M. Cilenšek: Granitna miza. 37 Granitna miza. Spisal M. Cilenšek. lovensko pevsko društvo« je imelo dne 15. velikega srpana 1886. leta lep dan, zakaj od daleč in blizu je prihitelo mnogo mnogo odličnih rojakov iz raznih stanov in dokaj preprostega ljudstva, da se udeleže v starodavnem Ptuji občega zbora napominjanega društva. Četudi so naši nasprotniki storili vse, kar so sploh mogli in nas pozneje smešili po časopisih, v kozji rog nas venderle niso ugnali. Slavnost se je vršila lepo, in vsak udeleženec je odšel prepričan, da napreduje naša narodna stvar. Kako so se izkazali pevci in pevke, kako telovadci in kako se je zabavalo občinstvo v »Narodnem domu» pozno v noč, vse to in še marsikaj so oznanili listi širemu svetu. Ali da se je porodila ondu misel, kako to hrupno veselje izpremeniti v tiho, pravo veselje, katero je znano samo njemu, kdor se za prostega svojega časa naužije zdravega in čistega zraka po gorah, tega nam še ni povedal nikdo. In kaj bi tudi, saj to ni važna stvar, da bi jo človek obešal na veliki zvon 1 Kaj temu in onemu do takih rečij 1 Raduj se, če lahko ustrezaš svoji želji in se spotiš do dobra. Tako in jednako slišimo one, ki si ogledajo goro rajši izpod vznožja in celo pomilujejo one, ki neki v potu svojega obraza kresajo po strmih obronkih, da pridejo do zračnih višav. No, svojega prepričanja in svojih mislij nečemo usiljevati nikomur, tu je treba samo poskušnje, zakaj uverjeni smo, da bi bilo sleharno priporočanje zaman. Onim pa, ki žele kdaj stopati po naših stopi njah, takisto onim, ki bi radi, toda ne morejo ali ne utegnejo, naj podamo iz svojega dnevnika nastopne vrste. Tam za okroglo mizo na dvorišči »Narodnega doma«, izpreme-njenem v vrt, sedi poleg znancev in prijateljev mož prijaznega obraza in se prav živo razgovarja s sosedom svojim. Naposled si sežeta v roko, češ, da se njiju misli popolnoma ujemajo. Sosed se poslovi in se ozira po znancih. »Dobro, Tine, da sem te takoj našel,« ogovori me stari prijatelj, profesor iz Rajha; »z doktorjem ondu-le sva ravno skovala načrt, kako bi se nadaljevala denašnja veselica drugače in na drugem kraji. Odločila sva se za Pohorje; tebe je nekaj prirodoslovca, pojdi z nama.« »Seveda, rada bi zbijala šale, pa nimata pripravnega človeka in zato sta se odločila za prirodoslovca; take ptičke dobro poznam!« 3& M. Cilenšek: Granitna miza. »Ne, tako ne misliva, le odloči se, in ne bode ti žal; povabila bodeva še tudi koga drugega, da bode družba večja.« Po teh besedah sedeva za njega mizo. »Kaj ne, da pridete pojutrišnjem na Visole; ondu se nas nekaj zbere, potem pa udarimo med Pohorce, da otresemo mestni prah in se naužijemo prekrasne prirode,« de doktor in dostavi: »Spotoma se lahko zglasite sodnemu pristavil v Slovenski Bistrici, kateri vas dovede do moje hiše. Ako imate človeka, vzemite ga s seboj; dobro nam bode došel.« Rad sem vzprejel povabilo prijaznega doktorja, in ko smo dognali še to in ono, poslovil sem se od glasnega omizja. Ko je dne 17. imenovanega meseca solnce vzhajalo in se je že vozil skrjanček po čistem zraku, stopal sem po prašni cesti proti Hajdini, kjer me je pričakoval nekdanji moj učenec. Skoro sva bila v njega rojstveni hiši, kjer je bil pripravljen voz, da naju spravi v Slovensko Bistrico. Slovensko, hm ! Malo ali skoro nič slovenščine nisva našla ondu; niti toliko je niso hoteli razumeti, da bi nama povoljno odgovarjali. In čemu tudi ? Saj sva nosila suknjo, in takovega človeka je brez dvojbe že oblizala blažena kultura, brez katere neki ne more biti napredka. Ti zagrizenci se v svoji oholosti popolnoma strinjajo z našimi možaki, ki so kdaj služili cesarja ali pa v mestu ujeli kako lepo tujko, katero spravljajo na dan o vsaki priliki, da bi po neumni svoji pameti pokazali tujcu v suknji moč germanstva, Oprostimo jim, saj ne vedo, kaj delajo! Ali to je venderle resnica, da te vsak »guten morgen« nekako privzdigne, kadar ti ga zaželi človek, ki komaj ve, kaj je to. Dostikrat srečaš dvojico, ki se razgovarja prav pošteno slovenski, a prišedši do tebe, pozdravi te »suknjača« tako, da ni ne na vile ne na grablje. Menda že mora tako biti, zakaj je pa stal pri vojakih na »vahti« in hodil vsako nedeljo k »befelu« ! Navzlic taki neuljudnosti sva venderle izteknila svojega