo otroka v
tem obdobju, imamo občutek, kot da bi imel »očke
na koncu prstkov«. Strokovnjaki temu pravijo mo¬
torni interes. Z naj večjim užitkom otrok v svojem
neposrednem okolju opazuje predvsem tisto, kar se
giblje, suče ali pa vrti. Npr. mlinček za kavo, stroj
za šivanje, pisalni stroj, pralni stroj, sipanje moke,
na ulici avtomobile, mucke in kužke. Ta interes je
v tem obdobju pri normalno razvitem otroku tako
močan, da tudi lepa igrača nima ob njem prave
vrednosti.

Tudi otrok sam je zelo aktiven. Na vseh koncih
in krajih ga je polno. Zaletava se iz enega konca v
drugega in ne more biti niti minute brez nadzor¬
stva. Razne predmete in igračke rad razmetuje ali
pa jih prenaša iz enega prostora v drugega. Z užit-

38

kom vleče predmete, in če za to nima vozička, vle¬
če na vezalki svoj ali očetov čevelj. Na sprehodu
potiska svoj voziček-in tudi, če je še tako utrujen, se
noče peljati. S tako igro si otrok utrjuje telesne
mišice, s prijemanjem pa uri ročno spretnost.

Razen za gibanje je pri otroku v tem obdobju
tudi zelo značilen interes za zvoke. Uživa nad vsem
kar ropota in še sam z raznimi predmeti dela ropot.

Med 13; in 17. mesecem opazimo pri otroku že prve
poskuse kon struiran ja. Če mu damo kocke, ki jih
je do sedaj samo gledal ali pa tolkel z drugo ob
drugo, jih metal iz stajice, sedaj že poskuša po¬
ložiti drugo na drugo. Ko se neha igrati, že lahko
zahtevamo, da spravi kocke v vrečico. Poskusi so
pokazali, da za vlaganje v škatlico nima otrok še
dovolj razvite pozornosti, v vrečico ali košek pa jih
lahko kar zmeče.

Otrok si v tem obdobju tudi spontano pridobi
•veliko vtisov. Na primer ko mu mati poje pesmico,
se pričenja gugati, ko sliši glasbo, pričenia plesati.

V tem obdobju tudi rad opazuje slikanice, ki.po¬
nazarjajo samo en predmet. Prepoznava jih in po
svoje imenuje. Pes je na primer hov, hov, mucka
mijav, mijav. Prinese pa že materi ali očetu copate,
•ve, da se je potrebno umiti, ljubkuje svojega me¬
dveda, mu da jesti, ga posadi na kahlico itd. Otrok
pa se v tem obdobju najraje igra sam. Igrač noče z
nikomer deliti. Vendar je vztrajnost pri igri krat¬
kotrajna. V roke npr. vzame mucko, jo malo »po-
■crklja«, nato teče k medvedku, naredi z njim prav
tako in že poskuša nekaj novega.

Opazovanja so pokazala, da se otrok najraje igra
predpoldne, popoldne samo sili na sprehod, na ve¬
čer pa se hoče udeleževati življenja odraslih.

Težko je otroku v tem obdobju, ko mora pre¬
trgati igralno situacijo, na primer zaradi počitka ali
hranjenja. Predvsem je to težko na večer. Da pre-

39

nese del igre s seboj v posteljo, si vzame ljubko
igračko. Kar pustimo to navado otroku, se bo pač
ob svoji mehki mucki ali pa medvedu počutil še
bolj varnega in bo mirno zaspal.

Sedaj tudi nihče ničesar ne reče, če vzame otrok
igračko v posteljo tudi v bolnišnici. Iz mentalno-
higienskih vzrokov celo priporočajo, naj vzame
otrok v bolnišnico tisto, kar mu je doma naj ljubše.

Otrokova igra od 18. meseca do tretjega leta

V tem obdobju dosega otrok nagel telesni in du¬
ševni razvoj. Spretno teka po prostoru, si ogleduje
predmete in tudi malce nase pazi pred raznimi ovi¬
rami. Vse hoče videti i n otipa ti. Dviga se povsod,
kjerkoli le more kaj doseči: na stole, na posteljo,
nočno omarico itd. Zato so mamice v tem obdobju
z otrokom najraje zunaj in na igrišču. Tam je ve¬
liko takih naprav, da otrok lahko pleza in se guga.

Vse te igre zelo ugodno delujejo na otroka in mu
povzročajo izredno veselje. Otrok postaja tudi bolj
pozoren na svojo okolico, bolj spreten in iznajdljiv.
Najraje pa je zunaj v naravi. Tam ima neomejene
možnosti za tekanje, nabiranje kamenčkov, za igre
v pesku in podobno. Na ta način otrok tudi spo¬
znava naravo. Najljubši pa mu je v tem obdobju
pesek, zato vztraja pri kanglici in lopatki ure in
ure. Grabi pesek in ga razmetuje. Prav tako je
otrok presrečen ob primernem letnem času tudi ob
vodi. Ta deluje ugodno na taktične občutke in omo¬
goča otroku različne igralne možnosti: stopicanje
po vodi, škropljenje z vodo, prelivanje vode in po¬
dobno.

V tem obdobju se v igralni situaciji pri otroku
pojavlja tudi velika potreba, da bi gradil s kockami
ali drugim materialom. V drugem letu so te otro¬
kove stvaritve še brez smisla, a v tretjem letu že
tisto, kar je s kockami naredil, poimenuje. To je

40

isto kot pri risanju. Do drugega leta starosti dela s
svinčnikom samo nesmiselne čačke, v tretjem letu
pa jih že poimenuje7V tem obdobju poskuša otrok
v svoji igri oponašati vse, kar se dogaja okoli njega.
Oponaša mamo, kako kuha, kako se češe, kako oče
bere časopis, kako si obuva čevlje in podobno. Te
igre imenujemo tudi posnemovalne igre.

V tretjem letu, ko se je otrok hoje že dobro na¬
vadil, dobi njegovo poskusno posnemanje že pravo
obliko igre in dela. Otrok ne vleče več za seboj sa¬
mo metlo, temveč z njo tudi stvarno pometa. S
krpico briše prah prav tako kot odrasli. Ko otroka
opazujemo pri takem delu, vidimo, da so se mož¬
nosti za njegov razvoj izredno razvile.

Zanimivo je, da otroci, ki na primer s krpico
brišejo prah ali pa pometajo z metlo, pogosto po¬
zabijo na svoj prvotni namen. Privlači jih pred¬
vsem delo, s katerim uresničujejo svoj cilj. Otrok
se raduje vsakega uspeha. Na ta način se mu pri¬
čenja razvijati samostojnost in. tudi vztrajnost.

Otrok že po drugem letu spozna način, kako lah¬
ko z raznimi predmeti zadovolji svoje želje. Zato
ni slučajno, da so otroci prav po drugem letu malce
»kaprieiozni«, da poskušajo že na razne načine uve¬
ljaviti svoje želje. Na primer: »Hočem mamine co¬
pate, nočem te obleke.« Zato morajo starši in vzgo¬
jitelji v tem obdobju do otroka biti zelo dosledni.
Pomembno je, da pozitivno vplivajo na njegovo sa¬
mostojnost in veselje, ki ju otrok občuti, ko doseže
zaželeni cilj, a ne smejo dopustiti, da bi otrok kršil
pravila obnašanja tudi pri igri.

