UNIVERZA KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA v; V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XI. LETNIK 1934.35 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1935 s-iA.' ^jajaž] določil iduj« g H blein izvrševanja HPmJ »vencev (Zb. IV); motreni določitvi jjUHn prevare (Zb. IX). ■j načrtu za edin- '»vencev (Zb. VI.); posebnim ozirom j !) Pravna nuriiva kasaškem pravu kraljc-1 ;ah kriminalne politike Znanstvene razprave, objavljene v Zbornikih I. —X. (. Pravnozgodovinske: Prof. DOLENC: a) Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772 (Zb. I); b) Pravosodstvo cister^ienškp opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pletcrju od konca 16. do konca 18. stoletja (Zb. III),; c) Pfavosodštvo klevevške in boštafijske graščine od ' konca, 17. do začetka 19. stoletja (Zb. V): č) Pravni institut »Klausel des allgemeinen Landsčliadenbundes« v slovenskih deželah (Zb. VII); d) Osebno- in rodbinskopravna vprašanja v pravosodstva slovenskih, ljudskih sodišč (Zb. X). Prof. JASINSKU a) Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino? (Zb. I); b) Kad a i na Ikoji' način je bio sestavljen kastavski statut? (Zb. III); c) Prehod od Ustnega običajnega prava k Pihanemu.. Zakonu (Zb. IV); č) Zakoni grada Veprinca (statut Veprinački) (Zb. V); d) Iz istoriie Kastav vkotr statuta (Zb. Vil Prof. KOR Bo VI 3) (Zb. 1 odlomki Gajev Prof. KRE; ! Prof. pok ; 16. do 18. stoli ! (Zb. IX). , I Prpf. KUSI državo (Zb. I) prava (Zb. II) lege ferenda prejšnjem in p in njeno pravo voslavne cerkv Prof. DOL odstavka čl. 1i kazni na prosti c) Zločinec iz kazni (Zb. VI); Prof. MAKI sjveni kazenski b) Osobijost zle na kazenski zal odredb zoper o vinc Jugoslavij (Zb. X). aravne zbirke (K (Zb. IX); c) Novi dan (Zb. 1), ' mskih deželah od va na Kranjskem meh za cerkev in olju patronatnega e' lege lata in de ianih zakonih po Katoliška cerkev •avila srbske pra- 4. Državijanskopravne: Prof. LAPAJNE: n) Današnje kondicije (Zb. V)); b) Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (Zb. VII); c) Regresni zahtevki našega državljanskega prava (Zb- IX).;, ij)/Spori za mejo (Zb. X). 5. Negmotnopravni: Prof.*ŠKERLJ,: a) Uredba o zaščiti industrijske svojine (Zb. 1); b) O iz.OOiu, stvorjenem v »šlužbi«« (Zb. V). , 6. Pravdnopravna: , Prof. SKUMOVIČ; O dokazni moči trgovskih krijig (Zb T). UNIVERZA KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XI. LETNIK 1934*35 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1935 ■TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK A. KOLMAN) 50952 Oiod- io 19 ])r Franu Ellerju Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič: Oblike obrtnih in industrijskih obratov. (Odlomek iz gospodarske morfologije.) V »Uvodu v ekonomsko vedo« (Ljubljana, 1933, slika št. 5 na 95. str.) sem podal shemo gospodarskih tvorb. Med te tvorbe spada tudi podjetje (Unternehmung, 1’entre-prise) kot na izmenjavo navezana samostojna pridobitna enota v okviru narodnega gospodarstva, in sicer enota, ki po navadi združuje več pridobitnih činiteljev v dosego kakega pridobitnega smotra. Podjetje je torej pridobitno gospodarstvo, t. j. pridobitna gospodarska enota, v katero so naloženi pridobitni činitelji (delo, naravna pridobitna sredstva in po človeku proizvedena pridobitna sredstva). Podjetje stremi za tem, da dobi od uporabe teh činiteljev kolikor mogoče večji dobiček; pri vrednostni (denarni) kalkulaciji se to izraža v stremljenju za tem, da se kolikor mogoče visoko rentira v podjetje naloženi kapital.1 1 E. v. Pliilippovich opredeljuje podjetje kot »einc Wirt-schaft, die produziert oder erwirbt, um durch Weiterveraufierung des Produzierten oder Ervvorbenen einen Gewinn zu erzielen« (Grundrifi der politischen Oekonomie. I. Allgemeine Volkswirtschaftslehre, 7. Auf-lage, 1908, str. 119), J. Schumpeter pa kot »aufierlich selbststan-dige, scheinbar autonome, grundsatzlich auf sich selbst gestellte, un-mittelbar nur am eigenen Lebensinteresse orientierte Einheit« (»Unter-nehmer« v Handvviirterbuch der Staatswissenschaften, 4. Auflage, Bd. VI1L, str. 476). Max Weber naglasa, da je podjetje »an der Marktchance und der Kaipitalrechnung orientierte« gospodarstvo. R. I’a s s o vv razumeva pod podjetjem »einen selbstandigen, auf Erwerb gerichteten Betrieb (oder einheitliclien Komplex von Betrieben)« ali kratko »eine selbstiindige Erwerbswirtschaft (Erwerbsgeschaft)< (Be-trieb, Unternehmung, Konzern, 1925, str. 41—42). O. Pisko opredeljuje podjetje kot predmet pravnega prometa na ta-le način: »eine den Erfolg einer Erwerbstiitigkeit sichernde oder fordernde Organisation Od podjetja kot p r i d o b i t n o - g o s p o d a r s k e enote je treba razlikovati tehničn o -organizatoric n o enoto, ki se imenuje obrat (Betrieb). Mala, srednja in večinoma tudi velika podjetja sestoje le iz enega obrata. V teli primerih se obrat ujema s podjetjem. Velika podjetja pa včasih sestoje iz več obratov. Uprav radi teli primerov je važno ločiti pojem obrata od pojma podjetja. Vsak posamezni obrat ni v talcem primeru niti pravno, niti gospodarsko samostojen, temveč je le del podjetja kot samostojne gospodarske enote.2 Velepodjetje je preraslo obrat der Produktionsmittel oder gesicherte Absatzgelegenheit, die der Ge-werbelreibende entweder durch eigene Arbeit oder durcli Oberlassung an einem Dritten zum Zwecke der Forderung seiner gleicliartigen Ervverbstatigkeit verwertcn kann« (Das Unternehmen als Gegenstand des Rechtsverkehrs. Wien, 1907, stf. 10). Namesto te komplicirane opredelitve podaja »Kommentar zum Allgemeinen biirgerlichen Gesetzbucli, herausgegeiben von Dr. H. K1 a n g« to-le krajšo pravno opredelitev podjetja: »eine selbstiindige organisierte Erwerbsgelegenheit«, ki sestoji »in einer Vereinigung von Recliten (Sachen, soweit Eigentum in Frage kommt) zum Zwecke der Organisation des Ervverbes« (I. Bd., I. Halbband, Wien, 1933, str. 1187). 2 Nemško štetje obrtnih obratov (die gevverbliche Betriebs-ziihlung) z dne 16. junija 1925 (kakor tudi štetje obratov z dne 12. junija 1907) razlikuje tri vrste enot, in sicer: »technische Einheiten« (technische Betriebseinheiten), »ortliche Einheiten« in »Wirtschaftsein-heiten«. »Wirtsehaftseinheiten« predstavljajo podjetja, »iirtliche Einheiten« — enega ali več istemu podjetju pripadajočih obratov, ležečih v istem kraju, in »technische Einheiten« — posamezne dele »krajevnih enot«, v kolikor se ti deli bavijo z različnimi obrtmi. »Das statistische Reichsamt« pojasnjuje razliko med temi vrstami enot na ta-le način: »Die .ortlichen Einheiten’ umfassen die raumlich zusammen-hangenden und unter einheitlicher Leitung stehenden ortlichen Nieder-lassungen (Fabrik, Geschiift, Filiale), die ,teclinischen Einheiten’ gliedern die in einer ortlichen Niederlassung (kombinierter Betrieb) zusammen-gefallten Produktions- und ltandelszweige (Baumwollspinnerei und Baumwollweberei oder Fleischerei und Gastvvirtschaft usw.) einzeln aus und die ,Wirtschaftseinheiten’ geben die Zusammenfassung zusam-mengehoriger ortlicher Niederlassungen (TTaupt- und Zweigniederlas-sungen) zur Unternehmung (Firma) wieder« (Statistisches Jahrbuch fiir das Deutsche Reich. 1930, 49. Jnhrgang, Berlin, 1930, str. 98). Po štetju obratov iz 1. 1925 je bilo v Nemčiji 1530, tisoč industrijskih in obrtniških »Wirtsehaftseinheiten« (podjetij) z 1852,? tis. »ortliclie Einheiten« in 1922,o tis. »technische Betriebseinheiten«. Kritiko nemške statistike obratov iz 1. 1907 in deloma tudi kritiko formularjev za štetje obratov v 1. 1925 podaja R. P a s s o w v gori nave- v tem smislu, da iz tehnično-organizatoričnih razlogov ne more že obstojati iz enega obrata. Ta organska delitev velepodjeti j v več obratov predstavlja čisto drugačni pojav, kakor primeri, kadar vodi ista tvrdka več sličnih in celo različnih obratov. Taki primeri niso bili redki že pred nastankom modernih, v več obratov razdeljenih velepodjetij. Najbolj raznovrstna so podjetja in obrati v področju obrta in industrije. Obenem so bila tu tako podjetja, kakor obrati podvrženi najbolj značilni zgodovinski evoluciji, ki je močno vplivala ter vpliva še dalje na evolucijo celotnega gospodarskega ustroja. Evolucija podjetij je poleg še sedaj prevladujočih poedinskih podjetij prinesla tudi nastanek in razvoj združnih podjetij, za katera je pravo izklesalo petero oblik pridobitnih ali takozvanih trgovinskih družb.3 Evolu- denem spisu (gl. Anlage: Betrieb untl Unternehmung in der deutschen gewerblichen Betriebsstatistik von 1907, str. 122—153). R. Passow očita štetju obratov preveliko cepitev podjetij v posamezne obrate, ki umetno povečuje število malih »enot« in zmanjšuje število velikih. Definicija obrata, ki jo podaja R. Passow sam, je preširoka. »Betrieb,« pravi on, »ist ein Inbegriff, ein einheitlicher Komplex von auf die Dauer berechneter wirtschaftlicher Tatigkeit« (op. cit., str. 2). Po tej definiciji bo tudi podjetje, sestoječe iz več obratov, le en obrat. 8 Kako so se 1. 1925 delila v Nemčiji obrtna in industrijska podjetja v posamezne vrste, je razvidno iz teh-le številk: Oblike podjetij: Vsa obrt Industrija in obrtništvo število podjetij (tis.) zaposlenih oseb (tis.) število podjetij (tis.) zaposlenih oseb (tis.) Poedinska podjetja 2.711,! 7.741,4* 1411,, 4.892,5* Podjetja, ki pripadajo več lastnikom 72,8 531,5 41,g 376, „ Vpisana društva *,« 53,4 0,3 4>l Vpisane zadruge 31,» 142,7 8,3 37,7 Javne trgovinske družbe 66,8 2.065,7 32,, 1.644,8 Komanditne družbe 6,8 475,, 3,3 394,3 Komanditne družbe na delnice 0„ 34,o 0>05 17,4 Delniške družbe 12,! 3.680,5 7,4 3.298,., Družbe z omejeno zavezo 38,3 1.585,4 18,o 1.268,9 Rudniškopravne družbe 0,4 226,o 0,3 225,„ Javnopravne korporacije 21,6 1.728,2 6,8 230,8 Skupaj 2.966,4 18.263,9 1.530,, 12.391,4 * brez oseb, zaposlenih doma. cija podjeti j in obratov je obenem šla v smeri od malih obrtnih podjetij oz. obratov k industrijskim velepodjetjem, sestojeeim iz enega ali več veleobratov.4 Velepodjetja se naprej združujejo v podjetniške zveze v obliki konvencij, kornerjev, ringov, kartelov in trustov (koncernov in fuzij), tako da postajajo poedina podjetja le delni »obrati« teh zvez. Ta gospodarska koncentracija podjetij je celo popolnejša, kakor tehnična koncentracija obratov, ki ni nikdar toliko popolna, da bi zlila vse obrate dotičnega obrta v en sam obrat. Slednjič vodi evolucija podjetij od zasebnih podjetij k naraščajočim javnim (državnim, pokrajinskim in občinskim), kakor tudi zadružnim gospodarskim edinicam, na katere se ravnotako razteza pojem »podjetja«. Posebno značilna je bila za zgodovinski razvoj obrta in industrije evolucija obrtnih in industrijskih obratov z ozirom na njihov obseg; v njej se je na polju industrije jasno pokazal »zakon o koncentraciji produkcije«. To je zakon, čigar moč čestokrat pretiravajo, ki pa je vendar porušil v gospodarstvu toliko starega in patriarhalnega ter je pri- Kot prikazuje ta razpredelnica, so poedinska podjetja, tako po svojem številu kakor tudi po številu v njih zaposlenih oseb, na prvem mestu: izmed združnih podjetij pa zaposlujejo največje število oseb delniške družbe, javne trgovinske družbe, družbe z omejeno zavezo in javnopravne korporacije. 4 Po štetju obratov iz I. 1925 je bilo v tem letu v Nemčiji število malih, srednjih in velikih obratov (v smislu »ortliche Einlieiten«), v njih zaposlenih oseb in v njih uporabljenih gonil naslednje: Mali obrati (do 5 oseb) Srednji obrati (0 do 50 oseb) Veliki obrati (51 in več oseb) Skupaj Število obratov 1.614,1 205,,, 32,8 1.852,8 (tis. in v %) (8 7,i%) (K-1%) (1.8%) (100%) Število v njih zaposlenih oseb 2.837,,, 2.898,3 6,968,, 12.704,i (tis. in v %) (22,3%) (22,e%) (5-1,9%) (100%) Število obratov 7. uporabo gonil 284,3 126,,, 30,, 441,4 (tis. in v % od števila obratov v vsaki skupini) (I7,«%) («(■8%) (92,i%) (23,8%) Moč uporabljenih gonil 1.367,,, 2.382,, 14.868,! 18.617,,, (tis. KS in v %) (7,3%) (‘2,8%) (79,9%) (100%) nesel s seboj toliko novega, da je s tem preustrojil in »zre-volucioniral« vse narodno gospodarstvo. Differentia gradualis je pomenila tu obenem differetiam specificam. S premeno obsega obratov se je namreč izpremenila tudi njihova socialna .struktura in njihova celotna oblika. Razvoj obrta in industrije je prinašal vedno nove oblike obratov. Stare oblike so stopale v ozadje, v ospredje pa so silile nove. Toda stare niso izumirale, temveč so se ohranjale in modernizirale, da se prilagodijo novim gospodarskim prilikam. Ves razvojni proces je šel torej nepretrganim evolucijskim potom brez kakršnegakoli načelnega preloma. Na ta način je nastala zelo diferencirana in pestra vrsta oblik obrtnih in industrijskih obratov. Nacionalni ekonomi, posebno pa številni zastopniki zgodovinske šole, so jih že davno skušali klasificirati. Na tako klasifikacijo so polagali tem večjo važnost, ker edinole pravilno zgrajena klasifikacija oblik obratov omogoča pregled teh oblik in definicijo vsake izmed njih. kar ni le pomembno za ekonomsko teorijo, ampak tudi za gospodarsko zakonodajo. V kolikor predstavlja analitična klasifikacija oblik obrtnih in industrijskih obratov obenem njih genetično klasifikacijo, podaja taka klasifikacija tudi vrstni red nastanka posameznih tipičnih oblik obratov. Zato je nauk o oblikah obrtnih in industrijskih obratov postal važen del gospodarske morfologije in je rodil zelo obširno literaturo. Naj večji ekonomski sistematiki in klasifikatorji so se bavili s tem vprašanjem in prispevali k nauku o »sistemih obrtnih obratov«.5 5 Gl. G. S c h m o 11 e r. Dic geschiclitliclie Entwieklung der Unternehmung (Schmollers Jahrbuch, Bd. XIV.. Heft 4. 1890) in GrundriG der allgemrinen Volkswirtschaftslehre, Bd. I: K. B ii c h e r. Die Ent-stehiing der Volkswirtschaft, 1., 16. Auflugc, 1922: Die gewerblichen Betriebssysteme in ihrer geschichtlichen Entwicklung, str. 161—196, in »Gevverbe« v Handvvorterbueh der Staatswissenschaften, 4. Anflage. Band IV., str. 966—999, (gl. tudi tam navedeno literaturo); W. S o m b a r t. Der moderne Kapitalismus, Band L; J. Seli u m pet e r. »Unternelimer« v Handworterbuch der Staatswissenschaften, 4. Anflage, Vlil. Bd., 1928. str. 476 in sl. (tudi tam navedena literatura); A. Hel d. Zvvei Blicher zur sozialen Geschichtc Englands, 1881; R. L i e f m a n n. Unternehmungs- Vkljub temu pa še do danes niso razčiščena nasprotja niti glede klasifikacije oblik omenjenih obratov, niti glede definicij posameznih oblik. Naslanjajoč se na izsledke dosedanjih raziskavanj, uso-jam si v tem članku podati shemo, ki sistematizira glavne oblike obrtnih in industrijskih obratov.0 Shema je zgrajena na kombinaciji štirih znakov (prin-cipia divisionis), ki so bistveni za definicijo posameznih oblik. Ti znaki sestoje iz dveh skupin: prvo skupino (1) tvorita dva tehnično-gospodarska znaka; to sta znaka, ki se nanašata na tehnično stran obratov in njen vpliv na njihov gospodarski ustroj. Ta dva znaka sta: (1) obseg obrata in (2) tehnična višina, na kateri stoji obrat. Drugo skupino (II) tvorita dva socialno-p ravna znaka, ki se tičeta na obstoječem pravnem redu temelječih in iz njega izvirajočih socialnih odnošajev tako med posameznimi obrati oz. podjetji (vodoravni soci-alno-gospodarski odnošaji), kakor tudi med različnimi osebami v okviru posameznih obratov (navpični socialno-gospodarski odnošaji). Ta dva znaka sta: (1) način oddaje produkta in (2) samostojnost delavca oz. njegova odvisnost od podjetnika-kapitalista. Po znaku I. 1., t. j. po obsegu, lahko delimo obrate v (a) male (b) srednje in (c) velike. Pojmi malega, srednjega in velikega obrata so, seveda, pogojni in relativni. Kar se je še nedavno smatralo za veliko, se smatra sedaj v gospodarsko razvitih deželah za srednje in celo majhno. Po svojem obsegu tvorijo obrati nepretrgano lestvico, po-čenši z najmajšimi pa vse do največjih. To nepretrgano vrsto je možno razdeliti v tri skupine, seveda, le pogojno. Tudi statistika obratov in zakonodaja stavita za te skupine kon- formen, 1912; Si e vek i n g. Geschichte der gewerblichen Betriebs-formen v Grundrifl der Sozialokonomik, Abt. VI., 1914; R. P a s s o w. Betrieb, Unternehmung, Konzerne, 1925; O. S c h w a r z. Die Betriebs-formen der modernen Grofiindustrie (Zcitschrift fiir die gesamte Staats-vvissensehaft, Bd. XXV., str. 535 in sl.) in dr. 6 Gl. o tem v mojem članku »Šta je zadruga i kakva je njena uloga (Načrt teorije zadrugarstva)« v Ekonomistu, Beograd, 1927, št. 7—8, str. 490—492. vencionalno izbrane meje. Niti znak, po katerem se sodi o obsegu obrata, ni trdno določen, in se v raznih primerih izbirajo razni znaki. Za tak znak se lahko vzame podjetnikov položaj, in sicer: za malega se smatra obrat, v katerem dela podjetnik sam; za srednjega oni obrat, v katerem včasih podjetnik še dela sam, toda njegova glavna funkcija je že v tem, da vodi obrat; slednjič za velik obrat se smatra oni, ki ga podjetnik samo upravlja, ali pa v katerem le kontrolira splošno vodstvo. Vendar ne tistreza Čestokrat taka sprememba podjetnikovega položaja spremembi obsega obrata oz. podjetja; razen tega pa niso pojmi »dela«, »vodstva« in »kontrole« dosti jasni. Zato se večinoma jem-1 je jo drugi znaki, med n j imi v prvi vrsti število zaposlenih oseb. Ta znak je v splošnem ravno tako primeren za obrtne in industrijske obrate, kakor je za presojo velikosti kmetijskega gospodarstva odločilen obseg njegove površine. Včasih pa niti ta znak ni dovolj zanesljiv, na primer, ako je obrat povsem mehaniziran. Kak velik parni mlin je brez dvoma velik obrat, toda vsled mehanizacije celotnega procesa zaposluje samo kakih 20—30 delavcev. Po številu zaposlenih oseb bi spadal med srednje obrate. Zato bi bil z gospodarskega vidika še bolj primeren čisto-gospo-darski znak, in sicer vsota naloženega kapitala ali vsota letnega kosmatega donosa. Toda ta znak je zelo izpremenljiv in se težko da natančno ugotoviti. Radi tega se redko uporablja v praksi, ali pa se uporablja le kot dodatno merilo poleg onega drugega, bolj grobega, vendar pa za prakso v splošnem bolj primernega merila, t. j. števila zaposlenih oseb. Število samo se izbira pri tem precej samovoljno. Statistika prišteva navadno obrate, ki zaposlujejo 1 do 5 oseb k malim, obrate, ki zaposlujejo 6 do 50 oseb. — k srednjim in obrate, ki zaposlujejo 51 ali več oseb, — k velikim obratom. Pripomniti moram, da je bolj ostro začrtana meja med malimi in srednjimi obrati, kakor med srednjimi in velikimi. To se kaže v tem, da se pri prehodu od malega obrata k srednjemu mnogo bolj menjajo tudi drugi znaki, od katerih je odvisna celotna oblika obrata, kakor pri prehodu od srednjega k velikemu obratu. To razliko sem izrazil v svoji shemi na ta način, da sem na sliki izpustil ločilno črto med srednjimi in velikimi obrati. Z ozirom na znak I. 2., t. j. na tehnično višino, na kateri stoji obrat, lahko razlikujemo: (a) enostavno tehniko, ročno delo z enostavnimi orodji in začetke delitve dela. (b) ročno delo in razvito delitev dela, včasih že uporabo bolj enostavnih strojev in (c) uporabo strojev oz. kompliciranih kemičnih procesov. Znak II. 1., t. j. n a č i n o d d a j e produkta, je možno, upoštevaje znano Biicherjevo klasifikacijo, porazdeliti v: (a) delo producenta za samega sebe, kadar je producent obenem konzument izdelka, (b) delo za malega lokalnega naročnika in (c) delo za trg ali za velikega naročnika. Izmed teh treh načinov oddaje produkta ne ustreza, strogo rečeno, prvi pojmu obrata oz. podjetja, ki sem ga gori opredelil kot pridobitno enoto, navezano na izmenjavo. Toda zaradi popolnosti sheme, ki naj obsega tudi prvotno obliko obrta, iz katere je le polagoma zraslo pravo podjetje oz. obrat, sem uvrstil v svojo shemo tudi primere, ko dela producent še za samega sebe. Končno lahko razlikujemo v pogledu znaka Tl. 2., t. j. samostojnosti delavca oz. njegove odvisnosti od podjetnika-kapitalista, te-le primere: (a) delavec je samostojen tako v produkciji, kakor v oddaji p r o dukta, ker je sam podjetnik in sam razpečava svoje izdelke, (b) delavec je še samostojen in neodvisen od podjetnika-kapitalista v produkciji, toda izgubil je samostojnost in postal odvisen od nekega drugega podjetnika v oddaji produkta in (c) delavec je popolnoma izgubil samostojnost in je postal odvisen od pod jetnika-kapitalista tako v oddaji produkta, kakor v produkciji sami. To so tri zelo značilne varijante znaka IT. 2. in vsaka izmed njih vtisne globok pečat celotni socialni strukturi dotične oblike obrata. Navedene varijacije štirih znakov ustrezajo obenem njihovim zgodovinskim razvojnim fazam, tako da na njih zgrajena klasifikacija oblik obratov v splošnem zariše tudi smer. v kateri se je gibal razvoj obratov. Ako združimo navedene štiri znake, dobimo shemo, v katero se brez težav uvrščajo glavne oblike obrtnih in industrijskih obratov in ki nazorno predočuje glavne smernice zgodovinske izpremembe teh oblik. Shema oblik obrtnih in industrijskih obratov. \ Socialno-\ pravni \ znak \ Tehnič- \ no-gospo- \ darski znak \ II. 1. Način oddaje produkta Delo za samega sebe Delo za malega lokalnega naročnika Delo za trg ali za velikega naročnika I. 1. Obseg obrata Mali Hišna produk- cija Obrt- ništvo Obrtništvo, ki dela za trg Domača indu- strija Enostavna tehnika, ročno delo, enostavno orodje, začetek delitve dela I. 2. Tehnična višina Srednji ali veliki Zadružna manufaktura, ki dela za svoje člane Zadružna manufaktura, ki deta za trg Kapitali- stična manufak- tura Kočno delo in razvita delitev dela, včasih že uporaba bolj enostavnih strojev Zadružna tovarna, ki deta za svoje člane Zadružna tovarna, ki deta za trg Kapitali- stična tovarna Uporaba strojev in kompliciranih kemičnih procesov Delavec je samostojen tako v produkciji, kakor v oddaji produkta Odvisnost v oddaji produkta Odvisnost tako v oddaji produkta, kakor v produkciji sami \ Tehnično-\ gospodar-\ skl znak Socialno- \ pravni znak\ II. 2. Samostojnost delavca oz. njegova odvisnost od podjetnika - kapitalista Sedaj analizirajmo posamezne dele te sheme in njim ustrezajoče posamezne oblike obrtnih in industrijskih obratov. I. Hišna produkcija (družinsko ali hišno gospodarstvo, IlausNverk, HausfleiB, Familien- oder Hausvvirt-scliaft, 1’ industrie de famille 011 domestique). To je zgodovinsko prva oblika obrta, odgovarjajoča K. Bii c h e r j e v i stopnji prevladujočega zaključenega domačega gospodar- stva. K. B ii c li c r opredeljuje hišno produkcijo, kot »obrtno delo v hiši in za hišo iz doma produciranih surovin«.7 Po naših štirih znakih jo lahko definiramo kot obrt: 1. malega obsega, 2. z enostavno tehniko, 3. v katerem dela producent za samega sebe in 4. delavec je samostojen tako v produkciji, kakor v oddaji produkta, ki ga oddaja samemu sebi. TI. Z nastankom poklicev in izmenjave, kakor tudi z ločitvijo potrošnega in pridobitnega gospodarstva je iz hišne produkcije zrasla druga oblika organizacije obrta, in sicer že v obliki pravega obrata oz. podjetja, namreč: obrtništvo (Handwerk, le metier).8 Po naših štirih znakih lahko definiramo obrtništvo kot obrtni obrat: 1. mali, 2. z enostavno tehniko, 3. ki dela za malega lokalnega naročnika in 4. v katerem je delavec samostojen tako v produkciji, kakor v oddaji produkta. Res je, da imamo tudi v obrtništvu nesamostojne delavce, in sicer pomočnike in vajence, toda normalno je njihova odvisnost samo začasna. Po preteku vajeniške in pomočniške dobe postanejo ti delavci po večini »mojstri«, ki snujejo svoja lastna podjetja. Obrtništvo, ki dela za malega lokalnega naročnika, je prešlo v svojem razvoju vrsto oblik, iz katerih so se celo najstarejše v večji ali manjši meri ohranile do danes. Med številnimi pisci, ki so proučevali različne oblike obrtništva, se je posebno odlikoval K. B ii c h e r , ki je podal zelo zanimivo analizo teh oblik. K. B ii c h e r razlikuje te-le tipične oblike obrtništva: 1. Prvo obliko obrtništva predstavlja po K. B ii c h e r j u »poklicno obrtno delo, pri katerem pripada materijal naročniku, orodje pa delavcu.«0 V tem primeru dela obrtnik iz naročnikovega materijala, uporabljajoč svoje ? »Gewerbe« v Handworterbuch der Staatswissenschaften, Bd. IV., str. 970. 8 Obrtništvo je širši pojem kakor rokodelski obrt. Jugoslovanski »Zakon o obrtih« z dne 5. novembra 1931 opredeljuje »rokodelske obrte« kot obrte, »za katere je ... glede na posebno spretnost za ročno delo potrebna strokovna izobrazba (§ 3).« § 23 tega zakona našteva obrte, ki sc smatrajo za »rokodelske«. 9 »Gevverbe«, str. 974. pičlo orodje; prodaja torej naročniku prav za prav le svoje delo, za katero dobiva mezdo. Zato imenuje K. B ii -c h e r to obliko obrtništva »L o h n w e r k«. Pri tem je bil prvotni obrtnik čestokrat potujoč. Hodil je od hiše do hiše ter je delal v naročnikovi hiši (der gewerbliche Arbeiter im Kundeuhause, le travailleur ambulant; Storer, auf die Stcir gehen, auf der Stor arbeiten,1" tudi slovensko »v štero hoditi«). Taki potujoči podeželski obrtniki (krojači, krznarji in dr), kakor tudi potujoči glasbeniki, so bili priljubljene postave starih pripovedk, kar priča o tem, da je bila ta oblika obrtništva v prejšnjih časih precej razširjena. Potujoč obrtnik ni izumrl na deželi in v malih mestih do danes. Včasih potujejo celo večje skupine delavcev iz kraja v kraj, opravljajoč različne obrte (takozv. »Wandergewerbe«), Pozneje je obrtništvo postalo stalno naseljeno. Obrtnik dela ali v svojem stanovanju, ali pa ima posebni stalni lokal, ne hodi torej k naročniku, ampak čaka, da ta pride k njemu; toda dela še iz materi jala, ki ga mu prinese naročnik. K. B ii c h e r imenuje tako obrtništvo »H e i m -w e r k« ter ga opredeljuje kot obrtništvo, pri katerem ima »der Lohnvverker« »svoj stalno naseljen obrat, kjer proti mezdi od kosa obdelava materijal, ki so mu ga dobavili naročniki«.11 Mlinarji, krojači, čevljarji in drugi obrtniki spadajo čestokrat še sedaj med take obrtnike. 2. Drugo obliko obrtništva imamo tedaj, kadar obrtnik izdeluje naročene stvari iz svojega m a t e r i j a 1 a. To je za celo vrsto obrtov poznejša in bolj razvita oblika, ki zahteva od obrtnika že večji kapital, ne pa le znanje gotovega obrta. V tem primeru se pogaja obrtnik ne samo glede plače za svoje delo, temveč glede celokupne cene izdelka. Zato imenu je K. B ii c h e r tako obrtništvo »P r e i s -w e r k« ter ga definira kot »tisto obliko obrtne produkcije za tujo potrebo, pri kateri je producent istodobno delavec in lastnik sirovin in pomožnih materi jalov«.1- laka oblika 10 K. Bii c h er. Die Entstehung der Volkswirtschaft, str. 175. 11 »Gewerbe«, str. 974. ' i2 Ibid., str. 981. K. B ii c h e r imenuje »Preiswerk« tudi »Hand-werk im e. S.« in ga dodatno opredeljuje kot »tisti sistem obrtnega obrtništva je zelo razširjena tudi danes in tvori njegovo prevladujočo obliko. Toda potreba po večjem kapi t a I u, ki je zvezana s to obliko obrtništva, je skupaj z drugimi pogoji polagoma ugladila pot razvoju kapitalističnih obratov, v katerih je bilo delo podrejeno kapitalu. III. Obrtništvo, ki dela za trg. Po ostalih treh znakih se ta oblika obrtništva ujema z gori opisanim navadnim obrtništvom. Razlikuje se od njega le v tem, da ne dela za določenega lokalnega naročnika, ampak za neznanega odjemalca na trgu. Taka oblika obrta je zelo razširjena na deželi, zlasti ako so na licu mesta potrebne siro-vine: les, lan, konoplja, volna, glina, tudi železo. Delo za trg se pri takem podeželskem obrtništvu navadno izraža v prodaji izdelkov na sejmih (na primer, prodaja tako zvane »suhe robe«). Med takimi podeželskimi obrtniki je veliko kmetov, ki se bavijo z obrtom kot s postranskim poklicem v svojem prostem času, v prvi vrsti torej pozimi (v Rusiji tako zvani »kustari« od nemške besede Kiinsiler). V novejšem času, ko se je razvilo zadružništvo, si olajšujejo taki kmečki obrtniki nabavo sirovin in orodja, kakor tudi razpečavo izdelkov z osnovanjem posebnih zadrug. Marsikateri izdelki teh obrtnikov tvorijo v narodnem slogu izdelane umetnine (narodne noše. različni tkalski izdelki, čipke, pirhi, posoda, spominski izdelki iz lesa, leseni okvirji za stenske ure. otroške igrače itd.). Tak umetniški narodni obrt je zelo razvit v Švici in tudi pri različnih slovanskih narodih; njegovi izdelki so včasih namenjeni za širši raz-pečevalni trg in so predmet izvozne trgovine. Za pospeševanje takega obrta obstoje posebne šole in druge institucije. ki ga podpirajo z izdajo izboljšanih vzorcev, s posebnimi tečaji, kreditom in sl. fV. Doslej smo imeli le take oblike obratov, pri katerih je delavec obenem podjetnik, ni torej odvisen od kakega drugega pod jetnika-kapitalista. Taki obrati so ne kapitalistični obrati. Kakor hitro pa je za opravljanje obrta postal potreben večji kapital, posebno pa ko se je obrata, pri katerem producent kot lastnik vseh obratnih sredstev producira menjalne vrednosti za konzumente, ki ne pripadajo njegovemu hišnemu gospodarstvu« (ibid.). temu pridružilo delo za trg, zlasti za bolj oddaljeni trg, se je začela majati samostojnost obrtnika. Najbolj usodna je bila za njegovo samostojnost navezanost na trg. Kajti majhni obrtnik nima potrebnega pogleda v trg, če je le-ta količkaj obširen in oddaljen, ter, v kolikor ni razvito zadružništvo, ni v stanu samostojno razpečavati svojega blaga na takem trgu. Zato je stopil med njim in končnimi odjemalci posebni posredovalec v osebi podjetnika-trgovca. Ta olajšuje obrtniku oddajo blaga, pač pa mu jemlje en del njegove samostojnosti ter ga stavi v odvisnost od sebe. Spočetka se ta odvisnost kaže le v oddaji produkta, v produkciji pa je še tak delavec-obrtnik samostojen in dela doma. Vendar je to že prva oblika kapitalističnega obrata, kjer nastopa kapital zaenkrat v vlogi t r g o v s k e g a kapitala. To je tako zvana domača industrija (Hausindustrie, industrie a domicile, travail a domicile, domestic system, home work), o kateri imamo zelo obširno literaturo.13 Nemška terminologija imenuje domačo industrijo tudi »Verlagsystem« — založni sistem — (Verlag od verlegen = vorlegen, pomeni \orlage, VorschuR), ker zalaga pri tem sistemu podjetnik-trgovec (Verleger) obrtnike z materijalom oz. z denarjem, in sicer v obliki plače za izdelke, ki jih sam vnovči pozneje.14 Razmerje med podjetnikom-trgovcem in delavcem-obrtnikom je zelo različno. K. Biicher razlikuje v tem oziru tri vrste domače industrije: 1. obrtnik (Hausindu-strieller) izdeluje produkt za podjetnika-trgovca (po njegovem naročilu ali pa za njegovo skladišče) s svojim orodjem in iz svojega materijala ter dobiva dogovorjeno ceno od komada (Preis\verk, Kaufsystem); 2. delavec (Klein-arbeiter) dela s svojim orodjem iz materijala, ki ga mu daje trgovec, ter dobiva dogovorjeno mezdo od kosa (Lohn-werk) in 3. podjetnik-trgovec daje delavcu ne samo materijah ampak tudi orodje, na primer tkalske statve ali šivalni stroj. W. S o m bari pa deli domačo industrijo z ozirom na kraj, kjer dela obrtnik, v dve vrsti, in sicer: 13 Gl. W. Sombart u n d Rudolf M e e r w a r t h. iHaus-industrie (Verlagsystem)« v Handwbrterbuch dcr Staatsvvissenschaften, 4. Auflage, Band V, str. 179—207 (obširna starejša bibliografija tudi v prejšnjih izdajah tega slovarja). 14 K. B ii c h e r. »Gewerbe«, str. 986. »Heimarbeit« — ako clela delavec-obrtnik v svojem stanovanju s člani svoje družine, in »Werkstattarbeit« — ako ima obrtnik posebno delavnico, v kateri dela s pomočniki in vajenci, kot navadni obrtniški »mojster«, ki ga trgovec samo zalaga (verlegt); pozneje so se v takih delavnicah pojavili tudi najemni delavci, tako da je »založeni« obrtnik sam postal majhen kapitalistični podjetnik.15 Čestokrat stopa med pod jetnika-trgovca in delavca-obrtnika še posebni posredovalec (Faktor, Zwischenverleger), ki porazdeljuje med delavce naročila in pobira od njih izdelke (Faktorsystem). Na ta način nastaja precej komplicirana organizacija. Tako je na primer lyonska svilena industrija organizirana na ta način, da 1. podjetnik (entrepreneur, negociant) kupuje svilo, porazdeljuje naročila in sprejema izdelane tkanine, 2. posamezni mojster (maitre chef d’ate-lier) sprejema naročila in jih izvršuje v svoji delavnici s pomočjo delavcev (compagnons, ouvriers), ki plačujejo mojstru odškodnino za uporabo statev in delavnice. Konfekcijska industrija na Angleškem in v drugih deželah pa ima to-le organizacijo, ki je zaradi krute eksploatacije v njej zaposlenih delavcev dobila ime »sistema izžemanja« (swea-ting system, Schwitzsystem): 1. podjetnik-trgovec (»kapitalist«), ki daje naročila, 2. kontraktor (faktor), ki daje naročila naprej, 3. »sweater«, ki »najema moške, ženske in otroke, da izvršuje delo, ter upa, da iz njihovega pota (by sweatig) izvleče dobiček«, končno 4. delavci, ki delajo za mezdo v prostorih »sweaterja«.10 Domača industrija je združitev podjetja trgovca-kapi-talista in vrste obratov posameznih obrtnikov, ki razpečavajo svoje izdelke po tem trgovcu. Navadno se domača industrija opredeljuje z ozirom na obrat podjetnika-kapitalista. Tako jo na primer definira K. Biicher kot: »tisto vrsto obrtnega obrata, pri katerem zaposluje podjetnik praviloma večje število delavcev izven svojih lastnih obratnih prostorov v njihovih stanovanjih«.17 W. Sombart pravi, 75 V. S o m 1) a r t. »Hausindustrie«: v Handworterbucli der Staats-wissenschaften, V, str. 183. lfi W. Sombart. »Hausindustrie«, str. 186. 17 K. B ii c h e r. »Gevveribe«, str. 986. da je »domača industrija (Verlagsystem) oblika kapitalističnega podjetja, pri kateri so delavci zaposleni v svojih lastnih stanovanjih ali delavnicah«, ter pojasjuje dalje, da je to »oblika kapitalističnega produkcijskega podjetja, v kolikor je vodstvo produkcije v rokah kapitalističnega podjetnika: razlika od čisto trgovinskega podjetja. Centralizacija v vodstvu produkcije; decentralizacija v izvajanju produkcije. Eno (produkcijsko) podjetje; več (produkcijskih) obratov«.18 Toda te definicije ignorirajo, da je posamezni producent-obrtnik, ki dela za podjetnika-trgovca, izgubil samostojnost le z oz. na oddajo produkta, v produkciji pa je še samostojen; njegov obrat je torej z oz. na produkcijo tudi p o d j e t j e. Na drugi strani pretiravajo navedene definicije produkcijski značaj podjetja trgovskega posredovalca. O podjetniku v lyonski svileni industriji piše W. Sombart sam, da »ima samo pisarno (kontor) s trgovskim osobjem, sobo za preizkušnjo itd., njegove funkci je so v bistvu t r g o v s k e«.19 Tedaj ni njegov obrat produkcijski, temveč po svojem bistvu trgovski obrat ter kot tak ne spada med industrijske obrate. Med te obrate spadajo prav za prav le obrati obrtnikov, ki so edini pravi producenti. Zato lahko definiramo domačo industrijo po naših štirih znakih kot: 1. mali obrtni obrat, 2. z enostavno tehniko, 3. ki dela (preko prekupčevalca) za trg, 4. v katerem je delavec (obrtnik) še samostojen v produkciji, v oddaji produkta pa je odvisen od pod jetnika-kapitalista. Domača industrija je zelo razširjena. V Nemčiji je bilo v tej industriji po štetjih obratov iz 11. 1882, 1895 in 1907 386,4 — 342,6 — 315,6 tis. obratov in 545,0 — 490.7 — 482.4 tis. v njih zaposlenih oseb. Kakor vidimo, padajo številke s časom, vendar je pred vojno ta industrija zaposlovala okoli pol milijona ljudi. Dejansko je bilo število zaposlenih oseb 18 »Hausindustrie«, str. 179. 19 Op. cit., str. 183. Le P1 a y, ki ga citira W. Sombart, pravi, da je domača industrija »systeme dorganisation de la grande Industrie manufakturiere ou le patron centralise le commerce des produits que fabrique pour son compte une population ouvrierc; la fabrica-t i o h a lieu soit dans les foyers domestiques des ouvriers, soit dans les petits ateliers multiples et speciaux« (Sombart, op. cit., str. 195). najbrž še večje, ker je točna statistična ugotovitev domače industrije zelo težka. V Švici so našteli 1. 1910. v domači industriji (vezenine, svilene tkanine, ure) 69,6 tis. obratov z 92 tis. zaposlenih oseb. Na Francoskem je ljudsko štetje iz. 1. 1911. zabeležilo 632,3 tis. v tej industriji zaposlenih oseb (travailleurs isoles). V Avstriji je bilo po štetju obratov iz 1. 1902 v glavnih panogah domače industrije okoli 300 tis. obratov z okoli 450 tis. oseb. Na Angleškem je bilo 1. 1907. 447.5 tis. oseb, ki so delale doma (working at home) za pod-jetnika-kapitalista. Belgija in Italija sta našteli po več kakor 100 tis. oseb, zaposlenih v domači industriji. Tudi v Jugoslaviji so trgovine s perilom, obleko, vezeninami, klobuki, pohištvom, otroškimi igračami večinoma le posredovalnice, ki prodajajo izdelke domače industrije. Novejši razvoj zadružništva je v mnogih krajih pomagal obrtnikom, ki delajo za take trgovine in razne prekupčevalce, da se otresejo težke odvisnosti od njih in samostojno organizirajo oddajo svojega blaga, kakor tudi nakup materijala, nabavo orodja in preskrbo potrebnih denarnih sredstev. laka, na zadružen način organizirana, domača industrija preneha biti kapitalistična domača industrija in se pretvarja v nekapitalistično zadružno obrtništvo. ki dela za trg. Delavec postaja tu samostojen tako v produkciji, kakor tudi v oddaji produkta. V. Nadaljnja oblika industrijskega obrata je kapitalistična manufaktura (die Manufaktur, la ma-nufacture). To je po naših znakih: 1. srednji ali celo velik obrat, 2. v katerem prevladuje še ročno delo, toda z razvito delitvijo dela. ki včasih, namreč v modernejših manufakturah, uporablja celo bolj enostavne stroje, 3. obrat, ki dela za trg ali za velikega naročnika in 4. v katerem je delavec odvisen od podjetnika-kapitalista tako v oddaji produkta, kakor tudi v produkciji sami. Manufaktura se torej razlikuje od domače industrije v tem, da delavci ne delajo doma, ampak so zbrani v skupni podjetnikovi delavnici. S tem se poveča obseg obrata, kar ustvarja pogoje za razvoj delitve dela. Razvita delitev dela je tako tipična za manufakturo, da je A. Smith, ki je imel pred svojimi očmi uprav to obliko industrijskega obrata, ko je pisal svoj »An inquiry into the nature and causes of the wealth of nations« (1776), pričel ta svoj spis z analizo delitve dela in njenega vpliva na produkcijo. Vendar pa je za kapitalistično manufakturo najbolj bistveno to da je v njej že produkcija sama organizirana na kapitalistični način, t. j. da se izvršuje po načrtih in pod vodstvom podjetnika-kapi-ialista v njegovih prostorih s pomočjo najetih delavcev. V tem oziru predstavlja manufaktura naslednjo razvojno obliko kapitalističnega obrata. Kapital, ki je v domači industriji bil le trgovski kapital, se prvič v manufakturi pretvarja v produkcijski industrijski kapital. S tem nastaja prvotni industrijski kapitalizem. Toda tu še prevladuje ročno del o (manu factum), odkoder je manufaktura dobila tudi svoje ime. Ker pa so se prve manufakture najbolj razširile v tekstilni industriji, so tudi njihovi izdelki dobili ime »manufakture«. To ime se je obdržalo do danes, dasi se sedaj »manufakturno« blago izdeluje v tovarnah z zelo kompliciranimi stroji. Zgodovinsko je bila manufaktura najčešče le prehodna oblika od obrtništva k tovarni ter je z nastankom tovarn izginevala. Manufaktura je izumirala na ta način, da so se v manufakturne obrate uvajali stroji, ki so nadomeščali ročno delo in enostavne statve. V času, ko je K. Marx pisal prvi zvezek svojega spisa »Das Kapital. Kritik der politischen Okonomie« (1867), je bil ta proces na Angleškem in deloma tudi v drugih zapadno-evropskih deželah že za-vršen. Zato ni več za K. Marxa manufaktura tipična oblika kapitalističnega obrata, temveč kapitalistična tovarna. Toda v Marxovi terminologiji najdemo še preostanke iz dobe, ko je prevladovala manufaktura s svojo razvito delitvijo dela. Tako imenuje na primer M a r x ono delitev dela, ki jo označujemo sedaj kot »tehnično« in pod katero razumevamo delitev dela v poedinem obratu (po K. B ti c h e r j e v i terminologiji »Arbeitszerlegung«), »manufakturno« delitev dela. Kakor sem gori omenil, je bil prehod od manufakture k tovarni zvezan s prehodom od ročnega dela z enostavnimi statvami h kompliciranim strojem in predvsem k uporabi parnega stro ja. Ta tehnični preobrat, ki ga je T o y n b e e imenoval »industrial revolution«, je pomenil v zgodovini industrijskega razvoja težko prehodno dobo, v kateri je 2 stroj izpodrival ročnega delavca. Koncem 18. in začetkom 19. stoletja je iz tega nastala na Angleškem med tekstilnimi delavci ona trajna, ali, kakor bi jo danes imenovali, »strukturna« brezposelnost, ki je izzvala »protistrojne punte« angleških delavcev in hude napade na stroje Simona de S i s m o n d i j a in socialistov; brezposelnost z vsemi n jenimi posledicami, ki jih je popisal F. Engels v »Lage der arbeitenden Klassen in England« (1845), pozneje pa K. M a r x v prvem zvezku »Kapitala« (Siebenter Abschnitt: Der Akkumulationsprozess des Kapitals), in ki so privedle tega pisatelja k njegovi pesimistični teoriji o kapitalizmu imanentnji »rezervni armadi« industrijskih delavcev. Isii pojavi so se odigravali v 40 tih letih 19. stoletja v Nemčiji ter so bili G. Hauptmann u podlaga za njegovo dramo »Die Weber«. Slični pojavi so se godili v 60—80 tih letih tudi v Rusiji ter so poostrili odklonilno stališče, ki so ga zavzeli napram strojem ruski »narodniki«. Le polagoma je bila premagana ta brezposelnost, kateri je mutatis mutandis analogna sedanja »strukturna brezposelnost«, ki je nastala v zvezi z reorganizacijo industrije po vojni. Brezposelnost prehodne dobe od manufakture k tovarni je bila premagana s pocenitvijo industrijskih izdelkov, ki je povečala povpraševanje po njih in njihovo produkcijo. Večja produkcija ni samo povečala število zaposlenih delavcev, ampak je dvignila tudi njihovo mezdo in omogočila skrajšanje delavnika. Tako na primer navaja B e 1 I e P’ te-le podatke o izpremembah, ki so se izvršile v angleški bombažni industriji v drugi polovici 19. stoletja: Milijonov m izdelanih tkanin Število delavcev (v tisočih) Tedenska mezda (v šilingih) Delavnih ur na teden leta 1856 3.600 380 18 60 leta 1905 11.500 523 327/ia 557,2 Toda manufaktura ni vedno le prehodna oblika od obrtništva k tovarni. Marsikatere manufakture ne zaostajajo po svoji tehnični dovršenosti za tovarno in so se vsled 20 V knjigi »La machine ct la main-d’oeuvre luimaine« (1912). Citiram po C h. Gideu. Cours d’cconoinie politique, I, str. 134. tega ohranile do naših dni. Takšne so na primer velike porcelanske manufakture (na Danskem. Pruskem. MeiRen-Porzellan-Manufaktur na Saškem, les porcelaines de Sevres na Francoskem), manufakture gobelinov (les tapis de Go-belins) na Francoskem i dr. V takih manufakturah se celo uporabljajo stroji, vendar pa se je v njih zaradi posebne narave produkcije in njenega umetniškega značaja obdržalo ročno delo kot prevladujoča delovna oblika. Manufakture, v katerih se uporabljajo različni, čestokrat celo precej komplicirani stroji, so že prehodne oblike obratov od manufakture k tovarni. VI. Zadnja etapa v razvoju kapitalističnih industrijskih obratov je kapitalistična tovarna (die Fabrik. la fabrique). Definicija tovarne je izzvala mnogo sporov, tako da je, po besedah G. O b s t a ,21 nemški statistični urad obupano izjavil: »Es gibt keine allgemein giiltige De-finition des Wortes Fabrik« ter si je pomagal iz zadrege s tem, da je rekel: »Als Fabriken ge lt en...« Spočetka niso ločili manufakture od tovarne ter so obe ti obliki obratov protistavljali obrtništvu. Tako citira na primer K. Biicher S. F. Hermbstadta,22 ki imenuje manufakturo in tovarno »die groReren Gewerbeanstalten oder Kunstgewerbeinstitute«, ki 1. producirajo izdelke v večjih količinah. 2. uporabljajo delitev dela, tako da produkt »prehaja skozi roke različnih delavcev«, 3. niso zavezani pripadati cehovski organizaciji, omejevati število delavcev in pokoravati se drugim omejitvam. Nekateri so hoteli označiti kot tovarne one obrate, v katerih se uporabljata »ogenj in kladivo«, kot manufakture pa tiste obrate, v katerih se opravlja delo »samo z roko brez ognja in kladiva«. Toda po tej definiciji bi spadal že obrat navadnega kovača med tovarne, tekstilna tovarna pa bi bila manufaktura. K. Biicher sam definira tovarno kot »ono obliko obrtnega obrata, pri kateri podjetnik zaposluje praviloma večje število delavcev izven njihovega stanovanja v lastnih obratnih prostorih«. Toda pod to definicijo spada ravno tako 21 Volksvvirtschaftslehre, 2. Auflage, 1920, str. 82. 22 Grundrifi der Technologie, Berlin, 1814; gl. K. Biicher. »Ge-vverbe«, str. 985. tovarna kakor manufaktura. Navedena B ii c h e r j e v a definicija izvira iz lega, da ta pisec ne loči manufakture od tovarne, na vsak način ne smatra za karakteristikon tovarne uporabe večjega števila bolj kompliciranih strojev.23 Ako pa hočemo ločiti tovarno od manufakture, tedaj ne moremo izvesti te ločitve niti po obsegu obrata, niti po načinu oddaje produkta, niti po položaju delavca, in edini znak, po katerem se tovarna razlikuje od manufakture, je tehnična višina obrata, in sicer večja uporaba strojev oz. kompliciranih kemičnih procesov. Zato imenujeta Reuleaux in Vandervelde tovarno »m achino-f acture«. Upoštevajoč vse to, je možno po naših štirih znakih opredelili kapitalistično tovarno kot: 1. srednji ali veliki industrijski obrat, 2. v katerem se na široko uporabljajo stroji ali komplicirani kemični procesi, 3. ki dela za trg ali za velikega naročnika in 4. pri katerem je delavec odvisen od podjet-nika-kapilalista tako v oddaji produkta, kakor v produkciji sami. Zgodovinsko so nekatere tovarne zrasle iz obrtništva, domače industrije in manufakture (sekundarne tovarne), druge pa so že od vsega začetka nastale kot tovarne (primarne tovarne). 28 K. B ii c h e r pravi: »Dic Maschine ist niclit das Wesentliche bei der Fabrik; aber die eben geschilderte Arbeitszerlegung hat, indem sie die Arbeitsleistung in einfache Bewegungen aufloste, die Ma-sc]iinenverwendung unendlich gefordert und vermannigfaltigt. Maschi-nen hat man seit alter Zeit im Gewerbe beschaftigt, Arbeits- und Kraft-maschinen. Fiir die Fabrik aber hat ihre Verwendung erst dic heutige Bedeutung gelangt, als es gelungen war, eine ununterbrochen gleich-miifiig vvirkende, iiberall anvvendbare Triebkraft, den Dampf, ein-zuspaunen, und auch liier nur im Zusammenhang mit dem eigentiim-lichen Arbeitssystem der Fabrik« (Entstehung der Yolkswirtschaft, l, str. 188). V drugem svoj«m spisu (»Gewerbe P i t a m i c, o. c., str. 1. 4 Krabbe, Kritische Darstcllnng der Staatslehre, str. 1 s. Jasno je. (la mora spadali država med tiste pojave človeškega skupnostnega žitja, katerim je bistvena euol na, vode č a j di volja. Uprav najvažnejši pojav te vrste je in se osnavlja na človeški, namerni organizaciji take enotne volje, obvezne /a vso njeno skupnost/' Prav ta volja je tisto stalno in tvorno počelo dejavnosti, življenja, ki označuje pravo, resnično, dinamično bistvo države. S spoznanjem pa, da je država teleološke prirode, da ji je namen zadovoljiti izvestne skupnostne smotre, katere more zasledovati samo zavestna volja, nastane vprašanje po kreiranju take volje. Cotovo ni bistvo tega vprašanja v izkustveno dognanem dejstvu, da nobena človeška skupnost sama po sebi nima psihološke volje. Psihološko voljo ima samo posameznik, individuum. Vse resnično vprašanje je samo v dognanju, katera in kakšna, odnosno katere in kakšne individualne psihološke vol je se smatrajo in dejstvujejo, oziroma naj l)i se smatrale in dejstvovale kot skupnostna, v našem primeru kot državna volja. V te j zvezi je brez važnosti, da so nosilke takih psiholoških volj bodisi posamezne osebe, vsaka zase, bodisi množine oseb, organizirane v kolegij. Važna je samo okolnost, da so tvoriteljice takozvane državne volje vedno lahko samo fizične osebe. Doktrina je tem osebam. oziroma kadar gre za organizirane skupine takih oseb. takim ustanovam nadela ime organov, naslanjajoč se pri tem na analogi jo iz pri rodoslovja, upore jajoč državo z naravnim organizmom.0 Tz navedenega sledi, da je obstoj države pogojen po njenih organih (tu kakor v poznejših izvajanjih so mišljeni samo vrhovni organi), torej po fizičnih osebah, katerih psihološka volja velja in se učinkovito realizira v svetu vzročnosti kot objektivna volja državne skupnosti. S tega vidikei dinamičnega, življenjskega procesa so fizične osebe, kvalificirane za državne organe in država istovetne. Država je teritorialna zajednica z vrhovno oblastjo. Ker je država po svojem živem snovanju v svojem vsako- 6 Jellinek G., Allgemeine Staatslehre (3. izdaja) str. 3 s. 6 F i s c h bacil, Allgemeines Staatsrecht (zbirka Gosclion, 1923), I, str. 9 in ss., kjer so tudi navedena druga pojmovanja. kratnem zgodovinskem stanju istovetna s svojimi organi, torej z izvestno kvalificiranimi fizičnimi osebami, smemo reči, da so njeni organi tiste fizične osebe, ki imajo možnost svojo psihološko voljo objektivirati v državno voljo s pomočjo vrhovne oblasti, ki jim je na razpolago. Njeno izvrševanje običajno nazivamo z vladanjem.7 S le dinamične strani se nam kot bistvo države oči tuj e učinkovitost njene organizacije, njena prisilnost. Primitivna pravnologična formula za državo je zato dolžnost poslušnosti njenih članov napram zapovedim njenih organov, nositeljev socialne sile. S tem je obenem rešen odnos države in prava v tej smeri, da gre za dva kor el at na pojma, ki se nujno dopolnjujeta v enoto. Država kot učinkovita, realna, dinamična organizacija daje pravu kot normativnemu redu pozitivnost v smislu prisilnosti, pravo kot statični normativni red, reduciran na svoje jedro, namreč na dolžnost upoštevati in izvrševati zapovedi izveslnih fizičnih oseb, kvalificiranih za državne organe, pa daje samo izraza po sebi umljivemu dejstvu, da ni trajne socialne sile brez priznanja; to se pa ravno kaže v čutu dolžnosti pokorščine napram odredbam njenih nosilcev. Toliko vsebuje že sam pojem oblasti v sebi normativni element. S tega vidika mislim, je upravičena trditev, da je država temelj pozitivnemu pravu. Iz pojmovnonujnega normativitetnega elementa državne oblasti izvira normativni, iz njene učin-kovitostne prvine pozitivni značaj prava.8 Razvideti se da iz tega, da ni ovir za pravno pojmovanje odnosa državljanov-podanikov do zapovedi državnih organov, da je pa mnogo težje doumeti pravni značaj vrhovnih državnih organov. Njihov resnični položaj se more pravzaprav dognati le v skladnosti z njihovo učinkovito, očitno priznano organsko delavnostjo. Vprašanje utegne zato nastati, ali se da z vidika pozitivnega prava, veljajočega v konkretni državi (za presojo s stališča meddržavnega ali celo kakšnega prirodnega prava ne gre) značaj njenih 7 Francoska javnopravna teorija zato naziva vrhovne državne organe kratko »gouvernants« v razliko k podrejenim, ki samo izvršujejo oblast v imenu in po nalogu prvih, radi česar jih označuje kot »agents«. 8 Drugače P i t a m i c, o. c., str. 17. vrhovnih organov sploh pravno opredeliti, če temveč ne gre le za dejanske, trajnejše odnose socialne sile, iz katerih se šele pravo rodi; logično zato tako pravo ne bi bilo odločilno za organe, ki bi stali izven njega. Ker pa je trajen obstoj vsake države pogojen po tem, da je urejena intervencija v njej nakopičene sile skladno z nalogami, katere ima dovršiti z ozirom na pojmovanje, katero ima o njih čas in krajevno okolje, je za državo nujen neki stalni red, ki jamči, da bodo njeni organi, fizične osebe, ki imajo edine sposobnost v njenem imenu ravnati, res v tem praven usmerjale svojo dejavnost. Ta red, ki n e more imeti za poslednje jamstvo intervencije državne sile — saj je prvič prav zato potreben, da to silo vzdržuje, drugič pa je nemogoče najti organizatoričnih sredstev za naper-janje te sile proti njenim izključnim pokretačem — mora imeti po svoji vsebinski kakovosti in svojem no-t r a n j e m m e h a n i z m u značaj n e p r e k r š 1 j ive učinkovitosti. Gre tu za ustavo, za naj višji organizacijski red v državi, ki daje državi njeno specifično obliko in z njo konkretizira njeno bistvo. Diskrepanca med tem naj višjim redom in stvarnostjo je nesmiselna. S stvarnostjo bi se nujno tudi spremenil red. Vsakemu socialnemu pojavu in tako tudi državi je v vsakokratni njeni obliki imanentno stremljenje po vztrajanju; zato išče njen organizacijski red, njena ustava načinov, kako zasidrati svojo stabilnost v svoji lastni kakovosti. Na dva načina hoče to doseči moderna država. Prvič skuša dognati svojo nalogo iz časovnih in krajevnih prilik ter na njih vzklilem naziranju; v izpolnjevanju tako spoznane naloge naj bo njeno smiselno opravičilo. Drugič skuša urediti primerno svojemu smotru način tvorbe svoj ih orgunov in porazdelitev funkcij svoje oblasti med nje.0 Uresničiti upa tako racionali- 9 Temu stremljenju modernih držav odgovarja struktura njihovih ustav. En del, navadno prvi, proglaša v obliki temeljnih pravic (državljanov) smisel državnega obstoja, drugi pa določa temu dognanemu smislu ustrezno organizacijo državne oblasti. O odnosu ustave in temeljnih pravic, Smend R., Verfassung und Verfassungsrecht, str. 164, Schmitt C. Verfassungslchre, str. 125 ss., 200 ss.; Jurkovič, Ustava, temeljne pravice, demokracija, Slov. Pravnik 1931, str. 319 ss. z a c i j o svo je sile s tem, da jo uporablja samo po relativno trajnih in neprekršljivih smernicah, pravnih normah, čijih namen je z dopustnimi sredstvi doseči državno nalogo. Le tako si pridobi in vzdrži avtoriteto, ki je samo posledica priznanja upravičene uporabe njene sile, ter z njo potrebno silo samo.10 Z drugimi besedami, njena trajna sila in z njo njen obstoj sta zajamčena le, če njena uporaba služi samo njenemu priznanemu smotru, t. j. vzdrževan ju socialnega miru po pravilnem pravu, ki more bili samo na čas in kraj relativirana emanacija ideje pravičnosti. Tako je pravo torej najožje povezano z ustavo. Ona določa hierarhijo državnih organov, odreja tiste, ki so poklicani izdajati pravna pravila naj višje stopn je, po potrebi celo take, ki imajo namen, stvarno obstoječo vrhovno državno organizacijo, ustavo samo spremeniti. Ona je počelo vsega državnega reda, zato spada kot njegovo izhodišče v njegov sistem. Medtem pa, ko imajo po njej kreirani organi vedno vsaj potencialno možnost, izsiliti pokornost pravnim pravilom, ki so jih izdali, s silo, je istinitost vrhovne državne organizacije, ustave, prepuščena njeni dejanski učinkovitosti, pogojeni v skladnem ravnanju tistih fizičnih oseb, ki ravno fungirajo kot vrhovni državni organi, z normativno abstrakcijo te organizacije. II. Za stabilnost konkretne državne tvorbe, ki je gotovo socialna dobrina, saj le v tem svojem svojstvu more jamčiti socialni mir, je torej učinkovit vrhoven organizacijski red, označevan kot ustavno pravo, načelne važnosti. Vprašanje je samo, katera sredstva so mu najbolj pripravna jamstva. Ustavno pravo, ki je z vidika prava, izhajajočega iz državne enote, najvišja plast javnega prava, je sposobno prav vseh tistih jamstev, ki so se navajala za javno pravo vobče.11 V njegovih grobih obrisih ga nosijo močne socialne kulturne sile. Manjkale niso nobenemu trajnemu državnemu redu. Bile so meje samovolji še tako nadutih vlasto- 1° Samo v tem more biti smisel izreka, da je pravo politika sile. u J e 11 i n e k, o. c., str. 788 ss. clržcev, ki so smatrali, da so vzvišeni nad prav vsako človeško postavo. Vendar pa so te socialne garancije nepopolne, zmožne so nositi pravo le po njegovi najsplošnejši vsebini; zaradi svoje neorganiziranosti za nosilke pravnega reda odpovedo kot v naprej preračunljiva zanesljiva in učinkovita reakcija tudi pri še tako očitnih pravnih kršitvah. Zato se odtegujejo kot samobitne tvorbe vsaki racionalno urejeni namembi za jamstvena sredstva ustavopravnega reda. Najvažnejše jamstvo za učinkovitost tega reda pa leži v političnih garancijah. Gre tu za resnične, realne odnose sile, s katero razpolagajo posamezni organizirani državni čini tel j i. Naj učinkovitejše jamstvo državnega reda je zato v porazdelitvi oblasti ter sile, ki se odražata v vsaki državni organizaciji. Mimo teh jamstev se naštevajo še pravna jamstva, kojih razlika od prejšnjih naj bi bila ta, da se da njih učinek z gotovostjo preračunati. Gre tu za razne načine kontrole, ki jo naj izvršujejo vrhovni državni organi drug napram drugemu ter za organizacijo osebne odgovornosti tistih fizičnih oseb, ki fungirajo kot državni organi, za protipravna dejanja. Vrhutega je treba posebnega, neodvisnega, pravno urejenega, objektivnega postopanja za dognanje pravnih kršitev s strani državnih organov in določitve, kdo in pod kakšnimi pogoji, da je upravičen tako postopanje pokre-niti. Vsi ti organizacijski detajli, kolikor naj bodo koristni za dosego skladnega ravnanja državnih organov s pravnim, za ostale člane skupnosti brezpogojno prisilnim redom, imajo smisel samo tedaj, če obstoja zajamčena verjetnost, da bo cilj, po njih zasledovan, tudi resnično dosežen. Obračajmo problem pravne v ez a 11 o s t i države, pravilno tistih fizičnih oseb, ki vsakokrat formalno pravilno dejstvujejo kot njeni vrhovni organi (v katerem smo se znašli) kakorkoli, v goli realnosti se pokaže edino zanesljiva rešitev v tem, da se najde tak način kreacije teh organov in porazdelitve oblasti ter njej odgovarjajoče sile med nje, ki bo najbolj uspešno vezal organe-fizične osebe na pravni, po svoji vsebinski, finalni veljavnosti tudi zanje obvezen objektivni red. In sicer prvič vezal v tem smislu, da se bodo njegovih samovoljnih kršitev ogibali in drugič, če že do njih pride, poskrbeli, da se le kršitve prav po njegovih normah dejansko popravijo; z drugimi besedami, da bodo državni organi v smislu tega reda in v njegovo ohranitev drugi proti drugim uporabili samo njim razpoložljivo silo. oziroma v danem primeru jo uporabili celo proti sebi samim s tem, da razveljavijo čin, s katerim so ta red kršili, odnosno da dado zanj zadoščenje. S tem bo ta red šele v s 1 e d svoje dejanske n e p r e k r š 1 j i v o s t i tudi napram državnim organom dobil karakterizacijo pravnegu dela, ki brezpogojno zahteva in tudi uživa pokornost s strani fizičnih oseb-državnih organov, na katere se obrača. III. Že stari vek se je pečal z delitvijo oblasti na posamezne magistrate in v njihovi sestavi in njihovih medsebojnih odnosih videl učinkovito sredstvo za vzdrževanje svojih političnih ustanov.12 Srednjeveška fevdalna država je svojo organizacijo osnavljala na nasprotju med kraljem (rex) in kraljestvom (reginim), mogočnimi fevdalci, tvorečimi tedanji politični narod. Tako se je država cepila v dva dela, ki sta se. pojmovana kot različna dva pravna subjekta s pripadajočimi osebnimi oziroma stanovskimi pravicami, vzajemno omejevala.1'1 Do pravnega izraza je to omejevanje prišlo v pogodbah in dogovorjenih koncesijah. Te pogodbe in ti dogovori, ki odgovarjajo modernemu ustavnopravnemu redu kot njegovi zgodovinski predhodniki, najbolje kažejo značaj tega reda kot ravnoves j a socialnih, političnih sil, ki je obenem njegovo edino učinkovito jamstvo. S propadom fevdalstva in razkrojem njegovih stanov se nujno proti koncu srednjega in začetkom novega veka to ravnovesje poruši. Kraljevska oblast doslej omejena po stanovih, osredotoči v sebi vso politično in z njo državno oblast, premaga s tem srednjeveški državni dualizem ter osnuje enotno, absolutistično državo in z njo prvi tip moderne države. 