NARTE VELIKONJA — ŠOLSKA SKICA' (Gospa Amalija)
Učitelji slovenščine imamo (poleg zgodovinarjev) posebej pomembno dolžnost skupaj z učenci odkrivati, raziskovati in vrednotiti kulturnozgodovinsko substanco svoje regije, v katero sodi tudi ti. domoznanska književnost (ona od včeraj in seveda tudi današnja). Moramo ji le najti pot v šolski vsakdanjik in predvideti trenutek, ko se ji bomo lahko učinkovito posvetili. Ze pozabljene ali spregledane strani utegnejo naše delo požlahtniti, saj, kot modruje star nemški pregovor, šele rja da pravo vrednost kovancu.
Ob stoletnici rojstva Narteja Vellkonje, pisatelja z Dola pri OÜicl nad Vipavsko dolino, velja razmisliti, kaj iz njegovega opusa bi lahko vzeli za "šolsko rabo" (zaradi svojih izkušenj se bom seveda omejil predvsem na srednjo šolo) in kako bi potem izbrano interpretirali. Najprej si moramo seveda ustvariti čim popolnejši literarni raz/pregled (kar je zaradi nedosegljivosti posameznih del zamudno in težko opravilo!), šele nato se odločimo za izbor. Sodimo, daje N. Velikonja zmogel/znal biU tudi umetnik, o čemer pričajo mnoge njegove strani z visoko estetsko vrednostjo. Zato je prav, da vsaj nekatere izmed njih približamo učencem {možnosti, da to storimo, imamo dovolj na vseh stopnjah).
Meni seje ob/po branju Gospe Amalije izoblikovala naslednja skica ure o pisatelju in interpretaciji te njegove novele.
"Človeške misli se polašča nemoč. Pa se zdi, kot da snx) nekaj pozabili v preteklosti, neko izmčUo, ki blnas utegnilo rešia, zato se dbračaim naze^, ker H ga radi našli za svqo rešitev." (Dane Zaje)
Osebna motivacija. Najprej bi rad navedel nekaj vzrokov in spodbud, zaradi katerih sem segel po delih N. Velikonje. Korenine mojega rodu segajo prav v kraje, kjer je službovala babica Amalija, spominjam pa se tudi, čeprav ne več jasno, dedkovega spoštljivega omenjanja pisateljevega imena Zaradi dolgoletnega planinarjcnja po Golakih, Čavnu, Kuclju pa me je zanimalo, kako je "planoto" videl in opisal domačin pisatelj. V opusu sem vseskozi iskal zlasti svojo "pot", staro "srcdčavensko, boršnarsko" romarsko pot ki se tako lepo in zapeljivo vije ob bokih čavenskega pogorja tja proti romarski cerkvici Device Marije nad Vitovljami, pa sem kar malo razočaran lahko prebral o njej le v Besedah, na str. 145, dva stavka: "Na stezi, ki gre pod Kucljem do vitovcljske cerkve, je poskočil kamen." Posebna spodbuda je bHa tudi trditev A. Puhar o "izbrisu (pisatelja In njegovega dela) iz spomina" in nazadnje slavistova želja po odkrivanju in razbiranju neznanca, takšnega, kar potem izziva nove korake v razredu...
"Zdaj iščem to lepoto..." (Moje literarne lavorike)
Motivacija učencev: stoletnica rojstva doslej (pre)malo znanega slovenskega pisatelja
Učni cilji: predstaviti življenje in delo Narteja Velikonje, interpretirati novelo Ckispa Amalga in pri tem uporabiti metodo prepoznavanja (strukturiranja) razrih tipov karakterizacije osrednje junakinje (po Z. Dikliču). (Ker zelinxj/potrebujeirm usmerjeno branje, moramo predtem natančno predvideti vprašanja in izdelati naloge za učence.)
Predavano na Vellkonjevlh dnevih v ^dovSčini, 15. novembra 1991.
