št. 28.	(ieiiel|<« 12. guli a	1936
Josip Korban:
Kralja sta razveselila
»Dobro si se postavil,« ga je pohvalil prijazna spremljevalec. »Take pogumne dečke čisla naš junaški kralj.«
Markec in Lovrenc sta postala junaka dneva. Po vsej dolini in še daleč naokrog je šel gla.*< o velikem dogodku-Lepi, rumeni cekin je romal iz rok v roke. Vsakdo ga je želel videti in po-tehtati.
Ko ie pa še Lovrenc prejel po pošti
lep kupček bankovcev in srebrnjakov, | je presenečenje doseglo višek.
»Tako dobrega vladarja, kakor je naš kralj,« so rekli ljudje, »pa nima no_ bena druga država na svetu «
— 13 —
V brodarjevo častitljivo kočo se je Vrnila sreča. Od veselja se je razjokal stari Tomaž, ko je zopet zagledal svojo hčer in mu je Markec pojasnil, zakaj je bila mati zapustila prijazni domači krov-
»Ne boj se,« jo je tolažil. »Z božjo pomočjo se borno že kako pretolkli sko-
zi življenje. Resnica je, da me že precej pritiskajo in teže leta, ali tako hudo me pa še niso zdelala, da bi ne mogel poprijeti za kako drugo delo, kadar ne bom več kos brodarskemu drogu. Če ne bo boljšega, pletel bom koše in polomljenim grabljam popravljal zobovje-«
Najlepše dneve je sedaj preživljal Ma rkec. Nobena skrb, nikaka žalost mu ni več vznemirjala srca. Živel je kakor škrjanček sredi zlatega pšeničaega polja.
Kako prijazno se mu je bila nasmehnila boginja Sreča! Vrnila mu je ljubljeno mater in ga pripeljala pred ljubeznivo obličje Najvišjega Gospodarja-V zdravilišču so ga imeli vsi radi. Bil je tam, kakor doma- In za nameček mu je odvzela še poslednjo skrb: prijateljici Matildi se je vračalo zdravje. Deklica je že bila izven nevarnosti, Odnjeu
bilo nobene vesti več. Pismo, ki ga je bil na ciganovo prošnjo Markec sapi-
sal, je priromalo z Dunaja nazaj, z pripombo: »Neznano kam odpotoval-«
-O, ti cigan, ciganski, kako grdo nas je potegnil!« se je razburil očka, razočarani optimist. »Prisežem, da je to pripisal sam. Poznam njegovo pisavo. No, rad bi sedaj videl tisti znameniti hotel njegove žene! Nemara, da še take strehe nima, kakonšno premore moja vila-«
Kakor v vetru dim, se je pretrgal lepi sen o obljubljenem pisanem vrtiljaku.
Lovrenc, invalid je lepega dne pospravil nekaj najpotrebnejših stvari v kovčeg in se je odpeljal v mesto • . . Jesen je že čarala svoje krasne barve na strmem pobočju Medvedovega hriba, ko se je vrnil v zatišje zdraviliškega doma. Skoraj ga ni bilo več poznati, tako se je izpremenil- Gladko obrit in skrbno počesan, oblečen v novo lepo obleko, zdravih, rdečih lic, se je na videz pomladil za najmanj 10 let. In kdor ni vedel, da je invalid, bi težko verjel, da mu služi proteza — umetna noga, ki je pri hoji komaj za spoznanje bila okomejša od zdrave-
»Jejmine, kako se je ta človek popravil,« je presenečena vzkliknila Mar-kčeva mati. Kar videlo se ji je, kako ji ugaja bivši bojevnik-
»Še oženil se bo,« je pripomnil oče. »Priden je. pameten in pošten. Vsakega dela se bo sedaj lahko lotil.«
Silno se je začudil Lovrenc, ko je stopil po vrnitvi prvič v svojo delavnico-
Jo j, kako se je bil Čivko zredil in potegnil v času njegove odsotnosti! In hrano že kar sam jemlje iz rok?
»Tega sem ga jaz naučil,« se je pohvalil Markec.
»Boš videl, kaj bo počenjal na večer!«
Vmraku je sovica moško pristopi-cala iz lope in se pognala proti košatemu vrhu najvišje smreke v parku-Od tam je oprezovala, kdaj se bo prikazal njen prijazni rednik ... Ko ga je zagledala, je razprostrla krti a ter se spustila fantu na ramo- Z glasnim čiv_ kanjem je terjala svoj delež. Ko je po-kljuvala Markcu vse koščke mesa izpod prstov, je zopet odletela na svoje aajljubše mesto.