12 P i t a m i c, o. c., str. 99. M a r i o 11, The mechanism of tlie Modern State, I, str. 379 ss. 13 J e 11 i n e k, o. c., str. 696. Seveda pa je ta tip države z absolutno suvereno oblastjo enega samega človeka, vladarja, ki edini reprezentira državo in razpolaga z njeno silo, najmanj sposoben učinkovitih jamstev, da bo država res uresničevala svoj smoter, namreč nekršljiv pravičen pravni red in tako upravičila svoj obstoj. Od nekdaj so zato šli napori za tein, najti primernih sredstev za omejitev vsake samovoljne osebne oblasti, oziroma za njeno popolno izključitev. Posebno nauk o narodni suverenosti je zgodaj postal politično načelo, ki je skušalo s praktično zahtevo po pravici upora napram krivičnemu vladarju, dati jamstva zoper neomejeno osebno oblast.14 Upor, revolucija sta pa vedno skrajna sredstva. Zato mora politični nauk narodne suverenosti v svoji praktični uporabi še posebno iskati načinov take organizacije državne oblasti, ki bodo jamčili za pravilno izvajanje državnih nalog po trdnem neprekrš-ljivem pravičnem pravnem redu. Te naloge in za njihovo dosego prikladni pravni red so se izvajale iz samega pojma narodne suverenosti, osnavljajočega se na zamisli družbene pogodbe, sloneče na pri rodnem individualistično racionalnem pravu. Vse državno delovanje je moralo najti v teh strogo določenih nalogah, katerim je bil cilj ščititi prirojene, neodsvojljive človeške pravice — osebno svobodo v njenih raznih emanacijah in osebno lastnino, — svoje meje. Ker pa je država kot dinamična sila istovetna s fizičnimi osebami, dejstvu j očimi kot njeni organi, je bilo treba te tako organizirati, da bo njihovo delovanje in sodelovanje zajamčilo pravilno vršenje pravnega reda, zasledujočega zaščito priznanih kulturnih vrednot (ob začetku tega razvoja torej predvsem osebne svobode in lastnine). Pogledi na Anglijo, v kateri so se zdele dobrine osebne svobode in lastnine že od nekdaj po tamošnjem ustavnem življenju vzorno zaščitene,15 so na kontinentu mimo racionalistično revolucionarne politične doktrine narodne suvere- 14 V ib. stoletju, torej prav tedaj ko prične koncentracijski proces vse državne oblasti in sile v vladarjevi osebi, dobi načelo narodne su- verenosti vnete pobornike v monarhomahih. Kra bbe, o. c., str. 88 ss. 16 Zgledi iz stare angleške državoslovne literature pri Marriott, o. c., T, str. 28 s. nosti pripomogli tlo posebne važnosti čisto organizacijskemu principu deli t v e državne oblast i. Delila naj bi se med posebne, med seboj različne organe pod vidikom treh najvažnejših državnih funkcij, namreč zakonodavne, izvršne in sodne. Sestava teh organov naj bi pa zopet po svoji specifični politični strukturi s svojimi sistematično predvidenimi zavorami in ravnovesji (cliecks and balances) izključila vsak nedopusten poseg državne oblasti v priznano, pravno zaščiteno vrednoto državljanske svobode. S tem bi bil vrhovni državni organizacijski red, ustavno in javno pravo, čigar končni smisel more biti samo pravilno uresničevanje državnih nalog, merjenih ob vrednotah osebne svobode in lastnine, učinkovito zajamčen.1017 IV. To vrhovno organizacijsko načelo buržoazne, meščanske pravne države je ob večjem ali manjšem vplivu političnega načela narodne suverenosti v temeljih spremenilo položaj kraljevske oblasti, ki je dotedaj v obstoječih absolutnih monarhičnih vladavinah bila istovetna z vso državno oblastjo v enem edinem nosilcu — v fizični vladarjevi 10 Rousseau kot glavni teoretik načela narodne suverenosti je videl te dobrine najbolj zavarovane v radikalno demokratični državni skupnosti, kajti v njejl je smatral kršitve teh dobrin za nemogoče, ko so vendar vladajoči in vladani istovetni (Contrat Social, I. knjiga, 6„ 7., 9. poglavje; II. knjiga, 6„ 9., 12. poglavje). Montesquieu je pa polagal pri iskanju jamstev za te dobrine vso važnost na organizacijo državne oblasti, pri čemur je dajal prednost mešanim državnim oblikam, družečim v sobi monarhični, aristokratski in demokratski element, s strogo izvedeno ločitvijo organov za posamezne vsebinsko različne državne funkcije (zakonodavno, izvršno in sodno). Tip take idealne države je opisal v svojem delu Esprit des Lois, XI. knjiga, 6. poglavje pod značilnim naslovom »De la comstitution d’Angleterre«. O idejnih razlikah Rousseaujevega in Montesquieujevega nauka, K n š e j, Sodobna demokracija, str. 20 s. opomba. 17 Pod tem vidikom je francoska ustavotvornn narodna skupščina v 16. členu svoje deklaracije človeških in državljanskih pravic z dne 26. Vlil. 1789, proglasila: »Toutc societe dans laquelle la garantic des droits n’ est pas assuree, ni la separation des pouvoirs detorminee, n’ a point de Constitution.« osebi.18 Nehala je bili državna oblast po sebi. zgubila je svoj sijaj in svojo upravičenost s svojo teokratsko in patriarhalno idejno osnovo, ki ni bila več kos racionalistični kritiki. Spremenila se je v le še tehnično ustavno napravo, namenjeno za jamstvo pravilnega delovanja državnih organov v praven priznanega državnega smotra. Kakor je pa bilo izhodišče vsega tega razvoja spoznanje, da je le tista državna oblika dobra, ki jamči s smotre n o razdelitvijo svojih funkcij med primerne organe za dosego svojega cilja — namreč za pravični pravni red z ozirom na čas in kraj — tako je na drugi strani moralo nujno prodreti spoznanje, da je mogoče umestno kreiranje državnih organov in njihovo pravilno, kontrole zmožno delovanje samo po točno utrjenem redu. Zahteva po namerni, racionalni organizaciji vrhovnega državnega reda tako sama vsebuje potrebo neprekršljivega ustavnega prava v obliki nedvomljivih norm, ki točno odrejajo krog fizičnih oseb in pogoje, pod katerimi so poklicane za državne organe, ter njihovo pristojnost, v eije okviru samo jim gre značaj državnih organov. Na kontinentu, kjer se ustavni razvoj ni vršil kot v Angliji historijsko evolucijskim, v pretežni večini običajno-pravniin potom, temveč na racionalno revolucijski osnovi, ki je z umstveno spekulacijo hotela presekati vse zgodovinske tradicije, je bilo treba zato za novo ustvarjeni položaj trajnih dokumentov, pisanih ustav, na temelju katerih naj bi se v bodoče izključno vršilo vse državno življenje. Revolucionarni lesk je zato padel tudi na oktroirane ustave, ki so, dasi formalno izdane po vladarjevi dobri volji iz njegove polne osebne oblasti, dejanski vendar bile koncesije živemu političnemu principu narodne suverenosti. Seveda pa se je državno življenje v okviru posameznih ustanov vršilo dostikrat ob enakih črkah dokaj različno, čemur je bila vzrok razna mera politične sile, katera je bila poedinim organiziranim državnim činiteljem v njihovem medsebojnem odnosu na razpolago. 18 To pravno in dejansko stanje absolutne monarhijo najbolje označuje rek, ki ga pripisujejo Ludviku XIV.: »L’ Etat c’ est moi«. S p e k-t o r s k i, o. c., str. 100. Če se pa zopet povrnemo k tehnični strani namerne odreditve kompetenc raznim državnim organom, vidimo pri modernih ustavah, ki so pridržale kraljevsko oblast, posebno z ozirom na naš ustavni položaj razvoj, ki se zgodovinsko odraža v izvestni genealogiji ustav. Izhodišče z najradikalnejšo omejitvijo kraljevske oblasti je tvorila francoska ustava z dne 3. septembra 1791. Čeprav na cisto drugi, nasprotni idejni osnovi, je navezala na lo ustavo Ustavna karta (Uharic oonstitutionnelle) z dne 4. aprila 1S14, oktroirana od Ludvika XVIII.. z mnogo širšimi kompetencami kraljevske oblasti. Z nekaterimi spremembami je ta ustava postala Ustavna karta julijske kraljevine z dne 14. avgusta 1830. Ta ustava je bila vzor belgijski z dne 7. februarja 1831 in slednja pruski z dne 31. januarja 1830. Obe ti ustavi sta služili za osnovo ustavi kraljevine Srbije z dne 22. (st. kol.) decembra 1888. Ustava z dne 5./18. junija 1903 je bila po svoji vsebini istovetna z ustavo z leta 1888 in ima samo nekaj sprememb in dodatkov, potrebnih glede na novo poklicano dinastijo. Posebno vrhovna organizaci ja državne oblasti in z njo kral jevske oblasti posebej. je bila v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev v Vidovdanski ustavi (z dne 28. junija 1921) popolnoma posneta po njenih določilih. Vidovdanska ustava pa je bila zopet pretežna podlaga naši sedaj veljajoči ustavi kraljevine Jugoslavije z dne 4. septembra 1931. Baš glede obsega kraljevske oblasti se je pa oddaljila v izvestnih pravcih od svojih predhodnic, radi česar zaslužijo v to zvezo spadajoča določila posebne pozornosti. (tovora pa bodi v naslednjem o kraljevski oblasti samo po obsegu kraljevih prerogativ, torej o položaju, katerega sta deležna v državnem organizmu krona in njen nosilec. Prestolonasledstveni red, namestništvo, pa tudi določila o kraljevskem domu naj izpadejo iz okvira razpravljanja. V. Matica modernih pisanih ustav na kontinentu, francoska ustava z leta 1791 je kot prva usedlina meščanske revolucije reagirala proti policijski, absolutni državi, osnovani na osebni monarhovi suverenosti tako, da je kraljevsko oblast sicer formalno še pridržala, a jo potisnila v najtesnejši okvir. Kritij preneha biti izključni reprezentant države, ni več edini uteleševalec njene politične enote, ni več njen edini organ. S tem izgine njegova funkcionalna istovetnost z državo in z njo izključno razpolaganje z njeno oblastjo in silo. Državna osnova in z njo namen državne sile se spremenita. Načelo narodne suverenosti, ki sedaj postane izraz državne politične enote, zvezano z liberalnim pojmovanjem prirodnih neodsvojljivili individualnih človeških pravic, čijih zaščita naj bo smoter vsake politične zajednice, ne trpi več osebne oblasti, temelječe na teokratični in patriarhalni ideji.10 Nikdo nima osebne pravice do oblasti, vsa oblast izvira samo izrečno iz narodne suverenosti, ko j e normativni izraz je ustava. S tem se skuša sili, oblasti vzeti vsak osebni povdarek; ona naj bo samo uporaba brezosebne, objektivne pravne norme, zakona kot izraza avtonomne skupnostne volje, ki je stvorjena z osebno ali po zastopnikih posredovano udeležbo vseh članov državne zveze.20 Ustrezno tej miselnosti služi kraljevska oblast le še namembi smotrcne organizacije vrhovnega, ustavnega reda v državi kot primerno sredstvo v kompleksu nauka o ločitvi, delitvi in uravnoveše- 11 j u oblasti. Prav ustavi z leta 1791 služi kraljevska oblast zgolj v ta namen in jo uporablja samo za obliko vlade, pojmovane kot izvršne oblasli po priznanem načelu, da je bistvo vladanja akcija, za ko je učinkovito vršenje je najbolj sposobna enotna volja.21 S tega vidika je treba premotriti ves kraljev položaj v vrhovni državni organizaciji. Dasi je njegova oseba sveta in nedotakljiva (III. naslov, II. poglavje, sekcija I., čl. 2) je vendar samo delegatar naroda in izvrševalec njegove volje, kolikor se očituje v zakonu (ibid. čl. 3). Viden izraz tega je dolžnost polnoletnega kralja priseči narodu spričo zakonodavne skupščine, »da bo zvest Narodu in Zakonu, da bo uporabljal oblast, ki mu je prenesena, za čuvanje Ustave ... in izvrševanje Zakonov«, pod sankcijo, da bi se v nasprotnem primeru smatralo, da se je odrekel prestolu (ibid. čl. 4, 5). Pri vršenju zakonodavne oblasti kralj n i udeležen kot zakonodavni činitelj. Zakonodavni organ je enodomna Narodna skupščina (lil. naslov, I. poglavje, čl. 1), ki je kot izbrano narodno predstavništvo prava in dokončna stvariteljica zakomi. 19 Deklaracija človeških in državljanskih pravic, posebno čl. 2, 3, 5, 6. 20 Rousseau, Contrat Social, II. knjiga, i. poglavje; III. knjiga, 1. poglavje. Krabbe, o. c., str. 170. Prim. tudi K c ls e n, Allgemcine Staatslelire, str. 67. 21 M o n t c s q u i c u, 1. c., Rousseau, o. c., III. knjiga, 1. poglavje. Hamilton, v Federalistu, št. LXX. Kralju je sicer prepuščena sankcija zakonov, — a niti teh ne vseh, (III., III., sekcija 111. čl. 8) — vendar samo z učinkom suspenzivnega veta, ki ne more proti volji narodne skupščine obrezuspešiti zakonskega predloga za dlje kot največ šest let t. j. za tri legislaturne dobe (ibid. čl. 1 do 6 in III., I., čl. 2). V bistvu gre tu samo za zaviranje zakonodavne oblasti po izvršni, da ne bi prišlo do prenagljenih posegov zakonodavne oblasti v področje izvršne. V smislu stroge izvedbe načela ločitve oblasti, kralj ni imel n o b e n e g a' vpliva na delovanje skupščine. Ona je stalen, neposredno od ustave kreiran organ in zato v svojem delovanju suverena. Kralj je ne more razpustiti (III., I., čl. 5), niti nima zakonske iniciative, vse kar more storiti so neobvezni predlogi skupščini, da vzame kako zadevo v pretres III., III., sekcija TV, čl. 1 ter ITT., III., sekcija I, čl. i). Izbrani narodni poslanci sc po ustavi zbero prvi ponedeljek v maju na kraju zasedanj prošle legislature. Sami se konstituirajo v Narodno zakonodavno skupščino, prisežejo skupno, da bodo živeli svobodno ali umrli. Nato pa priseže še vsak osebno, da bo z vso svojo močjo čuval ustavo, ničesar predlagal in ničemur pritrdil tekom zakonodavne dobe, kar bi ji bilo protivno ter da bo v vsem zvest Narodu, Zakonu in Kralju (ITT., I., sekcija V.), Ostali odnosi zakonodavne skupščine do kralja so le uljud-nostne narave. Skupščina mu sporoči, da se je konstituirala, nakar kralj lahko letno otvori zasedanje, kjer mu je dana prilika stavljati predloge glede njenega zakonodajnega dela. Ni pa skupščina na te predloge vezana. Nadalje mu sporoča skupščina svojo namero po odgoditvi svojih zasedanj za dlje kot štirinajst dni, prav tako tudi namero zaključitve zasedanja. Kralj lahko zasedanje zaključi. Če bi se kralju z ozirom na državni blagor zdelo važno, da se zasedanje nadaljuje, zaklju-čitev ali odgoditev sploh ne izvrši ali odgoditev vsaj ne za nameravani čas, sme poslati skupseini poslanico, o kateri skupščina mora sklepati. Pač pa gre kralju pravica sklicati zakonodavno skupščino med njenimi zasedanji, če to zahteva državni interes ali če nastopijo primeri, predvidevani in določeni od zakonodavne skupščine, prodno se je odgodila. Kadar in dokler je kralj v skupščini prisoten, ne more ona veljavno odločiti o nobeni stvari. Kraljevi ministri imajo pristop k skupščini in jim gre poseben prostor. Beseda jim gre vedno, kadar jo zahtevajo v zadevah, nanašajočih se na njihovo upravljanje in kadar se od njih zahtevajo pojasnila. Pa tudi v drugih stvareh jim gre beseda, če jim jo skiipščina dopusti (III., III., sekcija IV, čl. 1 do 10). Glede na povedano in na kompetence (ustava govori o »pou-voirs et fonctions«) zakonodavne skupščine pripada le-temu organu vsa pravna in politična premoč v državi. Podrobno naštevanje l)i vedlo predaleč (Til., III., sekcija I, el. 1 do 5), zalo naj bo navedenih samo nekaj najvažnejših kompetenc, posebno praktičnega pomena. Ona določa javne izdatke in dohodke ter jih vsako leto odobrava. Če dovoljenje za ubiranje dohodkov ni bilo izrecno obnovljeno, prestane s poslednjim dnem sledečega zasedanja. Nikdar se pa ne smejo odreči dohodki potrebni za odplačevanje državnega (nacionalnega) dolga in za plačilo kraljeve civilne liste (V. naslov, čl. 1, 2). To civilno listo določa zakonodavna skupščina kot narodov prispevek »za blesk prestola (a la splen-deur du trone)« ob vsaki spremembi vladarja za vso dobo njegovega vladanja (III., II., sekcija I, čl. 10). Dalje odloča letno po kraljevem predlogu o številu mož in ladij, ki naj tvorijo suhozemno vojsko in vojno brodovje. Tako je kralj tudi kot poveljnik vse vojne sile v odvisnosti in pod kontrolo zakonodavne skupščine. Da si pa kralj ne bi mogel s tujo vojsko ojačiti svoj vpliv, spada v pristojnost skupščine dovoljevanje oziroma prepoved prihoda tuje vojske na državno ozemlje in tujega vojnega brodovja v luke kraljevine. Važna kontrolna pravica nad izvršno oblastjo je njena pristojnost obtoževati ministre in visoke upravne uradnike. Glede ministrov aktivnih in bivših je celo izključna (III., II., sekcija IV, čl. 8). Važna je nadalje vloga skupščine za primer vojne. Odločitev za vojno je mogoča samo v obliki 1’ormalnoga zakona, donošenega po potrebnem kraljevem predlogu (edini primer te vrste). Če skupščina sklene, da vojna ni na mestu, mora kralj takoj ustaviti sovražnosti, ministri pa so odgovorni za rokove. Vedno skupščina lahko z obvezno močjo od kralja zahteva mirovna pogajanja. Kralj sicer edini zastopa državo v njenih mednarodnih odno-šajili ter zanjo sklepa in podpisuje mednarodne pogodbe, a vse brez izjeme podleže ratifikaciji zakonodavne skupščine (III., III., sekcija I, čl. iS ter lil., IV., sekcija IH, čl. :t). Izvršne oblasti kralj ne more osebno vršiti, ker je neodgovoren. Vrši jo po ministrih, katere svobodno izbira in odpušča (lil., II., sekcija IV, čl. 2). Za izvršljivost kraljevih ukazov je potreben poleg njegovega podpisa še podpis pristojnega ministra (ibid. čl. 4). Ministri odgovarjajo zn delikte, ki so jih izvršili proti narodni varnosti in ustavi, za vsako kršitev lastnine in osebne svobode, za zapravljanje javnega denarja, namenjenega potrebam njihovega službenega delokroga. Kralj ministra ne more odtegniti tej odgovornosti (ibid. čl. 4 do 6). Ministri morajo letno zakonodavni narodni skupščini ob pričetku zasedanja predložiti pregled izdatkov, potrebnih za njihov službeni delokrog, dati račun o porabi denarnih vsot, ki so bile za te izdatke namenjene ter označiti zlorabe, ki so se morda pripetile v posameznih granah vladnega poslovanja (ibid. čl. 7). Po strogo izvedenem načelu delitve oblasti, ki zahteva različne osebne vršilce za vršenje treli glavnih državnih funkcij, razločevanih po vsebinskih kriterijih na zakonodavno, izvršno in sodno oblast,22 ne more noben član narodne skupščine niti visokih sodišč biti izbran za ministra23 čili prevzeti kakšno mesto ali nalog (komisijo) izvršne oblasti, dokler traja njegova poslanska oziroma sodniška ali porotniška funkcija. Pa še po njenem prestanku se inkompatibilnost raztegne na dobo liadalj-nih dveh let (III., IL, sekcija IV, čl. 2). Stališče kralja kot šefa izvršne oblasti je tudi točno odrejeno po ustavi (111., IV., čl. 1 do 4 in sekcije tega poglavja I. do III.). Na splošno mu gre skrb za vzdrževanje reda in javnega miru v notranjosti ter zunanje varnosti in čuvanja teritorialne integri-(He kraljestva. S tem v zvezi mu pristoja pravica imenovanja upravnih uradnikov in podeljevanja činov v vojski, a tudi ta slednje imenovana pravica je kontingentirana. Izvršna oblast stavi ja državni pečat na zakone in jih pro-mulgira. Važna pa je določba, da izvršna oblast ne more izdati nobenega zakona (mišljen je seveda zakon v materialnem smislu kot splošno pravno pravilo, urejajoče osebno svobodo in lastnino, ker je ustava postavila pojem formalnega zakona)24 niti začasnega, da ji je dana samo možnost, izdajanja pozivov, skladnih z zakoni, s katerimi odreja njihovo izvrševanje ali nanj opominja. Omembe vredno je, da je sodna oblast poverjena sodnikom, izbranim od naroda za izvestcn čas. Uvedejo se nato v zvanje s posebno kraljevo listino (lettre-patente), katere kralj ne more odreči (111., V., čl. 2). Sicer kralj nima pri vršenju sodne funkcije nobenega nadaljnega opravka. Sodbe se ne izrekajo v njegovem imenu, pač pa njihova izvršljivost (ibicl. čl. 24). Tzvršenje sodbe se gotovo smatra za akt izvršne, ne več sodne oblasti, zaradi česar gre pri izrekanju izvršljivosti sodbe za sličen akt izvršne oblasti v odnosu k sodni kakor pri promulgaciji v odnosu k zakonodavni oblasti.25 22 M o n t e s q u i c u, 1. c. 23 O vplivu Montesquieujcvcga nauka na nastanek tega določila, D u g u i t - M o n n i e r, Les Constitutions et les principales lois poli-tiques de la France depuis 1789, str. XII s. 24 Naslov III., poglavje ITI., sekcija 111., čl. 6: »Les decrets sanc- lionnes par le Roi, et ccux qui lui auront ete presentes par trois legis-latures consecutives, ont force de 1 o i, ct portent le nom et l’intitul6 de Lois.« 2o Prim. promulgacijsko formulo po čl. 3, I. sekcije, IV. poglavja, lil. naslova in formulo izvršljivosti sodb po čl. 24, V. poglavje, III. naslova. Ustavotvorna oblast (ustava govori o spreminjanju ustave) je proglašena za neodsvojl jivo pravico naroda, vendar je predviden zelo kompliciran postopek za njeno revizijo (Naslov YII.), pri katerem pa je kralj izključen. S tem mu je vzeta vsaka pristoj-nost pri odločanju o najnačelnejših vprašanjih vrhovne državne organizacije. Ker pa vidijo bistvo monarhije v tem, da se sprememba ustavnega državnega reda ne more izvršiti drugače kakor z monarhovo voljo, je pravzaprav prva moderna kontinentalna ustava, francoska z leta 1791 o d pravil a monarhijo in uvedla republiko z dednim neodgovornim državnim poglavarjem,20 lako-zvano »monarchie republicaine«. Ni se torej ta ustava naslonila toliko na angleško ustavno stanje, čigar specifične tekovine je seveda tudi morala uporabiti, ker je prevzela institut neodgovornega državnega glavarja,27 kakor na zgled republikanske ustave Združenih držav Severne Amerike, izgotovljene že leta 17872fl in zgrajene popolnoma na načelu delitve oblasti.20 VL Ustava z leta 1791 sicer ni trajala niti celo leto, tudi niso kesnejše ustave, ki so se izrekle za monarhijo, po njej posnele ureditve kraljevske oblasti. Vendar jo je bilo treba v tej zvezi omeniti, ker je prva na kontinentu na osnovi že obstoječih severno ameriških in angleških ustavnih izkušenj pregnantno odredila posameznim vrhovnim državnim organom njih kompetence in skušala z umstveno razdelitvijo oblasti in sile med nje ustanoviti njihovo uspešno medsebojno kontrolo kot učinkovito jamstvo vrhovnega državnega organizacijskega reda. Prav zato je služila kesnejšim ustavam za vsebinsko bogato podlago in merilo za spremembe, za katerimi je vsakokratni ustavotvorec stremel. Tako je ustavna karta Ludvika XVIII. z dne 4. junija 1814, oktroirana po njegovi osebni monarhični oblasti in volji,80 kraljevsko oblast, ne samo po njeni idejni osnovi, temveč tudi po njenem vsebinskem obsegu docela spremenila. S tem pa, da je kralj pristal pri vršenju zakonoclavne oblasti na omejitev po posebnem zakonodavnem telesu, je postal samo eden, pa 28 Jellinek, o. c., str. 684. 27 O teh tekovinah, Pitamic, o. c., str. 110 s. 28 Brown Scott J., The Declaration of Indepcndence, The Articles of Confederation, The Constitution of the United States, Ncw York, 1917, str. 27 s. 29 M a r r i o 11, o. c. I, str. 383 s. 30 Gl. ideološko značilno preambulo te ustave, ki vseskozi podčr- tava monarhični princip. čeprav najvišji31 izmed državnih organov. Razmerje socialne ter politične sile med kraljem in parlamentom, čigar spodnji, poslanski dom je bil voljen od volilcev, ki so bili zaradi visokega imo-vinskega cenza3- dejansko neodvisni, je pa našlo na osnovi bornih ustavnih določil o ministrski odgovornosti (čl. 13), pravici parlamenta dovoljevati davke (čl. 4-7, 48), pravici adrese in peticije (čl. 19) po goli udarnosti pravne logike, podprte po vzgledu angleškega ustavnega življenja, izraza v najučinkovitejši kontroli vladnega delovanja z uvedbo parlamentarnega sistema.33 Posebno važna so določila o kraljevski oblasti v tej ustavi zato, ker tvorijo bistveno jedro ureditve te oblasti v vseh kes-nejših ustavnih monarhijah. Kralj je neodgovoren, odgovorni so ministri (čl. 13). Ministri so lahko člani zgornjega in doljnega doma. S tem je dana pravna podlaga za uvedbo parlamentarnega režima, kajti kralju je dana možnost izbrati si svoje sodelavce iz parlamentarne večine, ki bodo njeno zaupanje najlažje ohranili. Vedno, tudi če niso parlamentarci, imajo pristop v oba domova in jim gre beseda, kadar jo žele (čl. 54). Tako predstavlja kraljevska vlada, če je sestavljena po vodilnih parlamentarcih sintezo ne toliko izvršne in zakonodavne oblasti34 kakor dveh odločilnih državnih političnih organov, kralja in parlamenta. S tem je ustvarjen ponovno državni organ, ki skrbi za enoten pravec složnega državnega delovanja in eliminira opasnosti, ki leže v dualizmu vrhovnih državnih organov in njihovih konfliktih za državno edinstvo. S tem seveda zgube monarhove pravice na vsebini, on dejansko stopi za svojo vlado, ki v njegovem imenu izvršuje njegove prerogative. Vse kar mu ostane je njegov osebni vpliv. A sedaj se vrnimo k midaljnemu obsegu teh prerogativ. Kralj predstavlja najvišjo oblast v državi, on je njen os red- il j i organ, ki jo stavlja v gibanje in jo v njem vzdržuje. Njemu gre nujno potrebna sfera svobodnega dajanja pravca državni delavnosti v mejah zakonov. Izključno njemu pripada izvršna oblast (čl. 13). Kot državni glavar poveljuje vsej vojni sili, predstavlja državo na zunaj in zanjo v njenih mednarodnih odnosih ravna, postavlja uradnike, izdaja izvršilne uredbe k zakonom, 31 J e 11 i n e k, o. c., str. 679. 82 Za aktivno volivno pravico je bil pogoj neposredni davek v letnem iznosu 300 frankov (čl. -40), za pasivno pa 1000 frankov (čl. 38). 83 Hatschek, Allgemeines Staatsrecht, I, str. 30. Podrobnosti pri Barthelemy J., L’ introduction du regime parlementaire en France, Pariš, 1907. 84 S tega vidika je bil proti parlamentarnemu režimu Montes-q u i e u, 1. c., pa tudi Anglež B 1 a c k s t o n e, Commentaries, I, 7. pogl., 146, cit. po Marriott, o. c. I, str. 383. kol preostanek policijsko-absolutistične dobe, ki kaže da je še vedno v njem residuum državne suverenosti, mu pa gre tudi pravica izdajanja uredb, potrebnih »za državno varnost« (čl. 14). Njemu gre dokončna odločitev o tem, kaj naj postane pravo, ker on edini sankcionira zakone in jih promulgira (čl. 22). Samo njemu pristoja zakonska iniciativa, zakonodavna domova ga lahko samo v sporazumu prosita za zakonski predlog v določeni stvari. Zakonski predlog se pošlje po kraljevi volji v prvo razpravljanje gornjemu ali spodnjemu domu, le davčni zakoni morajo biti najprej obravnavani v spodnji zbornici.3" Tako leži vse državnopravno težišče v zakonodavnem postopku pri kralju, ki s svojo sankcijo šele odredi, zapove, da postani doslejšnji zakonski predlog dejanski zakon, po katerem se mora vsakdo ravnati. V tem pa obstoja pravi zakonodavni akt. Zato je v vseh pravih monarhijah zakonodajec monarh,30 sodelovanje parlamenta pomeni le dajanje ali odklonitev soglasa državnemu aktu, izhajajočemu od drugega zakonodavnega činitelja, kralja. Vendar se ta pravni položaj v parlamentarnem vladnem sistemu vsled politične homogenosti vlade in parlamentarne večine praktično zabriše. Nadalje ima kralj še poseben vpliv na parlament, ker pripada samo njemu pravica neomejenega imenovanja perov, članov gornje zbornice. Od njegove volje zavisi, ali jih imenuje samo doživljensko ali jim podeli to dostojanstvo dedno (čl. 24, 27). Nadalje gre značaj perov po samem rojstvu članom kraljeve rodbine in princom. Vendar se smejo sej udeležiti le na kraljev ukaz, katerega daje kralj za vsako zasedanje v posebni poslanici, sicer bi bilo nično vse, kar sc je v njihovi prisotnosti storilo in sklenilo (čl. itO, 31). Vendar je ta vpliv mnogo bolj navidezen kol resničen. Pri strogo izvedenem parlamentarnem vladnem sistemu gornji dom, sestavljen po imenovanih članih ne more služiti kot učinkovita protiutež doljnemu, poslanskemu domu, čemur je v bistvu namenjen.37 Močni parlamentarni vladi s politično premočjo nad 85 Trn gre za recepcijo določila angleškega običajnega ustavnega prava, da morajo vsi davčni zakoni biti najprej rešeni v spodnji zbor- nici, tnkozvani privilege of tlie purse. 36 Pod tem vidikom Norveška ni prava monarhija, čeprav slove I. člen njene ustave (Grundlov) z dne 17. V. 1814, da je oblika vladavine omejena in dedna monarhija. Kralj ima namreč pri navadni zakonodaji samo suspenzivni veto (čl. 79), pri ustavni reviziji pa še tega ne (čl. 112, odst. 3, ki je bil dodan z ustavnim zakonom z dne II. IV. 1913). Vendar vlada o tem v teorij i spor. Bližje gl. pri Darcste-Dclpech-I. aferriere, Les Constitutions Modernes, Pariš, 1929, II, str. 225 s., op. 5. 37 K r a b b c, o. c., str. 220 ss. kraljem je vedno dana možnost izravnati nesoglasja obeli domov s tem, da izdejstvnje toliko imenovanje novih, njej naklonjenih porov, da je s tem odpor gornjega doma strt, ne glede na to da pri takem stanju stvari navadno že vladina grožnja, da se bo poslužila tega sredstva, zadostuje.88 Tako ravno doživljensko imenovanje članov gornjega doma samostojnost le-tega najmanj zajamčil je. Končno ima kralj kot vrhovni organ tudi urejajočo oblast napram poslanski zbornici. Na eni strani mu gre dolžnost sklicati letno oba domova ter ju tako usposobiti za delo, na drugi pa pravica odgoditi njuna zasedanja ter končno poslanski dom razpusti (čl. 50). Gornjega doma seveda ne more razpustiti, ko ga tvorijo sami doživi jenski člani, vendar z razpustom poslanske zbornice vpliva tudi nanj, ker s koncem zasedanja poslanske zbornice neha tudi njegovo (čl. 26). Seveda pa kralj s tem ni rešen svojih naj učinkovitejših kontrolnih organov, kajti po ustavi je zavezan sklicati nov spodnji dom v roku treh mesecev (čl. 50).30 Protiutež proti tej kontrolni oblasti napram sebi ima pa spodnji dom v pravici letnega dovoljevanja neposrednega zemljiškega davka (čl. 49), s čimur mu je zajamčen učinkovit nadzor nad letnim delom kraljeve vlade. V to zvezo spada še pravica spodnjega doma obtoževati ministre, katerim sodi gornji dom (čl. 55). Končno izhaja še vsa pravica od kralja. Sodna oblast se opravlja v njegovem imenu po neodvisnih sodnikih, katere imenuje in umešča (čl. 57, 58). Ker izhaja od kralja vsa sodna oblast gre tudi njemu pravica pomilovanja (čl. 67). Ustavna karta z dne 14. avgusta 1830 je ta kraljev položaj pustila skoro popolnoma nedotaknjen. Seveda pa je bil njegov idejni temelj popolnoma spremenjen; do vidnega izraza je prišla ta sprememba v prisegi novega kralja Louis-a Philippe-a, da bo zvesto čuval Ustavno karto s spremembami, za katere sta se izrekla oba domova v svojih deklaracijah.4" Omembe vredna je določba, da kralj izdaja uredbe in naredbe, potrebne za izvrševanje zakonov, »ne da bi kdaj mogel suspendirati zakonov samih 38 Zgled takegu imenovanja perov (fonrnee de pairs) pod ustavno karto z leta 1830 pri D u g u it - M o n n i e r, o. e., str. XC11. !i!l Ta pravica razpusta parlamenta skupno s pravico odpusta ne-všečnega ministra in pravico pomilovanja naj bi tvorila jedro oblasti ustavnega monarha, imenovane le pouvoir royal, moderateur, neutre. Teoretik tega nauka je C o n s t a n t <1 e R e b e c q u e. Gl. Krabbe, o. c., str. 217 ss.; S p e k t o r s k i, Zgodovina socialne filozofije, II., str. 49 s.; Schmitt, o. c., str. 286 s. 1,0 D u g' u i t - M o n u i e r, o. c., str. XCI. niti spregledati njihovo izvrševanje (čl. 13)«.41 Tudi je bil kralju odvzet monopol zakonske iniciative. Glede nje je bilo določeno, da pripada kralju, gornjemu in spodnjemu domu (čl. 15). Ker sta obe Ustavni karti molčali glede svoje revizije, ni moglo biti ničesar določenega glede kraljevih ustavotvornih kompetenc. Vprašanje je bilo končno rešeno tako, da sta se spreminjali zakonskim potom kot gibki ustavi, katerima ne gre pravna sila, višja od običajnega zakona.42 VIT. Na ta ustavni vzorec je v glavnem navezala belgijska ustava z dne 7. februarja 1831. Ne glede na svoje nacionalno revolucionarno poreklo4:' je pridržala kraljevsko oblast ter jo vzorno izoblikovala v jamstvo svojih najvišjih političnih institucij.44 Dasi je v sami ustavi demokratično poreklo kraljevske oblasti točno označeno,45 nima to nobenega pravnega pomena za kraljev položaj napram narodu. Kralju so dani vsi potrebni atributi z ustavo samo, tako da ne more priti zlepa do dvomov in ustavnih konfliktov. Pač pa ima demokratično poreklo kraljevske oblasti svoj politični odraz v dejanski premoči parlamenta, ta pa ima zopet za nujno posledico parlamentarni vladni sistem.40 Tako sc obseg kraljevske oblasti po belgijski ustavi napram obsegu po francoski ustavni karti z leta 1830 prav nič ni utesnil. Da ne bo nepotrebnih ponavljanj, se bomo omejili samo na najznačilnejše. Pogoj za zasedbo prestola je kraljeva prisega pred skupno zbranima domovoma (senatom in poslansko zbornico), da bo čuval Ustavo in zakone belgijskega naroda, državno neodvisnost in teritorialno integriteto (čl. 80). Pri zakonodavni oblasti je kralj udeležen s pravico sankcije (čl. 26, 69). Z njo zvezane možnosti absolutnega veta seveda z 41 To določilo je odraz dveh revolucij. Prvič je bilo formulirano v Angliji po revoluciji leta 1688 v Bill of Riglits and liberties z dne 13. II. 1689, pod št. 1 in 2. Odtod j>e bilo prevzeto v ustavno karto z leta 1830 radi takozvanili julijskih ordonanc Karla X., pravno temelječih na čl. 14 ustave z I. 1814, ki so povzročile revolucijo in padec starejše burbonske linije. 42 Barthčlemy-Duez, Traitč elemenlaire de droit consti-tutionnnel, Pariš, 1926, str. 230 ss. 43 Er r e ra, Das Staatsrecht des Konigreichs Belgien, Tiibmgen, 1909, VLI. zv. zbirke: l)us offentliche Recht der Gegemvart, str. 6 s. 44 E r r e r a, o. c., str. 35 ss. 45 Čl. 25 in 78 belgijske ustave. 46 J e 11 i n e k, o. c., str. 707 ss. ozirom na parlamentarni vladni sistem ne izvršuje.47 Pripada mu tudi zakonska iniciativa (čl.27), katero pač izvršuje vlada. Kralj je neodgovoren, odgovorni so ministri (čl. 63). Postavlja in odstavlja jih kralj (čl. 65). Seveda je kralj v njihovem izboru, pri njihovi postavitvi in odpustitvi politično vezan po parlamentarnem sistemu, ki zahteva, da uživajo ministri zaupanje večine v parlamentu. Zato se običajno zbero za ministre parlamentarci, poslanci in senatorji, ki zavzemajo vodilna mesta v večinski oziroma večinskih parlamentarnih frakcijah. Stalna izjema velja samo za ministra vojske.48 Pisani kraljevi čini so brez pravne veljave, če niso sopodpisani po ministru, ki s tem zanje prevzame odgovornost (čl. 64). Seveda se ustavna fikcija ministrske odgovornosti za kraljeva neodgovorna dejanja razteza tudi na ustne kraljeve izjave oficielnega značaja, ki so iznesene z njihovim sporazumom v njihovi prisotnosti (n. pr. prestolni govor). Zgolj zasebna monarhova naziranja pa po belgijski ustavni praksi nimajo za posledico odgovornosti ministrov.49 Kralju pripada izvršna oblast z običajnimi kompetencami. Pripada mu promulgacija zakonov ter oblast izdajanja izvršilnih uredb, zakonov pa ne more suspendirati, niti spregledati njihovo izvršitev (čl. 69, 67).°° Kot reprezentant države (in poveljnik njene vojne sile) napoveduje vojno, sklepa mirovne, zvezne in trgovinske pogodbe. O njih obvešča zakonodavna domova s primernimi priobčili, čim to dopuščata državni interes in državna varnost. Trgovske pogodbe in tiste, ki bi utegnile obremeniti državo ali državljane individualno, so brez učinka, dokler nista nanje pristala senat in poslanska zbornica. Seveda so tudi teritorialne spremembe države mogoče samo v obliki zakona (čl. 68). Kot državnemu glavarju gre kralju pravica podeljevati plemiške naslove, ne da bi z njimi mogel zvezati kakšne privilegije (čl. 75, 6) ter vojaška odlikovanja po določilih zakona (čl. 76). Kraljev materialni položaj (civilna lista) je odrejen z zakonom za vsakokratno celo dobo vladanja (čl. 77). Pri vršenju sodne oblasti, katero opravljajo neodstavljivi sodniki (čl. 100) je kralj udeležen toliko, da postavlja sodnike. Pri imenovanju na višja sodniška zvanja je vezan na prezentacijo zbornih sodišč prve stopnje, apelacijskih sodišč in kasacijskega sodišča ter provincialnih svetov ter senata (čl. 99). Sodbe in razsodbe se izvršujejo v kraljevem imenu (čl. 30). Kralj ima pravico 47 E r r e r a, o. c., str. 39, pos. 53. Prim. tudi J e 11 i n e k, o. c., str. 681 s. 48 E r r e r a, o. c., str. 58 s. 49 E r r e r a, o. c., str. 47 s. B0 E r r e r a, o. c., str. 55. pomilovanja. Ministrov, obsojenih od kasacijskega sodišča, ki sodi slučaje ministrske odgovornosti, pa ne more pomilovati, ne da bi to predlagal eden domov (senat ali poslanska zbornica, čl. 73, 91). Amnestija kralju ne pristoja, pridržana je samo zakonu in predstavlja primer posega zakonodavne oblasti v sodno/’1 Interesanten ker deloma novo urejen, je odnos kralja na-pram narodovemu reprezentativnemu organu, senatu in poslanski zbornici. Senat kakor poslanska zbornica sta voljena od naroda52 in vsak njun član reprezentira ves narod (čl. 32). Če tako kralj pri sestavi tega organa nima nobenega vpliva, ima pa na drugi strani možnost razpustiti ne samo poslansko zbornico ampak tudi senat, bilo skupno, bilo vsak dom posebej. Vedno pa mora ukaz, ki odreja razpust, obenem določiti volitve v roku štiridesetili dni in sklicanje domov v roku dveh mesecev (čl. 71). Domova se sestaneta pleno jure letno drugi torek v novembru, če jih ni že poprej sklical kralj na izredno zasedanje. Domova zasedata letno vsaj štirideset dni. Zaključek zasedanja izreče kralj, njemu gre tudi pravica pozivanja domov na izredna zasedanja (čl. 70). Kralj sme zasedanja odgoditi, vendar ne za več ko mesec dni, tekom istega zasedanja pa ne več ko enkrat razen s pristankom domov (čl- 72). Tako je dana kralju, pravzaprav vladi močna urejajoča oblast napram parlamentu (obema domovoma). Višek dosega v pravici njegovega razpusta, vendar je ta pravica za pravilno in zdravo funkcioniranje parlamentarnega režima nujno potrebna, kajti le na ta način je mogoče rešiti nevarne konllikte med vlado oz. kraljem in parlamentom z »apelom na narod«. I ako kaze parlamentarni režim jasno, da je izraz ideje narodne suverenosti, kajti enotnost državnega organizma nosijo volivci -politični narod. Kot protiutež so daua parlamentu učinkovita sredstva uspešne kontrole vladinega dela. Dvoje rabi izvršna oblast za svoje uspešno delovanje, denarna sredstva in kot zadnjo garancijo oboroženo silo. Oboje pa ima samo s pristankom poslanske zbornice in senata. Samo zakon more ustanoviti državne davke (čl. 100), vrhutega pa morajo biti še letno odobreni. Davčni zakoni veljajo samo za leto cini, če se ne obnove (čl. 101). Prav tako se tudi obseg stalne vojske odobrava letno. Zakon, ki ta obseg določa nima veljave preko leta dni, če ni obnovljen (čl. 119). Parlament letno določa finančni zakon in izglasuje proračun, ki mora obsegati vse državne dohodke in izdatke (čl. 115). Tudi belgijska ustava je prevzela po vzorcu angleške ustavne prakse načelo, da 51 E r r e r a, o. c., str. 52 s. 62 Gl. op. 37. morajo vsi zakoni, ki se nanašajo na državne dohodke ali izdatke ter na obseg stalne vojske, biti najprej izglasovani v poslanski zbornici (čl. 27).63 To načelo je prešlo tudi v vse kesnejše ustave. Posebne pozornosti pa je vredna kraljeva udeležba pri najvišji, ustavotvorni oblasti, ki v resnici ni drugega nego organizirana kompetenca ustavne revizije. Belgijska ustava je namreč toga ustava, ki predvideva poseben, otežen postopek za svojo revizijo; s tem ji je dodeljena višja formalna sila od navadnega zakona. Po vzorcu francoske ustave z leta 1791 je predvidena samo delna ustavna revizija kot revizija točno določenih odredb. Za revizijo se more izjaviti samo zakonodavna oblast, torej kralj skupno z obema domovoma. S tako izjavo sta poslanski dom in senat po ustavi razpuščena, kralj mora odrediti nove volitve in sklicati oba domova najkesneje v roku dveh mesecev. Tudi proti takemu parlamentu, ki se sestane v svrho ustavne revizije ima kralj isti položaj kakor napram običajnemu zakono-davnemu. Da do ustavne revizije pride, morata nanjo pristati oba domova s kvalificirano večino (zahtevani kvorum znaša dve tretjini legalnega števila poslancev oz. senatorjev, predlog pa mora biti sprejet z dvetretjinsko večino oddanih glasov), kralj pa da svoj pristanek v obliki sankcije (čl. 131). Če abstrahiramo bolj politično kot pravno važne enunciacije belgijske ustave o narodni suverenosti, lahko rečemo da pruska ustava z dne 31. januarja 1850 ni mnogo spremenila formalno na kraljevem položaju napram svojemu vzoru. Pač pa je bil kraljev značaj vrhovnega državnega organa, ki giblje ves državni ustroj v odnosu napram parlamentu (senatu in poslanski zbornici) poudarjen s tem, da sta se njegova domova sestala le na kraljev ukaz. Vsebinske učinkovitosti seveda to določilo ni imelo, ker je bil kralju z ustavo dan vsakoletni rok, tekom katerega je moral sklicati parlament na redno zasedanje (čl. 76). Tudi sodna oblast je izvrševana v kraljevem imenu po neodvisnih sodiščih, ki niso pod drugo oblastjo nego pod zakonom. Zato se sodbe tudi izrekajo, ne samo izvršujejo v kraljevem imenu (čl. 86). Važno je pa kraljevo ustavno pooblastilo, da sme v času ko parlament ni zbran, izdati uredbe z zakonsko močjo, zasilne uredbe, v primeru, da zahteva vzdrževanje javne varnosti ali nenadna državna stiska izredne, neodložljive ukrepe; za te uredbe, ki ne smejo nasprotovati ustavi in ki morajo biti predložene parlamentu, čim se sestane, odgovarjajo ministri kolektivno (čl. 63). Gl. op. 35 in E r r e r a, o. c., str. 79. Vendar to načelo pozitiv-nopravno v Belgiji po ustavni reviziji z 1. 1921 ne velja več. Ta revizija je v čl. 27 odpravila dodatek, ki je izražal to načelo, tako da sta sedaj oba parlamentarna domova v svojih pravicah sodelovanja pri zakonodaji popolnoma izenačena. Kar se pa tiče kontrole parlamenta nad vladnim delom, ni tako učinkovito organizirana kot po belgijski ustavi. Proračun se sicer tudi določa letno v obliki zakona, vendar ni pobiranje javnih dajatev odvisno od letnega pristanka parlamenta, ker ni dopustno samo na temelju proračunskega zakona, temveč tudi na temelju specialnih zakonov, ki nimajo le enoletnega trajanja (čl. 99, 100). Tem, po goli dikciji pravzaprav neznatnim razlikam v obeh ustavah pa odgovarja povse različna ustavna praksa. Pruski kralj je kot šef izvršne oblasti popolnoma neodvisen od parlamenta. Svoje sodelavce, ministre izbira po svoji volji, samo njemu so politično odgovorni. Kralj, dasi po ustavi neodgovoren (čl. 43), vrši osebno kot svojo ustavno pravico vodstvo politike svoje vlade, dolžnost ministrov je samo zastopanje vladarjevih vladnih aktov.54 Monarh združuje v sebi vse grane državne oblasti, le pri vršenju zakonodaje je omejen po parlamentu. Opravka imamo tu s takozvuno dualistično monarhijo, s konstitucionalnim režimom, zgrajenim na monarhičnem načelu. Parlamentu pristoja poleg udeležbe pri zakonodaji samo še utesnjena kontrola nad birokratičnim aparatom. V bistvu tega dualističnega ustroja je, da parlamentu n e gre politična upravičenost odreči budžet in s tem prisiliti vlado k odstopu. Vlada, oprta na monarhovo zaupanje bo neglede na to, da ji je parlament odrekel proračun, ubirala svoje dohodke na osnovi veljavnih specialnih zakonov (čl. KM)), ter si, če to zahtevajo nujni državni interesi, poskrbela celo še novih.55 V resnici gre tu za vprašanje dejanskega razmerja politične sile vrhovnih državnih organov, kralja z njegovo vlado in parlamenta, ne pa za pravno določljiv odnos.50 Zato se govori o »ustavnih prazninah«, katere izpolnijo le »odločbe sile«.57 Belgijska ustava tu ne pušča pravnih dvomov (njen čl. 111), a zato je tudi njen neizbežen politični odraz parlamentarni režim. VIII. Da se izognemo nepotrebni dolgoveznosti, ne bo govora o srbski ustavi z dne 22. decembra 1888, saj je ustava z dne 5./18. junija 1903 itak njen veren posnetek. Interesanten v zvezi s kraljevsko oblastjo je takoj prvi člen te ustave, vsebujoč temeljno politično odločitev v be- 84 Kralibc, o. c., 9tr. 216 s.; H a t s c h e k o. c. I, str. 36. 55 Jovanovič Sl., o. c., str. 218 ss.; P i t a m i c, o. c., str. 248 s; It e h m, Allgcmeine Staatslehre (mala izdaja v zbirki Gdsclien, 1908), str 79, 90 ss. 68 P i t a m i c, o. c., str. 260. 87 J e 11 i n e k, o. c., str. 359, Schmitt, o. c., str. 331 s. sedali: »Kraljevina Srbija je dedna in ustavna monarhija, z narodnim predstavništvom.« To kaže na ravnovesje obeh državnih vrhovnih organov, kralja in naroda, katerega reprezentira neposredno od naroda voljena enodomna narodna skupščina. Državna oblast izhaja samo iz ustave in se z njo v skladu izvršuje (čl. 32). Čeprav v ustavi ni bilo načelo narodne suverenosti ni k j er določeno, se je ustavno življenje vršilo po parlamentarnem, ne pa po dualističnem sistemu. Kralj je osrednji in vrhovni državni organ. Pri zakono-davni oblasti se udeležuje s pravico iniciative in zakonske sankcije (čl. 33, 34, 4-3). Izvršna oblast mu pripada z vsemi običajnimi kompetencami (čl. 38, 43, 45 do 49). Kralj ima pravico izdajati uredbe za izvrševanje zakonov ter tako-zvane administrativne uredbe, ki temelje v izvršni oblasti oziroma v kralju priznani kontroli. Vse le uredbe se pa morajo izrečno sklicevati na zakon, na katerem imajo svojo osnovo (čl. 116). Kot državni glavar seveda zastopa državo v njenih mednarodnih odnosih in zanjo sklepa mednarodne pogodbe. Njegove kompetence in kompetence narodne skupščine za veljavnost teli pogodb (čl. 52) so enako razmejene kakor v ustreznih določilih belgijske (čl. 68) in pruske ustave (čl. 48). Kralj izvršuje njemu pripadajočo oblast po odgovornih ministrih (čl. 38), sam je neodgovoren in ga ni mogoče kakorkoli obtožiti (čl. 40). Noben kraljev čin, nanašajoč se na državne posle ni primenljiv in izvršljiv, če ni sopodpisan po pristojnem ministru, ki s tem zanj prevzame odgovornost (čl. 56, 135). Interesantna je določba, da stoji na čelu državne uprave »ministrski svet«, neposredno podrejen kralju. Kralj imenuje predsednika ministrskega sveta in ministre ter jih odpušča.58 Ko nastopijo svojo dolžnost, prisežejo pokornost in zvestobo kralju ter se obvežejo vestno čuvati ustavo in zakone (čl. 131, 38). Važna 58 Tu se torej ministrski svet, kabinet s svojim voditeljem, predsednikom izrecno omenja. Če pomislimo, da se je institucija kabineta kot politično homogenega in zato solidarnega izvršnega odbora parlamentarne večine razvila v Angliji kot nujna posledica parlamentarnega režima, vidimo da gre tu pravzaprav za neko formalno priznanje dejansko obstoječega parlamentarnega sistema. je nadalje v tej zvezi izrecna določba, da odgovarjajo ministri i kralju i skupščini za svoje čine pri izvrševanju svojih funkcij (čl. 135). Kralju in narodni skupščini pristoja za dobo 5 let po izvršitvi delikta pravica obtožiti ministre za izvestne težke pravne kršitve, naštete v ustavi (čl. 136) in zakonu o ministrski odgovornosti z dne 30. januarja 1891. Kraljev odnos do narodnega predstavništva, katerega tvori samo en dom, narodna skupščina, ne kaže novih važnih momentov. Ko nastopi kraljevsko oblast, priseže kralj pred narodno skupščino, da bo čuval neodvisnost Srbije, njeno teritorialno integriteto, da bo ustavo ohranil nekršeno, da bo vladal po njej in po zakonih in da bo v vseh svojih težnjah in dejanjih imel pred očmi blaginjo naroda (čl. 60). Kralj sklicuje narodno skupščino na redna zasedanja za 1. oktober vsakega leta v prestolnico in izven tega časa po potrebi na izredna zasedanja (čl. 54, 101). Kralj otvarja in zaključuje zasedanja osebno s prestolnim govorom ali s poslanico ali samo z ukazom preko ministrskega sveta. Ker gre v teh primerih za programatične vladne izjave oziroma za politično in državnopravno važen akt vsakoletnega konstituiranja oziroma razpuščanja narodne skupščine kot državnega organa (prej in kesneje obstoje samo narodni poslanci), morajo vsi ti čini biti podpisani od ministrskega sveta. Redno zasedanje se ne sme zaključiti, dokler ni izglasovan proračun (čl. 101). S tem je vladi odvzeta možnost, da bi se odtegnila neljubi parlamentarni kritiki, ki dosega letno svoj višek v proračunski debati. Kralju gre tudi pravica odgoditi skupščinska zasedanja za 2 meseca v teku istega zasedanja. Končno ima kralj oblast skupščino razpustiti, a z istim ukazom morajo biti odrejene volitve v roku največ dveh mesecev in sezvana nova skupščina v roku treh mesecev. Ukaz o razpustu skupščine morajo podpisati vsi ministri (čl. 54). Narodni skupščini je dana kontrolna pravica nad vlado in njenim delom s kompetenco odobravanja proračuna, ki velja samo za leto dni. Proračun mora biti skupščini predložen takoj ob pričetku zasedanja obenem z zaključnim računom minulega računskega leta. Skupščina predlaganih kreditov ne sme zviševati, pač pa jih sme zniževati ali izpuščati. Za primer pa da narodna skupščina do početka no- vega proračunskega leta ni mogla novega proračuna izglasovali, sme začasno podaljšali proračun preteklega proračunskega leta do odobritve novega proračuna. — A tudi to učinkovito sredstvo parlamentarne kontrole, ki mu je namen uspešno organizirati odvisnost vlade napram parlamentarni večini, je oslabljeno v prid kraljevemu p o 1 o ž a j u. Kralju je namreč dano v slučaju, da je skupščina razpuščena (ali odgodena) pred izglasovanjem proračuna, ustavno pooblastilo, da sme z odobritvijo državnega sveta z ukazom podaljšati proračun minulega računskega lela za najdlje štiri mesece (čl. t74). S tem ima kralj možnost, izbrati si po svoji uvidevnosti vlado, ki nima zaupanja večine v trenutnem parlamentu, ne da bi zato padla v izvenbudžetsko, nezakonito stanje ter tako izvršiti iz prav osebne pobude apel na narod z razpustom parlamenta in razpisom novih volitev. To določilo je prav posebne važnosti, saj je dajalo srbskemu parlamentarizmu značilno lice.60 Sodstvo se izvršuje v kraljevem imenu po nezavisnib sodiščih, ki sloje samo pod oblastjo zakona. Sodnike imenuje kralj in uživajo stalnost (čl. I4(). 154, 157). Razsodbe in sodbe se izrekajo ler izvršujejo v kraljevem imenu na osnovi zakona (čl. 39). Kralju gre pravica amnestije in pomilostitve, ki obsega spremembo, znižanje ali odpust prisojene kazni. A obsojenega ministra sme kralj pomilostiti samo s privoljenjem skupščine. Abolicija je pa za delikte, ki niso politične prirode ter za ministrske obtožbe zabra-njena (čl. 50, 51, 139). Ustava se ne sme suspendirali niti v celoti niti deloma (čl. 32), kar je točno posneto po belgijski ustavi.8" V ustav- r> J o v ti n o v i c SI., Ustavno pravo, str. 57 ss. (potestas) v roke kabineta, kralju preostane samo njegov osebni vpliv (auctoritas).00 Glede na izrecno parlamentarni značaj monarhije odgovarjajo ministri politično sicer le narodni skupščini, vendar je tudi kralju s pravico razpusta skupščine dana možnost, odpustiti ministre, dasi imajo zaupanje večine v parlamentu, če se z njihovim delovanjem ne strinja in najde drugih povoljno usmerjenih sodelavcev. Seveda leži dokončna o d 1 o č i t e v tudi v tem primeru pri volivcih. Vsekakor ministri odgovarjajo kralju in narodni skupščini za prekršitve ustave in državnih zakonov, učinjcne v službeni dolžnosti, dokler traja njihova služba in še za pet nadaljnih let po odstopu. Predlog za obtožbo mora biti pismen in navajati točke obtožbe. Skupščinski predlog je vezan na otežen postopek, kajti zanj se zahteva kvalificirana večina dveh tretjin prisotnih članov (čl. 91, 92). Napram srbski ustavi (čl. 116) je uredbodavna oblast uprave razširjena. Poleg splošnega ustavnega pooblastila, da sme izdajati izvršilne uredbe k zakonom,07 ji je dana tudi pravica urejati po uredbah z zakonsko veljavo odnošaje na osnovi zakonite pooblastitve, dane za vsak primer posebej. Nikdar te uredbe ne smejo nasprotovati niti ustavi niti zakonom, drugonavedene pa tudi ne zakoniti pooblastitvi, na katere osnovi so predpisane. Prav te uredbe sme narodna skupščina z enostranski m aktom, resolucijo razveljaviti v celoti ali deloma (čl. 94). s čimer ji je dana najuspešnejša kontrola nad pravilnim izvršenjem pooblastila. Nadalje je dana kralju še oblast izdajanja uredb na predlog ministra za vojsko in mornarico, s katerimi se formirajo vojaške edinice v obsegu, določenem po zakonu o ustroju vojske in mornarce (čl. 119). Končno kralj tudi v primeru čl. 114 podaljša proračun minulega računskega leta z ukazom najdlje za 4 mesece v obliki uredbe. V odnosu kral ja do sodne oblasti ni novih omembe vrednih momentov. Pač pa je treba omeniti nekaj novot v razmerju kralja in narodne skupščine. Za primer razpusta <>•> Schmitt, o. c., str. 290, 75 opomba. Peric Ž. I. c., str. 334 s. 07 Glede značaja teh uredb gl. Jurkovič, Področje uredbe po ustavi z dne 3. septembra 1931, Slov. Pravnik, 1932, str. 117 s. in tam navedeno literaturo. narodne skupščine se je rok za nove volilve (največ 3 mesecev od dne razpusta) in zn zasedanje novoizvoljene narodne skupščine (največ \ mesecev) podaljšal za mesec dni (čl. 52), dalje je pri razpustu pred rešitvijo proračuna odpadla potreba odobritve državnega sveta za ukazno podaljšanje proračuna minulega računskega leta (čl. 114). Določilo, ki je še bilo v srbski ustavi (čl. 174), da se sme proračun na la način podaljšati tudi, če je skupščina pred njegovo rešitvijo odgodena, je kot neumestno in načelom parlamen-larnega režima nasprotno, izpadlo. Važno je sodelovanje parlamenta v državni zunanji politiki. Tako je n. pr. treba za napoved vojne, če država ni napadena ali če ji vojne ni napovedala druga država, predhodnega pristanka narodne skupščine. Če se državi napove vojna ali če je država napadena, mora kralj takoj sklicati narodno skupščino; ona ostane tedaj stalno zbrana, razen če sama ne odloči drugače (čl. 51. 75). Za potrditev vseli pogodi) s tujimi državami razen političnih sporazumov, ki niso pro-livni ustavi in zakonom, je treba predhodne odobritve narodne skupščine (čl. 79). Pristojnost kralja in narodne skupščine pri ustavnem revizijskem postopanju je ostala bistveno ista (zahtevana večina glasov za skupščinski revizijski predlog se je pač povišala na tri petine, le instit lici ja Velike narodne skupščine. ki je bila srbska ustavna značilnost, je izginila, čl. 126). Popolnoma novo določilo je pa prinesel čl. 127. ki je predvideval ob vojni ali ob obči mobilizaciji za vse državno ozemlje ter ob oboroženi polurni za poedini njen del delu o suspenzijo ustave v obliki ustavitve taksativno naštetih pravic državljanov. Ta ustavitev more biti samo začasna in je zanjo potrebna obl i k a z a k o n a. Pač pa l>i bil mogel v takem primeru zakonodavec dati pooblastilo kralju (in hi ga hil z ozirom na potrebo hitrega, odločnega ravnanja gotovo tudi dal), da uredi z uredbo vse io, kar je bilo doslej urejeno s suspendiranimi ustavnimi določili.118 (>8 Jovanovi c SI., Ustavno pravo, sir. 71. Vidovdanska ustava s svojim parlamentarizmom, ki so ga nosile stranke, nesposobne, da bi se prilagodile nalogam, nastalim z novo državo, se je izkazala kot p o grešno državno organizaci jsko sredstvo. Strankarska razcepljenost l>re/. odgovarjajoče proti uteži v čutu politične in kulturne nacionalne skupnosti in enovitosti ter iz njega izhajajoče od govornosti za celoto, je privedla do popolne dezintegracije. Svoj najžalostnejši simptom je dosegla v skupščinski tragediji dne 20. junija 1928 iu pretila uničiti svoj čas spontano izraženo narodno voljo do politične nacionalne enotnosti v lastni državi. Ta parlamentarizem ni bil sposoben dati potrebno stalno državno oblast, ki bi učinkovito poudarjala ter jačala narodov občutek skupne politične in kulturne enotnosti. 25 vlad si je sledilo v 10 letih, ena sama je padla v skupščini. Nobena skupščina ni zasedala svojo po ustavi določeno dobo, a tudi nove volitve nikdar niso dale po vol j nega uspeha za sestavo trajne, delazmožne vlade.’’9 Napočil je čas, ko med kraljem in narodom ni smelo več biti posredovalca. Tako se je izkazala v najbolj kritičnem trenotku kraljevska oblast s svojim osebnim nosilcem kot najsposobnejša za čuvanje narodnega edinstva in državne celote. Treba je bilo doseči »ostvaritev onih ustanov, one državne uprave in one državne ureditve, ki bo najbolj ustrezala splošnim narodnim potrebam in državnim koristim«.70 To nalogo, posebno z ozirom na državno ureditev, je absolutna monarhija, ki si je s tem politično nadela značaj nekake k o m i s a r i č n c diktature, izpolnila s podarjeno ustavo z dne 3. septembra 1931. Tu bodi govora samo o (istih določilih ustave, ki so pri-nesla novih momentov v obsegu kraljevske oblasti. Clede na to, da je ustava bila oktroirana od kralja, ki je bil dotlej edini nosilec vse oblasti v državi (čl. 2 zak. o kraljevski oblasti in o vrhovni drž. upravi z dne 69 Yovanovitch M., Lc llcgimc absolu Yougoslave, Pariš, 1930, .str. 37. 70 Kraljeva proklainacija z dno 6. I. (929. 6. januarja 1929), se vsiljuje vprašanje, ali gredo kralju še kakšne pravice, ki bi bile predustavne in s tem v svoji veljavi nad ustavo. Vendar je tako vprašanje pretežno politične narave, pravno bi moglo biti samo toliko, kolikor bi ustava sama imela glede njega bolj ali manj nedvoumne določbe. Iz ustave je pa razvidno, da je kralj prenehal biti nosilec; vse državne oblasti in da je zopet postal samo eden izmed državnih organov, čeprav naj višji. Kakor vsa državna oblast se izvršuje tudi kraljevska oblast po odredbah ustave (čl. 25). To določilo je prevzeto nespremenjeno iz Vidovdanske ustave (čl. 45) in ne dopušča dvomov o teni, da kralju ne gredo nikake zgodovinske pravice niti mimo ustave, kaj šele nad njo; obseg kraljevske oblasti se torej določa le po nanj nanašajočih se odredbah ustave.71 Kolikor te odredbe dopuščajo širšo ali ožjo razlago o obsegu kraljevske oblasti, gre za enkrat vsaj še domneva že po duhu ustave, ki je kraljevsko oblast znatno ojačila, za širši obseg. Spremenjeni in ojačeni kraljev položaj kaže že takoj prvi člen ustave, ki slove, da je država »nasledila in ustavna monarhija«. Določba Vidovdanske ustave, da je država tudi parlamentarna monarhija, je odpadla. Sama po sebi ta formulaci ja gotovo ne bi morala imeti za posledico d u a -li stični tip monarhije kot nasprotje parlamentarnega; saj tudi srbska ustava iz leta 1903 ni imela drugačne določbe in vendar je bila Srbija parlamentarna monarhi ja. Tu se je treba ozirati na to. da je sedanja ustava nastala kot reakcija napram Vidovdanski ustavi in državnemu življenju, ki se je na njenem temelju razvilo; zato je vsaj sedaj še spremembe, ki jih je prinesla, pravilno razumeti samo v polemični relaciji napram odgovarjajočim določbam Vidovdanske ustave. Seveda je (a interpretacija relativne časovne veljavnosti in bo prišla ob svoj pomen sama po sebi. čim prestanejo tiste konkretne zgodovinske razmere, ki jo narekujejo.72 71 Jovanovič SI., o. c., str. 332 s., K o s t i c, Komentar Ustava, Beograd 1034, str. 77, 82. 