V tem obdobju ima otrok tudi veliko željo, da se
oblači v razne obleke. Zadovolji pa se tudi s posa-
meznirhi kosi obleke. Na premer če se igra mamo,
mu zadošča njen predpasnik, če se igra zdravnika,
je zadovoljen, če ima ogrnjeno belo rutico.

41

Različne igračke, ki služijo v tem obdobju otroku
za tako imenovane igre posnemanja, mu omogočajo,
da si utrjuje razne kulturne, higienske in delovne
navade. Te otroku pomagajo, da se laže in samo-
stojneje znajde v okolici, v kateri živi.

V tem obdobju otroci tudi »pomagajo« odraslemu
pri delu. Toda težko je potegniti mejo med igro in
delom.

V drugi polovici drugega leta ali v tretjem letu
lahko vidimo, kako se otroci igrajo s telefonom,
kaznujejo svoje punčke in medvedke, kuhajo hra¬
no, umivajo posodo in podobno. V toliko aktivno¬
stih dela otrok tisto, kar vidi pri odraslih in si vse
to na ta način zavestno pridobiva. Taka poligra-
poldelo vsebuje ogromne možnosti za otrokov raz¬
voj. Otrok spoznava svet okoli sebe, pridobiva si
praktične navade, razvija svoja čustva, v igri tudi
otrok po svoje ustvarja. Pojav fant azije  v otroški
igri nam kaže, kako si otrok po svoje ustvari svet:
Otrok da denar prodajalcu, a roka mu je prazna.
Dela gibe, kot da se oblači za sprehod, a se ne
obleče.

Otrok okoli tretjega leta uporabi v igri navaden
kos lesa kot milo, deščico kot avto, stol mu pomeni
vlak. Že fantazija sama omogoča otroku veliko ra¬
dost. Zato igra deluje zelo pozitivno na razvoj otro¬
kovega mišljenja in ustvarjanja.

V tem razvojnem obdobju nastopa pri otroku
tudi potreba po risanju. Otroku pa ni pomembno,
kaj riše, temveč se zadovolji s tem, da vleče črte
po papirju. Prve otrokove risbice so brezsmiselna
čačkarija, šele proti koncu tretjega leta te svoje
čačke poimenuje. Njegove risbice torej nimajo no¬
bene podobnosti s predmeti v stvarnosti, a otrok že
nakaže z besedami, kaj je narisal. Otroku damo v
tem razvojnem obdobju v roko že barvne kredice.
Najraje pa sega po svetlih barvah.

42

Tudi različne zvočne vtise otrok v tem obdobju
rad sprejema. Posluša glasbo, sam proizvaja z raz¬
nimi predmeti šume, z užitkom piska na piščal ali
pa se poskuša na ustno harmoniko.

V tem času opazimo, da normalno telesno in du¬
ševno razvit otrok rad gleda slike, posluša kratke
pravljice in opazuje dogajanja na sliki. Otrok gleda
slikanice sam ali pa z odraslimi. Posebno zadovolj¬
stvo izraža, če lahko odraslemu pove in pokaže, kaj
je videl. Zeli, da mu odrasli ob sliki postavljajo
vprašanja.

Konec tretjega leta postaja otrok že dober igralni
tovariš svojim sovrstnikom. Posebno veselje in ra¬
dost pomeni triletnim otrokom igra v kolektivu —
v otroškem vrtcu. Razne izkušnje so pokazale, da
ustvarja igra triletnih otrok v manjših skupinicah
(3—4 otroci) najboljše pogoje za njih moralni raz¬
voj, posebno pa še za razvoj mišljenja in govora.

Otrokova igra od tretjega do petega leta

Otrokova igra v tem obdobju se manifestira pred¬
vsem v razgibanem skakanju, plezanju in letanju.
Samo poglejmo otroška igrišča z gugalnicami, ma¬
limi tobogani in vrtiljaki! Z nepopisno radostjo
malčki tekajo, skačejo in plezajo sem in tja. Na
igrišče pripeljejo tudi svoje avtomobilčke in kolesa,
ki pa morajo biti že bolj komplicirano narejeni.
Imeti morajo razne vijake in motorčke, ki predmet
poganjajo. Seveda pa taka igračka pri otroku ne
vzdrži dolgo, ker jo otrok hoče pogledati tudi
znotraj. Nekateri celo menijo, da je na tej otro¬
kovi razvojni stopnji radovednost najmočnejša.
Starši si tako »razdiranje« včasih napačno razla¬
gajo. Mislijo, da otrok igračke uničuje. Tako delajo
v tem obdobju bolj fantki ,kot pa punčke.

Otrok hoče v starosti od 4. do 5. let tudi »ustvar¬
jati«. Rad modelira iz plastelina, peska in testa.

43

Modeliranje pa otroku uri tudi roke, otrok preko te
igre spoznava lastnost materiala. Prvi material za
otrokovo modeliranje je pesek. S peskom, ki ga po¬
lije z vodo, tudi gradi tunele, ceste, hribčke, šele
kasneje preide h kockam in kamenčkom, s katerimi
spretno konstruira.

V tem obdobju velik del svoje igre posveča risa¬
nju. Najraje riše možičke, hišice in rože. Česar ne
more vselej povedati z besedami, izrazi v risbi.
Npr.: otroci, ki so dalj časa v bolnišnici, največ ri¬
šejo hišice, v katerih stanujejo njih starši.

Vse te igre zelo razvijajo otrokovo pozornost in
prav v tem je njihov veliki razvojni pomen.

Posnemovalne igre, o katerih smo.poprej govorili,
se v tem obdobju spremenijo. Otrok se ne zadovo¬
lji samo s stolčkom, ki mu pomeni avto. Hoče imeti
pravi avtomobilček, prav tako punčka kompletno
kuhinjsko posodo. Otroci se v* tej starosti veliko
posvečajo igri s punčkami, pajaci in medvedki.
Medvedki so najbolj priljubljena otroška igračka.

Otrok si s takimi igračami-lutkami in živalmi
ustvarja stike in odnose med ljudmi. Igra se dru¬
žino, šolo, trgovino. Če njegovo igro z lutkami do¬
bro opazujemo, pogosto vidimo, kako v igralno si¬
tuacijo prinaša življenje iz svoje družine. Dobri po¬
znavalci otrokove igre lahko po njej ugotovijo celo
dejanske družinske odnose.

Slikanice tudi na tej stopnji otroka privlačijo.
Seveda so le-te brez teksta, ali pa je pod njimi kra¬
tek verz, ki ga otroku mati enkrat prebere in si ga
takoj zapomni. Zelo radi se otroci uče tudi kratkih
pesmic in poslušajo pravljice. Najbolj jih privlačijo
tiste pravljice, ki vsebujejo veliko humorja, smeš¬
nih oseb in so lepo in bogato ilustrirane.

V tem obdobju se pričenja otrok zanimati tudi za
lutkovno gledališče, seveda, kjer je za to prilika.

44

V tej dobi otrok ni več tako usmerjen sam vase,
postaja že bolj socialno zrel, podreja se tudi zahte¬
vam drugih otrok in se zelo rad igra v otroški
družbi. Podrediti se že tudi zna pravilom lahke dru¬
žabne igre. In prav v tem je velika vzgojna vred¬
nost družabnih iger.