118
Didaktični algoritem:
— priprava: damo navodila za domače branje (kriteriji izbire so: novela je estetsko nadpovprečno pisateljevo delo in zanj dovolj tipično, primemo za šolsko interpretacijo, fäbulativno privlačno in z zelo zanimivo snovjo ter primenjivo z že obravnavano literaturo, npr. s Pregljem, kar Je didaktično uporabno za morebitno raziskovalno nalogo primerjalnega tipa); razdelimo shemo karakterizacij ui delovne liste (nastajajo tudi izpisi/zapisi v dnevnike branja);
eden izmed učencevv referatu (lahko) opravi sociološko karakterizacijo junakinje -> poročilo;
ostali učenci oblikujejo psihološko karakterizacijo, tovrstni razvoj osrednjega lika; dva učenca ali trije izdelajo iz vseh zapiskov sintetični zapis -> poročilo;
— predhodna ura (končujemo interpretacijo Pregljeve novele o Matkovl Tini, torej prehod v socialni realizem, in v sklepnih minutah prikažemo asociativno skico MATI-SIN; pregledamo poročila in referat
— učna ura: Narte Velikonja - Gospa Amalija (3. razred);
— izhajamo iz asociograma, da bi lažje spodbudili razmišljanje o umetniškem videnju ene izmed oblik tovrstnega odnosa;
— bio-ln bibliografsko zgoščeno označimo avtorja;
— problemsko preletimo literaturo o avtorju in izbranem delu;
— referat (o sociološki karakterizaciji osrednje osebe);
— poročila (o psihološki karakterizaciji); dopolnjevanje zapisov učencev; razgovor;
— lahko izdelamo tudi etično karakterizacijo, ki jo sicer učenci (po delovnem listu) opravijo sami; (op. metod.: seveda za delo v razredu izberemo le eno karakterizacijo ali morda dve, saj za več kljub predpripravi preprosto ni časa);
— preostale naloge opravijo učenci doma (gl. delovni list);
— oblikujemo sklepe in podčrtamo značilnosti Vellkonjevega pisanja, jezika in sloga; izbrano delo vrstno klasificiramo; izoblikujemo njen sinopsis (posledice bolestne materine navezanosti na sina); zgoščeno povzamemo snov, temo, dogajalni prostor in čas; novelo slogovno umestimo; opozorimo na jezik, funkcije detajlov in barv.
Bio- in bibliografski zaznamek: Velikonjevo življenje predstavimo tako z odlomki iz ustreznih njegovih del (Mq/e literarne lovorike. Nekaj trenutkoo pred n^stvom in pozneje. Ko sem nasi^et prišel, Afof nekrolog] kot tudi s podatki iz člankov o njem.
Literatura (preletimo le povojno): Šest let po pisateljevi smrti je J. Vidmar v Uteramih kritikah 1951) ponatisnil oceni Otrok in Višarskih polen in o prvih pisal zelo pohvalno; pisatelja je uvrstil v drugi rod dedičev modeme. Leto kasneje je na III. kongresu jugoslovanskih književnikov v Ljubljani nastopil M. Krleža, kije med vrsticami o pravovemosti in navdušenju za nove čase izrekel tudi žal preshšane besede: "Človek mora biti moralno zelo hraber, da lahko opazuje dejstva in ne izgubi lastiiega ravnotežjal" (Novi svet 1952, str. 877) Na te besede bi se bilo mogoče opreti tudi v našem primeru. Še leto kasneje je izšla prva Janeževa hterama zgodovina - brez Velikonjcvega imena - kar je avtorju poočital tudi T. Debeljak v opombah k ljudem. Kot da bi slišal kritične besede aH pa zaradi spreminjajočega se časa, je prof Janež v drugi izdaji svoje literarne zgodovine Velikonji posvetil poseben odstavek (str. 559). Leta 1968 je o pisatelju pohvalno pisal dr. Slodnjak, žal pa je istega leta v Krcgevnem leksikonu Slovenge prof Čopič v geslu Otlica pozabil zapisati, da se je rodil v bližnjem Dolu tudi Velikonja. Leta 1969 je v VI. