Poštnina plačana v gotovini. Cena'25.— lir Spediz. in abb. post. I. gr. DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo! Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna, številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000, — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 »-eto VI. - Štev. 39 Trst - Gorica 26. septembra 1952 Izhaja vsak petek Openski zbor SDZ jih je spekel Pod naslovom »Jesenski zbor odpadlih listov« je Primorski dnevnik v torek objavil kratko notico o nedeljskem, shodu Slovenske demokratske zveze na Opčinah. Toda majhno število vrstic ni nikakor preprečilo, da ne bi v njem pisec razlil v skoncentrirani obliki ves žolč, ki ga goji proti samostojnim in resnično neodvisnim demokratičnim Slovencem, posebno pa proti njihovemu vodstvu, če u-poštevamo dejstvo, da Slovenska demokratska zveza preko svojega glasila ne spremlja tržaških titovskih prireditev in zborovanj, je vsekakor zanimivo, da se je fron-taško glasilo čutilo obvezanim, da se obregne ob ta najnovejši in največji povolilni sestanek slovenskih nekomunistov in demokratov. Naj bo to znak strahu in zavisti? Dejali bi, da je tako. Pisec člančiča v Primorskem dnevniku namreč ugotavlja, da je bil zbor na Opčinah »majhna stvar«, da so bili na njemu »v glavnem petičniki iz Trsta«, o čemer je pričala »dolga vrsta luksuznih avtomobilov«. Glede slovenskih srednjih ljudi, delavcev in kmetov pa pravi, da jih »na tem zboru skoraj ni bilo«. Zanimive ugotovitve, posebno če upoštevamo vse relativne besede, ki jih spremljajo: »v glavnem«, »skoraj«, »majhna stvar« — torej ne nobena stvar — itd. Da so mu padli v oči avtomobili, h katerim je v duhu prištel verjetno tudi vse »petičniške lambrete«, se ne čudimo, posebnp ker prepostavljamo, da je gledal od daleč, z druge strani ograje, da se morda ne bi okužil.. . Tako je torej Primorski dnevnik posredno le moral priznati, da Slovenska demokratska zveza še vedno živi, pa čeprav jo že celih pet lei in pol vztrajno pokopuje. Temu se namreč ni mogel izogniti. Preveč ljudi je lahko primerjalo u-speh tega zborovanja z udeležbo na titovski prireditvi, ki je bila isti dan v Sesljanu in za katero so ■njeni organizatorji uporabili veliko več sredstev, kakoi- pa jih zmore samo nase navezana Slovensk'i demokratska zveza. Posamezniki ki so si ogledali obe prireditvi pravijo, da je bilo razmerje približno 1 : 5 za Slovensko demokratsko zvezo. In še nekaj so ugotovili: medtem ko je bilo na Opčinah zares precej motornih vozil, ki so bila pa vsa pošteno zaslužena z gospodarskim delom, jih je bilo v Sesljanu malo, toda še tistih par . je pripadalo »ljudskim politikom« in njihovim aktivistom, ki le s težavo napravijo kakšen korak, medtem ko je vsakdo lahko videl, kako so prav voditelji Slovenske demokratske zveze %.omali na Opčine s tramvajem in peš. Tudi to je značilna in ne prav brezpomembna razlika. Prav radi verjamemo, da so ti-tovci težko pogoltnili ta nov dokaz trdnosti Slovenske demokratske zveze. Spoznanje, da ves bobneči ogenj zadnjih mesecev ni prav nič zalegel in da so prezgodaj odkrili svoje zaveznike s tem, da so jih pognali v odprt napad proti Slovenski demokratski zvezi, medtem ko bi ji morda bolj škodovali, če bi se še nekaj časa prikrivali, je vsekakor grenko. Toda kljub temu mislimo, da bi Primorski dnevnik napravil veliko večjo uslugo slovenski stvari, če bi v teh težkih trenutkih opustil take izlive ljubosumja, in bi raje posvetil nekaj več prostora razmišljanju, kako smo prišlii do tega in kdo je kriv, da se Slovenci naše okolice danes najbolj boje prav priključitve k tisti državi, o kateri so še pred sedmimi leti sanjali z največjim navdušenjem. Ali ni naravnost tragično, da jih, mora celo Primorski dnevnik, ki sicer jugoslovanski režim zagovarja, miriti, da se kaj takega ne bo zgodilo, kajti če ne bi govoril tako, bi njegovim gospodarjem skopnelo še tisto malo, kar jim je na Tržaškem ostalo. O tem naj piše, če sme in zna! * * * Prodaja prem oženja ulugoslauiji Ker sta se Italija in Jugoslavija sporazumeli že leta 1949, da prva proda in druga kupi vsa v Jugoslaviji ležeča premoženja in terjatve italijanskih državljanov, je v Italiji izšel zakon, ki določa novi rok do 5. oktohra 1.1. za prijavo takih premoženj in terjatev. Gre za prijavo nacionaliziranih ali rekvirira-nih premoženj ter terjatev do zasebnikov kakor tudi do države. POGLOBITEV PRIJATELJSTVA med Veliko Britanijo in Jugoslavijo Od 17. do 23. septembra je bil na uradnem obisku v Jugoslaviji britanski zunanji minister, Anthony Eden. To je prvi obisk kakega britanskega zunanjega ministra v Jugoslaviji. Mednarodna, in še prav posebno naša javnost je z velikim zanima^ njem zasledovala potek Edenoveg^ bivanja v Jugoslaviji. Svečan sprejem v Beogradu, dolžnostni obiski, banketi, prijateljsko vzdušje razgovorov, obisk v Dubrovniku, na Brdu in Bledu so le zunanji videz tega pomembnega obiska vodilnega britanskega državnika v naši matični državi. Nas bolj zanima jedro vprašanj, ki so jih britanski in jugoslovanski državniki obravnavali. Za to pa imamo na razpolago več virov: pozdravni Edenov nagovor ob prihodu na beograjsko letališče, napitnici ministra Edena in maršala Tita, Edenovo tiskovno konferenco v Beogradu in na Bledu ter končno uradno poročilo pred Edenovim odhodom v A v, strijo. Za stvarno presojo bistva Ede-novih razgovorov z zastopniki jugoslovanske vlade pa moramo pretresti v glavnem končno uradno poročilo in obe Edenovi tiskovni konferenci. Tiskovno konferenco na Bledu 23. septembra je minister Eden začel s čitanjem naslednjega uradnega poročila o njegovih razgovoril) z jugoslovanskimi državniki: » Med obiskom g. Anthonvja Edena, državnega tajnika za zunanje zadeve Združenega kraljestva v Jugoslaviji, so se vršili razgovori med državnim tajnikom in njegovimi sodelavci na eni strani in maršalom Josipom Brozom - Titom, predsednikom vlade FLRJ, Edvardom Kardeljem, ministrom zunanjih zadev FLRJ, in njihovimi sodelavci na drugi strani. Razpravljali’ so o raznih vprašanjih in ugotovili veliko sorodnost mnenj v ocenjevanju osnovnih vprašanj, ki zanimajo obe državi. Posebno so razpravljali o položaju v Evropi. Po teh razgovorih, ki so dali novo pobudo prijateljstvu, ki že dolgo časa obstoja med obema deželama, sta vladi Združenega kraljestva in Jugoslavije prepričani, da bo sledilo razdobje vedno tesnejšega sodelovanja, ki bo po njunem mnenju koristilo ne le njunima državama, temveč tudi splošni stvari miru. « - Eden je poudaril mesto v poročilu, kjer je govor o razvoju angleško - jugoslovanskega prijateljstva in o njegovem pomenu za o-hranilev miru. 