Prvič tudi opazimo, da se pričenja oblikovati pri
dečkih in deklicah specifično zanimanje. Tudi njih
igralna dejavnost se malce razlikuje. S peskom, ki
ga namočijo v vodi, zidajo fantki hribčke in tunele,
deklice pa pečejo kruhek ali potičke.

Zelo pomembno za razvoj otrokove osebnosti je,
da živi, kjer je to mogoče, nekaj ur na dan v vrtcu.
Igre pod vzgojiteljevim nadzorstvom imajo za otro¬
ka velik pomen. Njihovo poznanje dela postaja na¬
tančnejše, bolj smiselno in povezano in se posto¬
poma razvija v celovit sistem. Ko igrajo razne
vloge, npr. šoferja, zidarja, mater, se naučijo spo¬
štovati ljudi. Njihova igra je pod vodstvom vzgoji¬
teljice bolj dosledna in organizirana, kar je po¬
membno za razvoj otrokovega zanimanja in za ob¬
likovanje osnovnih značajskih potez, ki se razvi¬
jajo v tem obdobju.

Otrokova igra od 5. do 7. leta

V tem obdobju tudi otrokov telesni razvoj do¬
seže pomemben napredek. Otrok je bolj vzdržljiv in
okreten. Otrokova igra postane bolj smiselna. Otrok
ne pozna samo sveta, ki ga neposredno obkroža,
dela že daljše sprehode, srečuje razne ljudi in stopa
z njimi v stik. Igra je v tem obdobju nekakšno
ogledalo otrokovega življenja. Otroci so se dodobra
naučili, kaj se okrog njih dogaja, to znajo tudi do¬
bro opazovati. V njih igralni dejavnosti opazimo
že neko planiranje, ki da igrj pomembno organi¬
ziranost. Če se npr. otroci odločijo, da se bodo
igrali kuhinjo, zbirajo razne posode, žličke in košč-

45

ke hrane. Druga značilnost igre pa je v tem, da se
njena vsebina ne menja tako hitro kakor poprej
v mlajši dobi. Vsak otrok v skupini k igri nekaj
prispeva. V otroški igri na tej razvojni stopnji se že
izražajo nekatere posebnosti njihove duševnosti.
V otrocih so zelo žive predstave ljudi, ki jih ob¬
krožajo. Oponašajo jih in se z njimi primerjajo.
Otroci tudi radi zbirajo razno gradivo v naravi, kot
so kamenčki, koščice, kostanji in podobno, ter z.
njimi poskušajo vse mogoče igralne aktivnosti. Se¬
veda niso stvari, ki jih otrok sam naredi, lepe,
imajo pa veliko vzgojno vrednost, ker mu razvijajo
samostojnost mišljenja, predvsem pa delovne na¬
vade.

Tudi v svoj ih risbah že kaže neko podobnost s pred¬
meti. Predvsem pa je karakteristično za njegove
risbe to, da skuša v njih izraziti tudi svoja čustva
do okolja, ki ga obkroža. Otrok npr. rad riše svojo
družino, svoje igračke, sebe pa upodablja med svo¬
jimi igračami ali pa med igračami, ki si jih želi.

Na tej razvojni stopnji si želi otrok tudi daljših
povestic s srečnim koncem. Posebno zanimanje pa
posveča basnim. Danes otroci že radi gledajo ome¬
njene pravljice na televiziji ali pa jih poslušajo v
radiu.

V starosti 6 do 7 let si otroci prizadevajo, da bi
bila igra natančna slika resničnosti. Želja, da spo¬
znajo vse točno in čim bolje, se vidi v tem, da po¬
stavljajo staršem in v vrtcu veliko vprašanj, ne¬
nehno dopolnjujejo svoje znanje in ga potem upo¬
rabljajo v igri. Če se igrajo npr. železnico, slišimo
pogosto tak razgovor: »Moja teta je poslala tele¬
gram, da bo prišla z vlakom 1032.«

V igri 6 do 7-letnih otrok ni samo posnemanje
človeških odnosov, temveč že tudi vedo, kakšno
razmerje naj bi bilo med ljudmi: Kupcu mora na
primer trgovec — otroku v igri — ljubeznivo po-

46

streči, miličnik ne sme ugoditi avtomobilistu, ki je
naredil prometni prekršek itd.

Otroci tudi igre radi ponavljajo, vendar se vsaka
od prejšnje razlikuje. Zelo pomemben pa je govor.
Ta je vključen v planiranje igre, v igro samo in v
razgovor.

Otroci v tem obdobju bolj umirjeno reagirajo v
igri kot mlajši otroci. Od teh otrok starši lahko že
veliko zahtevajo. Na tej razvojni stopnji so že pre¬
cej samostojni in premišljeni pri delu in igri. Orga¬
nizacija — sistem njihove igre — se že preoblikuje
v učenje, ki otroka pripravlja na življenje v šoli.

Otrokov vstop v šolo

Z vstopom v šolo pretrga otrok brezskrbno igro,
v kateri je na svoboden način izražal svoje spo¬
sobnosti in svoje moči. Tako je stopil v svet dolž¬
nosti, ki zahteva od njega načrtno delo: naloge,
učenje in majhne dolžnosti v okviru družine. Kar
naenkrat ima manj časa za svojo igro in igračke.
Nekateri otroci »to stopanje v novo razvojno ob¬
dobje« boleče sprejemajo, medtem ko se drugi temu
načinu življenja hitro prilagodijo. Dobro se počutijo
v razrednem kolektivu in hitro si privzamejo skup¬
ne interese.

Otrokova igra od  7. do 9. leta

S šolanjem se seveda tudi spremeni značaj otro¬
kove igralne dejavnosti. Izoblikuje se bistvena raz¬
lika med igro in delom. Otrok se uči izpolnjevati
svoje naloge v šoli in doma, pouk pa močno vpliva
na razvoj celotnega njegovega obzorja. Tudi za¬
četno učenje v prvem razredu je bolj v obliki igre.
Tako učitelj laže prebrede začetne, nemajhne te¬
žave, kot bi jih s samim učenjem. Igra torej otroku
na tej razvojni stopnji pomaga k začetnemu učenju.

47

Ker je otrok v tem obdobju že dalj časa v za¬
prtem prostoru v šoli, čuti močno potrebo po igri na
prostem. Zato so v tem obdobju najbolj priljub¬
ljene igrače: žoga, kolebnica, plavanje, nogomet,
smučanje in sankanje. V tej dobi se dalje razvijajo
vse oblike športnih iger in- otrok v njih zavestno
izpopolnjuje svoje spretnosti. V te igre otroka pred¬
vsem usmerja njegova težnja po gibanju. Otroci se
dobro podrejajo tudi igralnim pravilom, na primer
pri žoganju, šahu in drugih igrah. V socialnem
kontaktu je otrok sedaj resen in sprejema nase tudi
v igri stvarne obveznosti.

Otroci se najraje igrajo s svojimi sovrstniki, ker
le tako se lahko merijo v svojih sposobnostih in
spretnostih z drugimi. Pri takih igrah postanejo
odločni, hrabri, naučijo se spoštovati principe igre
in pravila, postanejo gotovi samega sebe, kar je
predvsem pomembno pri vase zaprtih otrocih.