»Sedaj tudi večkrat prenočuje na drevesu,« je poročal Markec prijatelju.
»Pa pridejo druge sove k nji v vas Potem pa skovikajo in se love po vrhovih, da naše kopališke goste kar kurja polt obliva. Gospod ravnatelj je že rekel, da bo Čivka ustrelil «
»Za Boga . . . menda vendar ne!« se je ustrašil Lovrenc-
»Kaj še! Bolj mu je pri srcu kot nama. Tudi on ga večkrat krmi.«
Nekaj dni pozneje pa Čivka ni bilo več videti Vse iskanje in klicanje je bilo zaman-
»Glej, pa ga je le ustrelil,« je pikro dejal Lovrenc.
»Ne verjamem.« je ves v solzah ugovarjal Markec- »Na lastna ušesa sem bil slišal gospoda ravnatelja, kako se je jezil nad tistimi lovci, ki pobijajo
koristne ptice. Še dobro pomnim, da je rekel nekoč: Človeka, ki nameri puško na tako krasno živalco kakor je Čivko, bi bilo treba naklestiti po parkljih in mu puško odvzeti. Velike uharice in orle so nam ti hajduki že iztrebili, čez nekaj desetletij bomo pa tudi lesne sove in čuke gledali le še nagačene po muzejih . . . Ne, naš gospod že nima sovice na vesti!«
Fantovo sklepanje je bilo pravilno, zakaj dva tedna pozneje, ko je že zadnja iskrica upanja ugasnila, da bi se pernati potep vrnil k svojim rediteljem, je nenadoma nekega večera začivkalo vrh smreke v parku.
Kakor blisk-, je letela radostna novica po zdravilišču:
»Čivko se je vrnil!«
Prihitel je Markec in za njim ravnatelj, zbrali so se bolniki, resnični in namišljeni. In čudež — najsitnejši in naj-praznovernejši so iztegali roke proti vrhu in z mesom vabili »mrtvaškega ptiča«.
Priletel je na. streho stare kolibe, od tam pa naravnost Markcu na glavo. Glasno čivkajoč se je priklanjal in smešno vrtil glavo. Z velikimi, kakor črešnja črnica lepimi očmi, je brez strahu zrl na svoje prijatelje in z ukrivljenim močnim kljunom sprejemal njihove darove.
(Dalie pfihodujič).
Bobek premaga hude ga gosaka
Spet ra/m predstavim ljuba psifka, in to sta Bobek in Lisička. Kaj se godi? Ob strašnem vrišču posak ju žene po dvorišču.
Gosak ?e enkrat silno prhne — in šibka veja se odkrhne. usoda pa je bila taka. je Bobek treščil na gosaka.
Debeli Bobek s trudom epe Si, na vrbo skoči, da se reši. Gosak za njim vrešči in gaga, od jeze skoraj da omaga.
Negiben, »le nsode žrtev, leži gosak premagan, — mrtev. In zdaj se Bobek razkorači: »Tako sem zmagal po — zvijači!«
D. S.
Premetena glava
Živel je človek, ki je služil trideset let v cesarski vojski. Ko je dosiuzu, mu je dal cesar tri vinarje na pot, v kuhinji pa je dobil še pol hleba kruha. Možakar se je lepo poslovil in tereni i proti domu.
Dolgo je že hodil, pa nikjer žive diu-še. Končno pa je le srečal dva berača, ki sta ga poprosila vbogajme. Odsluženi vojak je segel v žep in dal vsakemu vinar. Šel je veselega srca da-

Ije, pa je zopet naletel na pnosoaka. Privlekel je na dan še tretji vinar in ga dal revežu. Po poti si je mislil: »No, če priide še kdo, bom ga pa osrečil s kruhom.« Ni dolgo hodil im zopet je srečal ona dva berača, ki ju je pruvi-krat obdaril. Bila sta sv. Peter ;n Kristus. Možakar je posegel v torbo in juma dal zadnje kar je imel, pol hleba kruha. Ko je že hotel kreniti dalje, se je oglasil Kristus: Kaj si želiš za plačilo?« Starina ni dolgo premišljal, ampak je kmalu zinil: »Takšno mošnjo, da ne bo nikoli zmanjkalo denarja v ne,j, talkšno torbo, da bo na povelje »Primi ga!« zagrabila vsakogar, kdor bi nti hotel kaj zaloga ;n pa takšen žebelj. ki ga bom lahko vtaknil v luknjico. pa bo potegnil vsakogar ven!-»Se nebesa si zaželi!« mu i« natihom;; pošepetal sv Peter Možakair pa ie mislil: »Zakaj bi naj za to rvcK<1. Vo vem, da bom v nebesa prišel sa.i živim dovolj sveto!« Dobil te. kar ve ?e'el in je ves žareč v obraz, krenil dalje.