'Nato je napovedal obisk maršala Tita v Veliki Brita- niji. Dejal je, da je zelo zadovoljen razgovori, ki jih je imel v Jugoslaviji. Z jugoslovanskimi državni- I je (razpravljal o splošnih vpra-tnjih, ki zanimajo obe državi in ' niso izključno britansko-jugoslo-vanska. Posebno pažnjo so posvetili odnosom Jugoslavije do njenih sosed. Eden je še govoril o vprašanjih, :i od blizu zanimajo Veliko Britanijo in Jugoslavijo ter posebej o-menil vprašanje trgovinske izmenjave med obema deželama. Podčrtal je, da bo glavni uspeh njegovih razgovorov s člani jugoslovanske vlade v tem, da bodo britansko - jugoslovanski stiki stal-nejši, da bo prišlo do izmenjave informacij in do razpravljanj o tekočih vprašanjih. Na koncu je britanski zunanjij minister še omenil »neko težko vprašanje« — Trst. Glede tega ni povedal ničesar novega in se je samo skliceval na svojo izjavo na tiskovni konferenci v Beogradu. Tedaj je ugotovil, da kali tržaško vprašanje jugoslovansko - italijanske odnose in izrekel upanje, da bo obojestransko dobro voljo lahko odstraniti to oviro. To so izjave najmerodajnejše o-sebe o vsebini razgovorov v Beogradu, na Brdu in Bledu. Odveč bi de bomo Sli domov! General George C. Marshall, načelnik glavnega stana ameriških oboroženih sil med drugo svetovno vojno in kasnejši ameriški zunanji minister, utemeljitelj načrta za gospodarsko obnovo Evrope, .je govoril na svečanosti v Suresnesu pri Parizu, kjer je ameriška komisija za vojne spomenike posvetila spominsko kapelo na pokopališču a-meriških vojakov, ki so padli v zadnji vojni. »Možje, katerih trupla ležijo tukaj, se morda ne zavedajo prizadevanj, s katerimi se trudimo za mir in razumevanje — je rekel Marshall — vendar upam, da so gluhi tudi za propagandne zahteve, naj se živi ameriški vojaki vrnejo domov in pustijo Evropo na milost in nemilost krutim napadalcem. Mrtvi ne morejo domov. Njihov prispevek v borbi za svobodo je bil prevelik. Toda tudi mi se ne bomo vrnili, prijatelji, in to vse dotlej, dokler bo naša prisotnost, bistveno potrebna varnosti Ev' rope!« lugoslooBiisliB hmetiisha odposlanstva v ZDfl V Združenih državah se zdaj mudijo tri kmetijska odposlanstva, ki proučujejo metode, katere uporabljajo Američani in katere bi lahko uporabili v Jugoslaviji, ^vo je študije bodo zdaj zaključili z ogledom ameriških farm, namakalnih ustanov in kmetijskih zavodov bil zato vsak naš komentar. Besedilo (končnega uradnega poročila m Edenova tiskovna konferenca na Bledu sta primerno osvetlili prijateljsko razpoloženje, ki je vlada- lo med britanskimi in jugoslovanskimi državniki pri tako važnih, razgovorih. Mi samo mimogrede pripomnimo, da je minister Eden ob svojem prihodu v Beograd poudaril staro zavezništvo med Veliko Britanijo in Jugoslavijo, preizkušeno v prvi in drugi svetovni vojni. * * m Odmev Edenovega obiska v Jugoslaviji je bil velik v vsem svetovnem tisku, zlasti britanskem. Tu hočemo navesti le nekaj značilnih ugotovitev londonskega Time s-a. Times piše, da ni verjetno, da bi se oblikovali odnošaji z Jugoslavijo po kakršnem koli obstoječem primeru, so pa kljub temu lahko čisto tesni in zaupljivi. V skupno pametno korist bi bilo treba združiti obrambne napore Jugoslavije in njenih sosedov na zahodu in jugovzhodu, toda najprej bi bilo treba, da se temeljito izboljšajo njihovi medsebojni diplomatski odnošaji. Glede tega so že napravili dober začetek, kolikor se tiče Grčije in Turčije. Zelo dobro bi bilo, če bi moglo 'priti do pametnega sodelovanja pri organizaciji obrambe^ na zahodnem krilu Jugoslavije, kjer niso Julijske Alpe nič manj važne Za varnost Jadranskega morja, kakor je Vardarska dolina za obrambo Egejskega morja. Vloga, ki jo ima Trst v odnošajih med Beogradom in Rimom, se da primerjati vlogi Posarja v odnošajih med Francijo in Nemčijo. Toda učinek v zvezi s Trstom je še hujši, kajti na obeh straneh opustijo tako ma- lo priložnosti za nezaupljive izjave v tem pogledu. Jasno je, da je v britanskem interesu, da bi našli rešitev, rešili to dražljivo zadevo in zamašili razpoko v varnostnem sistemu na Sredozemlju. Tržaško vprašanje lahko dejansko zadovoljivo rešita le obe vladi, ki sta neposredno prizadeti pri njem, in samo tedaj, če bosta obe pokazali več dobre volje in več kompromisne pripravljenosti, kakcu■ sta ju pokazali doslej. Times pa je pri tem zavzel tudi pozitivno stališče do tržaškega vprašanja in ugotovil nujnost u-starsovitve nevtralne države na našem ozemlju, ki bi odstranila vse nesporazume med Jugoslavijo in Italijo ter pripomogla k njunemu zbližanju. Temeljna politika Združenih držav je stalna »Brooklings Institution« je tudi letos, kot vsako leto, objavila pregled o vprašanjih ameriške zunanje politike. Poročilo se ukvarja s 26 posebnimi vprašanji zunanje politike in navaja kot prvi cilj ameriške politike »ustvaritev sistema neodvisnih držav na svetu, ki naj bi bile vse politično in gospodarsko stabilne ter vojaško vajrne.« Kot drugi cilj navaja ameriško odločnost, preprečiti Sovjetski zvezi in mednarodnemu komunizmu, da bi dosegla svoje cilje z rovarjenjem ali odkritim napadom. Razlika v ameriškem javnem •mnenju glede zunanje polit'ike ie v glavnem v zvezi z načinom in sredstvi za dosego teh ciljev. Pregled našteva tri uspehe preteklega leta: 1) Svobodni svet se je tesneje povezal in tvori zdaj trdno zvezo, 2) ameriška industrijska zmogljivost in vojaška moč sta se povečali in 3) vladna organizacija za izvajanje zunanje politike se je izboljšala. Pregled dodaja, da so novi problemi zahtevali bolj kritične odločitve, kot je to bilo v nedavni preteklosti, zlasti ker je naraščajoča moč Združenih držav povzročila močnejšo reakcijo od strani Sovjetske zveze. JESENSKI ZBOR SDZ NA OPČINAH ob peti obletnici Svobodnega tržaškega ozemlja RESOLUCIJA MNOŽIČNI JESENSKI ZBOR SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE ZA STO NA OPČINAH OB PRILIKI PETE OBLETNICE USTANOVITVE S T O - ja, PREPRIČAN, DA MORE SAMO STO JAMČITI SVOJIM PREBIVALCEM SLOVENSKE, HRVAT-SKE IN ITALIJANSKE NARODNOSTI ENAKOPRAVNOST MIRNO SOŽITJE IN NAPREDEK, TVORITI MOST SPRAVE MED /TALIJO IN JUGOSLAVIJO, OHRANITI MIR NA JADRANU IN V SREDNJI EVROPI NAJODLOČNEJE PROTESTIRA PROTI VSAKEMU RAZKOSANJU S T O - ja, PROTI PRIKLJUČITVI S T O - ja H KATERI KOLI DRUGI DRŽAVNI SKUPNOSTI, PROTI SOLASTNISTVU (KONDOMIN1UU) KATERE KOLI OBLIKE, PROTI VSAKEMU PLEBISCITU IN • ZAHTEVA ČIMPREJŠNJO POPOLNO OSTVARITEV S T O - ja V SMISLU MIROVNE POGODBE Z ITALIJO. KI EDINA ODGOVARJA ŽIVLJENJSKIM POTREBAM NJEGOVEGA PREBIVALSTVA. ZBOR PROTESTIRA PROTI DISKRIMINACIJI SLOVENSKEGA ŽIVLJA PRI SLUŽBAH, DELU IN V JAVNEM ŽIVLJENJU • SPLOH, KAKOR TUDI PROTESTIRA PROTI FASISTIC-'NIM METODAM IN PROTI NAPADOM NA NASE KULTURNE GOSPODARSKE IN POLITIČNE USTANOVE. KpNCNO ZAHTEVA ZBOR POVRAČILO MILIJARDNE ŠKODE, KI JE BILA POVZROČENA SLOVENCEM Z UNIČENJEM NJIHOVIH KULTURNIH SREDISC IN GOSPODARSKIH USTANOV POD ITALIJO. 