Igra 8 do 9-letnega otroka je tudi značilna po zbi¬
ranju raznih predmetov: gumbov, stekleničk, pisa¬
nega stekla, znamk, lepega kamenja in podobno.
Zbrani predmeti pomenijo otroku izredno vrednost
in se od njih težko loči. Te predmete tudi menjava
ali pa jih primerja s podobnimi »dragocenostmi«
drugih otrok. Najbolj pa ga starši prizadenejo, če
njegovo »zbirko« omalovažujejo.

Na tej razvojni stopnji se dečki zelo zanimajo za
tehniko. Tu mislimo na tehnične igrače, ki s svojim
zunanjih videzom, še bolj pa s svojo funkcijo ali
funkcionalnostjo zbujajo in razvijajo pri otrocih
veselje do tehnike, do konstruktorstva ali sestav¬
ljanja, razstavljanja, kombiniranja, skratka, pri
otrocih zbujajo tehniške, fantazijske sposobnosti in
tehniško miselnost.

Zelo radi se igrajo z žicami, kladivom in drugim
materialom. Izdelujejo vsemogoče. Te igre otrok
imenujemo stvarjalne igre, saj je vodilna težnja v

48

otroku nekaj narediti: za punčko oblekco, poste¬
ljico, za ptičko hišico in tako dalje. Proti taki igri
se ne smemo boriti, saj ima v sebi mnogo pozitiv¬
nega. Izkušnje namreč kažejo, da imajo otroci, ki
imajo mnogo možnosti in priložnosti za take oblike
igre, uspeh pri geometriji in drugih predmetih v
šole. Različne igrače »konstruktorji« omogočajo
otroku velike možnosti za razvoj fantazije, kon¬
struktivnega mišljenja, delovnih navad in pozitiv¬
nih potez značaja. Otroci v tej starosti se igrajo tu¬
di tako, da izdelujejo razne igrače iz papirja, fantki
letala, rakete, punčke pa izrezujejo modele obleke.
Včasih je med odmorom v razredu vse nastlano s
takimi papirčki.

Predvsem pa se otroci zanimajo za tiste igrače,
ki se gibljejo s pomočjo električnega toka. Seveda
mora biti elektrika, ki te igrače giblje, tako trans¬
formirana, da ni nevarna za otroka. Z igro
s takimi igračami, kot so električni vlak, robot, ra¬
kete, mora dobiti otrok nasvete od odraslega, kako
ravnati. Vzgojna vrednost takih igračk je prven¬
stveno v tem, da se otrok spozna z današnjo teh¬
niko in da ta ustvarja v otroku razne higienske in
kulturne navade. Do teh tehničnih modelov pa ima
otrok prvenstveno igralni odnos. Veliko mu je sicer
do tega, da bi bili izdelki podobni dejanskemu vi¬
dezu resničnih predmetov, popolnoma pa njegove
želje ne moremo zadovoljiti.

Široko področje igralne dejavnosti v tem obdobju
so tudi dojemalne igre. Zelo rad posluša pravljice
in jih sedaj tudi bolje razume. Preučevanja so po¬
kazala, da je vrh pravljične dobe nekako osmo leto,
nato pa začne zanimanje za pravljice pri otroku
upadati. Seveda ne smemo tega vzeti dobesedno.
Kako otrok pravljico dojame, je'veliko odvisno od
njegovih sposobnosti, fantazije, okolja in vzgoje. Po
devetem letu pa se zanimanje preusmeri na zgodbe

49

o junakih, živalih, potovanjih in podobno. Otroci,
ki zelo dobro bero, pričenjajo prav sedaj sami brati.

Zelo živahno se otroci v starosti od 8 do 9 let za¬
nimajo za kino in televizijo. Seveda morajo zdaj
starši paziti na ustrezno mero in razum, saj pre¬
tirano bedenje otroka ob televizorju lahko moti
otroku tudi spanje. Posebno v veselje so otroku v
tej starosti radijske igre in tudi glasbo že bolje
sprejema.

Pri lutkovnih predstavah se globoko vžive v vlo¬
go lutk. Otrok postane tudi bolj kritičen do svojih
vlog.

Če pa mu v tej starosti manjkajo igralni tovariši,
se otrok, če mu je mogoče, zelo naveže na kakšno
mucko ali kužka.

Njegove risbice so na tej razvojni stopnji reali¬
stične. Otrok najraje riše to, kar je zanj predvsem
pomembno. Vendar se risbe dečkov in deklic malce
razlikujejo. Risbe deklic so okusne, pri dečkih pa
prevladuje bolj smisel za stvarnost. Otrok naj ima
tudi izven šolskih obveznosti v tem obdobju mož¬
nost, da doma čim več riše. Zelo je navdušen nad
različnim risalnim materialom: vodenimi barvica¬
mi, voščenimi kredami in drugim.

Igra v tem obdobju pomeni otroku že vse bolj
oddih, saj ima veliko dolžnosti v šolskem delu.

Otrokova igra od 9. do 11. leta

Svoje igralno zanimanje otroci v tem obdobju po¬
svečajo največ naravi, tehniki in družbenim doga¬
janjem. Zaradi učenja ima otrok sedaj manj pro¬
stega časa in zato je tudi izbor njegovih iger ožji.
Poslušanje radia ali gledanje televizije je danes
morda najbolj razširjena oblika hišne zabave ozi¬
roma otrokove igre. Prav tako se navdušujejo za
kino. Film na razvoj otrokove osebnosti zelo vpliva

0

tudi vzgojno, saj se otrok prav pogosto istoveti s
filmskimi junaki.

Tudi v tem obdobju je pri otroku v ospredju
močna težnja za gibanjem in zato se zanima za raz¬
ne oblike športov: kotalkanje, smučanje, žoganje,
tenis in rad se vozi s kolesom.

Rad zbira tudi predmete, vendar bolj izbrane kot
v prejšnjem obdobju: star denar, znamke, knjige
in podobno. Na ta način spoznava otrok različne
kvalitete predmetov. Veliko mu pomenijo tudi kon¬
struktivne in mehanične igračke, kot so: otroški
mikroskop, mali stroj za šivanje in podobno. Vse
te-igračke vodijo otroka v današnji razvoj tehnike
in zato so zanj zelo koristne.

Pomembno je, da starši ne prezrejo, da je igra v
določenem obsegu tudi sedaj še vedno potrebna, in
da bi ne bilo prav, če bi jo otrok zanemaril. Zato
tudi ni prav, da nekateri starši otroke v tem ob¬
dobju navajajo samo na resno delo. Otrok mora
tudi sedaj imeti za igro čas, saj se v igri sprosti,
razvedri, razvija se njegovo zanimanje in duševno
se pomiri.

Otrok v tem obdobju je močno vezan na svoje
igralne tovariše. Največ prostega časa prebije v
igri med svojimi sovrstniki. V ta namen mu služijo
razne družabne igre, kot so šah, žoge in podobno.
S tovariši tekmuje in uri svoje sposobnosti. Natanč¬
no se ravna po pravilih v igri in ne dovoli, da bi
jih kdo izigral. To pa pozitivno vpliva na razvoj
njegove osebnosti. Spoštovanje pravil pri igri po¬
stane za otroka prava čast. V igrah se ne podreja
samo zunanje, temveč že iz notranjega prepričanja.

Tudi njegove risbe postajajo v tem obdobju bo¬
gatejše barv. Otrok najraje nariše tisto, kar je nanj
naredilo najmočnejši vtis.