moža. No, to ni bilo tako težavno, kakor si morda kdo misli! Slovenska Bistrica ni London, niti Dunaj, ampak neznatno gnezdeče ob Bistrici, obkoljeno od nizkih gričev, ki izprevajajo južnovzhodne obronke Po-horjeve v haloške hribe. Ker sva tako naletela, opustila sva brezuspešno vpraševanje in hitro premerila ulice, dokler nisva izteknila dvoglavega orla. Tu sva dobila moža, tičečega v debelih aktih, in ga povabila na pot. Toda njega ura še ni odbila, in zato sva ga morala počakati. Ko se je svetilo solnce na naši strani malone že v zadnjih žarkih, stopali smo počasi vkreber in dospeli v hladu do lične hišice, kjer M. Cilenšek: Granitna miza. 39 je bilo precej živahno. »Tukaj smo«, de mož zakona in poda desnico domačinu, ki nas je ugledal in nam prihitel naproti. Prijazno in ljubeznivo so nas vzprejeli, in skoro potem je bila tudi večerja na mizi. Po večerji smo še dolgo sedeli in se pomenkovali o raznih rečeh. Doktor domačin je mnogokrat vlekel na uho in pogledoval na uro; kakor da še koga pričakuje. Profesor iz Rajha pa je vedel vsakokrat kakšen izgovor in dosledno trdil, da še lahko pride in da še ni prepozno. Zdajci nekdo zažvižga precej visoko nad nami, in skoro po-zdravimo v bledi mesečini novega prišleca, profesorja izza Vrha. Šele sedaj se je razvezal jezik, in veseli smo bili, da je ostal vsak mož beseda. Ali popolnega veselja ni na zemlji, in tudi nas je zadel hud udarec, ko je pristav napovedal, da se mora ločiti družbe in da se ne more udeležiti izleta, ker ga zadržujejo obili in nujni opravki. Zlasti doktorju ni ugajala nepričakovana ta odpoved in nekako šaljivo ga je zavrnil: »Mislil sem, da bodemo mirne duše korakali po tuji svojini, zakaj roka zakona bi nas čuvala in varoyala .vsake nesreče, tako pa ne vem, kaj se nam utegne pripetiti. Sicer je res, da je pohorskega sveta mnogo, vender, vender . . .1« »Vender vam zaradi takih malenkostij ni treba biti v skrbeh, saj ne bodete hodili blizu mesta, kjer so ljudje bolj na tanko stran! Po gorah ni tako. Ondu se ne briga drug za drugega, kar bi tudi ne bilo lahko mogoče, ker je sosed predaleč od soseda in ima vsak sveta dovolj. Potolažite se; nič se vam ne more zgoditi. In ali bi bili mogli najti boljših spremljevalcev? Vi ste zdravnik; znane so vam torej skrivnosti človeškega telesa in raznovrstne moči, ki utegnejo slabo vplivati na nas. V tej stroki prepuščam skrb za družbo vam, Tu poglejte trojico profesorjev! Vsakega je kolikor toliko strokovnjaka, in sedaj mi povejte, ali niste dobro zadeli? Tale iz Rajha vam bode tolkel in luščil orehov, da jih bodete komaj spravljali v malho svojo. Razven onih, ki so jih gojili stari Grki in Rimljani, učil vas bode vzgajati tudi takih, ki so nekdaj rasli v pradomovini naših očetov. Ali bode to veselja! Geograf izza Vrha vam bodi vodnik.« »Ali ste že pozabili, da je iskal vinogradov po lesovji in tako samega sebe spravil v zadrego; saj ste vender videli, da je primahal od nasprotne strani do hiše! Ne vem, ali ga počastimo s toli kočljivo stvarjo. Pohorje je široko, ima dosti gozda in po nekod tudi globoke jarke,« de porogljivo domačin. »No, no, komar ni konj 1 V temi človek lahko zajde v neznanem kraji; saj ga še doma časih zavede, da se ne ve kam obrniti. Neznatne te zmote mu ne smete šteti v zlo, saj ste se časih gotovo 4o M. Cilenšek: Granitna miza. tudi sami opekli. Da družbe ne pohrusta rokovnjač v podobi strašnega rogača, privzeli ste si tudi prirodoslovca. Zanašati se smete nanj! Saj vidite, da ga je precej korenjaka; njegova gorjača bode zadoščala povsod. Ako pa zadenete morebiti na kakega rogovileža, tedaj kar v ječo ž njim — v tisto zeleno namreč, ki je povsod in prvi vademecum prirodoslovcev. Tako, mislim, ne bode vam nobene sile!« »Že bode, že, ali vender me tarejo razne skrbi, katerih se ne morem iznebiti. Le pomislite, dva dni hočemo ostati v gorah, in to naj bi človek gledal kar tako mirno! Res je, kar ste povedali, ali vender . . .!