72 K o s t i c, o. e., str. 3 ss., skuša dokazati na podlagi pozitivnih določb naše ustave, naročito čl. 58, 67, 78 in 102, da je naša država parlamentarnega tipa. Ta argumentacija bi bila pravilna samo, če bi bila mišljena tako, da dajejo navedeni členi zadostne pravne opore Poleg značaja vrhovnega, centralnega državnega organa, ki vzdržuje d i 11 ti in i č 11 o edinstvo države v vseli njenih funkcijah (normativno vzdržuje ustava), je kralju poverjena še posebna naloga »zaščitnika narodnega edinstva in državne celotnosti ter čuvarja njunih trajnih interesov« (čl. 29). l a njegova naloga prihaja še posebno do izraza v prisegi, ki jo priseže pred narodnim predstavništvom, ko stopi na prestol oziroma ko sprejme kraljevsko oblast (ob polnoletnosti, če je bil poprej mladoleten kralj), da bo čuval nad vse edinstvo naroda, nezavisnost države in celotnost državnega življenja, da bo vladal po ustavi in po zakonih in da bo v vseli svojih težnjah imel pred očmi blaginjo naroda (čl. 39). Težko je določiti značaj in dalekosežnost teh ustavnih odredb. Naj pravilneje bo bržkone smatrati, da gre tu samo za slovesne izjave ustave, ki nalagajo pravec kraljevemu ravnanju pri izvrševanju njegove oblasti bodisi v zakonodaji, v še večji meri pa pri pravih aktih vlade, ki svobodno usmerjajo državno ravnanje v tisti sferi, ki je in more po obstoječih zakonih bili samo omejena, vendar ne vsebinsko določen a.7:' za funkcioniranje političnega sistema, znanega pod pojmom parlamentarnega režima; napačna in zmotna je, kolikor hoče prikazati dejansko ustavno življenje. Nerabnost take formalnopravne argumentacije v ustavnih vprašanjih kuže najučinkovitejše primera s prusko ustavo z leta 1850. Ta je imela povse vsebinsko slična določila v svojih členili 60, 81, 82, 62, 99 in vendar je veljala pruska monarhija za časa njene veljave za prototip dualističiic monarhije. CII. tudi J 11 r k o v i c, Koslič Komentar ustave, Slov. Pravnik, 1934, str. 293 s. in K r h c k, Upravno pravo 11, str. 332 s. Seveda smatra Kos tič tudi, da se je praksa opredelila pri nas za parlamentarni režim enako kakor Stefanovič J.. Dvodomni sistem 11 modernim ustavima, Mjesečnik 1932, str. 200. 73 Seveda hi bilo mogoče ta določila tudi drugače tolmačiti, a zdi se, da se tako tolmačenje ne bi več moglo kvalificirati kot pravno, resnično iz formalne ustavne norme izhajajoče temveč kot politi č n o, narekovano iz dejanskih potreb državnega obstoja. Politično gledano namreč predstavlja konstitucionalmi monarhija posebno v svoji duuli-stični obliki neko latentno kritično stanje, neko neizvestnost pri katerih osebah se pravzaprav nahaja odločujoča dejanska oblast; to stanje se skuša zabrisati z načelom, da v ustavni monarhiji ni suverenih ljudi državnih organov, da je suverena samo norma, ustava. Ta zamisel je mogoča tako dolgo, dokler trajajo normalne prilike. Čim pa nastopi Kraljeva oseba je nedotakljiva. Kralj je neodgovoren, kajti nič se mu ne sine stavljati v odgovornost, niti ne sine biti tožen (čl. 35). Iz čl. 34 dalje sledi, da odgovarjajo za pismene čine kraljevske oblasti pristojni ministri odnosno ministrski svet, ki so le čine sopodpisali. Očitna antiteza napram odgovarjajočemu čl. 54 Vidovdanske ustave kaže, da so vsi drugi akti kraljevske oblasti, kolikor njihova formalna veljavnost ni odvisna od sopodpisov ministrov ozir. ministrskega sveta (ukazi), kakor n. pr. manifesti, posebno pa še nenapisana dejanja kakor so dajanje izjav, avdienc itd., izvzeli iz sfere odgovornosti. Izjemo od tega pravila tvorijo čini kralja kol vrhovnega zapovednika vojske, za izjemno stanje, za katerega norma kot pravilo, preračunano na redne prilike ne more dati rešitve, čim je torej potrelma odločitev, ki ni in ne more biti vezana po nikaki naprej določeni normi, nastane vprašanje kdo bo za tako odločitev pristojen. To vprašanje po pristojnosti normativno nevezane najvišje odločitve v državi je vprašanje suverenosti. Po svojem bistvu je zato to vprašanje politične, ne pravne prirode;. Ustava ga zaradi tega tildi rešuje v dveh določbali čisto političnega značaja (čl. 29, odst. I, 39), seveda ne da bi ga mogla normativno, pravno rešiti, ker je na ta način nerešljivo. Ti dve določbi govorita za to, da je v pravkar razvitem smislu suveren kralj. Posebno čl. 39, ki določa vsebino politične prisege monarha, torej čin, s katerim se on z vso svojo osebo, vso svojo eksistenco veže na državno obliko, katero določa ustava, kaže na to, ko stavlja sam zahteve narodnega edinstva ter državne nezavisnosti in teritorialne integritete nad eksi-stentno ustavno obliko samo. Kralj se veže z vso svojo osebo predvsem na te trajne interese narodnega edinstva in državne celovitosti, zaradi česar ustava ni več kot najvišji državni organizacijski zakon, relativi-ran v svoji veljavnosti po časovni primernosti in smotrenosti za vzdrževanje narodnega edinstva in državne integritete. Tu je prikrita, samo političnega vrednotenja sposobna legitimacija kralja, da v izjemnem primeru, ko bi ustava sama ogrožala narodno enotnost in državno celovitost, iz. svoje oblasti in sile tedaj suverenega državnega organa ustavo odpravi. Drugega mnenja Kos tič, o. c., str. 115. On čl. 39 ne posveča paž-nje, smatrajoč da »tekst zakletve u ovom i u Vidovdanskem ustavu minimalno se razlikuju; ovile su samo otpale reči »da ču Ustav nepo-vrednu čuvati«. A ne samo, da so odpadle te besede, kar je že samo po sebi dovolj značilno, če pomislimo, da so prešle v Vidovdansko ustavo že iz srbske ustave in da so vendar sedaj bili; prestilizirane; pridejani sta tudi bili dve besdici, namreč »da ču čuvati iznad s v e g a«, torej luili nad ustavo, »jedinstvo naroda, nezavisnost države i celinu državne oblasti...« katere vedno odgovarja minister vojske in mornarice brez ozira na njihovo pismeno ali ustno obliko in neglede na to ali jih je sopodpisal ali ne. To je čisto v cbiliu dualističnega sistema, ki izključuje politično odgovornost vlade naprtim narodnemu predstavništvu. Vendar more to veljati samo za itik.ii dejanja kraljevske oblasti, ki ne predstavljajo kršitve ustave in državnih zakonov, temveč dopuščajo samo vrednote n j a politične narave. Kolikor je kralju dejansko omogočeno kršiti ustavo in obstoječe zakone z opustitvijo po ustavi in zakonih določenih dejanj (na. pr. z opustitvijo sklicanja narodnega predstavništva na redno zasedanje vsako leto na dan JO. oktobra v prestolnico po čl. 60, če že poprej ni bilo sklicano na izredno zasedanje; ali z opustitvijo razpisa novih volitev najkesneje v roku 3 mesecev in naredbe, da je sklicati narodno skupščino najkesneje v 4 mesecih v primeru, da je bila narodna skupščina razpuščena pred potekom štiriletne dobe po § 1, odst. 4 zak. o volitvah narodnih poslancev za narodno skupščino), ministri zanje gotovo odgovarjajo, dasi po svojem bistvu ne morejo biti sopodpisana. Saj je njihova službena dolžnost, da kralju od ustave zahtevana dejanja predlagajo in jili od njega dosežejo in to celo pod sankcijo kazenske obtožbe s strani narodne skupščine (čl. 78). Če bi jim kralj ta dejanja odklonil, jim preostane samo ostavka na njihov ministrski položaj. Ministre imenuje in odpušča kralj. Preden nastopijo službo prisežejo, da bodo kralju zvesti in da se bodo rav-nali po ustavi in zakonih (čl. 77). Pri njihovem izboru kralj ni v ničemur vezan, ker se ministri opirajo samo na njegovo, ne pa tudi na zaupanje v parlamentu. Ker si kralj lahko izbere za ministre senatorje in narodne poslance, ne da bi s tem izgubili mandata (S 10 zak. o volitvi senatorjev in § 13 zak. o volitvi nar. poslancev), je tako poskrbljeno za možnost. da kralj s spretnim izborom svojih sodelavcev ustvari sintezo obeh glavnih državnih činilcev v svoji vladi. I ako je mogoče eliminirati opasnost dualizma dveh vrhovnih organov za državo; seveda leži odločitev ali bo ta eliminacija ostala v smeri dualistične monarhije ali bo prešla v parlamentarni sistem, samo v politični premoči krone ozir. parlamenta. /akonodavno oblast izvršujeta kralj in narodno predstavništvo, sestavljeno iz dveh domov, senata in narodne skupščine, skupno (čl. 26). Udeležen je kralj pri zakono-davni oblasti s pravico sankcije (čl. 29) in z zakonsko iniciativo, katero vrše po njegovem pooblastilu poedini ministri. Članom narodnega predstavništva je ta iniciativa otežko-čena z določbo, da mora njihov predlog podpreti pismeno vsaj ena pelina članov senata ali narodne skupščine (čl. 63). liaš glede na uvedeni dvodomni sistem gre kralju še na-daljna zelo interesantna in neobičajna pravica pri zakonodaj i. cl. 64 določa, da je zakonski predlog od narodnega predstavništva sprejet, če sta ga v celoti usvojila narodna skupščina in senat. Če so se v enem domu napravile sprc-membe ali dopolnitve, je treba zakonski predlog vrniti drugemu domu, da o njih razpravlja. Če jih sprejme, se smatra, da je narodno predstavništvo predlog sprejelo. Če se pa domova ne zedinita o sprejetju zakonskega predloga bodisi v celoti ali v poedinostih, velja predlog za odbitega in je za isto zasedanje opravljen. »Če se ponovi ta primer tudi v prihodnjem zasedanju, odloči kralj o tem zakonskem predlogu.« Ta dikcija, ki je vzorna edino po svoji neodrejenosti, dopušča najrazličnejša tolmačenja. Gotovo je samo eno, da je kralju dana možnost odločiti o zakonskem predlogu ne-m e r i t o r n o (s tem, da ga odbi je), a prav tako tudi m e -r i I o r n o. I’u se pa začno vprašanja: 1. ali je kralj v takem primeru poklican kot edini zako-nodavec odločati o zakonskem predlogu v njegovem celem obsegu; 2. ali mu gre samo pravica odločati o tistih točkah, o katerih se domova nista mogla zediniti; -3. ali ni v tem primeru pristojen samo za to, da se odloči za predlog enega od domov, kateremu mora dati nespremenjenemu svojo sankcijo, kar ne bi pomenilo drugega, kakor da je kralj v tem primeru pri vršenju zakonodaje vezan samo po enem domu.74 74 Za to edino solucijo sc izrekata Jovanovič Sl., Dvodomni sistem u našom ustavil. Arhiv /a pravne i društvene nauke, <933, str. 452 ss. in sledeč njemu K o s i i č. o. c., str. 173 s. Naj pravilnejše stališče za čas, ko traja dualistični sistem bo to, da sta kralju pod 2. in 3. navedeni možnosti dani na izbiro. iVložnost pod 1. bo treba kot nezdružljivo z načeli ustavne monarhije odkloniti, kajti s to odklonitvijo ni kralj kot zakonodavni čini tel j v ničemur prikrajšan. Če bi bil zakonski predlog od narodnega predstavništva pravilno sprejet, kralj ne bi imel druge izbire kakor dati predlogu sankcijo ali jo pa odkloniti, s čimur bi kil predlog opravljen. Poslednjo možnost ima v obravnavanem primeru s tem, da predlog enostavno odbije. Če se pa odloči, da zakonski predlog reši, je tej njegovi, vsekakor izredni pristojnosti v zakonodavnem postopku docela zadoščeno z možnostima, navedenima gori pod 2. in 3.; kajti v takem primeru svobodno odloča o usodi tistih točk, ki so ostale neperfektne, o drugih, ki so združile na sebe soglas obeh domov, je pa smatrati, da ličijo po vse na normalni legislatorni primer. Nadaljnje vprašanje je seveda, kako bi bilo tolmačiti to kraljevo pristojnost v zakonodaji, čim bi se uvedel parlamentarni sistem. Bistvo tega sistema je v tem, da vso kraljevsko oblast izvršuje vlada, ki za to izvrševanje odgovarja politično parlamentu. Vladina protiutež njene politične odgovornosti napram parlamentu je pravica parlament razpustiti. Po naši ustavi je mogoč samo razpust narodne skupščine (čl. 32, odst. b); senat je permanentna institucija, kar je že pogojeno v njegovem mešovitem članstvu, ki je samo deloma voljeno, deloma pa imenovano od kralja (čl. 50). Zato bi tudi po uvedbi parlamentarnega sistema vlada ne mogla politično odgovarjati senatu. S tega sledi, da bi se kralj mogel in moral vedno izreči za predlog narodne skupščine, sicer bi jo moral razpustiti in v tako važni stvari pač apelirati z volitvami na narod, s čimer bi prišlo praktično do referenda. Senat bi bil tedaj samo še zakonodavni činilec s suspenzivnim vetom za eno zasedanje,75 ki bi v primeru kraljevega soglašanja mogel izsiliti posreden r e f e r e n d u m. Prav posebne važnosti je obravnavano vprašanje še zato, ker to postopanje ne velja samo za zakonske predloge, ampak tudi analogno za reševanje revizijskih ustavnih pred- 7r> J ii r kovic, o. c. pod op. 72, str. 296 s. lo gov (čl. 115, odst. S), kjer utegne biti zaradi običajne nujnosti takih predlogov še posebno praktično. Sicer se kraljeva kompetenca pri donašanju sprememb v ustavi ni spremenila (čl. 115). Pač pa je kralju dana po čl. 116 ustave izredna oblast komisaričnega diktatorja »ob vojni, mobilizaciji, neredih in polnini, ki hi ogrožali javni red in varnost države ali če so do lake mere vohče ogroženi javni interesi«. V takem izjemnem primeru sme kralj »odrediti z ukazom, da se začasno podjamejo vsi izredni ukrepi, ki so neobhodno potrebni, v vsej kraljevini ali samo v enem delu neodvisno od ustavnih in zakonskih predpisov«. Pač pa mora kralj vse le izjemne ukrepe naknadno predložiti narodnemu predstavništvu v soglašanje. l a člen najbolje kaže ojačeni kraljevi položaj, vendar je glede na entinciacijo čl. 29, odst. 1 edino umesten, ker gre pri njegovi uporabi vedno za izjemno stanje, ki samo po sebi utegne ogražati narodno edinstvo in državno celoto. Vprašanje pa je, koliko daleč gre za tak primer kraljevo pooblastilo in kakšnega značaja da je. V literaturi je govora, da so s tem členom normirani primeri s uspe n z i j e ustave, vendar ne formalne temveč samo d e j a n s k e.'1' lo pomeni, da ta člen n e predvideva n i k a k e suspenzije ustave, niti delne, kaj šele totalne (delno je poznal n. pr. čl. 127 Vidovdanske ustave, ki je zanjo zahteval obliko zakona), temveč da le ureja t i p i č n o kraljevo diktat u r o za tako izjemno stanje. Bistvo te diktature, ki je opredeljeno po svoji nalogi, da reši ustavo ter od nje konstituirano državno življenje preko opasnih trenutkov, je v tem, da je kralj pooblaščen za vse ukrepe, katere narekuje dejansko stanje. Zato se ti čini odtegujejo vsakemu določanju raz vidik n o r m a I n i h državnih funkcij (posebno zakonodaje v njenem materialnem smislu pa tudi sodstva) in č r p a jo v s o p r a v n o n a r a v o , dasi so dejansko kršitve ustavnih odredb in obstoječega pravnega reda, iz ustave s a m e. Iz smotra le komisarične diktature, čije namen je samo č i m prej doseči zopet normalno stanje in z njim pogoje za normalno ustavno življenje. sledi. Posebno K o s t i č, o. c., sli'. 2H<). du njeni ukrepi ne morejo biti predmet kakršnegakoli urejenega postopka in da vsebina take diktatorične pooblastitve ne more biti v naprej določena, temveč da more biti samo dana v izključno presojo odrejenemu pooblaščencu. Gre torej samo za pooblastilo do začasnih dejanj, akcij, čeprav m i m o in p roti ustavnim in zakonskim mejam, nikdar pa ne za pooblastilo formalnega razveljavljenja ustavnih in zakonskih predpisov.77 Iz navedenega sledi, da kralj v izjemnem stanju, o čigar nastopu in prestanku je pristojen reševali sam, n i v e z a ji v svoji potrebni akciji po nobenih ustavnih ter zakonskih predpisih, le v smislu čl. 31, odst. 2 bo moral takoj sklicati narodno predstavništvo, če se državi napove vojna ali če je država napadena; lahko pa nato takoj razpusti narodno skupščino, če to smatra za potrebno. To podkrepljuje tudi antiteza čl. 60 sedanje in čl. 75, odst. 4 Vidovdanske ustave. Dvomljivo je ali sme kralj prehodno za čas trajanja izjemnega stanja spreminjati temelje državne organizacije. Glede na zavzeto stališče je to vprašanje mogoče oceniti samo politično, ne pa pravno. Praktično pomembno bi bilo predvsem ustanavljanje izrednih, prekili sodišč. Čl. 6 ustave sicer predvideva, da nikogar ne sme soditi nepristojno sodišče, vendar govori že antiteza čl. 109 Vidovdanske ustave, ki je določal, da se nikakor in nikoli ne smejo ustanavljati izredna sodišča, ter odgovarjajočega čl. 100 sedanje ustave, kjer je to določilo izostalo, za to, da so izredna sodišča kot potrebni ukrepi izjemnega stanja dopustna.78 Raz ta vidik je treba tudi tolmačiti zadnji odstavek čl. 116. da se dajo ti izjemni ukrepi »naknadno narodnemu predstavništvu v soglašanje«. lo soglašanje ima pomen le kot politično ocenjanje podvzetih izjemnih ukrepov, ima torej značaj indemnitetnega akta. Če pa narodno predsiav- 77 Schmitt, o. c., str. 111. 78 Nasprotno Jovanovič SI., Član 116 Ustava, Spomenica Mau-roviču, Beograd, 1934, T., str. 159 ss. ter K o s t i č, o. c., str. 289 ss. Oba smatrata, da gre v bistvu pri čl. 116 vendarle za pooblastilo suspenzije ustavnih predpisov (ne pa za ustavno dopuščeno kršitev, nemško: verfassungsachtende Verfassungsdurchbrcchung, Schmitt, o. e., str. 100). Zato dopuščata samo suspenzijo II. oddelka ustave (osnovne državljanske pravice), a niti tega ne v celoti. ništvo soglas odkloni, s lem manifestira, da podvzetih ukrepov ne smatra za umestne, nakar hi moral vsaj pod parlamentarnim režimom kabinet dati ostavko. Ali tudi za duali-stični režim hi to pravilo za ta izjemni primer moralo veljali, ker sicer določilo ne hi imelo nobenega smisla. Ker so v izjemnem stanju vsi potrebni ukrepi kralju po ustavi dopuščeni, je vse njegovo postopanje prepuščeno politični spretnosti njega oziroma njegove vlade. To dejstvo najbolje kaže, kdaj je »treba« dati diktirane ukrepe narodnemu predstavništvu v odobritev. Če se je kralj odločil kljub izjemnemu stanju za sodelovanje z narodnim predstavništvom, če torej ni razpustil narodne skupščine, je itak najbolj uspešno, namreč politično primoran zahtevati takoj mnenje narodnega predstavništva in se mu ukloniti. Isto bi veljalo za primer, da bi se še tekom trajanja izjemnega stanja odločil, da sezove narodno predstavništvo, da bi tako z njim delil težko odgovornost. Če pa je kralj smatral za umestnejše za trajanja izjemnega stanja delati brez narodnega predstavništva in pozval narodno predstavništvo na zasedanje šele tedaj, ko so se vrnili normalni časi, ne more biti naloga narodnega predstavništva druga, kakor dati potrebnim izjemnim ukrepom svoj soglas ali ga pa odtegniti, s č i m u r s a m o izjavlja sv o jo politi č -no sodbo. Kajti čim izjemno stanje prestane, ugasne kraljevo ustavno pooblastilo čl. I l(> in z njim vsi izjemni ukrepi, kolikor so normativne narave (pravila za ravnanje državnih organov in državljanov, izdana gotovo v obliki uredbe), dejanskih ukrepov in njihovih učinkov pa ne odpravi niti soglas narodnega predstavništva niti njegova odtegnitev. Posebne omembe vrednih novot v kraljevem odnosu do uprave in sodne oblasti ni. Zaradi popolnosti bodi omenjeno, da je uredbodavna oblast skrčena, kajti čl. 81 predvideva samo izvršilne uredbe k zakonom, ne predvideva pa več uredb z zakonsko močjo kakor jih je predvideval čl. 94 Vidovdanske ustave. Vendar se praksa te utesnitve ne drži. " Pač pa je kraljeva oblast napram sodstvu razširjena s tem. 79 Gl. ii. pr. § 63 finančnega zakona za loto 1934/35. Podrobnosti o iiredbodavni oblasti po ustavi gl. Jurkovič, o. c., pod op. 67. tla daje čl. 30 ustave kralju pravico amnestije /a vsa kazniva dejanja (čl. 50 Vidovdanske ustave jo je dajal samo za politične in vojaške delikie) z edino utesnitvijo, da se z njo ne smejo kratili pravice privatnih oseb do povračila škode. Pač pa je čisto nanovo urejeno kraljevo razmerje na-pram narodnemu predstavništvu. Ustava je usvojila dvodomni sistem. Pr i sestavi članstva gornjega doma, senata, se je odločila za mešovit sistem. Kralju je dan vpliv na sestavo senata s tem, da mu daje ustava pravico imenovati prav toliko število senatorjev kakor je voljenih (čl. 50). Interesantno je to, da od kralja imenovani senatorji niso dosmrtni člani senata, temveč traja njihov mandat enako kakor mandat voljenih senatorjev samo 6 let (čl. 52). S tem da je število imenovanih senatorjev po ustavi maksimirano, ho vladi, tudi če se enkrat uvede parlamentarni sistem, onemogočeno močno opozieionalno večino v senatu spremeniti v manjšino z enostavnim imenovanjem njej potrebnega števila senatorjev, kakor je to mogoče v monarhijah, kjer so senatorji dosmrtni in številčno neomejeni. Brojno šibko opozieionalno večino bi pa vlada lahko uklonila, če iz previdnosti ni izčrpala vseli mest imenovanih senatorjev. Vendar so vse kombinacije otežkočene vsled tega, ker traja senatorski mandat 6 let. normalna skupščinska perioda pa 4 leta. Verjetno je zato, da bo politična konstelacija v senatu in skupščini pri obstoju vsaj dveh močnih političnih strank (ki so za funkcioniranje parlamentarnega sistema vsekakor potrebne) stalno nekoliko diferirala, s čimer je ustvarjeno jamstvo nekega ravnovesja obeh domov in sprečena koncentracija vse oblasti v spodnjem domu. narodni skupščini. Senata kralj ne more razpustiti, pač pa mu prepreči delovanje z razpustom narodne skupščine; ka jti po čl. 53 ustave (in § 1 zak. o volitvi senatorjev) se senat sestaja tedaj, kadar se sestaja narodna skupščina in preneha poslovati tedaj, kakor ona. Odnos kralja do narodne skupščine se je spremenil toliko, da ustava kralju za primer razpusta skupščine ne odreja roka za razpis novih volitev (čl. 32). Dejansko se pravno stanje sicer ni spremenilo, ker določa i? I. odst. 4 zakona o volitvah narodnih poslancev, da mora ukaz o razpustu narodne skupščine »obsezati naredbo, da je izvršiti nove volitve najkesneje v roku treh mesecev, in nared bo, da je .sklicali narodno skupščino najkesncje v šii-rih mesecih«. Seveda je pravna veljava tega določila samo veljava običajnega zakonskega določila in ni zaščitena po oteženem ustavnem revizijskem postopku, kakor je bila po Vidovdanski ustavi. Nadalje je kraljev položaj močno ojačen z določilom čl. 103 ustave. Ta člen daje kralju prvič isto pravico kakor jo je dajal čl. 114 Vidovdanske ustave, namreč da sme za primer, da je bila narodna skupščina razpuščena, preden je proračun rešen, podaljšati proračun minulega računskega leta za štiri mesece. Medtem pa ko je bil kralj pod Vidovdansko ustavo v takem slučaju brezpogojno vezan na sodelovanje novoizvoljene narodne skupščine, ki mu je edina z odobritvijo dvanajstin mogla dati takoj potrebnih proračunskih sredstev (čl. 114) ter tako njega in njegovo vlado rešiti izvenbudžetskega, protiustavnega stanja, ima kralj po čl. 103 sedanje ustave možnost »če se tudi v tem (štirimesečnem) roku proračun ne reši, ... proračun s kraljevim ukazom podaljšati do konca novega proračunskega leta«. S tem je dana kralju pravna možnost, tekom enega celega leta razpuščati nevšečne narodne skupščine, ne da bi ravnal proti ustavi. Svojo kontrolno pravico nad vlado in njenim aparatom vrši narodno predstavništvo z odobravanjem proračuna, ki velja samo za leto dni (čl. 102) in ki obenem tudi določa, »koliko vojske se drži pod zastavo« (čl. 108). Glede proračuna velja, da se mora najprej predložiti narodni skupščini (čl. 102). Nadaljna sredstva za kontrolo vladinega dela so pravica narodnega predstavništva do »ankete kakor tudi preiskave v čisto volilnih in administrativnih stvareh« (čl. 67) ter pravica vsakega člana senata in narodne skupščine »naslavljati na ministre vprašanja in interpelacije, na katere so dolžni odgovarjati v teku istega zasedanja« (čl. 68). Opozoriti je treba v zvezi s proračunsko pravico narodnega predstavništva na neko možnost, ki bi lahko izredno komplicirala mirno sodelovanje vrhovnih državnih organov že sedaj pod dualističnim, še bolj pa pod parlamentarnim sistemom. Ta možnost gre senatu in je toliko opas-nejša, ker kralj oziroma njegova vlada proti senatu nimata niti možnosti pretnje razpusta. Senat namreč lahko z odklanjanjem proračuna v celoti ali poedinostih posredno izsili razpust narodne skupščine. Proračun je zakon8" in mora biti usvojen v celoti od narodne skupščine in senata. Če pride tu med obema domovoma do nesoglasja nadaljni postopek po čl. 64 ustave ni uporabljiv, kajti proračunski predlog se ne more odložiti do prihodnjega zasedanja, ko bi kralj šele ob ponovnem nesoglasju domov mogel o njem sam odločiti. Če naj ne nastane protiustavno izvenbudžetsko stanje, kralju ne preostaja drugega kakor razpustiti narodno skupščino in tako dobiti edino možnost z ukazom podaljšati proračun minulega računskega leta. S tem naj bo končano razpravljanje o bistvenih novih organizacijskih momentih kraljeve oblasti po naši sedanji ustavi. liežen pregled kopice ustav je pokazal, da je naša ustava v marsičem hodila lastna pota, katerim je bil namen, ojačiti kraljev položaj čisto nasprotno težnjam večine njenih vzorov in časovnih predhodnic. Vendar so to zahtevale konkretne zgodovinske razmere in je bila naloga ustave kot vrhovnega državnega organizacijskega reda najbolje rešena tako, da se je pojačala oblast monarhu, v katerem se najučinkoviteje staplja njegov osebni interes s splošnim narodnim in državnim interesom.81 Vrhutega dopušča ustava po svoji dikciji vsakokrat miren povratek v parlamentarno demokracijo, kjer je monarhu vse osebno izvrševanje njegovih prerogativ odvzeto. Da bo do tega povratka prišlo, čim ga bo omogočila splošna politična zrelost, je porok vladajoča dinastija, o kateri je že Krfska deklaracija ugotovila, »da je doprinesla dokaze, da se po idejah in čustvih ne loči od naroda in da slavlja narodno voljo in svobodo nad vse«. 80 Jovanovič Sl., O državi, str. 216 ss., P i t a m i c, Država str. 247 s., pos. str. 254 ss.; K o s t i c, o. c., sir. 248 ss. 81 l)o la Bi g'ii c <1 c Vilic n c u v c, Traite general x causis divortii in normis matrinnonialibus (§§ 88—107) enumeratis. — Brevibus notationibus criticis ostenditur, hasce normas discordantes esse aliis normis matrimonialibus ccclesiae Serbicac orthodoxae et contradicere eins principio, qnod juris-dictioni ecclesiae orthodoxae subsint solmn matrimonia ortho-doxa, dein probatnr, cas in foro civili vigorcm non liabere, quin etiam Codici poenali Jngoslavo contrarias csse. I. Mešani braki v pravu zapadne cerkve. Ko je bil na binkoštno nedeljo 1. 1917 razglašen Codex juriš canonici, novi zakonik rimskokatoliške cerkve, je ureditev mešanih brakov postala predmet živega zaniman ja v najširših krogih. Toda vsak, ki je pričakoval na tem polju važnejših reform, je doživel razočaranje; zapadna cerkev je ostala zvesta svojim tradicijam, občeobvezni predpisi kodeksa o mešanih brakih pomenijo napram prejšnjemu pravu še strožji povdarek katoliško-verskega stališča, kajti nadaljnja veljavnost partikularnopravnih olajšav, ki so bile tekom stoletij dovoljene, ni nilijer povdarjena in tvori še danes sporno vprašanje, ki po komisiji za avtentično interpretacijo novega prava še ni do kraja razjasnjeno.1 Katoliška cerkev načeloma prepoveduje sklepanje mešanih brakov med katoliki in nekatoliškimi kristjani iz dogmatičnih in praktičnih razlogov. a) Brak je zakrament, ki nastane po vzajemni soglasni izjavi bračne vol je po ženinu in nevesti. Sklenitev mešanega braka je v verskem smislu »communio in sacris« med katolikom in krivovercem čili razkolnikom, bračna vez je »sacri-legum vinculum«, »flagitiosa in divinis rebus communio«. b) Za katoliški del obstoji opasnost, da se odtuji lastni veri in se približa oni svo jega soproga. Ista opasnost je dana za deco iz takega braka. Kjer taka opasnost neposredno in dejansko obstoji, je katolikom že po božjem pravu zabra-njeno, da sklenejo mešan brak, ker to pravo prepoveduje, da se kdo poda v najbližjo nevarnost verskega odpada. Katoliška cerkev se sklicuje tudi na statistično dokazano dejstvo, da je mešanih brakov v sorazmerju z drugimi največ nesrečnih, da izkazujejo najmanj zaroda a največje šievilo razvez (razvodov) in pogoste samomore, da povzročajo versko mlačnost in otežujejo versko vzgojo dece. Končno prihaja kot tehten razlog za prepoved v poštev še okolnost, da je v primeru civilnopravne razveze (razvoda) braka katoliški del vendar dosmrtno vezan, dočim nekatoli-škemu soprogu njegovi verski predpisi ne branijo, da se ponovno poroči.2 1 Glej K u š c j R.: Pasivna asistenca pri mešanih zakonih (brakih) po prejšnjem in po novem katoliškem cerkvenem pravu, v Zborniku jur. fak. v Ljubljani V, 1926 str. 296 ss. Nasprotnega mnenja je V. Močnik, Nedopustnost sodelovanja pri mešanih zakonih brez danega poroštva, Bogoslovni Vestnik v Ljubljani, VIII, str. 97 ss. Toda prim. odgovor R. K u š e j a, istotam str. 256 ss. in tudi rešitev Sv. ofi-eija na vprašanje zagrebškega nadškofa o nadaljnji dopustnosti pasivne asistence pri nedispensiranih mešanih brakih v Gross-Novak, Učbenik crkv. prava, 1930 str. 329 op. 10. Nadaljnja literatura je iz citiranih razprav razvidna. 2 Prim. mesto drugih W c r n z - V i d a 1, Jus canonicum V, p. 186 ss; E i c h m a n n, Lehrbuch des K. Rs.s II, str. 88 ss. Katoliška cerkev pa nikdar ni šla (ako daleč, da bi bila po vzgledu pravoslavne cerkve1' veljavnost brakov katoličanov z nekatoliškimi kristjani zanikala, mešana veroispo-vest (inixta religio) je bila vedno saino impedimentum inipe-diens, bračna zabrana, nikdar iinpedimentum dirimens, bračna zapreka. Bili pa so časi, ko tudi od zabrane ni dispen-zirala, tako da je inoral nekatoliški nupturient, ako se je liolel poročiti s katolikom, sprejeti katoliško vero. še le po končani 30 letni vojni opažamo prve začetke milejše prakse in v 18. stoletju se je cerkev zadovoljila z obljubo katoliškega dela, da bo poskušal spreobrniti svojega nekatoliškega soproga. Poseganje državne zakonodaje v to vprašanje je dalo katoliški cerkvi povod, da je v svojem novem kodeksu ponovno povdarila pravico papeža, da dovoljuje spregled zabrane mešane vere. Za dispenzo so določeni sledeči pogoji: a) dani morajo biti zanjo pravični in tehtni razlogi; b) nekatoliški del mora dati dovoljno jamstvo za to, da bo odvračal od katoliškega soproga vsako nevarnost verskega odpada; c) obe stranki morata zagotoviti katoliški krst in katoliško vzgojo vseli svojih otrok; d) obstojati mora moralna sigurnost, da se bodo ta zagotovila, ki naj se dajo praviloma v pismeni obliki. izpolnjevala.4 Podrobnosti o pismeni obliki kodeks ne navaja. Po can. 1062 ima katoliški soprog moralno dolžnost, da se na razumen način trudi za spreobrnitev svojega druga. Katoliška cerkev pod omenjenimi pogoji sklepanje mešanih brakov sicer omogoča in dopušča, vendar ostane prepoved takih brakov v veljavi in je še tako številne dispenze ne omajejo. Zato je razumljivo, da opominja can. 1064 ordinarije in druge dušne pastirje, naj odvračajo 8 Glej Wernz-Vidal, o. c., p. 184. 4 Can. 1061 § 1: Ecclesia super impedimento mixtae religionis non dispensat, nisi 1. Urgeant justae ac graves causae; 2. Cautionem praestiterit conjux acatholicus de amovendo a can-,juge catholico perversionis periculo, et uterque eonjux de universa prole catholico tantum baptizanda et educanda; 3. Moralis liabcatur certitudo de cautionum implemento. § 2. Cautiones regulariter in scriptis exigantur. vernike od takih ženitev in naj, ako jih ne morejo preprečiti, skrbe za to, da se ne sklepajo v protislovju z božjimi in cerkvenimi predpisi, ter jih li kratil obvezuje, da nadzirajo izpolnjevanje danih zagotovil. Po občem pravu izostanejo pri mešanih brakih oklici in vsi sveti obredi. Ako dovolijo ordinariji v tem pogledu izjeme, se mora pri oklicih vera nekatoliške stranke zamolčati in ostane maša v vsakem primeru zabranjena.5 Strankam je prepovedano, tudi če so izposlovale dis-penzo, da pred katoliško poroko ali pozneje svojo bračno privolitev pred nekatoliškim svečenikom osebno ali po zastopnikih izjavijo ali ponove. Dopustno bi bilo to samo v primeru, da je nekatoliški dušebrižnik h kratu od države določen stanovski uradnik matičar, pred katerim se zglase stranke samo radi civilnega poročnega akta.0 Ako katoliški župnik ve, da sta ženin in nevesta prepoved nekatoliške poroke kršila ali da jo hočeta kršiti, potem naj poroki ne prisostvuje, razen če so za to dani zelo tehtni razlogi, če ni nevarnosti za pohujšanje in če je poprej vprašal ordinarija. Mešan brak, ki ga sklene katoličan pred nekatoliškim dušebrižnikom ali samo civilno, je cerkveno neveljaven propter defectum formae, ker so po can. 1099 § 1 vsi katoliki, tudi če sklepajo brak z nekatoliškimi osebami, vezani na katoliško obliko poroke.7 Da dobi tak brak tudi cerkveno- 5 Can. 1026, 1102. 6 Can. 1063 § 3: Non improbatur tamen cjuod, lege civili jubente, conjuges se sistant etiam coram ministro acatholico, offieialis civilis tantum munere fungente, idque ad actum civilem dumtaxat explendum, effectuuni civilium gratia. 7 Do dekreta Ne temere, ki je stopil o Vel. noči 1. 1908 v moč, so bili na osnovi odločbe Sv. oficija z dne 16. februarja 1892 mešani braki katolikov v Dalmaciji ter Bosni in Hercegovini, sklenjeni s pravoslavnimi kristjani pred pravoslavnim župnikom, tudi za katoliško cerkev veljavni. Prim. instrukcijo avstr, episkopata o sklepanju mešanih brakov z dne 16. novembra 1901 v Archiv fiir katli. Kirchenr. zv. 83 (1903) str. 350 ss. in Kušej R.,: Pasivna asistenca itd., cit. v op. 1, str. 299 in 332; na teritoriju bivše Ogrske ter Hrvatske in Slavonije pa je katoliška cerkev do Binkoštij 1918, ko je stopil Codex juriš canonici v moč, priznavala veljavnost celo samo civilno sklenjenim brakom. Prim. Weinberger O., Beitrage zur Entstehungsgeschichte des Breve Gre-gors XVI vom 30. April 1841 u. der von Kardinal Lambruschini erlas-senen Instruktionen vom 30. April 1841 und 22. Mai 1841 iiber die ge- pravno veljavnost je potrebno, da se ali poroka po poprej izposlovani dispenzi pred katoliškim dušebrižnikom ponovi ali pa da se izposluje ozdravljenje v korenini (sanatio in radice matrimonii). Sanatio in radice matrimonii se razlikuje od navadne konvalidacije v tem. da ponovitev bračne privolitve odpade, da se smatra brak veljavnim praviloma že od trenotka, ko je bil med strankama sklenjen in da je dovolitev sanacije mogoča tudi tedaj, ako nijedna stranka za ničnost braka ne ve in vsled tega tudi za konvalidacijo ničesar ne ukrene. Ozdravljenje v korenini dovoljuje samo apostolska stolica in sicer pri zabrani mešane veroispovesti in pri zapreki različnosti vere Sv. oficij navadno na prošnjo katoliškega soproga, ako obnovitev konsenza brez težke škode ni mogoča ali če od nekatoliškega soproga ni dosegljiva. Juri-stično pomeni sanacija pri nekatoliško ali civilno sklenjenih mešanih brakih naknadni spregled ničnostnega razloga, t. j. nedostatka predpisane oblike poroke, po pristojnem cerkvenem oblastvu. Naši katoliški škofje dobivajo v to svrho od Sv. ofici j a potrebna pooblastila. Ta možnost, da se doseže naknadno cerkveno priznan je neveljavno sklenjenega braka, nekoliko omiljuje formalno strogost predpisa, da je vezana veljavnost vsakega braka, ki ga sklene katoliška oseba, na izjavo bračne privolitve pred katoliškim župnikom, kar sicer ne nasprotuje drugim verskim pravom, pač pa navadno civilni zakonodaji. Na drugi strani pa pomeni ta predpis za katoliško stranko možnost, da se v primeru, da se njen nekatoliško sklenjeni, mešani, nekonvalidirani brak po načelih nekatoliškega (verskega ali civilnega) prava razveže, tudi cerkveno laliko ponovno poroči, ker po braku, ki je propler defectum formae ničen, ni bila vezana. Ponovna poroka katoliškega soproga je bila po prejšnjem pravu zapadne cerkve izključena povsodi tam, kjer je sv. stolica za katolike spregledala obveznost katoliške poročne oblike. Na ta način postane inischten Ehen, Zeitschrift f. ii. 11. V/l, 1925, str. 94 ss in K n š e j R.: Pasivna asistcnca, osobito str. 314 ss. Vse to izjeme je novi kodeks odpravil. sedaj, kjer civilno pravo ne določa drugače, tudi katoliški soprog prost, ako je sklenil n. pr. brak s pravoslavno osebo v pravoslavni cerkvi in je pozneje pravoslavno cerkveno sodišče izreklo razvezo (razvod) braka (kakor v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori). II. Mešani braki v novem ženitnem pravu srbske pravoslavne cerkve. Navedli smo na prvem mestu katoliško cerkveno pravo o mešanih brakih, ker je Codex juriš canonici že 17 let v veljavi in ker nam bo ocena novih bračnih pravil srbske pravoslavne cerkve o istem predmetu olajšana. Primerjava verozakonskih norm obeh v naši državi najmočnejših cerkva bo s tem nujno sama po sebi dana. Določbe o mešanem braku so v bračnih pravilih srbske pravoslavne cerkve v glavnem unesene v posebni peti oddelek z naslovom »m ešoviti bra k«. Toda §§ 115—123, ki to snov obravnavajo, ne bi bili razumljivi brez predhodnih § 13 točka 8, § 25 ter § 38 točka 2. Prvoimenovano pravilo našteva uklonljive bračne zapreke (impedimenta dispensabilia), med katerimi je navedena tudi »razlika veroispovesti«. Po § 25 je ta bračna zapreka podana »ako jedno bračno lice pripada versko} zajednici čije krštenje je priznato kao punovažno u pravoslavnoj crkvi ali ta zajednica nije u sastavu pravoslavne crkve«. V § 38 točka 2 pa so proglašeni vsi braki za nične, ako obstoji ena tam navedenih bračnih zaprek, med katere spada tudi razlika veroispovesti (mixta religio). V § 25 ni izraženo, se pa razume samo po sebi in izhaja tudi iz § 115, da se predpostavlja, da je eden izmed nuptu-rientov pravoslavne vere, ker veljajo bračna pravila samo za člane pravoslavne cerkve. 1. Tako naj bo že na tem mestu ugotovljena temeljna razlika med zapadno in vzhodno cerkvijo glede presoje mešane veroispovesti: po pravu za padne cerkve je samo bračna zabrana (i m p e d i m e n t u m i m -p e d i e n s), po pravu pravoslavne cerkve pa bračna zapreka (impedimentum dirimens). Po pravu z a p a d n e cerkve je brak sklenjen m e d katolikom in nekatoliškim kristjanom brez d i s p e n z e veljave n, 1 o d a n e d o v o -I j e n in k a z n iv, a po pravu pravoslavne cerkve je ničen, a k o ni bila zapreka prej spregledana. 2. Zabrana obstoji v zapadni cerkvi med katoliško osebo in nekatoliškim kristjanom. Zapadna cerkev ne dela nikake razlike med različnimi heretiki, tudi ne med heretiki in shizmatiki, vsak krst, tudi če je podeljen v sili od nekristjana8 ol) uporabi naravne vode v imenu Boga očeta. Sina in sv. Duha, je veljaven, ako je dokazan. Kjer so podani glede veljavnosti dvomi, se krst samo pogojno ponovi. V pravoslavni cerkvi gre za z a p r e k o. toda u k 1 o n-I j i v o, ako pripada ena stranka nepravoslavni krščanski verski zajednici, katere krst je v pravoslavni cerkvi kol veljaven priznan.0 M i 1 aš N.10 pravi, da priznava pravoslavna cerkev veljavnost krsta v rimskokatoliški, a tudi v evangeljskih cerkvah. Samo grška cerkev tvori izjemo in zahteva od rimo-katolikov in protestantov pri prestopu v pravoslavje ponoven krst, ker smatra za pogoj njegove veljavnosti potapljanje krščenca v vodo (immersio) in ji obli vanj e ali pošk Topljenje (abluvio, aspersio) ne zadostuje. Krščanskih zvez, katerim bi pravoslavje v obče veljavnost krsta odrekalo, Milaš ne navaja.11 8 Can. 742 § 1. 9 Ako je eden napturientov član krščanske verske družbe, kateri pravoslavna cerkev ne priznava veljavnosti krsta, gre za bračno zapreko različnosti vere (impedimentum disparitatis culttis) v smislu § 12 točka 9 bračnih pravil, katere spregled je nedopusten. 10 Milaš, Pravoslavno crkveno pravo,3 1923 str. 591. 11 Prim. k temu vprašanju Zhisman J., Das Eherecht der orientalischen Kirclie, Wien 1864 str. 512 do 543. Njegova izvajanja o razmerju rimske cerkve do pravoslavne v pogledu mešanih brakov, str. 543—561, pa se nanašajo še na pravno stanje, kakor je vladalo pred I. 1918 (ko je stopil Codex juriš canonici v moč). Ker je Zhisman še danes tudi od pravoslavnih krogov na polju bračnega prava priznan kot največja avtoriteta, ne bo brez koristi, posebej opozoriti na oni (Icl knjige, ki je vsled novejše zakonodajo katoliške cerkve potreben temeljite predelave. V tej razpravi se omejujem na glavne točke, mnogo Bračna pravila razlike med heretiki in shizmatiki ne omenjajo, niti se teh pojmov sploh poslužujejo. Navzlic temu ne bomo grešili, ako trdimo, da je ravno ta razlika bila osnova besedilu §§ 23 in 25. Kot nesporno smemo smatrati, da se bo !? 25 primenjal na katolike in člane evangeljskih cerkva. Verjetno je, da bo n. pr. anglikanska cerkev deležna enakega presojanja. Odprto pa ostane vprašanje, kam bodo šteli bivši elani pravoslavne cerkve, ki so pre-stopili v drugo vero ali pa postali brezkonfesionalni. Obe pravili govorita o p r i p a d a n j u verski m zajed-n i c a m. Po katerem pravu se presoja pripadanje, po državnem ali po cerkvenem? V cerkvenem bračnem pravu bi se morala verska pripadnost logično presojati po cerkvenih načelih. A to ni povedano in je s tem dana možnost za dvome in resne spore, dasi bodo po vsej verjetnosti taki primeri po številu neznatni.12 Tako smerno vsaj na splošno pravoslavne mešane brake omejiti na spolne zveze, v katerih je ena stranka pravo- zanimivih podrobnosti moram to pot preiti. — Z h i s m a n dokazuje, da je pravoslavna cerkev vedno strogo ločila med krivoverci (heretiki) in razkolniki (shizmatiki). Krivoverec je tisti, ki zanikava kako temeljno versko resnico ali se priznava k nauku, ki taki resnici nasprotuje. Praktično so prihajale samo heretične sekte v poštev, kolikor so bile po priznanih sinodah obsojene. Krst takih sekt ni imel veljave, pri prestopu v pravoslavje je moral biti konvertent na novo krščen. — Razkolnike pa nazivajo cerkveni očetje one kristjane, ki so se iz posebnih v naročju cerkve nastalih razlogov in radi manj važnih spornih točk, o katerih ni težko doseči sporazum, ločile od ožje cerkvene skupnosti, a se smatrajo še vedno za člane cerkve. Od razkolnikov podeljen krst je priznan tudi v pravoslavni cerkvi kot veljaven. Za shizmatike, ne za krivoverce so vedno veljali rimokatoliki in isti značaj je bil v 18. stoletja najprej od ruske cerkve priznan tudi evangeljskim cerkvam (str. 518 ss, 523 s, 531). Z razkolniki je bil brak pod določenimi pogoji vedno mogoč. Katere današnje krščanske sekte smatra pravoslavje za heretične in vsled tega njih krst za neveljaven, tudi iz dela tega avtorja ni razvidno. 12 Glasom § 116 ne more skleniti pravoslavni kristjan braka z osebo, katere brak je bil razveden radi njenega odpada od pravoslavne vere. Iz tega bi sledilo, da ovira ne bi bila podana, ako prejšnji brak odpadnika ni bil razvezan, ampak s smrtjo enega soproga razrešen. In to bi pomenilo, da se s prestopom iz pravoslavja v drugo vero računa vsaj kot dejstvom, ako ne kot veljavnim juridičnim činom. slavne vere, a druga pripada ali kaioliški ali pa evangeljski cerkvi. 3. Za veljavnost takih zvez postavljajo bračna pravila, sledeče pogoje: a) Nepravoslavna stranka mora pred sklenitvijo kraka podpisati pismeno izjavo pred domačim župnikom pravo-slavne osebe v prisotnosti dveh prič, da ne bo svojega bodočega soproga pravoslavne vere odvračala od pravoslavnega veroispovedanja in tudi ne poskušala, da ga na kakršenkoli način navede na prestop v drugo vero ter da ga ne bo ovirala v vršenju njegovih verskih dolžnosti in v čuvanju pravoslavnih obredov in običajev; b) na enak način (pismeno pred župnikom in dvema pričama) se mora nepravoslavna stranka posebej obvezati, da bo dala krstiti in vzgajati deco iz tega braka v pravoslavni veri; c) pravoslavna stranka mora pred župnikom svečano ob-ljubiti, da bo stalno, na lep način stremela za tem, da svojega bodočega soproga privede v pravoslavno vero; d) brak mora biti sklenjen v pravoslavnem hramu po pravoslavnem svečeniku in po pravoslavnem obredu.13 Izjava omenjena pod a) in b) mora biti tudi od navzočih prič podpisana. Pristojni župnik ne sme izvršiti sklenitve mešanega braka, predno se ni v svoji vesti prepričal, da nudi nepravoslavna stranka dovolj no jamstvo, da bo zgoraj navedene obveze točno izpolnjevala. Na podlagi poročila župnika, da tako jamstvo obstoji, podeli pristojni arhijerej razrešenje in blagoslov. Šele na to se sme poroka izvršiti. Župniki so zavezani stalno nadzirati versko in moralno življenje soprogov iz mešanih brakov in izpolnjevanje pred poroko prevzetih obvez in danih obljub ter podvzeti potrebne mere proti morebitnim kršitvam. Med te mere spada tudi ovadba na cerkveno sodišče radi kaznivega dejanja. 13 Brak, ki ga sklene pravoslavna oseba v nepravoslavni obliki (v katoliški, evangeljski cerkvi ali civilno), je torej za pravoslavno cerkev ničen propter defectum forinae, kar je z ozirom na juristično popolnoma nemogočo določbo § 123 važno povdariti že na tem mestu. Posebej še povdarja § 120, da se more deca iz mešanega braka, sklenjenega v pravoslavni cerkvi, krstiti samo v pravoslavni veri. To je v skladu s pismeno obljubo, ki je pogoj za spregled zapreke mešane veroispo-vesti in sledi tudi iz pravnega značaja sklenjenega braka. Mogoče je spričo § 115 točka 2 ta določba odveč, a doslednosti v izvajanju verskih načel in tudi juristične logike ji ne moremo odrekati. 4. Povsem drugega mnenja pa smo glede §§ 121—123. a) Prvo pravilo (§ 121) veli, da se deca iz mešanega braka, dasi je bil sklenjen pred verskim predstavnikom druge veroispovesti (v izvirniku »sklopljen od predstavnika« itd.), mora krstiti v pravoslavni veri, ako je eden od ro-diieljev pravoslavne vere. Protivni dogovori roditeljev nimajo veljave za pravoslavno cerkev. b) Drugo pravilo (§ 122) odkazuje izključni pristojnosti pravoslavnih cerkvenih sodišč reševanje vseh spornih vprašanj o veljavnosti, anulaciji (poništenju) ali razvezi (razvodu) mešanih brakov, ako en soprog pripada pravoslavni veri in daje odločbam pravoslavnih cerkvenih oblastev učinkovitost za oba soproga. c) Tretje pravilo pa se glasi dobesedno: Ako je mešoviti brak, u kojem je jedno lice pravoslavno, bio sklopljen od predstavnika druge veroispovesti, a drugo lice neče da predje u pravoslavnu veru, ima se takav mešoviti brak, po traženju pravoslavnog bračnog lica, njegova zastupnika po zakonu ili po službenoj dužnosti poni-štiti zbog bračne smetnje § 13 t. 8. Ako lice druge veroispovesti, či ji brak je po stavu prvom ovoga §-a bio poništen, kasni je predje u pravoslavna veru i sporazumno sa svojim bračnim drugom odluči, da upostavi bračnu vezu, izvršiče se med ju ovim licinm novo sklapanje braka po opštim propisima za sklapanje braka u pravoslav-noj crkvi. Ta pravila naravnost izzivajo nekaj kritičnih opazk. Ad a) Vsiljuje se vprašanje: Ali je n. pr. katoliško sklenjen brak med katoliško in pravoslavno osebo veljaven ali ne? Ako ni veljaven — in to ne more biti, ker ni spregledana zapreka mešane veroispovesti in ker ni varovana zakonita oblika (blagoslovitev braka v pravoslavnem hramu po pravoslavnem svečeniku) — potem ta zveza v smislu pravoslavnih bračnih pravil ni brak, tudi ne mešan brak in je utemeljevanje dolžnosti, da se m o r a deca krstiti v pravoslavni veri, ker izvira iz braka, v katerem je eden od soprogov pravoslavne vere, zgrešeno. Ako pa ima ta določba v mislih civilnopravno veljavnost braka, potem je odveč, ker versko pripadnost dece ureja za svoje območje izkl jučno samo država. Morda je imel zakonodajec preti očmi veljavnost po drugem, v našem primeru katoliškem verskem pravu. Tudi če je tako, je posegel v tujo sfero in prekoračil okvir pravoslavni cerkvi priznane avtonomije. Pravoslavna cerkev lahko brak kot sveto tajno uredi v duhu svojih načel za svoje vernike. Ako pa poedini njeni člani sklepajo brak po drugem v državi priznanem pravu, potem ne gre za pravoslavni brak in soprogom iz nepravoslavnega braka ne more pravoslavna cerkev nič predpisovati. Ona lahko smatra člana, ki je njeno pravo kršil, za grešnika, lahko ga opominja na njegovo versko dolžnost, da da svojo deco krstiti v pravoslavni veri, ali ona ne more postavljati obveznih norm soprogom ex matrimonio alieni juriš. Pravilo § 121 je za pravoslavne mešane brake odveč, za nepravoslavne pa brez obvezne moči. Ne bilo bi samo brez škode, nego stvarno celo koristno,14 ako bi se v celoti črtalo. Ad b) Ta določba ima upravičenost samo tedaj, ako se bo restiktivno tolmačila in primenjala izkl jučno na pravoslavno sklenjene mešane brake. Mišljena pa je za mešane brake v obče, ne glede na obliko, v kateri so sklenjeni, ako je en soprog pravoslavne vere. Pravoslavna cerkvena sodišča si prisvajajo torej izključno pristojnost v sporih, exempli gra-tia, iz katoliško sklenjenih mešanih brakov med katoliškimi in pravoslavnimi kristjani. Qua ratione? Brak je sklenjen po katoliških pravnih načelih, na katera sta se stranki ob sklenitvi zedinili. Za pravoslavno cerkev je ta brak iz že 14 Kako bo z njegovim izvajanjem v praksi? N. pr. prinese katoliško poročen pravoslavni soprog svojega otroka krstit pravoslavnemu svečeniku. Ali bo ta smel otroka v svoje (cerkvene) matrike vpisat kot zakonitega, ko vendar katoliški brak pravoslavnega soproga po pravoslavnem bračnem pravu ni veljaven? Ali bo svečenik uvaževal, (la je brak veljaven po katoliškem in tudi po civilnem bračnem pravu? Navodila višjih cerkvenih oblastev bodo morala skrbeti za potrebno jasnost. navedenih dveh razlogov ničen, ni pa ničen za civilnopravno območje in je veljaven za katoliško cerkev. Zahtevanje pristojnosti o reševanju vprašanja veljavnosti katoliškega mešanega braka za pravoslavna cerkvena sodišča pomeni poseganje v tujo pravno sfero, pomeni postulat, da bodi eno versko pravo nadinstanca nad drugim in pomeni konec ustavnega načela ravnopravnosti vseh priznanih verskih z a j e d n i c. Ako so pravoslavna cerkvena sodišča doslej razvezovala celo čisto katoliške brake potem ko je prestopil eden od soprogov v pravoslavje, ni z dejstvom doslejšnje prakse ničesar dokazano, da je skladna tudi z duhom in svrho nove ustave srbske pravoslavne cerkve. Po našem mnenju je kompetenca cerkvenih oblastev omejena na pravoslavne verske zadeve, in med te spada samo pravoslavno sklenjen brak. Katoliški brak n. pr. pa je zadeva katoliške, a ne pravoslavne cerkve. Značaj braka se presoja ne po osebah, ki so ga sklenile, nego po pravu, ki je služilo poroki za podlago. Brak med pravoslavnim in katoliškim kristjanom ni pravoslaven in katoliški, ampak ali pravoslaven ali katoliški. Morda je za natančno razmejitev cerkvenih kompetenc celo dobro, da je po današnjem pravu obeh cerkva veljavnost mešanih brakov i po enem i po drugem vsaj pro foro externo skoraj onemogočena, ker bi drugače državni pravni red tam, kjer je določen deloma po vero-zakonskih normah, trpel še na večji nesigurnosti, kakor jo že danes imamo. In da se ta nesigurnost ne poveča, je treba tudi bračnim pravilom srbske pravoslavne cerkve postaviti določene meje obveznosti in te meje ima državna nadzorna oblast strogo varovati in ščititi. Da se to doseže, b o t r e b a prej ali sle j p o s e b n e g a z a k o n a, ki bo d o p u-š č a 1 proti odločbam cerkvenih sodišč priziv n a državno o 1) 1 a s t v o, bodisi na v r h o v n o, bodisi na kako a p e 1 a c i j s k o sodišče, da izpodbijano odločbo, kolikor presega okvir poedinim cerkvam in verski m d r u ž b a m p r i-znane avtonomije in posega v tuje pravne sfere, r a z v e 1 j a v i.15 Glede sodb katoliških cerkvenih sodišč določajo konkordati Sv. stolice z Italijo iz 1. 1929 ter z Avstrijo iz 1. 1934, da mora biti Ad c) Naše opazke k § 122 veljajo vse tudi za § 123. Nerazumljivo mora bili vsakemu objektivnemu juristu, kako je mogla ta določba biti unesena v bračna pravila in na kak način jo morejo tvorci teli pravih spraviti s svojimi načeli v sklad. Cerkvenopravno najdem zanjo opravičijo samo v tem, da je v prvem odstavku nakazana pravoslavnemu soprogu pot, kako bi mogel njegov (za pravoslavno cerkev) neveljaven brak postati po pravu njegove cerkve veljaven. Toda v lem pogledu zahteva določba od nepravoslavnega soproga več kakor za veljavno sklenitev pravoslavnega mešanega braka. Kakšen pravičen razlog se more za to navesti? Zakaj se zahteva od onega, ki se je smel oh pogojih, ki jih postavlja S 115, pravoslavno veljavno poročiti, ne da mu je bilo treba menjati vero, v svrho konvalidacije prestop v pravoslavje? lu kako se more opravičiti določba, da se more ne-pravoslaven mešan brak, ako nepravoslaven soprog odkloni prestop v pravoslavje, razveljaviti celo po službeni dolžnosti ? Quo jure, ko vendar ne gre za zakramentalen brak v smislu pravoslavja? In kako bo mogla pravoslavna cerkvena oblast svoj pravorek vsiliti nepravoslav-nemu soprogu? Ta se bo naravno zatekel k svoji instanci, ki bo razsodila nasprotno od pravoslavne in to upravičeno na osnovi prava, po katerem je bil brak sklenjen. In kdo l>o judex nad dvema različnima pravorekoma cerkvenih sodišč? Kdo drugi kot država.10 njih izvršnost potrjena po apelacijskem odnosno (v Avstriji) po na j -višjem sodišču. Toda v Italiji in Avstriji niso katoliška cerkvena sodišča, kakor pri nas, z bračnim sodstvom od države poverjena, njihove sodibe niso izvršne kakor pri nas v vseh pokrajinah, izvzemši samo Slovenijo, Dalmacijo, Vojvodino in Medmurje, zato je predvideno glede njih posebno delibaeijsko postopanje za dosego izvršnosti. Kanonsko pravo tudi ne tvori v Italiji in Avstriji, kakor pri nas, del državnega pravnega reda, ampak je ostalo n e d r ž a v n o pravo, po katerem pa se morajo po odredbi države presojati spori iz brakov, ki so na njegovi osnovi sklenjeni. — Naša cerkvena sodišča pa so od države priznana izredna sodišča, proti katerim se mora omogočiti instančnn pot na državno civilno sodišče, v kolikor razsojajo z veljavnostjo za državno območje. Brez take instančne poti se ne bo dalo preprečiti, da bodo posegala duhovna sodišča ene cerkve v meje pristojnosti drugih in jemala njih razsodbam vsako avtoritativno veljavo. Take juristično nemogoče določbe verskili prav vseljujejo v sebi nevarnost, da se kali verski mir med državljani! I ake določbe podpirajo najbolj učinkovito in uspešno zahtevo. da i m c j sodstvo v bračnopravnih sporih država, da naj cerkve sodijo samo pro foro ecclesiastico. Odstavek drugi § 123 je v protislovju s § 115. Zakaj bi se nekdanja soproga po razvezi braka (posito, sed non con-cesso, da bi bila ta pravno mogoča), ne mogla ponovno združiti v mešanem braku, ako ga skleneta pravoslavno? Tz katerega razloga mora nepravoslaven soprog poprej postati pravoslaven? 5. V § 124 obravnavajo »pravila« brak hriščana druge v e r o i s p o v e s t i. Določba se glasi: »Ako crkvena vlast druge veroispovesti presadi bračna lica, venčana po propisima druge veroispovesti, na doživotno razlučanje od stola i postelje, pa jed no od ovili lica posle toga pred je u pravoslavna vem, može nadležni eparhijski crkveni sud, po traženju pravoslavnog lica, oglasiti konačno razvedenim onaj brak, u kojem je bilo pre-sudjeno doživotno razlučenje od stola i postelje, ako je uzrok, zbog kojega je to presudjeno, priznat i kao brako-razvodni uzrok po ovim pravilima. Ova odluka eparhijskog crkvenog suda važi samo za pravoslavno lice.« Pravoslavna cerkev smatra svoja sodišča za poklicana, da razvežejo brak bivšega katolika, ki je pozneje prestopil v pravoslavje, z veljavnostjo samo z a n j, ako je bil ta brak od katoliškega cerkvenega sodišča trajno ločen 16 Mogoče je služilo določbam §§ 122—124 (poslednjega bomo takoj navedli) za podlago naziranje, da je vsak pravoslavni vernik podvržen sodstvu pravoslavnih verskih sodišč, kar se pro foro ecclesiastico ne da zanikati. Morda se bo ncpravoslavna poroka pravoslavnega kristjana smatrala tudi za prestopek proti veri in naukom cerkve v smislu čl.208 b) 1 cerkvene ustave, slično kakor to določa cnn. 2319 t. I. Cod. jur. can. za katolike, ki se nekatoliško poroče z nekatoliškim kristjanom. Toda če se tak vernik vrne skesan v naročje cerkve, je dolžnost njenih oblustev zgolj ta, da mu omogočijo, da napravi neveljaven pravni posel veljavnim, ne pa, da mu pomagajo razdreti vez, ki je za drugo cerkev in za državo veljavna. Tem manj more biti dopustno, da v to vez dirajo uradoma. od mize in postelje iz razloga, ki je po bračnih pravilih priznan kot razlog za razvezo (razvod) braka. Ta praksa je bila udomačena že doslej v Hrvatski in Slavoniji ter v pokrajinah južno Save, izvajala pa se je po prevratu celo napram sodbam državnih civilnih sodišč v Sloveniji in Dalmaciji in dovoljevala na ta način razvezanim popravoslavljenim bivšim katoliškim soprogom sklenitev novega braka v pravoslavni cerkvi, dasi je bilo to postopanje odločno v nasprotju s predpisi o. g. z. in s procesnim redom veljavnim v tem ozemlju.17 Z ozirom na pravno sigurnost na področju stola sed-morice oddelek 13 ugotavljamo z zadovoljstvom, da pravoslavna cerkvena sodišča v sodbe državnih civilnih sodišč na lem ozemlju v bodoče ne bodo smela več posegati. Pa tudi s to omejitvijo je pravilo j m istično zgrešeno in civilnopravno neveljavno, ker gre za k a t o I iški brak. ki s prestopom samo e n ega soproga svojega pravnega značaja ni izgubil, ki je vrh tega priznan po državnem pravnem redu in ki ne more za enega soproga prestati a za drugega veljati dalje, ne glede na to, da nasprotuje pravilo tudi odredbam !?§ 290 in 399 k. z.18 6. Končno naj bo omenjen še privilegium Paulinum, ki je za srbsko pravoslavno cerkev urejen v § 125 pod naslovom: Nehriščanski brak. »Ako jedno lice koje se nalazi u nehriščanskom braku predje u pravoslavni! veru, brak se održava. Pokršteno lice može u braku sadržati samo jedmi Ženu a ostale mora odpustiti, ako je pre svoga krštenja imalo više žena. 17 Prim. Kuše j R., Ali je prestala na področju stola sedmorice odd. B. izključna pristojnost civilnih sodišč v bračno-pravnih sporih vsled člena 6 zakona o srbski pravoslavni cerkvi? Slov. Pravnik 1934, str. 11 ss. 18 Ker pozna trajno ločitev od mize in postelje samo katoliška cerkcv, se nanaša § 124 brez dvoma izključno samo nanjo, dasi to v besedilu ni naravnost izraženo. V ločitveni sodbi se vedno tudi ugotovi, katera stranka (tožeča ali tožena) nosi krivdo na ločitvi. Po § 124 bi smel tudi oni soprog, iz katerega krivde je bil brak ločen, po prestopu v pravoslavje predlagati za se razvezo braka, kar nasprotuje odredbi drugega odstavka S 86 pravil, po katerem oni soprog, po kojega krivdi je nastal razlog za razvezo (razvod), nima pravice do tožbe, razen, če sta kriva oba soproga. No ako nehriščansko lice iz takvog braka neče da živi i dalje u zajednici sa pokrštenim drugom ili pravoslavnom licu smeta u vršenju njegovih hriščanskih verskih dužnosti, kao i iz drugih brakorazvodnih nzroka, može, po traženju pokrštenog lica. nadležni eparhijski crkveni sud ovaj brak raskinuti i pokrštenom licu dozvoliti stupanje u novi brak. Ova od Luka vazi samo za pokršteno pravoslavno lice.