17. septembra je minilo pet let odkar so podpisnice mirovne pogodbe z Italijo predložile v Parizu svoje ratifikacijske listine in je s tem pogodba postala polnomočna. Z uveljavljanjem pogodbe je stopilo v življenje tudi Svobodno tržaško ozemlje. V spomin na ta dogodek je Slovenska demokratska zveza, kakor vsako leto, tudi letos organizirala svoj tradicionalni zbor na Opčinah. Vkljub trgatvi, ki je zadržala doma predvsem veliko prijateljev z našega podeželja, je prihitelo na zborovanje nad 800 članov in somišljenikov Slovenske demokratske zveze z njihovimi družinskimi člani. Prireditev je namreč letos imela značaj političnega zbora, ne pa kulturne prireditve, čeprav sta kriška godba in nabrežinski pevski zbor »Avgust Tanče« poskrbela tudi za umetniški, godba pa natq še za zabavni del tega sestanka demokratičnih Slovencev. Na zborovanju si srečal vse »stare grče«, ki stoje v vrstah svobodoljubnega in narodnozavednega gibanja tržaških Slovencev vse od njegovih začetkov, od takrat, ko je bil z božičnim ustanovnim sestankom Slovenske demokratske zveze leta 1947 prvič razbit monopol, v katerega so nas hoteli komunisti vkleniti. Povsod so se pogovarjali stari znanci iz Devina, Nabrežine, Sv. Križa, Zgonika, Mavhinj, Bazovice, Boršta, Doline, iz krajev miljske občine itd., od povsod sq prišli na ta prijateljski pomenek. Seveda ne smemo pozabiti Tržačanov in Opencev obojega spola, ki so se v velikem številu odzvali pozivu prirediteljskega odbora. Z dr. Sfiligojem pa' je zbor obiskal«) tudi nekaj prijateljev s sončne Goriške. V tem vzdušju je predsednik Slovenske demokratske zveze dr. Josip Agneletto otvoril zborovanje in pozdravil vse navzoče. Poudari}, je, da je to peto zborovanje demokratičnih Slovencev na tistih Opčinah, ki so bile vedno med prvimi v borbi za slovenstvo Trsta in na tistem Krasu, kjer so pod fašističnim svincem padale žrtve v borbi, za svobodo, proti nasilju in tiraniji. De-jal je: »Z letošnjim zborom praznujemo tudi petletnico obstoja Svobodnega tržaškega ozemlja, ki smo ga po-; zdravili kot konec zapostavljanja slovenskega jezika in našega rodu. kot začetek novega, svobodnega življenja. Nenehno smo se borili, da se ti naši pogledi tudi uresničijo, in čeprav smo na žalost večinoma naleteli na gluha ušesa ii} nerazumevanje zagrizenih ali ne-obveščenih ljudi, nas to ni razočaralo, ni nam vzelo volje. Slovenski demokrati smo ponosni, da, smo zvesti Svobodnemu tržaškemu, ozemlju vse odkar je bilo ustanovljeno in da se nismo nikdar lovili za raznimi drugimi nemogočimi in posebno za Slovence škodljivimi rešitvami. Ako bi nekdanja enotna močna Komunistična partija v Trstu leta 1947 zares hotela in želela Svobodno tržaško ozemlje, poterr) bi takrat, leta 3947, Sjovjetska zveza in Jugoslavija pristali na imenovanje guvernerja in razmere bi zdaj bile že pet let ustaljene. Pet let bi že delali in gradili ter gledali z zaupanjem v bodočnost! Za nami bi bilo danes pet let ustvarjalnega, plodnega dela za enakopravnost in. svobodo, ne pa pet let bojev, trpljenja in zapostavljanja.« Ko je dr. Agneletto na ta način pribil zgodovinsko odgovornost o-nih, ki se skušajo danes prikazovati kot najiskrenejši zagovorniki Svobodnega tržaškega ozemlja, je nadaljeval: Naša borba za STO »Toda naša borba za Svobodno tržaško ozemlje je pravična. To je borba za moralno in pravno spoštovanje mednarodnih pogodb, pa naj bo to mirovna pogodba z Italijo ali pa Listina človečanskih pravic, ki tudi za Slovence na Svobodnem tržaškem ozemlju ne sme o-stati ze vedno le krpa papirja! Ce je še malo pravice na svetu, potem mora biti zmaga naša. Zato vsi, brez strahu, vsak po svojih močeh in sposobnostih v boj do končne zmage za Svobodno tržaško ozemlje!« Prisotni so z burnim odobravanjem in ploskanjem pokazali, da sprejemajo poziv predsednika Slovenske demokratske zveze in da se mu bodo odzvali. Kot predsedujoči je nato dr. Agneletto napovedal ostali program zborovanja, nakar je svetokriška godba zaigrala koračnico. Kot drugi je stopil na govorniški oder član Slovenske demokratske zveze in nabrežinski župan Josip Terčon, ki so ga prisotni že takoj pri začetku navdušeno pozdravili, s čimer so mu izkazali zasluženo priznanje za njegovo pogumno in možato zadržanje v težavah in spletkah, do katerih je prišlo pri sestavljanju sedanjega nabre-žinskega občinskega odbora in ki se še nadaljuje pri sedanjem poslovanju nabrežinskega občinskega sveta. Glas Nabrežine V uvodu svojega govora je g. Terčon poudaril, da je potrebno, da povedo glede Svobodnega tržaškega ozemlja svojo besedo tudi predstavniki okoliških občin in ne samo meščani. Zato je sprejel vabilo organizacijskega odbora, da govori kot zastopnik podeželja in posebno kot zastopnik prijateljev in ljudi iz devinsko-nabrežinske občine. Poudaril je. da zahtevajo vsi okoličani dosledno in popolno izvedbo mirovne pogodbe z Italijo, posebno pa tistih njenih določb, ki govore o Svobodnem tržaškem ozemlju, nakar je to še podčrtal: »Mi smo to naše naziranje in to naše stališče zastopali na vseh shodih v devinsko-nabrežinski občini, skozi vsa ta leta, vse odkar je to vprašanje na dnevnem redu. To naše stališče pa ni samo stališče Slovenske demokratske zveze ali njenih voditeljev, temveč stoji na tem stališču vse naše ljudstvo, ki je doma na STO-ju. Tako ne zagovarjamo tega stališča samo slovenski demokrati, temveč so s srcem z njim v?i slovenski ljudje, tudi tisti, ki hote ali nehote trobijo v rog Babičeve Osvobodilne . fronte ali pa Vidalijeve Komunistične partije. Vsi so odločno za STO, a to si upajo odkrivati le tedaj, ko nimajo okoli sebe svojih voditeljev in priganjačev, ki bi jim drugače ukazovali. Takrat se namreč redno pohlevno pokorijo svojemu vodstvu. Komaj pa ste sami z njimi, so tudi vsi oni odločni borci za STO, in to za STO, ki naj bo vzpostavljeno po duhu in črki mirovne pogodbe.