Hodil je po široki cesti. Zapazil je 1 misijo luknjico in zaskoininalo ga je, da bi pmz.i4.usj;' žebela. Storil je, kakor ^ i.j.oi.1. iz lujuijice je pnioežaia miška. Ubil jo je in si je dejal: »Dobro mi služijo motu hlapci.«
Dave je brusni pete po prašni cesti. Grlo se mu .e že sušilo. Srečal je krčmo in siopil vanjo. Po takratni šegi je kot odslužen vojiak dobil takoj kozarec vina in si je temeljito izplakni' peikoč jeziiik.
Dan se je nagibal že proti večeru, pa je sklenil, da bo prenočil kar v tej gosu.lni. Ali. gosti'ničar mu je potožil, da ga ne more vzeti pod streho, ker spijo pni njem vsak večer prebivalci gradu, v katerem straši. Široko se je zasmejal in deuial: »Bom pač na gradu prenočeval, če dirugje ni zame prostora!« Svari1! so ga. ali vse zaman. Vedel je, da iima dobre zaveznike s seboj.
Zmračilo se je. Odšel je v grad in pričel kuhati kašo. Pa se ti je na vsem ieipein priplazilo skozi dimnik nekaj črnega: Iz ust je molelo dolg jezik, na glavi je imelo rogove, na nogah pa ostudne pamklje. Pa se je oglasilo to strašilo: »Kaj iščeš tu, človeški črviček? Lrž se mi poberli odtod!« Možak ja brž: »Torbica, primi ga!« In že je bil zlodej v njej. Kuhal je dalje. no -rivršal skozi dilmmk drugi
i J
peklenšček, Ki se je postavil prav tako oblastno kakor prvi. Ali tudi ta je moral hočeš nočeš v torbo. Tudi tretjemu zlodeju. ki je prikopital z žare-čo sulico v roki. se ni nič boljše godilo. Možak pa se je lepo mirno na-
jedel, odšel v spalnico, kjer je obesil tctnbo na iklin in se normen vlegel k zasluženemu počitku.
Zgodaj zjutraj ga je prišel iskat hlapec nn je bd ves zavzet, iko ga je našel žvvega m zdravega. Možakar je naročil hlapcu, naj prive>de s sc-doj tri močne kovače, z velikimi kladivi in nakovalom. Kovača so res prišli. Dal j jih je čorbo in jlim dejal: »Bjjte po njej vse dotlej, dokler vatrn ne rečem, da je dovolj!« Kovači so udinihali po torbi s takšno silo, da jim je pot c mrkoma lil po licih. Ko se je zdelo možakarju, da so zlodeje dovoHi premiikastili, je ukazal odvezato torbo. Iz nje so prilezli pobiti hudiaki in jo ucvrli iz gradu, da se je zapravilo za njimi Od tedaj ni na gradu nič več strašilo.
Ko so peklenščki pobegnili, se je poslovil tudi njihov krotilec iin je krenil na daljno pot. Pinišel je do pekla iin stopil pred peklenska vrata, ki so pa bila dobro zapahnjena, zakaj hudiči so že izvedeli za njegovo početje z njihovimi sobrati. Možakar pa je porinil v ključavnico žebelj iin ta hiip je stal pred njim sam poglavar peklenščkov, ki je ves trepetajoč dejal: »Nič te ne potrebujemo tukaj, pojdii dailijeU
Res je vzel naš znanec pot pod noge. Zavil je po ozikli iin strmi poti in prispel je pred nebeška vrata. Potrkal je. Prišel je odpirat sv. Peter, ki ga je takoj spoznal in mu dejal ne>evoyen: »Kaj si nisi tzvolil nebes ?! Le hodi dalje!« Pa mož je bftl trdoživ in se ni dal ugnati. Zasukal je jezik in že je zagrabila torba presenečenega sv. Petra, ki se je zaman otepal neprijetnega objema.