« V zakoniku zapadne crkve je ista snov urejena v kanonih 1120—1127. Odredbe § 125 so dokaj nepopolna in nejasna kopija tega vzorca, kar je obžalovati, ker ima predpis v pokrajinah južno Save lahko tudi civilnopravno veljavo. Prvi odstavek se glasi tako. kakor da bi prihajali samo moški, ne tudi žene v poštev. In vendar govori prvo pismo apost. Pavla Korinčanom, 7, 12—15. na katerega se ta privilegij oslanja, o možu in o ženi. Dalje bi bilo pravilno reči, da sme mož, ki postane kristjan, obdržati, ako ima več žena, samo ono, katero je najprej poročil, ker more samo z njo obstojati matrimonium legitimum. In kaj je v primeru, da gre za dispenziran brak med katoliško in nekrščeno osebo, ki ni krščanski, zakramentalen brak, in katoliški soprog prestopi v pravoslavje, ali v primeru, da gre za brak med osebo evangeljske vere in osebo, ki ni krščena in krščeni soprog postane pravoslaven? Po pravu zapadne cerkve se uporablja pavlinski privilegij samo tedaj, če je bil brak sklenjen od nekrščene osebe z nekrščeno osebo, tvorci pravil pa so pozabili, da je v nekrščanskem braku lahko tudi krščena oseba, za kojo in proti koji je privilegij izključen. Končno se razreši po pravu zapadne cerkve nekrščan-ski brak ipso facto z dejstvom, da sklene pod zakonitimi pogoji soprog, ki je postal katolik, nov brak s katoliško osebo.' Zapadna cerkev ne razvezuje prejšnji nekrščanski brak, ker za to ni pristojna, ona samo pripušča spreobrnjence k novemu braku po svojih verozakonskih predpisih, kar je juri-stično edino pravilno. Pravoslavna cerkev nima nikakili pravnih razlogov, da razkine brak. ki nima z njo in njenim pravom nikake vezi. 18 Prim. Kuše j R., Cerkveno pravo, Ljubljana 1926, str. 499 ss. III. Civilno pravo in mešani braki. Sodobne države priznavajo mešane brake navadno v skladu z načelom ravnopravnosti vseh priznanih veroispo-vesti za veljavne, naj so sklenjeni pred dnšebrižnikom ženina ali neveste. To je storil za bivšo Avstrijo zakon z dne 31. decembra 1868, d. z. štev. 4 iz 1869 tako, da civilno bračno pravo v Sloveniji in Dalmaciji ne pozna ne zapreke ne zabrane mešane veroispove-sti, kar velja enako tudi za Vojvodino. Verska pripadnost dece je določena po zakonu.20 Deea mora pripadati v celoti ali po spolu ločeno ali veri očeta ali matere. Ti predpisi po bračnih pravilih ne morejo biti spremenjeni, mešani braki, sklenjeni v nasprotju z njimi, bodo i nadalje civilnopravno veljavni, tožbe in sodbe v smislu §§ 123 in 124 bi imele v Sloveniji in Dalmaciji ter v Vojvodini učinek samo pro foro ecclesiastico. Vsi. ki bi hoteli v praksi staviti bračna pravila nad državni pravni red, bi odgovarjali pred kazenskim zakonom v smislu odredb §§ 290 in 399. Po § 255 novega postopnika za sodišča v srbski pravoslavni cerkvi, ki je bil sprejet v zvezi z bračnimi pravili na seji arhijerejskega zbora 12. junija 1933,21 pravoslavna cerkvena sodišča sploh ne bi smela jemati v pretres sporov, katerih osnova je po o. g. z. veljaven in nerazvezljiv brak, kar bi bilo v interesu pravne sigurnosti toplo pozdraviti. Na vsak način primenjanje § 124 na te brake v bodoče pravila sama več ne dopuščajo, ker pripada sodstvo o njih dr-državnim civilnim, ne pa cerkvenim sodiščem. Na področju H r v a t s k e in Slavonije se po čl. IV. ces. patenta z dne 29. novembra 1852 d. z. štev. 246. s katerim je bil avstrijski obči grajanski zakonik uveden za dežele ogrske krone, mešani braki med katoliškimi in nekatoliškimi kristjani veljavno sklepajo pred 20 Glej znk. z dne 25. mnja 1868, d. z. štev. 49. 21 Glasnik Srbske patrinršije 1935, br. 44 in 45. § 255 se glasi: U bračnim sporovima lica vezanih takozvanom gradjanskom i crkve-nom brakom sačekace crkveni sud presudu gradjanskog suda o razre-šenju takozvanog gradjanskog braka i tek tada ce pristopiti crkvenom sudskom postopku za poništenje ili razvod crkvenog braka. katoliškim al i pred nekatoliškim dušebrižnikom. Yrh tega veljajo pro foro civili na tem področju tudi za pravoslavne izključno samo zapreke, normirane v o. g. z. Zato zapreka § 13 t. 8 civilnopravno ne obstoja, §§ 123 in 124 sta neveljavna in jih pravoslavna cerkvena sodišča, ker poslujejo li krati kot posebna bračna sodišča za državno območje, ne smejo izvajati. Po § 43 ženitbenega zakona za katolike iz 1. 1856, ki je v Hrvatski in Slavoniji še danes v veljavi, sodijo namreč o veljavnosti braka med katoliškimi in nekatoliškimi kristjani, dokler eden od soprogov pripada katoliški veri, samo katoliška bračna sodišča. S tem so z državno izdano normo, ki je avtonomni cerkveni zakon ne more razveljaviti, iz kompetence pravoslavnih cerkvenih sodišč izvzeti mešani braki med pravoslavnimi in katoliki, tudi če so sklenjeni v pravoslavni cerkvi. Naravno je ta kompetenca izključena še bolj v primerih, da eden od soprogov za trajanja braka prestopi v pravoslavje. V Srbiji je po konkordatu z dne 24. junija 1914, a v Črni gori po konkordatu z dne 18. avgusta 1886 vprašanje veljavnosti mešanih brakov med katoliškimi in pravoslavnimi kristjani rešeno na ta način, da se lahko sklepajo ali pred dušebrižnikom pravoslavnega ali katoliškega nupturienta. Civilnopravna veljavnost je torej priznana i pravoslavnim i katoliškim mešanim brakom. Zato ne morejo pravoslavna cerkvena sodišča razveljaviti mešanega braka, ki je bil sklenjen v katoliški cerkvi, a tudi katoliška verska oblastva ne smejo pripustiti brez dokaza sodne razveze katoliškega soproga, ki je sklenil brak v pravoslavni cerkvi, k ponovni poroki, dasi je za katoliškega soproga po katoliškem verskem pravu pravoslavni mešan brak neveljaven propter defectum formae. V Bosni in Hercegovini pogrešamo od države izdanih norm glede mešanih brakov popolnoma. Ker pa priznava država verskim bračnim pravilom obveznost tudi za svoje območje, so civilnopravno veljavni tudi mešani braki v smislu različnih verskih prav. Jasno je, da n. pr. katoliško sklenjen brak med katoliško in pravoslavno stranko (ki je za katoliško cerkev veljaven, a za pravoslavno neveljaven) ne more biti za državo veljaven in h kratu ničen. Veljavnost 9* se more za civilnopravno področje presojati edino po pravu, ki je služilo ob sklenitvi braka za podlago. Istotako je logično nujno, da more civilnopravno brak prestati samo po pravu, po katerem je bil sklenjen in po katerem se presoja njegova veljavnost. Izključeno je, da bi mogel državni pravni red dopuščati, da bi se z veljavnostjo zanj spori iz mešanih brakov presojali po drugem pravu nego onem, po kojem so sklenjeni. Zato so tudi na tem področju §§ 123 in 124 civilnopravno neveljavni. Bračna pravila so stopila 1. septembra 1934 v moč. Obžalovati je. da niso bila prej temeljito revidirana, ker bodo \ onih področjih, ki doslej nimajo civilnih bračnopravnih norm, dosedanjo zmedo na bračnopravnem polju še povečala. Vsem njih hibam pa bi bila opasnost vzeta z izdajo enotnega grajanskega bračnega prava za vse državljane brez razlike vere. Spori v pogledu vzročne zveze. Kazensko-pravni delikt se definira kot proti-pravno. krivdno dejanje, za katero preti država s kaznijo (Dolenc-Maklecov); civilno-pravni delikt kot proti-pravno, krivdno dejanje s posledico škode. Po teh definicijah se zahtevata za delikt obojne vrste: proti-pravnost dejanja in krivda tiste osebe, ki ji preti državna kazen ozir. se ji nalaga odškodninska dolžnost. Škoda mora izhajati neobhodno le iz civilno-pravnega delikta, a je često posledica tudi kazenskopravnih deliktov (t. zv. materialnih v nasprotju k formalnim). V nastopnem se bom bavil samo z materialnimi kaznivimi dejanji, ki imajo torej s civilno-pravniini delikti skupne tri predpostavke: protipravnost dejanja, krivdo delikventa in kot posledico škodo. Četrta logična, tudi skupna predpostavka (kot »posledica«) je vzročna zveza med škodo in proti-pravnim dejanjem. V pogledu te četrte predpostavke še vedno ni dognan spor, zadostilje-li t. zv. naravna (filozofska) vzročna zveza ali je treba t. zv. juristične (pravne)? Z drugimi izrazi: mora-li biti protipravno dejanje »vzrok« škode (causa effi-ciens) ali zadostuje, da je njen »povod« ali »pogoj« (causa occasionalis) ? Večina pravnikov se izreka za potrebo juristične vzročne zveze: a mnogim uglednim (Listzu, Wind scheidu, Mommsenu, Cosacku) zadostuje, da veže škodo s proti-pravnim dejanjem zgolj naravna vzročna zveza. Ran-da je (oprt na določbo § 1311 o. d. z.) posredovalnega mnenja, da je treba juristične vzročne zveze za prvo (neposredno) škodo, dočim da zadostuje za nadaljno (posredno) naravna vzročna zveza. Med zagovorniki potrebe juristične vzročne zveze zopet ni edinosti (ampak je veliko nasprotovanja) v pogledu kriterija, po katerem se naj razlikuje vzrok škode od njenih povodov (pogojev), juristična vzročna zveza od naravne. V zagovarjanju ene in druge vrste vzročne zveze in v utemeljevanju kriterija za razlikovanje obeli je nagroma-dene v literaturi izredno veliko učenosti. V navzočnem spisu bom seznanil čitatelja najprej (pod I.) po Dolenc-Maklecovem »Sistemu celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije« (1934) z mnenji kriminalistov v pogledu obeh sporov; nato po Ehren-zweigovih »Schuldverhaltnisse« (1928) in po Klang-Wolf-fovem komentarju k XXX. poglavju o. d. z. (1929) z mnenji civilistov. Potem podam (pod II.) Ehrenzweigovo samostojno mnenje in Wolffove prigovore nanje. Pod 111. sledi moj lastni nazor v pogledu prvega obeh sporov, dočim se pridružujem v pogledu drugega Ehrenzweigovemu mnenju. Njegovo pravilnost demonstriram (pod IV.) ne samo na civil-no-pravnem deliktu, ampak tudi na ostalih odškodninskih dejanskih stanih (na quasideliktih, reparacijah in na pogodbenih kršitvah) in na nasprotju odškodninskega dejanskega stana, na zaslužnem dejanju. Končujem (pod V.) s poskusom rešitve nekaterih nadaljnih, za prakso enako važnih sporov v pogledu vzročne zveze. I. A. Dolenc-Maklecov izvajata na str. 57-59 cit. »Sistema«: »Teorija je ustvarila... več in različnih naukov. Najvažnejši so: 1. Nauk o izključni povzročitvi posledice (od C a r p -z o w a do Fene r b a c h a) .. . Ta teorija se ni dovolj ozirala na to, da je vzrok vedno zapleten pojav: nastop posledice je mogoč le tedaj, kadar se dejanju človeka pridružijo še drugi (fizični, fiziološki itd.) činitelji in pogoji. 2. N a u k o e n a k e m pomenu vseh pogojev pri povzročitvi posledice (Bedingungstheorie, Aquivalenziheorie). Ta teorija nemškega kriminalista Burij a izhaja iz nedeljivosti povzročenega rezultata in istoveti sleherni pogoj z vzrokom... Med tem, ko nauk o izključni povzročitvi preveč zožuje pojem vzročnosti, ga Buri jev nauk čezmerno razširja. 3. Nauk o pravno relativni vzročnosti. Teorije, ki skušajo utesniti splošni pojem vzročnosti v okvir kavzalnosti, ki je bistvena (relevantna) za vprašanje o kazenski odgovornosti, so subjektivne in objektivne. a) Subjektivne teorije. Glavni zastopnik Bar trdi, da je treba dejanje storilca smatrati za vzrok v pravnem smislu le toliko, kolikor izpreminja to dejanje naravni potek dogodkov... Mišljena so pri tem dejanja, ki nasprotujejo normam morale ali prava. — Vseobče (univerzalno) načelo vzročnosti se tu zamenjava s socialno-etičnim načelom, povzročitev pa se istoveti s krivdo. Ali zakon ne preti s kaznijo niti za subjektivno krivdo kot tako, niti za objektivno povzročitev posledice, temveč za njeno krivdno povzročitev (§ 17 k. z.). b) Objektivne teorije. Te hočejo omejiti pojem vzroka, vpoštevaje njegova objektivna svojstva: Nauk o ravnotežju pogojev za posledice (Bindingova Gleichgewichtstheorie): Pri povzročitvi posledice učinkujejo na eni strani pogoji, ki vzdržujejo obstoječe stanje, na drugi strani pogoji, ki pospešujejo nastop posledice. Vzrok je tisti pogoj, ki omaja ravnotežje in daje odločilno smer pogojem druge vrste. — Bindin-gov nauk o ravnotežju... ne more nuditi znanstveno utemeljene rešitve zastavljenega problema. Isto velja za one inačice objektivnih teorij, ki pojmujejo vzrok bodisi kot pogoj, ki je »največ« pripomogel k temu, da je posledica zares nastopila, bodisi kot pogoj, ki stoji »najbliže« rezultatu. Nauk o adekvatni ali tipični povzročitvi. Zastopniki te teorije (K r i e s , Zi tel man n, It ii m e 1 i n in dr.) vidijo vzrok v tistem pogoju, ki utegne ne samo v tem ali onem izjemnem primeru, temveč vobče in praviloma privesti do posledice. Vzroka, pomembnega za kazensko odgovornost, torej ni, če je, recimo, nastopila smrt povsem nepričakovano zaradi neznatnega udarca, katerega smrtonosni učinek se je izkazal za smrtonosen le zbog posebnega svojstva ali stanja poškodovančevega organizma. — Nauk o adekvatni ali tipični povzročitvi ima nedvomen pomen za ločitev pojmov malomarnosti in na-klj učja. V primerih naklepne povzročitve uspevka pa se prenese težišče vprašanja na subjektivni moment (vsebino naklepa). Če je storilec vedel za posebno svojstvo ali stanje poškodovančevega organizma... potem kriterij adekvat-nosti ne bi prišel v poštev. Drugače, ako storilec za to ni niti vedel, niti po okolnostih mogel vedeti...« B. Mnenja civilistov reproducira E h r e n z w e i g v cit. »Schuldverhiiltnisse« na str. 39 in sled. tako-le: »Do nezadovoljivih rezultatov vodijo vsi poskusi, izbirati na kak drug način (sc. nego Ebren/,weigov, ki sledi pod II.) izmed vzrokov kakega dogodka enega samega kot pravno odločilnega ter govoriti o vseh drugih kot golih pogojih... Ti poskusi so raznovrstni, skoro vsak pisec ima svojo teorijo. Kot pravno merodajen vzrok velja: Birkmeyeru »naj učinkovitejši«, B i n d i n g u »odločilni«, Baru »nepravilni«, Kohleru in B r ti c k -m a n n u »vladajoči«, K r i e s u »adekvatni«. Adekvaten je tisti vzrok, ki je generelno sposoben, povzročiti škodo: Pri tem zahtevajo nekateri (B i e r 1 i n g) , da je ta sposobnost bila in concreto škodovalcu znana, drugi (T r a g e r) , da jo je mogel uvideti splošno razsoden človek, tretji (R ii-m e I i n) , da se je pokazala sposobnost vsaj naknadno (nachtragliche Prognose). Zopet drugi razlikujejo med ontološkim vedenjem (poznavanjem okolnosti primera) in nomološkim (splošnim izkustvenim vedenjem); za prvo velja stališče povprečnega človeka ob času dejanja, za drugo stališče najbol j preudarnega ob času presoje (M i -h u rko). — Vse te fino domišljene formule se ne obnesejo ob uporabi v praksi. V praksi nas pusti tudi adekvanca na cedilu ... Pravosodstvo se te besede rado poslužuje, da izrazi splošno zahtevo, da je treba primerno omejiti vzročno zvezo ...« Prof. W o I f f reproducira mnenja civilistov v novem Klangovem komentarju o. d. z.-a k § 1294 s sledečimi besedami: »Iz človeškega ponašanja se morejo razviti nezaslutene posledice; neprimerno bi bilo, če bi odgovarjal ponašajoči se za vse te posledice. Zato se je poskusilo na razne načine, izključiti odgovornost, koder se občuti kot neprimerna. Pred vsem s tem, da se je določila ena vrsta pogojev kot »vzrok v pravnem smislu« (n a j b 1 i ž j i pogo j v nasprotju k pogojem pogoja: Trager; najučinkovitejši pogoj: Birkmeyer; zadnji pogoj: Mili; pravno me- roda j en pogoj: Mauczka; pogoj, radi katerega postane potek nepravilen: Bar;le človeško dejanje: Binding; pogoj, ki edini povzroči izid: Pernice, kar je seve nemožno). Tudi se je reklo, da manjka pravna kavzalnost tam, kjer ni bila kršena tista norma, katere namen je zaščita kršene pravne dobrine ...« II. V pravkar citiranem zadnjem stavku namiguje Wolff na E li r e n z w e i g o v o samostojno mnenje. Ehrenzweig predočuje in utemelju je svoje lastno mnenje v že citiranih »Schnldverhaltnisse« s sledečimi stavki: »Res je, da se more govoriti v nasprotju k naravni kavzalnosti o juristični, vendar le, ako vpoštevamo poleg naravnega zakona pravno normo, ki pa objema le izvestne posledice dejanja, ne vseli.« »Pri nedopustnih dejanjih je treba obdržati v vidiku namen norme. Vprašati moramo: katere poškodbe namerava odkloniti prepovedujoča norma? Pri tem je sicer treba paziti tudi na najoddaljenejši namen, ne pa na to, česar ni mogoče vključiti v področje namena.« »Protipravna je poškodba le tedaj, ako je bil kršen kak interes z ravnanjem zoper tako pravno normo, ki ščit i baš tči interes.« »Kje je potegniti mejo med »vzroki« in »povodi«, o tem ne odločuje kaka splošna pojmovna opredelitev »vzroka«, temveč tako tolmačenje konkretnega zakona ali pravnega posla, ki ustreza njegovemu namenu.« »Ozir na namen pravne norme vodi najčešče k sličnim rezultatom, kakor teorija adekvance. Kajti prepovedi dejanj se izdajajo praviloma le radi posledic, ki jih pričakujemo po navadnem poteku stvari.« »Ako prigovarja Randa (»Scliadensersatzpflicht«, str. 57) našemu argumentiranju, da je namen pravne norme redkokdaj izražen jasno in določno, moremo pritrditi. Ali z matematično sigurnostjo se vprašanja predmetne vrste ne dajo reševati.« Kakor vidimo iz te utemeljitve, je Ehrenzvveig zagovornik juristične vzročne zveze. Kot kriterij za razliko- vanje ocl naravne vzročne zveze mu služi relativnost protipravnosti delikventovega dejanja — v nasprotju k njeni absolutnosti. Elirenzweigu ne zadostuje za odgovarjanje za škodo, da je delikvent zagrešil katero protipravnih dejanj; kršiti je temveč moral s svojim dejanjem pravno normo, statui rano od zakonodavca za odvrnitev baš take škode, kakršna je nastala. — Ehrenzweigu pritrjujejo mnogi, med njimi Mayr; kot eden zadnjih je pristal na njegovo mnenje berlinski Rabel (na mednarodnem kongresu za primerjanje prava v Haagu 1932). Napada ga pa VVolff. Wolffu sicer tudi ne zadostuje naravna vzročna zveza, a za zahtevano juristično se zadovoljuje z absolutnostjo proti-pravnosti delikventovega dejanja. Pravi »da za Ehrenzweigovo relativnost proti-pravnosti ni najti opore v zakonu«. Vendar opozarja tudi Wolff (v Klangovem komentarju k § 1294 na str. 16) na to »da zahteva ugotavljanje proti-pravnosti iz pravnega reda posebno skrbnost, zlasti odtehtovanje interesov: iz pravnega reda da izhaja ne le, da ima zakonodavec interes na izvestnem ponašanju (s čemer postane interes praven), ampak tudi, da obstoji med temi interesi izvesten vrstni red«. Na str. 18 ibid. nadaljuje isti Wolf: »Med proti-pravnim ponašanjem in proti-pravno zagrešenim efektom obstoji proti-pravnostna vez. Ta se mora, če je bilo zagrešenih z istim ponašanjem več efektov, presojati v smislu prej omenjenega odtehtovanja interesov. Če poškoduje na pr. A B-ja na nogi, in naleze B od pozvanega zdravnika škrlatinko, za katero umre, je A protipravno zagrešil samo lahko telesno poškodbo, ne pa B-jeve smrti.« Po m. m. vodi Ehrenzweigova relativnost protipravnosti do prav enake rešitve tega primera, a z mnogo bolj umljivim in lažje uporabnim argumentom: A ne more postati odgovoren za B-jevo smrt, ker je s svojim dejanjem (poškodovanjem noge) kršil samo normo, statuirano za varnost človeške telesne integritete in njegovega zdravja, ne pa norme, statuirane za preprečenje nalezljivih in smrtnih bolezni. lil. Moj lastni nazor v obeh sporih (naravna ali juristična vzročna zveza; kriterij za zadnjo) je nastopen: A) Za odgovarjanje za škodo ne zadostuje naravna, ampak je treba juristične vzročne zveze (med proti-pravnim dejanjem in nastalo škodo). Vendar zadostuje, kadar se definirata kazensko-pravni ali civilno-pravni delikt, da se navaja med njih predpostavkami: naravna vzročna zveza. Potreba j urističnosti vzročne zveze prihaja namreč v definiciji do izraza že v predpostavki proti-pravnosti dejanja. Čim je delikventovo dejanje proti-pravno, preneha biti že s tem zgolj naravni pogoj škode ter postane njen vzrok. Zato govori pleonastično, kdor trdi, da je treba za delikt poleg škode, krivde in proti-pravnosti dejanja (relativne) še juristične vzročne zveze. Potreba juristične vzročne zveze se izraža v taki definiciji dvakrat: prvič im-plicite, ko se terja relativna proti-pravnost dejanja, drugič expressis verbis. Le, kadar se vprašuje samostojno in ne v zvezi z ostalimi predpostavkami delikta, je-li treba za delikt juristične ali naravne vzročne zveze, se mora glasiti odgovor v prvem smislu. Po tem mojem mnenju gre pri prvem obeh sporov za gol nesporazum med znanstveniki. Prav imajo i tisti (uvodoma navedeni), ki se zadovoljujejo poleg (relativne) protipravnosti dejanja z naravno vzročno zvezo, i tisti (navedeni pod 1. in II.), ki terjajo, reševaje spor samostojno (ne v zvezi s predpostavko proti-pravnosti), juristično vzročno zvezo. Le oni znanstveniki nimajo prav, ki terjajo poleg (relativne) proti-pravnosti dejanja juristično vzročno zvezo, ker zapadajo v pleonazem. B) Težavnejša je ugotovitev kriterija za razlikovanje juristične vzročne zveze od naravne, za odbiranje vzroka škode iz nepregledne verige njenih povodov (pogojev). Ali naj odgovarja delikvent za nastalo škodo že radi absolutne proti-pravnosti svojega dejanja (po Wolffu) ali šele ob njeni relativnosti (po Ehrenzweigu) ? — Proučivši (zlasti) Bindingovo delo o »Normah« (ki se da izkoristiti za civilno deliktno pravo prav tako, kakor za kazensko), prihajam do pravilnosti Ehrenzweigovega rezultata, ki ga bom podprl z nekaterimi nadaljnimi argumenti. Preden pričnem z njimi, naj pa poudarim, da velja Ehrenzweigovo mnenje samo praeter le ge m, t. j. tam. kjer zakonodavec ni sam uzakonil iskanega kriterija. Kjer je zakonodavec povedal, katero škodo smatra v vzročni zvezi z delikventovini dejanjem, katere ne, mora veljati uzakonjena vzročna zveza, naj se da spravili v sklad s teoretično dognano (Ehrenzweigovo) ali ne. 1. Kazensko-pravni in civilno-pravni delikti so uzakonjeni skoro vedno pomanjkljivo. V nasprotju k ver-sk im in nravstvenim naukom nam pred vsem ne velevajo pozitivno, kako se naj ponašamo, ampak le negativno, kako se naj ne ponašamo, da ne zagrešimo reprobiranega zla. Nadal jna pomanjkljivost je v tem, da navajajo delikti (iako, kakor so uzakonjeni) samo reprobirano zlo ter da prepuščajo naši lastni presoji, katera dejanja moramo opuščati, da se ognemo zlu. Tako pri vseh prepovedih kršitve. Pri prepovedih ogražanja so uzakonjena obratno reprobi-rana dejanja, ne pa zlo, ki ga namerava zakonodavec s prepovedjo ogražanja preprečiti. Kljub tem pomanjkljivostim zakonodavčevega izražanja ni nobenega dvoma, da tiči v vsakem uzakonjenem kazensko- ali civilno-pravnem deliktu pozitivna pravna norma. Pomanjkljivo so uzakonjeni delikti še v tretjem pogledu. ki je zu spor o razlikovalnem kriteriju med juristično in naravno vzročno zvezo najbolj važen. Nobena pravna norma ni sama sebi namen. Vrhovni namen pravnih norm je temveč, ustvariti lak življenski red. da bo z njimi ustreženo opravičenim interesom prebivalstva. Namen deliktno-pravnih norm je. odvrniti od prebivalstva tiste škodne efekte, ki izvirajo po naših stoletnih izkušnjah iz deliktov. Če torej statuira zakonodavec delikt, veleva z njim prebivalstvu tako ponašanje, da bo okolica obvarovana škodnih efektov, potekajočih iz protivnega ponašanja. Zato ne spadajo škodni efekti, perhorescirani z uzakonitvijo deliktov, ob pravilnem pojmovanju zakona, samo k t. zv. ratio legis, ampak k sami vsebini deliktnega dejanskega stanu. Delikt spoznamo (z drugimi besedami) v njegovem polnem uzakonjenem obsegu šele tedaj, ko ugotovimo v njem skrito pravno normo in z njo p e r h o r e s c i r a n e škodne efekte. Začnimo s starim klasičnim zgledom: Ne ubijaj! Iz tako sumarno uzakonjenega delikta bi izhajala kot reprobirano zlo zgolj — smrt bližnjika. A pravna norma, ki tiči v tem deliktu, veleva veliko več. Smrt je le prvi škodni efekt, ki ima (najčešče) za posledico nadaljne take efekte. Usmrčeni je utegnil biti zakoniti vzdrževalec žene, otrok in drugih do alimentacije upravičenih oseb. usmrčeni je utegnil biti prostovoljni ali pogodbeno zavezani podpiralec oddaljenejših sorodnikov in nesorodnikov; usmrčeni je končno utegnil biti denarni dolžnik enega ali več upnikov. Vsi pridejo radi njegove smrti v škodo. Da-li postane usmrtitelj (razen za stroške pogreba) odgovoren tudi njim, za visi od konkretne zakonodavčeve volje, in kadar ta ni izražena jasno in popolno, od pravilnega razumevanja »jurističnosti« vzročne zveze. — Da morejo biti zakonodavci, po raznih državah in ob raznih časih, baš v pogledu škodnih efektov, perhoresciranili s prepovedjo usmrtitve, različnega nazora, nam nazorno priča zgodovina našega §-a 1327. Po prvotnem besedilu §-a 1327 je postal usmrtitelj odgovoren (med oškodovanimi upniki) samo vdovi in otrokom. Praksa je to ozkosrčnost mučno občutila, nakar je bil § 1327 1. 1916 noveliran v tem smislu, da postane usmrtitelj odgovoren vsem zakonitim (!) alimentnim upravičencem, kolikor jih je usmrčeni resnično alimentiral; ne tudi prostovoljno ali pogodbeno alimenti ranim osebam, še manj drugim upnikom. Slovstvo očita ozkosrčnost tudi tej novelirani določbi. Zato so predložili redaktorji prvega načrta čsl. o. d. z. iz 1. 1925 sledeče besedilo §-a 1327: »Ako nastopi iz telesne poškodbe smrt, se morajo plačali ne le stroški zdravljenja in pogreba, ampak se mora nadoknaditi onim osebam, katere je moral usmrčeni vzdrževati po zakonu, pogodbi ali nravstveni dolžnosti, zlasti njegovi vdovi, življenski družici, njegovim otrokom in staršem, vse, kar jim je odšlo z usmrtitvijo.« S tein besedilom bi bili zaščiteni vsi alimentni upravičenci ter bi ostali nezaščiteni le drugi upniki. Drugi načrt čsl. o. d. z. iz 1. 1931 pa je besedilo § 1327 še enkrat premenil in škodne efekte znova utesnil, ko pravi: »Ako je usmrčena oseba bila ob času poškodbe dolžna po zakonu (!), vzdrževati drugo osebo, ali če bi bila mogla zanjo nastati taka (!) dolžnost... (odstavek 1). Iz razlogov primernosti (!) se sme (!) priznati preživnina ali prispevek k preživnini tudi tedaj, kadar je dajala usmrčena oseba take podpore osebam, ki jih po zakonu ni bila dolžna podpirati (odstavek 3).« Na tem preprostem deliktu vidimo, koliko truda in ne-sigurnosti stane zakonodavca poskus, biti popolen in uzakoniti vse škodne efekte, perliorescirane s pravno normo (ne ubijaj!). Koliko težji je trud sodnikov pri razlagi onih deliktov, kjer zakonodavec sploh ne govori o perhoresciranih škodnih efektih! 2. Če dopolnimo dejanski stan delikta, kakršen izhaja iz pomanjkljivega besedila zakona, s pravno normo, ki tiči v njem, in to pravno normo s škodnimi efekti, za katerih pre-prečenje je bila statuirana, potem je pravno logično, da moremo klicati delikventa na odgovornost samo za tiste škodne efekte, katere je kršena pravna norma perhores-cirala. Nelogično bi bilo, mu nalagati odgovornost za nadaljne škodne efekte, ki so sicer soposledice njegovega prepovedanega dejanja, ki pa niso bili perhorescirani od kršene pravne norme. Take soposledice se pripete rade: po nesrečnem naključju, po lastnem dejanju ali nehanju poškodovanca ali po dejanju tretje osebe. Ehrenzweigov zgled: A seka brez predpisanega dovoljenja v zaščitenem gozdu, s čemer krši v zaščito šumarstva statuirano upravno-pravno normo. Podrto drevo ubije pasanta. Če se zgodi to po golem nesrečnem naključju ali po lastni krivdi ubitega ali po krivdi tretje osebe, za katero A ni odgovoren, potem odgovarja A samo po gozdnem zakonu, ne tudi za pasantovo smrt. Izključeno pa ni, da je kršil A hkratu z upravno-pravno normo državijansko-pravno (in kazensko-pravno) v varnost ljudskega življenja n. pr. če je pri podiranju postopal neprevidno. V tem zadnjem primeru bi kršil obojni normi in bi odgovarjal za obojni posledici. V primerih, ko nastane iz prepovedanega dejanja baš taka škoda, kakršno je hotela kršena pravna norma preprečiti, pravimo, da je vzročna zveza med škodo in prepovedanim dejanjem »podana«. Ta izraz pa ne sme obujati predstave, da je naknadna ugotovitev vzročne zveze (po sodišču) nekaj novega, nekaj konstitutivnega; ugotovitev je temveč le deklaracija, da je nastala škoda ena tistih, katere je nameraval zakonodavec s statuirano normo odvrniti, in ki je nastala, ker norma ni bila respektirana, ampak kršena. Z drugimi besedami: Z ugotovitvijo vzročne zveze po sodišču se samo rekonstruira tista zveza, ki jo je ustvaril kot prvi zakonodavec, ko je uzakonil delikt v svrho, da prepreči iz njega potekajoče škodne efekte. S tega vidika je treba odklanjati vse teori je o vzročni zvezi, ki so oprte na kak kriterij, neznan zakonodavcu. V primerili, ko nastane iz prepovedanega dejanja škoda, ki jo kršena norma ni nameravala preprečiti, govorimo, da je vzročna zveza med škodo in prepovedanim dejanjem »pretrgana«. Bolje bi bilo reči, da v takih primerih pravno relevantne vzročne zveze ni, ampak da ima nastala škoda svoj vzrok v nečem drugem (v nesrečnem naključju, dejanju ali nehanju poškodovanca samega ali v dejanju tretje osebe, za katero delikvent ne odgovarja, eventualno v kakem d r u g e m prepovedanem dejanju istega delikventa). Navzočna izvajanja in zgledi potrjujejo logičnost Ehren-zweigovega mnenja o kriteriju, merodajnem za jurističnost vzročne zveze. Le (oliko se da temu mnenju dostaviti, da relativnosti proti-pravnosti delikventovega dejanja ne skonstruira šele sodišče — s čemer bi prekoračilo svojo sodno funkcijo — ampak da poišče sodišče le tisto zvezo, katero je ustvaril med postavljeno normo in njenimi nameni že zakonodavec, naj si jo je izrazil ali ne, popolno ali pomanjkljivo. 3. Dognanji, da je konkretna vzročna zveza le rekonstrukcija zakonodavčeve abstraktne, in da je delikvent odgovoren samo za tiste škodne efekte, katere je nameraval zakonodavec z uzakonitvijo delikta odvrniti — sta žal dragocenejši za teorijo, nego za prakso. To radi tega, ker je izrazil zakonodavec svoje, z deliktom zasledovane namene le redkokdaj tako jasno (če jih je sploh izrazil), da bi jih mogla praksa brez težave uporabljati. A moje mnenje je, da sta zakon od a v če v a molčečnost in nejasnost utemeljena v stvari sami. Že zgoraj pri deliktu usmrtitve (§ 1327) smo se prepričali, kako strašno koleba zakonodavec pri uza-konjevanju škodnih efektov, ki naj bodo perhorescirani s tem deliktom. Tega kolebanja po m. m. ni kriva toliko težavnost problema, kolikor različnost živi jenski h razmer, za katere naj velja eden in isti zakonik. Če bi imel veljati § 1327 samo za kraje, kjer je še v lepi navadi, da se smatrajo imovitejši sorodniki za dolžne, podpirati osiromašene sorodnike (brate, sestre in oddaljenejše), ali če bi veljal samo za industrijske delavce, ki žive ves teden od kredita trgovca, ki ga ob koncu tedna, ko prejmejo zaslužek. redno vračujejo, potem bi ne imeli pomisleka, obsoditi usmrtitelja podpirajočega sorodnika ali kredit uživajočega delavca tudi v povračilo škode, ki jo napravi z usmrtitvijo podpiranemu sorodniku ozir. trgovcu. Posplošil j ena pa bi bila taka pravna norma pretirana. Z drugimi besedami: Norme, ki bi jim bil namen, preprečiti čisto enake škodne efekle v vseli krajih, kjer zakonik velja, za vse čase, dokler velja in za vse prilike, v katerih velja — bi se izkazale za tako neprožne, da bi lahko postale krivične; njih statičnost bi prišla v navzkrižje z dinamiko življenja. V tej različnosti življenskih razmer, po kraju in po času veljave istega zakonika, vidim razlog, zakaj se zakonodavci ogibajo, navajati in z navajanjem generalizirati in petrificirati škodne efekte, za katerih preprečenje izdajo pravne norme. Kdor opazuje odškodninske zahteve, ki se uveljavljajo po raznih državah, ali v isti državi po mestih in na deželi, mi ho pritrdil, da snujejo prebivalci razvitih držav in velemest vedno nove odškodninske zahteve take vsebine, ki se podeželanom niti ne sanjajo. Tolmačenje, kateri škodni efekti so po pravni normi per-horescirani. kateri ne. mora zato prevzeti j udi k a tu ra, dasi gre, strogo vzeto, za dopolnjevanje zakona. Judikatura je tej svoji nalogi v splošnem kos. Le malo je primerov, ko koleba tudi ona. A to kolebanje je često le izraz dejstva, da so razmere v državi različne, da zato tudi judikatura ne more biti enotna, ampak da mora vpoštevati različnost razmer. Še bolj se razlikujejo judikature raznih držav, primerjane med seboj; a tudi to ima vzrok v različnosti razmer in različnem pravnem občutku prebivalstva. Zgledi: a) Kakšne škodne efekte je nameraval za-konodavec preprečiti z deliktom prešuštvovanja? Naša judikatura (tudi stara avstrijska) sodi soglasno, da morata pre-šustnik in nezvesta žena nerazdelno povrniti varanemu soprogu stroške pravde, s katero je bilo dognano nezakonsko rojstvo v prešuštvu rojenega otroka (ta pravda je bila potrebna, da se je ugotovilo nezakonsko rojstvo, in da se je zakonski soprog razrešil zakonitih dolžnosti napram otroku). Naša judikatura pa enako odločno odklanja tožbo varanega soproga na povračilo gospodarske škode, ki mu je nastala s tem, da se je ločil od nezveste soproge in razpustil skupno gospodinjstvo. Nasprotno pa priznavata angleška in ameriška judikatura varanemu soprogu iz tega naslova visoke odškodnine, ne da bi se moglo trditi, da tolmačijo naši pojem vzročne zveze pravilno, a oni nepravilno. — b) S prepovedjo žaljenja časti je nameraval zakonodavec na vsak način preprečiti kršitev ugleda, ki ga je uživala razžaljena oseba do žalitve. Brez dvoma je hotel preprečiti tudi gmotno škodo, ki utegne zadeti razžaljeno osebo radi zgubljenega ugleda. V stari Avstriji je z uspehom tožil na povračilo take škode župnik, ki je kompetiral na boljšo župnijo, a je bil odbit, ker ga je toženec pri ordinarij atu proti-resnično obrekoval. x\li je pa postavljena prepoved žaljenja časti tudi za zaščito življenja razžaljene osebe? V posebnih okolnostih bi ne smeli zanikati niti tega, na prvi utis kurioznega vprašanja n. pr. če je bilo žaljeno dekle v pogledu spolne časti tako kruto, da žaljenja ni moglo preboleti in se je usmrtilo. — c) Zanimiv primer se je pripetil na področju ribniškega okrajnega sodišča in šel skozi vse tri instance (razsodba vrh. sod. z dne 30. marca 1904, zb. VII., št. 2651). Radi majhne tatvine je bil osumljen in od orožnikov ovaden nedolžni A. V prvi instanci je bil celo obsojen, šele v drugi oproščen. Pravi tat B je priznal tatvino, ko se je izpovedal na smrtni postelji. Dokazalo se je kasneje, da je dobro vedel, dči preganjajo nedolžnega A na mestu njega. Po smrti B-ja toži A njegove dediče na odškodnino in sicer na povračilo honorarja (okoli 250 kron), ki ga je bil plačal novomeškemu zagovorniku za uspešni zagovor v drugi instanci. Prva in tretja instanca sta tožbeno zahtevo odbili, češ da ni vzročne zveze (Zagovorniških stroškov da ni povzročila B-ja tatvina, temveč napačna orožniška ovadba). Druga instanca je tožbeni zahtevi ugodila. Po m. m. je pritrditi pravilnosti drugoinstančne razsodbe. Iz življenskih izkušenj namreč vemo (in je moral vedeti tudi B), da so napačne orožniške 10 ovadbe pogoste in v izvestnih prilikah neizbežne. Tudi Wolff odobrava razsodbo IT. inst. Nekaj opore za pravilno ugotovitev vzročne zveze ima naša j uclikat ura v določbi !? 1293. Tam se definira lucrum cessans kot oni dobiček, »ki ga more poškodovanec pričakovati iz navadnega poteka stvari«. Lucrum cessans je tudi po državljanskem pravu (kakor po trgovinskem) načeloma del odškodnine, ki gre poškodovancu. Le, če je delikt zagrešen culpa levi. se utesni obseg odškodnine na damnum emergens (pri telesnih poškodbah in nekaterih drugih deliktih odpade tudi ta izjema). Načeloma gre torej poškodovancu povračilo ne le tiste imovinske škode, ki jo že ima ob zagrešitvi delikta, ampak tudi one, ki ga bo zadela v bodočnosti »p o navadnem poteku stvari«. Ta »navadnost« je čisto relativen pojem, tako da je sodišče opravičeno in dolžno, se ozirati na razmere kraja in časa poškodbe. Slično odreja čl. 157, § 2 novega poljskega obligacijsko-pravnega zak.: »Kdor je dolžan povrniti škodo, je odgovoren (samo) za normalne posledice storitve ali opustitve, ki je povzročila škodo.« V literaturi se izraža ta pravna misel z drugimi, manj prepričujočimi besedami. Thur pravi za švicarsko deliktno pravo: »V resnici odločuje o teh delikatnih vprašanjih praktična pamet in čut takta sodnikov. Zato so primeri na meji sporni, in se ne da preprečiti izvestna mera svobodne ocene.« Na drugem mestu: »Člen 41, 1. civilnega zakonika je blanketna norma, ki jo je treba dopolniti iz celokupne vsebine pravnega reda.« Planck pravi ob komentiranju § 823 nemškega državljanskega zakonika: »Sodnikovo prepričanje, da je vzročna zveza podana, se mora opirati često na visoko stopinjo verjetnosti, kolikor ni mogoče, sigurno dokazati vzročno zvezo.« 4. V kakem razmerju je teorija, ki terja relativno protipravnost delikventovega dejanja, k teoriji o adekvatni (tipični) vzročnosti, ki se priporoča od slovstvenikov najbolj in največ uporablja od sodstev? To razmerje pojasnuje že Ehrenzweig z besedami, citiranimi pod II.: »Ozir na namen pravne norme vodi najčešče k sličnim rezultatom, kakor teorija adekvance. Kajti prepovedi dejanj se izdajajo praviloma le radi posledic, ki jih pričakujemo po navadnem poteku stvari.« Obe teoriji vodita torej do sličnih rezulta- tov. Vendar je Ehrenzvveigova globlja, ker nam pove, zakaj bodi tipičnost merodajni kriterij, in je tudi popolnejša, ker se obnese tudi v primerili, ko nas pusti teorija adekvance na cedilu. Ako odkrije n. pr. znanstvenik kot prvi, da učinkuje izvestna snov, ki se je uporabljala doslej kot živilo, če jo uživamo v izvestnih okolnostili n. pr. dolgo dobo ali v velikem kvantu, kot strup, in ako zastrupi na ta, povsem originalen in singularen način drugo osebo, potem ta smrtna posledica ni prav nič tipičnega; in vendar ni nobenega dvoma, da postane znanstvenik odgovoren za umor. To priznava tudi Planck, ko pravi k §-u 823 nemškega drž. zak.: »Po vladajočem nauku je treba t. zv. adekvatne vzročne zveze, t. j. (akili vzročnih okolnosti, ki so bile ob času ponašanja, ki se reklamira kot vzrok, po splošni življenslci izkušnji sposobne, bistveno povišati možnost uspeha. Ako man jka splošnega merila življenske izkušnje, zadostuje za obstoj vzročne zveze, da je mogel storilec spoznati učinkovitost onih okolnosti.« Slično korigira teorijo adekvance Wolff, ko pravi: »Tudi stvarni položaj, ki je edini svoje vrste, ki torej ni prav nič tipičnega za nastali izid ... more tvoriti nevarnost, ako ve zanj ponašaj oči se . ..« Ehrenzweigova teori ja ne potrebuje nobene take korekture. Zadnja dva citata Plancka in Wolffa zahtevata, kakor smo videli, ob netipičnosti škodovalnih okolnosti, da je deli-kvent škodni efekt predvidel ali ga predvideti mogel. Tu subjektivna stran delikta (krivda) res da nima ničesar opraviti z vprašanjem vzročne zveze (Wolff), vendar tvori kakor vemo iz uvoda tega spisa, nadaljno predpostavko za dejanski stan delikta in ž njim za delikventovo odgovornost. Pri tem nastane sledeče, zopet sporno vprašanje: Kaj mora biti objekt delikventovega vedenja (poznavanja)? Ali mora vedeti delikvent samo za dejanski stan delikta, kakor je uzakonjen, ali tudi za škodne efekte, ki pretijo iz njega? Plancku zadostuje prvo: »Predpostavka je volja, usmerjena na nspeh. ki je bil spoznan za proti-praven. Škodovalee si je moral predstavljati in je moral hoteti samo protipravni uspeh, t. j. poseg v zaščiteno pravico ali pravno dobrino kot tako ali le kršitev zaščitnega zakona kot tako. Ne gre za to, da je predvidel škodo, njen potek in njene posledice... K naklepu torej spalo* da vedenje bistvenega dejanskega stanu, iz katerega sledi proti-pravnost.« Ne morem soglašati. Čim spadajo, kakor sem izvajal pod 1, k vsebini delikta oziroma pravne norme, ki tiči v njem, perhorescirani škodni efekti, mora vedeti deli-kvent tudi zanje, ako naj postane zanje odgovoren. Praktično ne prihajam v navzkrižje s Pranckom. Zakaj za vedenje škodnih efektov ni treba baš dolusa, ampak zadostuje c ulpa (dasi bi bil za delikt sam potreben dolus), in postopa praviloma vsak delikvent nemarno, ako ob zagrešitvi delikta ne računa s škodnimi efekti n. pr. s tem, da ima telesno napadeni, odrasli človek ženo, otroke in slično. Praksa se ukvarja s subjektivno stranjo delikta (krivdo) veliko več, nego z zagonetno vzročno zvezo. Često ugotavlja samo prvo in drugo popolnoma zanemarja. Kljub temu so taki judikati skoro vedno pravilni. Zakaj vedenje (poznavanje) deliktnega dejanskega stanu predpostavlja njegov objektivni obstoj. Obstoj je prius, krivda posterius. V ugotovitvi delikventove krivde je torej najčešče soobsežena ugotovitev obstoja vzročne zveze. Plani o 1 mi pritrjuje, ko pravi v svojem komentarju k francoskemu civilnemu pravu (1930): »Naklepna krivda že obsega predvidenje škode, in potem je dognana vzročna zveza že z golim dokazom krivde.« — »Če ni protidokaza, se nagibajo sodišča k presumiranju vzročne zveze.« 5. Kar za komisivne delikte, ki sem jih imel doslej edino v mislih, velja za o m i s i v n e , torej za kršitev take pravne norme, ki zapoveduje aktivno delovanje, da se preprečijo škodni efekti. Tudi tukaj je naknadno ugotavljanje vzročne zveze med škodo in delikventovo opustitvijo samo rekonstrukcija tiste zveze, ki jo je zamislil zakonodavec med normo in škodnimi efekti, katere je želel z normo odvrniti. Ako spada resnično nastala škoda med take škodne efekte, je vzročna zveza podana; sicer pretrgana. Negativni zgled: Železniški čuvaj je opustil, spustiti zatvornice ob prihodu vlaka. Ker je nevihta, in ni nič cestnega prometa, ne nastane druga škoda, kakor da udari strela v konico proti nebu štrleče zatvornice in jo razkoli. Zvedenec ugotovi, da bi strela v spuščeno zatvornico ne bila udarila. Kljub temu čuvaj ne odgovarja za nastalo gmotno škodo; kajti namen norme, da se morajo ob prihodu vlakov spustiti zatvornice, je, preprečiti karambole med vlakom in cestnimi vozili, ne pa, obvarovati zatvornice pred strelo; saj strle zatvorniee normalno vedno proti nebu in vlečejo strelo nase. Pozitivni zgled (iz judikature): Odvetnik opusti proti naročilu vložitev priziva zoper neugodno razsodbo. Za škodo postane odgovoren le, ako se oškodovanemu klijentu v naknadni odškodninski pravdi posreči dokazati, da bi bilo prizivu ugodeno. IV. Če je Ehrenzweigov kriterij za razlikovanje juristične vzročne zveze od naravne pravilen, se mora ta pravilnost obnesti tudi na ostalih vrstah odškodninskih zahtevkov (na cpiasideliktnih, t. zv. quasikontraktualnih ali reparacijskih in na onih iz pogodbenih kršitev), končno na nasprotju deliktnega dejanskega stanu — na zaslužnem dejanju s posledico koristi (kadar je za tako zaslužno dejanje v pravnem sistemu določena nagrada). V vseh teh primerih je treba juristične vzročne zveze med škodo (koristjo) in proti-prav-nim (zaslužnim) dejanjem, ako naj dobi poškodovanec odškodnino ozir. zaslužna oseba nagrado. 1. Quasidelikti se razlikujejo od deliktov po tem, da ne zahtevajo nobene krivde ali vsaj ne krivde tiste osebe, ki jo pritegujemo k odgovornosti. A tudi za quasidelikte je treba proti-pravnosti dejanja, ki pa nastane šele v trenutku poškodbe in le napram poškodovancu. Naj lepši zgled nudijo odškodninski zahtevki iz prometa z modernimi vozili, železnicami in avtomobili. Ta vozila povzročajo v eno roko povečano nevarnost, v drugo pribavljajo tako velike gospodarske koristi, da zakonodavec obrata z njimi ne more proglasiti za protipravnega dotlej, dokler ne nastane iz povečane nevarnosti škoda. Zato je smatrati obrat s temi vozili do povzročitve škode za praven in dopusten, izza poškodbe za proti-praven. Za odgovarjanje za škodo ne zadostuje naravna vzročna zveza med škodo in obratom, ampak mora biti ta zveza juristična v Ehrenzweigovem smislu, t. j. mora škoda nastati iz takih tipičnih lastnosti teh modernih vozil (zlasti njih brzine), ki so bile povod, da je zakonodavec sta-tuiral poostreno normo. Ta juristična vzročna zveza se pretrga (kakor pri deliktih) po nesrečnem naključju, lastni krivdi poškodovanca ali po oni tretje osebe, za katero obratovatelj ne odgovarja. Vse to ni samo teorija in postulat pravne logike, ampak je v modernih zakonih za železniški in avtomobilski promet izrečno uzakonjeno. Naknadno ugotavljanje juristične zveze med škodo in proti-pravnim obratovanjem tudi pri quasideliktih ni nič novega (konstitutivnega), ampak le rekonstrukcija in deklaracija tiste zveze, katero je zamislil zakonodavec med uzakonjeno poostreno normo in po njej perhoresciranimi škodnimi efekti. 2. Q u a sikontrakt u a I n i h obligacij je več, nego jih običajno naštevajo. K njim spadajo vsi izpodbijalni, revokacijski, kondikcijski, jamčevalni, gestijski, verzijski, regresni, impenzni in odvzetni zahtevki. Jaz sem jih prekrstil v »reparacijske« zahtevke, ker sem prišel do prepričanja. da nimajo nobene zveze s kontrakti, z druge strani pa jim je vsem skupna predpostavka škode, tako da so (kakor deliktni in quasideliktni zahtevki) odškodninske pravne narave. To ne ovira, da so razlike tudi med poedinimi reparacijskimi dejanskimi stani. Nekateri, ki se štejejo k njim. so n. pr. čisti delikti (prepovedane in nekoristne gesti j e in verzije). Zanje veljajo iste določbe, kakor za delikte: poškodovan in za odškodnino upravičen postane dominus, k odškodnini zavezan gestor (vertent). Največ reparacijskih dejanskih stanov se da vzporejati s quasi-deliktnimi. Dejanja, ki povzročijo škodo tukaj, so začasno pravna in dopustna, a le, dokler ne nastane škoda; v tem trenutku postanejo protipravna (napram poškodovancu). Zgled nudijo izpodbijalni zahtevki, ki nastanejo iz dejanj, ki so na sebi pravna in dopustna, ki pa postanejo proti-prav-na in nedopustna, čim bi bil z njimi oškodovan kak upnik; proti-pravna postanejo samo napram njemu. Neka druga dejanja, ki izzovejo reparacijske zahtevke, si zakonodavec celo želi n. pr. gesti je v sili ali na korist, reševanje iz skupne nevarnosti itd.; kljub temu postanejo proti-pravna, kolikor oškodujejo gerente in vertente, ter zavezujejo dominusa k le-ieh odškodovanju. Reparaci jski zahtevki nastanejo celo iz dejanj, ki jih pravni red zahteva, kar pa ne izključuje, da postanejo proti-pravna napram oškodovani osebi. Porok n. pr. je dolžan, plačati upnika, če ga ne plača (oh dospelosti ierjafve) glavni dolžnik; a škoda, ki nastane iz plačila poroku, je proti-pravna, in jo mora glavni dolžnik povrniti kot t. zv. regresni zavezanec. — Kakor vidimo, zahtevajo tudi reparacije vedno škodo in proti-pravno dejanje. Med prvo in drugim mora obstajati juristična vzročna zveza. Reparacijski zavezanec postane odgovoren samo za tisto škodo, ki jo je hotel zakonodavec s statuiranjem norme odvrniti. To se vidi posebno nazorno na izpodbijalnih in revo-kacijskih razlogih, v katerih so perhorescirani škodni efekii uzakonjeni s potrebno jasnostjo. Obdarovancu na pr., ki je bil obdarovan od dolžnika pred več nego dvema leti (pred vložitvijo izpodbijalne tožbe), ni treba restituirati darila, pač pa jih morajo restituirati mlajši obdarovanci. — Zanimivo na reparacijskih dejanskih stanih je še to. da jili izjemoma ne povzročijo človeška dejanja, ampak goli dogodki na pr. popašnja tujega travnika po živini (verzijo), osiromašenje darovalca (revokacijo darila). To ne premeni ničesar na goriizvedenem; zato mora obstajati tudi v teli primerili med škodo in dogodkom juristična (od zakonodavca predvidena) vzročna zveza. 3. Pogodbena škoda se razlikuje od škode iz deliktov, quasideliktov in iz reparaci jskih dejanskih stanov po tem, da nastane iz kršitve norme, ki sta jo postavila pogodbenika sama, ne zakonodavec. Ta razlika za naša izvajanja ni bistvena, tako da veljajo dognani rezultati tudi za odgovarjanje za pogodbeno škodo. Ugotavljanje juristične vzročne zveze, ki mora biti podana med škodo in kršitvijo pogodbe, je tukaj skoro lažje, nego pri deliktih. Kajti iz pogodbenega sporazuma strank je lažje posneti, kakšne škodne učinke sta nameravala preprečiti z zapovedjo pogodbene spolnitve, nego iz zakonodavčevega molka, kakšne škodne efekte je nameraval preprečiti s statuiranjem deliktov. Zgled po sodišču potr j ene vzročne zveze pri pogodbeni kršitvi (iz povojne avstrijske judikature S. Z. II. št. 84): Zavarovalnica je zahtevala, preden je zavarovala izložbeno okno. v katero je že bilo enkrat vlomljeno, naj da Irgovec napraviti železno mrežo. Trgovec naroči mrežo pri obrtniku z dobavnim rokom do večera določenega dne. Obrtnik zakasni dobavo, in še istega večera je bilo vlomljeno drugič v še nezavarovano okno. Vse tri instance so obrtnika obsodile v povračilo škode radi kršitve pogodbene obvezno- sti. Zgled po Ehrenzweigu zani kane vzročne zveze: Depozitar spravi blago v mokro skladišče, na mestu v suho. Blago propade, a ne radi mokrote, temveč radi ognja, ki izbruhne v mokrem skladišču. Depozitar ne odgovarja za nastalo škodo, ker pogodbenika z dogovorom suhega skladišča nista nameravala, odvrniti nevarnost škode po ognju. — Nemški Reichsgericht izraža potrebo jurističnosti vzročne zveze pri pogodbenih kršitvah z besedami: »Škoda mora nastati baš v tisti smeri, v kateri so bile prevzete, a kršene pogodbene obveznosti.« 4. Nasprotje proti-pravnega dejanja s posledico škode je zaslužno dejanje s posledico koristi. Zaslužna dejanja v splošnem ne spadajo v področje pravnega reda, le izjemoma. Pred vojno smo imeli n. pr. na področju upravnega prava lepo institucijo (naj bi se zopet uvedla!), da so dajala upravna oblastva za rešitev človeškega življenja premijo. Tudi ta premija je bila zaslužena, le, če je bila rešitev življenja v juristični vzročni zvezi z zaslužnim dejanjem nagrajenca, ne zgolj v naravni. Zgled: A je skočil za potapljajočim se B, ga z velikim naporom spravil na površje vode in pritiral tik do brega, ko ga zapustijo zadnje sile. Oba bi poginila, da njima ne vrže na bregu stoječi C v zadnjem hipu vrvi na pomoč in ju na ta način reši. Kdo je reševalec B-ja, A ali C? Ob uporabi naravne vzročne zveze bi to bil C, ker bi bil brez njegove vrvi A utonil. Vendar kaže baš ta rezultat nepravilnost naravne in pravilnost juristične vzročne zveze. Za zadnjo ni merodajna ne »najbližja«, ne »najučinkovitejša«, ne »vladajoča« reševalna činjenica C-ja, temveč upravno-pravna norma, ki je namenila reševalno premijo za izkazani pogum, srčnost in požrtvovalnost (ne pa za dejanje, kakršno je opravil C); te lastnosti je pokazal edino-le A. — Za časa podložništva je bila baje navada, da so vladarji odlikovali, če je rešil tlačan življenje bližnjika, njegovega gospodarja, ne tlačana. Puščam ob strani neopravičenost in nesodobnost takega postopanja, a se sklicujem na ta zgled v dokaz, da je za jurističnost vzročne zveze vedno le merodajna obstoječa norma, naj je pravilna ali zgrešena. — Še en negativen zgled (Ehrenzweigov) za n e obstoj zaslužnega dejanja s področja pogodbenega prava: Špediter je natovoril visoko zavarovano komitentovo blago na brod b, na mestu na dogovorjeni brod a. Brod b potone, in komitent dobi izplačano visoko zavarovalnino, tako da se mu ni treba šele truditi z razprodajo blaga in je radi potonitve broda b na koristi. Ali je ta korist špediterjeva zasluga? Ni, ker je z njegovo kršitvijo pogodbe samo v naravni, ne v juristični vzročni zvezi. Nagrade se ne statuirajo za proti-pravna dejanja, med katera spadajo tudi kršitve pogodb. Navzočni primer je contrarium primera §-a 1311; tam je rečeno: ca-sum sentit dominus, tukaj velja commodum prodest domino: komitent obdrži po špediterjevi pogodbeni kršitvi doseženo korist. Praktična postanejo navzočna izvajanja na civilnopravnem polju zlasti še pri t. zv. izravnavi koristi s škodo. Če nastane iz enega in istega dejanja škoda in korist, in sta obe, škoda in korist, z dejanjem v juristični vzročni zvezi, se pribavljena korist odtegne od napravljene škode, in se odškoduje oškodovanec samo z razliko. V. A. Eden najtrdovratnejših postranskih sporov v pogledu vzročne zveze se tiče aktivne in pasivne legitimacije za tožbene zahtevke iz pogodbenih kršitev. Pri izvenpogodbenih odškodninskih zahtevkih tega spora ni. Tam je aktivno legitimiran vsak, komur je iz protipravnega dejanja nastala škoda, in zoper vsakega, kdor mu je škodo prizadejal: kot storilec, sostorilec, na-snovalelj ali pomočnik. — Pri pogodbeni škodi se glasi zelo razširjeno, a ne nesporno mnenje, da se more uveljavljati škoda samo med obema pogodbenikoma. Zgled (iz avstrijske judikature z dne 17. februarja 1904 zb. YIL, št. 2613): Odvetnik je prepričal klijenta, da se mu ni treba držati sklenjene pogodbe (da mu ni treba izročiti hiše, katero je bil klijent zamenjal za vrednostne papirje). Klijent proda in prepiše hišo na drugega. Oškodovani menjalec toži na odškodnino, in sicer oba, sopogodbenika in odvetnika. Samo druga instanca je ugodila temu tožbenemu zahtevku v polnem obsegu; prva je obsodila odvetnika in ekskulpi-rala klijenta, zadnja (delinitivna) obsodila klijenta in eks-kulpirala odvetnika. Razlogi zadnje instance: ... »Prvo- toženec misli, da mu ni treba odgovarjati za objektivno protipravno dejanje, češ, da je bil zapeljan v zmoto z napačnim poukom odvetnika in da je kršil pogodbo v dobri veri, da sme opustiti njeno spolnitev. Vendar okolnost, da je bil zapeljan v zmoto po lastnem odvetniku, ne more škodovati drugemu pogodbeniku... Glede vprašanja pa. je-li soodgovoren odvetnik, je revizijska instanca drugačnega mnenja. nego sta bili nižji instanci. .. Načelo, da je treba odgovarjati za vse posledice proti-pravnega dejanja ne le neposrednemu oškodovancu, ampak vsakemu, kogar zadene škoda posredno, ne velja pri kršitvah obligacijskih razmerij. kjer veže obligacija le tiste osebe, ki so v njej. Pogodbena kršitev ne ustvarja nove terjatve, kakor delikt, ampak samo modificira že obstoječo terjatev; zato obstoji samo na korist in na škodo tistih oseb, med katerimi je bilo osnovano prvotno obveznostno razmerje. Tz tega sledi, da delovanje tretje osebe, vsled katerega se odloči dolžnik, kršiti pogodbeno obveznost, ne napravi te osebe odgovorne napram upniku, ampak se more držati upnik le svojega dolžnika.« I. E h r e n z w e i g pritrjuje pravkar navedeni rešitvi. Utemeljuje jo v smislu svoje teorije o potrebi relativne proti-pravnosti dejanja z argumentom, da so pogodbene kršitve proti-pravne samo napram sopogodbenikom, nikoli napram osebam izven pogodbenega razmerja. Isto trdi T h u r za švicarsko pravo: »Relativne pravice, h katerim spadajo zlasti terjatve, obstojijo le napram določeni osebi (dolžniku) in se morejo torej kršiti z nespolnitvijo le od te osebe. Nespolnitev terjatve ni nedopustno dejanje v smislu čl. 41, temveč je urejena kot pogodbena kršitev v čl. 97 sled. Tretja oseba, ki ovira dolžnika, spolniti prevzeto dolžnost. .. zagreši proti-pravnost le napram dolžniku, v katerega pravni krog poseže, ne napram upniku, katerega terjatev ne tvori zanjo nobene dolžnosti. Zato se more upnik (po čl. 97) držati le dolžnika, ne (po čl. 41) tretje osebe.« — »Iz relativne narave terjatvene pravice izhaja, da nastane upniku, kadar krši dolžnik svojo dolžnost, zahtevek le napram dolžniku, ne napram tretji osebi n. pr. kadar odsvoji prodajalec že prodano stvar tretji osebi, ker mu ta zanjo več ponudi, ali kadar vstopi uslužbenec v službo konkurenta, kršeč služ- beno pogodbo (s prvim službodajalcem). Tretja oseba pa, ki si da izročiti kupljeno stvar ali ki sprejme uslužbenca v službo, s tem ne krši pravic prvega kupca ozir. službo-dajalca, niti ne tedaj, kadar ve, da je bila stvar ozir. služba prej istemu obljubljena.« Enakega mnenja v bistvu je Plan i ol za francosko pravo, ki pa dodaja svojemu mnenju, da je oškodovani pogodbenik po čl. 1(60 code civila upravičen, da se posluži tistih akcij, ki jih ima kršitelj pogodbe proti tretji osebi. — Čisto p r o t i v n e g a mnenja je W ol f f v Klangovem komentarju k §-u 1295 na str. 40. Oprl na besedo »Jedermann« v cit. § 1295 izvaja: »Pri kršitvah obveznosti hočejo (Krasnopolski, Wilburg) omejiti odškodninski zahtevek na razmerje med obema strankama . .. To kljub izrečni določbi zakona, da inore zahtevati odškodnino od krivega poškodovanca v sak d or. Pravijo, da učinkuje obveznostno razmerje samo med strankama, in da zato obveznostmi kršitev, ki je le modifikacija obveznost-nega razmerja, ne more imeti dalje segajočega učinka. Vendar je, ne glede na to, da ravna § 1295 enako s škodami po »kršitvi pogodbene obveznosti«, kakor »ne glede na pogodbo«, vsaka obveznostna kršitev proti-pravna. Zato je upravičen vsakdor, zahtevati od krivega poškodovalca odškodnino.« (To Wolffovo mnenje je postalo 1. 1933 (razs. št. 121) usodno za nekega avstrijskega odvetnika. Ne le, da je zgubil tožbo, oprto na AVolffovo mnenje, ampak je bil potem še sam obsojen na povračilo škode stranki radi slabega zastopanja.) Nerodna je rešitev, katero predlaga Reinhardt v svoji specialni študiji iz 1. 1933 (»Der Ersatz des Drittschadens«); Reinhardt ter ja od kršitelja pogodbe, naj toži sokrivo tretjo osebo na plačilo odškodnine, a ne lastne (tožnikove) roke. temveč na roke oškodovanega sopogodbenika. 2. Praksa sodišč ne prebije niti z brezizjemno omejitvijo tožbene legitimacije na oba pogodbenika, še manj z Wolffovim tolmačenjem §-a 1295. Praksa se izreka načeloma za omejitev tožbene legitimacije na oba sopogodbenika. in napravlja izjeme ob tako drastičnih sokršitvah pogodbe, kakršne so gorinavedeni primeri (ko prevzame nelojalna konkurenca drugam prodano blago ali drugam zavezanega uslužbenca in sl.). V takih primerih dopušča praksa neposredno odškodninsko tožbo zoper tretjo osebo. Prepričevalnih argumentov pa tej praksi ni posneti. Moderni zakonodavci skušajo ustreči potrebam prakse na precej singularen način. Začeli so uzakonjevati nov delikt »zavednega proiinravnega ponašanja« (§ 826 nem., čl. 41 alinea 2 švic., § 1295 alinea 2 nov. o. d. z.) in proglašati soudeležbo tretje osebe na pogodbeni kršitvi za tak delikt: Kdor kupi zavedno drugam prodano blago ali namesti drugam zavezanega uslužbenca in sl., določa novi delikt, postopa proti-nravno in postane odgovoren po določbah deliktnega prava (kjer je njegova pasivna legitimacija izven dvoma). Po navedeni novi zakonski določbi rešuje judikatura tudi primere širjenja t. zv. črnih list. Judikatura ugotovi najprej, je-li tako širjenje proti-nravno. Ako ni (podjetnik je naznanil sotovarišem naslove delavcev, ki so se uprli, delati pri njem pogodbeno službo), zavrne tožbeni zahtevek; če je proti-nravno, ugodi zahtevku, dasi je razširjevalec črne liste samo povzročil, da je tretja oseba (podjetnik) odpustila bojkotiranega uslužbenca iz svoje službe. Zgled iz nove avstrijske judikature (zb. VII, št. 205 z dne 23. junija 1925): Delavci so prisilili podjetnika po svojem zaupniku, da je odpustil sodelavca, ki ni hotel vstopiti v njih organizacijo. Ovadili so odpuščenega delavca po istem zaupniku tudi drugim podjetnikom, tako da tudi pri njih ni mogel dobiti službe. Delavec je tožil na odškodnino, in sicer zaupnika delavcev (ne tudi podjetnika, ki ga ni odpustil iz svobodne volje, ampak pod pritiskom). Njegovi tožbi sta ugodili obe višji instanci, ugotovivši, da je bil konkretni bojkot proti-nravno dejanje. (»Proti-nravno je, napravljati skupno službovanje odvisno od pripadanja k strokovni organizaciji: tako pripadanje mora ostati prepuščeno svobodni odločitvi.