« »Ali vender vas izpreletuje strah, kadar se domislite hrabrega viteza, katerega vam bode treba premagati, ako hočete ostati zdravi in živi. Seveda, njega ostroge niso za šalo; prav spretno jih zasaja nasprotniku v meso, da mu krvaveč prepusti bojišče. Toda naj bi to že bilo, da le nima glave tako okovane! Kako ponosno si postavlja nanjo visoki šlem, zapet pod vratom, in potem v boj, da se ga kar prestrašiš. To vas menda tako vznemirja! Ali verjemite mi, gorski zrak bode stal na vaši strani in vam pomagal rušiti zidovje nasprotnikovo. Ko ste to ugonobili, stavim, da poželite zopet jednakega boja, toda ne vem, ali se zopet prikaže izza ograje ponosni vitez ,kikeriki'l« Skoro nato smo se razšli, ali od srca nam je bilo žal, da zgovorni gospod ni mogel z nami, in spravili smo se k počitku. Drugega dne se nam ni preveč mudilo, in predno je bilo vse v redu, stalo je solnce že precej visoko. Ko smo prisodili geografu mojega nekdanjega učenca, da mu olajšuje težavno nalogo, in ko se je na pragu prikazala z nosačem zdravnikova »boljša polovica« ter povedala, da je pripravljena, pomikala se je karavana počasi vkreber. Posebnih težav po Pohorji ni, zakaj polagoma se vzdigujejo njega obronki, in ni ti treba skakati od skale do skale, kakor je to navadno po apnenih gorah, ne plaziti se po strmih, premičnih grobljah, po katerih gre časih bolj nizdolu nego navzgor. Takih sitnostij tukaj ni, ampak skoro se ti dozdeva, da se samo prijetno izprehajaš. Zlasti na jugovzhodni strani je Pohorje zelo prijazno in rodi po solnčnem rebrovji izvrstna vina. Stopali smo od začetka po sljudovci ali blest-niku. To vam je hribina svoje vrste, kakeršne nimamo mnogo na v slovenskem Stajerji. Tu je je lep kos, in razprostira se od Bistrice tja do Vitanja ter leži z malimi izjemami na vsem površji do Tinj in še precej visoko nad Koritnim. Sestavljen je sljudovec od tinjčevih plošč in od kremena. Ker prvakuje večinoma prvi in je časih prav malo kremena, in ker hribina lahko razpada na majhne drobce, zato M. Cilenšek; Granitna miza. 41 je taka prst rodovita. S stranskega pota smo krenili naposled na dosti dobro cesto in se bližali Tinjam. Tu smo srečali voznika, ki je imel voz naložen z ogljem. Doktor ga je poznal izza prejšnjih časov in zato ga je ogovoril, držeč se na smeh: »Kam pa, Pohorec; kam?« »Tudi vi ste sedaj Pohorec in vsi, ki jih ženete s seboj!« odgovoril je voznik in dostavil: »Naložil sem ga nekaj, naložil, zakaj pravijo, da ga potrebujejo. Gospod zdravnik, kam pa mahate; menda vender ne greste iskat Pohorcev ? Tod jih ni, in tudi drugje jih ne dobite iz lahka. Pravijo sicer, da stanujejo po severnih obronkih, ali jaz še nisem videl nobenega.« Tako se je branil mož svojega imena in nam napravil prijetno jutranjo zabavo. Čudil se ni malo, ko mu je doktor povedal, da resnično iščemo pravih Pohorcev, in sicer takih, ki so ponosni na svoje ime. Sedaj se vsujejo po cesti ljudje, ki so bili zbrani v domači cerkvi in ondu molili za dobrega vladarja, zakaj bilo je dne 18. velikega srpana. Tinje imajo lepo ležo (66'J m) in gledajo daleč po nižjih gričih. Zglasili smo se ondotnemu župniku, staremu znancu našega gospodarja, in si utolažili prvo žejo. Mudili se nismo dolgo, zakaj dan je bil že precej vroč in imeli smo pred seboj najtežavnejši kos pota. Nad Tinjami so tla od rule ali gnajsa, ki obkolja osrednjo Po-horjevo os malone od vseh stranij. Tudi ta hribina je sestavljena od kremena in tinjčevih ploščic, ima pa tudi dosti živca. Zadnji navadno nadkriljuje ostali rudnini, in po njega barvi se ravna barva te hribine. Največkrat je siv ali rdečkast, in takšna je potem tudi rula. Poglavitnega znaka gnajsovega moraš iskati v tinjčevih ploščicah, katere so vzporedno naložene tako, da je med vsako kolikor toliko debelo plastjo omenjenih ploščic nekaj živca in nekaj kremena. Tudi ta hribina lahko prepereva, in sicer tem iože, čim več ima živca. Površje je zato pokrito z rodovito prstjo, v kateri prideluje Pohorec raznih pridelkov; vinski trti pa že ne ugaja svet, ker se je preveč vzpel nad morsko gladino. Obilo je tudi sočnih travnikov, katere napajajo dobro razvedene Pohorjeve vode in rede pridnemu gospodarju lepo živino. Mnogo se pridela tukaj, kakor po goratih krajih sploh, tudi žita, zlasti ovsa. Ovsenjaka ima Pohorec zmirom na »počivaji« in rad ti postreže ž njim. Ko smo šli mimo zadnjega kmeta, oglasil seje nosač in dejal: »Gospod, ali naj ga prinesem hlebec? Tukaj imajo navadno prav dob rega!« »Kaj ti rogovih po glavi, menda vender ne ovsenjak ? Mislim, da imamo drugega kruha dovolj!