AÑO (LETO) XXXII. (26) No. (štev.) 15 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 12. aprila 1973 Novosti, spremembe in enoličnost Pred nekaj meseci je izšla knjiga slovitega katalonskega filozofa Eduar-da Nicola „El porvenir de la filosofía“ (Ediciones Fondo de Cultura Económica, México, 1972). Nicol, ki deluje že več desetletij v Mehiki, je znan kot globok poznavalec in kritik sodobne kulture, zato so njegova dela polna poglavij in odstavkov, ki presegajo spe-cielne interese filozofskih strokovnjakov in bi bilo prav, če bi postala dostopna širšim krogom mislečih ljudi, zlasti tistih, ki se ne zadovoljijo z zgolj površnimi pogledi na pereča vprašanja današnjega sveta, ampak bi radi vsaj nekoliko prodrli v njihov globlji smisel. Med take strani spadajo v omenjeni Nicolovi knjigi razmišljanja o časovni zaporednosti, pospešitvi zgodovine in enoličnosti življenja (str. 287—290). Po mnenju katalonskega filozofa sta sprejemanje in asimilacija novosti zelo' podobna fiziološkemu procesu. Kot fiziološki procesi v organizmu imata svoj določen ritem in svojo dano mero. Prehitro sprejemanje novosti uniči zdrav ritem in s tem izprevrže normalni proces. Kopičenje novosti preprečuje, da bi jim človek zares posvetil pozornost, da bi jih res presodil ter jih nato bodisi zavrgel, bodisi osvojil, a vedno le v prid sebi, to se pravi, sebi kot človeku, kot misleči in svobodni osebi. Novosti ga preplavljajo, butajo obenj, ga nosijo s seboj, ne da bi mu pustile, da bi prišel k sebi, se osvestil, mogel trezno soditi, pametno odločati ter tako ostati oseba in ne samo valček v splošnem valovju. Pospešena zgodovina in mrzlično kopičenje novosti imata zelo visoko ceno: splošno razosebljanje, otopelost, enoličnost in umsko utrujenost. Povedano z besedami koncilske konstitucije „Gaudium et spes“: red stvari je zavladal nad redom oseb. Pospešenost zgodovine ni pojav naravnega reda, ampak človeškega nereda, ki je dal prvo mesto nebistvenim, instrumentalnim, površinskim, čutnim pojavom in dobrinam, bistveno in trajno pa je postavil v kot. „Zgodovina je prenavljanje in to pomeni kombinacijo novega s starim. Nobena stvar ni tako nepredvidena, da ne bi nosila v sebi vsaj nekaj preteklosti in jo tako obnavljala. Ta zveza je tisto, kar omogoča človeku, da se prilagodi novosti: treba se je opreti na to, kar že poznamo, kar je že sprejeto, da se lahko srečamo z neznanim.“ Ta zveza se v dejanski stvarnosti nikdar ne prekine: vsaka novost ima svoje antecedense, nobena se ne porodi iz niča. Pač pa se prekine zveza med novostjo in njenimi naravnimi antecedehsi v znanju, v zavesti človeka, ki izve za novost in jo je prisiljen sprejeti, ñe da bi ji videl ozadje in mogel razbrati razloge. S tem se pretrga kontinuiteta, duhovno obzorje izgubi svojo naravno organično skladnost, nadomesti ga skladovnica heterogenih dejstev, podatkov in vsiljivih mod. Osebna avtonomija je nevarno zatrta. „Ljudje namreč, če izvzamemo specialiste, ne vedo, kako se porajajo novosti, in vidijo le rezultate, ki prihajajo na dan s tako rezko silovitostjo, da to človeka zbega. Zdi se, kakor da bi današnje spremembe izbrisale včerajšnje novosti in včasih celo istočasne, a drugačne novosti. Nobena novost pa ne pride do človeka, ga ne obogati, kajti to, kar je enodnevno in ne traja, le oplazi duha, a mu ničesar ne more dati. Življenje brez preteklosti je brezoblično.“ „Vse to je bilo mogoče predvidevati. Rezultat preobilnih novosti je monotonija.“ Novost ima smisel, če je res novost, če res pove nekaj novega v primerjavi z nečem prejšnjim. Novost je toliko bolj močna, kolikor močnejša je prejšnja stvar. Brez tega ni mogoča igra kontrastov. Če pa že naprej vemo, da je novost bežna in da se bo hitro morala umakniti naslednji, ravno tako bežni novosti, novosti nehajo biti novosti in neprestano spreminjanje se po- ZMAGA KOROŠKIH SLOVENCEV IZREDEN USPEH SLOVENSKIH LIST PRI OBČINSKIH VOLITVAH „Za vaše pravice. Za vaše interese. Za pošteno politiko.