«) Slovstveniki se ogrevajo za novi delikt »zavednega proti-nravnega ponašanja« kar od kraja, a brez prepričevalnih besed. E h r e n z w e i g pravi: »Iz obveznostnih kršitev je odgovoren dolžnik, ne tretja oseba, ki je činitev preprečila, razen če jo obremenjuje zvijača (§ 1295 alinea 2).« Thur pravi: »Le v posebnih okolnostih se da ugotoviti kršitev dobrih šeg; potem nastane ob naklepnem poškodovanju odškodninski zahtevek napram tretji osebi po čl. 41 II.« — »Enako, kakor s proti-pravnostjo, ravna čl. 41 II. s proti-nravnostjo, vendar z omejitvijo, da nastane odškodninska dolžnost samo ob naklepnem škodo-vanju ... Za ia podredni predpis je malo prilike, Zgledi: zavedenje h kršitvi pogodbe; oškodovanje druge osebe s tem, da se ni opozorila na nevarnost; slab svet, ki ga da oseba, ki ni bila zanj vprašana; opustitev sporočila, ki ga pričakujemo med poštenjaki; neutemeljeno obotavljanje, skleniti pogodbo o živi jenski h potrebščinah.« — Po m. m. je novi delikt, vsaj za primer soudeležbe tretje osebe na pogodbeni kršitvi, le slab izhod iz očividne zadrege zako-nodavca, in z njim ni rešen problem, ki nas tukaj zanima. 3. Jaz rešujem problem brez novotarij s pomočjo določb o sokrivdi. Ne vidim razloga, zakaj se naj bi uporabljale določbe o sokrivdi samo na izvenpogodbene odškodninske zahtevke, ne tudi na one iz pogodbenih kršitev? V vseh gorinavedenih primerih (ko napelje odvetnik kli-jenta k pogodbeni kršitvi, ko prevzame konkurenca drugam prodano blago ali drugam zavezanega uslužbenca, ko izposluje organizacija odpust sodelavca) nastopajo te tretje osebe kot sokrivci pogodbene kršitve; zakaj bi ne odgovarjali za napravljeno škodo? Ehrenzweigov argument, »da je pogodbena kršitev proti-pravna vedno le napram so-pogodbeniku,« in Thurov, »da zagreši tretja oseba, ki ovira dolžnika, spolniti prevzeto dolžnost, proti-pravnost le napram dolžniku, nikoli napram upniku«, po m. m. ne izključujeta obstoja sokrivde na pogodbeni kršitvi. Predpostavke, ki jih zahtevam na tak obstoj, so dosti težke in zato redko podane. Sokrivcu mora bili znan ne samo ves dejanski stan pogodbene kršitve, ampak tudi, tla s svojim delovanjem o n e m o g o č u j e s p o 1 n i t e v pogodbe in povzroča škodo. Ta zadnja predpostavka more biti podana le pri kršitvi pogodbeno obljubljenih species-činitev, nikoli pri obljubljenih in nespolnjenih generičnih činitvah; kajti genus perire non potest. Izmed krivdnih oblik prihaja praktično v poštev pač le nasnovanje; izmed stopenj krivde le naklep (Krasnopolski ne izključuje nemarnosti). Drastični primeri sokrivde na pogodbeni kršitvi so zlasti tisti, ko postopa tretja oseba v sebičnem namenu ter sklene s kršiteljem pogodbe prav enako pogodbo, kakršno krši ta napram prvemu sopogodbeniku. Še iežji primer sokrivde je, če je pogodbi zvesta stranka s svoje strani pogodbeno obveznost že spolnila, in ve sokriva tretja oseba tudi za to spolnitev n. pr. če je prvi kupec kupljeno blago vnaprej plačal, in prevzame in plača isto blago drugi kupec, tako da dobi prodajalec dvojno kupnino. Naj podpro to moje mnenje sledeči razlogi: a) Razni obrtni zakoni (redi n. pr. §-a 86 starega avstrijskega), poznajo izrečno določbo, da postanejo prevzemalci v drugo službo zavezanih pomočnikov za tak prevzem odgovorni ne le kazensko, ampak tudi civilno in da morajo (skupaj s pomočnikom) povrniti prejšnjemu službodajalcu napravljeno škodo. b) Moderne specialne zakonodaje poznajo čim dalje več primerov, ko so postavljene pogodbene kršitve hkratu pod kazensko sankcijo n. pr. kršitve alimentnih obveznosti. V takih primerih kazenski sodnik ne more imeti pomisleka, da uporabi določbe o sokrivdi. Zakaj naj bi jih imel civilni in naj bi oprostil (odškodninske dolžnosti) po kazenskem sodniku obsojenega sokrivca? c) V primerih, ko zakrivita kršitev pogodbe sopogod-benik in njegov nasnovatelj, je često podana nujna potreba, da odgovarjata za škodo oba. V gorinavedenem primeru, ko je menjalcu nastala škoda vsled sodelovanja klijenta in njegovega odvetnika, bi ostal oškodovani menjalec po prvo-instančni razsodbi brez vsake odškodnine, ako bi bil insol-venten obsojeni odvetnik, a po zadnjeinstančni razsodbi, ako bi bil insolventen klijent. Le drugoinstančna razsodba, ki je obsodila v povračilo škode oba dva, ga je obvarovala te nevarnosti. č) Če ne pritegnemo k povračilu škode tretje osebe, ki je napeljala ali sicer sozakrivila pogodbeno kršitev, bi utegnil oškodovani pogodbenik ostati brez vsake odškodnine tudi v vseh tistih (pogostih) primerih, ko se nezvestega pogodbenika ne more držati radi tega. ker je brez vsake krivde, in je kriv samo nasnovatelj. /gled: Gostilničar naroči za domačo veselico določenega dne večji kvantum kruha pri peku. Pek naroči potrebno moko pri mlinarju in ga ob tej priliki obvesti o vsebini pogodbe, ki jo ima z gostilničarjem. Če mlinar krivdoma ne dobavi moke, a pek brez lastne krivde ne dobavi kruha, se moreta gostilničar in pek držati za odišli dobiček samo mlinarja, in mora biti dovoljena neposredna tožba zoper njega, ne le peku. ampak tudi gostilničarju. d) Argumentu, da je odškodninsko pravno razmerje, ki nastane iz delikta, nekaj novega, ono pa, ki nastane iz pogodbene kršitve, le modifikacija prvotnega pogodbenega razmerja, ne morem pritrditi. Obe odškodninski pravni razmerji sta novi, saj nastaneta iz novega fakta poškodbe. B. Drug trdovraten spor se tiče odgovornosti za posledice t. zv. mešanega naključja (casus mixtus), t. j. odgovornosti za škodo, nastalo sicer iz naključja, ki pa je bilo izzvano po krivdi tistega, ki naj odgovarja. Zglede takega mešanega naključja imamo pri vseh vrstah izvenpogodbene škode in pri pogodbenih kršitvah. Zgled pri deliktu: Gost izzove prepir. Napadeni drugi gost reagira, Neposredna posledica ni hu jša, kakor da zamudi napadeni gost vlak, s katerim se je nameraval odpeljati. Odpelje se s prihodnjim, ki ga pa doleti nezgoda, pri kateri se zakasneli potnik ubije. — Zgled pri reparacij s kem dejanskem stanu (ge-stiji): A se vmeša brez potrebe in brez koristi v posle B-ja (nakupi zanj vrednostne papirje). Radi tega vmešavanja postane odgovoren za napravljeno škodo na pr. če je kupil papirje po neugodni ceni. Ali postane odgovoren tudi za kasnejši padec kurza papirjev? — Zgled mešanega naključja pri pogodbeni kršitvi (že znan): Depozitar spravi blago v mokro skladišče, na mestu v suho. Blago propade, a ne radi mokrote, temveč radi ognja, ki izbruhne v mokrem skladišču. 1. Spor o odgovornosti za posledice mešanega naključja je že historičen. Srednjeveško pravo je postavilo teorijo o t. zv. »versari in re illicita« in je naložilo krivcu odgovornost ne samo za neposredne posledice njegovega proti-prav-nega dejanja, ampak tudi za posledice naključja, ki bi ga brez proti-pravnega dejanja ne bilo. Prusko deželno pravo (h 6 §§ 2, 3). code civil (čl. 1151) in staro švicarsko obligacijsko pravo (čl. 116) so zapustili to strogo stališče. § 1311 našega o. d. z. je je na prvi pogled uzakonil, ker pravi: »Golo naključje zadene tistega, v čegar imovini ali osebi se je pripetilo. Če je pa dal kdo povod za naključje s svojo krivdo . .. ali če se je vmešal brez potrebe v tuje posle, potem odgovarja za vso kvaro, ki bi sicer ne bila nastala.« Enako določbo prevzemata načrta čsl. o. d. z. (§ 1207 I. ozir. § 1122 II.). Nemški državljanski zakonik in novi švicarski civilni zakonik nista jasna. V Švici imajo sodišča zoper prestrogo izvajanje določb odškodninskega prava drug ventil: da smejo zmanjšati po lastnem pravičnem preudarku obseg odškodninske dolžnosti. Novo poljsko obligacijsko pravo odklanja v § 1057 alinea 2 načelo »versari in re illicita« izrečno. 2. Literatura koleba. — E h r e n z \v e i g (str. 41) odklanja tolmačenje § 1311 v smislu »versari in re illicita: »Po besedilu zakona bi se dalo misliti, da je krivec odgovoren za vse posledice svojega proti-pravnega dejanja; v tem primeru bi bil sankcioniral zakon srednjeveški nauk o »versari in re illicita«. A to šene da izvesti. Vsako pravno normo omejuje njen namen. Krivec je odgovoren samo za tiste nevarnosti, katerim ne bi bil smel izpostaviti stvari.. .« T b u r tolmači novo švicarsko deliktno pravo v nasprotnem smislu: »Storilec je odgovoren tudi za take posledice svojega dejanja, ki jih ni predvidel, niti predvideti mogel... Če je oprta njegova odgovornost na krivdo, se mora nanašati kr ivda samo na prepovedano dejanje in ni treba, da se nanaša tudi na njegove nadaljne posledice, radi katerih se je škoda povečala ali je šele nastala. .. Prav tako je odgovoren dolžnik, ki krši svojo dolžnost krivdoma, za vse posledice pogodbene kršitve, najsi izhajajo iz nepredvidnega naključja...« Randa uporablja določbo §-a 1311, kakor sem omenil v uvodu, celo za razlikovanje, kateri škodni efekti morajo biti s proti-pravnim dejanjem v juristični, a za katere zadostuje, da so ž njim v naravni vzročni zvezi; pravi, da je treba z ozirom na določbo §-a 1311 juristične vzročne zveze le za neposredno škodo, dočim zadostuje za posredno škodo naravna vzročna zveza. VV o I f f trdi, da ni treba za odgovarjanje za posledice mešanega naključja radi §-a 1311 »niti krivdne, niti vzročne zveze med napravljeno škodo in proti-pravnim dejanjem«. 3. Po mojem mnenju se priporoča pri razpravljanju tega spora v prvi vrsti več jasnosti. a) Pred vsem nam mora biti jasno, naj-li bo privilegium odiosum pri odgovarjanju za posledice iz mešanega na- ključja v tem, da ni treba juristične vzročne zveze med škodo iz naključja in med proti-pravnim dejanjem, ali le v tem, da ni treba neposredne poškodovalčeve krivde, ampak da zadostuje posredna. Za dejanski stan delikta je treba obojega: juristične vzročne zveze in neposredne krivde, t. j. poškodovalčevega vedenja ali nemarnega nevedenja, da more iz njegovega protipravnega dejanja nastati po zakono-davcu perhorescirana škoda. Za poškodbo iz mešanega naključja zanika Wolff potrebo enega, kakor drugega. A Wolff pretirava. Juristična vzročna zveza med škodo iz naključja in med po škodovalčevim proti-pravnim (objektivni dejanski stan), mora hiti podana. Kadar si zakonodavec sam ni mogel predstavljati, |da utegne proti-pravno dejanje izzvati naključje s takimi škodnimi efekti, kakršni so v resnici nastali, takrat te predstave tudi od prebivalstva ne more ter jati. Juristična vzročna zveza ni nič drugega (kakor smo ugotovili na drugem mestu), nego pravilno razumljena proti-pravnost dejanja: a protipravnost dejanja mora biti ob dejanskem stanu §-a 1311 vedno podana. Zato mora biti podana tudi juristična vzročna zveza med proti-pravnim dejanjem in med škodnimi efekti naključja, dasi jo zanikata WolfT in Runda. Taka vzročna zveza manjka v vseli treh, v uvodu tega odstavka navedenih primerih, in zato tam ni nobene odškodninske odgovornosti. — Privilegium odiosum je po mojem mnen ju na s u h j e k t i v n i strani dejanskega stanu §-a 1311 in sicer v tem, da zadostuje, da se je poško-dovalec zavedal svojega proti-pravnega dejanja (deliktu, pogodbene kršitve ali drugačnega), ni pa treba, da bi bil predvidel tudi juristično vzročno zvezo med dejanjem in naključjem ozir. iz naključja nastalimi škodnimi efekti. Z drugimi besedami: Za odgovarjanje za škodo iz mešanega naključja zadostuje posredna krivda in ni ireba neposredne. Tak privilegium odiosum smejo zakonodavci statuirati, saj ne terjajo pri quasideliktih sploh nobene krivde (vedenja ali nemarnega nevedenja), niti ne v pogledu neposrednih posledic protipravnega dejanja. b) Drugo vprašanje: Je-li umestno, da statuira § 1311 opisani privilegium odiosum generaliter za vse primere škode iz mešanega naključja. Po mojem mnenju taka generalizacija pretirava, in bi bilo umestneje, da se statuirajo (nalik ii specialnim primerom quasideliktov) tudi le specialni primeri odgovarjanja za škodo iz krivdno izzvanega naključja; obojni le iz razlogov »konkretne primernosti«. Zanimivo je, da so v našem o. d. z.-u taki specialni primeri uzakonjeni poleg generalne določbe §-a 1311 na pr. na breme moroz-nih pogodbenikov pri kupo-prodajni pogodbi (nevarnost za naključno propast kupljenega ozir. prodanega predmeta prehaja na zamudnika), dal je na breme nezvestih čuvarjev, iz-posodnikov in dr. Morda se mora že današnji § 1311 tolmačiti le kot nekak resume (eh specialno uzakonjenih primerov, ne kot samostojna norma? Na vsak način je potrebna pri uporabljanju §-a 1311 skrajna previdnost in čim restriktivnejša interpretacija. c) Moderni kazenski zakoniki so analogon mešanega naključja odpravili. Za tak analogon smatram nekdanje »okjektivne pogoje povišane kaznivosti«. Zgled: Maii izpostavi otroka na mestu, kjer je prepričana, da ga bodo l judje našli in rešili. Če ga niso, in je otrok umrl, se je po starem avstrijskem kazenskem zakoniku kazen poostrila. Po § 17 novega jugoslovanskega kaz. zak. je to odpravljeno, ker se zahteva za odgovarjanje za posledice ultra intentionem nemarnost storilca in ne zadostuje golo naključje. C. Razširjen nauk trdi, da »pretrgajo« človeška dejanja vselej pravno relevantno vzročno zvezo. Tako apodiktično zatrjevan, je ta nauk napačen; a treba je priznati, da pretrgajo človeška dejanja vzročno zvezo prav često. Pretrgajo jo vselej, kadar zakonodavec s pravno normo ni imel namena, preprečiti tudi tisto škodo, ki si jo je prizadejal poškodovanec izza poškodbe sam, ali mu jo je prizadejala tretja oseba. Če je imel tak namen, vzročna zveza ni pretrgana. Kdaj eno, kdaj drugo, more ustanoviti le sodišče, uva-žujoč po okolnostili in po življenskih potrebah, je-li perho-rescirala pravim norma tudi konkretno, po človeškem dejanju nastalo nadaljno škodo ali ne. Ako okrade tat reveža, in se ta iz obupa usmrti ali duševno oboli, je to tako redka posledica v življenju, da sodišče po vsej verjetnosti tata ne bo klicalo na odgovor za smrt ozir. duševno obolenje okra-denca, ampak le za tatvino. Drugače utegne razsoditi v primeru, ko je bilo obrekovano nedolžno dekle v pogledu spolnega življenja, in ni moglo preboleti tako težke žalitve ter .se je usmrtilo. Ehrenzvveig navaja sledeči zgled po človeškem dejanju nepretrgane vzročne zveze: Kdor da vedoma napačno informacijo o osebi, ki prosi za službo, trdeč, da je vredna zaupanja, (lasi se je izkazala kratko prej za nevredno, postane soodgovoren za škodo iz utaje, ki jo zagreši priporočena oseba v novi službi. Zgledi nepretrgane vzročne zveze iz judikature: Prodaje strupov in razstreliv na roke nezrelih oseb (za škodo, ki nastane iz neizkušene manipulacije z njimi). Č. Ali je vprašanje vzročne zveze vprašanje prava ali činjenic? Wolff (v Klangovem komentarju k §-u 1294 na str. 13) trdi prvo in zanikuje drugo, Dole n e-Maklecov (v »Sistemu« na str. 57) zanikata prvo in trdita drugo s sledečo utemeljitvijo: »Vprašanje vzročnosti (kavzalnosti, v kazenskem pravu) je faktično vprašanje. Z zako-nitimi predpisi ga ni moči rešili. Zakonodavec utegne dati v teni pogledu k večjemu neke migljaje, prim. k §§ 195 do 198 s. k. p.).« Po mojem mnenju gre hkratu za vprašanje prava i n činjenic. Ugotoviti iz zakonito opisanega delikta, katero škodo je nameraval zakonodavec perhorescirati s pravno normo, ki liči v deliktu, je vprašanje prava; ugotoviti. spada-li konkretna škoda med zakonito perhorescirane, vprašanje činjenic. Za ugotovitev vzročne veze je treba obojnega in sicer ne le pri deliktih, ampak tudi pri drugih odškodninskih dejanskih stanili in pri pogodbenih kršitvah. Če ne bi imel prav, in če hi bilo vprašanje vzročne zveze zgolj vprašanje činjenic, bi se ne mogla baviti z vzročno zvezo revizijska instanca, kar stori ponovno, kakor smo videli na vrsti zgledov. — To so skromni rezultati moje tokratne študije o vzročni zvezi. Več rezulialov utegne doseči kooperacija juristov s filozofi ozir. filozofski izobražen jurist. Dotlej moramo potrpeti s pesnikom (Župančičem), ki poje: A vsa (a trdna k a j stva in zvita n a j stva zapletajo le v nova nas zakaj stva. ir Rešu me. Poglavitna spora s tega (civilno- in k azon.sk o-p ra v nega) področja sta: I. Mora-li biti škoda iz delikta, da postane ddikvent zanjo odgovoren, z njegovim proti-pravnim dejanjem v I. zv. juri-stični ali I. zv. naravni vzročni zvezi? 2. Po kakem kriteriju se razlikuje juristiična vzročna zveza od naravne, »vzrok« od »pogoja«? — AiLitor rešuje: Ad 1. Vzročna zveza mora hiti juristična in ne zadostuje naravna. Vendar se oh navajanju predpostavk za delikt (oh njegovem definiranju) poleg treh nespornih predpostavk (škode, krivde in relativno proti-pravnega dejanja), ne sme navajati kot četrta predpostavka juristična, temveč naravna vzročna zveza (med škodo in delikventoviin dejanjem). Vsaka naravna vzročna zveza postane namreč juristična (vsak »pogoj« — »vzrok«) že s tem, da poteka škoda iz relativno proti-pravnega dejanja (Pojem »relativno« se pojasnjuje pod 2). Zato hi hi 1 pleonazem, trditi, da je treba za delikt poleg škode, krivde in relativno proti-pravnega dejanja še jurističme vzročne zveze; ena .in ista predpostavka hi hila izražena dvakrat. Tako se reducira ta znameniti spor, ki deli znanstvenike vsega sveta na dva tabora, po autorjevcm mnenju na gol nesporazum. Ad 2. V pogledu kriterija za razlikovanje j uri,stične vzročne zveze od naravne, »vzroka« škode od njegovih »pogojev«, se pridružuje autor Ehrenzvveiigovenm mnenju. Na to mnenje je za področje civilno-deliktnega prava pristalo že več uglednih pravnikov (nasprotuje mu innsbruški profesor Wolff); autor dokazuje njegovo pravilnost tudi za ostala odškodinLnslko-pravna področja (za cpiasidelikltno’, cjuasikontraktno reotius reparacijsko in za krivdne in škodljive pogodbene kršitve), končno za nasprotje odškodninskih dejanskih stanov: za zaslužno dejanje s posledico koristi (nagrade) za zaslužno oseho. Za efekt škode je izmed številnih pogojev kavzalen (vzročen) le tisti pogoj ozir. pri deliktih le tisto d e I i k ven tov o dejanje (nehanje), ki je kršilo tako pravno normo, ki je nameravala odvrnili škodo haš nastale vrste. V tem smislu govorimo, da mora hiti delikvemtovo dejanje (nehanje) relativno proti-pravno; absolutna proti-pravnost ne zadostuje. Isto velja za vse dna,ge primere odškodninskih dejanskih stanov. Prav tako mora hiti dejanje, ki vodi k nagradi, relativno zaslužno, t. j. tako, kakršno je imel v očeh zakonodavec (druga oseba), ko je razpisala nagrado; naključne rešitve tujega življenja se n. pr. ne nagrajajo. Vendar dela Ehrenziveigov kriterij, ki se obnese v teoriji na vseh primerih, težave pri praktični uporabi. Autor pojasnjuje te težave. Zakonska besedila so v pogledu škodnih efektov, katere namerava zakonodavec s pravno normo odvrniti, skrajno pomanjkljiva (dasi spadajo ti škodni efekti k vsebiiiiii delikt a, ne k t. zv. ratio legis). A pomanjkljivost zakonskih določil je razlagati iz različnosti življenskih razmer, ki ne dopušča, da 'hi zakonodavec perhoresciirane škodni c efekte generaliziral im petrificiral za vse ozemlje in za vse čase, za katere zakon velja. Uzakonitev perhorescirane škode dela često tudi preglavice (prim. krog odškodninskih upravičencev v slučaju usmrtitve po prvotnem in noveliranem 'besedilu § 1327 o. d. z. in po obeh načrtih čsl. drž. zak.). Zato ne preostane za-konodavcu drugega, nego' da prepusti ugotovitev, so-li bili alii niso bili in concreto nastali škodni efekti od pravne norme perhoresci-rani, sodiščem. Sodišča so tej (dasi zakonodavčevi) nalogi v splošnem kos. Neenotnost judikatnre po raznih državah ali celo po raznih krajih iste države, in ob raznih časih, še ni dokaz njene nepravilnosti, ampak pogosto le dokaz različnosti razmer, ki terja, da se smatra nastala škoda enkrat (nekod) za pcrhoresci-rano, drugič (drugod) za neperhorescirano (ob isti uzakonjeni pravni normi). Ehrenzvvcigovi teoriji najbližja po rezultatih je teorija adekvatnosti, ki je v praksi tudi najbolj priljubljena; a Ehrenzweigovi gre prednost, ker je logično utemeljenejša in nas ne pusti nikoli na cedilu, kakor izjemoma teorija adekvatnosti. Od postranskih sporov v pogledu vzročne zveze rešuje autor štiri: Ali je za škodo iz kršene pogodbe odgovoren le sopogod-benik, ali more postati soodgovorna (ali izključno odgovorna ,11. pr. kadar sopogodbenik ni kriv), tretja, izven pogodbenega razmerja stoječa oseba? Zgledi: oseba, ki je napeljala pogodbenika h kršitvi pogodbe; ki je sama odkupila drugam prodano blago, sama vzela v službo drugam zavezanega uslužbenca itd. Analogno vprašanje: ali more postati za odškodnino upravičena tretja, izven pogodbenega razmerja stoječa oseba, ako je bila kršena pogodba, in ji je nastala škoda iz te kršitve 11. pr. gostilničar, ki je naročil kruh pri peku, a ga ni dobil, ker pek ni dobil moke od mlinarja (gostilničar upravičen napram mlinarju?). Večina juristov se izreka za omejitev aktivne in pasivne legitimacije na oba pogodbenika; Wolff živahno nasprotuje. Praksi so od načelno odobrava ne omejitve legitimacije vsekakor potrebne neke izjeme. Moderni zakonodavci so začeli pod stigmom »zavednega nenravnega ponašanja« uzakonjevati poseben delikt, zapreden (med drugim) kršilcem tujih pogodbenih razmerij; a ta delikt je slab izhod iz nerešenega problema. — Autor poskuša rešitev s pomočjo instituta sokrivde. Zakaj naj bi bil ta institut uporaben le ob zagrešitv.i deliktov, ne tudi ob pogodbenih kršitvah? V vseh gorinavedenih primerih so po autorjevem mnenju tretje osebe škodo iz pogodbe sozakrivile in odgovarjajo zanjo po normah sokrivde, ne da bi bilo treba klicati na pomoč poseben delikt. Seveda morajo ostati predpostavke za odgovornost sokrivca stroge: Sokrivec mora vedeti, ne le, da obstoja tuje pogodbeno razmerje in da bo kršeno po njegovem doloznetn (cesto sobi on cim) dejanju, ampak tudi, da bo iz kršitve nastala šikoda, ker je bila 11. pr. obljubljena species-činitev, (ne generična, za katero velja: genus perire non potest). Kadar pogodbenik sam ni kriv (pek), postane tretja oseba (mlinar) izključno odgovorna (gostilničarju). A tudi pek se drži mlinarja za lastno škodo. Sporna je dalje odgovornost za škodo iz »mešanega naključja« (casus mixtus), če ne de lege lata, vsaj de dege ferciida: Ali obstoja privilegium odiosium tega odgovarjanja zgolj v tem, da mi potrdbna neposredna kriivda, ampak zadostuje posredna (da je odškodninski zavezanec vedel za proti-pravnost svojega dejanja, dasi ni predvideval naključja in iz njega nastale škode), ali oprašča tudi od potrebe juristične vzročne zveze med protipravnim dejanjem odškodninskega zavezanca, .naključjem in škodo (t. zv. versari in re illicita)? A utor ,se izreka za milejšo, prvo, ne za strožjo, drugo rešitev. Sklicuje so zlasti na to, da je potrebna jmristična vzročna zveza celo za quasidelikte, ki ne zahtevajo na strani odškodninskega zavezanca sploh nobene krivde; dalje na modeme kaz. zakonike, ki odpravljajo »objektivne pogoje povišane kaznivosti«. — Drugo vprašanje: V ka-kem obsegu se naj uzakonijo primeri odgovarjanja za škodo iz »mešanega naključja«? Autor se izreka zoper generalno normo n. pr. našega § 1311 o. d. z. in priporoča uzakonitev zgolj posebnih primerov tega poostrenega odgovarjanja »iz posebnih razlogov primernosti«, kakor pri qiu,asideliktih. Tretji od autor j a razpravljanj postranski spor se tiče trditve, da pretrgajo človeška dejanja vselej pravno relevantno vzročno zvezo (kar autor v soglasju z mnogimi drugimi zanika); četrti spor vprašanja, ali je vzročna zveza vprašanje prava ali činjenic (po autorju obojno). Pravna narava prisilne objave sodbe. § 1. Uvod. Pravna narava prisilne objave sodbe (die offentliche Urteilsbekanntmachung, la publicite du jugement, pubbli-cazione della sentenza penale) v teoriji kazenskega prava je relativno najmanj pojasnjena. Vzrok je naj hrže v tem, da zavzema ta institut v sedanjem kazenskem pravu razmeroma skromno mesto ter se nahaja tako rekoč na njegovi periferiji. Nekateri kazenski zakoniki — med njimi tudi jugoslovanski k. z. z dne 27. januarja 1929 — prisilne objave sodbe v občnem delu ne omenjajo, dasi je predvidena v posebnem delu k. z. in v stranskih zakonih. Tisti kazenski zakoniki in osnutki, ki vsebujejo določbe o prisilni objavi sodbe v občnem delu k. z., kvalificirajo jo na najrazličnejše načine. Nekateri zakoniki in načrti uvrščajo jo med stranske kazni (n. pr. poljski k. z. z dne 11. julija 1932), drugi med očuvalne odredbe (n. pr. čehoslovaški n. k. z. iz 1. 1926), še drugi med stranske posledice kaznivih dejanj (n. pr. švicarski n. k. z. iz 1. 1931). So tudi kazenski zakoniki in načrii, ki ločijo kaznovalno (poenalno) in zasebno-zadostitveno funkcijo prisilne objave sodbe ter vsebujejo temu ustrezne določbe (n. pr. italijanski k. z. z dne 19. oktobra 1930). Tudi ocena te ustanove s kriminalno-političnega stališča povzroča v teoriji kazenskega prava precejšnja nesoglasja. V našem kazenskopravnem slovstvu vprašanje o pravni naravi tega instituta še ni bilo predmet podrobne analize. Z ozirom na vse to mislimo da ne bo odveč, če podamo v tem članku pravno-primerjalni pregled te nekoliko ob strani stoječe in zanemarjene ustanove ter poskusimo pojasniti njeno pravno naravo v našem kazenskem pravu. Uvodoma hočemo opozoriti na metodološko stran vprašanja. Točna in dosledna razčlenitev sankcij v kazenskem pravu (glavne in stranske kazni, očuvalnu sredstva, vzgojna in poboljševalna sredstva zoper maloletnike in pod.) je pridobitev novejše dobe. In celo sedaj ni v teoriji kazenskega prava popolne enotnosti v pogledu opredelitve pravne narave poedinih sankcij. Pri sestavljanju kazenskega zakonika zakonodajee pač mora zavzeti v tem oziru svoje stališče, vpoštevaje vsakokratno stanje kazensko-pravne znanosti. Včasih mora naravnost presekati gordijski vozel teoretskih sporov s tem, da se odloči za to ali ono pravno konstrukcijo. S tem pa za teorijo kazenskega pičiva še ni izrečena zadnja beseda! Za teorijo pač ne more veljati načelo: Sic volo, sic iubeo, sit pro ratione voluntas! Znanstveno-sisteinatična analiza v svrho pravilnega in adekvatnega oblikovanja pojmov v kazenskem pravu se nadaljuje tudi po tem, ko postane prejšnji načrt pozitiven zakon. Konstruktivni in sistematični nedostatki veljavnega prava so lahko predmet kri-like in eventualnih izpreminjevalnih predlogov de lege ferenda. Kjer pa zakonodajee zastran tega ali drugega instituta ni zavzel povsem določenega stališča, si teorija mora nadeti nalogo, da razbistri njegovo pravno naravo. Z drugimi besedami mora najti zanj primerno mesto v sistemu kazenskega prava. V svojih doslejšnjih razpravah o pravni naravi očuval-nih odredi) in odredb zoper otroke in mlajše maloletnike1 smo se že dotaknili tega metodološkega vprašanja. Analiza pravne narave prisilne objave sodbe bo še bolj nazorno pokazala pomen, ki ga ima teorija za oblikovanje in pravilno konstrukcijo pravnih institutov. S 2. Pravno-prime r j a I n i p r e g I e d. Z ozirom na zgodovinski nastanek je prisilna objava sodbe kol kazensko sredstvo genetično zvezana z javnimi zasramovalnimi kaznimi (sramotni oder, Pranger, Schand- 1 A. M a k 1 c c o v : a) Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. Sl. Pr. 1932, št. 1—12. h) Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše maloletnike v kazenskem pravu kraljevine Jugoslavije. Zb. zimnstv. razprav. IX. piahl, le pilori).2 Kot povračilo idealne (negmotne) škode pa stoji v zvezi s takimi instituti kot preklic žalitve (Wider-ruf), prošnja za oproščenje (Abbitle) in častna izjava (Ehren-erklarnng). V novejši strokovni literaturi označujejo prisilno objavo sodbe kot neko omileno obliko »sramotnega odra« zlasti Kreudenstein,'* Kitzinger,4 Eberliard Schmidt,5 Langer" in Paterna7. ,> l a vzporeditev velja le za one primere sedanje prisilne objave obsodilne sodbe potom njenega razglasa v novinah ali hči drug način (11. pr. nabitje na deski, afiširanje in pod.), ki pomenijo javno žigosanje obsojenca, odnosno svarilo družbe pred storilci kaznivih dejanj izvestne vrste. Zako-nodajec hoče s tein doseči v bistvu isti splošno-preventivni učinek, kakor nekoč z javnimi zasramovalnimi kaznimi. Sramotni oder se je ohranil od srednjega veka vse do sredi 19. stoletja: »Einer der letzten Falle aus Appenzel: 1850 wurde ein Miid-chen mit einem Zaum im Munde und einer Jlute in der Hand an den 1’ranger gestellt.« Hans F c h r : Kunst und Redit. 1. Bd. Str. 108. Karakteristično jo, da se je v Nemčiji v zvezi z nacionalno-socia-listično reformo kazenskega prava sprožilo vprašanje o zopetni uvedbi sramotnega odra kot kazenskega sredstva. Zagovorniki te srednjeveške ustanove se zavzemajo za to, da je treba »dem Verlangen des Volkes Rechnung zu tragen, die staatliche Reaktion auf das Verbrechen in der Oeffentlichkeit initzuerleben«. Vendar jc naeionalno-socialistična komisija za reformo kazenskega prava ta čuden predlog zavrgla. Gl. k temu: Das kommende deutsche Strafrecht. Bericht iiber die Arbeit der amtliclien Strafrechtskommission. 1934. Str. 102, 103, ter Nazionalsoziali-stisclies Strafrecht. Denkschrift des Preussischen Justizministers. 1933. Str. 143. 3 F r c u d e 11 s t e i n : Ehrenkrankungen. Str. 140, 141. V zvezi s prisilno objavo sodbe govori ta pisatelj »von dem Aufbauen eines inoralisehen Prangers durch das Gericlit«. 4 »... Schliesslich ist die Urteilsveroffentlichung als Nebenstrafe ... gar nichts Anderes als verfeinerte Prangerstellung.« Dr. F. K i -t z i n g e r : Juristische Aphorismen. Berlin. 1923. Str. 51. 5 E b. Schmidt: Die Gestaltung der Ehrenstrafen im kiinfti-geu Strafrecht. Zeitschrift liir die gesamte Str.-RW. 45. Jg. 1925. Str. 21. 6 Juli us Langer: Die Veroffentlichung strafgerichtlicher Urteile und deren Vollzug. Allg. osterreichische Gerichtszeitung. 69 Jg. No 25 und 26. Str. 201. ? Erich Paterna: Cl. »Pranger« v Handworterbuch der Kri-minologie. Berlin. 1934. Str. 387. Povsem drugačno funkcijo ima prisilna objava sodbe pri obsodbah radi razžaljenja časti in podobnih dejanj.8 Tu gre v prvi vrsti za reparacijo idealne škode, prizadete oškodovancu. Pravkar navedeni kratki pravno-zgodovinski podatki pričajo vsekakor, da institut prisilne objave sodbe od vsega početka ni imel enotnega značaja. Njegov razvoj se je gibal po dveh povsem samostojnih razvojnih smernicah. Na eni strani je prisilna objava sodbe pomenila neko ublaženo obliko javne sramotilne kazni, ki je nadomestila prejšnje bolj primitivne in za novo dobo preveč drastične oblike te kazni kakor sramotni oder in pod. Na drugi strani pa se je prisilna objava sodbe pojavila kot svojevrstna oblika reparacije idealne škode pri razžaljen ju časti in pod. in sicer kot nadomestilo za preklic žalitve, odnosno koi nadomestilo prošnje za oproščenje in častne izjave, v koliko se le-le niso mogli dejansko izvršili n. pr. vsled odsotnosti ali pobega obsojenca. Primerjalni pregled določb o prisilni objavi sodbe v pozitivni zakonodaji novejše dobe kaže precej pestro sliko. Francija. Francoski Code penal iz I. 1810 predvideva objavo obsodilne sodbe polom razglasa čili afiširanja pri vseli obsodbah radi zločinstev (crimes) na smrtno kužen, 8 Objava sodbe v teli primerili je s pravno-zgodovinskega vidika v neposredni genetični zvezi s takimi instituti kot preklic žalitve (VVi-derruf) prošnja za oproščenje (Abbite) in častna izjava (Ehrenerklii-rung). Na to zgodovinsko vez opozarjajo zlasti R. v. Ilippel, Giintlier in llelfritz: »Geschichtlich erscheint die Urteilsbekanntmachung als Auslaufer der friiher verbreiteten Einriclitungen: Widerruf, Abbitte. Ehrenerkliirung«. It. v. Hippel: Lehrbuch des Strafrechts. Berlin. 1()32. Str. 433. Tudi Giintlier ugotavlja, da je objava sodbe v navedenih primerili nastala »als Ersatzmittel fiir Ehrenerkliirung, Widerruf and Abbitte«. Giintlier: Die Idee der Wiedervergeltung in der Ge-scliichte imel Pliilosopliie des Strafrechts (Abt. III, erste Ilulftc). Erlnn-gcn. 1895, str. 533. S svoje strani konstatira tudi llelfritz, da »die Ver-iiffentlichung des Urteils erfolgte nur als Aushilfsmittel, vvenn der zimi Widerruf Verurteilte abwesend war, und man seiner niclit habhaft vverden komite«. Ta funkcija prisilne objave sodbe je bila znana že v 17. stoleju, kar je razvidno med drugim iz izvajanj Cnrpzovva (Prac-tica nova imperialis Saxonica rerum criininalium. Pars II, Qu. ‘M, No 27—31). Dr. llelfritz: Ehrenerklaruiig, Abbitte und Widerruf. »Verhandliingen des 2H. deutschen Juristentages.« II. Bd. Berlin. 1906. Str. 247. dosmrtno ali časno ječo (travaux forces), deportacijo in na druge onečaščujoče kazni na prostosti, kakor tudi pri državljanski degradaciji in pri izgonu (le bannissement) kot glavni kazni. Objava sodbe potom afiširanja (la publicite par voie d’affichage) se izvršuje v najširšem obsegu.” Francoski kriminalisti označujejo to obliko prisilne objave sodbe kot onečaščujočo in sramotilno stransko kazen.1" Nekateri izmed njih vidijo v njej očiti arhaizem in predlagajo nadomestitev tega načina z objavo sodbe v 110vinali, s čemer se doseže v bistvu isti smoter.11 Kljub temu je tudi novejši francoski načrt k. z. obdržal omenjeni način prisilne objave sodbe. Kritika mu zaradi tega očita nepotrebni konservatizem.12 Poleg omenjene oblike objave sodbe za zločinstva pozna veljavno francosko kazensko pravo še objavo sodbe kot stransko kazen za nekatere v zakonu izrečno označene prestopke (l’affiehage des condamnation a titre de la peine pour de simples delits correctionels), n. pr. po zakonu z dne 5. avgusta 1905 o odgovornosti za falsifikacijo pijač, živil in pod. (čl. 7), po zakonu o nedopustni spekulaciji z dne 23. oktobra 1919 (čl. 2) in dr. Izven primerov, določenih v u »lis (sc. los arrets) seront affiches dans la ville ccntrale du departement, ilans ccllo ou 1’arrct aura čte rendu, dans la communc du licu ou le delit aura čte commis, dans ccllo ou sc fera l'cx6cution et dans celic du domicile du condamne.« (Čl. 36, odst. 2 francoskega kz.) 10 Tako uvrščata Vidal-Magnol to obliko objave sodbe med »peines humiliantes, atteignant le condamne dans sa consideration«. Georges Vidal-Joseph Magnol: Cours de droit criminel ct de Science penitontiaire. 5-me edition. Pariš. 1 ‘> 1 (>. Str. 714. — It. Garraud označuje tako objavo sodbe kot kazen »d ordre moral«, »frappant le condamne dans son lionneur et sa reputation«. 15. Garraud. Precis de Droit criminel. Pariš. 1926. Str. 395. Primerj. tudi Paul Cuchc: Precis de Droit criminel. Pariš. 1925. Str. 194. 11 »Au commcnccment de siecle, 1'affichage de la condamnation, ou sa lecture en publique ctaient les sen Is moyens usites pour assurer la publicite de la condamnation. Mais le developpement de la presse periodique permet aujourd’hui d’attcindre le meme but avec plus d'efficacite par une insertion dans les journaux.« E. Garfon : Gode Penal annote. Tome premier. Pariš. 1901-1906. Str. 92. 12 Primerj. Pierrc Garraud: Rapport sur rAvanl-Projet de Code Penal. (Partie generale). Lyon-Paris. 1933. Str. 44. zakonu, se objava sodbe smatra za nedopustno, ker pomeni poostritev kazni.13 Na drugi strani je na podstavi čl. 1382 francoskega Code Civil mogoča objava sodbe kot povračilo idealne škode, povzročene s kaznivim dejanjem (»affichage a titre des repu-rations civiles«) na zahtevo oškodovanca (»sur la demande de la partie lesee par une infraction«).14 Italija. Francoskemu sistemu je slična dualistična konstrukcija objave sodbe (pubblicazione della sentenza penale di condanna) po novem italijanskem k. z. z dne 19. oktobra 1930. Tudi tu ima objava sodbe na eni strani značaj stranske kazni.13 na drugi pa značaj povračila negmotne (idealne) škode. Objava kazenske obsodbe je predvidena pred vsem kot fakultativna stranska kazen za kazniva dejanja vobče neodvisno od njih kvalifikacije. Pri obsodbi na smrtno kazen in na dosmrtno kazen na prostosti (ergastolo) je objava sodbe obligatorno predpisana in sicer hkrati 1. v obliki razglasa na deski (mediante affis-sione) v občinah kraja, kjer je bila sodba izrečena, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno in kjer je obsojenec imel zadnje bivališče (čl. 36, odst. 1 italijanskega k. z.) in 2. v obliki objave v enem ali več časopisih (in una o piu giornali designati dal giudice) (čl. 36, odst. 2 cit. k. z.). Razen tega je objava sodbe kot obligatorna stranska kazen predvidena tudi v primerih, ki so izrečno navedeni v zakonu (čl. 36, odst. 4 cit. k. z.). V vseh doslej omenjenih primerih gre za prisilno 13 V tem smislu francoska judikatura. Gl. Carpantier: Code d’instruction criminelle et Code penal. 1926. Str. 293. 14 Komentator Gar^on pravi k temu: »Les juges, en effet, ont toujours le droit de choisir le mode de V indemnite, qu’il convient d’ accordcr d la vict,ime d’ un delit, et la publicite de la condamnation constituera souvent la meilleur des reparations civiles.« 15 Čl. 19, odst. 3. italj. kz.: Pena accessoria comune ai delitti e allc contravvenzioni e la pubblicazione della sentenza penale di condanna. — Po italj (Fcrrijevem) nkz. iz I. 1921 je spadala objava sodbe med tzv. »sanzioni complementari« (čl. 43, št. 1). Objava sodbe kot sankcija te vrste je bila predvidena tako v javnem interesu (čl. 64, odst 1), kakor tudi »corne riparazione, a richiesta della parte lesa« (cl. 64, odst. 2). objavo sodbe kot ustanovo javnega prava, ki ima značaj kazenskega sredstva.18 Vrhu tega pozna italijanski k. z. objavo sodbe kol t. zv. civilno sankcijo (una sanzione civile), ki pomeni povračilo za povzročeno idealno škodo. Čl. 186 italijanskega k. z., ki govori o tej obliki objave sodbe, ima marginalno rubriko: Riparazione del danno mediante pubblicazione della sen-tenza di condanna.17 Glasom cit. člena vsaka obsodba radi kaznivega dejanja zavezuje krivca, da objavi obsodilno sodbo na svoje stroške, kolikor služi taka objava kot sredstvo za povračilo negmotne škode, povzročene s kaznivim dejanjem (»la publicazione costituisca un rnezzo per riparare il danno non patrimoniale cagionato dal reato«). Iz dejstva, da ima objava sodbe značaj civilne sankcije, sledi, da se ona ne določa uradoma, temveč le na zahtevo oškodovane osebe.18 P r u s i j a. Po zgledu na francoski Gode penal iz 1. 1810 je zti časa nemškega partikularizma tudi pruski k. z. z dne 14. aprila 1851. uvedel obligatorno objavo sodbe kot posledico obsodbe na smrtno kazen in na najtežje kazni na prostosti, toda ne v obliki razglasa na deski (afiširanja), temveč v obliki objave sodbe v novinah (§ 30 prusjcega k. z.). Redaktorji pruskega k. z. so bili sicer mnenja, da izgublja prisilna objava sodbe postopoma svoj prejšnji pomen vsled uvedbe v kazenskem postopku načela javnosti. Pruska zakonodajna komisija iz 1. 1843 je z ozirom na interese obsojenčeve nedolžne rodbine nameravala omejiti uporabo tega sredstva le na primere obsodbe mi smrtno kazen, ki se ir> »Neli' art. 36 la pubblicazione della sentcnza penale di condanna e considerata comme pena a c c e s s o r i a per scopi esclusiva-mente d i d i r i 11 o p u b b 1 i c o ... C a r 1 o S a 11 e 11 i - E n r i c o Romano-Di F a 1 c o : Commento teorico-pratico del Nuovo Codice Penale. Vol. I. Parte seconda. Roma 1930. Str. 212. 17 Primerj. tudi Relazione del Ministro Guardasigilli (Rocco). Str. 36. 18 »Dal fatto clic la pubblicazione della sentenza a norma deli’ art. 186 e una sanzione civile deriva clie essa presuppone la doma n d a deli’ interessato, e quindi non p u o e s s e r e d i s -posta di uffizi o.« E n r i c o Romano-Di F a 1 c o , op. cit. Vol. I. Parte seconda. Str. 798. je takral izvrševala še javno.1" Pruski zakonodajec pa tega reformnega predloga ni sprejel. Postavil se je namreč na stališče konservativne francoske zakonodaje, naglašajoč, da je treba informirati javnost o vseli obsodbah za najtežja kazniva dejanja.20 Od objave sodbe v zgoraj omenjenih primerih, ki je pomenila poostritev glavne kazni in svarilo javnosti pred najhujšimi zločinci, je pruski k. z. izreč no ločil objavo sodbe na zahtevo prizadete osebe v primerih lažne ovadbe in javnih žalitev (§§ 134 in 163 cit. k. z.).21 Omenimo ob tej priliki, da je partikularni kazenski zakonik za Saško v redakciji iz 1. 1838. 1855 in 1868 objavo sodbe pri žalitvah označeval v marginalni rubriki kot »Pri-vatgenugtuung des Beleidigten«. Prav tako čl. 353 k. z. za švicarski kanton Ticino izrečno naglaša, da je smoter objave sodbe v teh primerih »maggior reintegrazione della parte offesa«.22 N e m č i j a. (Z a k o n o d a j a. J u d i k a t u r a. S 1 o v -s t v o.) K. z. za Nemčijo z dne 15. maja 1871 francosko-pru-skega sistema obligatorne objave sodbe pri vseh obsodbah za najtežja zločinstva ni sprejel. Uporabo prisilne objave sodbe v novinah pa je omejil samo na primere obsodbe radi lažne ovadbe (die falsche Anschuldigung) (§ 165) in radi žalitve, storjene javno ali po tisku (offentlich oder durcli Verbreilung von Schrilten, Darstellungen oder Abbildungen 10 »Die miselni ki igo Familic (los Tiiters werde dadurcli mit-beschiinpft. Die Bckanntmachung sci also mir boi der, ohnedies iiffent-licli vollstrcckten Todesstrafe zu rechtfertigen«. Goltdanimcr: Die Materialicn z um Strafgesetzbuche fiir die Preussisclien Staaten. I eil I. Berlin. 1851. Str. 108. 20 »Es ist niitig, von der Existenz soleher Verurtheilung dem Publikum weitere Kenntnis zn gobcu. Das ist auch Motiv fiir die gleiehe Vorschrift des Art. 36 des Code penal.« G o 11 d a m m e r, op. cit., str. 224. 21 »Verschieden von der hier (§ 30) gednehten offentlichen Be-kanntinaehung ist iibrigens boi der falscheu Anschuldigung und boi iiffentlichen Beleidigungen nach §§ 134 und 163 durch den Betheiligten gestattete, wonn auch in ilircu Modalitaten durch den Richter anzuord-mende Bekanntmachung der Strafurtheile.« — G o 1 td a m mer, op. cit., str. 108. 22 Primerj. Giinther, op. cit., str. 544, opomba 863. begangene Beleidigung) (§ 200). V obeli primerili se oškodovanec pooblašča, da objavi obsodbo na stroške obsojenca. Novela z dne 23. decembra 1919 (RGB1. 1919. Sir. 2145) je uvedla fakultativno objavo tudi pri obsodbi na zaporno kazen radi kršitve prepovedi igranja na slepo srečo (§ 285a v zvezi s §5? 284, 284a in 285 nemškega k. z.). Poleg tega je prisilna objava sodbe predvidena v številnih stranskih zakonih. Omeniti je zlasti zakon z dne 18. decembra 1920 (t. zv. Strafsclnirfungsgesetz) (RGB1. str. 2107). Ta zakon je uvedel način objave sodbe, ki je podoben francoski »afficlmge« (»eine Bekanntmachung durch offentlichen Anschlag«) (§ 3, odst. 4 cit. zak.). Vprašanje o pravni naravi prisilne objave sodbe povzroča v nemški jndikaturi in v strokovnem slovstvu bi-slvena nesoglasja.2'1 Nemško državno sodišče (Reichsgericht) uveljavlja nazor, da ima prisilna objava sodbe značaj kazenskega sredstvii kol del kazni (»ein Teil der Strafe«) tudi v primerih §§ 165 (lažna ovadba) in 200 (javne žalitve, ža-lilve. storjene po tisku). Y podkrepitev svojega mnenja se nemško državno sodišče sklicuje na to. 1. da pomeni tudi iu objava sodbe poostritev glavne kazni in 2. da trpi stroške objave obsojenec. Mnenje, da ima objava sodbe v zgoraj omenjenih primerih značaj povračila za povzročeno idealno škodo (»die Natur einer dem Verletzten behufs Ersatz des ideellen Schadens zu gewahrenden Genugtuung«) nemško državno sodišče zavrača, ker ne vidi načelne razlike med kaznijo in povračilom škode.24 V neki poznejši odločbi oblikuje isio sodišče še bolj umetno konstrukcijo pravne narave prisilne objave sodbe v primerih §§ 165 in 200 nemškega k. z. Trdi namreč, da 23 2e pred 40. loti jc Franz v. Liszt naglašal, da je vprašanje o prisilni objavi sodbe urejeno v nemški kazenski zakonodaji >o/me klaren Grundgedanken«. K. v. Liszt: Die Fordcrungon der Kriminal-politik und der VE eines scliweizerischcn Str. G. B. Strafrechtliehe Aufsiitze und Vortriige. 11. Bd. Str. 120. -4 »Allein ein prinzipieller Gegensatz zvviselien Strafe und Genugtuung bestelit niclit; im Verhaltnis zu einander sehliesst keiner dieser Begriffe den anderen aus.« Entscheidungen des Reichsgerichts in Strafsaelien. VT. Bd., 1882, št. 67. Str. 183. je objava sodbe kazen, ki psi se ne izreka v javnem interesu, lenivec zgolj radi zadoščenja oškodovanca.25 Na judikaturo nemškega državnega sodišča glede omenjenega vprašanja je vplivala konstrukcija, ki jo je branil svoj čas Hčilschner: zasebno-zadostitvena funkcija objave sodbe pri obsodbi radi žalitev in pod., po njegovem mnenju ne nasprotuje značaju te ustanove kot stranske kazni.2'1 Zoper pravni nazor nemškega državnega sodišča, da ima prisilna objava sodbe značaj kazenskega sredstva tudi v primerili lažne ovadbe in javnih žalitev, povsem upravičeno nastopa cela vrsta odličnih nemških kriminalistov: R. Frank, Meyer-Allfeld, Graf zu Dolina, Liszt-Schmidt, Binding, M. E. Mayer, Olshausen, Exner in dr.27 Vsi ome- 25 »Das Gesetz will diese Strafe nnr, wcnn der Verlctzte, Belei-digte, fdlschlich Beschuldigte sie will... Der Gesetzgeber gibt dadurch erkennen, dass er das offentliche Interessc bet der offentlichen Bekanntmachung nicht fiir beteiligt ansieht (sic!) Dadurch gewinnt die Strafo der offentlichen Bekanntmachung die Natur einer Strafe lediglich zur Genugtuung des Verletzten.i Entscheidungen des RG in Strafsachen. XVr. Bd., št. 10, str. 75. 26 »Als eine Nebenstrafe erscheint die Bekanntmachung des Ur-teils. ...Dass diese Bekanntmachung allerdings zugleich den Zwock liat, dem Beleidigten eine Genugtuung zu gevvahren, steht ihrer Be-deutung als Nebenstrafe nicht entgegen.« Halschner: Gemeines deutsches Strafrecht. IT. Str. 213. Stališču nemškega državnega sodišča se pridružujeta v novejši dobi R. von Hippel : Lehrbuch des Straf-rechts. Berlin. 1032. Str. 432 in G ii n t h e r, op. cit., str. 536—546. 27 »Es handelt sicli um eine ideelle Entschadigung, die auf einer Stufe mit der Bussc steht und daher nicht als Nebenstrafe aufzufassen.« Dr. Reinhard Frank: Das StrGB f ii r das Deutsche Reich. 15. Aufl. Str. 417. — Prav tako, po mnenju Allfelda, služi prisilna objava sodbe v primerih §§ 200 in 165 nemškega kz. »ausschlieslich der Genugtuung des Verletzten.« M e y e r - A 11 f c 1 d : Lehrbuch des Deutschen Strafrechts. 1022. Str. 273 in 274. — Tudi Graf zu Dolina opozarja na »satisfaktorische Funktion der Befugnis zur Urteilspublikation... wo sie als cine dem Verletzten gewahrte Befugnis auftritt und als solche bcschrankt auf D(;likte, die eineu direkten Eingriff in die Individual-sphiire darstellen.« Graf zu Dolina: Die Privatgenugtuung. Ver-gleichende Darstellung des deutschen und auslandischen Strafrechts. A. T. I. Bd. Str. 262. — Učbenik Liszta-Schmidta istotako zanika poe-nalni značaj prisilne objave sodbe, »sovveit es sicli nicht darum handelt, den Beleidiger zu verletzen, sondern darum, die verlctzte Ehre des Beleidigten durch »gerichtliche Ehrenerkliirung« wicderherzustellen«. Liszt-Schmidt: Lehrbuch des deutschen Strafrechts. I. Bd. 26. njeni pisatelji naglašajo, tla gre tu za povračilo idealne škode, za zaselmo-pravno posledico kaznivega dejanja. Povsem drugačen pomen ima prisilna objava sodbe v § 285a nemškega k. z. (igre na slepo srečo) in v nekaterih stranskih zakonih, zlasti v onih, ki se nanašajo na zatiranje zlorab v trgovini in prometu (n. pr. Gesetz iiber Verscluir-Iung der Strafen gegen Schleichhandel, Preistreiberei und verbotene Ausfuhr lebenswichtiger Gegenstande z dne 18. decembra 1920. RGB1. S. 2107). Država hoče z objavo sodbe (§ 3, odst. 4 cit. zak.) pojačiti represivni učinek glavne kazni; objava pomeni in svarilo javnosti pred nepoštenimi in brezvestnimi špekulanti. Objava sodbe pridobi s tem izraziti značaj kazenskega sredstva.28 Aufl. Str. 368; primcrj. tudi str. 404. — Binding pripisuje poseben pomen funkciji objave sodbe kot »Ruf-Reparation«. K. Binding. Lelirbuch des gemeinen deutschen Strafrechts. Besonderer Tcil. 2. Aufl. 1902. Str. 163. Na drugem mestu pravi isti pisatelj: »...Mag (die Publikation des Urteils) auch dem Bcleidiger selbst recht empfindlich sein, so ist das eine u n w e s e n 11 i c h c N e b e n w i r k u n g.« Binding: Hand-buch. I. Str. 305. — Gl. nadalje: M. E. Maycr: Der allgemeine Tcil des deutschen Strafrechts. Str. 415 in O 1 s h a u s e n : Kommentar (No 1 zu § 165, No 4 zu § 200). — Exner govori v tej zvezi o »Widerherstol-lung der Ehre des Beleidigten durch Urteilsbekanntmachung.« F. E x -n er: Fiir den Verletztcn! Schvveiz. Z. f. Strafrecht. 43 Jg. Str. 22. 28 V tem smislu zlasti Graf z u D o h n a, op. cit. str. 261 in Ebcrhard Schmidt: Die Gestaltung der Ehrenstrafen. Str. 21. Isti nazor uveljavljajo tudi motivi nemškega nks. iz 1. 1927: »In ande-rcn Fiillen dient sie (sc. die Urteilsbekanntmachung) vielfach dem Z w e c k e i n e r W a r n u n g der A 11 g c m e i n h c i t v o r dem T ti t e r. In der Kricgs- und Uebergangsvvirtschaft ist ihr dariiber hinaus der Zweck bcigelegt worden, den Ta ter offentlich zu brandmarken und d a m i t z u g 1 e i c h a n d e r e v o n g 1 e i c liti r t i g e n S t r a f t a t e n z u e r s c h r e c k e n ; damit erlangt die Massrcgel die B e d e u t u n g e i n e r Scharfung der S t r a f e.« Str. 40. V tem pogledu je zelo pomembna tudi novejša odločba nemškega državnega sodišča, ki priznava hkrati vsaj indirektno različnost funkcij, ki jih utegne izvrševati prisilna objava sodbe: »Die im Schrif-tum zu §§ 165, 200 mehrfach vertretene Auffassung, dass ihr die Be-deutung einer Privatgenugtuung zukomme, ist bci einer Verurteilung \vcgen Schleichhandels oder ahnlicher Verstbsse gegen Kriegsverord-nungen unannehmbar; bei soleher Verurteilung ist sie zvveifellos cin wirtschaftliches Uebel, das dem Thtcr als Strafe fiir sein die Allgemeinlieit benachteiligendes Ver- Š vi en. Izmed novejših načrtov kazenskih zakonikov posveča posebno pažnjo institutu prisilne objave sodbe švicarski n. k. z. Po tem načrtu prisilna objava sodbe spada med stranske posledice o d s o d b e. Švic. n. k. z. iz l. 1931 dopušča prisilno objavo sodbe načeloma pri vseh kaznivih dejanjih in sicer bodisi v javnem interesu, bodisi v interesu oškodovanca, odnosno upravičenca. V tem primeru se objava sodbe izreče le na predlog- oškodovane osebe (čl. 58. švicarskega n. k. z. v redakciji iz I. 1931). Iz tega sledi, da ludi švicarski osnutek loči kazensko in zasebno zadoslitveno funkcijo objave sodbe."0 Č e h o s I o v a š k a in Španska. V doktrini kazenskega prava, deloma pa tudi v zakonodaji (Čehoslovaška. španska) je zastopano tudi mnenje, da je prisilna objava sodbe preventivno, odnosno očuvalno sredstvo. Za to konstrukcijo se zavzema Goldschmidt (die Urteilsbekanntma-schung als Prevcntionsmassregel);1" V italijanskem slovstvu (za časa veljave prejšnjega italijanskega k. z. iz I. 1889) je Mancini karakteriziral objavo sodbe kot policijski ukrep (un provvediinento di polizia). Zelo umetno in zato nevzdrž-Ijivo konstrukcijo oblikuje Stooss, ki označuje objavo sodbe v primerih, kjer služi le-ta kot sredstvo zadoščenja oškodovanca, kot očuvalno sredstvo v korist oškodovanca (»eine siehernde Massnahme zugunsten des Verletzten«)." Na drugi strani ima, po mnenju ruskega kriminalista Žiži-lenka, objava sodbe značaj očuvalnega sredstva le tedaj. h a 1 t e n i in a I l g c m e i n c n I n t o r c s s e a u f c r 1 e g t vv i r V ponovnem primeru jih sme sodišče obsoditi tudi na strogi zapor do enega leta in na odvzem pravice za obrato-iovanje trajno ali za nekaj časa ter odrediti, da se ta obsodba ob njih stroških objavi v no- vi n a h.« Po čl. 19 zakona o pobijanju draginje itd. se izvršne odločbe objavljajo v uradnih listih ob stroških obsojencev'. Objava je obligatorno predpisana za vse primere obsodb radi kaznivih dejanj po tem zakonu. Zakon o vinu predvideva poleg objave sodbe po tisku še objavo z nabitjem razglasa na vratih obsojenčevega stanovanja. Če se kaznivo dejanje po zak. o vinu ponovi, sme prisoditi sodišče, da se obsodba ob obsojenčevih stroških razglasi v listih, ki jih označi sodišče, in da se na vrata obsojenčevega stanovanja nabije razglas o obsodbi ter ostane tamkaj sedem dni. (§29, odst. 1 zak. o vinu.) Glasom § 22 odst. 3 zak. o nadzorstvu nad življenskimi potrebščinami se sme izreči, da je sodbo objaviti ob obso- jenčevih stroških. Kazni po tein zakonu izrekajo občna upravna oblastva prve stopnje. Vsi zgoraj omenjeni primeri imajo specifične skupne poteze. Zakonodajec hoče tu z objavo sodbe zatreti nevšečne pojave v trgovini in prometu, posvariti javnost pred osebami, ki niso vredne zaupanja od strani občinstva, ter jih javno ožigosati kot take. Glavni smoter prisilne objave sodbe v teh in sličnih primerih je potemtakem pojačenje obče-preventivnega učinka glavne kazni. Objava sodbe zasleduje tu eminentno javni interes ter služi javnim koristim. Ker formalno objava sodbe tudi tu ni prava stranska kazen (gl. gori), jo moramo označiti pač kot pravno posledico obsodbe, ki ima značaj dodatka h glavni kazni (u n e aggravation de la p e i n e) , ker p o j a č u j e njen represivni učinek. Vprašanje zase predstavlja opredelitev pravne narave objave sodbe v primerih lažne ovadbe. »Na zahtevo obsodi sodišče v vseh primerih obsodbe lažnega ovadnika, da se ob njegovih stroških objavi sodna sodba.« (§ 139, odst. 3 k. z.)40 Zakon torej ne pravi izrečno, na čigavo zahtevo naj se sodba objavi. S to nejasnostjo zakonskega besedila se dajo razložiti vzajemno si nasprotujoča tolmačenja naših komentatorjev. Prof. Dolenc meni, da je v § 139, odst. 3 k. z., mišljena zahteva od strani javnega tožitelja: »Kdo naj stavi zahtevo, ni povedano. Toda, ker gre za uradoma pregonljiv delikt, je jasno, da more to zahtevati samo javni tožitel j.«47 Drugače razlaga isto določbo prof. Čubinski: »Kod svake osude za lažmi prijavil dolazi, a ko to zahteva oš teče no lice, naročita vrsta sporedne kazni (?): objavl j i van je presude u štampi radi rehabilitacije dobrog imena oštecenika, a o trošku osudjenika.«48 40 V § 117, odst. 3 T. nkz. je bilo rečeno: »Sud može osuditi Iažnog dostavljača, da se o njegovom trošku objavi sudska presuda.« § 147, odst. 2 II nkz. pa se je glasil: »U svima slučajevima osude sud če osu- diti lažnog dostavljača da se o njegovim trošku objavi sudska presuda.« V nobenem izmed teli načrtov ni bilo besed »na zahtevo«. 47 Dolenc: Tolmač. Str. 246. Primerj. tudi Dolenc: Sodni kazenski postopnik. Str. 272 in D o 1 e n c - M a k 1 e c o v : Sistem celo- kupnega kazenskega prava kraljevine Jugosluvije. Str. 299. 48 Čubinski. Komentar. II., 51. (drugo izd., str. 295). Prof. T. Živanovič sc omejuje le na navedbo besedila § 139, odst. 3 k. z., in ne daje nobene lastne razlage.49 Naš k. z. uvršča lažno ovadbo med kazniva dejanja zoper pravosodje. Ta kvalifikacija sedaj odločno prevladuje iu je gotovo utemeljena. Le malokateri kriminalisti vidijo v lažni ovadbi šikanozni delikt zoper osebo/’0 Pač pa tudi tisti, ki upravičeno smatrajo lužno ovadbo kot delikt zoper pravosodje, priznavajo, da so s tem dejanjem hudo prizadeti tudi osebni interesi lažno ovajenega, njegovo dobro ime in družabni ugled. Že Rimljani so videli v lažni ovadbi element calumuiae (fulsa crimina intendere). la sestavina je ostala v dejanskem stanu lažne ovadbe tudi po tem, ko je bil ta delikt sistematično uvrščen med kazniva dejanja zoper pravosodje, lo dvojno naravo dejanja izrečno upoštevajo pozitivne zakonodaje, v koliko predvidevajo poleg glavne kazni še objavo sodbe, ki jo je treba smatrati tu kot restitutio famae (die Rufreparation).51 Du ima ovajenec korist od tega, da se objavi sodba, ne zanikavajo niti oni pisatelji, ki pripisujejo odločilen »Prema § 139 al. 3 k. z. sud jc dužan (la na žalitev osudi lažnog prijavioca, da se o njegovem trošku objavi sudska presuda.« T. Živanovič: Osnovi krivičnog prava. Posebni deo. II. knjiga: Krivična dela protiv opštili dobara. Sv. 1. Beograd. 1933. Str. 173. 50 V tem smislu zlasti Heilborn: »Durcli die falsche Ansclnildigung wird die Rechtspflegc nicht irregefiihrt... Die falsche Ansclnildigung ist vielmehr als ein eigcntiimliclies Delikt ge ge n Person — vvonn man will, als ein Schikanedelikt — zu bet rach te n .< D r. Paul Heilborn. Vergleichende Darstellung des deutschen und aus-landischcn Strafrechts. Besonderer Teil. Bd. ITT. Str. 121, 122. &1 V tem smislu F. v. Liszt: Lehrbuch. 1921. Str. 630. — R. v. F r a n k : Das StGB fiir das dentsclie Reich. Ad § 164. — M. E. M a y c r: Der allgeineine Teil des deutschen Strafrechts. Str. 480. Uradni motivi prednačrta nemškega kz. iz 1. 1909 so naglašali, »dass sicli bei der fal-schen Beschuldigung der Angriff n i c li t a 11 e in und aus-schliesslich gegen die Rechtspflege riclitet, s o n -d e r n a n c h gegen Person des f ii 1 s c li 1 i c h Bosch uldig-t e n. w i e d i e s in der Nebcirbestimmung des § 165 S t G B (sc. o objavi sodbe) zu A n e r k c n n u n g t r i 11.« Vorentvvurf zu einem Deutschen StGB. Begriimlung. Besonderer Teil. Berlin. 1909. Str. 551. Primerj. tudi motive k čsl. nkz. iz 1. 1926: »Zde mimo pusoboni na smer činnosti vefejne moči pada na vahu i ohrozenf zajmu soukro-mvch.