« 4^ Sloven : Zimsko pdpje. »Ne vem, ali nam ga bode hodilo preveč; po gorah ima želodec svoje muhe in rad se upre človeku,« modruje možak, kateremu koš še ni bil dosti težak. »Stori, kakor se ti zdi!« In postavil je breme na cesto ter izginil v hiši. Skoro ga je pritresel polovico in smejoč se dejal: »Dober, dober, tak-le krušček ; vsi ga bodete še radi.« Kakor se je pokazalo drugega dne, nikomur se ni smilil ovsenjak, in slastno smo mu dajali prostora v lačnem želodci. Skoro potem smo dospeli do prijetne sence v jelovji, ki nas je uverilo, da je na Pohorji mestoma še dokaj zaklada. Seveda večinoma le po strmejših rebrih in višinah, zakaj drugje ga je človek že vzdignil, da si je postavil selišče in dobil zemlje za raznovrstne pridelke. (Konec prihodnjič.) Zimsko popje. T. ho že sem tožil, Kot vitnik vam toži Ce zaman priliva V vrtu mladi roži. Zima smrtiželjna, Kaj vihraš nemila? Pevčjega ne bodeš Čustva zamorila. 2. Cula tožbo mojo V srci roža zala : V zimi je ledeni Pdpje mi zagnala Ljute zime v čislib Srce pevčje nima: Zima mu je pdmlad, Pomlad cesto zima. V vrta gredi mladcu Dekle bere kito, Z nitjo rdečo ve"že Cvetje šarovito Jeden raj Adamov Rod njegov poznamo, Jedno je kraljevstvo Tvoje, hrabri Samo ! -i. Pevec drobnih pesmij Kito domovini Ne"mo povezujem S sladkimi spomini. . . L6po to kraljevstvo Naše je ozemlje, Zanje vnukov srca Sveti žar raz vnemi je. Sloven. 92 M. Cilenšek: Granitna miza. Granitna miza. Spisal M. Cilenšek. (Konec.) ||oliko da smo ostavili staro znanko rulo in pobirali stopinje po granitu, že je odstopil gozd na vse "strani in lepa ledina se je razprostrla okolo nas. Ob nje spodnjem konci je sezidana ubožna gorska cerkvica Sv. Treh Kraljev (1191 m) od kamenja, kakeršnega je ravno našel zidar, in pokrita s skriljnato streho. Tožna je res in zapuščena, in kakor se ji pozna le predobro, tudi potrebna popravila — mogoče, da se najde dobrotnik, ki se je usmili — ali dobrodejno vpliva nate rajski mir, ki je razlit okolo nje, in ti budi spomine iz davnih, davnih časov, ko je naznanjala zvezda človeštvu odrešitev sveta. Po kratki pobožnosti smo prišli do precejšnje, malone okrogle granitne plošče, ki leži približno sredi ledine. Tu je pokazala priroda potniku sama, čemu je položila to mizo semkaj. »Tukaj se bodemo oddehnili in si okrepili ude, da nas ne zmorejo za nadaljne hoje,« reče doktor in položi svojega rojstva darilo na bližnji kamen. »Gospod, prehitro bode še; dan je še dolg, in mislim, da še sedaj nismo potrebni«, ugovarja mož s košem in hoče dalje. »Seveda, tebi ni potreba! Meniš li, da te nisem opazoval, kako si vesel tolkel ovsenjak ? Pokaži, koliko ti ga je ostalo ! Vidiš, vsega si zmlel, zat6 lahko praviš, da je še prerano!« Sedaj je prišla vrsta na gospodinjo. Nadevala je na mizo raznih jedij in nas povabila, naj sežemo po njih. Ali vsi smo se nekamo branili, dokler ni doktor pogodil prave. »Mamka, tisto steklenico privleči, saj vidiš, da drugače ne bode nič. Od same žeje se nikomur ne ljubi jesti, in kako naj človek je, ako so mu usta popolnoma suha ? Treba je najprej jezik nekoliko zamočiti in mu olajšati delo. Sicer to ni pri nas navada, toda navadno tudi nismo na gorovji; danes je lahko izjema.« Zdajci se prisveti pint na ploščo in privabi vsakomur dobrovoljen smeh na lice; nosač se pa drži kislo, ker ni obveljala njegova. »Tristo kosmatih medvedov, to pa, to I« vzklikne jezikoslovec, »s tem si ga zopet privežemo in porečemo kako pametno.« — Zrušili smo našemu vitezu dobro polovico trdnjave, drugo pa prihranili za večerjo. M. Cilenšek; Granitna miza. 93 »Kaj ne, Tine, to-le nepravilno sivkasto zrnje, ki se sveti skoro kakor naš premagani vitez, to ti je kremen, in to-le umazano, ki je videti mestoma kakor steklo, to je živec, med obema raztresene črnikaste ploščice pa tinjec ali sljuda?« »Tako je, tako, dragi jezikoslovec moj! Tudi vi v ,rajhu' veste, kaj je granit!« »Hm, ,granum' zrno in odtod spaka granit! Vi prirodoslovci niste za drugega na svetu, nego da nam kvarite latinščino in grščino in nas jezite.