“ Pod tem geslom so Slovenci v devetnajstih občinah južne Koroške predstavili lastne slovenske liste na občinskih volitvah. Nanje so se pripravljali že dolgo časa, in prav zaradi te pripravljenosti upali na uspeh. Volilci jih niso zapustili. Nasprotne, samostojne slovenske liste so dobile v teh 19 občinah skupno 40 mandaterjev — občinskih mož, kar predstavlja velik porast, saj so jih doslej imeli le 24. PREDVOLILNI BOJ Prav zaradi posebnega narodno političnega položaja so Slovenci nastopili s samostojnimi listami to pot v rekordnem številu občin. Vendar to ni bilo lahko, ker so bili ti nastopi kamen spotike vsem nacionalističnim skrajnežem. Ni jih pekla vest, ko so lahko ugotovili, da v 102 občinah še ne bo slovenskih list. Nasprotno, vrgli so se v grobo razdiralno akcijo, trgali slovenske plakate, vsiljivo agitirali za večinske stranke, na Djekšah, npr., kjer je slovenska lista prvič nastopala, so strgali v eni noči prav vse slovenske plakate, na zborovanjih nastopali sovražno proti slovenskim kandidatom, z lažjo prigla šali nosilce slovenskih list žandarmeriji, itd. Vse to Slovencev ni ustrahovalo, nasprotno, dalo jim je zavest, da so na pravi poti. Po drugi strani pa se Slovenci niso dali speljati v ta predvolilni šunder. Nasprotno, mirno so obrazlagali svoje namene, pripravljali resne načrte in od volilca do volilca razlagali svoja stališča. Podpora kmetijstvu, zavzemanje za gorske kmete, poudarjanje važnosti turizmu, dolžnosti občinskih mož, to ,so bila nekatera gesla, s katerimi so slovenski Korošci enotno nastopali. Nagrada temu resnemu delu ni izostala. kaže, kar v resnici je: polzenje po površini, epidermično draženje, ki nam prav malo pove o stvareh in še manj o nas samih, ker je zunanje in tuje tako stvarem kot osebam. Tako bezlja-nje ne samo razoseblja (depersonalizi-ra), ampak tudi razstvarja (derealizi-ra). Vse življenje postane nekako nerealno in inkonsistentno. Najbolj pa trpi človekovo osebno življenje. „Nihče ni to, kar je, samo zaradi svoje sedanjosti. Identiteta je življenjepis. V vrtincu novotarij, človek izgubi zvezo s preteklostjo, ki ni le stvar prejšnjih rodov, ampak je skupek lastnih osebnih antecedensov. Rekli bi, da naše življenje ne pušča sledi v nas samih. Naše izkušnje se brišejo z isto hitrostjo, s katero kopnijo včerajšnje novosti. Zaradi varčevanja s psihičnimi energijami, pozaba postane aktivna in nadomesti spomin, na katerega se opira vsa osebna rast. Ko mora človek pri vsakdanjem prilagajanju novostim neprestano izpreminjati smer, ne more ničesar premisliti, razumeti, izbrati in ohraniti: sploh ne pride do izkušnje v pravem smislu besede. Kadar je treba vše sproti odmetavati in se ne da ničesar obdržati, prilagajanje ni več Sprejemanje, ampak zgolj neko refleksno reagiranje, ki ne potrebuje premisleka ali preudarka in ki je po svoji naravi nujno enolično pri vseh ljudeh in v vseh krajih. Zdi se, kot da bi čldvekova osebnost izgubila svojo enoto in notranjo strnjenost in ise razblinila zaradi privlačnosti zunanjih dražljajev.“ „Odtod drug paradoks: novosti povzročajo splošno enoličnost. Soslediea tolikih novosti je podobna monotonemu ponavljanju... Novost nas ne prenavlja: nas postara, ne da bi nam pustila zares živeti. Kajti življenje je rast, rast v izkušnjah. Teh pa ni, kjer ni osebne sodbe.“ Kjer pa ni osebne sodbe, tudi ni osebne odločitve, torej ni svobode. Brez svobode pa ni moralnega življenja, človek odgovarja pred svojo vestjo za to, kar je zavedno in svobodno storil. USPEH SLOVENSKIH LIST Izid volitev je jasno pokazal, kako so se odločili slovenski volilci. Na volitvah 25. maja so slovenske liste prodrle v vseh 19 občinah, medtem ko se je pokazalo nazadovanje socialistov. Slovenske liste so skupaj dosegle 3908 glasov in dobile 40 mandaterjev. številčno najmočnejši uspeh je dosegla Enotna lista v Pliberku, ki je dobila 883 glasov (7 mandaterjev), proti 997 socialističnih glasov (8 mandaterjev) in 1099 glasov ljudske stranke (9 mandaterjev). Ostale stranke so dobile 361 glasov (3 mandate). Slovenska lista bo torej igrala odločilno pri vseh občinskih ukrepih, zlasti pri prvem: volitev pliberškega župana. Sličen položaj zavzema tudi slovenska lista v Globasnici, kjer jih skupno od 15 občinskih mož 6 pripada socialistom, 5 ljudski stranki, 4 pa slovenski listi. Po ppsameznih občinah je bil izid za slovenske liste sledeč: Bekštanj, 257 glasov, 1 mandat (skupaj v občini 27 mandatov) ; Bistrica 177 glasov in 2 mandata (občina ima 19 mandatnih mest); Borovlje 246 glasov, 1 mandat (27); Djekše (lista je prvič nastopala) 41 glasov in 1 mandat (15); Dobrla vas 220 glasov, 1 mandat (23); Galci ja 71 glasov, 1 mandat (15); Globasnica 229 glasov, 4 mandate (15); Hodiše 87 glasov, 1 mandat (15); Kotmara vas 119 glasov, 1 mandat (19); Pliberk 883 glasov, 7 mandatov (27); Rožek 94 glasov, 2 mandata (15); Sele 166 glasov, 4 mandate (11); Suha 69 glasov, 1 mandat (15); škocijan 291 glasov, 3 mandate (23, tudi tukaj bo glas slovenske liste odločilen); Škofiče 115 glasov, 1 mandat (15); Šmarjeta 56 glasov, 1 mandat (15) ; št. Jakob 353 glasov, 3 mandate (23); železna Kapla Storil kot oseba. Zato ni mogoče govoriti o morali, kjer prhni osebno življenje. V to vodi čista sedanjost, ki je gola neposrednost, brez preteklosti in brez projekcije v bodočnost. Kar se namreč venomer spreminja, nima