K.af vsg pišefo o uCUal/mtvu, Molt, j»ro«i>_ tn JW —1 Da zaznamujejo učitelji ponekod slabe učne uspehe naše ljudskošolske mladine, je v prvi vrsti pripisati stradanju. Trpi pa tudi moralni dvig našega ljudstva. Glavna priča tega pomanjkanja so naše pasivne pokrajine: Kozjak, Slov. gorice, Haloze, rogaški okraj, šmarski okraj itd. (»Večernik« 8. X.). —1 Analfabetizem v primorski banovini. Statistični urad v Zagrebu je izdal te dni knjigo »Upravna, sodna in cerkvena razdelitev in imenik prebivališč primorske banovinc po stanju od 1. maja 1938.«. Tej knjigi so dodani 3 zemljevidi primorske banovine, eden za gostoto prebivalstva, drugi za veroizpovcd in tretji za nepismenost. Ta tretji zemljevid je žalostna slika prosvetne zaostalosti v teh krajih. Iz nje se vidi, da nepismenost prebivalstva nad 7 let znaša v okrajih: Prozor 85,6, Duvno 84,6, Livno 81,7, Bugojno 80,8, Mostar 72,7, Konjic 77, Lubuški 70,9, Benkovac 67, Stolac 65,5, Sinj 64,5, Imotski 63,3, Split 53,9 odstotka itd. To so službeni podatki po ljudskem štetju z dne 31. marca 1931. Od tega časa se ni mnogo spremenilo, ker je novih šol v teh krajih zgrajeno zelo malo — ali skoro nič novih šol. Edino na pobudo organizatorjev pokreta za pismenost je bilo v teh krajih razdeljeno približno 40.000 abecednikov z ostalimi pripomočki, ki jih je uporabljalo za učenje 60.000 oseb. (»Jugosl. list«, Sarajevo, 29. sept. 1938.) —1 Šole brez učitelja, učitelji brez šol. Znano je, da je zelo veliko absolventov učiteljskih šol, ki ne morejo dobiti službenih mest, »ker jih ni«, čeprav so pripravljeni iti v najmanjšo vas, ne samo da bi prišli do kruha, nego da bi vršili kulturno misijo, za katero so se pripravljali. Več sto brezposelnih abiturientov čaka zaman na mesto, ki ga nikakor ne morejo dobiti. Istočasno obstoja večje število šol, v katerih ni učiteljev. Mi smo stalno prisiljeni pisati o takih primerih. Mreža osnovnih šol v naših krajih je tako zelo redka, da mnogi otroci ne morejo obisko vati šol in to iz razloga, ker šol ni in ker jih nikdo ne gradi. Toda pada nam v oči, da so te dni zopet priobčili sarajevski listi sledeče: v Tuzlanskem srezu obstojajo tri šole, ki so ostale brez učitelja in v katerih se pouk še vedno ni pričel. (»Pravda«, Sarajevo, 23. septembra 1938.) —1 Slovenci smo lahkoverni. Pripravljeni smo verjeti vsakemu, ki nam skuša z gotovo resnostjo kaj »privezati«. Posebno radi pa verujemo vse, kar nam pove kdo o imenitnosti drugih. V naših kosteh je še toliko ponižnosti in bogaboječega strahu pred vsem tujim, pred vsem, kar ni naše, da bomo z občudovanjem pritrjevali vsakemu šušmarju, samo da se nekoliko prezirljivo izrazi o naših lastnih razmerah in da nam pripoveduje nekaj pravljic iz tujega kraja na zemlji, kjer se cedita mleko in — smodnik ter rastejo namesto drevja kanoni. (»Edinost«, 1. okt.) —1 Varaždinski učitelj izšolal 60 tujih otrok na lastne stroške. Upokojeni varaždinski učitelj Mihovil Pavlovič je slavil zlato poroko. Tej svečanosti je poleg njegovih šestih otrok prisostvovalo še do 60 tujcev. Vsi pa so bili kakor ena družina, saj jim je slavljenec bil krušni oče. Pavlovič je za časa svojega službovanja kot učitelj imel za dijake vedno odprte roke. Vsako leto je zbral najsiromašnejše dijake, ki jih je na svoje stroške do kraja izšolal. Tako je spravil do službe 60 revežev, ki so danes zdravniki, advokati, častniki, profesorji, učitelji in uradniki. Vsi njegovi varovanci so g. Pavloviču ob zlati poroki hvaležno čestitali. Takih mož potrebuje tudi Slovenija. (»Večernik«, 11. okt.)