« V svojih nadaljnih izvajanjih ie g. Terčon omenil, kako lansko jesen ni moglo priti do volilnega sporazuma z Osvobodilno fronto, ker le-ta ni hotela jasno pristati na načelo ohranitve Svobodnega tržaškega ozemlja: kako je kasneje, v prvih mesecih letošnjega leta svoje stališče izpremenila in kako je vse to omogočilo sestavo koalicije, s katero smo šli Slovenci letos v o-koliških občinah na občanske volitve. Dejal je, da bi bilo'treba tudi 0 tej koaliciji marsikaj povedati, posebno glede na dogodke v nabrežinski občini, toda to ni na programu in o tem (bo govoril na političnem shodu v Nabrežini v nedeljo 12. oktobra. Zbor ne Opčinah pa je posvečen STO-ju in zato j<> spet povzel razvijanje osnovne misli svojega govora: Brez nas ne smejo odločati »Naše stališče v zadevi STO-ja je ostalo neizpremenjeno tudi sedaj po volitvah, medtem ko stališče Osvobodilne froijte ni več tako, kajti ona zagovarja v zadnjem času politiko jugoslovanske vlade za solastništvo (kondominij) in tudi ne nasprotuje delitvi STO-ja, če bi ne bilo drugačne rešitve. Vsi govorijo, vsi delijo, vsi stav- 1 ja jo svoje predloge, le mi, prizadeti prebivalci Svobodnega tržaškega ozemlja baje nimamo pravice govoriti. Nihče nas ne vpraša, kaj mislimo in kaj želimo. Zato jim pa danes tu s tega mesta kličemo, da najenergičneje odklanjamo italijanski predlog o priključit- vi tega ozemlja k Italiji. Po 25 letih trpljenja vemo, da bi to pomenilo našo narodno smrt.« Nato je govornik navedel, kako kažejo tudi današnje razmere, da tudi povojna Italija še vedno ni demokratizirala svojega odnosa do narodnostnih manjšin, in je nadaljeval: »Prav tako odklanjamo tudi etnično črto, ki bi naše ljudstvo razkosala na dve strani. Smo tudi proti solastništvu, kakršnega predlaga jugoslovanska vlada, ker bi, (Konec na 3. strani) VES TI z GO R I S. K E G A Ofarsko-kominformistična pobratimija Kljub dopisu iz Doberdoba, ki ga je prinesla Demokracija od 19, t. m., in v katerem je jasno povedano, da tam ni prišlo ao nooene povezave SDZ s kominformisti zaradi znane svojevoljne Cadeževe poteze, je Primorski dnevnik oc( 23. t. m. spet prinesel v zadevi obširen članek pod naslovom »Skupna borba proti Jugoslaviji osnova ikomintormovsko SDZ-jevska bratenja«, v katerem vztraja na trditvi. da gre za povezavo in sodelo-; vanje SDZ s kominformisti z namenom vodenja skupne borbe proti Jugoslaviji. Gori omenjeni naš dopis iz Doberdoba od 19. t. m. je že opomnil, da »take budalosti znajo pisati samo »tovariši« okoli Primorskega dnevnika in sploh titovski listi.« Ti ljudje in listi morajo pač nekaj priobčiti na obširnem papirju, zato jim je vsaka trditev prav, da le nekaj vržejo v javnost. Običajno 'radi pišejo o svojem nasprotniku to, kar so sami zagrešili z namenom, da svoje grehe skrijejo. Tako jim je Demokracija 19. t. m. in večkrat prej jasno zabrusila v obraz njihovo povezavo s kominformisti v Steverjanu na lanskih volitvah. Toda na to dejstvo Primorski dnevnik niti ne odgovarja in s svojim molkom potrjuje vso resnico take ugotovitve. V zadregi skuša Primorski dnevnik z običajnimi frazami pristnega komunističnega slovarja ugotoviti nekaj, kar ne drži. Iz vsega članka pa preveva duh neke vrste žalosti zaradi izgubljenega nekdanjega slovansko - italijanskega bratstva, ki so ga titovci »zapravili« zaradi znanega kričečega izdajstva komunista Tita nad komunistom Stalinom! To izdajstvo je Primorski dnevnik v prvem ogorčenem zaletu proti koncu junija 1948 glasno obsodil! Mar misli Primorski dnevnik, da smo to pozabili? Mar misli Primorski, dnevnik, da smo pozabili na čase njegovega zatrjevanja, da je rešitev naše manjšine v Italiji odvisna samo od naše tesne povezave in sodelovanja s skupno Tito-Togliat-tijevo komunistično fronto? Se i-mamo pred očmi Sočo, ki je za volitve od aprila 1948 vsak teden priobčevala na vidnem mestu Garibaldijevo glavo in pozivala naše volivce naj glasujejo za italijansko fronto komunistične partije in komunistične DFS. In če bi se bil g. Čadež opredelil za to fronto in za »fratelanco« pred junijem 1948. leta, bi mu tudi Primorski dnevnik takrat pel veliko slavo in ga priznaval za partizana! ... To je res, ko sonce na nebu! Danes pa bi Primorski drievnik hotel, da gre tudi naše ljudstvo v njegov boj s kominformisti. ki jih je Tito izdal, ker je hotel biti sam na pašniku, v ostalem pa vedno komunist! Tudi je Demokracija že napisala Kmečki natečaji Za zvišanje kmečke pridelave, predvsem žita, je za prihodnje leto napovedan deželni in pokrajinski natečaj, katerega se lahko udeleže vsi kmetje, lastniki in koloni. Edini pogoj je, da je vsaj 16 odst. orne zemlje namenjene posevkom žita. Kdor se hoče tega natečaja udeležiti, mora predložiti tozadevno prošnjo na posebnem obrazcu. Za velike kmetije so predvidene nagrade od 150 do 500 tisoč lir: za srednje od 100 do 500 tisoč; za male pa od 50 do 400 tisoč lir. Natečaj za 80 mest službe pri policiji Ministrski odlok od 20. aprila t. 1., ki ga je objavila Gazzetta Uffi-ciale od 14. avgusta 1952 štev. 188, razpisuje natečaj za 80 mest službe pri policiji s činom podporočnika <»sottotenente«). V tem odloku so navedeni pogoji. Prijavo k natečaju je treba predložili na prefekturo do 13. oktobra t. 1. Vsa pojasnila daje prefektura. Prispevki za brezposelne Po novem zakonu so delodajalci dolžni prispevati v skupni sklad za brezposelne v višini 4 odst. plače delavcem. Te dajatve so oproščeni vsi obrtniki, čeprav imajo pri sebi plačane delavce v po za- ■ konu omejenem številu. Ce pa to število v določenih primerih presežejo, so tudi navadni obrtniki dolžni prispevati svoj 4-odstotn.i delež. Prijave plač in plačilo prvega zneska je bito treba plačati do 15. septembra, a je dana tudi možnost, da se plača nekaj le na račun in ;se do 15. oktobra dokončno uredi vso zadevo. par krepkih ugotovitev zaradi o-čitka naše »gonje« in »borbe« proti Jugoslaviji. Komunisti so namreč prejšnjo Jugoslavijo res izdajali in blatili, hkrati pa od nje ži-( veli, mi slovenski demokrati pa smo le proti komunističnemu režimu, ki je tam zavladal. Dokaz trpljenja naših bratov v Jugoslaviji so tudi stalni pobegi iz rdečega, raja! In kakor je