bodočnosti. „Brez preteklosti ni morale,“ pravi Nicol. In pod „moralo“ ne razumemo le konvencionalnih rutinarnih obrazcev, ki nadomeščajo trdno sprejeta načela in osebne sodbe ter odločitve, ampak sposobnost odkriti-, kar je v danih okoliščinah prav in dobro, sposobnost videti prodorno v stvari in položaje, pa tudi v lastno srce ter se po tem pravem spoznanju ravnati. Tega pa ne Spravi skupaj, kdor ne ve, kdo je, kje Stoji in kaj hoče, ker se je prepustil površinskemu valovju in se nehal boriti za osebnostno avtonomijo. „Brez stalnosti ni razpoložljivosti,“ zaključuje Nicol. Kdor nekje ne stoji, se ne more dati nikomur: ne sebi, ne bližnjemu, ne družbi, ne Bogu. Kaj storiti? Samo eno je zdravilo: poglobitev. Poglobitev je postala danes obvezna za vsakogar, ki hoče živeti člo-. veka vredno življenje. Ne mislimo na kakšno šolsko, bukovsko poglobitev, ampak na življenjsko, vsakdanje bivanjsko zadržanje človeka, ki zna ločiti med zunanjostjo in notranjostjo, med bistvenim in nebistveni^, med trajnim in bežnim, med duhovnim in čutnim» ki ne postaja in cedi sline pred vsako izložbo življenja, ki ne sili v vsako pasjo procesijo, kakršnih je poln naš čas; ki se zaveda praznote zunanjega videza in išče notranje konzistence; ki prenese samoto, v kateri se pogumno sooča sam s seboj, se presoja, premerja in odloča, in ne beži pred njo v ¡blišč in hrušč; ki razmišlja, obnavlja spomine, gleda naprej. in drži distanco do vsega neposrednega, površnega in modno aktualnega; ki išče notranjih vezi z bližnjim v doživetem, trajnem prijateljstvu; ki se bori za boljši svet; ki moli in se v molku in zbranosti razgoVarja s svojim Bogom. - r ri r 201 glas, 2 mandata (23); in žitara vas 215 glasov in 3 mandate (19). PO VOLITVAH — DELO Lepega uspeha na volitvah so bili koroški Slovenci zelo veseli. Vendar se zavedajo, da se pravo delo šele prične: „Bilo bi za nas skrajno usodno, če bi se vlegli zdaj na lavorike tega uspeha in prepuščali vsakega sebi. Treba je zaupati v lastno moč, moč pa je zgolj v slogi in medsebojni povezanosti. Zaupali smo v svojo moč. Na slovenskih listah so kandidirali ljudje različnega stanu in različnega prepričanja. In to je bilo popolnoma prav tako. Boj za narodni obstoj in napredek ne sme poznati nikakršnih ovir, pa naj bodo stanovske ali idejne. Vsi smo člani iste skupnosti, raznolikost in pestrost v gledanju pa lahko samo poživi in oplaja uspešno delovanje,“ je pisal takoj po volitvah „Naš Tednik“. Izvoljeni slovenski mandaterji se zavedajo odgovornosti, ki so jo s svojo izvolitvijo sprejeli. Treba bo nastopati načrtno in strnjeno. Treba bo okrepiti vez med podeželjem in centralami. Le v povezanosti in skupnem delu bodo slovenski občinski možje dosegli pri delu še večje uspehe, kot pa so jih dosegli pri volitvah. Je pa volilni rezultat na občinskih volitvah 25. marca tudi nov porok, da je slovenstvo na Koroškem ne le še vedno živo, marveč da se iz vsake preizkušnje dviga z novimi močmi. Samostojen volilni nastop in sledeči uspeh jim bo dal tudi več samozavesti. Kakor je dejal Franc Poganič, 23 letni slovenski mandater v Borovlju: „Volilci so spoznali nujnost samostojnega slovenskega nastopa. Edinole samostojno nastopanje pa pomeni neodvisno, kateri se ni treba ozirati na želje in interese , večinskih strank tudi drugje.“ Koroški Slovenci se podajajo v novo obdobje. Mednarodni evharistični kongres v Avstraliji Pismo iz Avstralije Gospod urednik! Morda ste že kaj pisali o mednarodnem evharističnem kongresu, ki je bil pri nas v Avstraliji. Kljub temu bi vam rad nadrobil še kako zanimivost tega kongresa. Kongres je gotovo imel velik pomen za vse avstralske katoličane, še posebnega pa je imel za ¡Slovence v Avstraliji, ¡saj sta prišla na kongres in obenem na obisk k Slovencem ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič in frančiškanski provincial p. Marijan Valenčak. Pa naj Vam na kratko najprej opišem sam kongres, nato pa še slovenski del kongresa. Avstralski katoličani so nekoliko upali, da se bo kongresa udeležil tudi papež. Toda ni prišel, pač pa je poslal nanj svojega legata kardinala Shenan-a, |baltimorskega nadškofa iz ZDA. Organizacija kongresa je bila odlična in je posekala organizacijo Olimpijade v 1. 