« »No, no, ne repenči se tako, saj še nisi slišal, kako trava rase, niti ne veš, o čem se časih razgovarja gozdno drevje. Le poglej 6no-le staro mater smreko in poslušaj, kako je neki poučevala vitko svojo hčer. Potnik — jezikoslovec ni bil — opazoval ji je verno in poročil svetu to-le: ,Mnogo, mnogo nas je bilo svoje dni; stale smo tako na tesnem, da smo se kar trle. Ko smo nekoliko odrasle, zapela je sekira, in ostale smo dobile dovolj prostora. Mnogo let smo živele v lepem miru, rasle na viš, rasle na debelost, a ravno to nam je za-udalo smrtnih ran. Prišel je človek in butal ob nas. Najprej se je postavil na vznožji, in ko je tukaj uničil življenje za življenjem, stopal je vedno više in više in tako dospel tudi do nas. Oj, kako so stokale moje mile prijateljice, kako se je razlegalo žalostno vpitje po gori! Ko jim je nevrednež izpodbil noge, izgubile so ravnotežje in se zlek-nile po tleh. Sedaj jim je uplenil zeleno diko, sežagal jih na kratke konce in jih mrcvaril do črnih kostij. Te je naložil na umazan voz in jih tiral v dolino, kjer niso našle pokoja, dokler mu niso izginile v strašnem ognji izpred očij. Naše kosti se dado primerjati onim ubogih Beduvinov v nepreglednih puščavah, ki niti po smrti ne najdejo miru. Veter jih izkoplje iz peska in drevi po kamenji in pesku, dokler jih ne zgloje časov zob do zadnje mrvice. Vsem se res ni godilo tako hudo, ali umoril jih je venderle in jih porabil v raznovrstne potrebe. Vsega ti sedaj še ne morem povedati, morda pride kdaj boljša prilika; tudi bi vsega še ne umela, zakaj, premlada si še.' ,Mati, ali nam preti tudi od druge strani kaka nevarnost?' ,0, kajpada, tak6 lepo drevje pa bi ne imelo še drugih sovražnikov! Ti so sicer neznatni, toda strahovitejši od človeka. Po malem te ugonabljajo in pogubljajo, ne meneč se za strašne bolečine, ki jih moraš prebiti, dokler ni vsega konec. Ti neprijatelji so dvojni: jedni te more pod kožo, drugi ti skiestijo želodec, da si ne moreš več pomagati. Prvi se ti zavrtajo s kleščicami pod suknjico, vrtajo ondu navzgor in polagajo ob rovu drobna svoja jajčeca. Iz teh izkobacajo 94 M. Cilenšek: Granitna miza. blede ličinke, ki ne vedo drugega nego ščipati in mleti, dokler ni rov poln nesnage. Od prvdtnega rova si dolbejo stranske rove, ki so, kakor gloje zver, zmirom širši in obsežnejši in se naposled okon-čujejo v podolgasto zibeljko, kjer ti leže mrcina k počitku in prav trdno zaspi. Sedaj bi kdo mislil, da je konec življenja. Ali kaj še! Buba res ne žre, toda iz nje se izplazi nov rogovilež, pustivši staro raztrgano suknjo za spomin. Prehrusta ti kožo in gre v svate snubit neveste. Tako veselo mu potekajo dnevi, ti pa medliš in blediš, dokler nisi dobila zadnjega udarca. Kadar namreč zaradi nesnage in preobilih rovov živilni sok polagoma zastaja in ne dobivaš več potrebne hrane, tedaj se ti začno lasje jeziti, izgubljajo počasi prirodno svojo barvo in popadajo raz glavo.' ,Oh, grozna, grozna mora biti taka smrt; kaj nas vender čaka na svetu! AH so tudi (Sni hudobneži tako neusmiljeni, o katerih si rekla, da nam sklestijo želodec ?' ,Za las niso boljši; samo toliko je razločka, da jih je še več,' poučuje skrbna mati in nadaljuje tako-le: ,Živež, katerega si prisvajajo noge v zemlji, teče po telesi navzgor, cepi in cepi se v posamezne ročice in stopi naposled v želodec. Ta hrana je surova, in le želodec jo more prenarediti in skuhati, da ti daje moči in te ohranja zdravo. Kaj se pa mora zgoditi, ako so ti neprijatelji pokvarili ali celo uničili to preimenitno orodje, misliš si lahko sama! Od gladu moraš poginiti v najlepših letih navzlic obili hrani, katere ti podaja mati zemlja. Taka je z nami, ljubica moja; dobro si zapomni, kar sem ti povedala. Seveda je to slaba tolažba, vender je dobro, da se seznaniš s svojo usodo in z usodo svojega rodii. Bridka je res, ali kaj hočemo! Pritrjene smo v zemlji in se ne moremo umikati sovražniku, če nas tudi kričeč napada. Potrpežljivo je treba prebiti nezgodo, katere se ne moreš ogniti.'« »Ali je to vse, kar je vedel povedati oni potnik sanjač?« »Menda se že s tem jezikoslovcu zavežejo usta in takisto je jasno že iz tega, da prirodoslovci vsaj toliko umevajo prirodo, kakor on svoje stare hijeroglife.