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva prof Legiša podrobneje predstavil Veükonjev opus, 6. zvezek jugoslovanske enciklopedije iz istega leta (S-Ž) pa ga niti ne omeni; enako so ravnali uredniki Male splošne enciklopedije. Dr. Zadravec je Velikonjevo ime navedel v ^odovini slovenskega slovstva (knjiga V) med "pozabljenimi" (str. 368), nazadnje pa so pisatelju namenili posebno geslo uredniki leksikona Slovenska književnost (str. 378). Težko presojam, koliko seje pisateljevo delo medtem bralo ali moglo brati, ker sem po posameznih knjigah sam segel šele pred kratkirn. Verjamem pa opozorilu A. Puhar, daje pisatelju skorajda grozil "izbris", čemur po svoje pritrjujeta S. Čuk v Ognjišču in A. Lah v reviji Srce in oko. Sarn v (meni dosegljivem) opusu nisem našel nič takšnega, zaradi česar bi lahko nad deli izrekli anatenx). Človek Ima šele tedaj pravico kaj odkloniti, ko tisto kar najbolje spozna in ko lahko odklonitev utemelji, nima pa nikakršne pravice tega odklanjati ali celo prepovedovati v imenu drugih.
Kar precej piscev opozarja na Veükonjev smisel za psihološko prefinjeno karakterizacijo junakov (o čemer nas prepriča tudi GospaAmcdgdi. Med prvimi je prav J. Vidmar opozoril na pisateljevo "psihološko nadarjenost in ljubezen do nezadoščenlh, pridušenih in mučnih usod"(1951, str. 366) in v oceni novele Trigracye celo zapisal: "Motno, zapleteno in mučno dekletovo čustvovanje ter premišljevanje je Velikonja podal s takim prodirnim instinktom in s tolikšno fineso, daje vsa, često groba masa njegove povesti kakor prežaljena s tem liričnim medijem" (op. ciL, str. 368). Tudi S. Janež opozarja na pisateljev dar za "dušeslovno upodabljanje" (1957, str. 559); fxxlobno zatrjuje L. Legiša, daje pisatelja "posebej mikala
119
psihološka obdelava" (1969, str. 140), iz česar bi še lahko skkpali, daje prav to usta VeUkonjcva (tipična) kvaliteta, ki Jo moiamo približati uöeixxin.
"Vsi so motčah. PovestJihJe prevzela. Vsakdo Je šel za svcyimi mislimL O, koliko misU sproži takale povest! In greš za ryimi.." (Rezika, Zanke, str. 39)
Gospo Amaitfo je v zbirki Ljudje ponatisnil Tine Debeljak; tako je izpolnil pisateljevo željo:"... a novele, kijih imam za svoje najboljše stvari, še niso ponatisnjene" flVfoje literarne lavorike). V uvodu mu pritrjuje dr. J. Vehkonja; "Te novdte so vendar poleg Otrok najboljši in najbolj karakteristični del njegovega (očetovega -op. M.Š.) pisateljevanja, del, na katerega je bil sam najbolj ponosen. Z njim je tudi prinesel nekaj povsem novega v slovensko slovstvo: psihološko razčlenjevanje čoveškega mišljenja in dela..." (Ljudje, str. 8-9). Še en motiv več, da sem prav v tej zbirki iskal 'šolsko besedilo"!
