Razsvetljena okna
Nekam skrivnostno se je razgrnila noč črez zemljo. Prišla je tiho in oprezno kakor sladke sanjc in odgrnila zastore neskončnosti. Večerni veter nalahko drsi preko dreves. Kakor v valovih se ziblje vse nočno nebo in zvezde plešejo po njem kakor nepregleden raj srebrnih kresnic. Tema kraljuje širom sveta.   Vse počiva.
Toda ne, tamkaj vidim še razsvetljeno okno. Radovedna, kaj se godi ob tako pozni uri, stopim tja. Prostorno, z raznim lepotičjem. okrašeno sobo razsvetljuje lep lestenec. Opazim mlado ženo, ki kleči pred podobo Matere božje. Moli za svojega moža, ki je v vojski. Ob njenih nogah se poigrava petletni sinček. Hipoma se žena zdrami, oterc solzo z očesa in poljubi sinčka. Nese ga v posteljico in ga pokriža. Potem se zopet vrne na klečalnik, Težke, bolestne skrbi se ji berejo z obraza. Saj je poprej tako srečno živela v družbi svojega soproga in sinčka. A kruta vojska je končala to sladko srečo, Mož je odšel v vojsko, in Bog vedi, ali se še kdaj povrne. Z delom svojih rok mora sedaj s trudom prehranje-vati sebc in sinčka, dočim je prej možev zaslužek z lahkoto zadostoval za vse tri.
Ganjena in srčno pomilujoč trpečo ženo se obrnem k drugemu. oknu. Tu vidim veselejši prizor. Kopica otročičev sedi okrog ljubega očeta, ki je ravnokar prišel na dopust. Vprašanje sledi vprašanju, in nikdar jim ni zadosti povcdano. Zdaj hočejo vedeti, kako se je oče boril na sevcru, zdaj zopet, kakšni so Rusi in če res tako divje izgledajo. Oče, čeprav utrujen od dolgega pota, se ne naveliča vprašanj in potrpežljivo odgo-varja. Starejši deček se ponudi celo, da pojde z očetom, kadar mine dopust, v boj zoper Ruse. Da pokaže svojo moč, hoče premckniti težko omaro, ki stoji nedaleč od njega. A zastonj se trudi. Bratci in sestrice se mu posmehujejo in celo na očetovem upadlem licu se prikaže nasmeh.
158                           '                                                                               Wk
Tedaj pa se oglasi mati in veli otrokom spat.   Prej pa še pokleknejo pred       ^M
kip Srca Jezusovega in se zahvalijo, da jim je ljubi Jezus dosedaj ohranil         ¦
Ijubega ateja.   Srčno ga prosijo, naj ga varuje še naprej in ga srečno pri-         ¦
pelje po končani vojni domov.   Potem potolaženi in srečni zaspe.                    ¦
Da, kdor zaupa na Boga, ne bo nikdar zapuščen.   Zaupno ga torej         I
tudi mi prosimo za skorajšnji konec tega svetovnega gorja.                            I
Ina Polhograjska   .              ¦