Sto volkov in — nobeden.
Spisal Ivo Trošt
 tezika je prišla iz mlina zasopla in prestrašena. Glas ji je zastajal v grlu, in oči so razodevale znamenito novico, ki je zaradi raz-burjenosti ne more spraviti na dan. Oče jo vpraša: ,,Kaj, da  si   tako   čudna,  Rezika?"   —   ,,Oh, ne veste, ne! Zverina, zverina,  volkovi!"   —  ,,Kje so volkovi?"   —   ,,Gori za mlinom v tistem grmovju sem jih videla več kot sto." nV tistem grmovju? Ni mogoče! Saj ni niti sto grmov." Rezika se umiri nekoliko, spozna, da je bilo res preveč in popravi:   nDosti, dosti sem jih videla — vsaj petdeset."
,,Pa nisi štela?" — ,,Ne; sem bežala." — ,,Potem ne veš gotovo, če jih je bilo morda tudi samo — pet." „0, več gotovo!"
,,Saj praviš, ds-.nisi   štela;   gotovo   se  nisi   bežeč  niti    ozria,  da  bi mogla presoditi, če si videla vsaj enega?"
,,Videla ne, toda —." — ,,Toda — bežala. Zakaj si pa bežala?" ,,Ker je — ker je nekoliko zašumelo v grmovju po listju."
-3*     7     X-
,,Hm!" pomodruje oče, ,,sto volkov, pa da je slednjič samo nekoliko zašumelo, priča, da ima strah res velike oči. Ti pa v strahu nisi niti po-trebovala oči: kar z ušesi si naštela — sto volkov, to kaže, da ima strah tudi velika in nenavadna ušesa."
Rezika je zardela in sram je je bilo, jako sram.