« Tako se je končala pravda o tej stvari tam za granitno mizo na Pohorji. Okrepčani smo se vzdignili in zavili za Velikim vrhom (1347 m) na prostrano planoto, iznad katere gleda tu pa tam neznaten vrh. Svet je sicer jednoličen, toda odškoduje te bujna rast, kateri se skoro ne moreš načuditi. Sedaj smo šli vkreber, sedaj zopet nizdolu in prišli po raznih ovinkih do »Mailanda«, nekoliko koč, kjer prebivajo drvarji M. Cilenšek: Granitna miza. 95 in oglarji. Tu v kadunji je bilo vse rdeče debelih jagod, in najbolj nam je bilo žal, da se nismo utegnili nazobati tega izvrstnega sadu. Ko so nam drvarji povedali, kako so prav potratno sekali les v prejšnjih zimah — priča temu so bili malone 2 m visoki ostanki, kakor da jih je kdo nalašč zabil v zemljo — in ko so nas spravili na pravo stezo, dospeli smo, ko se je kazalo pomikalo že čez p61dne in je želodec že godrnjal »jeden prst pod nos, jeden prst pod nos,« do popolnoma podrte lovske hišice. Tukaj v senci blizu bistrega studenca smo se utaborili, poiskali si prikladnega prostora za ognjišče in pridno znašali suhih vej in ostankov nekdanje hišice. Vse to smo opravljali nekako s široko vestjo, zakaj še na misel nam ni hodilo, da bi se kdo temu ustavljal na mestu, kjer segnije leto in dan toliko drv, da bi izhajalo več družin ž njimi. Skoro prav nam je hodilo, da nas ni nikdo motil v tem prevažnem poslovanji, zlasti pa ne mož zakona, ki bi nam bil očital sedaj to sedaj ono. Delo smo si razdelili, kolikor se je dalo, in razbremenili gospodinjo, ki se je v tem pripravljala na važno svoje opravilo. Ker je storil vsakdo svojo dolžnost, zato je voda skoro valovala v loncih in se dvigala. V tem je bilo treba skrbeti za mizo. Preveč si pa vender nismo belili glave, zakaj na razpolaganje nam je bilo lepih granitnih plošč, parobkov in celo obtesano bruno. Ker smo bili na razsežni planoti, kjer se je križalo več potov, poslali smo geografa ogledovat svet, da bi se pozneje preveč ne mudili. Ko se je vrnil z ugodnim poročilom, sedli smo po tleh za mizo h kosilu, ki nam je seveda jako teknilo. Po kosilu smo legli po tleh; nekateri so celo nekoliko zadremali, drugi pa prižgali smodko, trdeč, da jim otovre najbolj diši. Kako neizrecno dobro de zemljanu mir, ko si pozabil za trenutek vsakdanje skrbi in se popolnoma udal usodi svoji! Na zemlji ne traja nič večno! Nikjer ni stalnega dobrodejnega miru, nikjer lepe sprave; vse se peha in preriva, in vsakdo gleda le na to, kako bi se okoristil z najmanjšo betvico. Tudi mi si nismo mogli privoščiti dolgega mini, zakaj oglašala se je skrb za nočišče. Počasi smo se pobrali in korakali za vodnikom. Prišli smo na brez-drevesno planoto, ki je bila vsa zarastena z visoko travo. Tu pa tam so se videli debeli parobki, jasne priče, da je tudi ta prostor nekdaj pokrival gozd. Tu se nam je pripetilo nekaj človeškega. Visoko rastje ni bilo prav nič razhojeno, in tako je pošel našemu potu zadnji sled. Hodili smo sem, hodili tja, ali nikjer ni bilo rešitve. Naposled se spustimo v dolgem ovinku na drugo stran jarka, ali tudi tukaj nismo bili na boljšem. Begali smo kakor v megli in se ozirali na vse strani, 9 o M. Cilenšek: Granitna miza. da bi se oteli iz te neprijetne stiske. Zdajci zapazimo visoko nad sabo velikega moža dolge brade, ki je spravljal z dvema pomočnicama mehko trajno travo, katera bi mu namesto morske trave rabila v izdelovanje sedlarskih in jednakih stvarij. Poklicali smo ga, in bradač se ni branil. Ali v prvi sili nam ni bilo skoro nič pomagano, zakaj nismo se mogli umeti. Mož se ni mogel načuditi, kako neki bi govorili ljudje, ki nosijo suknjo in ki tudi sicer vlečejo na gospodsko stran, tako navaden in tako neotesan jezik, ki je vender ustvatjen samo za domače potrebe in katerega je kar stisniti za zobe, kadar te sreča tujec. Doma v mestu bi se ne bil nikdar udal, toda tu ni kazalo drugače, zakaj naša doslednost mu je bržkone odkrhnila greben, in lahko smo se razgovarjali o raznih rečeh. Spravil nas je na cesto in nam povedal, kako se nam je sukati, da pridemo do človeških bivališč. Dolgo smo hodili proti jugu in naposled mislili kreniti ob desni strani na Planinko, češ, da bodemo imeli nekaj razgleda in da si ogledamo takozvane »črne ribnike« in pritlično borovje, ki rase okolo njih. Toda bržkone je kdo razdražil »zelenega moža«, bivajočega v imenovanih ribnikih, in napravil burjo, da smo morali odjenjati in hoditi dalje po cesti, dokler nismo dospeli do »stare žage«. Tukaj blizu izvira Radolne stoji