List 25.
Debelo korenje *).
Vsak nov sadež, ki množi pridelke gospodarju, se more z veliko hvaležnostjo sprejeti. Kme-tovavci današnji so veliko bolj pametni od nekdanjih, kterim sta se mogla celo detelja in krompir s silo vrivati, da so se ju prijeli. Al tudi naši stari očetje niso časopisov imeli, ki bi jih bili soznanjali i z novimi rečmi in jih spodbadali k skušnjam.
S temi besedami začenja časnik češke kmetijske družbe priporočilo debelega korenja, kise na Češkem tako dobro obnaša, da ga imenujejo „pravi blagoslov božji", in od kterega pravijo, da je za kmetijstvo, zlasti za male kmete, skor tako velik dobiček kakor sta detelja in krompir.
Noben do zdaj znanih sadežev za živino se ne more v pridelku primerjati s tem debevcom. Kako deleč pod njim je repa, ki ima veliko vode, pa malo tečnega v sebi! In kolikrat nam še to go-sence snedo! Pa tudi peso prekos/. Tudi za človeka kako dober je ta debevc! Če se navadno korenje človeku kmalo priskuti, ako ga poredoma je, se tega nima to korenje bati. Tudi lesen nebo nikdar ta koren, kakor prihaja rada vsa naša repa.
Po Nemškem seje začelo to korenje tako razširjati, da funt semena, ki je predlanskem le 8 grošev veljal, velja letos že veliko čez goldinar, in še dobiti ga ni.
Da pa ne bo kdo mislil, da je to korenje že kakošna davnej znana sorta ali da je tista sorta, ktera se prodaja pod imenom „francozkega debelega korenja" (franzosische Riesenmohre), mu povemo, da ta sorta je vsa drugačna in se loči od vsakega drugega čeravno belega in debelega korenja po posebnosti mesa in tudi po notranjih lastnostih perja, ker nima ne karotina ne druzemu korenju navadnega dišečega olja v sebi; za tega voljo se ne priskuti človeku, ako ga je, in za tega voljo živina tudi njegovo perje tako rada je, ker nima korenju navadnega zopernega duha.
Ni tedaj v štacunah kupovati tega semena, ako se za terdno ne ve, daje pravo, ne po imenu in debelosti, ampak po lastnosti.
Zato naj pa tudi kmetovavec, ki to seme seje, marljivo skerbi, da ne pomeša pravega semena z drugim, in da ne seje navadnega korenja s tem pravim debevcom.
*) Ko je naša kmetijska družba zvedila, da so se kmetovavci na Ceskem s tako zadovoljnostjo poprijeli debelega korenja, je naročila tega semena in ga po prijaznosti ravno dobila od si. češke kmetijske družbe 2 funta. Kdor ga želi poskusiti, naj se oberne berž na pisarnico kmetijske družbe v Ljubljani; pa po več kakor k večjemu po 2 lota ga letos ne more nikomur dati, da zamore večim postrecL S to mervico naj si priredi vsak le seme za drugo leto, po navodu, ki ga damo v tem sostavku. Družba ne terja dru-zega plačila za to seme, kakor da vsak, ki ga prejme, ji v jeseni oznani svojo skušnjo.                                Vred.
Popisali bomo sedaj, kako sejati in obdelovati to korenje, kteremu se taka hvala poje, in ker ta hvala pride od slavne kmetijske družbe, ne od kakega barantača, si smemo svesti biti, da je resnična.
Debelo korenje ali debela merkva (Riesenmohre) je posebna sorta navadnega korenja; ker pa debelo zrase, se imenuje tudi velikansko korenje, Riesenmohre. Mesa je belega in posebno sladkega, čez čevelj je veliko in 3 pavce debelo; en koren vaga 2 funta in pol ali 3 funte; na oralu se ga pridela 120 do 300 centov.
Za jed je to korenje veliko bolji od navadnega in se raji da mehko skuhati. Tudi za goveda, pre-šiče in konje je tečna piča; krave dajejo več mleka po njem.
Je pa debelo korenje tudi rumenega mesa.
Gorak in vlažen (mokroten) kraj, in pa lahka, ilovnato-peščena, rahla, globoka in rodovitna zemlja se mu naj bolj prileze; tedaj je dobro, da se njiva, ako je mogoče, že pred zimo čez čevelj globoko izorje ali prekoplje, in močno pognoji'.
Zgodaj na spomlad, berž ko se je zemlja zimske vlage osušila in enmalo ogrela, to je, konec mesca sušca ali iz začetka mesca aprila se njiva še enkrat preorje ali prekoplje.
Seje se korenje z roko po širocem ali z ma-šino v verste. Bolje je, ga sejati v verste, ker se semena prihrani, in se potem lože pleve in obdeluje.
Za 1 oral v verste z mašino sejanega semena se potrebuje 8 funtov, z roko po širocem pa 12 funtov, ali na eno gredo, ki je 6 sežnjev dolga in 1 seženj široka z mašino 1 lot, z roko poldrugi lot.
Kdor to korenje pozneje seje, kakor smo ravno rekli, naj da seme pred skoz 24ur v osoljenivodi namakati. Ker se seme rado vkup derži, naj se pred setvijo s parstjo ali peskom dobro pomeša in taka poseje.
Kdor ga hoče sejati v verste, pamašinenima, naj naredi s kopulico po 2 pavca globoke gredice, ne popolnoma po čevlju saksebi; v te gredice naj redko vseje seme in z lahko brano ali narobe ober-njenimi grabljami zakrije in povleče.
Kadar so sajenke zrasle, se pridno plevejo^ in pregosto stoječih se toliko izruje, da ostale stojfr po pol čevlja saksebi.
Ako se je pozneje zemlja bolj vkup stlačila, se enkrat ali dvakrat zrahlja (okoplje), in pre-goste sajenke se spet izrujejo tako, da stoje za kakih 9 ali 10 pavcov saksebi. Zdej izrovani ko-renčiki se porabijo za kuho ali pa za živinsko pičo.
Navadno se po sv. Mihelu, to je, mesca oktobra ob suhem vremenu to korenje z njive spravlja tako, da se mu naprej perje, 2 pavca nad ko-reniko, poreže, potem pa koren z matiko izkoplje«.
Izkopano korenje naj se pusti na njivi ali na kakem podu ali v šupi nekoliko časa ležati, da se enmalo izpari; potem se spravi v shrambe, kjer ne zmerzuje.
Na spomlad se izberd naj lepši koreni, se vsade proti koncu mesca aprila v dobro, rodovitno zemljo po čevlju narazen — za seme; steblica, ki jih je korenje pognalo, se pri vežejo h količem, ki so zatega voljo tikama korenja v zemljo vtaknjeni bili, in berž ko začne seme rujavo prihajati, se odrežejo stebla ter se v majhne snopke zvežejo in na zračen kraj pod streho postavijo, da popolnoma dozorijo. Kakor hitro so stebla suhe, se seme izmlati.
—   98   —