Primorskemu dnevniku dobro znano, bežijo zdaj tudi že vrhovne sarže OZNE, ki poleg tega znajo tudi marsikaj zanimivega povedati! . . . Ubežniki iz Titovine Zadnje čase so pribežali iz Titovine Konrad Rusjan iz Medane v Brdih. Zbežal je iz Titovih zaporov, kjer je prestajal 17 let kazni, ki so mu jo bili naložili na znanem procesu v Solkanu leta 1950, ko so češ da je po-ubežniku čez obsodili na smrt Darkota Toroša iz Medane, katerega so potem tudi usmrtili. Se pred Rusjanom je pobegnil iz Titovih zaporov v Medvodah Ivo Drnovšček iz Vrtač, v visokih Br-dah. Njega so bili v Solkanu obsodili na 9 let zapora, kazal pot nekemu mejo. Pred par tedni pa je prišel v Gorico z dvolastniško karto lekarnar iz Solkana, g. Fabjan, v spremstvu svoje žene. Nazaj se nista več vrnila in prosita za zaščito v Italiji. G. Fabjan je ;do septembra 1947 poučeval na slovenskih šolah v Gorici. Pretekli teden je skočil sem čez obmejno žico s polno vojaško opremo neki obmejni stražar, ki je izjavil, da ni mogel prenašati Titovega režima, in je tudi on prosil za zaščito v Italiji. IZ SOLKANA Dvojna mera oblastev Mnogi lastniki zemljišč, ki ležijo onstran meje, se nam pritožujejo, da jim jugoslovanska oblast-va iz Solkana nočejo izstaviti dvo-lastniške izkaznice za obdelovanje njihove zemlje v Jugoslaviji in prevažanje pridelkov domov v Italijo. Ženim izgovorom ali z drugim ovirajo lastnikom na vse mogoče načine uživanje njihovih lastninskih pravic, ne da bi znali navesti, po katerem zakonu tako ravnajo. Dogaja pa se tudi, da nekaterim sicer res izdajo dvolastniško obmejno prelaznico, toda ko so ti lastniki v Jugoslaviji in hočejo vstopiti na svojo zemljo ali hišo, jim krajevni elementi ob zaščiti policije to zabranjujejo. Zaman se prizadeti sklicujejo na svoje pravice in na dejstvo, da jim je prelaznico izdala vendar višja oblast v smislu dogovora iz Vidma. Zakaj pa drugim ne delajo teh ovir? Ali niso vsi lastniki pred zakonom enaki? Zakaj politično merilo pri uveljavljanju dvostranskega dogovora, ki je dobil moč zakona? So primeri, ko že pet let ne dobijo lastniki ničesar od svoje zemlje v Jugoslaviji, in to po krivdi jugoslovanskih oblastev v Solkanu. Pa nikar ne mislite, da gre za ka-i ke velike gospode, gre za stranke, ki so jim pridelki teh zemljišč e-dini ali pa dopolnilni vir dohod7 kov za preživljanje. Nekateri od teh lastnikov so i-meli tam na svojih zemljiščih kmeta, toda oblastva so kmetu zemlje, vzela in jo stavila v zadrugo, ki si prilašča vse pridelke. Tako sta hkrati »olajšana« kmet in gospodar! Tisti »tovariši«, ki v Soči in v Primorskem dnevniku pozivajo zamejske Slovence k enotnemu nastopu, ali ne čutijo potrebe, da pozovejo solkanska oblastva k spoštovanju zakona in k pravičnemu nepristranskemu ravnanju z vsemi gori omenjenimi lastniki zemljišč? Ali ne vedo, da se zaupanje ljudstva pridobi le pri strogo pravičnem in poštenem ravnanju z vsemi na podlagi enakopravnosti? Mnogo slovenskih družin tostran meje je prav zaradi krivičnega ravnanja solkanskih oblastev padlo v uboštvo in zaradi tega izgubilo vsak čut ljubezni do svojega rodu in naroda. Mnogo jih je tudi moralo po svetu s trebuhom za kruhom. ker se ie Titova komunistična »ljudska oblast« svojevoljno in tudi protizakonito ter brez kakega upravičenega ukrepa polastila nji-j hovesa imetja in se z njim pita! Solkanska oblastva so se najhuje pregrešila proti zameiskim Slovencem. Zato naj si Soča in Primorski dnevnik na razne pozive iščeta odgovor tudi v Solkanu! Krojni tečaj Naznaniamo, da bo v Gorici krroini tečni E.R.E.-V.I. za gospe in gospodične. Tiste, ki ga name-ravaio oosečati, naj se zglasijo’ dne 1. oktobra od 19. do 20. ure v šoli, ul. Randaccio 22 odnosno 24. kjer dobiio vsa podrobna pojasnila. Polomita s sboriom visokošoicev Goriški nacionalistični krogi so z vso vnemo-napovedali in sklicali za soboto in nedeljo, 13. in 14. t. m., množično zborovanje visoko-šolcev iz vseh krajev Italije, ki nai bi v Gorici veličastno manifestirali za vrnitev Tršta Italiji. 7,a soboto 13. t. m. ob 7. uri zvečer so napovedali povorko z bakliami z srnda po goriških ulicah. Vsi so pričakovali najmanj kakih tri sto visokošolcev, ker so v odboru tega shoda bila imena ministrov in politikov na pretek. Toda visokošolcev ni prišlo več kot sto po številu. Zato so goriški voditelji vsi osramočeni ob pol sedmih preteklo soboto z zvočnikom vabili srednješolce naj pridejo nosit bakle. Teh pa se je odzvalo zelo malo! Prava polomija tako pret. soboto kakor v nedeljo. Kar je visokošolcev prišlo v Gorico, pa so raje u-ganjali navadne dokaj nevšečne ir) nedovtipne burke, kot da bi manifestirali za Trst! Eden se je celo tako močno opil, da so ga morali prepeljati v -bolnišnico. Stroškov pa je toliko, da po Gorici vse mrmra, tudi večji del italijanskega prebivalstva! Po navodilih šolskega skrbništva se obvešča starše, da se bodo vršili izpiti drugega roka na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom od 25. do 30. t. m. Istočasno se bo vršilo tudi vpisc-vanje. Pri vpisovanju za letnik 1946 sta nujno potrebna: rojstni list in potrdilo o cepljenju kozic. Šolsko leto 1952-53 se prične dne 6. oktobra s sv. mašo. Učiteljski natečaj na Goriškem Goriško šolsko skrbništvo je razpisalo natečaj z naslovi in .izpiti za dvajset učiteljskih mest na Goriškem. Prošnjo za pristop k nate-čaju je treba vložiti do 15. novembra 1952. Šolsko skrbništvo nudi vsa pojasnila in navodila. Vpisovanje v otroške vrtce Od četrtka 25. t. m. je vpisovanje otrok v občinske vrtce, in sicer od 9. do 12. ure. Gre za otroke, rojene v letih 1947, 1948 in 1949. Pri vpisu je treba predložiti spričevalo o cepitvi proti kozam in proti davici. Vrtci bodo začeli delovati 6. oktobra. Dolžnost vseh Slovencev je, da vpišejo svoje otroke v slovenske občinske vrtce! Matura v jesenskem izpitnem roku Po odredbi .prosvetnega ministrstva se zrelostni izpit (licejska matura) in učiteljski usposobljenost-ni izpit (učiteljska matura) pričneta 30. t. m. in ne 29., kakor je bilo prvotno določeno. Vrstni red za pismene naloge se zato pomakne za en dan naprej. Pričetek ustnega izpraševanja pa bo določen med pismenimi izpiti. NOVICE z VIDEMSKEGA I Maš problem je »izmišljen"! Po zaslugi uglednega milanskega preizkušenega g. Fabbretta bi lah- katoliškega dnevnika Italia je Benečija spet prišla na dnevni red. Nič ni pomagalo, da so odgovorni elementi