< (Str. 110.) pomen okolnosti, da je lažna ovadba uradoma pregonljiv delikt/'2 Mnenja smo, da ima ravno oškodovanec v primeru lažne ovadbe eminenten interes na tem, da se z objavo sodbe po tisku uniči škodljivi učinek obrekovanja. Semper al icf 11 id haeret! Izključiti vsako i ngerenco najbolj prizadete osebe v tem pogledu bi bilo nesmotreno in nepravično. Dejstvo, da se to dejanje preganja uradoma, se načeloma ne more smatrati kot zadržek, da se prizna oškodovancu pravica, objaviti sodbo, kakor je to izrečno predvideno n. pr. po veljavnem nemškem k. z/3 Res je sicer, da po našem pravu zahteve o objavi sodbe ne moremo istovetiti niti z zasebnopravnim zahtevkom o povračilu škode, niti z zahtevkom o povračilu za razžalitev osebnosti ali časti v smislu § 300. odst. 1 s. k. p. § 281 s. k. p., ki govori o vsebini sodbe, loči odločbo o zasebnopravnih zahtevkih od odločbe o tem, ali naj se objavi sodba po tisku ob obsojenčevih stroških (§ 281, odst. 1, toč. 6 s. k. p.). Iz tega sklepamo, da imamo tu opraviti s povsem svojevrstno, v specialni določbi materialnega kazenskega prava (§ 139, odst. 3 k. z.) utemeljeno pravno posledico, ki pa je vsekakor bolj sorodna povračilu za povzročeno moralno škodo (d o m m a g e moral) kot pa kazni. Čeprav tu ne gre za odškodnino, izraženo v denarnem znesku, vendar brezdvomno prevladuje zasebno-reparatorni moment. Značilno je, da je I. n. k. z. predvideval v tem primeru posebno denarno globo (die Busse) v korist ovajencu na njegovo zahtevo: »...Lažno optuženom licu. na njegovo traženje, dosudiče sud novčanu na-knadu.« (§ 117 odst. 1 I. n. k. z.) V k. z. je ta določba odpadla, ostala pa je pravica lažno o v a je ne ga zahtevati objavo sodbe ob obsojenčevih stroških. 52 Primerj. Dolenc: Sodni kazenski postopnik. Str 272. 53 »Wird wcgen falschen Anschuldigung auf Strafe anerkannt, so ist zugleicli dem Verletzten die Befugnis zuzusprechen, die Verurteilung auf Kosten des Schuldigcn offentlick bekuuntzumacken.« (§ 165, odst. 1 nemškega k. z.) Zgoraj omenjena konstrukcija Čubinskega, ki označuje objavo sodbe v § 139, odst. 3 k. z. kot stransko kazen (j*), ki se izreka na zahtevo oškodovanca r a d i njegove rehabilitacije, vsebuje očitno notranje protislovje in je že zbog tega nevzdržljiva. Kazen pomeni povračilo. Njen objekt je obsojenec. »Kazen«, ki hi se določala radi rehabilitacije oškodovanca, ne bi bila kazen v pravem smislu besede. V sedanjem pravu se kazen izreka v javnem interesu. Vsled tega načelno ni mogoče staviti uporabo določene kazni zgolj v odvisnost od oškodovančeve zahteve. Iz konstrukcije Čubinskega bi moral slediii edino pravilni zaključek, da objava sodbe po § 139, odst. 3 k. z. ni stranska kazen in vobče ni kazen, temveč posebna vrsta povračila idealne škode, ki se izreka v interesu oškodovanca in na njegovo zahtevo. Po tolmačenju prof. Dolenca, je v primeru preklica lažne ovadbe od strani ovadnika pred začetim postopanjem (§ 139, odst. 2 k. z.), če bi vzlic temu prišlo do glavne razprave, dopustna obsodba ovadnika brez kazni (sic!), pa vendarle je mogoča objava sodbe/’4 Ta konstrukcija govori preje v prid našemu stališču, da objava sodbe po § 139 k. z. nima poenalnega značaja. Njen smoter je moralno zadoščenje. To zadoščenje zakon daje osebi, ki je bila prednici obrekovalne izjave. Naravno, da mora biti pri tem odločilna zahteva po tem zadoščenju od strani prizadete osebe, a ne od strani javnega tožitelja. Pomniti je treba, da vidi moderna kriminalna politika nalogo kazenskega pravosod-stva ne samo v pokaznitvi krivca, temveč tudi v zadovoljitvi upravičenih interesov oškodovanca.65 Prisilna objava sodbe je predvidena po našem pravu tudi pri kaznivih dejanjih zoper čast. V tem pogledu sledi M Dolenc: Sodni kazenski postopnik. Str. 272. »Tu je mogoče,« pravi Dolenc, »da ima ovajenec korist od tega, da se objavi sodba. < Dole n c, ibid. &r> Zelo posrečena je v tem pogledu formula Exnerja: »Dio Straf-rechtspflege, die sicli wirksam des Verletzten annimmt, wird in den Augen der Bevolkerung mul vor dem Forum der sittlichen Beurtei-luug ganz anders darstellen, als eine Strafrechtspflege, die mir das stra-fende Schwert der Gerechtigkeit zu kennen scheint.c E x n e r : Fiir den Verletzten! Str. 35. naša preosnovana zakonodaja zgledu srbskega k. z. iz 1. 1860, čeprav je obseg uporabe tega sredstva v primeri s srbskim k. z. bolj omejen. Zadevne določbe srbskega k., z. so se glasile: »Ako je povreda časti i opadanje javno učinjeno, sud če na zahtevanje uvredjenog dosudiii mu pravo, da na trošak osudjenog uvreditelja presudu objavi. Aje povreda časti sredstvom javnih listova učinjena, sud če na zahtevanje uvredjenog ili njegovih mesloza-s( upnika (!? 216) dosudiii mu pravo, da na trošak pov reditelja, presudu, ako je moguče, sredstvom istih novina ili listova objavi.« (i? 219, odst. 2 in 3 srbskega k. z.) I. n. k. z. iz I. 1910 je vseboval generalno določbo o leni predmetu v svojem § ‘520: »U svima slučajevima osude zbog uvrede i klevele, sud če dostavili uvredjenom ili oklevelanom licu presudu u vernom prepisu o trosku osudjenog lica, a na zahtev uvredjenog ili o k I e v e 1 a n o g može sud, ako je delo učinjeno pulem štampe, naredili o trosku osudjenog štampanje presude u kakvim novinama.« Y § 306 If. n. k. z. iz I. 1922 je la določba ostala v glavnem neizpremenjena, rečeno je bilo samo bolj ločno, da se sodba objavi »u novinama, u kojima učin jeno krivično delo, ili ako ovili nema u kojim drugim novinama«. (Prim. tudi S 307 n. k. z. iz 1. 1926.) K. z. iz 1. 1929 določbe, ki bi ustrezala pravkar navedenim predpisom, nima. Sprejeta je bila namreč v izpreme-njeni obliki v zakon o tisku, kamor smiselno tudi spada. Čl. 63 zak. o tisku se glasi: »Na tožiteljevo zahtevo odloči sodišče, da se mora natisniti sodna sodba v celoti ali v izpisku ob obsojenčevih stroških v listu, v kalerem je bilo inkriminirano besedilo objavljeno. Če gre za kleveto, se objavi sodba na čelu lista, če pa gre za uvredo, v onem delu, v katerem je bilo besedilo v listu objavljeno.« Sankcija za neobjavo sodbe je določena v čl. 68, odst. 1 zak. o tisku. V navedenih primerih pomeni prisilna objava sodbe moralno zadoščenje žaljene ali oklevetane osebe. Ustrezno temu dopušča zak. o tisku prisilno objavo sodbe le na zahtevo tožitelja. V naši strokovni literaturi naglašata pomen tega mo-inenta zlasti dr. M. Muha in Sl. Brankovič. »Iz riječi na zahtev tužioca«, — pravi dr. M. Muha — »slijedi, da ovaj dio osude n i j e sastavni dio k a z n e , kao odraz prava kažnjavanja države, več zadovoljština prihavljena povredjenome .. .«60 S svoje strani pravi tudi St. Brankovič glede čl. 63 zak. o tisku lo-le: »U ovoin propisu je predvidjena moralna s a I i s I a k c i j a za o k 1 e v e I a 11 o lic e. Ona se sastoji u objavljanju presude o trošku osudjenog lica... Prema mišljenju dr. Živanoviča koje i mi osvajamo, ne može se smatrati obvezivanje okrivljenog na objavlj i vanje sudske presude kaznom, jer se njezina šušti na ne sastoji u torne, da se ovom licu nanese jedno zlo več da se uvre-djenom odnosno oklevetanom pribavi zadovoljenje.«67 Ideja moralnega zadoščenja tožitelja je expressis verbis izražena v čl. N7 tisk. zakona: »Če obtoženec pri sodišču zanika, da se nanaša okrivljena tiskana stvar na tožitelja, izda sodišče, če je toži tel j zadovoljen, tožitelja odločbo, ki obseza v celoti obtoženčevo izjavo, da se okrivljena stvar ne nanaša na tožitelja. Tožitelj ima pravico, odločbo objaviti.« Če se tožitelj s tem ne zadovolji, nadaljuje sodišče postopanje ter izreče sodbo, po ugotovljenem stanju. Tu sicer ne gre za objavo sodbe, marveč za objavo odločbe, ki vsebuje obtoženčevo izjavo, da se »okrivljena«, to se pravi inkriminirana, stvar ne nanaša na tožitelja. Toda pravica tožitelja, objaviti omenjeno odločbo, zasleduje v bistvu isti smoter, kakor objava sodbe pri kaznivih dejanjih zoper čast. Do sodbe v tem primeru pa sploh ne pride vsled sporazuma, doseženega med tožiteljem in obtožencem v pogledu načina zadoščenja v tem procesualnem stadiju.68 D r. Miroslav Muha: Zakon o štampi od 6. avgusta 1925. Zagreb. Str. 53. 57 S t e v u 11 Brankovič: Naknuda moralne štete. Pravosodje. 1934, br. 2. Str. 104, 105. — Drugače Henigsberg, ki pravi v svojem komentarju k čl. 63 zak. o tisku: »Po § 322, od. 2 k. p. odloka o kazni obulivata i objavljivanje presude u novi nama.« Dr. Lav Henigsberg: Komentar štamparskog prava. Beograd. 1932. Str. 118. 68 Gl. k temu Dolenc : Sodni kazenski postopnik. Str. 278. Henigsberg, op. cit., str. 136. K. z. predvideva objavo sodbe v 26. poglavju o kaznivih dejanjih zoper časi — samo v primeru preklica kle-vele (der freivvillige Widerruf, reeantaiio). Klevetniku, ki izjavi, da ni resnica ono, kar je izrekel, in kleveto prekliče, sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni. V tem primeru sme sodišče odrediti, da se sodba ob klevetnikovili stroških objavi (§ 305 k. z.). Tu se ne smatra kot predpogoj, da je kleveta storjena s tiskom ali vobče javno. Razlika, ki nas v tej zvezi posebno zanima, napram tisk. zakonu je v tem, da objava sodbe po § 305 k. z. formalno ni odvisna od zahteve tožitelja. Odločitev o tem prepuščena uvidevnosti sodišča. Razlogi, ki so privedli zakonodajen do te solucije, nam niso znani. Zakonodajec je najbrže vpošteval okolnost, da pomeni že preklic klevete zadoščenje oklevetanemu in zato je prepustil fakultativno odreditev objave sodbe svobodnemu preudarku sodišča. Sodišče naj odloči, ali ima tožilec, ki je že dobil zadoščenje s samim preklicem klevete, upravičeni interes na tem, da se sodba objavi. Vsled tega pa objava sodbe še ne izgubi svojega specifičnega značaja moralnega zadoščenja, ki ga ima pri vseh deliktih zoper čast.r,i) Prisilna objava sodbe je predvidena nadalje po zakonu o zaščiti avtorske pravice z dne 26. decembra 1929 (Sl. Nov. št. 304/CXXIX, Ur. list 1930, št. 109 24 in 150/33) ter po zakonu o pobijanju nelojalne konkurence z dne 4. aprila 1930 (Sl. Nov. št. 83/XXXII, Ur. list 1930, št. 5/10). Po § 59 zak. o zaščiti avtorske pravice sme toži tel j zahtevati, da se sodba kazenskega sodišča objavi ob obsojenčevih stroških. Sodišče odloči o tem po svobodnem preudarku, pri čemer vpošteva osnovane tožitel jeve predloge. Objava sodbe pomeni v tem primeru pred vsem zadostitev avtorjeve moralne pravice, ki je bila oškodovana ali izrabljena (§ 48 cit. zak.). Ta reparatorni moment na vsak način prevladuje. Da odvisi odločitev o objavi sodbe po tem zakonu navsezadnje od svobodnega preudarka sodišča, ki mora oceniti upravi- 59 O objavi preklica na zahtevo oškodovanca v primerili razširjenja neresničnih dejstev, ki so nevarna drugemu za kredit, pridobitek ali napredek, gl. § 1330 odz. (Nov. 111. § 168.) čenost tožiteljevih predlogov, ne izpreminja pravnega značaja objave sodbe.00 Čehoslovaška judikatura glede analognega predpisa § 55 čehoslovaškega zakona o avtorski pravici izrečno priznava reparatorni značaj prisilne objave sodbe ter zanika kvalifikacijo objave sodbe kot stranske kazni."1 Nasprotno pojmuje avstrijska doktrina objavo sodbe po zakonu o avtorski pravici kol stransko kazen (eine zwingend vorgeschriebene Nebenstrafe). Ta konstrukcija je najbrže v zvezi s tem, da je objava sodbe po avstrijskem zak. o avtorski pravici obligatorno predpisana. Mogoča je torej tudi brez predloga zasebnega tožitelja (aucli oline darauf gerichteten Antrag des Privatanklagers).02 Zasebno-zadostitvena funkcija prisilne objave sodbe je prav posebno poudarjena v določbi § 37 našega zakona o pobijanju nelojalne konkurence. Sodišče sme odrediti tako v civilnem, kakor tudi v kazenskem postopanju na predlog stranke, ki je prav d o d o b i 1 a. da se razglasi sodba po izvršnosti v enem ali več časopisih na stroške druge stranke (§ 37. odst. 1 cit. zak.). V 2. in 3. odst. cit. §-a so podrobno določeni pogoji za izvršitev objave z ozirom na časopise, v katerih je treba sodbo objaviti, na višino stroškov za objavo, na obseg objave itd. Pri tein se vpoštevajo predlogi stranke, ki je pravdo dobila. V našem zak. o pobijanju nelojalne konkurence je re-paratorna funkcija objave sodbe celo nekoliko enostransko poudarjena. Vsekakor pa je prišla v večji meri do veljave, kakor n. pr. po nemškem zakonu zoper nelojalno konkurenco 110 Komentator zakona o zaščiti avtorske pravice dr. Janko Šumim se tega vprašanja ni dotaknil. Dr. Janko š u ra a n : Zakonski predpisi iz autorskog prava sa inotivima. Zagreb. 1930. 01 »Uverejneni rozsudku podle zakona o pravu puvodskem ne ni t r e s t e m v e d 1 e j š i m, n y b r ž v podstate zadosti uči n 6-n i m.< (Odi. z dne 7. decembra 1932). Primer j.: Jan H r a b a n e k ■ Dr. Albert M i 1 o t a : Nove československe pravo tiskove. V Praze. 1933. Str. 430. 02 Gl. Altmann-Jacob: Kommentar zum osterreichisclien Strafrecht. 11. Bd. Wien. 1930. Str. 1451. z dne 7. junija 1909 (RC131.)11' in po čehoslovaškem zakonu z dne 15. julija 1927 (sl>. zak., št. 111). V čehoslovaški judikaturi se naglaša, da ima objava sodbe po zakonu proti nelojalni konkurenci kompliciran značaj. Moralno zadoščenje stranke, ki je pravdo dobila, je le eden izmed momentov, ki pridejo pri tem v poštev.04 Kakor pravilno naglaša prof. Dolenc, je ves zakon o pobijanju nelojalne konkurence namenjen zaščiti gospodarskega pravnega reda, torej v bistvu iste pravne dobrine, kakor jo ščiti določba S 342 k. z.06 Kakor smo se prepričali (glej zgoraj) ima objava sodbe po tem paragrafu izrazito poenalni značaj. Ta moment pa ni prišel do izraza v določbi našega zak. o pobijanju nelojalne konkurence, ki se nanaša na objavo sodbe, čeprav stoje nekateri de-likii po tem zakonu prav blizu onemu iz !? 342 k. z. (»pri-svojevanje blagu lastnosti, ki jih nima«), razlikujoč se od njega v pogledu s vrhe.00 Objava oprostilne so d b e. Povsem svojevrsten značaj ima objava oprostilne sodbe, ki je predvidena v 88 Primcrj. zlasti: Dr. Rudolf Calmann: Dor unlautere Wcttbcwerh. Kommcntar zum Cesetz gegen den unlauteren Wettbewerl>. Berlin. 1929. Str. 417—423. 64 »Uvcrejnčm razsudku (§ 5)... je jednim z nejučinnejših pros-trcdku k stilnim nekalč souteže.« (Odi. z dne 24. maja 1930.) »Sond naridi uverejnenf rozsudku k navrhu soukromeho žalobce podle volneho uvaženf; učim lak proto, aby verejnost, najino krnhy soute-žitelfi, byly poučeny o ruznych zjovech nekale souteže, by se zvilo-zivši strane dostalo zadostiučinem moralnilio, a aby nekalu soutež byla učinnej potfrana.« (Odi. z dne 27. junija 1930) II r a b u n e k ■ M i 1 o t a, op. cit. Str. 397. 6r> Dr. M. Dolenc: Surogati in reklama v našem kazenskem pravu. Sl. P. 1934, št. 3—4, str. 63. 6(i Komentator zak. o pobijanju nelojalne konkurence sc vprašanja pravne narave objave sodbe po tem zakonu ni dotaknil. Gl. D r. Ivo Politeo: Zakon o suzbijanju nelojalne utakmice. Zagreb. 1930. Profesor L. Tauber imenuje objavo sodbe po (cm zakonu stranska kazen: »Als Ncbenstrafen sind zu nennen: Verbot der Tcil-nahme an offentlichen Ausboten (§ 30) und Veroffentlichung d e s Urteils auf Kosten des Veru rt eil ten (§ 37). Die letztere Massnahme kanu auf Gericbtsentscheidung aucli im Zivilstreit stattfinden.« Tauber. Dns jugoslawisclie C!(‘selz iiber den unlau-teren Wettbewerb. Zeitsclirift fiir Ostreclit. 5. Jg. TTeft 5. Str. 326. Utemeljitve tega nazora avtor žal ne navaja. §!? 280, odst. 2 in 369, odst. 4 s. k. p., ter v nekaterih stranskih zakonih. Splošno odredbo o objavi oprostilne sodbe v rednem postopanj n vsebuje § 2S0, odst. 2 s. k. p.: Odločba sodišča, da je objaviti oprostitev od obtožbe v novinah, se izreče v sodbi sami. Za primere uspele obnove kazenskega postopanja v obsojenčevo korist pa velja § 369, odst. 4 s. k. p.: Če zahtevajo obtoženec, ki je oproščen obtožbe, ali njegov zakonski drug ali sorodnik (§ 324), se razglasi sodba, s katero se obtoženec oprašča, v »Službenih Novinah« ali ob njih stroških tudi v drugih javnih listih. V obeh primerih je svrha objave oprosiilne sodbe moralna rehabilitacija obtoženca, odnosno obsojenca. V zadnjem primeru ima objava oprostilne sodbe posebno velik pomen. Saj gre tu za osebo, ki ni bila samo obtožena kaznivega dejanja, temveč je bila tudi pravnoveljavno obsojena in eventualno že deloma ali v celoii prestala kazen. Objava oprostilne sodbe je v tem primeru mogoča celo po obsojenčevi smrti. Pravna narava objave oprostilne sodbe se torej bistveno razlikuje od pravne narave objave obsodilne sodbe. To ni niti kazenska sankcija sni generis, namenjena zaščiti družbe pred zločini, niti zadoščenje, dano oškodovancu. Objava oprostilne sodbe služi izključno le rehabilitaciji dobrega imena osebe, ki je bila neopravičeno obložena ali obsojena.1’7 Kumulacija v eni in isti zakonski odredbi tako heterogenih institutov kot objava obsodilne sodbe na eni strani in objava oprostilne sodbe na drugi, kakor je to predvideno v čl. 45 švicarskega n. k. z., ni posrečena. Povsem zgrešena pa je kvalifikacija oprostilne sodbe v § 63 če-hoslovaškega n. k. z. kol očuvalnega sredstva. 67 Primerj. tudi: Ču-b inski: Komentar zak. o skp. 1033. Str. 489. V nemški literaturi branijo slično stališče zlasti G o 1 d s c li m i d t, op. cit., str. 442; A s c li r o 11 : Čl. Strafen. Sicherade Massnahmen. Sclia-denersatz. v zbirki: Die Reform des Reiclisstrufgesetzbuches. 1910. Str. 173; K x n e r, op. cit., str. 106, opomba 3. V avstr, slovstvu gl. n. pr. A 1 t m a n n - J a k o b, op. cit., str. 693 in L ammasch-Rittlcr : Grundriss des osterreichischen Strafrechts. 5-te Aufl. Wien. 1926. Str. 198. § 4. Z a k I j u e k i. Anali/a določb naše kazenske zakonodaje o prisilni objavi sodbe priča o njih silni pomanjkljivosti. V občnem delu našega k. z. v razliko od večine novejših kazenskih zakonikov i i 11 načrtov pogrešamo kakršnokoli odredbo o t e j ustanovi. V posebnem delu k. z. in v stranskih zakonih pa se zakonodajen bavi s to ustanovo tako rekoč od primera do primera, ne da bi jo obravnaval s kakšnega povsem določenega konstruktivnega vidika. Tudi odredbe s. k. p. o tem predmetu niso povsem jasne. Vsled lega povzroča interpretacija zadevnih določb nenavadne težave. S tem se dajo razložiti tudi medsebojno si nasprotujoča mnenja naših komentatorjev o pravni naravi prisilne objave sodbe. V predhodnjih izvajanjih smo skušali razbistriti to vprašanje, koliko je to bilo mogoče pri omenjeni notranji pomanjkljivosti naše pozitivne zakonodaje v tem pogledu. Naše glavne zaključke strnemo lahko v naslednje leze: 1. Prisilna objava obsodilne sodbe po našem kazenskem pravu ni niti stranska kazen, niti očuvalna odredba. 2. Ona ima tudi po našem pravu dvolično pravno naravo: v nekaterih primerili ima značaj dodatka h glavni kazni, v drugih pa pomeni posebno vrsto reparacije idealne škode, prizadete oškodovancu. 3. Ta dvoličnost pravne narave prisilne objave obsodilne sodbe v določbah naše kazenske zakonodaje ni dosti jasno označena in ne povsod dovolj vpoštevana. 4. Objava oprostilne sodbe je ustanova zase, ki vobče ne spada med sankcije, kot pravne posledice kaznivih dejanj. Njen smoter je moralna rehabilitacija osebe, ki je bila neupravičeno obtožena, odnosno obsojena. Točna kvalifikacija pravne narave prisilne objave sodbe ima ne samo teoretski, temveč tudi praktičen pomen. Od tega ali onega pojmovanja te ustanove odvisi pravilna rešitev številnih vprašanj, ki jih utegnemo na tem mestu le nakratko naznačiti. Sem spadajo pred vsem vprašanja o vplivu smrti obsojenca pred izvršitvijo objave, pomilostitve in zastaranja na to pravno posledico obsodbe."8 GH Tu vprašanja so sporna tudi v nemški doktrini. »Ob und invvie-vvcit sie (sc. die Bekuniitmuchung der Vcrurtcilung) durcli Begnudigung, To so nadalje vprašanja o uporabi prisilne objave sodbe pri steku več ka/.enskili zakonov in kaznivih dejanj, o dopustnosti objave obsodilne sodbe v pogledu mlajših malolet-nikov,"0 o dopustnosti takojšnje izvršitve prisilne objave sodbe v primerih pogojne obsodbe,7" vprašanje o načinu izvršitve objave71 itd. Odgovor na vsa ta in še druga vprašanja presega okvir te razprave. Njili pravilna rešitev odvisi od ugotovitve v vsakem primeru, kjer je prisilna objava sodbe po zakonu predvidena, da li ima objava sodbe značaj dodatka li glavni kazni ali pa značaj reparacije idealne škode. Na to temeljno Verju h ru ng oder den Tod des Schuldigcn bcseitigt vverden, ist bcstrit-ten.« Dr. F. Doerr: Deutsches Strafrecht. 2. Aufl. 1930. Str. 117. V našem slovstvu se je vprašanja o vplivu pomilostitve lia objavo sodbe dotaknil dr. Avgust Munda: »Z odpustom kazni se seveda ne odpušča plačilo stroškov kazenskega postopka in plačilo odškodnine... Prav tako sc mora objaviti sodba, (lasi je bila kazen s pomilostitvijo odpuščena. D r. M u n d a : Kazensko-pravna vprašanja v jugoslovanskem pomilostitvenem pravu. Sl. Pr. 1933, str. 271. Mislimo, da velja to le za primere, kjer pomeni objava sodbe reparacijo idealne škode, ne pa za primere, kjer sc objava sodbe znači kot dodatek li glavni kazni. Navedemo samo en primer! Trgovcu, ki je obsojen zaradi kaznivega dejanja po zak. o pobijanju draginje na neznatno denarno globo in na objavo sodbe, s pomilostitvijo odpuščena kazen. In vendar bi sc morala po tem pojmovanju objaviti v uradnem listu obsodba, kar bi pomenilo za trgovca z ozirom na sramotilni značaj take objave veliko večje zlo kot plačilo neznatne denarne kazni! (iS Gl. k temu vprašanj u: D o 1 e n c - M a k 1 e c o v : Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije. Str. 181. § 10, odst. 2. čsl. zak. o mladinskem sodstvu z dne II. marca 1931 (Sb. z. a. n. č. 48.) dopušča objavo sodbe tudi glede malolctnih, toda samo, če gre za objavo sodbe radi zadostitve zasebnih interesov: »Uvfejneni rozsudku ... muze byti nafizeno jen tchdy, ina-li jim byti poskytnuto /. a d o s t u č i n e n i o sob e s o u k r o m e.« Podr. gl.: M i f i č k a - S c h o 1 z : O trestnim soudnictvi nad mladeži. Praha. 1932. Str. 45. 70 Nekatere zakonodaje rešujejo to vprašanje s pozitivno normo. Primerj. i? 12, odst. 2 čsl. zak. z dne 28. junija 1933 (Sb. zak. a. n. č. 108) »Podminenyni odkladem vykonu trestu ncni odložen vykon vyroku o uverej učni rozsudku.« Gl. tudi § 7, odst. 4 čsl. tisk. zakona. 71 V avstrijskem slovstvu je to vprašanje temeljito obdelal Lan-ger. Gl. Dr. Juli us La n ge r: Die Verbffchtlichung strufgericht-liclier Urteile und dcrcn Vollzug. Allg. bsterr. Gerichtszeitung. 69. Jg. No. 25 u. 26. predhodno vprašanje skušali smo odgovoriti v pričujoči naši razpravi. Na koncu svojih izvajanj si dovoljujemo izraziti nado, da se bo oh prihodnji novelizaciji ruiše kazenske zakonodaje vprašanju kvalifikacije prisilne objave sodbe posvetila potrebna pažnja. Zakonodaj ec bi moral oblikovati posebno določbo o tej ustanovi v občnem delu kazenskega zakonika ter zavzeti napram njej povsem jasno stališče, vpoštevaje pri tem njene heterogene funkcije. Res ume. La nature juridiqiie de la publicite du jugement. Par AIexandre Makletsov, professeur a 1’Universite de Lioubliana (Yougoslavie). Dans le tlieorie du droit penal, le probleme de la nature juridique de la publicite du jugement est im objet de contro-verse. Le droit positif de divers Etats ne domie pas lui non plus de solutiori unique de ce probleme. Dans la partie generale du Code penal yougoslave de 1’annec 1929, la publicite tln jugement n’est pas du tout mentionnee bien qu’elle soit prevue dans la partie speciale et dans certaines lois speciales. Quant aux codes et aux projets de codes contenant, dans leur partie generale, des dispositions sur la publicite du jugement, cette mesure y est qua-liliee de la maniere la plus diverse. Tantot clle y est consideree comme une peine supplementaire (par exemple dans le Code penal polonais de l’annee 1932, dans le projet fran^ais de code penal de l'annee 1934), d’autres la considerent comme une mesure de surete (par exeniple le Code espagnol de 1’annee 1928, le projet Tchecoslovaque de code penal de 1’annee 1926), d’autres enfin y voient les consequences compleinentaires (Nebenfolgen) des infractions. II est enfin des codes cpii font une distinction tres nette entre la fonction penale et la fonction reparatoire de la publicite du jugement et qui contiennent des dispositions speciales a cet effet (par exemple le Code penal italien de l annee 1930). L’appreciation menie de cette question de lege ferenda prete egalement a discussion. Comme la legislation yougoslave ne donne pas de caracteri-stique jirecise de la publicitc du jugement et comme d’autre |>tirt nous constatons dans la litterature juridique des divergences considerablcs cTopinions concernant ce probleme, une analyse detaillee de cette sanetion singuliere se presente comme tout a fait opportune. L’etude de 1’origine et de l’evolution de la publicite de la condamnation penale nous revele son caractere double. D une part, la publicite de la condamnation penale presente aujour-diiui une forme udoucie de peine infamante remplagant des lor-mes plus primitives d’autrefois, telles le pilori, 1’arcan. D’autre part, la publicite de la condamnation penale est liee d’une ma-niere genctique a l idee de reparation du dommage moral fait a la victiine de 1'infraction. Puis 1’auteur donne un apergu compare de la legislation et de la doctrine concernant la publicite de la condamnation penale (en France, en Italie, en Prusse, en Allemagne, cji Suisse, en Tchčcoslovacjuie et en Espagne). II suit de cet apergu que l’aua-lyse de la nature juridique de la susdite sanetion presente des difficultes considerablcs. La tendance qui predornine cependant est celle de la differentiation de la publicite de la condamnation penale a titre de peine d"une part, et a titre de reparation du dommage moral de l’autre. Apres avoir soumis a une analyse detaillee les dispositions de la legislation yougoslave 1’auteur en arrive a des consta-tations suivantes: 1. Daus le Codc penal yougoslave, ki publicite du jugement n’est ni une peine aecessoire, au sens strict du terme, ni une mesure de surete. 2. La publicite de bi condamnation penale y a une double nature juridique: dans quelqucs cas (v. les 342, čil. 3, et 363, al. 2, du Code penal ainsi que certaiues lois speciales) c’est une aggravation de la peine, tandis que dans d’autres (v. les §§ 139, al. 3, et 305 du Code penal; 1’article 63 de la loi sur la presse; le § 50 de la loi sur la defense du droit d auteur; le § 37 de la loi sur la concurrence deloyale, et d’autres), elle peut etre caracterisee comme la reparation du dommage moral fait a la victime. 3. Malheureusement la legislation yougoslave ne donne pas toujours une notion iissez nette et logitjue de ce double caractere de la publicite de la condamnation penale. 4. La publicite de racquittement est mesure en soi. Genč-ralement parlant, elle ne peut pas etre considerče au meme litre que les sanctions qui sont les consctpiences juridiques des infraetions. Le but en est la reliabilitation morale de la personne injustement accusce ou eondamnee. 5. L’analyse complete de la nature juridique de la publicite de la condamnation penale presente un interet non seulement theoric[ue, inais aussi pratique. La solution juste de beaucoup de problemes depend de telle ou de telic autre conception de cette mesure: par exemple, le probleme tle 1’influence que la mort «lu condamne, la grace ou la prescription peuvent exereer sur cette sanction, celui de 1’application liciio de la condamnation penale au cas de concours d’infraetions, de 1’admissibilite 011 de 1’inadmissibilite de la publieite du jugement concernani les mi-neurs, et aijisi de suite. h. A la refontc prochaine du Code penal yougoslave, 011 doit preter ime attentioii speciale a la publieite de la condamnation penale. En particulier, il faudrait introduire clans la partie generale du Code penal une disposition speciale concernant cette mesure el en preciser li> caractere juridique, surtout en vue de ses 1'onctions heterogenes (penales et reparatoires). I)r. Rudolf Sajovic: Prvenstvene terjatve v poravnalnem postopku. i. Po pravni ureditvi, kakor je izvedena z jugoslovanskimi zakoni, je ena izmed svili prisilne poravnave tako v stečaju kakor izven stečaja, da se odvrne prisilna likvidacija celotne dolžnikove imovine in prihranijo s takšno likvidacijo neizbežne imovinske izgube, druga pa, da se poštenemu dolžniku po možnosti omogoči še nadaljnji obstanek v gospodarskem življenju. Za ohranitev gospodarskih vrednot tekmujejo zato vzajemno oziri na upnike in dolžnika in ti so skupaj porodili ustanovo prisilne poravnave zlasti izven stečaja. Prizadevanje za uresničim obeh svrh prisilne poravnave mora že po njenem bistvu izhajati iz realne podlage, iz dolžnikovega splošnega položaja, temelječega na lastni imoviliski podlagi in na zaupanju, ki ga uživa v gospodarskem svetu. Ta dolžnikov položaj mora biti vsaj toliko jak, da opravičuje nado na uspešnejše gospodarjenje v bodočnosti. Kot zunanji znak zato se zahteva, da mora nuditi dolžnik upnikom vsaj več ali manj znatno poplačilo njih terjatev, nekaterih celo popolno. Terjatve, ki morajo biti plačane v celoti, so v stečajnem postopku dolgovi mase in stečajne terjatve prvega in drugega razreda, v poravnalnem poleg t. zv. poslovnih tudi prvenstvene terjatve. V stečajnem postopku je krog terjatev, katere se morajo popolnoma poplačati, točno opredeljen, prav tako pa je tudi trdno določena masa aktiv, t. j. stečajna masa, iz katere sc plačilo črpa. K stečajnim terjatvam prvega in drugega razreda je šteti le terjatve, ki so ob otvoritvi stečaja obstajale vsaj že po temelju (§ 2 Stz.). po tem trenutku nastale terjatve so dolgovi mase samo, ako so kot taki po zakonu priznani (§ 45 Stz.). To so obveznosti, nastale z vzdrževanjem stečajne mase in v svrlio ohranitve iste. V poravnalnem postopku take stroge opredelitve ni. Tu ni nobene mase, katera naj bi se obrazovala samo v svrho razdelitve med upnike in katera naj bi bila podvržena le spremembam, nastalim zaradi dosege tega smotra, in katera naj bi bila zbog tega odvzeta dolžnikovemu pravnemu razpolaganju. Nasprotno, tekom poravnalnega postopka živi dolžnik podobno gospodarsko življenje kot poprej in se hoče kot isto gospodarsko bitje prebiti skozi stiske in težave, v katere je bil zašel. Ako je n. pr. trgovec, vodi svojo trgovino še nadalje in mora v to svrho opravljati vse potrebne posle, nakupovati blago in ga prodajali, to pa sam ali s trgovskimi pomočniki, plačevati naročeno blago in uslužbence ter temu podobno, kar prinaša vodstvo takšnega podjetja s seboj. Vsi takšni posli po otvoritvi poravnalnega postopka so povse veljavni, še več, zaradi nadaljnjega dolžnikovega gospodarstva mora biti dano tudi isto pravno ostvarjanje obvez iz tega gospodarjenja nasproti dolžniku, dovoljeni morata biti v prid takih ierjatev tako tožba kakor izvršba ne glede na otvorjeni poravnalni postopek. Saj bi sicer z dolžnikom nihče ne hotel sklepati pravnih razmerij, ako bi bilo poplačilo takih dolgov odloženo in omejeno. Toda snovanje ter prosto in neovirano ostvarjanje takšnih obvez spravljata izglede na uspešen zaključek poravnalnega postopka v nevarnost. Dočim nastajajo v stečajnem postopku slične obveze (dolgovi mase) v dokaj omejenem obsegu, se v poravnalnem postopku spričo neizbežno večjega števila novih obveznosti gmotna podlaga neprestano spreminja, s tem pa tudi podlaga za izpolnitev že prej nastalih. Upniki izgube vero v dolžnikovo obljubo, da bodo dobili poplačane terjatve v ponujeni kvoti, ako vidijo, da so težave celo s poplačilom novih obveznosti. Vsled neprostovoljnega izpolnjevanja rasto tudi dolžnikovi dolgovi sploh, nastajajo prej nepredvideni pravdni in izvršilni stroški. To nevarnost skuša sicer kolikor toliko odstraniti določba § 12 /pr., po kateri so veljavna po otvoritvi poravnalnega postopka opravljena dolžnikova pravna dejanja le, kolikor se gibljejo v okviru tega paragrafa. Osnovni smisel te določbe, da se prepreči nenadziran porast dolžnikovih pasiv, dopušča zato v načelu le tista pravna dejanja, katerih obveze bo mogel dolžnik izpolniti brez težav. Le takšna pravna dejanja so imeti za potrebna za nadaljevanje dolžnikovega podjetja in le tedaj jim gre lastnost po § 29 Zpr., so skratka t. zv. poslovne terjatve, katere so od učinkov poravnalnega postopka povsem izvzete. Poleg poslovnih terjatev, ki predstavljajo v bistvu tedaj nasprotje dolgovom mase v stečaju, je moral ustvariti zako-nodajec v poravnalnem postopku protiutež tudi stečajnim terjatvam prvega in drugega razreda. To je bilo potrebno, ker se skuša doseči prisilna poravnava izven stečaja na podoben način kakor stečajna in je gibalo obeh postopkov v tem pogledu sorodno. Skoro enake idejne smernice, ako pustimo v nemar povse različne učinke otvoritve enega ali drugega postopka, so zahtevale, da je moral ustanoviti za-konodajec tudi v tem postopku nekaj stečajnim terjatvam prvega in drugega razreda podobnega. Dokler obstoje v stečaj u kot preostanek nekdanjih obsežnih privilegia exi-gendi (dandanes že močno osporovanih), še imenovane terjatve, toliko časa je treba pospeševati slične terjatve tudi v poravnalnem postopku, sicer utegnejo ti upniki nastopiti zoper poravnavo in jo preprečiti. Zato imamo tudi v tem postopku še eno vrsto privilegiranih terjatev in sicer prvenstvene terjatve. Pravica prvenstvenega poplačila znači toliko kakor popolnega v nasprotju s terja-tvami, ki se poplačajo samo s sorazmernim delom njih nominalne vrednosti, je torej izjema od načela enakega ravnanja z vsemi upniki. Vendar pri opredeljevanju prvenstvenih terjatev (§§ 30, 65 Zpr.) zakonodaj ec ni bil povse dosleden. Res prevladujejo med njimi podobne onim, ki jih uvršča stečajni zakon med stečajne terjatve prvega in drugega razreda, so pa med njimi tudi iake, ki sličijo dolgovom mase (stroški poravnalnega postopka, stroški kreditnih organizacij in pogrebni stroški, ako je umrl dolžnik po otvoritvi postopka § 30, št. 1, 3 in zadnji odstavek Zpr.). Izdatke in zahtevke, nastale po otvoritvi postopka (§ 45 št. 2, 3 in 4 Stz.) bi bilo odkazati namreč v prvi vrsii med poslovne terjatve. Tega naravnega načela pa zakon dosledno ni izvedel in je uvrstil celo davke in javne davščine ter socijalne prispevke (št. 4 in 5 § 30 Zpr.). dospevajoče tekom poravnalnega postopka, k prvenstvenim terjatvam, (lasi bi jih bilo brez drugega prišteti med poslovne, ako se vodi dolžnikovo gospodarstvo tudi po otvoritvi postopka še naprej. Neopredeljenost dolžnikove imovine v poravnalnem postopku in prav tako nepredvidena možnost, da zavzamejo poslovne terjatve prekomeren in izpolnitvi poravnave nevaren obseg, silita zakonodavca, da se pobriga zato. da bo poplačilo prvenstvenih terjatev zajamčeno. To pravno politično zahtevo mora zakonodaja izvesti na način, ki daje privilegovanim upnikom bol jši položaj in prednost pred drugimi, podvrženimi načelu enakega ravnanja z vsemi upniki. Posamezne zakonodaje niso enotno rešile tega vprašanja Ali so poskusile doseči to s tem, da so oprostile prvenstvene terjatve vseh spon in vezi j poravnalnega postopka in da ta ni malo ne poseza vanje, ne v njih obstoj ne v njih ostvar-janje, ali pa, da obravnavajo te terjatve na sličen način kakor poravnalne, zavarujoč jim s poravnavo posebno stališče. Izključeno seveda ni, da učinku je otvoritev poravnalnega postopka le delno na prvenstvene terjatve, kakor je nasprotno možno pogodovanje prvenstvenih upnikov s strani zakonodaje tudi tako, da sta oba osnovna načina izvedena le delno, a mešano in prepleteno med seboj. II. Na vprašanje, kakšna je usoda prvenstvenih terjatev po našem zakonu, je moči odgovoriti zadovoljivo le, ako se ozremo na osnove, iz katerih je zakon izšel in na njih nadaljnji razvoj. V tem pogledu imamo štiri zakonodaje, o katerih smemo trditi, da so imele vsaj v začetku, ako še danes ne, podobno podlago in tudi precej sorodno zasnovo izvedbe, to so jugoslovanska, avstrijska, češkoslovaška in ogrska.1 Na ostale zakonodaje, ki so sicer služile kot začetne mnogim drugim za vzor, se ni ozirati. To so zlasti romanske in one, ki so nastale pod njih vplivom. Pri teh je to vprašanje urejeno že iz razloga drugače, ker so si osvojile te zakonodaje že v izvršilnem postopku več ali manj izvedeno 1 Obrazloženjc projekata steeajnoga zakona, zakona o prinud-nom poravnanja van stečaja i zakona o uvodjenjn n život ovili zakona, str. 25, 31. načelo sorazmernega poplačila nasproti prevenci jskemu. Prav posebno pa še, ker pomen j a tam prvenstvo nekaj drugega kakor pri nas, namreč pravico, dobiti plačilo iz določenih predmetov pred drugimi tudi zastavnimi upniki (tako poravnalni zakoni: belgijski čl. 5, francoski čl. 5, italijanski čl. 7. 14. luksemburški čl. 10, portugalski čl. 294, pa tudi švedski čl. 13 in švicarski čl. 297). Jugoslovanski zakon pa je na zunanje prikrojen po bivši hrvatsko-slavonski na-redbi, po vsebini se pa skuša kolikor moči približati stečajnemu zakonu,2 ki je posnetek avstrijskega in prevzema prav tako tudi isti pomen prvenstvenih terjatev kakor slednji. 1. V Jugoslaviji je veljala od 1. januarja 1922 do 31. marca 1925 hrvatsko-slavonska naredba z dne 1. septembra 1916 o postopku pri prisilni poravnavi izven stečaja. Ta je bila kopija ogrske naredbe z dne 15. novembra 1915. Tako po hrvatsko-slavonski naredbi kakor po ogrski je bilo zabranjeno, izposlovati in izvesti izvršbo na stvareh in pravicah. spadajočih k dolžnikovi imovini, ako ni bila za terjatev vsaj že dva meseca pred otvoritvijo postopka pridobljena ločitvena pravica (§ 18). S tem je bilo izvedeno načelo. da dolžnik tekom poravnalnega postopka ne sme biti p r e g a n j a n z i z v r š b a m i za terjatve, nastale pred poravnalnim postopkom, kajti izvršbe ni malo ne pospešujejo poravnave. To zakonito stanje se jasno zrcali iz besedila obeh navedenih naredb, ki obravnavala to snov skupaj v enem samem paragrafu in navajata v tem § 18 tudi edini izjemi od tega načela, namreč ločitvene pravice, že prej pridobljene v prid davkom in drugim javnim dajatvam ter vzdrževalninam za poslednje leto. Prvenstvenih terjatev se med določbami o učinkih poravnalnega postopka nobena teh naredb ne spominja, marveč jih omenjata obe šele v četrtem oddelku med upniki (§§ 28, 30. 31). Posebno točno je poudarila to v § 21 nova ogrska naredba o izven stečajni prisilni poravnavi z dne 22. februarja 1926. ki je ogrski sistem izoblikovala še dalje: »Od otvoritve poravnalnega postopka se ne sme odrediti ali izvesti na stvareh in pravicah, spadajočih k dolžnikovi imovini nobena iz- 2 Obruzložcnje str. 2, 33. vršba — vključno sekvestracije in ozke zapore — in to nili v prid prvenstvenim terjatvam«. 2. Drugi vzorec jugoslovanskega zakona je avstrijska naredba iz 1. 1914. Ta ima določbo o prvenstvenih terjatvah v § 10, v katerem je na splošno odrejena nedopustnost pridobitve novih ločitvenih pravic, a se v 4. odst. odreja, da poravnalni postopek ne posega ne v prvenstvene ne v poslovne terjatve. S tem je na nedvoumen način posvedočeno, da poravnalni postopek na prvenstvene terjatve in na n j ih ostvarjanje ni malo ne vpliva in da ne prestanejo niti ločitvene pravice, pridobljene za njih zavarovanje v zadnjih šestdesetih dneh pred otvoritvijo postopka, kar poudarjajo tudi motivi.3 Ker slede v avstr, naredbi določbe o vplivu poravnalnega postopka na terjatve v §§ 13 do 20, v §§ 21 do 28 pa so dane smernice za zahtevke, ki jih je obravnavati drugače kakor splošne poravnalne, je s tem že v § 10 ustanovljeno načelo še plastičneje poudarjeno. Tega stanja tudi najmlajša avstrijska novelizacija z dne 20. julija 1934 ni spremenila, dasi je uvedla na novo likvidacijsko poravnavo, na katero takšna uredilev gotovo ne vpliva najbolje. Podoben pot je ubrala tudi češkoslovaška zakonodaja z zakonom z dne 27. marca 1931. Po § 54 čsl. por. reda ostanejo prvenstvene terjatve po poravnavi nedotaknjene; s tem je določeno, da se ne spremenita ne njih vsebina ne obseg. V § 12 in 14 pa čsl. zakon i z rečno določa, da je ostvarjanje prvenstvenih terjatev z izvršbo tudi tekom poravnalnega postopka dopustno.4 3. Pri oblikovanju novega zakona o prisilni poravnavi izven stečaja se je znašel jugoslovanski zakonodajec v nekoliko kočljivi situaciji. Pred seboj je iinel bivši domači zakon, nekdanjo lirvatsko-slavonsko naredbo, na katero je hotel navezati, saj so očitki zoper ustanovo samo bili v glav- 8 Ba r t s c h - P o 11 a k, Konkurs-, Ausgleichs-, Anfechtungsord-nung und deren Einfiihrungsverordnung, str. 866; Denkschrifl, str. 161; IT ar ni k, Das gerichtliche Ausgleichsverfahren nach der Novelle voin 20. Juli 1934, str. 31; Lehmann, Kommentar zur iisterr. Konkurs-, Ausglcichs- und Anfechtungsordnimg II, str. 71; R i n t e 1 e n, liandbuck des ostcrreicliischen Konkurs- und Ausgleiclisrecktes, sir. 530. 4 Jurase k, Prednostni pogledavky podle zak. e. 64/31 Sb. z. a n. ve vyrovnavacim rizeni, Pr. Pravnik 1932, str. 345. nem naperjeni bolj zoper izvajanje le naredbe kakor zoper ustanovo samo/' Na drugi strani je bil takrat (1927) že izdelan načrt enotnega stečajnega zakona, ki je v glavnem sledil avstrijskemu stečajnemu redu. Kakor že omenjeno, je bil namen, spraviti oba postopka, stečajni in poravnalni, med seboj v sklad, zato je prevladala težnja, bivši jugoslovanski zakon vsebinsko prilagoditi kolikor moči avstrijski ureditvi. Čeprav med obema koncepcijama, avstrijsko in domačo, ni bilo mnogo načelnih razlik, prvenstvene terjatve so bile po enem in drugem sistemu obravnavane vendar različno. Tako smo dobili zakon, ki je sistematično urejen po vzorcu nekdanje hrvatsko-slavonske naredbe, vsebinsko pa odstopa od nje in se približuje avstrijski. Obrazloženje k načrtu kaže na številne razlike novega zakona v nasprotju s prejšnjo hrvatsko-slavonsko naredbo/ Premenjeni vsebini pa ne sledi vedno z enakim korakom sistematično obravnavanje snovi. Takšen način uzakonitve utegne sprožiti različna tolmačen ja in to je tudi nastopilo. Naš zakon obravnava položaj prvenstvenih terjatev tekom poravnalnega postopka samega na dveh mestih. Imenoma jih navaja v § 29 Zpr., češ da postopek ne posega v terjatve, ki se morajo poplačati prvenstveno, v § 13 pa pravi, da se javne davščine izterjavajo prisilno tudi po otvoritvi postopka. Ker spadajo tudi javne davščine med prvenstvene (§ 30 št. 4 Zpr.), se čuti na prvi mah. da obe določbi ne soglašata povsem med seboj. Samo po sebi je zato vzniklo vprašanje, kakšno je razmerje med obema paragrafoma, namreč ali je § 29 Zpr. samo nadaljevanje § 13 Zpr. in so tedaj vse prvenstvene terjatve tekom postopka pr o-s t o izvršljive, al i pa ustanavlja § 13 Zpr. le izjemo od splošnega obravnavan ja prvenstveni h terjatev. Za prvo navedeno rešitev se izreka G o r š i č, češ da ustanavlja zakon že v § 13 dve izjemi od načela, da se po otvoritvi poravnalnega postopka ne more pridobiti ne prisil-silna zastavna pravica in tudi ne prisilna pravica do poplačila na stvareh, ki pripadajo dolžnikovi imovini, da pa je & Obrazloženje, str 2. 6 N. pr. str. 34, 37, 38, 39. gledati o nadaljnjih izjemah na § 29 /pr.7 Ratio legis § 29 da je v tem, ker .se morajo poplačati prvenstvene terjatve v polnih zneskih brez ozira na kvoto, ki hi pripadla upnikom in ne glede na rok, v katerem se naj poplačajo poravnalne terjatve.8 Po Goršičevem tolmačenju je edina omejitev prvenstvenih terjatev ta, da se na temelju njih ne sme predlagati otvoritev stečaja, dokler teče poravnalni postopek. To jasno tolmačenje je zabrisal Goršič nekaj s tem, ker navaja takoj nato dunajsko sodbo, po kateri je dopustno osnovanje pogodbene zastavne pravice in zemljiškoknjižnega zavarovanja teh terjatev. Pogodbene osnove za-slavne pravice namreč S 13 Zpr. ne izključuje in bi pogodbena dovolitev zastavne pravice za prvenstveno terjatev tudi po § 12 Zpr. ne bila nedopustna, seveda le s privoljenjem poravnalnega upravitelja, ker bi se s tem ravnotežje upnikov skoraj ne premaknilo, ko je prvenstveno terjatev plačati celo. Drugo bi bilo glede osnovanja zastavne pravice za navadno poravnalno terjatev. Ako bi poravnalni upravitelj pritrdil takšni zastavni pravici, bi utegnila biti ta nasproti poravnalnemu upniku pod pogoji 3. odst. § 12 Zpr. veljavna, poravnalni upravitelj pa bi bil za morebitno škodo upnikom odgovoren.” Nadaljna neskladnost G oršičevega tolmačenja je, da šteje prvenstvene terjatve med poravnalne,1" ker so poslednje samo tisie, na katere vpliva poravnalni postopek in katere se oblikujejo s prisilno poravnavo. Do istega rezultata v jedru prihaja tudi Polite o. češ da bi morali biti navedeni v § 29 Zpr. poleg poslovnih in prvenstvenih terjatev tudi izločitveni in ločitveni zahtevki, ker tudi na te postopek ne vpliva.11 7 Goršič, Komentar Stečajnog zakona, Zakona o prinudnom poravnanju van stečaja, Zakona o uvodjcnju u život oba zakona, i Zakona o pobijanju pravnih dela izvan stečaja, str. 393. 8 Goršič, o. c. str. 413. 9 P o 1 i t e o, Vanstečajna prinndna nagoda, str. 37 in 38 izključuje pridobitev pogodbene zastavne pravice za poravnalno terjatev po otvoritvi postopka, češ da bi se spremenilo s tem dolžnikovo imo-vinsko stanje in peius drugim upnikom. 10 Goršič, o. c. str. 432. 11 P o 1 i t o o, Stečajni zakon, Zakon o prinudnom poravnanju van stečaja i Zakon o uvodjenju u život obiju zakona, str. 234. Povse nasprotno tolmačenje podajata Verona-Zu-glia v svojem komentarju.12 Po mnenju teli dveli je med 2. odst. § 13 Zpr. in med §§ 29, 1. odst. ter 30 št 4. Zpr. nesoglasje, katero da je treba premostiti z zadovoljivo interpretacijo. To najdeta s primerjanjem usode prvenstvenih terjatev v stečajnem in poravnalnem postopku. V prvem ne uživajo te terjatve nobene druge prednosti kakor, da pridejo v 1. ali 2. razred stečajnih upnikov izvzemši stroškov postopka. Za te tudi tekom poravnalnega postopka izvršba ni dopustna, ker je treba doseči njih kritje na drug način, namreč s položitvijo predjema (§ 6 Zpr.) in z ustavitvijo postopka, ako dolžnik dotičnemu nalogu ne ustreže (§ 56 št. 2 Zpr.). S položajem pa, ki bi ga dosegle ostale prvenstvene terjatve popolnoma nezavisno od poravnalnega postopka, in po katerem bi pridobile zase zlasti učinkovite prisilne ločitvene pravice, bi se izločile v nasledujočem, zlasti pridružnem stečaju iz vrst stečajnih upnikov in bi postale ločitveni zahtevki. To je po naziranju Verone in Z u g 1 i a tem bol j opasno, ker je procesni in izvršilni nasprotnik tekom poravnalnega postopka poravnalni dolžnik sam in utegne zato sam z lastnimi procesnimi dejanji omogočiti sodno ugotovitev in izvršilno ostvarjanje teh za htevkov. Sporno pa da je, ali bi se takšna dejanja smela pobijati v stečaju. Iz teh razlogov izjavljata,13 da je tekom poravnalnega postopka nedopustno prisilno plačevanje prvenstvenih terjatev izvzemši v prid onih, navedenih v §§ 13, 2. odst. in 14. odst. 1. Zpr. To da je tudi ugodneje za skupne upniške koristi. Iz navedenega se razvidi, da obravnavata oba komentarja to vprašanje pod vplivom avstrijske ureditve, da pa jo odklanjata Verona-Zuglia iz pravnopolitičnih razlogov. Za rešitev v Goršicevem smislu bi govorilo, ker je z a k o n v resnici nejasen, zlasti dejstvo, da ne gre ravnati s prvenstvenimi upniki še slabše kakor po tem itak najugodnejšem tolmačenju. Za drugo razlago pa stoje prav-nopolitični razlogi, ki postanejo seveda najtehtnejši le za 12 Verona-Zuglia, Stečajni zakon, Zakon o prinudnom poravnanju i Zakon o uvodjenju u život tih zakona, str. 416, 471. O. c. str. 417, 441. stečaj, ki bi se otvoril po poravnalnem postopku, bodisi končanem bodisi ustavljenem. Ako bi odločevali samo pravno-politični oziri na prvenstvene terjatve, bi morali dati prednost pač prvemu tolmačenju, kajti prej je gledati na dano stanje kakor na morebiti še negotovo bodoče. Zato je potreba razčleniti zakonite določbe same, bolj kakor pa gledati na te momente in morda privede analiza sistematične obdelave tega vprašanja v našem zakonu na pravi pot. lil. Kakor omenjeno že mimogrede, utegne vplivati na posamezne zahtevke ali postopek sam ali pa poravnava. Učinek postopka na zahtevke naj izključujeta stečajni in poravnalni zakon z besedilom, »... da postopek ne poseza v terjatve .. .« (§ II Stz., §§ 14, 29 Zpr.). To naj bi značilo, da posiopek sam na dotične terjatve nima nobenega učinka, da tudi malo ne vpliva ne na obstoj, ne na obseg terjatve, pa tudi ne na nje lastnost, še manj pa na ostvarjanje iste. Z drugimi besedami, upravičencu takega zahtevka se bojda za postopek ni treba prav nič brigati, ker ostanejo vse njegove pravice neokrnjene in prosto ostvarljive. Poleg tega pa pravita oba zakona tudi, »da prisilna poravnava ne poseza v zahtevke...« (§ 161 Stz., § 47 Zpr.), kar na navedenih mestih pomen j a, da se s poravnavo kot tako ne smejo kratiti pravice dotičnih upnikov, da se torej terjatve ne smejo zmanjševati in da se njih plačilo ne sme odgoditi. Zadnje besedilo uporabljata zakona samo glede izločitvenih in ločitvenih zahtevkov, s tem postavljata načelo, da se s poravnavo ne poseza v tiste zahtevke, na katere tudi postopek sam nima nobenega vpliva. O prvenstvenih terjatvah (in stečajnih prvega in drugega razreda) pa pravita zakona, da se morajo popolnoma poplačati (§ 47 Zpr., § 162 Stz.). Po B a r t s c h u -Pollaku14 je to identično z zadnjim pravkar navedenim besedilom. To pa more veljati le spričo posebnih določb avstrijske (§ 10) in češkoslovaške naredbe (§§ 12, 14), dočim je glede našega zakona dopusten vsaj dvom, ali pomen ja oboje res eno in isto. Gotovo je namreč, da vpliva po stečajnem pravu postopek na terjatve prvega O. c. str. 962, 064. in drugega razreda, pa se morajo po prisilni stečajni poravnavi poplačati vendarle popolnoma. Na netočno besedilo omenjenih dveh poravnalnih naredb je vplivala očividno določba stečajne naredbe, kjer takšno izražanje ne more izzvati nobene posledice, ko je usoda prvenstvenih terjatev že drugje točno določena. Na besedilo § 47 Zpr. se zato v prilog tolmačenju, da je moči prvenstvene terjatve ostvarjati z izvršbo tudi tekom postopka, ne moremo sklicevati, marveč je treba poseči na določbe o učinkih otvoritve postopka na posamezne zahtevke. Takšne prinaša jugoslovanski zakon v drugem oddelku (§§ 11—16 Zpr.). V tem se ne spominjajo z nobeno besedico prvenstvene terjatve kot take, le drugi odstavek S 13 dopušča prisilno pridobitev ločitvenih pravic za javne davščine, torej za eno vrsto prvenstvenih terjatev, poleg tega pa isto še za vzdrževalnine, ki med prvenstvenimi terjatvami niso naštete. Prav v tem pogledu se naš sistem razhaja od avstrijskega15 in češkoslovaškega in se približuje prejšnjemu jugoslovanskemu in ogrskemu. Dočim izvzemata avstrijska in češkoslovaška naredba prvenstvene terjatve brez razlike od učinkov otvoritve postopka, imenuje naš zakon samo javne davščine. Ako bi naš zakon iz § 13 Zpr. izpustil vse prvenstvene terjatve brez razlike, torej tudi javne davščine, potem bi bil utemeljen sklep, da pomeni njih navedba v § 29 Zpr. v isti sapi s poslovnimi terjatvami le sistematično neizravnanost in resnično izvzetje prvenstvenih terjatev od učinkov poravnalnega postopka. Toda zakon tega ne dela, gre še dalje in določa v 2. odstavku § 14 Zpr., da izgube z otvoritvijo poravnalnega postopka veljavo tudi vse prisilne ločitvene pravice, pridobljene v zadnjih 60 dneh pred otvoritvijo, izvzeinši ločitvene pravice za javne davščine. Navedba javnih davščin v tej zvezi drugič govori zopet in še močneje za to. da otvoritev postopka učinkuje na ostale prvenstvene pravice, dočim bi zamolčanje vseh prvenstvenih terjatev brez razlike vsaj glede ugasnitve ločitvenih pravic za davščine ne pomenjalo ničesar. Pomisliti je namreč, da bi bila takšna zakonita ureditev nenaravna in nedosledna, ki bi odrejala na eni strani ugasnitev v kritičnih dneh pridobljenih ločitvenih pravic, a bi v isti sapi dovoljevala nemoteno osnovanje istih takoj po otvoritvi in ne glede na tekoči postopek.111 Čim je dovoljeno pridobivanje prisilnih ločitvenih pravic tudi tekom postopka, te pravice z otvoritvijo istega ne prestanejo.17 V tem dvojnem poudarjanju (§§ 13 in 14 Zpr.) javnih davščin je videti zato namerno ustanovitev neke prednosti pred drugimi prvenstvenimi terjatvami. Zlasti ima določba § 14 materijalen pomen, dočim je podobna določba avstrijske naredbe (§ 12) le slepo prevzeta iz stečajnega reda.18 V stečajnih zakonih (našem, avstrijskem in češkoslovaškem) ima ia določba pomen, ker pomen ja resničen privileg pred stečajnimi terjatvami, v avstrijskem poravnalnem postopku pa je spričo določbe § 10 odveč. Češkoslovaška poravnalna naredba govori zato v §§ 12 in 14, ki ustrezata formalno našima §§ 13 in 14 dosledno vedno in samo le o prvenstvenih terjatvah. Temu nasproti navajata podobno kakor naš zakon na obeh mestih le javne davščine stara hrvatsko-slavonska naredba (§ 19) in ogrska (§ 21. 6. odst.). V teh dveh je nastala prednost javnih davščin pred drugimi prvenstvenimi terjatvami in prešla nato v naš zakon. Takšen pravni zaključek bi bil lahkoten in nedvoumen, ako ne bi bilo določbe § 29 Zpr. Dočim namreč v vsem drugem oddelku prvenstvene terjatve kot take prav nič niso omenjene, je o njih kot skupku govora šele v četrtem oddelku, kjer so obravnavani zahtevki v poravnalnem postopku (§§ 28—33 Zpr.). Po strogem sistemu ni bilo pričakovati, da bi bili navedeni v tem oddelku samo zahtevki, na katere poravnalni postopek učinkuje, kajti že naslov govori le o »zahtevkih v poravnalnem postopku«, o zahtevkih torej, ki so predmet postopka nasproti učinkom, ki so 16 To sta spregledala Verona-Zuglia, ko pripominjata, da bi morali biti navedeni v § 14 Zpr. tudi vzdrževalni obroki. V podobni zmoti tudi S c h e 11, Bevorrechtete, gcdeekte und bestrittene Fordc-rungen im Ausgleichsverfahren, Gerichtszeitung 1925, str. 82. 17 Gutman n, Zum Schutze der Absonderungsbeglaubiger im gerichtlichen Atisglpicho, Gerichtszeitung 1925, str. 155. 18 G n t m a n n o. c. združeni z otvoritvijo postopka in ki so prikazani v drugem oddelku. Ker pa našteva § 29 Zpr. poslovne in prvenstvene terjatve, češ da v te postopek ne poseza, je določiti pomen teh zakonskih določb, zlasti kolikor se križajo s §§ 13 in 14 Zpr. V tem oddelku so našteti vsi zahtevki, kakršni utegnejo biti naperjeni zoper poravnalnega dolžnika. Zamolčani so ostali edinole izločitveni zahtevki, kajti izločitev je pojmovno nasprotje vsaki pritegnitvi v insol-venčni postopek. Sicer pa je med določbami govora tudi o ločitvenih pravicah, kolikor so obenem osebne terjatve in se utegnejo preleviti v poravnalne, o teh slednjih sploh in o njih spremembah (§ 33 Zpr.), dalje o osebnih terjatvah, ki ostanejo neuvaževane (§ 32 Zpr.) in končno o poslovnih in prvenstvenih terjatvah (§§ 29, 30 Zpr.). Po vsem tem se določajo v tem oddelku lastnost, obseg in vsebina prvenstvenih in poravnalnih terjatev, zato pa preseneča in daje misliti vsebina 1. odst. § 29 Zpr. Postavitev poslovnih terjatev v eno vrsto s prvenstvenimi je tisto, kar dela težkoče in izziva odgovor, da med obravnavanjem enih in drugih ni nobenega razločka. Tako tudi dosedanje tolmačenje: ali se zanika učinek poravnalnega postopka na obe vrsti zahtevkov sploh in se prikazuje § 29 Zpr. kot nadaljevanje § 13 Zpr., ali pa se spričo slednje določbe utesnuje pomen § 29 Zpr. in priznava vplivanje postopka na obojni terjatvi v enaki meri. Eno kakor drugo bi imelo prednost pred tolmačenjem, ki obravnava poslovne terjatve drugače kakor prvenstvene, toda le kot enotno in zaokroženo pojmovanje § 29 Zpr., preko tega formalnega vidika pa ne. Predvsem je zfivrniti naziranje, da bi bila izvršba v izterjanje poslovnih terjatev nedopustna.10 Pravnopolitični razlogi zato so bili navedeni že v uvodu te razprave. Ako je dolžnik upravičen, prevzemati obveznosti (§ 12 Zpr.), mora biti dana tudi možnost, da ga upnik prisili, obveznost izpolniti. Poleg tega dopušča stečajni zakon (§ 136) izvršbo v izterjanje dolgov mase,20 vzporeditev teh terjatev s poslov- il Verona-Zuglia, o. c. str. 442. 20 V c r o n a - Z u g 1 i a, o. c. str. 319; Bartsch-Pollak, o. c. str. 661: Denkschrift str. 108: R i n t e 1 e n, o. c. str. 328; dunaj- nimi pa ne dopušča, da bi bili poslovni upniki postavljeni slabše kakor upnik mase. Sicer je res, da je prisilno izterjevanje poslovnih terjatev tekom poravnalnega postopka združeno s težkočami; avstrijska judikatura zahteva izkaz, da gre za tako terjatev.21 J oda navzlic temu izvršilne možnosti ni odklanjati, pač pa kaže slednje, da ni moči pristati kar tako na enako rešitev tudi pri prvenstvenih terjatvah. Ker je tedaj podana dopustnost izvršb v izterjanje poslovnih terjatev po § 12 Zpr. in ker navajata §§ 13 in 14 Zpr. javne davščine kot edine prvenstvene terjatve, nas sili to k zaključku, da je pridobitev prisilne ločitvene pravice za terjatev možna le, ako se da spraviti v sklad z navedenimi določbami. Pa še en razlog je, ki govori zato. Zakon dovoljuje pridobitev prisilne ločitvene pravice tudi za vzdrže-valnine, dospele v zadnjem letu pred otvoritvi jo postopka. Ni moči šteti teh terjatev k poslovnim, ker so nastale pred otvoritvijo postopka, pa tudi k prvenstvenim ne." saj kot take niso nikjer navedene. Zakonodajec je opremil tedaj navadne poravnalne terjatve iz posebnih pravno-političnih motivov s prednostjo, ki se predstavlja kot izjema in je to izjemo tudi navedel v § 13 Zpr. in ne kje drugje. To dokazuje zato, da je težišče za rešitev spornega vprašanja edinole v drugem oddelku. Le tamkaj je torej iskati smernice za pridobivanje in ostvarjanje prisilnih ločitvenih pravic, v četrtem oddelku je nasprotno govor o drugih učinkih na zahtevke, ki se v postopku prijavljajo. Po ogrskem vzoru določa zakon, da je prijaviti tudi prvenstvene terjatve, in jih s tem približuje krogu poravnalnih terjatev. To vse kaže, da tvori § 29 celoto s §§ 31, 32 in 33 Zpr.. in ne z drugim odstavkom § 13 Zpr. Četrti oddelek prikazuje zato skupin o onih zahtevkov, na katere ima poravnalni postopek sploh kakšen, dasi na posamezne zahtevke različen učinek. Semkaj spadajo predvsem poravnalne terjatve, za katere veljajo splošne določbe § 33 Zpr., dalje ter- ska sodba SZ X 154, ki jo citirajo G o r š i č (o. c. str. 294) in Verona-Zuglia (o. c. str. 320). 21 Gl. dunajski odločbi 21. februarja 1934, Zentralblatt 1934, str. 389 in 12. aprila 1934, Gerichtshalle 1934, str. 127. 