1956. Na programu je bilo nad 40 konferenc, seminarjev in javnih zborovanj, ki so poleg verskih obravnavali tudi najbolj pereča svetovna socialna vprašanja. Začetek kongresa je bil v nedeljo, 18. februarja, v stolnici sv. Patrika v Melbournu. Legata-kardinala je pozdravil nadpastir Melbourna kardinal Knox. Ta dan so imele tudi vse cerkve nadškofije svoj farni začetek kongresa z mašo in pridigo kakega visokega gosta. Mi smo se za slovesnost zbrali k oltarju lurške votline za Baragovim domom. Mašo in pridigo je imel naš visoki gost iz domovine, pomož. škof dr. Stanislav Lenič. Z njim sta somaševala g. Vinko Zaletel in p. Bazilij. Slovenci so se te maše udeležili v zelo velikem številu. V ponedeljek, 19. februarja, je na posebni konferenci govorila tudi mati Terezija iz Kalkute. Večerne maše v stolnici so se udeležili tudi Slovenci, mnogi v narodnih nošah. Pirnatov Lubi je bral slovensko prošnjo za vse potrebe, kruh in vino pa sta' prinesla k oltarju Belče-i va Peter in Beti. Tudi rožni venec smo molili v slovenščini. V torek, 20. februarja, zvečer je bila na ogromnem stadionu (Melborne Cricket Ground)^ kongresna maša za izseljence. Tu se je zbralo nad 20.000 ljudi vseh narodnosti, jezikov in ras, mnogi v narodnih nošah svojih dežel. Mašo je daroval papežev legat, med somaševalci je bil tudi škof dr. Lenič. Zanimivo je bilo, da je bila prva prošnja ljudstva v slovenskem ježku in jo je prebral Plesničarjev Frank. Za dar pa je slovenski par v. narodni noši (Anica iSrnečeva in Lubi Pirnat) prinesel krasno izdelano svečo in sliko Bleda z napisim: Dar Sloveni ie. Svečo je izelala umetnica-kar-meličanka iz Mengša in jo je prinesel škof dr. Lenič. ¡Predolg bi bil ta opis, ako bi hotel vse popisati. Toda povedati moram, kaj me je posebno pretreslo v sredo pri obisku ukrajinske cerkve, kjer je bila v dvorani pod cerkvijo Ukrajinska razsta- va, kjer je bilo prikazano trpljenje ukrajinske cerkve s premnogimi dokumenti in slikami razdejanja in žrtev. Pretresljivo očitajoč je bil transparentni napis: „Pravijo, da smo mi molčeča Cerkev, pa nismo. Molčeča Cerkev je danesi Cerkev svobodnega sveta, ki molče gleda vne-bovpijoče krivice za železno zaveso.“ Silno lepo je bilo ekumensko bogoslužje na omenjenem stadionu, kjer se je zopet zbralo nad 20.000 ljudi raznih narodnosti in veroizpovedi. Simbolično je prikazana ljubezen in edinost vseh s tem, da je pri vhodu vsakdo dobil kruhek, ki ga je med bogoslužjem delil z drugimi okrog sebe. — Izredno lepo je bilo zborovanje šolske mladine. Računajo, da se je mladinske maše udeležilo okoli 100.000 mladine v vseh mogočih uniformah. — Nekaj posebnega je bilo v soboto. 24 februarja, maša za avstralske prvotne prebivalce (aborigene) z njihovo glasbo, plesi in petjem. — Zvečer tega dne pa je bila na stadionu maša v vzhodni liturgiji, ki sta jo darovala 81-letni ukrajinski vladika kardinal Slipy in melkitski patrijarh Maximov V. Hakim. —■ V nedeljo, 25. februarja, popoldne je bila končna kongresna svečanost, zopet na melbournskem stadionu. Računajo, da je bilo navzočih nad 120.000 ljudi. Zopet so zastopniki raznih narodnosti prinesli k oltarju svoj dar, med njimi tudi zastopnika Slovenčev. Mašo je daroval in tudi govoril papežev legat, nato pa se je skozi zvočnike oglasil sam papež Pavel VI. z globokim nagovorom. Veliko pozornost je vzbujalo to, da se je kongresnih svečanosti udeleževal anglikanski nadškof dr Frenk Woods in da je bil ves čas čas kardinal Wille-brands njegov gost. Zapisal sem že in ponavljam, da je bil ta evharistični kongres še posebej pomemben za avstralske Slovence, -ker se ga je udeležil slovenski škof dr. Lenič, ki je to priložnost porabil, da je obiskal slotenske naselbine, se udeleževal slovenskih cerkvenih in izvencerkvenih prireditev. V'Melbournu smo mu pripravili sprejem v dvorani pod cerkvijo, kjer je-bila lepa akademija, ki jo je vodil Plesničarjev Frank. Sledil je škofov obisk v Južno Avstralijo. V nedeljo, 4. februarja, je škof podelil birmo 14 slovenskim otrokom,> v Melbournu pa 122 otrokom. Prijetno presenečenje je bil za nas tudi obisk g. Vinka Zaletela, ki je na povabilo p. Bazilija prišel ria kongres v Avstralijo. Spremljal je škofa dr. Leniča in neprestano slikal, pa tudi pokazal mnogo slik. Sedaj je preslikal ves peti kontinent? Kam bo sedaj šel? Treba bo ustvariti še kak kontinent, da ga g. Vinko preslika. Pismo je postalo'že kar predolgo in ga moram končati. Evharistični kongres in obisk dr. Leniča je bil za avstralske Slovence velik in nepozaben dogodek. F. Pl / Možnost nove ameriške intervencije v Vietnamu ČE BODO KOMUNISTI KRŠILI PREMIRJE V ameriškem kongresu te dni debatirajo o ameriški pomoči za obnovo Severnega in Južnega Vietnama ter v obrambnem odboru kongresa zaslišujejo ameriškega obrambnega ministra Ri-chardsona in druge vojaške in upravne strokovnjake, da bi ugotovili, koliko naj kongres izglasuje pomoči, ki jo je svo-ječasno napovedal Nixon. Na zasliševanju pred kongresnim odborom je ameriški obrambni minister Richardson med drugim tudi izjavil, da se bodo ameriške vojaške sile vrnile v Vietnam, če bodo komunisti še