Z zanimanjem sprejema tudi glasbo, če ima le
možnosti, se navdušuje za razne instrumente. Meta-

51

lofon, otroški klavirčki, harmonika — vsi ti instru¬
menti pomagajo razvijati pri otroku muzikalnost in
ritmične gibe celega telesa. Otrok glasbo že melo¬
dično pravilno dojema, obvladuje in sprejema me¬
lodije v celoti. Zelo priljubljene so mu preproste
narodne pesmi in pesmi z živahnim, mladostnim
ritmom.

Rad tudi izdeluje predmete iz lesa ali drugega
materiala. Ti predmeti niso več samo igračke, am¬
pak bolj uporabne stvari. Otrok v tem obdobju pač
bolj stvarno misli in to se izraža tudi v njegovih
izdelkih. Na ta način se uveljavlja njegovo doje¬
manje družbene vrednosti dela, ki se izraža tudi v
njegovi igri.

Posebno mesto pripada v tem obdobju otroški li¬
teraturi. Otrok se zanima za realnost, za naravo,
tehniko, družbo, potopise, za različna velika deja¬
nja na kopnem, na morju in v zraku, ima rad hu¬
moristične spise itd.

Otrokova igra od 11. do 13. leta

V tem obdobju doživlja otrok dobo bujnega raz¬
voja in notranjih nasprotij. Za vsako ceno poskuša
uveljaviti svoj jaz, hkrati pa se zapira vase. V igri
se v tem obdobju javlja velika potreba po skupini
in prijateljstvu.

Dečki in deklice se zanimajo za različne stvari.
Čeprav jih mika isto, kot na primer šport, tehnika,
literatura, privlačuje drugačna vsebina dečke in
spet drugačna deklice. Kot ima to razvojno obdobje
pri otroku za cilj dozorevanje, je to opaziti tudi v
igralni dejavnosti. V svobodnih aktivnostih v tem
obdobju kažejo predpubertetniki težnjo, da na¬
redijo nekaj dobrega in vsestransko uporabnega.
Najraje konstruirajo razne predmete, ki imajo upo¬
rabno vrednost, npr. električne zvonce, letalo, vre-

52

mensko hišico in podobno. Prav pridejo otroku tudi
nazni odpadki doma, kot so ostanki blaga, klobu¬
čevine, slama in podobno. Iz takega in še iz dru¬
gačnega materiala izdelujejo različne uporabne
predmete. Ves ta igralni material pospešuje razvoj
konstruktivne fantazije.

Nadalje se vadijo v raznih preskusih na področju
kemije, fizike in elektrike. Taki poskusi zadovolju¬
jejo pri otroku težnjo po znanju in poglabljajo šol¬
sko znanje. V tem obdobju že znajo otroci ravnati
z raznimi majhnimi aparati, kot je mikroskop, foto¬
grafski aparat in podobno. V tej igri pa otroci niso
radi osamljeni. Zelo jih privlači otroška družba, ki
se zanima za iste stvari kot oni. Dečki in deklice
tudi zelo radi kaj zbirajo. Vendar pa je značilno,
da otrok v tem obdobju predmete, ki jih zbira, tudi
primerja in dobro razporeja. Znamke skrbno sprav¬
lja v album, barvno kamenje ali školjke v razne
škatlice, ribice v akvarij itd. Ta težnja po zbiranju,
urejevanju ter hranjenju zbranega materiala po¬
maga otroku, da pride igraje do utrjenega znanja.

V družbi sovrstnikov je otrok zelo rad. Če mu
branijo, si bo poiskal družbo na skrivaj. Največ
družbe si otrok najde pri žoganju, sankanju in pri
podobnih priložnostih. V tej dobi mora biti med
svojimi sovrstniki, saj se tako bolje izražajo raz¬
lične njegove sposobnosti in družba tudi daje po¬
samezniku možnosti za razvoj značajskih potez. Se¬
veda je igra v takih spontano nastalih skupinah
lahko tudi problematična.

Zelo radi otroci te starosti igrajo gledališke pred¬
stave. Delno zaradi igre same, predvsem pa zato,
da so lahko v družbi. Za te predstave si sami izde¬
lujejo kostume in druge rekvizite. Igrati se gleda¬
lišče omogoča otroku razne aktivnosti in regulira
odnose med otroki istega in nasprotnega spola.

53

Najbolje pa se otroci počutijo v naravi: na spre¬
hodih, taborjenju, pri plavanju, drsanju, kotalkanju
in žoganju. Poleg težnje, da se čimveč giblje na sve¬
žem zraku, ima otrok veliko željo po čitanju, da bi
obiskoval kino, gledališče, muzeje in druge raz¬
stave ter da bi gledal televizijo.

54

KAKŠNE NAJ BODO IGRAČKE
ZA NAŠEGA OTROKA

Ko kupujemo starši igračke za otroka, moramo
vedno upoštevati njegovo starost.  Kupimo torej
igračko, ki ustreza otrokovi telesni in duševni sta¬
rosti. Za 11-mesečnega fantka bomo kupili kocke za
vlaganje v obliki sončkov. S temi igračami se bo
otrok lepo in smiselno igral. Če pa mu bomo pri¬
nesli velik pisan avtomobil, ne bo vedel z njim kaj
početi.

Igračka, ki jo za otroka izbiramo, mora imeti
Veliko igralnih možnosti.  Otrok nima rad igračke,
ki je tako narejena, da z njo ne more ničesar po¬
četi. Punčka na primer nič bolj ne sovraži kot oble¬
čenega pajaca ali takega, da se oblekca ne da sleči.
Igračka mora biti takšna, da otrok z njo vsemogoče
počenja. Npr. razne sestavljanke mu dajejo ogrom¬
no igralnih možnosti in dovoljujejo njegovi domiš¬
ljiji prosto pot. Čim več igralnih možnosti igrača
ima, tem bolj zanimiva je za otroka. Enostavne vla-
ganke na primer otrok kaj hitro odloži, ker z njimi
nima kaj početi.

55

Pravila, ki jih otrok upošteva pri igri, morajo biti
zanj razumljiva.

Pomembna za otroka je tudi velikost igračk.
Starši mislijo, da je za majhnega otroka majhna
igračka, za velikega pa velika igračka. A to ne ve¬
lja. Majhen otrok potrebuje preproste  velike igrače,
kot so npr. kocke in drugo. S takimi igračami se
lahko ustrezno igra. Šele kasneje, ko postanejo
otrokove rokce bolj spretne, izbiramo zanj manjše
igračke.

Pri izbiri igračk za našega otroka moramo tudi
upoštevati material,  iz katerega so igračke nare¬
jene. Če je material, oziroma snov igračke prijetna
za otroško rokco, se bo otrok z njo rad igral, dru¬
gače pa ne. Kljub raznim igračam iz plastičnih mas
je še vedno za otroka najbolj priljubljena igračka
iz lesa in blaga. Tudi z estetskega vidika so lepše
kocke iz lesa kot pa iz plastične mase.

Upoštevati je potrebno tudi obliko in barvo
igračke.  Za majhne otroke mora biti oblika pre¬
prosta. Načičkane igrače nimajo za otroka prav no¬
bene vrednosti. Precej pomeni poleg oblike tudi
barva. Ta mora biti na igrački neobledljiva in
ustrezati mora naravni "barvi predmeta. Npr. me¬
dvedek naj bi bil temnorjav, muca siva, bela ali
črna. Tako pa često opažamo roza kužke in svetlo-
zelene mucke.