Novelo je L. Legiša uvrstil med "psihološke povesti" in zapisal: "Videti Je, da (pisatelj) dobro pozna človeka, poti njegovih misli, čustev In dejanj, včasih nerazločnih, kar nemotiviranih vezi med njimi. Zaradi skušenega pogleda, ki nadzoruje osebe in dramatično zavlačuje razplet, bi pri trški družbi spod Čavna pričakovali dobrodušno, skoraj komedijsko razrešitev, pa se Je pisatelj preveč vdal sentimentalni ginljivosti "(Legiša 1969, str. 266). (Op. metod.: navedek je ob kriUčni presoji lahko močna spodbuda za polemični razgovor) A. Lah Je o noveli zapisal, da "upodablja oblastno polaščevalsko mater, ki ljubosumno ovira sina pri dobivanju ljubice oz. žene." (1991, str. 353)
Pozomejše branje odkriva tudi mnoge druge kvalitete; tako seje prav v tej noveli N. VeKkonji posrečilo "najti lepoto" domače pokrajine: 'Idetnäd pa so biä medtem že visoko sredi pobočja Sonce Je sgalo s svc^o mehko toploto... Prgetrux lAsryevomodra svetloba seJe prelivala preko dolin in gričev, preko kotUn in Jas... Kakor bipobočje odrezal,Je navpično pod rgimi ležala Vipavska dolina, pdna soncrw svetlobe. Zdelo se Je, da zvoni poldne. Kakor da se vsa dolina dviga in diha v sončnem morju ter bi valovi p^uskaU ob zveneče obrede. Kras nad njoje bi zavit v belo kc^reno in tam za njim seje blestelo morje. Kakor svebä. pas, konica velßcanskega meča ki šviga od Juga.."(Gospa Amalija, str.212). Tudi v tem segmentu se ponuja primerjava s Pregljevim delom Otroci sonca!
Mi bi radi analizirali predvsem naslovno osebo - Amalijo. Pomagamo si s shemo, izdelano po metodologiji (teoriji) dr. Z. Düdica: rekonstruirali naj bi izbrane tipe karakterizacij (sociološko, psihološko, etično, v nalogi pa še jezikovnoslogovno):
SHEIVIA: TIPI KARAKTERIZACU NASLOVNE JUNAKINJE (usmeritve za pozomejše, raziskovalno branje, referat..)
Raziskujemo:
1. poreklo, pripadnost sloju, odnose v družbi, vpliv okolja, družbeno prepričanje, politični nazor, ekonomski položaj itd.
2. razvojni lok Amalijine osebnosti, tipične reakcije, dogodke, besede, vzroke in posledice, manifestiranje (detajle!) psiholoških stanj, razkroj osebnosti itd.
3. družbeno pogojenost junakinjinih hotenj, dejanj, nazorov: odnos do sveta, družbe, ideologije, ljubezni; moralne vrednote itd.
Učenec:
1. rekonstruira, utemeljuje z navedki, identificira razkriva (npr. razslojenost), opazuje socialne reflekse v govoru, obleki, obnašanju, kretnjah itd.
2. opazuje, uvidcva, prepoznava, spremlja razvojne detajle/Unese v reakcijah, govoru, ugotavlja karakt nejake, razkroj osebiKisti, ocenjuje upravičenost dejanj itd. (dekAmi list A)
120
3. obUkujemo etični profil junakinje in etične koordinate osebnosti; ugotavljamo, če/kohko je spoštovana, razumevajoča, pripravljena pomagati, se žrtvovati, koliko zmore biü pravična, iskrena, kakšen je njen odnos do veljavnih norm ipd. (delovni list A)
(op.: Učenci za nalogo opravijo še jezikovnoslogovno karakterizacijo: ugotavljajo jezikovne posebnosti, slog. tipike, posebej npr. funkcijo barv, detajlov, arhaizmov, pa metaforiziranost, plastnost, karikiranost jezika.../ Le kot delovno gradivo navajam poizkuse treh tipov, učitelj pa z učenci seveda odbere "svojega"!
Sociološka karakterizacija (usmeritve za referat).
Najprej naj utemelji naslov in nato lušči predvsem Amalljino socialno biografijo.
— Poišče naj začetne informacije: Amaliji je umrl mož, ko je bilo sinu Benjaminu 5 let; morala je 'učUeUevat na kmete" (ironični podton); vso skrb je posvetila sinu in ga poslala v "mestne šole", (detjijl: njena "prijateljica" Brigita ima kar več sinov po mestnih šolah); ob začetku novele mu je 29 let; cfogajanje se z "oglasom" usodneje zaplete že kar takoj po začetku.