naprej kršili že podpisano premirje v Vietnamu in ostali Indokini. Izjava je povzročila močan odmev v Hanoju ter v Moskvi in Pekingu, je pa bila potrdilo in pojasnilo izjave, ki 'jo je nekaj dni prej dal ameriški predsednik Nixon južnovietnamskemu predsedniku Van Thieuju, da bodo ZDA „odločno reagirale“, če bo Severni Viet-nm še naprej kršil pariško premirje. Richardson je tudi izjavil v kongresnem obrambnem odboru, da more ju-žnovietnamska vojska vzdržati sleherni severnovietnamski pritisk razen množične ofenzive. Toda, če bo Severni Vietnam sprožil takšno ofenzivo, bodo ZDA morale Južnemu Vietnamu priskočiti na pomoč vsaj s svojim letalstvom. Ne namerava pa ameriška vlada potrošiti nobenega dolarja za obnovo, Severnega Vietnama, če tega ameriški kongres ne bo dovolil. Po sestanku, ki sta ga imela Nixon in Van Thieu, je bilo izdano skupno poročilo, v katerem Nixon izjavlja, da „ZDA stojijo ob strani Južnemu Vietnamu ker skupno z njim gradijo trajen mir v jugovzhodni Aziji.“ Thieu pa je dejal, da njegov obisk v ZDA pomeni konec desetletja vietnamske vojne in začetek, kakor je dejal Nixon, „generacije miru“ za ves svet. Na sestanku med delegati južno-vietnamske vlade in komunističnim Vietkongom se je minuli teden prvič zgodilo da je južnovietnamska delegacija zapustila sejno dvorano, ker je „ugotovila, da se komunisti ne nameravajo resno pogajati o posameznih primerih kršenja premirja.“ Prenovitev medameriškega sistema VSAKA DRŽAVA NAJ SAMA REŠUJE SVOJE PROBLEME Na zasedanju zunanjih ministrov Medameriške organizacije v Washing-tonu je med govorniki najbolj izpadel perujski zunanji minister, ki je predlagal, naj bi „medameriški sistem očistili vseh oblik podložništva Severni Ameriki“ ter ga „razdelili na dva med seboj neodvisna dela, na politični in na gospodarski.“ Prav tako je predlagal, naj bi nekaterei medameriške ustanove preselili iz Washingtona v latinsko A-meriko. Kakor je nekatere delegacije perujski odločen načrt presenetil, tako je mnoge presenetil tudi govor severnoameriškega zunanjega ministra Rogersa, ki je izjavil, da „ZDA pozdravljajo priliko za obnovo medameriških odnosov“ in da bo „osebno sodeloval v naporih za prenovitev medameriške organizacije.“ Rogers je na zasedanju Medameriške organizacije tudi opozoril navzoče latinskoameriške zunanje ministre, da „uspeh organizacije ni končno odvisen od njene strukture, temveč od zadržanja njenih članov. To ne pomeni, da morajo biti v vsem vsi istega mnenja, toda Južnoamerikanci morajo vedeti, da ZDA ne morejo rešiti vseh njihovih problemov. Dejansko morajo večino svojih problemov reševati sami in vsak zase, sodelovanje pa zahteva medsebojno spoštovanje.“ Rogers je nadalje izjavil, da ZDA in latinska Amerika lahko sodelujeta pri reševanju globalnih ameriških problemov, kakor so valutna reforma, mednarodna trgovina, vprašanje morskih meja in boj proti mednarodnemu tero- rizmu. Svoje notranje politične in gospodarske probleme pa mora reševati vsaka država sama zase. Več delegacij, med njimi argentinska, je predlagalo, naj bi spet sprejeli v članstvo komunistično Kubo, ker da je sprejem komunistične Kitajske v ZN in druga dogajanja okoli te države spremenil tudi položaj v latinski Ameriki. Čilski zunanji minister pa je predlagal, naj bi se sestali predsedniki latinskoameriških držav in ZDA ter naj bi ustvarili povsem nov meclameriški sistem, ki naj bi imel svoj sedež v San-tiago v Čilu. Kot predstavnik marksistične vlade pa je tipično dodal, da, bo moral ta novi sistem biti tak, da „bodo mogle latinskoameriške države preko ni ega postavljati svoje zahteve Severni Ameriki.“ Edina država, ki od Medameriške organizacije ne pričakuje reševanja svojih problemov, ker se je odločila, da si jih bo reševala sama in to tudi dela, je Brazilija. Brazilski zunanji minister Gibson Barbosa je na zasedanju izjavil, da „obstoječe medameriške organizacije ni pametno razbijati, temveč je treba potrebne reforme izvesti v organizaciji, ki jo že imamo.“ Po mnenju brazilskega delegata bo razbijanje obstoječe organizacije in ustanavljanje nove, če bo do nie sploh prišlo, samo zapravljanje dragocenega časa. Vsaka latinskoameriška država naj se raje sama zažene v reševanje svojih političnih in gospodareč h problemov, namesto da bi napore trošila za ustanovo, ki je dejansko bolj teoretičnega kakor praktičnega značaja. Nova nemška študija o Cankarju Wilhelm Heiliger, uradnik nemškega radia v Kölnu in njegov dopisnik za Jugoslavijo v Ljubljani, je napisal študijo o Ivanu Cankarju v nemščini pud naslovom Nostalgie bei Ivan Cankar. Tiskala mu jo je Slavic Press v Londonu (strani 130) s pomočjo Sekretari-jata za kulturo v Ljubljani. To je v zadnjem času že druga detajlirana nemška študija o Cankarju, kajti 1. 