Karl May; Zaklad v Srebrnem jezeru. (Daije.) Škoda, da ni vzel tudi kladiva s seboj, je pomišljal. Spet je prižgal vžigalico in posvetil pa našel kup kamenja, kakor ga vsaka ladja vzame s seboj za obtežilo, če ima premalo tovora. Poiskal si je priročen kamen in nabijal z njim tako dolgo po svedru, da mu je brizgnila voda po roki. Ko je izdrl sveder, je planil v ladjo močen curek. Brž se je umaknil, pohitel k prvi luknji, prebil tudi njo in zbežal. Voda je drla v podladje z močnim šumom, ki pa ga, prav kakor tudi nabijanja, nihče ni slišal, tiglušilo ga je ropotanje stroja. Na stopnicah je sveder zavrgel. Čerau bi ga naj tudi nosil s seboj? Predcn bi ga našli, je bil s tovariši že kdo ve kje daleč zunaj na preriji. Hlastno so ga izpraševali trampi, kako rau \z uspelo. Pomiril jih je z ugodnim poročilom in se odpravil h kabini inženjerja. Jedilnica in kadilna soba sta ležali druga ob drugi na krnu, na desni in levi salonov so bile kabine, vsaka je imela svoj vhod v jedilnico. V zunanjih stenah so bila precej velika okna, zagrnjena tisto noč z gazovino. Med kabinami in ladijsko ograjo je bil ozek hodnik. Kabine s številkami ena do pet so ležale na levi strani ladje, kabina številka ena je bila prva na levi, na oglu kajute je ležala. Cornel je legel in se previdno plazil po krovu, trdo ob ograji in na robu ladje, da bi ga ne opazil službujoči častnik. Srečno je prispel pod okno. Rahel svit je sijal iz kabine. Cornel je tiho zaklel. Ali je Buttler še bcdel —? Pa tudi iz drugih kabin je svetila luč. Najbrž nočna, varnostna luč, si je mislil. Buttler je lahko vkljub luči spal. Morebiti mu je svetiljka še oiajšala delo —. Vzel je nož, se vzravnal trdo ob steni do okna in previdno prerezal gazovino. Pa okno je bilo še posebej zastrto. Odgrnil je zastor — in bi bil od samega veselja skoraj zavrisnil. Ob levi steni kabine je stala postelja, nad njo je visela rdeče zastrta luč. V postelji je ležal inženjer, obrnjen k steni, ni se genil, — gotovo je spa!. Na stolu je ležala njegova obleka, na mizici ob desni steni pa njegova ura, denarnica in — bowieknife. Ugodnejši skoraj ni mogel biti položaj. Cornel je iztegnil roko skozi okno, dosegel mizico, vzel nož pa pustil vse drugo. Preiskal ga je, ali je pravi. Ročaj se je dal odviti —. Zadostovalo mu je, pravi nož je bil. »Gladko se je posrečilo —!« ja šepetal. »Sicer bi bil moral zlesti k njemu v kabino in ga zadaviti —.« Poslušal je. Nič se ni gcnilo na krovu, niso ga opazili. Vtaknil je nož za pas, legel in zlezel nazaj, odkoder je prišel. Spotoma je slučajno pogledal na levo in zdelo se mu je, da vidi v temi dve svetlikajoči se točki, ki sta pa takoj spet izginili. Oči so bile —. Poznal je iako svetlikanje, dovolj dolgo se je že klatil po divjem zapadu, vedel je, da se živalim in tudi ljudem svetijo oči v temi, vedel pa tudi, da je tako svetlikanje nevarno, da pomeni sovražnika, ki zalezuje —. Rahlo, pa krepko se je pognal naprej in se zavalil na stran. Tisti, ki ga je opazoval, bi se pognal na kraj, kjer gn je trenutek prej videl, ia bi ga zgrešil. In ni se zmotil. Na kraju, kjer jc videl cči, je zaropotalo, kot da je nekdo skočil. Službujoči častnik je pristopil. »Kdo je?« •oJaz, Veliki medved.« »A — Indijanec? Zakaj ne spiš?