— Sledi naj nadaljnjemu razvoju Amahjinega razmerja do Malikovih (zlasti do Poldke, manj do Dane In drugih tižanov): komentar prvega Amalijinega izbruha ['SajJe samo trgoved'); Benjaminov odnos do tržanov? (materi jih posredno označuje: notar, pravi, Je nemogoče yubosumer\, zdravrukje za dnižbo tudiprestar, sodnik zc^mo bahav, učUe^ica Robnäc pa sarro lovi moža po trgu- skratka nova Jaragospodalt; poglabljanje Amalijinega sovraštva, zaničevalnega prezira in gnusa (Kako se moreš smukaU okoli teh trgovskih pomočnikov, nič drugega niso kakor pomočnikL Kramarji!" - njena priljubljena psovka - prav krleževskol); vrsta prizorov, v katerih pisatelj profüira njen (tudi svoj?) odnos do srednjega sloja in njegove dominante - Malika (zanimivo bi bilo primerjati ta lik s sodnim slugo v dramoletu ZMa čevehčka D. Smoletal- NR 1983), ki ga podrobneje označi (vrü npr. zlato verižico med prsti in jamra o lahkomiselnem zadolževanju ljudi, ponosen se spominja, daje prišel v ti^ s čevlji, zvezanimi s trto, s tremi groši v žepu, z vso doto v ndeči ruü, ko pa je prišla še mati, ki je sicer tihotapila kavo iz Trsta, se je odprla široka pot k socialni promociji in uspehu; trg dobro pozna in ve, da "fccJor se ne Idarga, tega ne vidijo", in na pol ^zeče dodaja, 'kdiko talentov ostane Ige v malem trgdi', kar je prav cankarjanskol); Benjamin si išče ženo, vendar ga Amalija odvrača: '..Jaz misUm, da si ne boš iskal neveste med temi kramarJC, med to 'površno inteligenco" (asociacija; dr. T. Velikonja se spominja: "Naša babica ga (očeta - op. M.Š.) ni preveč cenHa MenHaJe, da bi se moral hribovski fant iz Trnovskega gozda, če seje že priženil v nekdaj fmo trgovsko družino, držati usidrenihpraviL.., Naš oče, str. 348; v Benjaminu bi torej bilo celo kaj avtobiografskega); zanimiva je tudi scena pri svetniku, ko Amalija ne more več prikrivati svojega odnosa do" trgovceif, do" tiyovske ofa/esfriosö" in 'kramarge', kmalu za tem pa jasno posvari sina: "PomisiC tuoj oče profesor,Jaz učiteljica, ti pa sluga kramarjemT; socialni razvoj hkrati z novelo doseže vrh ob koncu 11. poglavna; učenec ga navede in razloži (opozori na nov detajl: mokrega Benjamina Malikovi preoblečejo v oolcko, sramotno in poniževalno za Amalijo, v neke sivorjave(I) križaste hlače in vijoličaste copate).
Tako je izdelan sociološki profil gospe Amalije.
Psihološka karakterizacija (dopolnjujemo poročila učencev).
1. Kakšno osebo/osebnost kažejo prvi stavki novele; s čim jih pisatelj posebej poudari? ("Due gospe sta sedeli v salonu. Gospa Amalga in gospa Brlita. Gospa Amalija, žena umerjenih preudarnih kretenj, kakor da uči; gospa Brigita pa okrogla debeiuška, ki se Ji je nos zmerom smehljal; njen govor se Je droba kakor piškoa rr^ njenimi prsti")
2. S čim avtor dorisuje uvodno skico? {'Okoli usten seJiJe črtala energična poteza, par sivih las, kijih Je vedno skrbno skrivala med močne kostaryeve lase, sejije zablestelo na čelu. Na vsaki kretr^i sejije poznalo, da seje sama preborila skozi židjerge. Svežost in odločnost njenega obrazaje onih par sivih las le še povečalo.' - Detajli)
3. Ustavimo se ob naslednjem opisu in njegovem scenskem kontekstu: 'Vsa energy a Ji Je zginila z obraza, tistih par sivih lasjoje v tem hipu delalo onemoglo in staro, samo okoli ustenjije igrala razdražena bolest in odpor bridkega spoznanja."