1954 je izdal v Gradcu Wolfram Wälder študijo: Cankar als Künstlerpersönlichkeit. Poleg prevodov iz Cankarja v inozemstvu in kratkih esejev, sedaj tudi že inozemci pišejo razprave in disertacije na Cankarjev problem. In ena takih razprav je pričujoča Heiligerjeva knjiga. , Heiligerjeva knjiga je zanimiva zlasti še za nas emigrante, kajti njen osrednji problem je prav razpravljanje 0, domotožju v Cankarjevih spisih. O domotožju prostovoljnih izgnancev (gospodarskih) in prisilnih, ki so iz drugačnih razlogov zapustili domovino. In teh je sedaj na milijone v svetu, toliko, da je nekdo imenoval XX stoletje „vek brezdomcev.“ Med temi ¡smo tudi mi. Zato je za nas še posebno zanimivo, brez ozira na Cankarja — prvo poglavje, v katerem govori avtor o nostalgiji „z medicinskega in psihološkega stališča“ in to že od medicinskih knjig od 1. 1688 dalje. Sama beseda „nostalgija“ je iz grškega „nostos“=vrnitev (domov) in „algos“—bolečina. Iz bolečine „hrepenenja po domu“ (domotožja) izhajajo najrazličnejše bolezni, ki nekajkrat vodijo preko melanholije naravnost v samomor. To je celo ena najnavad-nejših posledic nostalgije. Predvsem v zadnjih desetletjih se množe psihološke razprave o „nostalgiji našega stoletja”, in o problemih emigrantov, „teh neozdravljivo ranjenih duš“, ki svojo uravnovešenost dosežejo lahko samo v religiji. Brezdomec živi iz preteklosti, predvsem iz spominov na mladost, zlasti na mater, kajti domotožje se veže na materinsko in domovinsko ljubezen. Bodočnost pomeni takim nostalgijcem samo „prihajajoča preteklost“. Brezdomec si ustvarja nostalgično iluzijo o domovini, kakršna je samo v njegovih željah, ne pa v resnici, in ga razočaranje še bolj potre. Predvsem kmečki človek je poln tradicije in je navezan na svojo zemljo tako, da celo vzame prgišče domače zemlje s seboj, ali bi vsaj umreti hotel doma. Pri karakteristiki slovenskega kmečkega izseljenca se opira na disertacijo dr. J. Premorova iz 1. 1953. Posebej govori o izkoreninjenosti. Končno o domovini kristjanov, ki je šele v —- onostranstvu. Po tem uvodnem poglavju, ki daje nam lahko marsikakšen napotek za študij o izseljeniški duši v svetovni medicinski in dušeslovni literaturi, preide na literarne opise nostalgije, domotožja, najprej v svetovnih literaturah. V nemških, nordijskih, francoskih (citati v Mednarodni teden V Turčiji se je kongresu po 15 poskusih posrečilo izvoliti novega ministrskega predsednika. Admiral Koru-turk je dobil 365 glasov, ter je tako postal šesti turški predsednik. Turški kongres nj hotel glasovati za kandidate, ki mu jih je predlagala turška vojska, za civilne kandidate,. ki so 'jih predlagale stranke, pa se tudi ni mogel odločiti. Končno so iz Carigrada z letalom pripeljali v Ankaro' 70-letnega admirala Koruturka, ki je bil sprejemljiv za vojsko in za vse stranke. Pablo Picasso, eden največjih modernih slikarskih umetnikov, je minulo nedeljo umrl v 91. letu starosti v Franciji. Svoj umetniški talent je izkoristil do skrajnosti, saj je ustvaril nad 25.000 različnih del, izkoristil pa je tudi zagnanost ljudi, za novostmi, kar mu je prineslo lepo bogastvo. Razen svoje u-metniške veličine pa Picasso ni dal človeštvu lika vzorne osebnosti. Zamenjal je pet žena, ideološko pa je bil povsem nestvaren. Bil je namreč komunist. Willy Brandt, zahodnonemški kancler, namerava obiskati Nixona 1. in 2. maja. Spremljal ga bo zunanji minister Scheel. Zadnjikrat se je Brandt sestal z Nixonom decembra 1971. Pionir-11, velika Atlas-Centaur raketa, je minuli petek odletela s Chpe Kennedy proti največjem planetu sončnega sistema Jupitru. Čez 20 mesecev bo letela v oddaljenosti ok. 120.000 km mimo Jupitra in ga fotografirala, nato pa ;utonila v vesolju. Nekatere osebe govorijo, govorijo .............. dokler ne najdejo nekaj, kar je vredno povedati. Sacha Guitry (1885—19571 Pedido por los presos políticos cubanos Un grupo de legisladores del Partido Popular Democrático de Puerto Rico pidió, a través de una resolución, que el primer ministro de Cuba, Fidel Castro, ponga en libertad a los 60.000 presos políticos que hay en ese país. Uno de los autores de la declaración, el representante Colberg, dijo que la resolución tiene! relación con los esfuerzos realizados últimamente por los grupos de cubanos en el exilio, unidos bajo el Partido Revolucionario del Pueblo. Según el texto de la petición, hay millares de presos políticos en Cuba, entre lo¡s que se encuentran unos 58 periodistas acusados de “discrepar con los abusos y desmanes del totalitarismo imperante“. Iz življenja in dogajanja v Argentini V trpkem