nekaj koč. Ker je dež neprestano lil in ker se je tudi že večerilo, nismo mislili več na daljno hojo, ampak odločili smo se za staro žago. Doktor stopi v jedno kočo, da bi pozvedeli za nočišče. Toda skoro je bil zopet pri nas in nam zagotavljal, da v hišici ne moremo prenočiti, ker je taka vročina v nji, da bi utegnila škodovati našemu zdravju in ker se je nabralo ondu toliko nezdravih soparov, da so ga malone vznak vrgli čez prag. Zlezli smo po lestvi na nekdanjo žago, sedaj izpremenjeno v stajo za govejo živino, in našli na parni obilo dišečega sena. To je bilo vsem po volji, in prav veseli smo bili, da se nam je nudila tako lepa prilika. Po večerji smo si oskrbeli ležišče in prav izvrstno spali do ranega jutra. Dokler je bilo kaj lesa, spravljali so ga iz okolice semkaj na žago in ga izpreminjali v deske. Tedaj je bilo tukaj glasno življenje in dosti prometa. Ko so pa podrli gozd, ostavili so tujci opustošeni kraj in prepustili domačinom gole planjave. Sedaj je vse tiho, in le poslopje ti pove, kaj se je nekdaj godilo tukaj. Ostro zobovje pa so premestili, da osrečijo ž njim človeški rod še drugje. Drugega dne" smo si skuhali žgancev na mleku, doktorjeva soproga pa je dobila »kofetka«. Dež je prestal že ponoči, in napočilo je lepo jutro. Po zajutreku smo se takoj odpravili na Rogljo (15 17 ni) M. Cilenšek: Granitna miza. 97 in se tam naužili dokaj lepega razgleda po Ptujskem polji in bližnjih gorah in hribih, potem pa stopali nizdolu. Toda pot je bil dolg, in ko smo prišli do prvega kmeta, vnela se nam je želja po ovsenjaku. Nosač je krenil v hišo in se skoro vrnil s hlebom. Danes se doktorju ni ustavljal prav nič, in le prehitro smo ga zmleli. Mož pa se je dobrodušno namuznil, rekši: »Ali nisem včeraj prav govoril; sila kola lomi!« Pohorje prištevamo pragoram, ker je zgrajeno od najstarejših hribin. Njega posebna znamenitost so pohlevni, nekako zaokroženi liki in obila voda, ki teče z njega na vse strani. Oglejmo si na kratko vzroke tema pojavoma. Na zemlji ne najdeš nikjer hribin, ki bi ne razpadale na zmirom manjše drobce, kakeršnih naposled na ne-oboroženo oko niti ugledati ne moreš. Zlasti kristalaste hribine, ka-keršne sestavljajo naše gorovje, odlikujejo se po navedenem svojstvu. Vzrokov moramo iskati v zlogu in v kemijski sestavi. Kristalastih hribin navadna sestavina je živec, kateri se prvi razkroji in razpade na manjše kosce. Ko se je omehčal in izpral, ne morejo se ostale sestavine ustavljati dalje, in po nastalih razpokah in špranjah uveljavljajo sedaj svoj vpliv na hribine vzdušnine, rosa, dež in prevažna menjava topline. Tem silam se ne ubrani nobena meševita hribina, in preperevanje, katero zlasti najbolj podpira zmrzujoča voda, sili vedno dalje v notranje skladove. Ako pa hribini nedostaje živca, kakor sljudovcu in drugim skriljevcem, pomaga ji vstlana sljuda in druge rudnine, katere se odlikujejo po skriljavem zlogu. Tako se obrusi in razpade sčasoma vsaka čer, vsaka iglica, ost in vsak ostri vrhunec; posledica takega razpadanja pa je kolikor toliko pohlevno površje. Marsikje, kjer skriljave hribine gledajo beli dan, razcepile so se dostikrat na prav pravilne, tanke skrili, ki se počasi izpreminjajo v prst. Ko so se zrušile prvotne, pridejo na vrsto druge, in tako napreduje nikdar mirujoča premefta zemeljske skorje. Kaj pa je posledica temu ? Prva in najizdatnejša se kaže pač v gorovja zunanji obliki. Vrhovi so zaokroženi in odpadajo prav polagoma v nižino; med njimi ni tistih strašanskih sotesk in visokih sten, ki dičijo apnena tla, ne podzemeljskih otlin, v katere bi o priliki zdričala površina in naprav-Ijala lijaste udrtine. Vsega tega ne vidimo na pragorah, temveč ne-kamo pohlevne se nam zde že iz daljine, in ako jih pohajamo, uve-rimo se tudi o tem. V prsti, ki je nastala od raznih skriljevcev, rule in granita, nahajajo se živežu rabeče snovi prav obilo. Ne samo, da živec ponuja koreninam tako potrebnih lužnin, nimajo raztvorbine njegove tudi 7 98 M. Cilen.