4. Poveden je nadalje odlomek, v katerem Brigita rahlo otožno pripoveduje o svojih sinovih, ki da ji "ne povedo ručesar, kako žive v väädh mestih', na kar odreagira Amalija z očitno zadrego, hkrati pa se ji zazdi, "da so za trenutek vsa tri okna planäa v eno". Kakšno psihološko stanje ponazarja to simbolrio oženje prostora? Kaj Amalija izgublja? Samozavest, upanje, iluzije, pogum?
5. Depresija se poglablja, narašča bolestno ljubosumje, hkrati pa tudi njeni pritiski na sina, da ne bi več hodil h 'kramarjem' (preplet različnih tipov karakterizacij). Bajavijo se spomini na njegovo otroštvo in nenavadna misel: 'SarruirUvedela,zakc^gaJetakoradacf>azovalakototrokci" Kaj to pomeni? (Detjyl: med to sceno Amalija veze rožo pasijonko)
121
6. Nekaj trenutkov za tem se dogodi na pol groteskna transformacija, kije ne smemo spregledati; "V vjenem spominuje ta nage^ čez par hipov postal zeieno oko, kiJe sovražno strmelo vargo Iz terve.' (In nov detajl: medtem ko se v gospe poglabljajo občutki samote, nepotrebnosti, odvečnosti, ko se znova obudi boleči spomin na snubca, ki ga je že kot vdova zavrnila zaradi sina, ko v njej vse ječi in trepeta In se soba širi in viša, pa na oknu izzivalno dehti živordeč(l) Poldkln nagelj.)
7. Natančno naj se analizira str. 190. (Amalija stoji ob oknu - prav kot nekoč Ema Bovaiy - polna žgoče bolesti; pisatelj niza psihološka stanja od besa do želje, da bi Benjamina 'imela samo zase, samo za svcge oči in srce', kijih skušamo pojasniti)
8. Besedilo, ki sledi, daje odgovor na vprašanje: kako na vse to gleda Benjamin? (Zdi se mu namreč, kot da bi mati "stikala za r^Jegovimi mislimi".)
9. Amalija prične delovati nerazsodno, gl. sceno pri svetniku; pisatelj ostri njen psihološki profil. (Zopet detajli: s svetnikom sta se včasih kar rada videla, še v goriških letih, ko je bila ona znana lepotica; Malikovi soji milo zavili prav v časnik, v katerem je izšel zloglasni oglas, še več, 'Še rdečeje bi podčrtani') S katerimi besedami reagira svetnik? ['Oprostite, gospa, to skleparye Je blaznost, čista blaznost, oprostiter) In Amalija? ["Ni blaznost! Ni hlazr\ostr - Končno je morala izreči tisto, česar se je bala.)
10. Psihološko karakteristična je tudi scena v tržaškem parku.
11. In viii? ("Ali si šema?AIi se daš za pusta? Če že s teboj nimcgo ü braryevci nobenega ozira, naj biga irrteU vsaj do matere! Vsaj meni naj bi prizanašali s takimi ostudnostmL ToJe kramarska podlost! In ti ničesar ne vidiš, rucesarrw vidiš; samozabuljisisevtistoprism(^enonastavo,pateiAečejozamedveda') Pisatelj torej ob koncu 11. poglavja uporabi vse tipe karakterizacij! (Amalija besni, pramen sivih las jo dela še starejšo, misel seji trga, zavest ugaša, med krohotom plane iz hiše in odvihra proti jezu, kjer se vrže na mlinsko kolo.)
(Asociacija na naslednje pisateljeve besede: 'Če preseže mraz določeno točko, peče, če doseže bolest sug višek rodi smeh, in v to neloč^ivo, nedoznabio temo, ki spqa kri in beli smeh, obiq) in nebotične vriske, ljubezen in smrt smo padli čez noč.' - Pisma, DiS 1917.)