vzdušju se narod pripravlja na ponovne volitve za senatorje in guvernerje v Capitalu in nekaterih provincah v notranjosti. To vzdušje .je povzročila zlasti gverila, ki ne le da po 11. marcu ni prenehala s svojim delovanjem, marveč ga je še pospešila. Atentatu v mornariški centrali in ugrabitvi admirala Alemana je pretekli teden sledil atentat, v katerem je bil v Cordobi ubit polkovnik Irribarren, poveljnik obveščevalne sekcije tretjega korpusa argentinske vojske. Če so Peron in njegovi pristaši resno mislili, da po volilni zmagi ne bo več gverile, potem so se motili, kajti vsak resen opazovalec je vedel, da gverila ni le peronistična, ampak so v njej zelo močne levičarske skupine tako trockistične, kot kitajsko usmerjenega ko- S«»vjeti spet reorganizirjo indsistrijo OKORELOST SOVJETSKEGA SISTEMA Sovjetska vlada je pred kratkim op-iavila nov načrt za reorganizacijo sovjetske industrije, ki naj bi ga izpeljala veriga gospodarskih-strokovn jakov velikih sovjetskih podjetij. Celoten načrt je bil natisnjen v sovjetski Pravdi ter predstavlja nov .sovjetski poskus razgibati počasen industrijski in gospodarski razvoj v primeri z zadevnim napredkom v svobodnem delu sveta. Zadnji tak poskus so v ZSSR napravili leta 1965, toda jim ni uspel. Kontrolo nad industrijo bodo odslej naprej imele v ZSSR tkim. industrijske družbe, ki bodo organizirale planiranje in proizvodnjo v tovarnah ter tudi odgovarjale za celoten razvoj sovjetske industrije. V ZSSR je približno 30 industrijskih ministrstev. Ta bodo morala, tako so ukazali v Kremlju, v šestih mesečin pripraviti celoten obnovitveni načrt ter bo morala vsa industrijska reforma, kakor so si jo zamislili v Moskvi, biti izpeljana do leta 1975, ko se bo končal sedanji petletni načrt. Nov industrijski sistem je pred dvema letoma napovedal na 24. partijskem kongresu v Moskvi sovjetski predsednik Kosygin, ki je izjavil, da so „nekatere upravne strukture v industriji že zastarele/“ Izjavil je tudi, da so se kemična, petrolejska, in premogovna industrija že preusmerile v nov sistem. Sedanji petletni načrt je pokazal slabe začetne rezultate ter so zato z reformo pohiteli, da bi preprečili, kakor mislijo, še hujši zastoj. Lansko leto je napr. sovjetski narodni dohodek nara-stel samo za štiri odstotke, letos ga predvidevajo zlasti v potrošniškem sektorju še nižji odstotek. V modernem gdspodarskem razvoju, ki se v svobodnem svetu neprestano spreminja in prilagaja novim razmeram, v okorelem sovjetskem sistemu centraliziranega planiranja vedno bolj zaostajajo v napredovanju toda se iz centraliziranega gospodarstva ne znajo izmotati, ker se partija boji za svojo vseobsegojočo kontrolo. Zastarela marksistična ideologija iz 19. stoletja, s svojim protinaravnim o-beležjem pač ne spada v moderno drugo polovico 20. stoletja. Toda tega nočejo ne v Kremlju in nikjer drugje v sovjetskem bloku, vključno ne v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani priznati. Izgubili bi namreč oblast. munizma. Napisi, ki so se že pred volitvami pojavljali na stenah in razglašali „Ne udar, ne volitve — revolucija“, so zgovorno pričali o namenu skrajnežev po 11. marcu in tudi po 25. maju. Dvom opazovalcev, pa tudi varnostnih organov in peronističnega vodstva se trenutno suče okoli vprašanja, ali bo ta poplava terorizma potegnila za seboj tudi skrajne peronistične gverilske grupe ali ne. Nedvomno pa je, da na tem ' polju še dolgo ne bo miru. Dr. Campora, izvoljeni predsednik, pa je izvedel obširno potovanje po notranjosti, kjer je vodil volilno kampanjo. Peronisti upajo, da bodo v drugi rundi dobili tudi večino guvernerskih mest in pa senatorskih sedežev. Uspeh bo verjetno izreden, a ne popoln. V nekaterih provincah, kot npr. Cordoba, Misiones in ;Neuquen, je položaj še neodločen. V Neuquenu ima mnogo možposti uporni neoperonist Sapag. In prav v tej provinci je Campora napravil svojo * prvo politično napako po volitvah. V govornem zanosu je dejal: „Ne razumem kako naj (neuquensko prebivalstvo) voli človeka, katerega centralna vlada ne bo jemala v poštev, ker ni peronist“. Tako so se dvignili glasovi, ki so spraševali, ali bo bodoča peronistična vlada dajala pomoč samo provincam, kjer bodo zmagali peronisti. Vprašanje je, ali ‘ so bile te besede le spodrsljaj, ali prazna volilna grožnja, ali nakaz o bodočem zadržapju. Vsekakor je dr. Campora ta vtis delno zbrisal z govorom, ki ga je na ves narod naslovil iz Mendoze. Pozval je narod k združenju in obljubil „vlado za vse.