Vse igrače morajo biti tudi močno narejene.
Otrok z njimi udarja, teka in jih postavlja na vse
mogoče strani. Igračo ima vsak dan v roki in zelo
je prizadet, če jo uniči.

Pomembno je tudi, da lahko otrok igračo po svo¬
je sestavlja in razstavlja.  Zato ne kupujmo otroku
igrač, v katere ne more pogledati ali jih razstaviti
in podobno. Saj se otrok pri takih »preskusih« uči,
da so predmeti sestavljeni iz delov.

56

Ko kupujemo otroku igračo, jo moramo preceniti
tudi z zdravstvenega vidika.  Najboljše so igrače iz
trdega lesa. To je plemenit material, ki si je že
dokaj dobro utrl pot v proizvodnjo igrač. Mehak
les pa skriva polno nevarnosti za otroka. Hitro se
cepi, na poškodovanih mestih se nabira prah, ne¬
snaga, a iveri ogrožajo otroka in pogosto povzroče
telesne poškodbe.

Izbirati moramo z zdravstvenega vidika tudi
ustrezne barve. Obilica barv lahko zavre pri otroku
razvoj čuta za barve, zato predlagajo zdravniki, naj
se pri izbiri igrač starši omejijo na osnovne barve:
modro, belo, rumeno, zeleno in rdečo in majhno
črne barve. Zelena naj ima odtenek listnato zelene
barve. To so sočasno tople barve, medtem ko modra
in travnato zelena barva vplivata na igračah hlad¬
no, srebrna in siva pa nevtralno. Paziti tudi mo¬
ramo, da barve ne puščajo za seboj sledov, če jih
otrok nosi v usta. Lahko ima barva na igrački
strupene primesi, kar je pogosto pri zeleni barvi.
Tudi kocke, kjer so nalepljene slike na majhni
ploskvi in kjer se prepleta množica barv, za pred¬
šolskega otroka niso dobre. Preobremenjujejo mu
vid. Risbe na kockah morajo biti preproste, sodobno
zasnovane, z omejenim številom barv.

Otrokova igrača mora biti tudi taka, da jo lahko
očistimo in operemo. Igrača tudi ne sme imeti ost¬
rih robov, štrlečih konic, kot so ojnice koles itd.
Razne punčke in živali imajo še vedno gumbe za
izvabljanje zvoka. To je zelo nevarno, saj je ta
gumbek že marsikateri otrok zmašil v nos ali ušesa.
Prav tako so problem površno pritrjene steklene
oči na medvedu, pajacu ali punčkah. Mnogokrat
so se že znašli v grlu, sapniku ali ušesu majhnega
otroka.

Igračka, ki jo otroku kupimo, mora biti podobna
predmetu, ki ga predstavlja. Mucka mora biti po-

57

dobna mucki, kuža pa kužku. V naših trgovinah vi¬
dimo pogosto mucke, ki so podobne pravim spakam.
S tako igračo otrok nima kaj početi. Taka igrača
tudi ne more služiti svojemu namenu, da otroka
vedri pa tudi uči.

Pogosto starši kupijo igračko, ki je njim všeč.
Na primer lepo staro poštno kočijo. Kmalu bodo
opazili, da otrok nima s to igračo kaj početi. Za¬
vedati se moramo, da otrok hoče takšne igračke, ki
predstavljajo predmete v njegovi neposredni bli¬
žini. Spominjam se, kako je hčerka v izložbi po¬
kazala mucko in rekla: »Mama, glej bav, bav!« In
muca v izložbi zares ni bila podobna muci.

Pogosto damo odrasli otroku takšne igračke, ki
smo jih imeli sami kot otroci najraje. Otrok hoče
imeti igrače sedanjosti in igrače, podobne predme¬
tom, ki jih sreča v svojem okolju.

Nekateri otroci želijo posebne igračke.  Najraje
imajo npr. majhnega mehanika, drugi si želijo
samo barvic in papirja, nekatere punčke bi želele
ves dan šivati, druge pa se igrajo samo s tablo,
zvezki in kredo. Pogosto se že v predšolskem in
kasneje v šolskem obdobju pri igri pokažejo otro¬
kovi interesi, vendar ti še niso stalni.

Ali je potrebno, da izbiramo za punčko in fantka
posebne igračke?  Tako ostre meje skoraj ne mo¬
remo več potegniti. Saj če pogledamo na delo od¬
raslih ljudi, danes skoraj ni več meje med delom
žene in moža. Zato danes ni čudno, če se fantek
igra s posodicami ali če punčka dela poskuse z mla¬
dim kemikom ali -elektropionirjem (kemičnim in
električnim materialom). Pozitivne vplive tehničnih
igračk bo punčka kaj kmalu lahko izkoristila doma
in kasneje pri navajanju na poklic. V gospodinj¬
stvu imamo sedaj toliko tehničnih pripomočkov,
na katere se mora otrok navaditi, da zna z njimi
hitro ravnati. Danes, ko ni več tako strogo ločene

53

meje med igračkami za punčke in za fantke, si jih
tudi sestrica in bratec pri igri lahko izmenjata.

Pri nakupu igrače pa moramo dobro paziti, da
bo ustrezala otrokovi telesni in duševni starosti.
Katere igrače izbiramo v posameznih obdobjih za
otroka, bomo prikazali v enem izmed naslednjih
poglavij. Tudi otroci, ki se duševno malce počasneje
razvijajo, potrebujejo druge igračke kot normalno
razviti otroci. Igrače morajo ustrezati stopnji nji¬
hovega duševnega razvoja. Če je na primer pet¬
letni otrok na duševni stopnji dve leti starega otro¬
ka, potrebuje igrače, ki jih dajemo dveletnemu
otroku. Še posebno pa moramo paziti, da imajo
veliko igralnih možnosti in da razvijajo spretnost
rokice, da so lepo pobarvane in da ustrezajo otroku
tudi z zdravstvenega vidika.

Pri izbiri igračk pa je najpomembnejša funkcija
igrače, to pomeni, da igrača, ki jo damo otroku,
služi določenemu .namenu.

Igrače bi lahko razdelili takole: baby igračke:
to so vežbalne igračke. V prvih igrah otrok nehote
uri svoje čute in telesne in duševne sposobnosti.
(To so ropotuljica, razni obročki.)

Igrače, ki spodbujajo otroka h gibanju:  žoga, vo¬
zički itd.

Igrače, s katerimi otrok gradi, oblikuje:  stavbni
material, konstruktorji, tehnične igrače.

Igrače za fantazijske igre.

Trdna izdelava, trpežnost igrače in njen estetski
videz so  prav tako pomembni činitelji, ki določajo
vrednost igrače. Mnogo igrač ne ustreza estetskim
zahtevam, tako npr. nekatere gumijaste figurice in
živali, ki prav odbijajo. Po navadi so to slabi po¬
snetki Walt Disneyevih živali. Če otroku kupimo
tako ali podobno kičasto igračo, mu kvarimo estet¬
ski okus. Posebno še velja ta ugotovitev za igračke
za ljubkovanje. Tu mislimo na medveda, zajčka,

59

mucko, punčko in še druge igračke. Tovrstne igrač¬
ke so otrokovi tovariši, prijatelji, na katere se na¬
veže in jih močno vzljubi. Prav tako morajo biti še
posebej ljubke, prijetno mehke, da otrok ob prije¬
manju čuti ugodje. Karikature živali so sprejem¬
ljive za odrasle, otrokom niso všeč.