Pred nami. je sedaj še psihološki profil gospe Amalije.
Etična karakterizacija (Če nam preostane še kaj časći, se je lotimo vsaj v grobih potezah.) Moralna lika gospe in njenega sina nam prikaže vrsta prizorov:
1. Amalija ljubosumno pazi na vsako sinovo besedo o dekletih, posebno o Malikovi Poldkl; posledica je Benjaminov "čuden, privzgt^en strah, neko tc^no spostovaiye, da pred materjo sploh nigovori o drugih ženskah^.
2. Amalija se polna 'samoljubja" bolestno prepričuje: "In on, on me Ijublf
3. Amalija pred ogledalom (!) prisega, da Brigita zaman "meče" hčer za Benjaminom; (vodilni detajl: medtem ji zrcalo neusmiljeno kaže 'pramen sivih las"; beg časa).
4. Prepiri s sinom razkrivajo vrsto njenih moralnih šibkosti in napak (ošabnost, grobost, oholost, zaničevanje in poniževanje, posmehovanje, prezir idr.).
5. Amalija odide k svetniku, da bi zahrbtno dosegla sinovo premestitev; kaj je torej v resnici z njeno materinskostjo in ljubeznijo?
6. Proti koncu novele Poldko ozmeija z nastavo". Itd. Tako končno nastane še etični profil naslovne junakinje.
Izluščili, prepoznali in opisali smo nekaj tipov karakterizacij gospe Amalije in izrabili smo vse predtem pridobljeno znanje in sposobnosti opazovanja! Učenci imajo le še nalogo, da na delovnem listu izpolnijo tisto, česar v razredu nismo utegrdli, tj. predvsem jezikovnoslogovno analizo. V nastalem zapisu so podčrtane osrednje VeUkonJeve značilnosti.
DELOVNI USTI
A. — Katera od navedenih jjsiholoških stanj junakinja izraziteje kaže? (umiijenost, treznost, zaupljivost blagost vznemirjenost strah, nezaupanje, zaničevanje, otopelost...)
122
— v noveli se začetna Amalijlna samozavest postopoma krha, drobi, razpada Katera od navedenih jsiholoških stanj lahko v tem procesu ugotoviš: tesnobo (strah pred samoto), obscsijo (misel, ki se e ne nwres znebiti, si od nje obseden), histerijo (pretirano odzivanje), shizofrenijo (za katero so npr. značilni: povezanost z depresijo, motnje v čustvovanju, že kar 'čustveno-čutna upepetjenosIT, 'vsi^euarge misW, stalen sum, sovraštvo, strah, da te nekdo namerava uničiti, nesposobnost navezati normalne stike, znaki nasilnosti...), depresijo (pobitost ki se poglablja), še posebej reaktivno depresijo (kot posledico izgube tistega, kar imaš rad) in njena tipična znamenja: melanholijo, nespečnost, beg v spomine, občutek krivde (brez vzroka), ki se lahko izteče v samomor?
— Ali lahko odkriješ katero izmed navedenih moralnih lastnosti/navad v osebnosti gospe Amalije? (urejenost varčnost umirjenost, vztrajnost f)OŠtcnost neomahljivost odločnost odgovornost vljudnost ljubeznivost, osornost iskrenost, resnicoljubnost čćistnost nesebičnost pravičnost človečnost skrbnost, zaupljivost prijateljstvo, dostojanstvo), ljubezen (sram, čutnost, odkrita čustva, zavrtost potlačitve...) (po O.Pavhku)
B. — Primerjaj nekaj drugih krajših besedil z Gospo Amalijo (esej), npr. Pregljevo Matkovo Tino (Mladika 1921), Sestri F.Kozaka (LZ 1913), Heleno I.Preglja (DiS 1919), ki je kasneje izšla v trilogiji Otnxisonca. (Spremljaj zlasti motiv sester, fiankeijo detajlov, pokrajine, slog, poišči "vodilni motiv" itd.)