“ Zahteval je od delavcev večj° proizvodnjo, ker bo na tem slonela bodoča gospodarska politika. Govor je zanimiv in da precej tvarine za analizo. Vendar se opazovalci sprašujejo, če bo peronistična gospodarska politika učinkovita, ali bo povzročila še večjo inflacijo. Sploh pa je gospodarski in socialni položaj tak, da ga ni mogoče rešiti v kratkem času, še manj pa z dema-goškimi ukrepi. Bodoča vlada bo morala pripraviti ukrepe in programe, ki bi bistveno posegli v sedanjo strukturo. To pa je, kot smo že večkrat poudarili, spričo notranje heterogeničnosti peronističnih sil kaj težko. francoščini)^, angleščini (citati angleški), ruščini (citati v ruščini)' in končno v slovenščini, od Prešerna preko Stritarja, Gregorčiča, Župančiča do Kocbeka in Papeža (s citatom pesmi iz buenosaireškega Meddobja). V celoti razbere 46 različnih motivov domotožja. Tem razmišljanjem je posvečeno 50 strani. 70 nadaljnjih se peča z domotožjem pri Ivanu Cankarju. Po kratkem „zgodovinskem uvodu“, v katerem govori o „klerikalcih, liberalcih in socialistih* in o predhodnikih, ki so pisali o emigraciji pred Cankarjem — Et. Kristanu, Stritarju in Mešku — poudari, da izseljeniški problem pri Cankarju spada med njegovo naj bistvenejše ustvarjanje. V osrednjem delu podrobno analizira razna Cankarjeva dela, kjer govori pisatelj o hrepenenju človeka med tujimi ljudmi in o delitvi njegove duševnosti med domovino in tujino O iluziji domovine in razočaranju s po-.novnim stikom z domovino ter o tragediji izseljenca v tej dilemi, ko ni ne eno ne drugo ter postane tu:ec domovini in med, tujci, in končno tu ec svetu. Tako razbere naslednja dele, povesti in črtice: Tujci, Križ na gori, Na klancu, V tujini, Spomladi, Marjaš. Domov I in II, Odložene suknje, Domovina, O domovina, ti si kakor zdravje, Kurent, V mesečini, Aleš iz Razora, Novela doktorja Grudna, Pozdrav iz domovine, Zgodba o dveh mladih ljudeh', Življenje in smrt Petra Novljana, Rue de Nations, Lepa Vida in Nina. Prve tri so nekako trilogija o umetni- ku na tujem, ki more ustvarjati samo iz zakoreninjenosti v domačo zemljo, pa ne more uspeti zategadelj ne v tujini ne v domovini, kqr je njegova ljubezen do nje drugačna, kot si jo predstavljajo doma. Nazadnje je njegova ljubezen do domovine identična z ljubeznijo do matere, h kateri se vračajo vsi otroci — umret. Druge črtice so večinoma autobiografične ter tragične v svoji izseljenski razklanosti duše. Le ena sama je „pozitivna“: „Domovina, ti si kakor zdravje“ Zadnji dve — Lepa Vida in Nina — pa simbolično opisujeta že „hrepenenje preko domovine — k večnosti, po Neskončnem in Bogu*, s čimer je podal C. rešitev domotožja. V Nini se je obrnil naravnost k svetu zvezda in zahrepenel po kozmični Vseprisotnosti, po paradižnem stanju, xi je istočasno preteklost, sedanjost in bodočnost (118). Večina pa je Cankarjevo domotožje spomin na otroško dobo, na mater, na pokrajino, ki jo riše s čudovitimi barvami (poseben odstavek je posvečen Cankarjevi uporabi barvnih vtisov!); kot dokaz njegove privezanosti na domačo pokrajino pa citira njegov slavospev na Vrhniko (str. 100). Predvsem pa poudarja Cankarjeve socialne motive, ki so v zvezi z izseljenci kot ene prvih slovenskih socialnih motivov. Zanimiva je debata spričo trditve Dušana Pirjevca v knjigi Cankar in evropska literatura (1964), v kateri postavi trditev, da so „Cankar in njegovi junaki bili ir tem svetu in v tem življenju samo tujci, kar pomeni, da niso pripadali ne svetu ne življenju“; da so torej bili duhovno izkoreninjeni, alleni-rani od sveta. Heiliger nasprotno dokazuje, da pri Cankarju ne gre za alienad jo od sveta, za odtujitev svetu, ampak nasprotno: vse Cankarjevo delo izhaja iz duhovne zakoreninjenosti v domovino, ki pa se izliva v nostalgično iluzijo. Ta pri Cankarju vedno nanovo poživlja preteklost in up na vrnitev. Ni notranji obupanec, kar bi izhajalo iz alienacije življenju. Poživitev mladostnih spominov je pri Cankarju — kakor pri ruskem emigrantu Buninu •—■ življenjska vrednota, izhodišče njegovemu literarnemu delu. Študija je zanimiva predvsem za nas emigrante. Seveda bi se dala še dopolniti, kajti zdi se nam, da tudi vsa Cankarjeva satira in gledanje na domovino kot na šentflorijansko dolino, izhaja iz njegovega iluzionističnega gledanja na domovino iz-tujine ter spada'pod njegovo „domotožje“. Vsekakor jé ta analiza nemškega bralca Cankarjevih del lepo potrdila Cankarjev idealizem in simbolizem ter celo misticizem tudi na področju njegovega domotožja. In Heiliger ga je lepo prikazal v okvirju svetovne psihološke in literarne problematike. Malo pomanjkljivost vidim v tem, da številni slovenski citati niso prevedeni v nemščino, ter bodo zato polno mogli razumeti študijo le tisti, ki razumejo nemški in slovenski jezik (v malenkostih pa tudi francosko, angleško in rusko). Tine Debeljak Stran 3 NUw