Možak je obesil torbo na vrata iin stopil na tisto mesto, kjer je stail prej sv. Peter. Bili so zlati časi za pokojnike. Vsakogar je spustil v nebesa, pa naj je bil dober ali hudoben. Pa je prišel čez sedem let Kristus in je razvezal torbo. Ves ponižen je zlezel iz nje sv. Peter. Odsluženega vojaka, premeteno glavo, je odpeljal Krtstrus s seboj v nebeški raj.
f*
GRISA KORITNIK:
Bo] na dvorišču
Rana ura — zlata ura — ve to goska, raca, pura, ve to kura besedično, ve pegatka gospodična.
Pravi goska: »Ga-ga, ga-ga, dobro jutro, račka draga, že umita, ie oprana, po pariško počesana?
Naj bo leto, naj bo zima, vodo ljubiš, posestrima. A ta kura neugnanka, brska v blatu brez prestanka, dere se in kokodaka kot ob žabji svatbi mlaka.*
Sliši kura zle besede svoje pernate sosede, pa ogovori pegatko in obregne se na kratko: »Vsakdo naj s seboj opravi, nič soli ni v gosji glavi: Naj se pere, naj se dere, kmalu jo gospod oberel«
Goska se obrne k puri: »Jezik se posuši kurit A pegatki kljun porasti, da bo mogla več popastil*
Zdaj pa raca raci pravi, da je goska rekla davi: »Raca, ta ga vsak dan, jtehta' in na vodi perje tehta. A o puri, da se čuje, da s pegatom nekaj snuje.. m
To vam pravim: lVse dvorišče spremeni se zdaj v bojišče; kljun in krempelj — grom in strela! bosta kuram perja vzela.
Tome Trdan:
Okameneli svatje
Pripovedka z okolice Doieiiie vasi
Ce s« peljete iz bele Ljubljane na »kooevarju« proti slavni dolenjski metropoli Ribnici in še naprej, zagledate prav kmalu, ko »brzec« prisopiha v znano ribniško dolino. doig hrib — Veliko goro. To je tista VeliKa gora, kjer se je — seveda poleg obširnih kočevskih gozdov — še ohranil kosmatin, rJavi medved. Večkrat pride v podnožje gore in na polje hrustat koruzo. Ta gora se vleče leno od Auerspergovih gozdov in Gotenice tja proti Sodraži-ci v smeri od jugo vzhoda proti se vero-za padu. Najvišji vrh je »Bela stena«, ki se iz doline ne vidi, pač pa z zapadne strani. Vidijo pa se »Stene« na severni strani, lepa lzletna točka Ribničanov in mnogih drugih obiskovalcev, posebno študentov.
Ob vznožju ene največjih sten je še danes odprtina s tremi lesenimi križi. Pri tej luknji je prihajal ven »lintvern«. ki je imel speljan podzemeljski hodnik prav do cerkvice sv. Marjete na polju, — kakor pripoveduje zelo stara pripovedka in pa stari ljudje. Kdo je postavil te križe, pa ne ve nihče povedati.
Odkod so se vzerte te prilačne »Stene«, nam pripoveduje pripovedka takole:
Bog ve, kdaj je to bilo . . . Stare »grče« se še dobro spominjajo, da so jim nekoč pripovedovali menda gorenjski ali prigoriški lončarji z znamenite dalenJevaške fare, kako je bilo na neki svatbi. Ne ve se, kje so bili svatje bolj razposajeni: v Dolenji vasi, odkoder so peljali »balo« in brhko nevesto z njo, ali pa v Zadotliu. kamor bi »mlada« prišla.
Vsekakor bo res. da so vozili z ikri-mi konjiči preko Blat, mimo ob vznožju Velike gore ležečega Obrha, kjer izvira bistra studenčnica Rakitnišica. Tu so se malo odpočili, navžili hladne vode in blažena senca košatih bukev in temnozelenih iglavcev ie vročega pomladanskega popoldneva vso družbo kar omamljala. Res je lepo. kar romantično pri tem izvirku . . . Star, na pod podrt mlin kljubuje vsem vetrovom. Samo neki priletni stric gospodari še v njem, čeprav pripovedujejo.
da straši ... Pa menda ne, če ne strašilo stare, pobožne ženice Obrške, ki se zdaj pa zdaj tod sprehajajo . . .