Igrača, ki jo damo otroku, naj bo tudi preprosta.
Zavedati se moramo, da otrok vse, kar igrači manj¬
ka, nadomesti s svojo bogato domišljijo. Če damo,
oziroma kupimo majhnemu otroku do potankosti
izdelane igrače, vzamemo njegovi domišljiji mož¬
nost, da bi se uveljavila, in pripravimo otroka ob
najlepše, kar ima. Saj otroci znajo vse iz vsega na¬
rediti.

Najraje se otrok igra zunaj,  na igrišču, dvorišču
ali v gozdu prenaša pesek, zemljo, rad pleza in po¬
liva zemljo z vodo. A tudi pri takih igrah zunaj ne
sme biti otrok preveč prepuščen samemu sebi, ni pa
tudi dobro, če preveč nad njim bedimo. Odrasli se
moramo modro in preudarno približati svetu otro¬
kove igre, pa se bodo potem tudi otroci raje pod¬
redili našim zahtevam.

60

ZA IGRAČE NI POTREBNO MNOGO DENARJA

Napačno mislijo starši, da bo otrok najsrečnejši
z dragoceno igračo. Pogosto se take igračke raz¬
veseli samo za trenutek in jo nato zavrže.

Najbolj bomo otroka navezali nase, če mu bomo
sami naredili igračko. Lahko letalo iz papirja, avto¬
mobil iz škatle, v kateri so bili čevlji, voziček za
punčko iz stare krušne košarice in podobno. Take
igrače imenujemo priložnostne igrače.  Te imajo za
otroka vsestransko vzgojno vrednost. Otrok je za¬
poslen, ko nas opazuje. Veliko se ob tem nauči in
tudi vidi, kako predmet nastaja. Istočasno pa je s
starši v ljubeznivem odnosu.

Za priložnostne igračke je potrebno imeti le malo
domiselnosti, pridne roke in dobro voljo. Take
igračke za otroka lahko izdelujemo tudi na spre¬
hodu iz gozdnih sadežev in vejic. Spomnimo se sa¬
mo prijetnih možicev iz divjega kostanja in želoda,
piščalk iz vrbovih vejic in podobno. Videli bomo,
da jih bo otrok potem poskušal sam izdelovati.

61


KAKO IZBIRAMO OTROKU IGRAČE

Igrača mora ustrezati otrokovi starosti inotro-
kovi sposobnosti. Da bomo laže izbirali in nakupo¬
vali, bomo na kratko prikazali razpredelnico naših
igračk za razna razvojna obdobja. Omenila bom
predvsem tiste igrače, ki so v naši prodaji ali pa
jih starši sami lahko narede otroku.

Igračke za dojenčka od prvega meseca
do konca leta

V prvem letu si uri otrok vid, sluh, uči se pri¬
jemati, uči se sedeti, hoditi in tekati. Za pomoč po¬
trebuje prve igračke.

Igračke od rojstva do tretjega meseca

Nad košek ali posteljico obesimo svetleče se pred¬
mete. Lahko je to svetel papir ali košček blaga.
Tudi na voziček obesimo verigo zvenečih kroglic.
Ko se bo otrok peljal z vozičkom, bodo le-te pri¬
jetno rožljale. Kasneje, ko bo otrok shodil, jih bo

63

uporabil v druge namene. Po tretjem letu pa jih
bo lahko nizal na nitko.

V tretjem mesecu damo otroku tudi ropotuljico,
ki pa mora biti po izdelavi preprosta, ustrezno
zvočna in tudi z medicinskega vidika neoporečna.
Otrok bo kaj kmalu pričel z njo udarjati in mahati
naokoli in paziti je treba, da se ne razleti na koščke.

Igrače od 3. do 9. meseca

Malce bolj sestavljene ropotuljice.

Plavajoče živali, račke, ribice. Te mati da otroku
v vodo ob kopanju.'Otrok nosi v tem obdobju tudi
razne predmete v usta, zato so ustrezne ropotuljice,
ki so vklenjene v obroč. Ta obroč je narejen iz
ustrezne mase, ki jo otrok lahko nosi v usta in
drgne z njim čeljusti.

Otrok se na tej razvojni stopnji razveseli z žo¬
gico, ki jo da v vodo, ko ga mati kopa. Ta žogica
naj bo iz celuloida ali druge mase, ki ima v svoji
notranjosti dobro zaprte predmete, ki ropotajo.

Igrače za starost šest do devet mesecev

Poseben sedež, da se otrok počuti ugodno. Naj¬
bolje je, 'da ga starši sami improvizirajo. Na stol
brez naslonjala, ki ga obrnejo narobe, razprostrejo
močno plenico, na katero se otrok usede in se po
mili volji giblje.

Priporočljivi so lončki iz plastične mase ali koc¬
ke, ki jih otrok vtika drugo v drugo. Ti lončki naj
bodo živih barv, da bodo otroku dajali veliko pri¬
ložnosti za igro.

Živalce najbolje iz materiala, ki se dobro čisti.
Te živalce otrok stiska, da dobi razne zvoke, jih
meče iz košarice ali stajice. Iste igrače tudi damo
otroku v kad pri kopanju. Mnogokrat pomagajo
otroku premagati strah pred vodo.

64

Zelo rad se otrok v tem obdobju igra z lončkom
in žličko. Lonček, ki se ne razbije, in žlička sta za
otroka v tem obdobju prijetni igrački.

Igračke za devet do dvanajst mesecev

Žoga, ki naj bo primerna, da jo otrok lahko drži
v svojih ročkah. Lahko je iz mehkega blaga, gume
ali plastike. Žoga iz blaga je predvsem primerna
za igro v stajici, ker je zelo mehka in za otrokovo
ročko primerna in prijetna. Žoga pa, s katero se
otrok igra v sobi, mora biti tako velika, da se
ne more zakotaliti pod omaro. Žoga spremlja otro¬
ka skozi vsa razvojna obdobja.

Zvočne kocke, ki naj bodo živo pisane barve,
košarica z velikimi ščipalkami za perilo,
živali za stiskanj d,
polivinilaste vrečke.

Igračke za starost enega leta do enega leta in pol

Punčka za metanje. Otrok jo zelo vzljubi in jo
ima za priljubljeno igračo nekaj let.

Živalce na vrvici kot voziček,
vedro in lopatka,
stolček z glavico konjička,
gugalni konjiček,

preprost voziček, na katerega otrok lahko naloži
kocke in ga lahko dobro vleče,
srednjevelike žoge,

kocke lepih barv, a majhnih oblik oziroma veli¬
kosti,

škatle, ki jih otrok z lahkoto odpira in zapira,
barvni veliki gumbi (tako veliki, da jih ne more
stlačiti v usta),

lončki za vlaganje ali razstavljanje,
živalce za v vodo,
mehke živalce — medvedek,
punčke iz blaga,

65

slikanice — na sliki naj bo samo en predmet v
svetlih barvah. Strani slikanice morajo biti trde, da
jih otrok ne more raztrgati.