— Besedilo vrstno določil Katere izmed lastnosti, značilnih za novelo, so med navedenimi? (Je srednje dolga pripoved, pripoveduje o enem dogodku, ima en vrh, ima eno osrednjo osebo, zaprt konec, je časovno strnjena, z dosti simbolike in poetičnosti, sveta ne komentira, kaž^ iracionalno podobo sveta in njegovo kompleksnost in problemskost, slogje izbrušen...) (po M.Hladniku)
C. — Kakšen jezik razkrivajo naslednji odlomki? ("Pa ne boš trdUa, da...morda, da...rnqi sin išče žene z oglasom!"; 'Jaz sem ryegova matL.Jn on, on me UubU"; "Samo noč v sobije slišala ryene uzdihe in zvezde so blestele v ryenih solznih očeh."; "In odkinkala je skozi vrata, kakor bi se pogaryala s prsü in delala samo pet palcev dolge korake. "J
— Med slogovnimi posebnostmi je za Velikonjo gotovo značilno vztrajanje pri detajlih. Bi lahko to označil kot minuciozno plastiko? (Opazuj karikiranost Brigitinega nosu na str. 179, 184, 185 ali "rdečo ruto" na str. 222, 224, 229, predvsem pa koder sivih AmaDjinih las na str. 182, 184, 187, 197, 212, 220).
— Pisatelj opazneje In simbolno uporablja dve barvi. Kateri in kako? (pomagaš si lahko z opisom pomena barv v Trstenjakovi knjigi Za äovekagre! (str. 272 in 275)
Marjan Strancar NovaGorica
NAVEDENKE IN UTERATURA
Narte Velikonja: Ljudje, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1955. SLOVENSKO BERILO, Družba sv. Mohorja v Ljubljani, 1942: Amerikanci, str. 84-86.
Jože Velikonja 1955: Moj oče. Ljudje, uvodna študija
Tine Debeljak 1969: Zanke, Buenos Aires, uvodna študija.
Alenka Puhar 1990: N. Velikonja (1891-1945) - obsojen na izbris iz spomina. Delo, 28.VI. S. Čuk 1991: Narte Velikonja, obletnica meseca Ognjišče, št 6, VI. Irena VeUkonja 1991: Narte Velikonja, Primorska srečanja, št 119/120. Tine VeUkonja 1991: Naš oče. Sroe in oko, PD, št2, maj.
Andrijan Lah 1991: Ob stolebilcl rojstva pisatelja Narteja Velikonje. Srce in oko, PD, št.2, m^. Josip Vidmar 1951: N. Velikonja, Obxx:i, kritika DZS Ljubljana.
Stanko Janež 1953: Pregled zgodovine jugosl. književnosti, I. Slovenska književnost Obzorja, Maribor. Stanko Janež 1957: Zgodovina stovenske književnosti, 2. izdaja Obzorja, Maribor. Anton Slodnjak 1968: Slovensko sbvstvo, MK Ljubljana.
Uno Legiša 1969: Zgodovina slovenskega slovstva, VI., V ekspresionizem in novi realizem. SM, Ljubljana
Jože Pogačnik - Franc Zadravcc 1970: Zgodovina slovenskega slovstva I. - VIII, V. knjiga- Obzorja, Maribor.
123
Enciklopedija leksikografekog zavoda, Zagreb, zv. S-Ž, (direktor M. Kriežal), 1969. Mala splošna enciklopedija. DZS, 111. zv. P-Ž, Ljubljana, 1976. Leksikon: Slovenska književnost CZ, Ljubljana, 1982. Ferdo Kozak 1913: Sestri. LZ, Ljubljana. Ivan Pregelj 1919: Helena, Dom in svet
Zvonimir Diklić 1990: Lik u književnoj, scenskoj i filmskoj umjetnosti. ŠK, Zagreb. Miran Hladnik 1990: Slovenska kmečka povest PD, Ljubljana. Boža Krakar-Vogel 1991: Skice za književno didakUko. Ljubljana. Anton Trstenjak 1991: Za človeka gre, izbrana poglavja. Obzorja, Maribor.
124