Naši prebrisani svaUe, sami dobrodušni in originalni »dlajnei« so uživali vse čare prirode ob zvokih breščeče harmonike, ki jo ;e raztezal stric Matevž. Po mnogih ovinkih so prišli z gozda v ravnino. Solnce je pripekalo, kot Se nikoli. Potili so se kot lončarji v »ožagi«, to je tisti peči, kjer žgo lonce, sklede, piščalke, konjičke in druge lončarske izdelke. Vročina ni niti za trenotek ponehala. Čeprav so jih vozili iskri konji, vendar daleč so imeli še do nevestinega doma. Ker vročina ni ponehala, so začeli preklinjati solnce, da jih tako neusmiljeno žge. In pravijo: ni bila še izgovorjena zadnja kletvica, je že Bog poslal zasluženo kazen. Vsi svatje z nevesto in ženinom .so se spremenili v skalnate stebre, ki se še danes vidijo na Veliki gori.
Le dobro jih poglejte, kako ponosno stoje in pripovedujejo vsei dolini svoj žalostni konec. Nekateri boste šli prav krnailu v počitnicah na letovanje k morju preko ribniške doline, pa ne pozabite mimogrede pogledati na »Stene«. Ce pa utegnete, oglejte si zanimivosti Velike gore. Pojdite na »Stene« in uživali boste krasen razgled po vsej Dolenjski. Prostrani kočevski gozdovi bodo pred vami, kakor na dlani. Vrh Rog ponosno dviga svojo glavo . . . poglejte malo dalje, pa boste v duhu v kraljestvu Trdinovih povesti, bajk in pravljic ... na Gorjancih. V megli bosta Kurešček in Sv. Anton, ob jasnem, soilnčnem jutru pa lahko vidite tudi gorenjske velikane ... Le pridite pogledat rjavega kosmatina, pa se nič ne bojte, če ga srečate, saj io bo jadrno popiha;! pred vami.
^OdfC^o 0

Jutrovčki pišejo
MOJ POLET NA LUNO
Ko sem zaspal sem zasanjai, da velik sem gospod, ki fiuo hodi oarog.
Naročil sem raketo si, da z njo na luno frčal bi, da videi bi, kako kovač drži roko!
Ko bila je gotova, bila je najnovejš'ga kova, jaz mislil sem, kako iia Luno bo to šlo.
Ko so jo izstrelili, vsi so se čudili, ker niso vedeli, kako mogoče leteti je tako.
Do prvega, planeta
šlo je prav lepo,
zdaj videl sem že mnogo sveta.
in bil vesel sem z'lo.
2e sem luni bližal se, ko skoraj sedel sem od groze, ker videl sem ogromne koze, ki že so obliz'vale se.
Padel sem v nezavest, ko zbudila me je »srečna« vest, da padel sem s postelje!
J. Predan, dijak, Ljubljana, Glinee VI, 4.
Potovanje na Mars. V hotelu »Pa-laceu« sta sedela pri veliki mizi dva moža, ki sta se tiho, sem pa tja, nasmehnila, moža, za katere se je zanimal ves svet. Eden je bil Američan, Charles Wood po imenu, velik astronom in iznajditelj, drugi, Artur Hearst pa je bil pravi tipični Anglež z monoklom, bil pa je ravnatelj zvezdarne v Greenvvichu. Hotela sta narediti poizkus z raketo, katera bi ju ponesla skozi tropo v stratosfero in nato daleč v vsemirje, k planetu Marsu.
Raketa je bila pripravljena, bombe s kisikom napolnjene, samo vzletišče so še gradili in čakali polne lune. Z raznimi poizkusi sta ta dva moža iz-
računala, da bo raketa hitela z gigantsko brzino po vsemirju.
Približal se je čas odhoda in ogromna množica z vsega sveta, z juga in vzhoda, severa in zahoda, je posedla prostore ob vzletišču. Tedaj sta se, okoli sedmih zvečer v elegantnem Mercedesu pripeljala Anglež in Američan v obleki iz usnja in prepojeni z oljem in gumijem. Raketa je bila postavljena na koncu vzletišča. Moža sta se poslovila od prijateljev, ki so jima želeli srečno pot in stopila skozi majhna vrata, ki so se za njima herme-tično zaprla.
Množica je potihnila in vse je napelo vid in sluh, tedaj pa je skozi zrak zabobnelo, zagrmelo, zabliskalo in velika pošast — raketa — pa je zdrčala naravnost proti vzhodu, tja, kjer se je bil pokazal planet Mars.
Z velikanskim treskom in ropotom je raketa izginila v višave, tja, daleč od človeštva, v domovino kozmičnik žarkov. V zvezdami so še dolgo časa s teleskopom videli raketo in je naposled tudi njim izginila izpred oči. Ves svet je čakal in mislil, ali se bo vrnila ali se ne bo?