svojčas obsodili kot »controproducenti« (škodljive) podobne »inchieste« od Messaggero Veneto in Corriere della Sera, ki so imele svoj epilog v videmskem procesu, ker tudi katoliški dnevnik je v preteklem avgustu poslal svojega »inviato spepiale« delat »in-chiesto al confine <>rientale«, in sicer v osebi znanega, in preizkušenega urednika G. P., Fabbretta. V Furlaniji in Benečiji so vsi poznali gospoda Fabbretta kot poštenega, nepristranskega in izobraženega časnikarja: saj smo skozi več let z zanimanjem čitali njegove članke v deželnih dnevnikih ir^ tednikih, dokler ga niso poklicali k nacionalnim. Dobro se spominja-j mo na njegove res zanimiye članke v Avvenire d'ltalia kot posebnega »inviato speciale« istega dnev-, nika, po zasedbi Ljubljane po italijanski vojski. Takrat je g. Fabbretto začudeno povedal italijanski javnosti, da je slovenski narod med najbolj naprednimi narod} Evrope; da med Slovenci ni 'analfabetov: da je tisk med njimi neverjetno razširjen; da nikjer toliko ne čitajo, razen na Holandskem; da je ljudska , kultura na višku. Italijanskim katoličanom je povedal, da bi se lahko marsikaj naučili od slovenskih na polju organizacije. Prav gotovo, da ga je bi- lo takrat sram, ko je primerjal on-dotne Slovence s Slovenci Videmske province, ki so tako sramotno zaostajali v vsakem oziru, kljub temu, 4a že toliko let spadajo pod vlado, ki se baha z dvatisočletno kulturo. Od katoliškega. izobraženega. IZ SLOVENITE TOLMIN Po znanem procesu proti skupini tolminskih duhovnikov, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, je bil v začetku avgusta spet zanimiv proces. Na zatožni klopi je sedela skupina domačinov, večinoma dobrq znanih kmetov in obrtnikov iz toi-mnske okolice, vsi že stari možakarji, ki so bili obtoženi in obsojeni kot organizatorji pobegov čez državno mejo v Italijo. Ti so: Anton Zuodar iz Volč, Jožef Manfreda (Stampov iz Postaje), Gabrijel Medved (Jeli) iz Sv. Lucije, Marijan Florjančič. Marija Jug iz Ci-ginja, Franc Velikonja iz Modreje in Milka Gorjup iz Srednjega. Očitali so jim, da so v dveh letih spravili preko meje 19 ljudi, za kar so prejeli povprečno 30.000 din od vsakega ubežnika. Obsojeni so bili: Zuodar na štiri leta in en mesec strogega zaporu, Medved na dve leti in šest mesecev, ostali pa na zapor od 4 do 18 mesecev. ANHOVO PRI KANALU List Nova Gorica prinaša v svoji številki -z dne 22. avgusta dolg članek, v katerem skuša pisec dokazati, da so se končno »prvič v zgodovini človeštva uresniči- 1 e Marlesove besede »TOVARNE DELAVCEM«. Pisec ugotavlja, da je tovarna v pičlih treh mesecih, odkar je prevzel vodstvo delovni kolektiv, dosegla več kot prej v poldrugem letu! O vzornem gospodarjenju tega kolektiva najbolj zgovorno in prepričljivo govorijo številke: v prvih šestih mesecih t. 1. je bilo: 863,171.561 kosmatih dohodkov 433,678.392 stroškov in amortiz. 429,499.169 čistega dohodka. Do tu je vse v najlepšem redu in tudi geslo »Tovarne delavcem« je na mestu. Toda če nekoliko podrobno razčlenimo nadaljno pot čistih dohodkov anhovske cementarne, potem pridemo do drugačnega zaključka. Od teh preko 429 milijonov din čistega dohodka so dobili delavci — »gospodarji tovarne« borih 35 milijonov 123.457 din za plače. Tej vsoti moramo prišteti še nadaljne 4 milijone, katere so si slovesno razdelili v sredo 13. avgusta ob poldveh popoldne (vsakemu je prišlo približno 6.470 din). Vsega skupaj so torej delavci prejeli 39 milijonov 123.457 din. Država pa, ki ni lastnica In niti upravnica tovarne in nima menda sploh nobenih odnosov do tovarne, ki je izključ- na »last« delavcev, je vtaknila v žep nič manj kot 353,000.000, to je točno desetkrat več, kot so vsi delavci skupaj prejeli za plače! Po našem načinu pojmovanja bi smatrali za gospodarja tovarne državo. Ce se pa anhovski delavci zadovoljijo z utvaro, da so gospodarji tovarne in spravljajo v svo-, je žepe majhne tisočake namesto težkih milijonov, to je njihova stvar in mi jim kvečjemu lahko rečemo »Blagor Vam, ki ste z malim zadovoljni!«. Do te svetniške skromnosti jih, je verjetno pripeljal reden tedenski študij komunistične ekonomike in socialističnega razvoja Titove Jugoslavije. Z NIZANJE CEN ' Z znižanjem stopnje akumulacije so se nekateri industrijski proizvodi pocenili. Tako predvidevajo, da bo cena okenskemu steklu padla za tretjino. Padle bodo tudi cene kmetijskih strojev, fotomateria-la, mlinskih naprav in kamionov. Tako vsaj trdi Slov. poročevalec z dne 12. 8. 52. KREDIT ZA KMETIJSTVO Gospodarski svet osrednje jugoslovanske vlade je odobril kredit, v znesku 3..700,000.000 din. Tega kredita se bodo lahko posluževale samo kmečke zadruge z 2 odst. o-breslmi. TITOVA JUGOSLAVIJA UVAŽA ZATO Beograjsko podjetje za zunanjo trgovino »Grain Exports« je kupilo v Turčiji 100.000 ton pšenice. To pošiljko bo omenjeno podjetje prejelo do konca tega meseca. NUJNA POTREBA REVIZIJE KMEČKIH ZADRUG Dosedanje delo revizij kmečkih zadrug je pokazalo v neštetih primerih, da je uprava teh zadrug ■nezmožna svojega dela. Revizija zadruge v Brkinih pri Kranju je ugotovila, da znaša primanjkljaj v poslovalnici približno 108,000 din; v zadrugi Voklo je knjigovodkinja Kljunova vzela Iz blagajne preko 60.000 din: v trgovskem odseku kmečke zadruge Besnica znaša primanjkljaj 236.000 din. Predsednik te zadruge si je prisvojil 76.000 din čisto samovoljno. Prav tako sl ie prisvojila 34.000 din tudi poslo-vodkinja. Lpsni odsek kmetske zadruge Javorje izkazuje lep primanjkljaj v vrednosti nad 475.000 din; od odkuplienjh kmečkih pri- delkov manjka 10 litrov žganja, 21 kg slanine, maslo, mast. V poslovalnici iste zadruge znaša primanjkljaj 29.000 din. Zadruga v Goričah je imela do konca marca t. 1. 347 tisoč din primanjkljaja. V zadružnem podjetju »Kmetijski pridelki« v Kranju je v poslovanju z žitom in drugimi poljskimi pridelki nastal primanjkljaj v vrednosti okoli 127.000 din; v poslovalnicah istega podjetja znaša primanjkljlaj 75.000 din. (Slov. poročevalec 14. 8. 