Igrače za starost dve do dve leti in pol

Preprost avtomobil iz lesa, kolesa morajo biti
dobro pritrjena,
vedro, lopatka,

preprost lesen vlak — vagončki za spajanje,

tricikel,

gugalni konj,

večje, lahke, votle kocke,

majhne pisane lesene kocke (cilindri, kvadrati),

košarice,

punčke,

voziček za punčko,

posteljica za punčko, ki pa mora biti tako sta¬
bilna, da se otrok lahko vanjo vsede,
posodice,

barvne kredice ali vodne barvice, da otrok z
njimi riše s prstom;

navadne kocke na vozičku,

zvočne kocke,

živali na kolesih,

piščalka,

žoga.

Igrače za starost 3 let

tricikel,
avtomobil,
preprosta železnica,
gugalni konj,

samokolnica, razna vozila,
žoga,

lesene kocke raznih oblik,
punčka z oblekcami,

66

pohištvo,
jedilni pribor,
posode,
likalnik,

metla, smetišnica,
kladivo,

barvne kredice, čopič, papir,

plastelin,

plavajoče živali,

lojtrnik,

medved,

vedro, lopata,

štedilnik,

leseni valjar,

tabla za risanje,

pin kocke,

palčice za polaganje,
barvni liki za sestavljanje,
orodje.

Igračke od četrtega do šestega leta  — igrače,
s katerimi otrok posnema različne dejavnosti

pohištvo,

pribor za čaj, za vodo,
punčke,

voziček s punčko (miniaturno),
hladilnik,

stroj za pranje perila,
kuhinjska posoda,
likalnik, posteljica s posteljnino,
pribor za toaleto,
mali medvedek.

Igrače za oponašanje različnih poklicev

predmeti za igro »trgovina«,
punčka v beli obleki,

67

pribor za zdravnika,
pribor za brivca,
telefon,
vrtno orodje,
bencinska črpalka,
domače živali,
mali avtomobil.

Prometna sredstva

avtobus,

letalo,

raketa,

avto Rdečega križa,
osebni avto,
dirkalni avto,
železnica.

Igrače za ljubkovanje

medved,

kužek,

mucka,

punčka,

pajacki.

Igrače za kreacijo

To so tiste igračke, ki s svojimi elementi dajejo
otroku možnost, da sam oblikuje, sestavlja in gradi
različne predmete. S temi igračami si otrok razvija
ustvarjalne sposobnosti, samoiniciativo, delovne
navade in vzdržljivost. Zaradi tega imajo omenjene
igrače veliko vzgojno vrednost;
lesen gradbeni material,
konstruktor Cipek-Capek,
igra mozaik,
vlak konstruktor,
lego kocke.

68

Igrače za različne aktivnosti

mala tkalka,
punčka z oblekcami,
mala šivilja,

vlaganka — gozdne živali,

kocke z nalepljenimi slikami,

kocke z naslikanimi živalmi,

knjiga s slikami za izrezovanje in nalepljanje,

kaleidoskop.

Igrače za likovno in glasbeno izživljanje

Otrok se v tem razvojnem obdobju rad izraža na
različne načine. Rad slika, riše, modelira in pripo¬
veduje. Za vse to so mu potrebne igrače, s katerimi
se lahko po svoje'izraža. Otrok zelo rad vzame v
roke vodne barvice, barvne kredice, svinčnik, zem¬
ljo in plastelin.

Za muzikalno izražanje pa so za otroka potrebni
razni mali instrumenti ritmičnega in melodičnega
tipa;

blok za risanje, papir,

vodne barvice,

barvne kredice,

škarje,

plastelin,

glina,

slikanice,

klavirček,

majhna harmonika, ustna,

tamburica,

metalofon,

boben,

triangel.

Igrače za dojemalne igre

slikanice,

pravljice,

69

lutke,

gramofonske plošče.

Igrače za svoboden prostor

Kot smo že omenili, imajo velik pomen za razvoj
socialnega in etičnega čuta pri otroku družabne
igre. Te tudi zadovoljujejo otrokovo potrebo po
skupini soigralcev.

Dajejo tudi otroku možnost, da se giba na sve¬
žem zraku;
domine,
vrtno orodje,
garnitura za pesek,
smuči,

vrvice za skakanje,

roler-skira,

žoga,

badminton.

Igrače za prva leta v šoli

Matador,

Legosistem,
plastelin drsalke,
material za ročna dela,
barvice,
šah,

»človek, ne jezi se«,
domine,

otroški šivalni stroj,

orglice,

metalofon,

kolebnica,

kegljišče,

vesela prometna igra,

Po Jugoslaviji,

Mehanotehnika,

70

škarje,

veseli ribolov,

slikanice,

pravljice,

električna železnica,
žoga,

razno orodje.

Igrače od desetega leta dalje

mladi tehnik — mali kemik,
elektropionir,

Mehanotehnika,

šah,

fotoaparat,
električna železnica,
elektromotor,
vesela prometna igra,
žoga,

podvodna maska,
kegljišče,
halma,
marokino,

Po Jugoslaviji,

barvne krede, zidne krede, tempera.














KAZALO

Uvod.7

Otrok in igra.9

Otrok naj se igra.15

Otrokova igra in odrasli.21

Ta otrok pa se ni igral.23

V igri se otrok pripravlja za življenje . . 31
Otrokova igra v raznih razvojnih obdobjih . 33
Kakšne naj bodo igračke za našega otroka 55


/

..

'•*

)

Slavica Pogačnik-Toličič
OTROK IN IGRA

Zbirka »Mala knjižnica za starše«
Urejuje Milica* Bergant
Oprema Karel Hrovatin

Izdalo časopisno založniško podjetje
»Ljudska pravica« Cankarjeva založba
v Ljubljani

Tiskala Železniška tiskarna
v Ljubljani 1966



V ZBIRKI KNJIŽNICA ZA STARŠE SO DOSLEJ IZŠLA
NASLEDNJA DELA:

JAN MAKAROVIČ: OTROK PRED IZBIRO POKLICA

SLAVICA POGAČNIK-TOLIČIČ: VZGOJA OTROKA
K ČISTOČI V PRVIH LETIH

JOŽE VALENTINČIČ: KAKO POMAGAMO OTROKU
PRI UČENJU

Dr. MILICA BERGANT — VINKO SKALAR: MOJ
OTROK NA KRIVI POTI

Dr. FRANC PEDIČEK: PUBERTETA — DRUGO ROJ¬
STVO

Dr. MILICA BERGANT — dr. ZDENKA HUMAR:
STRAH OVIRA OTROKOV RAZVOJ

V KRATKEM IZIDE:

Dr. FRANC PEDIČEK: MLADOSTNIKOVE ZADREGE
LEOPOLD IN MILONA BREGANT: OTROK V STISKI

ZORAN JELENC: MOTNJE IN TEŽAVE NAŠEGA ŠO¬
LARJA

Dr. ZLATICA HRIBAR: MOJ OTROK JECLJA
Dr. MIROSLAV VRABEC: MOJ OTROK IN FILM

Otrok in igra
Otrok naj se igra
Otrokova igra in odrasli
Ta otrok pa se ni igral
V igri se otrok pripravlja za življenje
Otrokova igra v raznih razvojnih obdobjih
Kakšne naj bodo igračke za našega otroka

00000273463

J