Ko sta moža vstopila v raketo, so se jima tresle roke in nekaka omotica se ju je prijemala. Toda streznila sta se. Na glavo sta si dala aluminijaste čelade, in ko sta se spogledala, sta se drug drugega prestrašila. Artur Hearst je stopil k vzvodu, potegnil, oglušujoč pok, majhen stresljaj in že sta dobila občutek, da letita po zraku. Legla sta oba na pripravljeni postelji in molčala. Pa je vprašal Charles Wood svojega tovariša Arturja: — »Kako se počutiš, cher ami?« — Ali right!« — Dobro — »Ves.«
Višinometer je pokazal višino, v kateri še ni bila človeška senca. Preletela sta stratosfero in letela sta samo še od zaleta. V daljavi sta že videla cilj svojega potovanja. Vedno bolj sta se bližala in opazila sta tiste znamenite- kanale, in vedno bolj sta se bližala v območje Marsa.
Dvakrat sta zaokrožila okoli njega, opazila sta reke, morja, gorovje in celo — liudska bivališča. Spustil« sta se
na tla in pristala na Marsu, daleč, daleč od rodne zemlje... Bila sta prva Zemljana na Marsu I Odprla sta vrata in stopila na tla, na zemljo, ki je bila rdeče barve. Odpela sta čeladi in z lahkoto sta zadihala sveži zrak ...
Opremila sta se z dolgimi palicami in odkorakala od rakete. Prišla sta do prvih bivališč in prebivalci Marsa — o čudo božje — podobni so bili zemeljskim zamorcem, so prestrašeni odbe-žali izpred njiju. Oblečeni so bili v platnene obleke, in okoli vratu in i so imeli obroče iz suhega zlata. »Pa pojdiva dalje,« je rekel Artur, in stopila sta dalje in prišla skozi vasi na trg, okoli katerega je bilo polno zidanih hiš. Tu so ju napadli marsovi bojevniki in ju ujeli, ter pripeljali pred marsovskega kralja, ki ju je vprašal v pojočem glasu, kaj da hočeta tukaj. Nista ga razumela ...
Zaprli so ju v klet, a naša dva potnika sva vzela beležnice in svinčnika, da bi zapisala kaj zanimivega, pa je čistokrvni Anglež Hearst izjavil, da je doma, v Londonu, pozabil svinčnik. -Na, ti ga pa jaz posodim. — In sta pisala...
Drugi dan ju je kralj v spremstvu vojščakov in množice marsovcev pripeljal nazaj k raketi in je rekel: —Mi ne maramo vsiljivcev in nepovabljenih gostov. Zbogom 1 —
»Good bye!« je pozdravil Anglež in stopila sta nazaj v raketo. Skozi okno je pokazal Charles kralju Marsa osle in z hrumečim glasom je raketa izginila začudenim Marsovcem izpred oči.
Z vs« brzino sta hitela nazaj v naročje svoji materi Zemlji, kateri sta se bližala z vso hitrostjo. Obkrožila sta jo in pristala nedaleč od Londona. Velikanske množice so ju ponesle n« ramah v mesto in vsi časonisi so pisali o njiju, o teh dveh možeh, ki sta takoj sklenila, da se vrneta še na Mars, z večjim številom nepovabljenih gostov, ki se bodo pa sami povabili... In zonet sta sedela v hote'u. pa je rekel Charles Artur ju: — Ti, vrni mi moj svinčnik ki sem ti ga posodil na Marsu! — »Ej, za vraga, oprosti mi, gori sem ga pozabil, gori na Marsu.«
—	»No, ker si Anglež, pa ti oprostim.
—	»Ali rieht!«
Koman Viktor, dijak LJubljana
Rešitev posetnice VI.
Prirodoslovec.
Rešitev posetnice VII.
V Beogradu.
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili: Kopač — Poni-kvar Stanko, dijak drž. real. gimn. v Ljubljani, Maček Mary, dijakinja II. drž. real. gimn. v Ljubljani, Maček Lina, uč. IV. razr. osn. šole pri 1 T-5"lin-kah v Ljubljani.
Križanka ..ščinkavec"
Vodoravno: 2. pritrdilnica; 3. zver; 4. morska žival; 5. osrednji organ; 6. besedica zadrege.
Navpično: 1. ponosen ptič; 2. nežno bitje; 3. del obraza; 4. del ladje; 5. luč Jugoslovenstva.
Novodobna posetnica
ji je ime?.