52). POSEBNI DODATKI USLUŽBENCEM NARODNE BANKE agajniki, ki bodo v teku meseca prejeli nad 200 vplačil, bodo za to prejeli poseben dodatek v višini 2.000 din mesečno. Za blagajnike, ki delajo pri izplačilih, pa ie posebni dodatek določen od 1.500 do 3.000 din mesečno. Tudi ‘drugi uslužbenci, ki imajo neposredno opravka z denarjem, bodo prejeli podobne dodatke. KRASNO V BRDIH 26-letni Rudolf Erzetič se je 14. avgusta zjutraj smrtno ponesrečil v potoku Reka, pod vasjo Sneže-če, ko je z električnim tokom lovil ribe. Neprevidno je stopil v vodo, kamor je napeljal po žicah električni tok e visoko napetostjo, da bi pobil ribe. ’ ŠEMPETER PRI GORICI LetoSnji izvoz sadja je dosegtel rekord. Doslej so izvozili predvsem v Avstrijo že 70 vagonov breskev, marelic in sliv. Začeli so tudi z izvažanjem grozdja. Iz Avstrije uvažajo predvsem traktorje in druge stroje ter zaščitna sredstva proti rastlinskim škodljivcem. Izvoz oskrbuje zadružna zveza ki kupuje od posameznikov in zadrug vsakovrstno sadje. Breskv? . i plačevali kar dobro (30 do 40 din za kg). ko pričakovali objektivno, nepristransko in ne sovražno »inehie-sto«, ne pa tako neumno, kakor je ona, ki smo jo čitali v prvem članku, ki nam je edini slučajno prišel v roke. c Ze naslovi pregrešnega članka nam povedo, da si je tudi g. Fab-bretto nabral novic za svojo »in-chiesto« pri navadni in že zarjaveli šovinistični zalogi. Zato naslovi: »Beograjski dinarji tečejo po furlanskih dolinah. ,- Problem slovenske manjšine je bil izmišljen v upanju priključitve še drugega italijanskega ozemlja k Jugoslaviji.« V kolikor smo mogli dognati, je šla tudi tale nova ofenziva mimo italijanskega javnega mnenja, ne da bi vzJbudila posebne pozornosti. »Ogni bel ballo stuffa« — pravi, laški pregovor. Italijanska javnost je že zdavnaj naveličana ovadb brez vsake podlage! Vsem je znano, da so bili svoj-čas furlanski demokristjanski poslanci in senatorji, zbrani v Rimu, obsodili pisanje Messaggera Veneta in Corriere della Sera kot neod-govarjajoče resnici, kakor ga je bil obsodil tudi videmski nadškof, pa se je kljub temu demokrščanski Fabbretto podal po poti Artura Manzaina. Takrat je Messaggero Veneto (v štev. od 7. maja 1950) ugovarjal proti furlanskim parlamentarcem in trdil, da je pisal le golo resnico, ker so mu bile novice dane od »Clera della Valle del Natisone« (od duhovnikov Nadiške doline). Najbrž so isti duhovniki še laže povlekli za nos tudi stoodstotnega katoličana g. Fabbretta, ki je, kot star katoličan, gotovo prepričan, da je duhovnik namestnik božji, brez ozira na to, če je politični agent in obrekuje drugorodne sobrate. G. Fabbretto ni mogel mimo duhovnikov in, kot katoličan, priznava, »da je zelo lahko udrihati Po duhovnikih in da je težko združiti duhovne koristi s strankarskimi koristmi; da je lahko pripisati duhovnikom odgovornost določenih vprašanj, posebno tam, kjer manjka zmožnost pri civilnih in političnih činiteljih, za rešitev perečih vprašanj.« »In cauda venenum!« G. Fabbretto zaključuje prvi dolgi članek svoje »inchieste« tako: »Resnica je le ena sama in ta je, da je patriotizem slovenskega ljudstva priča lojalnosti rodne duhovščine, ki je dvignila in vzgojila to ljudstvo. Izjeme kvečjemu potrjujejo resnico in jih moramo presoditi vsako posebej in ne v okviru splošnega položaja.« Eno samo resnico je Fabbretto nehote povedal V svojem dolgem članku: tam, kjer piše, da »Italija Sf. izda za takšno, kakršna je, le ob času vojn: kadar gre za braniti meje z zobmi in za pošiljati naše sinove umirat po vseh krajih sveta, potem nas spet pozabi!« Vojaški pregled V oktobru bo vojaški pregle 1 vseh bivših vojakov in častnikov letnikov 1926, 27 in 28. Pregledi bodo na posameznih vojaških oddelkih v vsakem mestu in ne bo treba hoditi na kraj vojaškega službovanja. Vojna škoda malim trgovcem Mala trgovska podjetja dobijo predujem na račun vojne odškodnine v višini do 500.000 lir, če i-majo določene pogoje. Tozadevna pojasnila dobijo prizadete stranke na Finančni intendanci. Mafaida Savojska blažena? Italijani bi radi imeli monopol tudi v nebesih. Te dni smo čitali v nekem laškem časopisu, da je skupina Italijanov zaprosila papeža, naj bi proglasil za blaženo Ma-faldo Savojsko, omoženo z nekim nemškim knezom, ki je umrla v nemškem taborišču, Samo zato, ker je umrla v taborišču v polni vdanosti, jo že hočejo na oltar.... Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE. JEDILNICE, KU-UNJE ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO.-POROŠTVO ZA DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE CENE. - DELO SOLIDNO. - DOMAČA TVRDKA, Tovarna pohištva Tel. 32 K R K I N Cormons prov. Gorica Jesenski zbor S D Z na Opčinah (Nadaljevanje s 1. strani) ta način uprave pomenil samo več: ,no trenje med dvema gospodarjema, kar bi lahko postalo izvor novih nesreč nad tem že itak težko prizadetim ozemljem.« G. Terčon je nato zaključil svoj govor z ugotovitvijo, da je vse slo-, vensko prebivalstvo za to, da se . to ozemlje končno uredi v smislu .mirovne pogodbe z Italijo, ki jo je podpisalo 21 držav in ki so pravzaprav vse odgovorne za njeno izvedbo. Prisotni, ki so ga pozorno poslušali, so nagradili g. Terčona z burnim aplavzom. Po govoru g. Terčona je nastopil pevski zbor »Avgust Tanče« iz Nabrežine, ki je odpel nekaj pesmi. Toda o tem bomo govorili na koncu našega poročila. Zdaj nas zani-, majo predvsem govori. Kot tretji je namreč spregovoril vsem prisotnim še z bazoviškega zbora in volilne kampanje dobro znani dr. Branko Agneletto. Z močnim glasom je povedal, da. so demokratični Slovenci na letošnjem pomladanskem bazoviškem teboru obljubili, da bodo ostali zvesti ideji Svobodnega tržaškega ozemlja. To osebno in politično obljubo so tudi izpolnili jn držali. Prav to je razlog, zakaj so se zbra- li na Opčinah sami, brez koalicij in kakršnih koli političnih priveskov. (Vzkliki: »Živela Slovenska demokratska zveza!« - »Tako je prav!