* »Tule se je plazil človek, videl sem ga, zbežal mi )e. Nič dobrega nc kani.« »Kam je zbežal?« »Naprej tja, kjer spi cornel s svojimi Ijudmi. Najbrž je bil cornel sam, ki se je tod plazil.« »Pshaw —! Čemu bi se naj bil plazil —? Lezi In ne moti nas!« »Legel bom. Pa kriv ne bom, če se je kaj zgodilo!« Častnik je vlekel na uho, pa nič se ni genilo. Pomiril se je, najbrž, si je mislil, da se je rdečkar zmotil, Ura ali kaj je minila, ko ga je poklicala straža. »Sir,« je dejal mož na prednjem krovu, »ne vem, kaj je, pa ladja se pogreza —. Voda ob zunanji steni se dviga —.« »Ncumnost —!« se je smejal častnik, »Pa sami poglejte!« Častnik se je sklonil črcz ograjo, pogledal in besede ni rekeL Skočil je v kapitanovo kabino. Črez dve minuti sta oba prihitela na krov in posvetila črez ograjo. Še več luči sta prižgala in zlezla v medkrovje. Trampi so se umaknili in se porazdelili po vsem krovu. Kmalu nato je prihitel kapitan spet na krov in z dolgimi koraki stopil h krmarju. Cornel je ostro opazoval položaj. »Nočc vznemiriti potnikov —! Ampak videli bodete, pristaii bomo!« In prav je povedal. Tiho je zbudil častnik delavce in mornarjc, ladja je krcnila k bregu. Brez vsakršnega nenavadnega ropota pa le ni šlo, krovski potniki so se zbudili in tudi iz kabin so prihiteli Ijudje. »Kaj se je zgodilo?« so križem popraševali. »Zakaj plovemo k bregu —? Ali je že Fort Gibson blizu?« »Nič ni, gospoda, nobcne nevarnosti ni!« jih je miril kapitan. »Nekaj vode je vdrlo v podladje, izčrpati jo bo treba. Pristali bomo. Kogar je strah, lahko gre medtem na suho.« Pa s svojimi pomirljivimi besedami je dosegel vprav nasprotno, kar je nameraval. Potniki so kričali, zahtevali rešilne pasove, silili z ladje, šc več se jih }e prebudilo, krov se je napolnil, napol oblečeni so lelali ljudje okoli, drugi so hiteli, da pograbijo najpotrebnejše, ladja da se potaplja, v nekaj minutah se bo potopila, so kričali, eni so že kar silili v vodo. Zaman je vpil kapitan. V svitu luči se je pojavil visoki breg, ladja se je zaokrenila, legla k bregu, sidrske verige so zaropotaie, obstali so. Ladijski mostiči so padli, vse je vrelo črez nje in prvi so bili seveda trampi. Nemudoma so izginili v temi. Na krovu so razen častnikov in moštva ostali samo Old Firehand, Črni Tora, Droll in Veliki medved. Old Firehand je stopil v podladje, da pogleda po vodi. Ko se je vračal, je imel v rokah debel sveder. »Sir,« je vprašal kapitana, ki je nadzoroval delo pri sesaljkah. »Kam spada tale sveder?« »Tjale v omaro za orodje,« je dejal eden uslužbencev. »Kje ste ga našii?« »Na stopnicah.« »Cudno —! Še sinoči sem ga videl v omari —.« »Konica je upognjena —! Na čem drugem bi se bii tale sveder upognil, čc ne na pločevini, ki pokriva ladijski trup pod vodo! Stavil bi ne vera kaj, da je nekdo ladjo navrtal —!« Njegove bssede so delovale porazno. V podladje se ni dalo priti, bilo je polno vode, pa Old Firehandova ugotovitev jim je bila vkljub temu popolnoma verjetna. Še boij pa jih je potrdil inženjer. Spravil je predvsem ženo in hčerko na suho pa se vrnil v kabino, da odnese še prtljago. Pa že črez nekaj minut je prihitel nazaj na krov in kričal: »Okradli so me —! Dcvet tisoč dolarjev —! Nekdo je prerczal gazovino in mi jih odnesel z mizice —¦!« (Dalje siedi.)