22 P o 1 i t e o, o. c. str. 210. jatve, ki ostanejo v postopku neuvaževane, pa je njih ostvarjanje s tožbo ali izvršbo med postopkom vendarle izključeno (§§ 32, 59 Zpr.) in končno zahtevki, omenjeni v § 29 Zpr. Teh bi bilo po zakonitem besedilu četvero vrst, v resnici pa jih je le troje. Terjatve iz rabokupnih in službenih pogodb po otvoritvi postopka so namreč poslovne, one pred tem dnem ali prvenstvene ali poravnalne, zato delijo euako usodo kakor te, v nadaljnjem se zato nanje ni treba ozirati. Dosledno določbi da je tudi prvenstvene terjatve priglasiti, bi morale pretrpeti tudi spremembe, ki jih našteva § 33 Zpr. Toda vprav to izključuje prvi stavek § 29 Zpr., navzlic prijavi ostane prvenstvena terjatev po svojem obsegu in vsebini z eno edino izjemo taka, kakršna je bila poprej. Pri prijavljanju prvenstvenih terjatev ne prihajajo zato v poštev določbe o nedoločenih in pogojnih terjatvah, o onih, ki imajo za predmet perijodične dajatve, pa tudi ne o pravicah sodolžnikov, porokov in o pravicah upnikov proti soobvezancem, ker je prvenstvene terjatve poplačati itak v celoti, dalje o terjatvah dolžnikove žene in trgovskih upnikov, ker so te vedno le poravnalne terjatve. Upoštevna bo le določba, da dospejo tudi prvenstvene terjatve z otvoritvijo postopka in to na temelju 2. odst. § 47 Zpr., prav tako pa tudi o enaki prvenstveni pravici stranskih pristojbin in povračilnih terjatev kot splošnem načelu poravnalnega in stečajnega prava. Tako prihajamo do zaključka, da tudi obratno ni obravnavati poslovnih terjatev enako kakor prvenstvenih, namreč da je nedopustno i z t e r j a v a n j e zadnjih z izvršbo. Navedba poslovnih terjatev v tej zvezi (S 29 Zpr.) poudarja le, da se jih določbi §§ 28 in 33 Zpr. ne tičeta. Posebno naglaševanje tega je sicer odveč, prav tako kakor je glede na § 16 Zpr. nepotrebna tudi določba drugega stavka § 29 Zpr., da se namreč na podstavi poslovne ali prvenstvene terjatve ne sme zahtevati uvedba stečaja, dokler traja poravnalni postopek. Pripomniti je, da neomejeno izterjavanje nekaterih prvenstvenih terjatev sploh nima mesta, ker je za njih poplačilo skrbljeno že po zakonu na drug način. To so stroški poravnalnega postopka in organizacij za zaščito upnikov. Prvi se določajo z izvršljivim sklepom poravnalnega sodnika po končanem postopku (§§ 23, 25 Zpr.), slično mora veljati tudi za stroške zaščitnih organizacij.23 Končno ni prezreti, da bi bilo popolnoma izključeno dovoljevati izvršbe v izterjanje malih vlog denarnih zavodov, ki so v poravnalnem postopku (§ 65 Zpr.). Niti predstavljati si ni moči, kaj bi nastalo, ako bi navalili naenkrat vsi mali vlagatelj i-prvenstveni upniki in zahtevali izplačilo svojih vlog. Kaj naj bi se v takem primeru opravilo z neštevilnimi izvršbami, ko zavod ne bi imel gotovine, da bi vlagateljem zadostil? Ako se hoče doseči in tudi zavarovati uspeh prisilne poravnave pri takem zavodu, preostaja samo en izgletl, in to je: prenehanje z izplačevanjem tudi malih vlog začasno in izključitev vsakih prisilnih dejanj v njih izterjanje, dokler ne določi poravnava način izplačila. Ta pa mora nuditi tudi zavarovanje, potrebno za to izplačilo. Ker zakon ne daje nobene podlage, da bi bilo obravnavati posamezne vrste prvenstvenih terjatev različno, mora veljati za vse le eno, namreč nedopustnost za pridobivanje prisilnih ločitvenih pravic tekom postopka in neglede na njega stanje. IV. Ker smo se odločili v tem sporu tako, da je izvršba v izterjanje prvenstvenih terjatev tekom poravnalnega postopka nedopustna, nastane drugo vprašanje, kako je poskrbel jugoslovanski zakon za poplačilo teh terjatev in ali nudi v primeru z avstrijsko in češkoslovaško ureditvijo vsaj tako ugodno rešitev kakor ti dve. Razen teoretičnega zanimanja postane stvar s tem tudi praktično važna. Skrb za usodo prvenstvenih terjatev je sicer del vprašanja, ki se tiče izpolnitve izvenstečajnih prisilnih poravnav in preko katerega tudi najindividualističnejši in na liberalnem gospodarskem sestavu temelječi pravni red ne more, čim je poklical v življenje to pravno ustanovo. Res prihajajo splošne kavtele. s katerimi hoče zakonodajec zavarovati izpolnitev porav nave, posredno tudi tem terjatvam v prid. Toda kakor ne dajo te nepogojne vernosti za plačilo vseh terjatev, tako ne prvenstvo samo za plačilo prvenstvenih terjatev. Zato povzroča plačilo prvenstvenih terjatev njih upnikom prav tako težke skrbi kakor poravnalnih poravnalnim. Kaj kmalu potem, ko je izšla avstrijska naredba, so se skoro pojavili glasovi, da poravnalni postopek prvenstvenim upnikom ne nudi tistih ugodnosti kakor poravnalnim. Slednjim da se odmerja res samo kvota, toda za plačilo te kvote da se morejo obvezati tudi druge osebe, dočim ni za plačilo prvenstvenih terjatev poskrbljeno prav nič. Ti glasovi niso utihnili niti pozneje, ko je bila priznana terjatvam na podlagi vpisa v seznamek izvršljivost in je uvedla češkoslovaška naredba slično našemu zakonu prijavo tudi prvenstvenih terjatev.24 Z določbo, da postanejo v seznamek vpisane in nepre-rekane terjatve izvršljive, je prijavljanje terjatev v poravnalnem postopku dobilo docela drug značaj kakor prej. Prej je imelo samo pomen, da so bila točneje ugotovljena dolžnikova pasiva, ker je bilo k njim prišteti še prvenstvene terjatve. Za te same se pa nadalje nihče ni zanimal več, vse je bilo prepuščeno le upnikovi brigi, kako bo dosegel zanje izvršilni naslov in kako jih bo izterjal. Po vzoru ogrske in hrvatsko-slavonske naredbe pa je vpeljalo jugoslovansko in češkoslovaško pravo25 obvezno prijavljanje prvenstvenih terjatev, kolikor je o obvezni udeležbi v in-solvenčnem postopku sploh moči govorili. S tem se je spremenil na mah položaj prvenstvenih terjatev, njih prijava nima pomena samo za ugotovitev dolžnikovih pasiv,20 one postanejo tudi predmet postopka samega, četudi prvenstveni upniki niso subjekti v postopku. Zlasti nimajo glasovalne pravice (S 39 Zpr.), toda to ni znak neupoštevanja terjatev v postopku, kajti upniki, ki utegnejo na katerikoli način doseči ugodnejše poplačilo kakor v poravnalnem predlogu nudeno, sploh nimajo glasovalne pravice. Pač pa se mora poravnalni upravitelj (in dolžnik) izjaviti ali pritrdilno ali 24 G c 11 e s, Die Novelle zur Ausgleichs- und Konkursordnung, Gerichtszeitung 1925, str. 90; J u r a š e k, o. c. str. 349, 352. 25 Četrti odstavek § 43 čsl. z. se pričenja takole: »Tudi upniki, ki zahtevajo prvenstveno poplačilo, so dolžni, prijaviti svoje terjatve.« 26 To je tudi še sedaj glavni namen po G o r š i č u, o. c. str. 412. nikalno tako o poravnalnih kakor tudi o prvenstvenih terjatvah (§§ 20, 38 Zpr.), in poravnalni upniki imajo pravico pripomb k obojnim terjatvam (§ 37 Zpr.). Ako je nista prerekala ne upravitelj ne dolžnik, daje vpis prvenstvene terjatve v seznam izvršilni naslov, čim postane potrditev prisilne poravnave pravnomočna (§ 60 Zpr.). Ker se konča poravnalni postopek v razmeroma kratkem času (najdaljši rok za sprejem poravnave je 90 dni), pride upnik do izvršilnega naslova na način, ki je brez dvoma lažje dosegljiv kakor s pravdo, razen tega pa prav nič d o 1 g o t r a j -nejši. S tem je ustanovljeno že eno nadomestilo za prisilno ostvarjanje, ki je dano hkrati za vse prvenstvene terjatve, kajti redkokdaj bo imel upnik že ob otvoritvi postopka izvršilni naslov. Še korak dalje gre določba našega zakona, da je prvenstvene terjatve poplačati in, kolikor so prerekane, zavarovati. Odredba o popolnem poplačilu se smatra običajno kot sama po sebi umljiva in nič drugega kakor odgovor na zakoniti pogoj, da je s poravnavo dopustno zmanjšati samo poravnalne terjatve (§ 4, št. 6 Zpr.).27 To bi bilo res tedaj, ako bi bilo dopustno prisilno izterjavanje tudi izven poravnalnega postopka. Vrh tega odreja zakon poleg popolnega poplačila tudi zavarovanje prerekanih ter jatev in daje s tem celi določbi drugo lice. Ako se poravnalni postopek prvenstvenih terjatev ne tiče, ne posega vanje, se zakon tudi ne briga za zavarovanje prerekanih terjatev. To dosledno naziranje si je osvojilo avstrijsko pravo. Hrvatsko-slavonska in ogrska naredba sta zavrli prisilno izterjavanje prvenstvenih terjatev, nasprotno pa dovolili zavarovanje prerekanih. Po § 61, 2. odst. hrvatsko-slavonske naredbe niso imeli le poravnalni upniki pravice na začasno naredbo, po § 62 ogrske pa celo na izvršbo v zavarovanje, ako so bile njih terjatve prerekane, marveč so morali imeti prav enako pravico tudi prvenstveni upniki, ker bi bili sicer slabše postavljeni kakor poravnalni. Po tem vzorcu je tlošlo že dokaj bolj, četudi še ne popolnoma izkristalizirano zavarovanje prerekanih prvenstvenih terjatev v naš zakon. Ako ima torej prvenstveni upnik možnost, doseči takoj po poravnavi plačilo ali vsaj zavarovanje, mn ni več treba skrbeti za terjatev in jo izterjavati ne glede na tekoči poravnalni postopek. Potreba pravne zaščite izven postopka odpade in to posledico izvaja naš zakon. Hkrati je to nov dokaz za gornjo trditev, da §§ 13 in 14 Zpr. izključujeta ustanovitev prisilnih ločitvenih pravic, praktično tedaj izvršbo za prvenstvene terjatve. Tudi češkoslovaška naredba (§ 54) odreja, da je treba prvenstvene terjatve, vendar ne razlikujoč med priznanimi in prerekanimi, na upnikovo zahtevo zavarovati. Ne da bi se spuščala literatura v razmotrivanje, kakšni svrhi naj bi služilo zavarovanje priznanih terjatev (morda pogojnih?), ali naj bo to posledica splošnega načela, da postopek na prvenstvene terjatve prav nič ne vpliva, tedaj tudi v pogledu njih dospelosti ne, izraža pretežno naziranje, da je v zavarovanje položiti terjatvi ustrezno vsoto na sodišču, kakor velja to tudi za stečajne terjatve prvega in drugega razreda,28 vendar le tedaj, ako je upnik že v prijavi zahteval to. Ker na določbo ni nobene zakonite sankcije in nima opustitev zavarovanja nobenih pravnih učinkov za upnike, ki jih zakonodajec namerava zaščititi, se smatra določba o zavarovanju za golo frazo,20 ako se ne napravi potrditev poravnave odvisna od izvršitve zavarovanja. Naš zakon se razlikuje od češkoslovaškega v tem, da odreja za priznane prvenstvene terjatve plačilo in ustanavlja s tem njih dospelost, in da določa le za prerekane terjatve, da jih je zavarovati. Sicer se pa ne izraža o tem, kakšno bodi to zavarovanje in kako se daje. Podobno prehaja domače slovstvo molče preko tega vprašanja, dasi mu pomena za prakso ni odrekali. Besedilo zakona je določno samo v enem pogledu: da je terjatev plačati, ako je priznana, in da jo je zavarovati, ako je ostala prerekana. Upnik prerekane terjatve ima (edaj po zakonu pravico, zahtevati zavarovanje. Isto bo veljalo tudi za praktično zelo redke primere, da je prvenstvena terjatev od-ložno pogojna. 28 Gl. o tem Jurašek, o c. str. 350. 29 Jurašek, o. c. str. 349. Iz te premise se podaja kot prvi zaključek, da ima upnik v vsakem primeru materialnopravni zahtevek na zavarovanje ne glede na to, kdo je terjatev prerekal, ali upravitelj ali dolžnik, in ne glede na to, kako je terjatev sama izkazana. Zakon ne postavlja nobenega pogoja, od katerega naj bi bilo zavarovanje odvisno, zlasti ni potreba, da bi bil upnik zahteval kaj takega v poravnavi. Ker pa stavlja poplačilo ali zavarovanje prvenstvene terjatve v povsem isto vrsto, izhaja nadalje iz tega, da nastane zahtevek na zavarovanje z dejstvom pravnomočne potrditve prisilne poravnave: v istem trenutku, ko bi imel upnik zahtevati plačilo neprerekane terjatve, mu gre zavarovanje prerekane. To znači, da je zahtevek poleg tega tudi procesu-alnopravne narave, kar se kaže v tem, da je moči ta zahtevek takoj izdejstvovati. Alco bi bil upnikov zahtevek zgolj materijalno-pravne narave, bi bilo upniku s tem pomagano bore malo. Ne imel bi prav nič od tega, ako bi si moral to zavarovanje šele pridobiti, da bi poleg plačila moral tožiti še na zavarovanje. V tem primeru bi bila tožba na plačilo edino na mestu, kajti v istem času, ko bi dosegel upnik izvršilni naslov s tožbo na zavarovanje, bi ga imel v rokah tudi za plačilo. Takšna ureditev bi ne pomenila za upnike ničesar, zato pa mu zakon ne daje le izgledov na pridobitev zavarovan ja, marveč določa, da se to zavarovanje mora dati. V tem je poudarek, da je terjatev zavarovati takoj. Vendar s tem nasprotno ni izražen zahtevek, ki bi bil izključno procesu-alnopravne narave. Tudi takšna ureditev bi pomenjala za upnika mnogo premalo. Procesualni pravni zahtevek pri-bavi upniku s pospešenim korakom posebno zavarovalno sredstvo, ne da bi se mu bilo treba posluževati redne pravne poti. Res ima zahtevek na zavarovanje po 2. odst. § 47 Zpr. tudi dokaj sličnosti s takim. Ni sicer potreba upniku izkazovati nevarnosti za plačilo, kajti zakon dopušča zavarovanje, ne da bi zahteval kaj drugega, kakor da je bila terjatev prerekana. Pač pa je takojšnje zavarovanje odvisno od poprejšnje pravočasne prijave. Brez te mu zavarovanje ni priznati, saj ni prerekanja, kjer ni prijave, v slednji je dana predpostavka verjetnega izkazila upnikove terjatve. Navzlic temu zavarovalni zahtevek ni gol procesualnopraven, ker bi mu bila sicer na razpolago le sredstva, kakor jih daje procesno pravo, to je ali izvršba v zavarovanje ali začasna nared ba. Oboje je izključeno. Za prvo bi potreboval upnik pogojen izvršilni naslov, tega pa nima in takega tudi določba zakona ne pomenja. Z začasno naredbo pa bi upnik ne pridobil zastavne pravice na doseženem zavarovanju, kar edino bi ustrezalo namenu zavarovanja, ako pojmujemo to tudi v materij alno-pravnem pomenu in s čimer edino bi mogel obdržati prvenstveni upnik svoj privilegovani položaj nasproti poravnalnim upnikom, ki bi hiteli ostvarjati svoje zahtevke po potrjeni, a ne izpolnjeni prisilni poravnavi. To sili nato, da se ozremo po drugih določbah poravnalnega in tudi njemu sorodnega stečajnega zakona, da najdemo, na kakšno zavarovanje daje pravico ta zakonita določba. Zavarovanje predvideva zakon tudi za prerekane poravnalne terjatve in sicer po svobodnem sodniškem preudarku (§ 47, odst. 4 Zpr.). O tem, kako se daje to zavarovanje, je nastalo v slovstvu več naziranj. Po Bartschu-Pollaku30 in Veroni-Zuglii31 je dotični sodniški sklep izvršilni naslov, s katerim si pribori upnik zavarovanje. Po L e h m a n n u32 in G o r š i č u“* je takšen sklep sodniška odločba brez sankcije, upniki morajo sami skrbeti, da bo prevzeto v vsebino prisilne poravnave tudi zavarovanje za prerekane ter jat ve. Temu naziranj u se je celo za poravnalne upnike težko pridružiti, ko imajo upniki prerekanih terjatev le pogojno glasovalno pravico (§ 44 Zpr.), drugim pa, kakor umevno in znano, tuje koristi niso dosti mar. P e t s c h e k34 pa trdi, da je izvršiti zavarovan je s po-ložbo ustrezne poravnalne kvote na sodišču in sicer v pogojenih poravnalnih obrokih in da so tudi ti zavarovalni obroki pod sankcijo kasatorične klavzule (naš § 62, odst. 2 Zpr.). so O. c. str. 969. si O. c. str. 472. 82 (). e. II., str. 154. 33 O. c. str. 433. 34 Die Feststellung von Forderungen gegeniiber dem Schuldner im Konkurs und im Ausgleichsverfaliren, Zentralblatt 1925, str. 248. Od teli naziranj prvi dve ni moči prilagoditi usodi prvenstvenih terjatev, ker poravnalni sodnik o njih zavarovanju ne izda nobenega sklepa in ker prvenstveni npniki nimajo glasovalne pravice in s tem tudi ne vpliva na vsebino poravnave. Sodišče samo tudi ni obvezano, da bi gledalo uradoma na to, ali so za izpolnitev prisilne poravnave potrebna zavarovanja ponujena ali ne. Pa tudi tretje naziranj e je na prvenstvene terjatve neuporabi j ivo, ker je kasato-rična klavzula glede terjatev, ki jih je v celoti poplačati, pojmovno izključena in dana samo v zavarovanje plačila pogojenih kvot. Pač pa ktiže zadnje tolmačenje na pravilno obliko in pravi način, kako naj se zavarovanje da. Slično podobnim primerom stečajnega zakona (§§ 143, 145, 149, 150) bo obstajalo tudi tu dolžno zavarovanje v položbi doti č n e denarne vso t e na sodišču. Zavarovanje se daje namreč vedno do iste višine in ob isiih pogojih, kakor so določeni za izplačilo neprerekanih terjatev (§ 47, odst. 4 Zpr., § 162, 3. odst. Stz.). To zavarovanje bo odredil sodnik na upnikov predlog, združen s tožbo na plačilo ter jatve in podan neposredno po p r a v o m o č n i potrditvi prisilne poravnave, oziroma pravdni sodnik, ako bi bila tožba pokrenjena že prej. S tem pravnim dejstvom nastane zavarovalni zahtevek, ostvarjen pa mora biti neposredno po potrditvi poravnave, sicer zapade zavarovanje podobno kakor isto za prerekane poravnalne terjatve, ako tožba ni bila vložena v roku, določenem po poravnalnem sodniku za njih ostvarjanje (4. odst. § 47 Zpr.). S tem je ustreženo obema sestavinama tega zavarovalnega zahtevka, procesualni, ker se izdejstvu je zavarovanje kar najbolj pospešeno in enostavno, z navadnim predlogom, ki ga utemeljujeta po prej povedanem činjenici prerekane prvenstvene terjatve in potrditev prisilne poravnave, in materialnopravni, ker dobi upnik resnično zavarovanje in ne samo začasno naredbo. Ni seveda upniku potreba nobenega zavarovanja, ako ima v rokah že izvršilni naslov. Tedaj sme navzlic prerekanju nastopiti z izvršbo zoper dolžnika takoj po pravnomočni potrditvi poravnave. V tem primeru je prvenstveni upnik v sličnem položaju kakor stečajni upniki, katerih iz- vršljive terjatve je prerekal stečajni dolžnik. Z golim prerekanjem dolžnik izvršilnega naslova ne obrezuspeši ali razveljavi; da bi dosegel to, bi moral začeti pravdo sam. Takšna ureditev se podaja iz precej pomanjkljivih in nesistematično urejenih določb našega zakona. Koli kor bi preostajalo še dvomov, bi jili bilo s popravo zakona odstraniti. Zaščitil pa je jugoslovanski zakonodajec s tem zadostno obe nasprotujoči si strani, dolžnika in upnike, med katerimi bi imeli sicer prvenstveni sedanjemu času ne več docela zasluženi privilegovan položaj, ako bi smeli preganjati dolžnika po mili volji. Zadostno je vzeti seveda le v relativnem pomenu, v onem, kolikor so v poravnalnem postopku pravne koristi obojnih udeležencev sploh zaščitene. Dolžnik je za dobo postopka obvarovan pred vznemirjajočimi tožbami in izvršbami, njegovo gospodarsko stanje se more zalo v novo začrtanem pravcu polagoma krepiti. Prvenstvenim upnikom se ni treba bati, bodo li dobili plačilo ali ne, kajti to ni odloženo in mora biti izvršeno pred plačilom poravnalnih terjatev. Ako so njih terjatve prerekane, imajo pravico na ustrezno zavarovanje s položbo gotovine. Ako se upniku vendar po opisanem ne posreči, doseči ne plačilo ne zavarovanje, ni to posledica tega. ker so koristi prvenstvenih upnikov nezadostno zavarovane, marveč ustanove poravnalnega postopka sploh in nič manj posledica — nesmotrenih dejanj vseh činiteljev v tem postopku. Več ko dvomljivo je. ali bo dolžniku v treh mesecih res uspelo, da bo poplačal vse prvenstvene terjatve brez odbitka, če tudi njih vsota ne bo preveč znatna, ako tega vsaj delno pred otvoritvijo postopka ni zmogel, obenem pa pripravil še znesek za prvo kvoto poravnalnih terjatev. Ni namreč pozabiti, da je predpostavka za otvoritev nesposobnost za plačevanje in v podrejeni vrsti prezadolženost. Ako hočemo res izločiti vsak sum v dolžnikovo poštenost, potem bo dolžniku težko uspelo, izpolniti poravnavo z lastnimi močmi. Tuje osebe pa ne prevzemajo tako često poroštva za izpolnitev obveznosti, ki preostanejo dolžniku še po potrditvi prisilne poravnave, dasi bi bilo to pričakovati pri vsakem resnem poravnalnem predlogu. Še manj se smatra za potrebno. da bi prevzeli poravnalni poroki poroštvo za prven- stvene terjatve. In vendar ne more biti dvoma, da se morejo poroki obvezati tudi za ta del poravnave. Poroštvo ni odveč niti za primer likvidacijske prisilne poravnave, katero omogoča naj nove jša avstri jska ureditev. Kakor sili na eni strani k razmišljanju, ali ne ustvarja nesposobnost za plačevanje stanja, ki izključuje sanacijo po tako kratkem času, kakršen je za ta pravni institut ne-obhodno potreben, tako je prečesto nepoznavanje naloge s strani poravnalnih upraviteljev razlog, da upniki pritrdijo poravnalnemu predlogu. Ne mislimo s tem naravnost pogreš-nega naziranja, ki je žal tako zelo razširjeno zlasti med gospodarskim svetom, da mora poravnalni upravitelj storiti vse, da se doseže poravnava. Tudi resnejše pojmovanje upraviteljeve naloge, razjasniti vzroke dolžnikovega za-stanka v izpolnjevanju njegovih obveznosti (§ 19 Zpr.), ne zadošča še vsemu, kar zakon zahteva. Upravitelj poravnanja se mora zlasti izreči, ali bo dolžniku uspelo, ponujeno poravnavo izpolniti in zakaj mu bo to mogoče. S tem bo zadel na pravo žilo, ki dovaja ustanovi izvenstečajne prisilne poravnave živi jensko moč in jo krepi, predvsem s tem, da izloča neresne in nepoštene ponudbe. Ako se doseže, da bo poravnalni postopek dovedel res do poravnave, ki bodo izpolnjene, in ga ne bodo izrabljali samo za nezaslužene moratorije, bo dano tudi jamstvo za izpolnitev obveznosti, ki dajejo pravico na prvenstveno poplačilo. Zusainmenfassung. Im Artikel wird iiber die strittige Frage verhandelt, ob nach jugoslavischem Recht wali rend eines anhiingigen Ausgleichsver-fahrens fiir sogen. bevorrechtete Forderungen ein exekutives Absonderungsrecht erworben werden kann oder nicht. Das jugo-slavische Gesetz iiber den Zwangsausgleich zwecks Ahvvendung des Konkurses folgt namlich systematisch der ehemaligen kroa-tisch-slavonischen Verordnung aus dem Jahre 1916, einer Nach-bildung des ungarischen Gesetzes, die Erwerbung eines solchen Absonderungsrechtes ausschliefien, inhaltlich lehnt es sich jedoch mehr an die osterreichisclie Verordnung an, die dies zuliiRt. Indem das jugoslavische Gesetz iin zweiten Abschnitte (§ 13) die Erwerbung des richterlichen Absonderungsrechtes nur fiir offentliche Abgaben und fiir die im letzten Jahre entstandenen Versorgungsanspriiche zuliifit, im vierten (§ 29) jedocli die bevor-rechteten Forderungen als Anspriiche behandelt, welche vom Ausgleichsverfahren niclit beriihrt werden, si ud dadurch tatsach-lich zwei wiederstreitende Bestimmungen geschaffen worden. Vom Verfasser wird die Moglichkeit der Erwerbung von richterlichen Absonder ungsrechten fiir diese Forderungen verneint und dies folgendermassen begriindet. Systematiscli stelll das Gesetz die Wirkungen des Ausgleichsverfahrens im zweiten Abscbnitte fest und liifit dort ausdriicklich die Erwerbung von richterlichen Absonderungsrechten nur zu Gunsten offentlicher Abgaben und Versorgungsanspriichen zu. tlberdies wird hervorgchoben, dafi alle richterlichen in den letzten 60 Tagen erworbenen Absonde-rungsrechte ausgenommen jener zu Gunsten offentlicher Abga-ben erloschen. Ferner wiirde die uneingeschrankte Eintreibung kleiner Spareinlagen, die ebenfalls als bevorrechtete Forderungen erkliirt wurden, den Zwangsausgleich fiir das betreffende Geldinstitut vereiteln. Die scheinbar widersprechende Bestim-mung des vierten Abschnittes bedeute dagegen nur die Zusam-menfassung von §§ 29, 31, 32 und 33 zu einer Einheit; dadurch werden lediglicli Eigenschaft, Umfang und Inhalt der bevor-rechteten Forderungen bestimmt, nicht aber Moglichkeit ihrer zwangsweisen Eintreibung ausgesprochen. Hiedurch erleiden auch die bcvorrechteten Glaubiger keine Einbusse, denn fiir die anerkannten erhalten sie mit dem bestatigten Ausgleich einen Exekutionstitel, fiir die bestrittenen das Recht, gerichtlichen Erlag zu verlangen. Der Antrag darauf ist beim Prozefirichter, vor dem iiber die bestrittene Forderung verhandelt wird, zu stellen. Pojem univerzalnega prava v XVII. stoletju. V XVII. stoletju, ki ga imenuje Leibnitz »dobo izumov in novic«, so nastopili v republiki znanosti t. zv. novatorji. Četudi se niso zlagali v vseh podrobnostih, so bili vsi prežeti z isio željo: hoteli so izvesti radikalno reformo, da celo revolucijo v znanosti: de subjecto vetustissimo novissimam promovemus scientiam, je pisal Galilei. Odklanjali so poleg starinskega Aristotela in srednjeveške skolastike tudi znanstveno prizadevanje in uspehe humanistov ter učenjakov renesančne dobe. Potrudili so se oblikovati novo pri-rodoznanstvo in še prej novo občestveno vedo: physica ergo res novitia est, sed philosophia civilis multo adhuc magis (Hobbes, De corpore, epistola dedicatoria). To se jim je tudi dokaj posrečilo. Nadomestili so nekdanje mistične in antropomorfne nazore na prirodo z mehaničnim prirodoznan-stvom. Izvršili so globok preobrat v društvenih vedah. Deloma so se tudi prizadevali za socialno liziko v duhu novega mehaničnega svetovnega nazora, ki bi naj popolnoma nadomestila tradicionalno pravoslovje, politiko in ekonomiko. Deloma pa so se omejevali na osvežitev starih znanosti z novimi problemi in novimi metodami. Skušali so pred vsem preoblikovati humanitarne in socialne nauke, dosedanje praktične discipline, v teoretično znanost. Četudi na primer niso mogli biti zadovoljni s takrat-nim pravoslovjem,1 ki je zasledovalo pred vsem praktične cilje, se vendar niso priključili onim, ki so že takrat trdili, da sploh ni pravo nobena znanost,- temveč so ga pomagali 1 Quaecunque autem hactenus in Jure naturae praestita sunt, longe absunt a scientiac absolutione. Leibnitz (Gerhardt, I, 160). 2 Accarate igitur loquendo non est scientia. M. Georgii Gutkii Disputationes practicae gcnerales. Editio quarta, Berolini, 1630, dispu-tatio duodecima. dvigniti na primerno teoretično višino. Preden so nastopili, se je smatrala ekonomika za praktično gospodinjstvo,3 ki ga niti ne bi bilo potrebno — po Bodinovih nazorih1 — izločiti kot samostojno disciplino. Še nčeni varuh Mazarinijeve knjižnice Naude je smatral približno v polovici XVII. stol. ekonomiko za neko tajno umetnost, ki je manj znana učenjakom kakor pridobitnikom.5 Isto stališče je zavzemal tudi polihistor konca XVII. stol. Morhof, ki je primerjal skrivnosti ekonomike s tajnami politične umetnosti.0 Politika se je smatrala za neko skrivno umetnost in spletke.7 Njena !! Praecognitorum philosophicormn Libri dno, a Bartholomaeo Keckermanno, Hanoviae, 1608, 37: Oeconomica est prudentia regendi familias sive domos singulas. G. Cremerns, Disputatio philosophica de philosophia in genere, Servestae, 1656, XVII: Oeconomica est Prudentia, secundum quam consultamus de iis, quae rei nostrae familiari possunt esse commoda. A. Schmidt, Theoria philosoptiiae generalis, Wittenbergae, 1637, 211: Oeconomica agit de bono familiae. Ch. Salmntus, Tlieses philo-sophieae miscellaneae, Basileae, 160S: LXXXTir. Oeconomia est ars bene dispensandi. LXXXIV. Docet luiec, quaecunque bono Oeconomo sini vitanda, veluti Lnsus, Gula, Libido, Ambitio, etc. et quibus artibus ho-nestis et licitis ei contra Res familiaris sit augenda et conservanda. LXXXV. Praecipue autem felicitas Oeconomica consistit in harmonia et mutuo concentu Mariti et Uxoris, Parentum et Liberorum, Domini et Servorum. 4 Les six livres de la Repnblique, d. I, Ch. TI: Xenophon et Ari- stote, sans occasion a mon advis, ont divise l’oeconomie de la police: ce qu"on ne peut faire sans demembrer la partie principa le du total et bastir une ville sans maisons. Proti njemu Pasche: divcrsi vero utique respectus sunt Familiae in politicis et Oeconomicis consideratae, Georgii Paschii, De novis inventis, editio secunda, Lipsiae, 1700, 22<). 6 Gabrielis Naudaei Parisini Bibliographia politica, Lugd. Batav., 1642, 45: illi vero, qui frequenti exereitatione secreta Oeconomica penitissime callent, ut sunt plerumque Patres familias, Mercatores, Tnsti-tores, Avari, Senes, ac uno verbo homines lucro potius, quam studiis ded iti. fi Danielis Georgii Morhofii Polyhistor literarius, philosophicus et practicus, editio tertia, Lubecae, 1732, II, 504 Cum enim secretiora hujus dectrinae Viris illiteratis magis, quam literatis, cognita sunt, illi vero tantum abest, ut publicata haec velint, ut potius omni studio ce-lent... Ac quemadmodum in Politicis arcana quaedam Status sint, ita in Oeconomica, ac in Commerciis, occulta quaedam sunt. 7 Cf. angleško državno himno: Confound their politics, frustrate their knavish tricks. Cf. Memoires du duc de Saint-Simon, Pariš, 1873, VII, 1.33: par mille tours de souplesse, de politique et de force ouverte: vsebina je obsegala tudi finance: avtor leta 1581 natisnjene knjige o francoskih finančnih tajnah je skril svoje pravo ime pod psevdonimom Froumenteaua.8 Novatorji so odločno prelomili s to tradicijo. Med tem ko je bil popolnoma prepričan starokopitni pravnik B. Struve o neumestnosti predavanja ekonomike na univerzi, so se trudili novatorji jo preoblikovati iz ezoterične umetnosti v »javno« (po njih imenoslovju) znanost. Leibnitz je celo trdil, da tvori ekonomika najpomembnejši del socialne znanosti." Za fizicizein navdušen Hobbes je primerjal kroženje denarja z obtokom krvi.10 Tonnies je tudi pri njem našel »početke politične ekonomije na Angleškem«.11 Isti Hobbes je hotel dvigniti politiko na višino znanosti, ki bi (analogno s philosophia naturalis) se naj imenovala philosophia civilis. Vsebina pojma philosophiae civilis v omenjeni zvezi je razvidna iz naslova slavne Newtonove razprave: Philosophiae naturalis principia mathematica. Drugič so hoteli novatorji XVII. stol. preoblikovati v duhu racionalizma tudi humanitarno in socialno znanost. Kartezij je učil, da pomenijo vse vede kot celek samo vedno edin in vedno enak človeški razum.12 Kakor je razlagal Spinoza, vsebuje pri vsakem človeku enak razum vsem ljudem skupna načela.13 Razvrstitev in zveza omenjenih načel odgovarja razvrstitvi in zvezi pri zunanjih predmetih. Vsled tega ni mogoče dvomiti o prispodobnosti objektivne resnice metodičnemu subjekiivnemu spoznavanju. Torej zajamčeno obstoji resnica. Est Veritas, je zmagoslavno zaklical Herbert Montesquieu: une science qui appreiul aux princcs jusqu’a quel point ils peuvent violer la justice sans clioquer leurs interets (Sorel, Montes-quieu, 119); Beaumarcliais, Le inariage de Figaro, III, V: la politique, 1' intrigue. 8 Cf. Bruccioli, Ferrari, Histoire de la raison d’etat, Pariš, 1860, 289. 9 Otium llanoveranum, Lipsiae, 1718, I: sed ego ita dudum statui, reni Oeconomicam esse multo maximam civilis scientiae partem. 10 Leviathan, XXIV, Opera, Moleswortli, III, 189. 11 Hobbes Leben und Lohre, 1896, 217. 12 Oeuvres, Cousin, XT, 202. 13 Ethica, Pars II, Prop. XVIII, Scholium: intellectus in omnibus hominibus idem est; Pars II, Prop. XXXVIII, Corollarium: sequitur, dari quasdas ideas, sive notiones, omnibus hominibus communes. Cherbury.14 Tema primerno se je morala spremeniti sleherna resnična znanost v sistem racionalnih istin: ratio vicit, vetustas cessit.15 Novatorji so pripuščali bogoslovje samo v obliki na luči naravnega razuma, ne pa na nadrazumskem razodetju utemeljene znanosti. Krščanstvo so sprejemali le v tolikor, v kolikor more biti dokazana njegova razumnost. Etika kot znanost njim pomeni samo za vse dežele in narode obvezno racionalistično »doktrino splošnih pojmov«.18 Se Locke, ki nikakor ni bil racionalist v gnoseološkem oziru, je samo racionalistično razumel etiko: njene resnice so prav tako dokazljive kakor Euclidovi stavki ter ne tvorijo njenega objekta nobeni empirični ljudje, temveč moralni človek kot »nepremičen nespremenljiv pojem«.17 V etiki totum ex ratione est, kakor je razlagal Geulincx.18 Na področju pravoznanstva so se potrudili novatorji nadomestiti immensa prudentiae veteris volumina z matematično točno znanostjo10 o umnem pravu. Navadno se smatra ta izraz za Kantov. A med tem je spisal Cdafey že davno pred njim zgodovino umnega prava.20 Vprav novatorji XVII. stol. so bili utemeljitelji omenjene zgodovine. Hugo Grotius je razumel pristno pravo kot dictatum rectae rationis.21 V istem smislu sta ga razumela tudi Chr. Thomasius22 in Domat,23 ki ga imenuje Boileau »obnovite!ja razuma v pravoslovju«. Leibnitz je poskušal »skrčiti velikanski pravni ocean na maloštevilne 14 De Veritate, prout distinguitur a revelatione, a verisimili, a possibili et a talso, Editio tertia, 1659, 9, 290. 15 Piidagogisclie Schriften des Wolfgang Raticliius, 1903, 5. 16 De veritate, 283: Notitiarum Communium Doctrina. 17 An Essay concerning Human Understanding, III, III, 18; III. IX, 16. 18 Etliica, Pracfatio, Opera, Land, 111, 7. 79 Erhard Weigel, Idea Maiheseos Universae, 1669, 26: sole cla-rius elucet, ut adeo et Pliilosoplnis moralis et Jurisconsultus in profes-sione sua sibi sit specialis Mathematicus. 20 Adam Friedrich Glafeys Geschiclitc des Rechts der Vernunfft, Leipzig, 1739. 21 De jure belli ac pacis, Lil). 1, Cap. I, X. 22 Drey Biichcr der Giittlichen Rechtsgelahrheit, Halle, 1709, Vor-rede, § 22: Die wahre Weissheit dercn Stiick sondcrlich das natiirliche Recht ist, steckt in der allen Menschen gemeinen Vernunfft. 23 T. Taranovskij, Dogmalika položiteljnago gosudarstvennago prava vo Franciji, 1911, 145 sq. prozorne studence pristnega razuma«.24 Novatorji so hoteli preoblikovali državoznanstvo v oni filozofski, na vodilni ideji zgrajen nauk, ki ga tako niso marali politiki in politični spletkarji.'5 Ta nauk bi moral biti aprioren in demonstrativen, oborožen z matematično verodostojnostjo. Novatorji niso razumeli državno misel v pomenu političnih spletk italijanskih statistov z njih ragione di stato,20 temveč v smislu logične konstrukcije države kot ustanove. Naposled so zasledovali novatorji tudi racionalizacijo ekonomske znanosti. Erhard VVeigel27 in Leibnitz28 smatrata, da je za n jo uporabna strogo matematična metoda. Tretjič so hoteli novatorji XVII. stol. znanosti doprinesti univerzalizem. Slednji ni nobena nova smer, temveč je prav tako star kakor prva prizadevanja napredovati od popisovanja posameznih dejstev do višjih načel (vsaj posplošnje-valnih, sintetičnih ali tudi samo eklektičnih, če že ne strogo apriornih in deduktivnih). V tem pomenu sta podala teorijo splošne znanosti že Platon, ki je smatral idejo za višjo od empirija, in Aristotel, ki je mislil, da ne sme postali nobeno posamezno dejstvo že po svojem bistvu predmet znanosti. A če ni pomenilo ničesar novega novatorsko iskanje znanstvenega univerzalizma, je vsebovalo novote njih umevanje tega univerzalizma. Pred vsem so enako odločno zavrnili skolastično in tudi humanistično umevanje univerzalizma. Skolastične univerzalije se niso smatrale za nomi-nalistične kot unitates compositionis, temveč za realistične kot unitates essentiae oz. se niso razumele (po izrazu Vincenca Beauvaiškega), kot universalia logica. temveč kot universalia metaphysiea. Humanisti šo zopet smatrali univerzalizem za neko enciklopedijsko ali elegantno erudicijo 24 Dutens, V, 118. 25 Loys sq. n!* Stintzing, II. 256; Schaffstein, 13. IM Landsberg, Gescli. der deutsdi. Ilcchtsvviss., III, I, 155; Schaffstein, 32. 06 I. Nagici-, Die Strafc, 1918, 293. !,(i E. Bcling, Dic Lelire vom Vcrbrechen, 1906, 26; Mcthodik der (.csetzgebung, 1922, 61. 97 O. Tesar, Dic Uebcrvvindung dcs Naturrechts in der Dogmatik dcs Strafrcchts, 1928, 99. i)s Nutionalsozialistisclics Strafrcclit, Berlin, 1934, IS. Univerzalno državno pravo je najbolj mikalo novatorje XVII. stol. Ta pojav ima dosti vzrokov. Pred vsem jc bilo javno pravo manj znanstveno obdelano kakor zasebno pravo. Četudi sta trdila že Giphanius v koncu XVI. in Limnaeus v začetku XVII. stol., da je javno pravo »odličnejše« od zasebnega, je ostajalo akademsko neobdelano čili se kvečjemu smatralo za neki dodatek k zasebnemu pravu. Stintzing je pisal iz tega razloga: »Lahko trdimo, da ob prihodu XVII. stol. je prvič nastala državno-pravna disciplina.«1*1' A nova disciplina, katere nepreglednost je obžaloval Leibnitz,100 ni mogla izhajati z rimsko-pravnimi pojmi, kakor je bilo pri Domatu (to se je smatralo za ne-dostatek1"1 njegovega traktata o javnem pravu). Civilisti so zasmehovali one prve poizkuse gradnje nove discipline, ki so jih smatrali za civilistično nevednost (mantellum igno-rantiae juriš ci vi lis) ali ponesrečen prenos zasebno-pravnih pojmov na javno-pravne odnose. Tako sta na prim. uvajala še Althusius102 in Bodin javno oblast v okvir civilno-prav-nega nauka o osebnih pravicah. Saj bi bilo lahko in tudi potrebno opustiti omenjene poizkuse z vsemi umotvori manj pomembnih »pisunov« vred (Morhof10S je smatral za umestno podeliti la naslov celo Arnisaeusu in Besoldu), da hi se pričelo res novo raziskovanje javno-pravnih vprašanj: t. j. ali poglobitev njih zgodovinskih izvorov (to pot so ubrali nekateri sl at ist i k i104 XVII. stol.), ali pa racionalizacija 11 jili načel (slednjo pot so izbrali novatorji). A v prvem !,i' Ccscli. d. dcutsch. lleclitswiss., 1, 663. 100 In [ure puhlico fateor miras me tenebras sentire (Gerhardt, 1, 162). 101 Le Journal des sgavans pour l’annec 1724-, 103: Le traite du Droit Public n'a poiut ete porte au nieme degre de perfection, parce ([uc 1’on trouve daus It; Droit Romain bcaucoup moins dc principcs sinic Droit Public que sur celui des Particulicrs. 10- Gicrke, Johannes Althusius und die Entwicklung der naturrecht-lichen Staatstheorien, zweitc Auflage, 1902, 45. 103 Polyhistor, II, 596: nos quidem Iuris Publici studioso non sua-dcbimus, ut in Scriptorculornm illorum lcctioue omne tcmpus perdat, ct inancm operam impendat. 104 Achenwal, De natura ac optimis auctoribus civilis prudentiac, XVII: experientia rem ostcndit, liistoria rci contextum... Demon-stratum est, Politicam seu Civilcm prudcntiam constarc principiis cx liistoria petitis. kakor tudi drugem primeru (celo Morliof je to dobro razumel), je bilo potrebno obvarovati neodvisnost od tradicije ne samo civilnega, temveč tudi javnega rimskega prava,1"" pred vsem pa od civilistike.100 Chemnitz (Hippolitus a La-pide) je posebno ostro obsodil njeno uporabo na področju javnega prava. Smatral je, da ni primerno za omenjeno disciplino ne samo staro rimsko pravo — carmina Romanae servitutis107 — temveč niso primerne tudi konstrukcije poznejših romanistov.108 Naredil je iz civilistike — kraljice javnega prava njegovo služabnico.109 Torej naravnost neodvisno od novatorjev je nastalo prepričanje, da je res potrebno ustvariti pristno javno-pravno znanost. A nova-torji so smatrali, da je v ta namen najmanj pripravno samo golo raziskovanje podrobnosti pozitivnega prava posameznih dežel oz. še tako razširjeno,110 a vendar zgolj opisno raziskovanje držav po statistikih a la Conring. Saj so pospeševali slednji njih polihistorično erudicijo s pomočjo metafizičnih »vzrokov« (causae) skolastičnega Aristotela. Smatrali so, da se morajo dvigniti na višino univerzalnega javnega prava in ga izrecno določiti za izhodišče novega raziskovanja. Zraven je učinkovalo še dejstvo, da je bil proglašen za laži univerzalizem oni univerzalizem, ki je bil vezan na konstrukcijo svetega rimskega imperija, »politične pokveke« po Pullendorfovem zagotovilu. V nasprotju z monizmom te politične psevdomorfoze se je uveljavljal 106 Polyhistor, II, 597: Vctus enim illiul lus Publicum Romanam niliil liabet cmn nosim commercii. 10,5 Turunovskij, J u ridiecskij metod v gosudarstvennoj nauke, 1 904, 163—100. 107 |),. ratione status in Tmperio nosim Rotnano-Gcnnanico, 1640, Praefatio ad lectorcm. 108 Quicquid Bartolus, Bnldus, et liujus farinae, dicant, scribant, somnient. I0!) Ilic ergo (legibus civilibus) itn utimur, ul ne domincntiir instituti) nostro, sed ancillentur, ac servirni t. 110 Conring, De natura ac optiinis auctoribus etc, IX: Sunt enim inulti, 1111i existiment idem esse cognoscere legos publicas aliciijus civi-talis, ac cognoscere statmn cjus atque constitiitionem ac indolem. At vero sacpe rcspublicn est, monarcbiea legibus, usu vero aristocrntica, sen democratica, id quod experientia testatur. Deinde, multa saepe in civitate sunt legibus nullis districta, quae tamen partcm rcipublicae con-stituunt. pluralizem absolutnih in policijskih držav novega tipa. A to je zopet obrodilo nujne zahleve po novi pravni teoriji in sicer takega značaja, da bi bilo skrito po Baconovem izrazu zasebno pravo pod varstvom javnega prava. Naposled so analogno pri rodni filozofiji gradili novatorji novo socialno filozofijo, a njeno glavno nalogo je vendar tvoril splošni nauk o državi, njenem postanku, prirodi in pravicah. Omenjeni vzroki poleg številnih drugih111 so oblikovali v XVII. stol. zdaj tako imenovano splošno državno pravo, ki tvori ali obči del državno-pravne znanosti v splošnem ali celo samostojno disciplino. Laband je trdil celo, da se je v Nemčiji razvilo preje občno državno pravo in še le nato posebno. Eni pravniki so razumeli novo znanost kot javnopravno filozofijo,112 katere področje ne tvori empirij, temveč principi.113 Drugi kot na prim. Boehmer11' so se potrudili jo čim tesneje navezati na pozitivno pravo. Schmauss je smatral za vsebino občega državnega prava v življenju vseh obstoječih držav veljavne principe.116 Kakor druge panoge univerzalnega prava je koncem XVII. oz. tekom XVIII. stol. tudi obče državno pravo izzvalo dvome o njegovi neogibni potrebnosti. Zlorabilo se je v te ali one politične namene. Leibnitz je na prim. prav dobro razumel, da »ni ničesar kočljivejšega od pisanja o javnem pravu«,110 a vendar sam ordine geometrico opravičeval za-hieve Neuburškega palatinskega grofa po poljskem pre- 111 II. Rehm, Geschichte der Staatsrechtswissenschaft, 207 sq, § 46: Die Pflegc des allgeineinen Staatsrcchts. 112 Daries, Discours, 59: Ius pnblicum universale est scientia pliilo-sophica de iis, quae per Statum civitatis publicum justa atque injusta sunt. 113 Gottlicb Stolles Anleitung zur Historie der juristiscken Ge-lahrheit, Jena, 1745, 150: So vielerley Staate und Republiken sind, so vielerley ist ancli das Staats-Recht oder lus Publicum... Dus Ius Publicum Universale gelioret hieher nicht, sondern wird uus der Philosophie vorausgesetzt. 114 Introductio in jus publicum universale, 1710. uc Compendium juriš puhlici Sacri Romani Imperii, zweyte Auf-lage, Goettingen, 1752, 2: Es giebt allgemeine principia, die bey allen llegierungen in der Welt statt haben, davon das Ius publicum universale handelt. 116 Otium Hanoveranum, 232. stolu.117 Knesebeck v knjigi Prodromus juriš publici uni-versalis (1700) je deduciral na slični način nemške zahteve po Burgundski.118 Občemu državnemu pravu se je očitalo, da pozablja na pozitivno pravo.110 A v splošnem je izkazala nova disciplina dovolj življenjske zmožnosti in srečno prestala racionalistično dobo. Počenši z XIX. stol. se zdaj zliva z eklektično splošno državno teorijo, zdaj zopet se spreminja v abstrakcijo oz. ekstrakt na temelju v posameznih državah veljavnega pozitivnega prava ali pa se dviga na višine »čiste« teorije. V tem zadnjem primeru se pač vrača k racionalističnemu izročilu novatorjev XVII. stol. Preostanejo nam še meddržavni odnosi, stalna snov za deklamacijo nekdanjih humanistov. Pomanj kij ivost njih tradicije so občutili celo oni znanstveniki,12" ki jih sicer ne štejemo med novatorje. Pod novatorji so postali omenjeni odnosi vsebina nove pravne discipline, ki je takoj pridobila vse poteze univerzalizma. Tozadevno izhodišče je podala Hugo Grotiusova razprava De jure belli ac pacis. Avtor je ponosno ugotavljal v predgovoru, da se je lotil popolnoma novega znanstvenega poglavja.121 Njegov načrt v istem predgovoru kaže, da je bila zasnovana vsa knjiga samo kot traktat iz mednarodnega prava in sicer izrecno občega univerzalnega mednarodnega prava. Vsa ostala pisateljeva ugibanja, na prim. o kazenski pravici,122 so vedno podrejena omenjenemu temeljnemu smotru. Grotius je proglasil za vodilno misel svojega sistema meddržavno koor- 117 Dutens, IV, lit, 522 sq: Specimen demonstrationum politicarum pro eligendo rege Polonoruin, novo seribendi genere ad elarain cer ti t u -dinem exactum. 178 Piitter, Litteratur des Teutsclien Staatsrechts, III, 6. 112 I. Chr. F. Meistcr, Lehrbucli des Natur-Rechtes, 1809, 468: mir schadet auch liier die Uebertreibung, wenn das Studium auf Kosten des positiven Staatsrechts einzelner Staaten und Zcitaltcr angevvendet — besonders wonn das gelelirtc Studium der letztern vernachliissigt wird, aus einem philosophischen Uebennuth, alles a us sicli, und aus dem Sy-stem seiner Schule ausspinnen zu vvollen. 120 G. Naudaei Bibliographia politica, I, 355. 121 Totum hoc argumentom traetavit nemo. 122 L. II, C. XX, 1: Supra cuin de causis ex cpiibus bella suscipiuntur agerc coepimus, faeta diximus duplici modo considerari aut ut reparari possunt aut ut puniri. tlinacijo na temelju vodoravnega načela socialnosti. Vico12:‘ in VVolIf sia storila korak naprej: le-ta je poskušal porabiti za temeljni kamen splošnega (ali po njegovem izrazu124 — nujnega), mednarodnega prava navpično načelo civiiaiis ma-ximae. Oba primera že napovedujeta ono idejo mednarodnega pravnega primata, ki jo zdaj zagovarjata Verdross in Delos, ier tudi ono idejo socialnega prava,125 ki so jo smatrali novatorji XVII. stol. pa posebno njih epigoni iz VVoll-love šole za najbolj univerzalno obliko občega prava.120 Delitev sistema mednarodnega prava v občni in posebni del se je pojavila še le v XIX. stoletju. In na prim. Ahrens je smatral še za potrebno da utemeljuje koristnost podobne delitve.127 Grotius je gradil prirodno pravo na formuli: homini proprium sociale. Smatral je za merilo tega prava »skladnost z racionalno in socialno prirodo samo«.128 Teorija univerzalnega prava je na ta način pridobila novi pojem — socialitas. Slednji je srečal uspeh, čeprav je temu odločno nasprotoval Samuel Coccej, ki je odklanjal socialno pravo.120 Puffendorf je porabil socialno misel za temeljni kamen celokupnega sistema prirod nega prava. VVollTijanci so se posebno navduševali za pojem splošnega socialnega prava 128 £)e universi juriš 11110 principio, ct fine uno, § CLTV: quod omnes orbis terrarum respublicae una Civitas magna sit. Cf. I Ter Meu-len, Dcr Gedankc der internatioiialen Organisation, I, I‘)I7, 47 sq. 124 Institutiones juriš naturae et gentium, Halac Magdeburgicae, 1754, § 1088: Jus naturae ad Gentes applicatum, vocatur Jus gentium necessarium. 125 § 1090: Ipsa natura societatem cpiandam inter gentes instituit. . ..Atque liaec societas coinmunis salutis causa inter gentes instituta, civitas maxima vocatur... Atque liinc nascitur j us quoddam . ..quod imperium universale, sive Gentium appellari potest. 12U E. Spektorskij, Problema .socialnoj fiziki v XVII stoletiji, II. 1917, 137—144: Gurvitch, L’idče du droit social, 1931. 127 II. Ahrens, Cours de droit naturel, cinquieme edition, 1860, 524: Le droit des gens peut se diviser en trois parties: il y a d'abord un droit general et spčcial... Cette division n’est pas usitee jusqu’a preselit, parce qu’on n’a pas encore compris 1 importance de la seconde section. 128 Gonvenientia cum ipsa natura rationali ac sociali. 129 Dissertatio de jure naturae sociali, cap. II: refutatur doctrina de lure Naturae sociali. (neki avtor je rabil to označbo še”0 leta IS09). Podvrgli so ga melodični obdelavi. Koelder in Baumgarten sta slovela kot glavni avtoriteti na tem področju. Koelder, profesor v Jeni, je imel posebno tipične nazore. Označeval je človeško občestvo ali kot skupino individov ali pa človeškemu indi-viduu analogno kot posebnega socialnega individua.131 Občestveni značaj imajo prirodne in tudi umetne zveze. Še država pomeni občestvo.132 Meddržavni odnosi zopet imajo občestveni značaj. Na ta način ne obstoji nobene izvirne razlike med individualnim in socialnim načelom. Toda kot sin svoje individualistične dobe je zgradil Koelder socialno pravo na individualnem. Vodilno načelo socialnega prava se glasi: socius socio siiuni tribuat.133 Koelder je podvrgel temu načelu državno134 in mednarodno135 pravo, univerzalno zasebno13" in univerzalno javno187 pravo enako. Oblikoval je na ta način dokaj skladni sistem univerzalnega socialnega prava.138 V XVIII. stol. je prevzel ta sistem celo Koeli-lerjevemu izročilu zvest Achenwall, ki je razločeval zu- 130 Mcister, Lehrbuch (les Natur-Rcchtes, 379, § 435: Dor Innbegriff allcr der Rechts-Walirheiten, wclchc sicli auf Gescllschaften uberhaiipt beziehen, maclit (las allgcmeine Gesellschafts-Rccht aus; oder die Gene-ral-Theorie des Gesellschalts-Rechtes. 181 Iuris socialis et gentium ad jus naturale rcvocati specimina VII, auetore Henrico Koehlero, Jcnac 1737, § 17. 132 lb., § 498: Civitates sunt societates maxirae compositae; § 517, 570: civitates sunt socictates. 133 Ib., § 39, 852. 134 Ib., § 518: Ius civitatis est jus sociale ad integram civitaiem ap- plicatum. 135 § 519: Ius civitatum inter sc consideratarum, est ius societatum, inter se consideratarum, applicatum ad civitates inter se speclatas. 130 § 869: Lcges itaque sociales et eiviles, civibus subjectis in aliqua republica individua, observandae repugnare non debent legibus socia-libus et civilibus universalioribus, in nostru disciplina obviis. Quarmn posteriores jus privatum universale, priores vero jus sociale universale constituunt. 137 § 870: Id etiam de legibus generalibus, obligationes et jura imperantium complectentibus, et jus publieum universale appellari sue-tis, intelligendum est. 138 Cf. I. F. Laugemack, Allgemeines gesellscliaftliclies Recht, Berlin, 1745; G. F. Meyers Lehre von den natiirliclicn gesellscliaftliclien Recliten und Pflichteu der Menschen, 1773—75; A. G. Baumgarten, Sce-nographia Iuris socialis primarij, 1746. nanje in notranje socialno pravo."" Tradicija ni zaspala niti začetkom XIX. stol.140 Učbeniki prirodnega prava so nudili splošnemu občestvenemu pravu sicer že dokaj skromen prostorček približno vse do leta IN40.1" loda XIX. stoletje je v splošnem pozabilo na nekdanjo socialno pravo XVII. stol. Razlogi omenjenega zanemarjenja tiči jo v onem novem umevanju občestva, ki se je takrat porajalo. V XVII. in XVIII. stol. se je razumelo občestvo v najširšem pomenu besede kol red142 in medsebojno razmerje mnogoterih predmetov.14:1 Občestvo v ožjem pomenu se je smatralo za oblikovano navadno po dejanskem ali samo dozdevnem dogovoru zedinjenje fizičnih in pravnih oseb. Hobbes144 in VVoltT145 sta istovetila v tem pomenu občestvo s pogodbo. Domat14" in Leibnitz147 sta označevala v istem smislu kot občestveno tudi univerzalno zvezo vsega človeškega ali vsaj krščanskega rodu. Če bi se poslužili mi Spinozovega preiz-ražanja, bi lahko dejali, tla se je razumelo občestvo kot ordo et connexio hominum. Daries pravi: Sociale lieisst nichts anders, als Relatio hominis ad hominem.14s Vse navedeno je naravno oblikovalo pravni občestveni nauk v Ius naturae, editio quarta, Gottingae, 1758-9, II, § 5: Ius Sociale IJniversale in Intrinsecum et Extrinsecum dispescitur. 140 Meistcr, Lelirbucli (les Natur-Rechtes, 1809, 380, § 436. 141 Tli. Schmalz, Die Wissenschaft des natiirlichen Reclits, Leipzig, 1831, 83—93: Allgemeines Gesellschaftsreeht. 142 Couturat, La logique de Leibnitz, 126: soeietas sive ordo. Cf. Leibnitz, Werke, Klopp, III, 308. 143 Joh. Micraelii Lexicon philosophicum, Stetini, 1662, 1268: Socie-tas, plurium rerum collectio et conjunctio. 144 De cive, V, 5: consensio sive soeietas. 145 Vcrniinftige Gedanken von dem gesellschaftlichen Leben der Menschen, Neue Anflage, llalle, 1756, § 5: Eine jede Gesellsclmft ein Vertrag ist. Cf. Volney, La loi naturelle: Qtfest-ce que la soeiete? Cest toute reunion d’hommes vivant ensemble sous les clauses d’un contrat expres ou taeite. 14(! Oeuvres, nouvelle edition, 1835, I, 261, Les lois eiviles dans lenr ordre naturel, Livre I, Titre VIII, De la soeiete: Tous les hommes com-posent une soeiete universelle. 147 Fraternitas Christiana soeietas excellen(issima, latissima humana soeietas. 148 Discours, 43. smislu starinskega pregovora: ubi societas, ibi jus. Zalo je prineslo XIX stol. namesto nominalističnega umevanja občestva kot skupine intliviclov realistično, glasom katerega predstavlja kompaktno maso socialne gmote oz. neki svojevrsten organizem. Občestvo je v obeh primerili požiralo osebnost. Sociologija je pričela kazati tako malo zanimanja za pravne medsebojne osebne odnose, da je črtal njen utemeljitelj Comte pravoslovje iz liste pozitivnih znanosti. Sociologi so nudomestili nekdanji pravni deontološki, normativni in imperativni determinizem z ontološkim indikativnim determinizmom socialnih pojavov. Kol univerzalna znanost mišljena občestvena veda je izgubila značaj pravne znanosti. Pozabljena je bila tudi široko zasnovana teorija občesivenega prava. Srečamo jo sicer pri nekaterih pravnikih, ki niso bili pod vplivom sociologizma XIX. stol., a samo v pohlevni in zoženi obliki. 'J ako je na prim. priključil Kotteek še pred Gierkejem javno pravo širšemu občestve-nemu pravu kot njegov sestavni del.140 A tudi v tem primeru je naposled uvrstil Rotteck občestveno pravo med zasebno in javno17’" s tendenco ga s slednjim zliti v eno.17,1 Pri Mohlu srečamo poleg zasebnega in javnega prava kot posebni dodatek še občestveno pravo. Poda slednje nima za vsebino pri Moldu splošno sintezo obeh sistemov, temveč posebni zasebni sistem prava onih skupin, ki se nahajajo med osebnostjo in državo: pri stanovih, industrijskih družbah, cerkvenih društvih itd. Bluntsehli je popolnoma upravičeno odklanjal utemeljenost podobnega občestvenega prava, kajti bi bilo mogoče brez ostanka razvrstiti v okviru obeh tradicionalnih sistemov vse pravo omenjenih skupin, t. j. zasebnih ali javnih pravnih osebnosti. M'J Lehrbuch des Vernunftrechts und der Staatswisscnschaften, zvvcitc Auflage, Erster Band, IH40, 98: Nicdit das Staats-, sondcrn das Gesellschaftsrecht vviire hiernach der eigentliche Gegensatz des Privat-rechts, und allerdings kanil mir aus dem allgemeinen Gesellschafts-reclits das Staatsrccht seinc Prinzipien und Geseze nchmen. IM Ib., 99, 100. Ib., 274: Don Uebergang vom Privat- zum offcntlicben Recht bildend, ja seiner Wesenheit nacli sclion zum letzten gehbrig ist — das Gesellschaftsrecht. Zato pa je nastala koncem XIX. stol. teori ja solidarnosti in socialne medodvisnosti (interdependance sociale). Pravniki kot Duguit so pričeli zahtevati, da bi postalo zasebno in javno pravo sopodrejena socialnemu pravu ali celo popolnoma se izgubila v naročju univerzalnega socialnega prava. Kakor vidimo, ni pomenil ta pojav noben nastanek nekega popolnoma novega nauka. Oznanjal je samo vstajenje one socialitatis in onega občega socialnega prava, ki so ju oznanjali novatorji XVII. stoletja. Resume. Idee da ilroit universel mi XVII® siecle. Le XVII(' siecle vit apparaitrc dans la republicpie des Sciences (les »novateurs« qui int rod nisi rent dans la jtirisprudence, la poli-tique et dans 1’economie des methodes et des problemes nouveaux. lis ambitionnerent avant tout d’elever ces Sciences a la lniuteur des Sciences theoriques. En second licu, ils les rationaliserent. Troisiemiement, ils leur communiquerent 1’esprit d'universalisnie. Cet esprit engendra des tendances monistiques chez Amos Komenski, Thomas d’Angleterre, Erhard Weigel, Descartes, Clau-berg, Leibnitz et Spinoza. Ce fut egalement lui qui engendra le probleme de la j urisprudence universelle. La j urisprudence et la doctrine modernes congoivent le droit universel soit comme le droit pur, soit comme la partie generale du systeme positif distincte de la partie speciale, soit enfin comme le droit social synthetique. Ces trois tendances ont chacune leurs racines dans les idees des novateurs du XVIle siecle. Ces novateurs etendirent l’idee du droit universel au droit feodal memc. Knauss et Daries, adeptes de Wolf, h' deduisirent a priori. On fit egalement des tentatives de creer un droit canonique ou ecclesiastique universel. Ce furent les juristcs protestants, Boehmer et Daries, qui s’occuperent de ce probleme. Les cano-nistes catholicjues se bornerent a diviser le systeme en parties generale et speciale. Chez les novateurs du XV1IC siecle, le probleme de droit civil universel eut une double tendance. Les uns, comme E. Weigel, G. A. Struve et Leibnitz, le con^urent comme le. droit romain rationalise. D’autres, comme Domat, Daries et Treuer, posčrent le probleme sur unc plus large eclielle. Au XVTTTC sieele, Achen-wall nia la necessite du droit civil universel. La division du sy-steme <1 u droit civil en parties generale et speciale selile persista. Dans le domaine du droit pen ul, ee fut Hugo Grotius qui posa los premiers principes de la theorie generale du erime et de la peine. Chez 1 ni, ainsi qne chez Hobbes et Spinoza, Ton peut trou-ver les doctrines-types de la theorie moderne: la doctrine norma-(iviste. 1’etatiste, la sociale et la naturaliste. Un autre juriste hollandais, Antoine Matthiius, divisa le systeme du droit penal en parties generale et speciale. Avec le temps, la partie generale perdit de plus en plus sou caraetere abstrait et fut soumise ii la partie speciale. La tendance qu’ont les crimiualistes allemands inodernes de placer la partie generale apres la partie speciale est le couronnement de cette evolution. I.idee de la Science nniverselle eut le pl us d’effet sur le sort du droit puhlic. Cest justement au XVIle sieele qu’il devint I objet dune Science particuliere et de l’enseignement special dans les universites. Cest alors que naquircnt la theorie generale de l’Etat et le droit puhlic general ainsi que fut effectuee la divi-sion du systeme du droit puhlic en parties generale et speciale. La seience du droit international devint universelle grace ii Hugo Grotius et ii Wolf qui poserent les premiers principes du probleme moderne de la primaute du droit international (Yer-dross, Delos). Finalement, les novateurs du XY1IC sieele elaborerent, ii titre de systeme de droit le plus universel, la doctrine du droit social. Y travaillerent Ilugo Grotius, Puffendorf, Koehler et d’autres. Achemvall fut entierement gagne ii ce probleme. Mais au XIX'1 sieele, cette idee palit. Chez llotteck et surtout chez Molil, ellc re<;ut une signification speciale et etroite. En revanehe, chez les ideologues de la solidarite et de l’interdependance sociale, tiinsi que chez Duguit, cette idee reapparut dans toute son ampleur. Mais en general on oublie sa parente avec. les idees des novateurs du XY1I‘- sieele. Sveta aliansa in Zveza narodov. Uvod. T. Temelji Svete alianse (La Sainte-Alliance) so bili postavljeni že I. 1813, ko se je proti Franciji organizirala koalicija štirih evropskih velesil, in sicer Rusije, Prusije. Avstrije in Velike Britanije.1 Vojske združenih velesil so premagale Napoleonovo vojsko pri Lipskem (16.