šek: Granitna miza. nič ogljikovokislega apna, katero ne ugaja rastlinstvu. Zato lahko trdimo, da ima pragorski svet vse pogoje za bujno rast. Z ozirom na rastlinsko odejo je usposobila priroda pragore še drugače. Ondu je namreč kakor nikjer drugje toliko vode, da se dostikrat ne moremo načuditi temu pojavu. Vrelci so po kristalastih hribinah najpravilneje razdeljeni, in njih voda je razmerno najčistejša. Kakor noben, tako tudi ta prirodni prikaz ni brez vzroka. Pragorja večinoma temno površje vsrkava več, odbija pa menj toplote. Zaradi tega zrak nad njim ni sposoben, da bi vzdržaval v sebi vodene pare, in dež je pogostoma namaka. V trdno kamenje kapljevina tudi ne more hitro pronicati in tako ostaja v razrahljanem bolj na površji. Gosta rastlinska ruša jo naposled zadržava, da se ne porazgubi prehitro. Pragore se torej označujejo po zaokroženih likih in bujnem bi-linstvu, kateremu je podstava lahko sprhnjevanje in množina hranečih snovij, ki se raztapljajo v toliki vodi. Ako pohajaš Pohorje rženega cveta ali malega srpana, povsod te pozdravlja lepa brdnja, zlatenica, moravka, solnčna roža, sv. Antona roža, kokovičnik, hribovski primožki, materinski koren ali črvivec. Znano je gorjancem povsod, in nekateri cel6 trde, da ga od arnike — tako jo tudi imenujejo — ni boljšega zdravila. Zlasti za rane jim rabi nje sok. Gospodar pa jo pisano gleda, in sicer ne brez vzroka, zakaj živina se je na pašniku ne dotakne in tudi v senu se je brani, ker diši močno in neprijetno ter je grenkega, ostrega ukusa. Zlatenica ima močno črnikasto koreniko, ki ne gre nikdar naravnost v tla, ampak rije plitvo v zemlji vodoravno ali napošev in oddaja mnogo vlaknatih koreninic. Na koreniki stoji 30—60 cm visoko, okroglo, jednovito steblo, ki je povsod jednakomerno porasteno z lepljivimi dlakami. Ob tleh sede" pritlični listi in štrie naravnost od stebla. Trpot-čevim so zelo podobni in tudi jednako kvarni; škoda je največja tam, kjer stoji rastlina druga poleg druge. Ti listi leže- po zemlji, potrebujejo mnogo prostora in zaduše vsako drugo rast. Videl sem mestoma toliko tega plevela, da je bilo vse površje kar rmeno in le malo drugega zelenja vmes. Listi so podolgasto-jajčasti in celorobi; 5—7 žil teče po vsakem. Stebelni listi so v obče jednaki pritličnim, toda krajši so in ožji; navadno jih je samo dvojica. Steblo se okončuje v širo razcvetje. Ponajveč sta pod njim še dva koška jednakih cvetov. Ti so vsi rmeni; obkrožni jezičasti, notranji pa cevasti. Rožka nosi kodeljico. L. Habetov : Valčku. Brdnja pa ni jedina rastlina, ki bi te utegnila zanimati; toda o tem morda drugikrat. Sedaj pa glejmo, da pridemo v dolino, zakaj želodec je že nejevoljen in tudi solnce pripeka prav močno. — Mimo Koritnega nas je vodila cesta niže in niže, dokler nismo v Oplotnici sedli za krčmarjevo mizo. Tudi tukaj smo slabo naleteli, in kako bi moglo neki biti drugače, saj smo bili tujci, in s tujci se pri nas povsod govori le nemški. Toda nismo se udali in za slovenski groš smo tudi dobili, česar smo želeli. Ker so se zbirali oblaki in se je napovedovala nevihta, zato smo po kosilu celo kegljali, dokler nas ni prisilil mrak na odhod. Dež nas je vedno peračil, dokler nismo dospeli do Visol in skrili rep. Tukaj nas je čakalo drugo iznadejanje. Premeteni doktor je res prav očetovski skrbel za nas. Da bi ne bilo sitnostij, če bi bil koga izgubil ali če bi se bil kdo preobjedel ovsenjaka, naročil je bil opravniku banke Slavije, naj stopi določenega dne v njega hišo. Ko nam je pretipal kosti in našel vse v redu, bilo je veselja in smeha, da je bilo kaj. Ker je bil dan že potekel, nategnili smo noč in se radovali srečnemu izidu našega potovanja, kar je bilo seveda umestno, zlasti če pomislimo, da hoja po takih snežnikih in lednikih ni šala. Drugega dne so nam ljudje pripovedovali strašno novico, ki je neki spravila vse meščane na noge. Razširila se je bila po mestu (SI. Bistrici) grozna novica, da sta hodila ondu pred tremi dnevi dva Rusa in vpraševala po ondotnem sodnem pristavu. Ni bilo več dvojbe, da je le-ta v zvezi z nevarnimi ljudmi, ki morda namerjajo napasti mirne in nedolžne mestne ovčice. Da bi se pa stvar ne zasukala in nakovalo ne izpremenilo v kladivo, potegnila sta jo Rusa molče mimo Bistrice, in v Izraelu je zavladal zopet mir. Blagost njim, ki ne vedo, kaj delajo! Valčku. "V alček bistri, kam hitiš? Ti ne čakaš in molčiš? — Malo vsaj počij! Teci, valček ne"m! Kar mi o dekletu ve"š, Zame že pozdravov ni ? — Tiho vse razkrij! Dosti, dosti včm '. , L. Habetov.