—19. oktobra 1813) in zasedle Francijo, vsled česar je Napoleon l>i! prisiljen sprejeti mirovne pogoje, ki so mu jih nasprotniki narekovali. Medlem so te štiri velesile v namenu, da hi si zagotovile dokončno zmago, sklenile s pogodbo, podpisano I. marca 1814 v Chaumontu, alianso in so se zavezale, da ne bodo odložile orožja vse dotlej, dokler Francija ne sprejme njihovih pogojev; da bodo sodelovale pri izvršitvi skupnega načrta z vsemi svojimi silami; da bo njihova zveza trajala 20 let in da bo vsaka izmed njih tudi potem, ko bi se sklenil mir, drugi pomagala s kontingentom 60.000 vojakov, ako bi Francija začela vojno iz osvete. Potem ko se je Napoleon odpovedal cesarski kroni in je Francija podpisala 30. maja 1814 v Parizu z nasprotniki mirovno pogodbo, se je 13. novembra istega leia pričel na Dunaj n kongres, na katerem se je Evropi hotel dati nov poli-ličen statut, in sicer »na osnovah, ki so si jih aliirane velesile dogovorile«, kot je bilo določeno v T. členu tajnega dela pariške mirovne pogodbe. Na dunajskem kongresu si štiri aliirane velesile niso l>ile edine glede teritorialne ureditve Evrope. Toda brž ko se je Napoleon vrnil z Elbe, so te vodilne velesile s pogodbo, podpisano 25. marca 1815 na Dunaju, obnovile četvorno alianso, ustanovljeno v Chaumontu, dokončale delo in sporazume formulirale v zaključnem aktu dunajskega kongresa 1 Gl. Debidour, Ilistoire diplomatique de 1’Europe, I, str. 3 in tl. z dne 9. junija 1815 ter se z združeno silo spustile v boj z Napoleonom. Po zmagi (Waterloo 18. junija 1815) je četvorna aliansa narekovala Franciji drugič mir. Še preden pa je bil podpisan zapisnik o mirovnih pogojili. je ruski car Aleksander I. sestavil izjavo, ki so jo podpisali dne 14./26. septembra 1815 v Parizu avstrijski cesar Franc I., pruski kralj Friderik-Viljem III. in ruski car Aleksander 1. (t. zv. akt o Sveti aliansi).2 V tem aktu, ki obsega uvod in 3 člene, podpisniki izjavljajo, da so odločeni uporabljati kot pravila za svoja ravnanja na znotraj in na zunaj države »zapovedi krščanske vere, zapovedi pravičnosti, ljubezni in miru«, da bodo drug na drugega gledali kol »bratje«, da se bodo smatrali samo za »člane enega in istega krščanskega naroda«, da bodo svoje podložnike in armade vladali kot »rodbinski očetje«, in se zavezujejo, da si bodo nudili »v vsaki priliki in na vsakem kraju podporo in pomoč«. Končno promotorji Svete alianse vabijo vse sile. ki bi hotele slovesno priznati ta načela, da k aktu pristopijo. Dejansko so pristopili vsi evropski vladarji razen suverenov Vel. Britanije, Cerkvene države in Turčije. Štiri aliirane velesile so 20. novembra 1815 v Parizu podpisale s Francijo drugo mirovno pogodbo, a medseboj pogodbo o aliansi.3 S to pogodbo o aliansi, ki obsega 7 členov, so dvori Avstrije, Vel. Britanije, Prusije in Rusije obnovili in potrdili chaumontske dogovore od I. marca 1814 in dunajske dogovore od 25. marca 1815 kot vzajemno obvezne, nadalje so vzajemno garanlirali ohranitev pariške mirovne pogodbe od istega dneva in se zavezali, da se bodo vselej, kadar bi obči mir bil moten, sestali, da določijo potrebne ukrepe. II. Zveza narodov (La Socičtč des Nalions) sc je razvila iz skupine aliiranih in asociiranih sil, ki so se v svetovni vojni 1914 -1918 borile z osrednjimi silami. Po zmagi se je v Parizu v začetku januarja I. 1919 sestala mirovna konferenca, ki je imenovala poseben odbor z nalogo, da sestavi načrt nove mednarodne organizacije.4 V tem odboru je 2 Gl. besedilo v Martens, Nouveau Recueil de traites, II, str. 656 do 658. 3 Gl. besedilo v Martens, 1. e., II, str. 734—738. •' Gl. Schiicking u. Wehberg, Die Satzung des Volkerbundes, II. izdaja, str. 13 in d. imela odločilno besedo petorica velesil: Združene države Sev. Amerike, Vel. Britanija, Francija, Italija, Japonska. Premagane države sploh niso bile pripuščene v ta kakor tudi ne v ostale odbore mirovne konference. Ta odbor je se-stavil načrt in ga predložil 28. aprila 1919 peti plenarni seji pariške mirovne konference, ki ga je soglasno sprejela in ki je ustanovila organizacijski odbor z nalogo, da pripravi ustanovitev Zveze narodov, posebno tajništva. Pakt Zveze narodov tvori prvi del mirovnih pogodb, sklenjenih med aliiranimi in asociiranimi silami, na eni strani, in med Nemči jo 28. junija 1919 v Versaillesu, Avstri jo 10. septembra 1919 v St. Germainu, Bolgarijo 27. novembra 1919 v Neuillyju. Ogrsko 4. junija 1920 v Trianonu in Turčijo 10. avgusta 1920 v Sevresu, na drugi strani. Edinole sevrska mirovna pogodba ni stopila v veljavo in se je s Turčijo po njeni zmagi nad Grki sklenila lozanska mirovna pogodba 24. julija 1923, ki pa ne vsebuje pakta Zveze narodov. Pakt Zveze narodov, ki obsega uvod in 26 členov, je stopil v veljavo 10. januarja 1920. ko se je dosegla določena ratifikacija versajske mirovne pogodbe in ko so posamezni organi Zveze narodov začeli delovati. ITT. Ako se primerjajo zgodovinske situacije ob nastanku Svete alianse z onimi sto let kasneje na istem mestu ob nastanku Zveze narodov, se more ugotoviti izvestna podobnost med njimi. Da navedem nekaj primerov!5 Države, združene v četverni aliansi 1. 1814, niso imele namena, da ustanovijo Sveto alianso, kakor tudi antanta in osrednje sile niso imele ob začetku svetovne vojne v svojem načrtu ustanovitve Zveze narodov. Obojno je bilo sad vojn in ustanovljeno, da se zagotovi izvajanje in učvrstitev miru, sklenjenega z mirovnimi pogodbami. Iz tega razloga sta bila tesno povezana, na eni strani, pogodba o Sveti aliansi z akti dunajskega kongresa in z mirovnimi pogodbami, skle- 5 (II. Scelle, Le Pucte (les Nations et sa liaison avec Le Traitc de l’oix, 1919, str. 139 in d.: Nitti, Der Nicdergang Europas, 1922, str. 25—50; Clievallier, Sainte-Alliance et Societe dos Nations, Revne de Droit International, 1927, I, str. 9 in d.; Briere, L’organisation internationale dn inonde contemporain et la papaute souveraine, 1930, 111, str. 192 in d. njenimi s Francijo, a na drugi strani, pakt Zveze narodov s pariškimi mirovnimi pogodbami. Briere pravilno poudarja, da je delo evropske rekonstrukcije in mednarodne organizacije v to, da uspe, potrebovalo, da nadredi realističnim računom vlad in političnih krogov moralno silo določenega duhovnega toka: leta 1814 in 1815 mistiko o legitimnosti kron, leta 1 (> 1S in 1919 mistiko o pravici narodov." Ideologa svoje dobe sta bila ruski car Aleksander I. in predsednik Združenih držav Sev. Amerike Woodrow Wilson. Avreola obeh pa je močno obledela, ko sta se osebno udeležila mirovnih pogajanj, kjer njihova idealna stremljenja niso popolnoma uspela vsled nasprotstva egoistično usmerjenih politikov, katerih predstavnika sta 1. 1815 bila Metternich in Castlereagh, a I. 1919 Clemenceau in Lloyd George. Le vloge so bile zamenjane: leta 1815 je četvorna aliansa uredila teritorialni statut Evrope brez sodelovanja in v škodo premagane Francije, leta 1919 pa peterica antantinih velesil brez sodelovanja in v škodo premagane Nemčije in njenih bivših zaveznic. Francija je po Talleyrandu, opirajoč se na načelo legitimnosti, skušala doseči sodelovanje na dunajskem kongresu, podobno se je Nemčija prizadevala 1. 1919, sklicujoč se na Wilsonove nauke. Toda brez uspeha: pogodbe I. 1815 oz. 1. 1919—1920 so bile sestavljene samo od ene pogodbene stranke in predložene v podpis drugi pogodbeni stranki. Prej premagane države spočetka niso bile pripu-ščene v Sveto alianso in v Zvezo narodov, ki sla obedve bili v službi zmagovalcev. IV. Iz podobnosti zgodovinskih situacij bi se moglo na prvi pogled zaključevati, da se je v obeh primerih izvršilo analogno delo pod analognimi okoliščinami. Toda natančnejše proučevanje okoliščin, v katerih sta se Sveta aliansa in Zveza narodov ustanovili, ter njihovega ustroja in dela, nas vodi do spoznanja, da obstoja analogija le do gotove meje. Naslednje vrste predstavljajo poskus, primerjati Sveto alianso in Zvezo narodov v pogledu izvora zamisli, konstitutivnega akta, smotra, ideološke osnove organizacije, organizacije, sredstev, nepričakovanih situacij in prestanka, v kolikor se sploh more primerjati ustanova, ki je zgodovinsko že zaključena, z ustanovo, ki obstoja šele 15 let in glede rezultatov katere se dokončna sodba ne more še izreči. Primerjanje Svete alianse in Zveze narodov. I. Izvor zamisli. A. Zamisel Sve(e alianse je zasnoval Aleksander I., in sicer pod vplivom naukov, s katerimi se je bil seznanil že v zgodnji mladosti. Njegov domači učitelj je bil Švicar Friderik Cezar Laharpe, na katerega samega je v mladosti močno vplival Voltaire in ki je bil vnet učenec Rousseauja, propagatorja načel, izraženih v načrtu opata de Saint-Pierre o (rajnem miru (1713—1717).7 Laharpe je vtisnil v dovzetno nrav mladega Aleksandra nauke liberalizma, demokracije in internacionalizma. Osnovni element, na katerem je Aleksander zasnoval Sveto alianso, je bil verski element. Laharpe sam pravi, da je zmešnjava po prvi francoski revoluciji močno omajala ideje o redu in podrejenosti in da je Aleksander mislil, da bo nudil odpomoči, ako bo slovesno apeliral na religijo.8 Taube" je mnenja, da se korenine tega pojmovanja skrivajo v globočini ruske duše z idejami kolektivnosti, »mir«, »sobor«, ravnotežja in miru, osnovano na občem dogovoru. Na mladega carja (Aleksander je postal car 1. 1800, šele 23 let star!) je nadalje močno vplival princ Adam Czartoryski,10 dočim se vpliv versko ekzaltirane baronice Kriidener brez dvoma pretirava. Verjetneje je, da je Kriidener navdihnila carjev manifest o Sveti aliansi, da pa je politične teorije postavil francoski filozof Bergasse,11 7 Gl. Cresson, The Holy Alliunce. The European Buckground of tlie Monroe Doctrine, 1022, str. 3 in d. 8 Citirano po Cresson, 1. c., str. 39—40. n Gl. Taube, Etndes sur le dčveloppemont historične du droit international dans l’Europe orientale. Recueil des Cours de rAcademie de Droit international, 1926, 1, str. 496. 10 Gl. Cresson, 1. e., str. 10 in d.; Meulen, Dor Gedaiuke der Inter-nationalen Organisation in seiner EntwickUing, 1929, II, .str. 122 in d.: Dupuis, Le plan d’Adam Czartoryski et d’Alexandre. Revue de droit international, 1929, T, str. 380 in d. ki je poleg Chateaubrianda, Fr. v. Baaderja in nekaterih kvekerjev mnogo pripomogel, daje v Aleksandru I. dozorel načrt mirovne zveze z verskim značajem.13 Bergasse je snoval zvezo knezov na teokratični podlagi in je napisal, da se kot temelj pogodbe o Sveti aliansi prikazujeta dve osnovni zamisli, namreč suverenost Boga in bratstvo ljudi.13 Akt o Sveti aliansi se je zasnoval iz mešanice verskih in političnih teorij in je bil izraz zamisli Aleksandra L, da naj se načela krščanske vere aplicirajo na javno politiko. Na ta način se je hotelo zadovol jiti težnje držav, da najdejo načela, s katerimi bi zajamčile mir proti vsakemu motitelju. Dočim je večina sodobnikov in tudi nekateri moderni pisatelji14 mnenja, da je Sveta aliansa bila zasnovana iz najbolj plemenitih nagibov in da je Aleksander T. bil idealist, čeprav ekzaltiran duh, so drugi moderni pisatelji mnenja, češ da je ruski car s tem aktom le maskiral svoje načrte o nedeljivosti Poljske in glede zavojevan} Busije na vzhodu." To naziranje se posebno opira na dejstvo, da je Aleksander T. povabil k pristopu vse krščanske države, da pa ni hotel, da bi pristopile nekrščanske države, posebno ne Turčija. Ruski car je svojčas sam protestiral proti takemu sumničenju.10 On je, vsaj v začetku, smatral Sveto alianso v nasprotju s svojimi zavezniki ne kot politično sredstvo zatiranja, ampak kot solidno podlago, na kateri bi se mogel zgraditi nov mednaroden red.17 Bil je prepričan, da za trajni mir ne zadošča mirovna pogodba, ampak da bi bila potrebna zveza, osnovana na načelih krščanske vere in sklenjena med 12 Gl. Meulcn, 1. c., T T, str. 158. Jstotam (str. 129) citat iz note, ki jo jo Nesselrodc poslal 31. decembra 1814. opolnomočencem Avstrijtc, Vel. Britanije in Prusije: Pene t res egalement iles principes immnables de la religion chretienne commnne ii tous, c'ost sur cette base unique de 1’ordre politique comme de 1’ordre social, que les souvcrains, fraterni-sant entre eux, epureront leurs maximes d'Etat et garantiront les rap-ports entre les peuples que la Providence leur a confies. 13 Citirano po Cresson, 1. c., str. 39. 14 Gl. Nippold, Le developpement historicpie du droit international depuis le Congres de Vienne. Recueil des Cours, 1924, I, str. 31. 10 Gl. E. Bourgeois, Manuel liistorique de politique etrangere, II, str. 590 in d. 16 Gl. Cresson, I. c., 40; Meulen, I. c., II, str. 161. 17 Gl. Meulen, 1. c., II, str. 168. vsemi suvereni Evrope, ki hi se medsebojno podpirali, in da je bas on poklican, da to zamisel izvede. Kasneje pa je Aleksander I. prišel pod vpliv svojih državnikov in Metternicha ler je s svojim delom večkrat dal povoda sumničenju, da je njegova zamisel Svete alianse bila preračunana. Medtem ko je zasnova Aleksandra I. o novem mednarodnem redu dobila izvesten izraz v aktu o Sveti aliansi, so pri sklepanju pogodbe o aliansi od 20. novembra 1815 prevladovale druge idejne smeri. Sicer se tudi v tej pogodbi opaža izvesten vpliv idej ruskega carja, toda predvsem se je udejstvil načrt Vel. Britanije, da se ustanovi defenzivna zveza, naperjena proti premagani Franciji, in da se ohrani status quo ter ravnotežje. Ruski car je sicer na kongresu v Aachenu 1. 1818 še enkrat predlagal, da naj se ustanovi zveza, pri kateri bi sodelovale vse države, ki so bile podpisale zaključni akt dunajskega kongresa in katere smoter bi bila garancija medsebojnih pravic.18 Vendar do vesoljne zveze ni prišlo, ker so ostale tri velesile temu nasprotovale. V Sveto alianso je tedaj bila sprejeta le Francija. Namesto Aleksandra T. je duša Svete alianse postal avstrijski kancler in zunanji minister Metternich, ki je novo ustanovo uporabil kot sredstvo, da bi revolucionarna gibanja s silo zatrl. B. Zveza narodov se je ustanovila kot posledica določenega razvoja mednarodnih odnosov, kot posledica svetovne vojne in na spodbudo W. AVilsona. Temeljne spremembe, ki so se pod vplivom tehničnih, ekonomskih in političnih faktorjev izvršile v 2. polovici 19. stoletja na vseh poljih človeškega udejstvovanja, so vplivale med drugim tudi na mednarodno življenje, in sicer v tem smislu, da so se države v gospodarskem pogledu tesno povezale druga na drugo. Vsled te gospodarske povezanosti so se med državami vedno bolj jačala čuvstva medsebojne odvisnosti in mednarodne solidarnosti interesov.10 Ta duhovna smer je dobila izraza v pogostnejših pogodbenih odnosih držav, a kot naraven rezultat tega razvoja se prikazujeta haaški mirovni konferenci, na katerih so se države sestale prvič v zgodovini izključno v namenu, da bi ustva- 18 Gl. Monlen, 1. c., II, str. 163 in d. I!) Gl. Scliucking-Wehberg, I. c., str. 2 in d. rile temelje za mirovno zvezo. Ta poskus sicer ni uspel, vendar je pokazal, kako obsežen in zamotan je problem organizacije sveta in da ga je mogoče udejstviti le postopoma. Svetovna vojna je ta razvoj zaustavila, toda njene katastrofalne posledice raznovrstne narave, ki jih čutijo še danes bivši premaganci, nevtralci kakor tudi zmagovalci, so pripomogle, da je zamisel, ustanoviti mednarodno organizacijo, ki naj ohrani mir, v izvestni meri dozorela. Sicer imajo tudi drugi državniki, zasebna društva in poedinci zaslugo, da so za zamisel miru in Zveze narodov pridobili javno mnenje, toda W. Wilson je temu gibanju dal dokončno spodbudo. Wilson, ki je idejno črpal iz severnoameriške ustave in demokracije in ki se je v mnogočem približeval idejam nemškega filozofa Kanta (Zum evvigen Frieden, I. 1795), je v 14. točki svoje poslanice senatu S. januarja 1918 zahteval: »Ustanoviti se mora na temelju for-melnih dogovorov obča Zveza narodov v svrho, da nudi vzajemna jamstva politične in teritorialne neodvisnosti tako malim kot velikim državam.«20 On je bil proti načelu evropskega ravnotežja in proti sistemu alians in proti-alians, ker so vodile k vojnam. Bil je za to. da se ustanovi ena sama, obča zveza držav. Zdi se, da je Wilson hotel posplošiti Monrocvo doktrino v pogledu jamstva neodvisnosti in teritorialne integritete, in sicer na ta način, da bi pravice, ki so si jih Združene države Sev. Amerike lastile na-pram ameriškim državam, dal Zvezi narodov napram vsem ostalim državam.21 VVilson je svoje zasnove razširil posebno v svojem govoru 4. julija in 27. septembra 1918. Po njegovem mnenju naj bi se pri ustanovitvi Zveze narodov postavila kot osnovna načela razen že omenjenega jamstva politične in teritorialne neodvisnosti še odprava tajne diplomacije in tajnih pogodb, pravica narodov do samoodločbe, zaščita narodnostnih manjšin, enako ravnanje z vsemi državami, omejitev oboroževanja in gospodarska enakopravnost. Vendar 20 Citirano po Fauchillc, Traite de droit international puhlic, 1, I, str. 121. 21 Gl. Le Fur, Medjunarodno javno pravo, Beograd, 191)4, str. 158. se nobeno od leli načel ni v Paktu Zveze narodov v celoti normiralo.22 Schiicking in VVehberg naštevata tl oficielnih in 40 zasebnih načrtov /veze narodov.22 Wilsonov načrt je napravil tri razvojne stopnje, posebno pod vplivom pripomb visokih ameriških častnikov. VVilsonov načrt in britanski vladni načrt sta tvorila podlago za dela odbora za Zvezo narodov na pariški mirovni konferenci. Pokazala so se različna iia-ziranja v pogledu bodoče mednarodne organizacije, predvsem anglosaksonska in latinska (v prvi vrsti francoska) naziranja.24 Prvi načrt, izdelan in sprejet od tega odbora dne 14. februarja 1919, je bil nato spremenjen na željo Wilsona, ki je hotel spodbiti tla opoziciji, ki je medtem v Združenih državah S. A. nastala napram načrtu Zveze narodov. Niso pa se upoštevali predlogi osrednjih sil. Drugi osnutek pakta Zveze narodov od 28. aprila 1919 je z nekaterimi nebistvenimi spremembami bil postavljen na čelo pariških mirovnih pogodb. II. Konstitutivni akt. A. Oblika in predmet akta o Sveti aliansi sta svojevrstna in nova. Predvsem se k sklepanju niso pritegnili diplomati in je akt bil izključno delo treh suverenov. Britanski regent, kasnejši kralj Jurij IV. ni hotel podpisati tega akta, ker je britanska ustava predpisovala protipodpis diplomatskih aktov po odgovornem ministru.25 Iz sličnega razloga je Adams v juniju 1819 odklonil povabilo, da bi Združene države S. A. pristopile k aktu.21' Predmet mednarodnopravne ureditve vobče so bili vedno le odnosi pravno enakovrednih držav, nikakor pa ne odnosi državnih poglavarjev. Akt pa je svojevrsten, ker so suvereni, od katerih je eden bil katoličan, drugi protestant in tretji pravoslaven, v obliki pogodbe proglasili vzajemno bratstvo. 22 Gl. Scluicking-Wchbrrg, I. c., sir. 21 in d. 2« Istotam, str. 6—10. 2-* Gl. Le Fur, I. c., sir. 159—160. 2r> Britanska vlada je odobrila, da je regent osebno v pismu pohvalil načela Svete alianse. Gl. Meulen. I. e.. II. str. 160. 2li Gl. Cresson, I. e., str. 9-1. Akl; o Sveti aliansi je oseben dokument suverenov, kajti podpisali so ga monarhi Franc I., Friderik-Viljem III. in Aleksander L, toda ne kot suvereni Avstrije, Prusije in Rusije in nadalje nima protipodpisov ministrov za zunanje zadeve. Ta pogodba je vezala te tri vladarje le osebno, (ločini njihovi nasledniki na oblasti niso bili nanjo vezani. Zato je ona imela le moralno, ne pa politično in pravno vrednost. Nadalje ta pogodba ni vsebovala nobenega predpisa o aplikaciji in nobene izrecne obveznosti, ki bi predpisovala morebitno pomoč, ki naj bi jo članice nudile druga drugi. Po svoji vsebini je akt bil manifest, sestavljen v svojevrstnem slogu in oficielno objavljen šele v februarju 1816. I oda imel je ta akt obliko pogodbe, in sicer vse notranje znake pogodbe: regest, invocatio, intitulatio in inscriptio, arenga, narratio, zaključne formule, dočim je dispositio bila podana v 3 členih. Akt o Sveti aliansi se je s praktično-politične strani spopolnil s pogodbo o aliansi od 20. novembra 1815. je to mednarodna pogodba, ki je bila podpisana od opolnomočencev Vel. Britanije, Avstrije, Prusije in Rusije in ki je ustanovila Sveto alianso. Zveza držav, sklenjena s pogodbo od 20. novembra 1815, pa ni bila aliansa v strogem pomenu besede, kot je to zveza držav, sklenjena v politične svrlie, in sicer, ali da bi pogodbene stranke druga drugi pomagale v vojni, ali da bi skupno napadle tretje države, ali v obed ve svrhi. Sveta aliansa je bila ustanovljena v različne svrlie in bi se mogla označevati le kot aliansa v širšem pomenu besede.27 Pogodba o Sveti aliansi je imela tudi nekaj znakov garancijske pogodbe; kajti štiri aliirane velesile so si vzajemno obljubile vzdržati, če potrebno, s silo teritorialno stanje, ki so ga bile ustanovile s pariško mirovno pogodbo od istega dneva (člen L). 13. Pakt Zveze narodov je po svoji obliki mednarodna pogodba, ki so jo sklenile države in nekatere nedržavne socialne zajednice s sodelovanjem narodnih predstavništev in ki je ustanovila svojevrstno javnopravno organizacijo. Ta organizacija se je po posebnem prizadevanju W. Wilsona -7 Gl. Opponlicim, International Law, 1920, 1, str. 733. tesno povezala s političnim statutom, ki se je ustanovil v pariških mirovnih pogodbah 1919—1920, predvsem v versajski mirovni pogodbi. Poseben odnos je ustvarjen s tem, da pravno pakt ni drugega kot prvili 26 členov omenjenih mirovnih pogodb in da ima Zveza narodov razen funkcij, ki izvirajo iz pakta, še posebne funkcije, ki jih ji nalagajo omenjene mirovne in druge mednarodne pogodbe. 111. Smoter. A. Sveta aliansa je bila ustanovljena, da »brani pred vsakim napadom politično neodvisnost in teritorialno integriteto vseh držav ter da zagotovi pokoj in prospeh Evrope potom pokoja in prospelia vsake izmed držav, ki jo sestavljajo«.28 V zunanji politiki je Sveta aliansa hotela zagotoviti teritorialen status quo, ustanovljen v dunajskih in mirovnih pogodbah, ter preprečiti, da bi katera država (predvsem Francija) sprožila vojno, ki hi mogla kompromitirati celotno zgradbo evropskega miru. Sveta aliansa je zasledovala svoje namene tudi v notranji politiki. Njen neposreden smoter je bila obramba prestolov povsod, lcjer bi bili ogroženi. Kajti francoski vojaki so po vsej Evropi propagirali načela svobode, enakosti in ljudske suverenosti, ki so netila gibanje prebivalstva, da bi se uvedle konstitucionalne ustanove in da bi narodi postali neodvisni.21’ Ker bi popuščanje v korist liberalnim načelom v katerikoli državi imelo za posledico, da bi v vseh drugih državah strogi režim vladanja postal nevzdržen, je bilo potrebno, učinkovito zaščititi vladajoče dinastije vseh držav proti podobnim gibanjem in stalno ter dogovorno urediti vsako zadevo občega značaja, ki bi mogla dovesti mir v nevarnost. Tako je smoter Svete alianse bil, ohraniti v dinastične svrhe status quo ozemlja in status quo političnih režimov.11" -H Cii. lastnoročna pisma suverenov Avstrije, Prusije in llusije kralju obeh Sicilij dne 20. novembra 1820, ponatisnjena v Martens, I. c., V, str. 586 in d. 29 Gl. Lavisse-Rambaud, Histoire generale du IVe siecle a nos jotirs, X, str. 64 in d. ao Aleksander F. jc s pismom «1 21. marca 1816 predlagal, imajoč prod očmi bratstvo suverenov, ki ga je Sveta aliansa proglasila, obče B. Smotri Zveze narodov so našteti v uvodu k paktu: Pogodbene stranke smatrajo, da je za .zagotovitev mednarodnega reda in varnosti potrebno, prevzeti določene obveznosti, ne zateči se k vojni; vzdrževati javno mednarodne odnose, zasnovane na pravičnosti in časti; držati se strogo predpisov mednarodnega prava, priznanih odslej kot pravila za stvarno ravnanje vlad; uveljaviti pravičnost in vestno spoštovati vse obveznosti iz pogodb v vzajemnih odnosih organiziranih narodov. Zveza narodov ima torej dvojno poslanstvo: na eni strani, ohraniti mir in prizadevati se, da se mednarodni spori uredijo, a na drugi strani, organizirati na raznih poljih človeškega udejstvovanja sodelovanje narodov v namenu, da se doseže materielno in moralno blagostanje človeštva. Ženevska organizacija je pravna in mirovna zajednica in zasleduje iste smotre, ki si jih je postavila vsaka politična organizacija v začetku, namreč zaščita prava na zunaj polom skupne obrambe napram tretjemu in vzdrževanje pravnega reda na znotraj.81 Prvih sedem členov pakta se nanaša na ustroj ženevske organizacije, dočim nadaljnjih 14 členov obsega predpise glede ohranitve mednarodnega miru. Zveza narodov pa hoče biti tudi delovna zajednica: v čl. 22. do 25. vključno si je ona postavila določene naloge upravnega značaja, ki so se smatrale že dotedaj kot solidarne naloge kulturnih držav. IV. Ideološka osnova organizacije. A. Načelo organizacije Svete alianse je bila koordinacija vodilnih evropskih monarhov.32 Kot reakcija proti francoski revoluciji in stremljenjem Napoleona, ustanovili svetovno državo, se je v politiki drugih evropskih držav pojavila zamisel enotnosti."''1 Proti znižanje oboroževanji. Sveta aliansa je imela tudi svoj socialen program: trgovina s črnci, gl. Eysinga, La guerre chimiquo et le inouvemenl pour sa repression, Recueil iles Cours, 1927, I, str. 37!). Oba problema sta še danes na dnevnem redu Zveze narodov. :il Gl. Scliiicking-Wehberg, 1. c., str. 87 in d. 32 Gl. Spektorskij, Zgodovina socijalne filozofije, 1933, II. str. 36. 33 Gl. Meulen, I. c., II, str. 121. Franciji so se ustanovile koalicije in alianse v namenu, cla bi se francoski kralj zopet povrnil na oblast, da bi se odstranilo gospostvo, ki ga je Francija imela nad ostalimi evropskimi državami, da bi se Francija vrnila v svoje stare meje in da bi se med državami vzpostavilo ravnotežje. Brž ko so štiri aliirane velesile premagale Francijo, so si na dunajskem kongresu razdelile, kar so vzele premagancem, in so si zaželele pokoja, da bi pridobljeno uživale v popolni varnosti.34 Na osnovi teli egoističnih čuvstev so velesile poskušale izvajati občo politiko, katere formulo je Metternicli podal l. 1817 rekoč, da je in mora biti temelj sodobni politiki pokoj (le repos), da pa je osnovna zamisel pokoja varnost v posesti (la securite dans la possession). Ni več na mestu politika izolacije, ampak politika koordinacije; kajti ni več izoliranih držav, ampak države tvorijo socialno telo (zajednico), v kateri je vsaka država s svojimi posebnimi interesi vezana z drugimi državami po občih interesih, a med njimi naj obstoja ravnotežje. Načelo ravnotežja, ki je bilo vodilno načelo v evropski politiki vse od vvestlalskega miru dalje, se je izvajalo tudi pri ureditvi teritorialnega statuta Evrope na dunajskem kongresu, in sicer je ravnotežje moči bilo merilo za razdelitev razpoložlj i vega ozem Ij a.'r’ Razen načela ravnotežja je politiko Svete alianse dominiralo načelo legitimnosti. V svoji prvotni obliki je to načelo, formulirano od lalleyranda, bila naravna posledica 23 let vojn ter političnih in socialnih prevratov. J o načelo je zahtevalo rekonstrukcijo in obstoj držav, ki so se ustanovile v dolgem zgodovinskem razvoju, ter spoštovanje pogodb, na katerem temelji obči mir. Kasneje se je načelo legitimnosti izvajalo predvsem le v dinastične svrhe. Suvereni so težili za tem, da se učinkovito zaščitijo obstoječe ustave in vladajoče dinastije proti gibanju ljudstva, da bi se uvedle kon-stitucionalne ustanove, in proti revolucionarnimi pokreti, ki !il Gl. Luviissc-Ramhaud, I. c., X, str. 63. :!!i Gl. Elbe, Die Wiederherstellung der Gleicligevvichtsordimng in Europu dureli den VViener Kongrcss. Zeitsclirift fiir niisliindisclics iiffent-liches Reclit und Vdlkerrecht, 1934, IV, 2, str. 24S in d. bi pod vplivom naukov francoske revolucije mogli nastati kot odpor nap ram absolutističnemu vladanju monarhov.'"1 V zapisniku aachenskega kongresa od 15. novembra 1818 je petorica aliiranih velesil izrecno poudarila, da so pri ustanovitvi Svete alianse smatrale kot temelj svoj sklep, da se bodo točno držale načel mednarodnega prava.37 Proglasil se je torej primat mednarodnega prava nad državami. Ako bi katera država prekršila solidarnost, ki so jo vse evropske države tvorile, s tem da bi kršila načelo ravnotežja in legitimnosti, so si aliirane velesile lastile pravico do intervencije, da vzpostavijo prejšnje stanje. Velesile so na ta način vodile politiko prevlade (hegemonije), vsaj v kolikor je šlo za tem, da se ohranijo mir in obči interesi Evrope.38 Hegemonija velesil pa je nasprotovala načelu pravne enakosti in suverenosti držav, načelu, ki je tudi tedaj bilo eno izmed osnovnih načel mednarodnega javnega prava. Manjše države so morale spoštovati tudi one predpise, pri katerih one same niso sodelovale. Na osnovi tega posebnega položaja, ki velesilam ni pripadal pravno, se je ustanovil evropski koncert." S tem se je udejstvila zamisel, da so velesile poklicane, da vladajo nad usodami manjših držav, in sicer tako, da bi se vsakokrat, kadarkoli bi nered v drugih evropskih državah ogrožal mednarodni mir, vodilne sile sporazumele o enotnem nastopu pri ureditvi dotične zadeve. Leli velesil ni vodil ozir na načela krščanske vere in na voljo prizadetih, ampak prepričanje, da edinole številčna premoč nekaterih more vzdržati varnost in mir med državami. Sveta aliansa je torej bila izključi len in stalen sindikat petih krščanskih monarhov Evrope, ki je nadziral druge evropske države. Avstrija, Prusija in Rusija, ki so tvorile !i(i Gl. okrožnico, poslano s kongresa v Ljubljani 12. maja 1821 ministrom Avstrije, Prusije in ltusije pri tujih dvorili, v Martens, 1. c., V, str. 643 in d. 31 Gl. Martens, I. c., IV, str. 560. s« Gl. Dupuis, Le droit dcs gens et les rapports des grandes Puis-sances avec les autres Etats avant le Pactc de la hocieto dcs Nations, 1921, str. 124. 3!) Iz francoskega izraza »concerter«, kar pomeni dogovoriti se o izvršitvi načrta. Prim. izraze »dans un parfait concert« v čl. 1. pogodbe, podpisane 1. marca 1814 v Chanmontn (Martens, L c., 1, str. 683). jedro Svete alianse, so imele absolutističen režim in so se prizadevale, tudi v drugih državah vzdržati red in absolutizem. One so smatrale, da je za ohranitev miru ne-obhodno potrebna določena homogenost med notranjo vladno koncepcijo in med mednarodnimi pravnimi koncepcijami.4" Obči interesi so narekovali solidarnost vladarjev in držav, ki jo je Sveta aliansa kot prva poskušala izvesti v popolnoma novi obliki.41 13. Zveza narodov je bila zasnovana kot organizacija celokupnega človeštva, katere načelo bi bilo demokratična koordinacija. Zahteva, da naj Zveza narodov obsega načeloma vse države, dominione in kolonije, izhaja iz dejstva, da so njihovi interesi tesno medseboj povezani in da obstoja med državami solidarnost, ki jo je treba v praksi izvesti. Vesolj-nost se v paktu manifestira v dveh oblikah: Zveza narodov je odprta vsem državam, ki pod določenimi pogoji sprejmejo obveznosti pakta, in je pristojna za vsako vprašanje, ki se tiče svetovnega miru. Zveza narodov ni izhajala iz načela, da ji vsaka država pripada brez nadaljnjega, ampak je hotela vsaki državi, ki izpolni določene pogoje, omogočiti pristop. Pa tudi to pravilo pozna izjemo, kajti države, ki so v svetovni vojni zmagale ali ki so ostale nevtralne, morejo postati članice (t. zv. ustanovne članice) potom navadne izjave in ni potrebno, da izpolnijo določene pogoje in da jih Skupščina sprejme s posebnim sklepom, kot to velja za druge članice, t. zv. sprejele članice. Pakt je normiral načelo kolektivne organizacije miru in je udejstvil misel kolektivne odgovornosti: vse, kar bi moglo vplivati na mir ali na dobre odnose med narodi, naj bo briga vseh, a v primeru nevarnosti naj nastopijo vsi za enega in eden za vse. 40 Gl. Scelle, Regles generales du droit de la paix. Rccueil des Cours, 1933, IV, str. 627. Po Gcceviču, Droit International et droit con-stitutionnel, Recueil des Cours, 1931, IV, str. 327, je Sveta aliansa »klasičen primer istovetnosti političnih režimov, ustanovljene v okviru mednarodne organizacije«. Gl. Le Fur, 1. c., str. 37; Spektorskij, Država i njen život, 1933, Osnovo zgradbe ženevske organizacije tvori zamiisel enakosti ljudi in narodov. Ta zamisel se izraža predvsem v dejstvu, da Zveza narodov temelji na svobodni volji strank, ki po dveletni odpovedi morejo izstopiti, in da so članice ostale suverene; kajti države niso prešle v novo organizacijo in se nad njimi ni ustanovila »nad-država«. Nadaljnja posledica zamisli enakosti je, da se za sklepe organov zahteva načeloma soglasnost. Dočim se je v Skupščini udejstvila pravna enakost držav, se to ni zgodilo v Svetu, kjer so le velesile stalno predstavljene. Pakt je s tem pravno normiral prevlado poglavitnih aliiranih velesil in je uvedel v mednarodno pravo načelo večjih pravic in neenakost funkcij, ki izvirajo iz večje moči posameznih držav. Svei /veze narodov predstavlja poskus, dotedanje dejansko sia-nje v svetu, kot se je odražalo v t. zv. evropskem koncertu, utemeljiti mutatis mutandis v mednarodnem pravnem redu. V. Organizacija. A. Sveta aliansa ni bila civitas maxima v VVolffovem smislu, ni imela posebnih organov za zakonodajo, sodstvo in upravo, tudi ni bila mednarodnopravna oseba, ki hi imela svoje organe, katerih dejanja hi se njej pripisovala. Ona je bila zveza, ustanovljena v namenu, da vzdrži, če potrebno, s silo političen sistem, ustvarjen s pogodbami I. 1815. To zvezo so tvorili monarhi štirih velesi 1-zmago val k, ki so sklenile pogodbo 20. novembra 1815 in katerim se je I. ISIS pridružil še francoski kralj. To so hile velesile, med katerimi je obstojala interesna skupnost in ki so po svoji moči in pomenu hile sposobne, uveljaviti svoje politične namere napram drugim evropskim državam. Celokupnost vseh evropskih držav pa se je tedaj imenovala zveza evropskih držav (lalliance europeenne, lalliance des Etats euro-peens).42 Ker se je evropski konceri prizadeval, da hi vse evropske države izvajale režim z vso strogostjo, je bilo potrebno, da se je namesto dotedanje politike izolacije in subordina-cije postavila politika koordinacije vodilnih evropskih mo- 42 Cl. okrožnico dvorov Avstrijo, Prusijo in Rusijo i/. Opavc 8. tlo-cembra 1820, v Martens, I. c., V, str. 592. narhov. Petorica monarhov je morala biti stalno v siiku, da prouči in uredi, in sicer na kongresih, vsako zadevo občega značaja, ki bi mogla ogrožati mir. Leli kongresov so se udeleževali bodisi monarhi sami ali skupno s svojimi opolnomočenci bodisi njihovi opolnomočenci sami. Sveta aliansa sc je pri svojem funkcioniranju posluževala torej državnih, ne pa mednarodnih organov. Kljub zatrjevanju suverenov, da bodo načela mednarodnega prava izvajali tudi na kongresih,48 je Svela aliansa dejansko bila v pretežni večini politična zveza petorice monarhov, ki so jih pri nadzorstvu nad občimi zadevami Evrope vodili predvsem oziri na lastne interese. 13. Tudi Zveza narodov ni naddržavna javnopravna organizacija sveta, ki bi imela analogno kot moderne države svoje posebne organe za zakonodajo, sodstvo in upravo in ki l>i v mednarodnih odnosih izpolnjevala ono nalogo, ki jo vsaka država izvršuje na lastnem ozemlju. Zveza narodov je svojevrstna javnopravna organizacija, ki ima članice, katerih odnosi so urejeni po paktu, in svoje organe in ki je v tej lastnosti subjekt mednarodnega prava. Kljub temu, da imajo posamezne članice pravico, da iz ženevske organizacije izstopijo, organizacija traja dalje; v tem se Zveza narodov bistveno razlikuje od navadnih mednarodnih zvez (alians), ki so omejene le na določeno število let. Ako je organ pristojen, da odloča v dotičnem vprašanju, je njegov sklep neposredno obvezen za članice, v nasprotnem primeru mora sklep biti ratificiran od članic, da zadobi zanje obvezno moč. Organi Zveze narodov niso pristojni, članicam ukazovati. Posebne važnosti je. da sta se ustanovila tajništvo kol stalen organ na sedežu v Ženevi in Stalno mednarodno sodišče v Haagu. To vrhovno mednarodno sodišče je pristojno, da odloča v vseh sporih mednarodnega značaja, ki 11111 jih stranke predlože, in v vseli primerih, predvidenih v pogodbah, in da nasvetuje mnenja o vsakem sporu ali o vsaki točki, ki mu jih predložita Svet ali Skupščina. Odkar so šievilne države44 pristopile k t. zv. fakultativni klavzuli 43 Gl. Mnrtens, 1. c., IV, str. 560 in d. 44 Dne 1. oktobra 1934 je ta klavzula vezala 42 držav, med temi vse evropsko velesile razen sovjetske države. obvezne jiirisdikcije in se s tein zavezale, da bodo teinu sodišču predložile v odločitev vse ali določene spore pravne narave, ki imajo določen predmet, dobiva to sodišče bolj in bolj značaj rednega sodišča. Odločbe tega sodišča, ki načeloma odloča po mednarodnem pravu, so za stranke obvezne in so se vedno izvršile. V splošnem pa je tudi glede Zveze narodov reči, da je (o organizacija, v kateri je prevladujoč pomen imela politika in ki je le mal del prepuščala domeni prava. VI. Sredstva. A. Dočim v aktu o Sveti aliansi ni nobenega predpisa, ki bi določal, kako naj bi se tam proglašena načela izvajala, obsega pogodba o aliansi vrsto predpisov o sredstvih za dosego postavl jenega smotra. Predvsem so štiri aliirane velesile bile zavezane intervenirati, ako bi se bonapartisti v Franciji zopet povzpeli na oblast. V to svrho so aliirane čete zasedle določene kraje v Franciji. Če bi zavezniški interesi prišli v nevarnost, so aliirane velesile bile dolžne prispevati v boju s Francijo poleg svojih okupacijskih čet vsaka še kontingent 60.000 vojakov in po potrebi vse svoje vojaške sile. Nadalje so se aliirane velesile dogovorile, da se bodo vselej, kadar bi obči mir Evrope bil moten, sporazumele (concertcr). da se njihov načrt izvede. »Da se zagotovi in olajša izpolnitev te pogodbe«, določa člen 6, »nadalje da se konsolidirajo odnosi, ki vežejo sedaj štiri suverene, se pogodbene stranke odločajo, obnoviti v določenih razdobjih bodisi pod neposrednimi avspicijami suverenov bodisi po njihovih ministrih, sestanke, posvečene njihovim skupnim velikim interesom in proučevanju ukrepov, ki bi se smatrali kot najbolj koristni za pokoj in napredek narodov in za ohranitev miru Evrope.« Na osnovi teh določb kakor tudi dogovora od 1. novembra 1818 v Aachenu, ki je tretjič obnovil chaumontsko pogodbo, in tajnega zapisnika od 15. novembra 1818 se je vršila vrsta periodičnih sestankov, nazvanih kongresov, in ustvaril se je sistem mednarodnega nadzorstva nad zunanjim in notranjim življenjem evropskih držav.45 O vpraša- 45 Kongresi Svete alianse so se vršili v Aaclienu oil 30. septembra do 21. novembra 1818, v Opavi od 27. oktobra do 17. decembra 1820, v njih, ki so bila v zvezi z zasedbo francoskega ozemlja, se je obravnavalo le na aachenskem kongresu, na katerem so štiri aliirane velesile sklenile, odstraniti svoje okupacijske čete iz Francije. Francija je bila zopet pripuščena k sodelovanju in soodločanju v evropski politiki in s slovesno izjavo od 15. novembra 1818 v Aachenu se je Evropi sporočila ustanovitev nove alianse petorice (pentarliija velesil). Na kasnejših kongresih se je pentarlii j a bavila izključno z izvajanjem načel Svete alianse. Ta sistem mednarodnega nadzorstva je uvedel nov način urejanja mednarodnih odnosov, namreč potom osebnega stika suverenov peterih evropskih velesil in njihovih opolnomočencev, ki so se sestajali, da določijo načela, ki naj urejajo njihovo politično ravnanje, in načine, kako naj se ta načela v konkretnih primerih izvedejo. Sklepi pentarhije so bili sankcionirani, kajti velesile so bile zavezane, da prispevajo v primeru potrebe primerno število čet, s katerimi naj se pribori načelom Svete alianse spoštovanje in prisili manjše države, da izpolnijo njihove odločbe (sistem oboroženih intervencij).48 Posebno dvori Avstrije, Prusije in Rusije so se prizadevali, da bi iz Svete alianse napravili mednarodno policijsko oblastvo,47 ki bi stalno in intenzivno interveniralo v notranje zadeve drugih držav, in so 19. novembra 1820 v Opavi podpisali zapisnik, ki je postavil sledeča načela: Če bi se v kateri državi evropske zveze izpremenila oblika njenega notranjega režima potom vstaje in če bi posledice te spre- Ljubljani od 15. januarja do 26. februarja 1821, v Veroni od 20. oktobra do 14. decembra 1822. 46 Kot najvažnejše oborožene intervencije se naštevajo intervencija Avstrije I. 1821 v Naplju in Pijemontn, Francije 1. 1823 v Španiji. Vel. Britanije 1. 1826 v Portugalski, Vel. Britanije, Francije in Rusije v lotili 1820 do 1829 v Grčiji, Avstrije 1. 1831 v Modeni, Parmi in Cerkveni državi, Prusije 1. 1849 v Drcsdenu, Avstrije 1. 1849 v Toskani in Rusije 1. 1849 na Ogrskem. 47 Ko se je na kongresu v Aachenu razpravljalo o trgovini s črnci, je Rusija v svoji noti od 7. novembra 1818, natisnjeni v Martens, 1. c., lit, str. 101 —102, predlagala, da naj bi se z.a zatiranje te trgovine ustanovila mednarodna pomorska policija, ki bi ji dajalo ukaze centralno oblastvo, podrejeno Sveti aliansi, in katere naloga bi bila točno določena. Gl. Eysinga, 1. c., str. 376. membe ogrožale druge države, bo ia država že s tem prenehala biti članica te zveze in bo izključena za ves čas, dokler njeno stanje ne bo nudilo jamstva za red in trdnost. Petorica velesil ne bo priznala sprememb, ki bi nastale nezakonitim potom, ter bo v svrho, da pripelje te države v okrilje evropske zveze, uporabila najprej prijateljske demarše in nato silo, če bi njena uporaba postala neizogibno potrebna.48 Tej nameri suverenov treh t. zv. severnih dvorov sta se pro-iivili Vel. Britanija in Francija, ki sta sicer bili pripravljeni intervenirati proti manjšim državam v obrambo svojih bistvenih interesov in občega miru, ki pa sta, vsaj teoretično, dopuščali intervencijo v notranje zadeve manjših držav le izjemoma. Kljub temu sta obedve državi dopustili, da so se opavslci sklepi izvedli nekaj mesecev kasneje (v marcu 1821) v Naplju. Intervencije, ki so se vršile v notranje zadeve in v zunanje odnose držav, so predstavljale zanikanje suverenosti, neodvisnosti in pravne enakosti manjših držav. Bile hi dopustne, ako bi se bile vršile v duhu pravičnosti in v interesu človeštva, kot n. pr. v Turčiji v prid krščanskim narodom. Večina intervencij se je izvršila proti težnjam prebujajoči li se narodov in le v interesu države, ki je intervenirala, v kolikor interes te države ni bil mogoče posredno obči interes, n. pr. interes, ki so ga imele vse države, da se ohrani mir ali da zmaga pravo. Intervencije so se izvršile v prid legitimnosti in v imenu Svete alianse ponajvečkrat tako, da se je določeni državi dal mandat, da s svojo vojsko izvrši odločbe evropskega koncerta. Vojske, ki so intervenirale, niso bile vojske Svete alianse, ampak posameznih držav, ki so intervenirale. Petorica aliiranih velesil je intervenirala le napram drugim evropskim državam, ne pa medsebojno. B. Kot Sveta aliansa tako tudi Zveza narodov ni popolna javnopravna organizacija. Z Zvezo narodov se ni ustano-vilo mednarodno sodstvo, ki hi obvezno ugotavljalo veljajoče pravo in ustvarjalo novo pravo, tudi ne osrednje izvršilno oblastvo, ki bi prisililo države, da izpolnijo med- Citirano po Debidour, I. c., I, sir. 152. narodne sodbe, ne mednarodna policija, ki bi skrbela za red in mir, in tildi ne mednarodna vojska, ki bi mogla nastopiti skupno proti državi, ki bi prekršila mednarodne obveznosti. V paktu se je normirala zamisel kolektivne intervencije v svrho, da se ohrani mir. Članice so zavezane poskusiti, da se spor uredi na miren način, toda ni predpisana obveznost jurisdikcije za spore same. Izvršitev mednarodnih sodb in obveznih izrekov instanc mednarodnega posredovanja ni sankcionirana. V paktu predvidenih sankcij članice niso zavezane izvršiti. S tem, da ženevski zapisnik iz 1. 1924 ni stopil v veljavo, se je zamudila ugodna prilika, da bi se organizacija mednarodnih odnošajev izboljšala. Delno se je dosegel uspeh v obliki regionalnih dogovorov (Lokarnske pogodbe). Zveza narodov ne razpolaga z nobeno materielno silo, ki bi bila sposobna intervenirati, da prisili države, da spoštujejo njene odločbe. Vse zavisi od dobre volje držav. Močno razvito javno mnenje bi moglo izvajati psihično prisilo, ki pa ne učinkuje neposredno kot je to z materielno silo. Vojaške čete, ki so se uporabile za ohranitev reda pri plebiscitih, izvršenih po svetovni vojni (pred kratkem formiranje mednarodnega vojnega kontingenta za ohranitev reda pri plebiscitu v Posaarju) se morejo smatrati kot prva Formacija mednarodnih bojnih sil, ki naj bi se dale na razpolago Zvezi narodov. VII. Nepričakovane situacije. Tako v Sveti aliansi kot v Zvezi narodov se ideološka zamisel in stvarnost nista krili. A. Ideal Svete alianse je bil. da bi se suvereni ravnali pri vladanju svojih držav kakor tudi v svojih političnih odnosih po pravilih pravičnosti, ljubezni do bližnjega in miru. Brez dvoma bi uresničenje tega plemenitega ideala, za katerim bi morala stremeti vsaka mednarodna organizacija, ako bi hotela biti popolna, dovedlo do trajnega miru in blagostanja. Suvereni in njihovi svetovalci pa niso prevedli proglašenih načel v dejanja. V praksi držav se je kmalu pokazalo, da je suverene preveval duh tradicionalne politike, vsled česar se je Sveta aliansa izprevrgla v prevlado 18 velesil ih v orodje Metternichovo, ki ni potlačilo v evropskih državah samo revolucionarnih pokretov, ampak tudi liberalna, ustavna in narodnostna gibanja. Nepričakovano je bilo predvsem ravnanje Aleksandra I. On je bil ideolog Svete alianse in se je spočetka navduševal za načela mednarodne solidarnosti in za liberalizem. Na kongresu v Opavi I. 1820 pase je ruski car dokončno postavil na stran reakcije in je prisial na Metternichovo formulo, da se mora »svetu, ki je znorel, postaviti nasproti nov red. nov sistem, navdahnjen z modrostjo, razumom, pravičnostjo in popravo«.4” Tedaj se more reči, da je Sveta aliansa poslala zveza monarhov proti narodom. Sveta aliansa je bila zasnovana kol homogena koordinacija suverenov, med katerimi naj bi obstojala enakost pogledov glede vodstva mednarodne politike. Dejansko pa so med suvereni obstojali v številnih političnih vprašanjih popolnoma nasprotujoči si interesi. Na drugi strani je razlika v pogledu notranjih režimov peterih velesil (ustavni in absolutistični režimi) močno ovirala sodelovanje teh držav. Tako je Sveta aliansa že od vsega spočetka nosila v sebi klico razpada. Posebno Vel. Britanija je bila Sveti aliansi notranje tuja in je to manifestirala v več prilikah, tako že na kongresu v Opavi in v Ljubljani, posebno pa, odkar je v britanski zunanji politiki odločal Ganning. Tudi Francija nekaj časa ni sodelovala z ostalimi velesilami, toda počenši /. veronskim kongresom je ona zopet izvajala politiko Svete alianse. Vel. Britani ja se je mogla ponašati s svojimi političnimi svoboščinami in s parlamentarnim režimom in ni hotela v vseh primerih podpirati politike, ki je narodom prepovedovala, dati si ustavne garancije. Ko so se I. 1S17 španske in portugalske koloni je uprle in odtrgale od svojih matičnih držav in ko je Španija prosila Sveto alianso za pomoč, je Vel. Britanija iz svojih posebnih gospodarskih interesov kot prva priznala te kolonije kot nove države in je dosegla, da Sveta aliansa ni intervenirala v prid legitimnosti. Proti nameravanim intervencijam Svete alianse v Ameriki so protestirale tudi Združene države Sev. Amerike, le okoliščine so dale povoda, i se ustanovil izven okviru ženevske organizacije direktorij velesil ali pa bi se Zveza narodov spremenila tako, da l>i se ustanovil vrhovni svet (super-( onseil), ki bi l>il sestavljen le iz predstavnikov velesil, la hierarhizacija držav bi bila nasprotna ideji pravne enakosti držav in bi se morala izvesti na ta način, da bi bile vsakokrat vprašane za mnenje tudi prizadete države; kajti sicer bi se ustanovila nova Sveta aliansa. Rimski pakt štirih iz 1. 1933 predstavlja poskus, udejstvili zamisel hierarhije držav izven Zveze narodov. Ako bi se ta zamisel udejstvila v okviru Zveze narodov, bi to mnogo doprineslo k učinkovitosti ženevske organizacije. Wilson je v svojem načrtu o Zvezi narodov predvideval, da bi se v določenih primerih meje mogle spremeniti, češ da se meje ne smejo določiti za vse čase in ne oziraje se na voljo prebivalcev. [Pakt ni normiral načela samoodločbe narodov. Nekateri11" polagajo veliko važnost na člen 19 pakta, češ da se s tem uvaja v novi mednarodni sistem dinamičen element, ki da je nedostajal Sveti aliansi. Toda pokazale so se nepremostljive ovire pri izvajanju te določbe; 158 Kot naj novejši primer takega postopanja se more navesti reši- tev vloge (requete) jugoslovanske vlade z dne 22. novembra 1034 Zvezi narodov v zadevi odgovornosti /a marsejski atentat. Šele potem, ko so se nficiclni predstavitelji Vel. Britanije, Francije in Italije sporazumeli med seboj in ko so v zakulisnih razgovorih dosegli, da sta na tako rešitev pristali obe prizadeti vladi (jugoslovanska in madžarska), je Svet soglasno sprejel 10. decembra 1934 znani sklep. o0 Gl. Chevallier, 1. c., str. 35 in d. kajti meja se ne more spremeniti, ako prizadeta vlada na to ne pristane. Wilsonova zamisel je bila, da naj bodo združeni le svobodni narodi in odgovorne vlade, ne pa avtokratično vladane države. Člen 1. pakta pa določa, da more poslati članica vsaka država, domin ion ali kolonija, ki se svobodno vlada. V svoji praksi Zveza narodov ni uporabila zgodovinske razlage (e določbe, namreč da mora nova članica imeti demokratično obliko. Zato so nastali paradoksi, da so za članice bile sprejete absolutni monarhiji Siam in Abesinija ter Zveza sovjetskih socialističnih republik, katere ustanovitev temelji na zamisli diktature proletariata. Vsaka država, dominion ali kolonija pa more, čim je enkrat postala članica, spremeniti svojo obliko, kot se je to dejansko večkrat zgodilo. Noben predpis pakta članicam ne prepoveduje spremeniti svojo notranjo organizacijo.00 Toda spremembe v škodo parlamentarnih ustanov bi nasprotovale temeljnemu načelu Zveze narodov, ki naj bi bila demokratična koordinacija, in povrh tega praksa držav kaže, da so vlade s predstavniško obliko bolj pacifistične. VIII. Prestnnek Svete alianse. Sveta aliansa je prestala, ker je političen sistem Evrope, ustanovljen s pogodbami 1. 1815, bil osnovan na zanikanju narodnostnega načela in načela politične svobode, in brž ko sta njeno delovanje in avtoriteta bili spodkopani vsled različnosti političnih režimov in nasprotujočih si interesov peterih evropskih velesil ter brž ko je zmagala ustavna zamisel nad absolutizmom. Sveta aliansa ni znala ceniti moči demokratične zamisli in ni bila podprta od svetovnega javnega mnenja, kajti branila je čisto dinastične interese, se vmešavala v notranje zadeve drugih držav in hotela je uresničiti svoj ideal reda proti volji narodov. Prvi občutni udarec je bil zadan Sveti aliansi 1. 1830, ko je Francija proglasila laično in demokratično ustavno monarhijo in ko je v Rusiji grof Uvarov razglasil formulo: ,iC) Gl. Verdross, Regles generalcs du droit intcrnational dc la paix. Rccueil dos Cours, 1929, V, str. 335; Chcvallier, 1. c., str. 25. »Pravoslavje, samodrštvo. narodnost.« Ta formula, pravi Spektorskij dobesedno,01 ki je v razliko od teorije zapad-nega absolutizma postavljala religijo nad oblast, ne pa oblast nad religijo in ki je mimo tega od oblasti zahtevala, naj bo nacionalna, je dobila za carjevanja Nikolaja I. oficialen pomen. V prid mnenju, da je Sveta aliansa prestala v letili 1822 do 1830, govori še dejstvo, da je 1. 1822, ko se je v Veroni vršil zadnji kongres Svete alianse, prenehal Metternichov političen sistem; da po smrti Aleksandra I. (1. decembra 1825) Nikolaj 1. ni bil vezan na čisto oseben akt, podpisan 1. 1815, in je dajal posebnim interesom Rusije, da se oslabi Turčija, prednost pred občimi interesi suverenov, združenih v Sveti aliansi; da je ekspedicija francoske vojske 1. 1823 v Španijo bila zadnja intervencija, izvršena v imenu Svete alianse v notranje zadeve druge države. Vendar pa je treba priznati, da so se vršile intervencije v prid legitimnosti posamično še do 1. 1849. Ne more se reči. da je Sveta aliansa prestala naenkrat. Ona je dolgo hirala in je prenehala 1. 1856. Sveta aliansa je začela razpadati 1. 1830 in ta razkroj se je pospešil, ko je po revoluciji 1. 1848 zmagalo načelo suverenosti naroda, ki je spodrinilo suverenost kralja, in ko je namesto načela legitimnosti in načela intervencije stopilo načelo neinter-vencije. Popolnoma pa je razpadla leta 1856 v krimski vojni, v kateri so si dotedanji zavezniki stali sovražno nasproti, in sicer na eni strani Rusija, a na drugi strani Francija, Vel. Britanija, Sardinija, katerim se je pridružila izven Svete alianse stoječa Turčija, medtem ko je Avstrija postavila na rusko mejo močno vojsko in je edinole Prusija ostala nevtralna. V členu 7. pariške pogodbe od 30. marca 1856 izjavljajo pogodbene stranke, da je Turčija »deležna koristi javnega evropskega prava in evropskega koncerta«, s čemur je bila dejansko opuščena pozitivno-krščanska podlaga Svete alianse.02 Zaključek. Ni pravilno, da se Sveta aliansa istoveti z reakcijo, a Zveza narodov z demokracijo. Kajti v primeri z dotedanjim 61 Gl. Spektorskij, Zgodovina socijalne filozofje, II, str. 113. 82 Gl. Gareis v Strupp, Worterbuch des Volkerrechts, I, str. 527. razvojem mednarodnih odnosov je Sveta aliansa predstavljala napredek v tem smislu, da je' značila poskus, združiti evropske države v zvezo, ki naj jih obvaruje pred novo vojno in ki naj temelji na mednarodnem pravu, osnovanem na krščanskih načelih. Dejansko pa je Sveta aliansa, ki je sicer za dolgo vrsto let zagotovila v Evropi mir, bila koordinacija vodilnih evropskih monarhov, ki sc pri vodstvu mednarodne politike niso držali teh načel. Reakcionaren je torej bil predvsem način, po katerem je petorica evropskih monarhov zasledovala pod plaščem vzvišenih načel Svete alianse svoje dinastične interese; kiijti Sveta aliansa je proglasila dolžnost, ohraniti status quo teritorijev in političnih režimov, in je pod pretvezo revolucionarne nevarnosti zatirala potom intervencij v notranje zadeve držav ustavna, liberalna in narodnostna stremljenja. Zveza narodov se je ustanovila iz podobnih nagibov kot Sveta aliansa. Analogno ima Zveza narodov ne samo nalogo, ohraniti mir in prevlado pravičnosti, ampak tudi ohraniti stanje, ustvar jeno z mirovnimi pogodbami. Radi povezanosti Svete alianse oz. Zveze narodov z dunajskimi oz. s pariškimi mirovnimi pogodbami so mnogi očitki, ki so bili namenjeni predvsem tem pogodbam, padali čestokrat tudi na ustanovo, ki je bila določena, da čuva na ta način ustvarjeno stanje. V splošnem pomeni Zveza narodov napram Sveti aliansi napredek, predvsem v pogledu mednarodne organizacije in ideologi je. Vendar Zveza narodov nima materielnih sredstev, s katerimi bi prisilila države, da bi spoštovale njene sklepe, in ni tako učinkovita, kot je bila Sveta aliansa. Ideologija Zveze narodov je sicer demokratična, v čemur se bistveno razlikuje od Svete alianse. Toda že po paktu samem, a še bolj dejansko imajo velesile v Zvezi narodov odločilen pomen. Izkazalo se je, da ni možno izvesti načelo pravne enakosti držav v tem smislu, da bi vse države imele v mednarodnih odnosih enake funkcije. Pravilno je tedaj, da nekateri imenujejo Zvezo narodov »novo demokratično Sveto alianso v Ženevi«.68 0!! Gl. Scelle, Le Pacte des Nations, str. 125; Dupuis, Lc plan d'Adam Czartoryski ct d’Alcxandre, str. 402. Bilo bi koristno, ako bi se izkustvo, napravljeno s Sveto alianso, upoštevalo, brž ko bi prišel čas, da se pakt Zveze narodov, če ne spremeni, pa vsaj spopolni in ojači, in sicer predvsem s kolektivno garancijsko pogodbo. Res u me. La Sainte-Alliance et la Societe des Nations. Par Ivan Tomšič, Docent a la Faculle de Droit de 1’Universite de Ljubljana (Yougoslavie). L’auteur se propose de faire la comparaison entre la Sainte-Alliance et la Societe des Nations sur les points suivants: l’ori-gine de la coiiception de la Sainte-Alliance et de la Societe des Nations, leur acte constitulif. leur but, la base ideologitjue de leur organisation, 1’organisation elle-memei, les moyens, les situations inattendues et, — en tani qu’il s’agit de la Sainte-Alliance qui est deja un fait de 1’histoire —, la fin. 11 arrive a cette conclusion qu’il n’est pas permis d’identifier la Sainte-Alliance avec la reaotion et la Societe des Nations avec la democratie, opinion d’ailleurs repandue. Car, dans 1’etat des relatioins internationales, la Sainite-Alliance signifiait deja un progres dans ce sens, qu’elle etait um essai d’unir les Etats europeens en une alliance qui devrait les proteger contre une nou-velle guerre et qui prendraiit comine base le droit international fonde sur les principcs chretiens. Mais en fait, la Sainte-Alliance qui avait le merite d’avoir assure la paix en Europe pendant une periode assez longue, n’etait qu’une coordiination des principaux monarques europeens qui dans la conduite de la i)oliiique inter-nationale n’etaicnt nullement guides par ces principes. Ce qui etait reactionnaire chez la Sainte-Alliance c’etait siu.rtout la ma-niere dont les principaux souverains europeens se sont servi en cliercliant, sous le couvert des principes eleves de la Sainte-Alliance, leurs interets dinastiques; car, la Sainte-Alliajnce avait proclame le devoir de maintenir le statu c[uo des territoires et des regimes ix)litiques et avait persecute, pretextant le danger revolutionnaire et moyennant les interventions dans les affaires interieures, les iispirations constitutionnelles, liberales et inatio-nales. D’une maniere analogue la Societe des Nations n’a pas seu-lement la charge de maintenir la paix et de faire regner la justice, mais son regard est toiurne aussi vers le passe, en vue de con- server l’etat des cboses institue par les traites de paix. Da fait que la Sainte-Allianee (respectivement la Societe des Nations) etait liee aux traites de Vienne (respcctiveinent de Pariš), beaucoup de reproches destines aux traites tombaient souvent aussi sur Pinstitution elle-meme qui etait chargee de proteger 1’etat des cboses cree par ces traites. En genčral, la Societe des Nations signific, en comiparaison avec la Sainte-Alliaince, un progres, notamment au point de vue de 1’organisation internationale et de I ideologie. Or, 011 ne doit pas perdre de vue que la Societe des Nations ne dispose pas des moyens poui.r ponvoir forccr les Etats de respecter ses decisions, et ne jouit pas d’une efficacite analogue a celle qu’avait eue la Sainte-Alliaince. L’ideoilogie de la Societe des Nations est bien democratique, mais les gramdes Puissances jouemt dans les rela-tions internationales un role dominant deja d’apres le Pacte de la Societe des Nations et enoorc bien davantage en fait. II s’ensuit 1’impossibilite d’appliquer le principe d’egalite juridique des Etats dans ce seins que tous les Etats exerceraient dans les rela-tions internationales des fonctions egales. Cest pour cela qu’on a bien raison de denommer 1’organisaition genevoise »la noiuvelle Sainte-Alliance democratique de Geneve«. II serait utile que l’experieince faite par la Sainte-Alliance soit prise en consideration au moment ou l’on procedera sinon a inodifier le Pacte de la Societe des Nations au moins a le com-pleter et le renforcer, notamment au moyen d’un traite collectif de garantic. Kazalo — Table des matieres Univ. prof.