«) Načrti naših nasprotnikov Nato je dr. Branko Agneletto začel razčlenjevati in analizirati nasprotnike Svobodnega tržaškega ozemlja in sploh zadržanje drugih, političnih skupin do tega vprašanja. Italijani imajo v glavnem tri o-snutke: povratek vsega STO-ja Italiji, za kar pa sami vedo, da je nemogoče. Drugi načrt, za katerega so se ogrevali, je tako imenovana »nepretrgana etnična linija«. Tržaški Slovenci tudi na to ne morejo pristati, kajti to bi pomenilo, da nam ostane telo v Jugoslaviji, srce pa bi krvavelo v Trstu. Mi smo navajeni skupaj živeti in želimo to tudi v bodoče. Zadnji po vrstnem redu pa je italijanski predlog o plebiscitu, ki bi se pa moral izvršiti takoj, in to na osnovi stanja, kakršnega je v teh krajih u-stvarila Italija s svojo politiko nasilja in potujčevanja. Tudi na to tržaški Slovenci ne morejo pristati, ker bi bile s tem pravzaprav u-zakonjene vse tiste krivice, ki jim jih do danes še nihče ni popravil. Italija se trka na prsa, da je demokratična, toda niti slovenski manjšini v Italiji, niti nam v Trstu niso njeni politični predstavniki doslej pokazali, da so pripravljeni povrniti' veliki moralni in materialni dolg, ki ga imajo do vseh Sloven cev, ki so nekoč živeli ali še da nes živijo v njenih mejah. Za primer povratka Italije v Trst, pod kakršno koli obliko, si ne smemo delati nobenih utvar: to bi bila naša narodna sn!rt. Zato je sveta dolžnost vseh tržaških Slovencev., da se proti tej možnosti bore z vsemi priznanimi sredstvi in z vsemi svojimi silami. Dolžnost vseh Slovencev je, da izroče to zemljo svojih očetov svojim potomcem tako, kakršno so dobili: kjer je bil Slovenec, tam ostani Slovenec! Nočemo potujčevanja, nočemo podjarmljenj, nočemo biti ne »allo-glotti«, ne »minoranze«, temveč e-nakopraven narod. Zato smo in moramo biti proti povratku Italije v te naše kraje! Kominformisti in Trst Nato se je dr. Branko Agneletto dotaknil kominlormistov in njihovega stališča. Ugotovil je, da so le-ti sicer formalno za Svobodno tržaško ozemlje, toda niti sami ne vedo, kaj jim bo morda jutri ukazala njihova centrala iz Moskve 0- li Ilima. Kar spomnimo se, kako so njihove komunistične centrale nekoč nasprotovale raznim guvernerjem, na katere so sicer kasneje, ko je bilo prepozno, pristale; pomislimo na razliko med Vidalije-vimi izjavami v Trstu in Pajetto-vimi v Rimu, pa nam bo jasno, da na tej strani ni prav nič trdnega, na kar bi lahko zidali. Beseda ljudi, ki morajo poslušati samo ukaze, ne more biti nikomur merodajna in zato z njimi ne moremo sodelovati. Demokratični Slovenci sodelujejo lahko samo z organizaci- ■ jami in posamezniki, ki so gospodarji svoje volje in dejani, ne pa poslušna orodja in ekspoziture. To je v ostalem spoznal tudi naš narod in prav zaradi svojega dvoumnega stališča v tržaškem vprašanju so kominformisti na letošnjih volitvah izgubili toliko glasov. Preostajajo še babičevci, odnosno, kakor jim pravimo, tržaški ti-tovci. Tudi njihovo stališče v tržaškem vprašanju ni tako trdno, kakor bi nas radi prepričali. Tudi oni niso svobodni, ne morejo izreči svoje besede in na njej neomajno vztrajati, kajti vsak trenutek morajo biti pripravljeni, da se po- korijo ukazom iz Beograd^. Kolikokrat se je zgodilo, da je Babič danes govoril eno, jutri pa je pri-sia orzojavKa in lakoj je moral trobiti drugo. Kdo se ne spominja, kako so razni njegovi komiteji m odbori sprejemali sklepe, ki so jih nato še pred objavo morali prekh7 cati, ali pa se je celo zgodila nerodnost, da so bili n. pr. v njegovem italijanskem glasilu že objavljeni, v Primorskem dnevniku pa jih je notranja cenzura že črtala! Stališče OF Po dolgem »šviiga-švaganju« in zvijanju svoje »linije« So titovci, tako v naši matični domovini kakor .tudi v Trstu, v začetku letošnjega leta proglasiti, da so za Svobodno tržaško ozemlje. Sodetovali, so pri taboru na Bazovici, sodelovali so pri potovanju v London itd. To njihovo Spremenjeno stališče do Svobodnega tržaškega ozemlja in samo to je omogočilo pri letošnjih volitvah,- da smo v okoliških občinah skupno nastopili. Toda komaj so volitve minile, že so priče- li kazati drugačen obraz. V Sloveniji je padlo nekaj čudnih izjav ir. Primorski dnevnik je vztrajno molčal, ni odgovarjal na pozive, ki smo jih objavljali v Demokraciji. Čudno in nerazumljivo se nam je zdelo, da se v nabrežinski občini tako trdoglavo vmešavajo v tamkajšnji spor za sestavo občinskega odbora in da podpirajo rešitev, po kateri naj bi Slovenska demokratska zveza ostala, ne v enakopravnosti z njimi, temveč v manjšini, pa čeprav je naša demokratska skupina tam nedvomno politično najmočnejša. Zato smo postali o-prezni, nismo se pustili izigrati. In to so nam titovci strašno zamerili! ■Nismo se varali. Ni dolgo od tega, kar je Tito izjavil turškim novinarjem, da je pripravljen sprejeti v Trstu kondominij, če pa nobena druga rešitev ni mogoča, potem je pripravljen tudi na delitev, seveda nekoliko drugačno od tiste, kakršno predlaga Italija. Ali je to čuvanje in spoštovanje Svobodnega tržaškega ozemlja? Mi želimo biti svobodni in nočemo imeti ne enega, ne dveh gospodarjev. Saj poznate Italijane! Ce bi prišel njihov guverner za tri leta v Trst, potem jih nihče več, ne bi spravil odtod. Mar niso nekoč obljubili, da bodo spoštovali neodvisnost Reke? Ali nismo v zgodovini že nekajkrat videli, kako so Italijani prišli nekam z vsemi mogočimi obljubami in tujo pomočjo, toda potem so ostali in se niso dali več odpraviti. Tako bi bilo tudi v Trstu! In ker ne maramo italijanskega guvernerja, zato ne more priti niti jugoslovanski. Rešitev je samo v STO-ju Ni je druge rešitve, ki bi zajamčila naše življenje in svobodo izživljanja kakor ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja, in to takega, kakršnega predvideva mirovna pogodba. Tega naj se zavedajo tudi jugoslovanski državniki, posebno zdaj, ko se razgovarjajo z britanskim zunanjim ministrom. U-poštevajo naj željo in voljo svojih tukajšnjih -sorojakov. Ce potrebujejo denar in podporo, naj si pridobe na kakršen koli način, toda da bi jo dobili s tem, da 'bi nas prodali, tega jim ne- moremo dopustiti. Prepričani pa smo, da bi jim tega ne dopustili niti jugoslovanski narodi, ki so s srcem vsi z nami, ki pod svojim sedanjim režimom hudo trpe, a mu še posebno ne bi mogli odpustiti, če bi iz-, dal brate v zamejstvu, pri čemer m; sli jo posebno nas, Slovence, Srbe in Hrvate, ki žive na Svobodnem tržaškem ozemlju. V zaključku svojega govora je dr. Branko Agneletto ponovno dokazoval upravičenost in potrebo o-hranitve Svobodnega tržaškega o-zemlja. ki se kot neizogibna stvarnost vkljub vsem rušilnim poskusom njegovih nasprotnikov vedno bolj uveljavlja, kot edina možna in zadovoljiva rešitev vseh tu se križajočih interesov, tako jugoslovanskih kakor italijanskih, tako krajevnih kakor .tudi splošno evropskih. Mnogokrat so že napovedovali konec Svobodnega tržaškega ozemlja, toda ono je ostalo, ker ni druge boliše rešitve, ki bi aa lahko zamenjala. In kakor ie osta- lo doslei, tako bo ostalo tudi v bodoče. Slovenska demokratska zveza, ki ie to stvarnost !n nuinost spoznala že tedaj, ko je bilo to o-zrmlie ustvarieno, se je vztrajno in brez ovinkov zavzemala zani vseh teh pet let in nrav tako se bo zavzemala zanj tudi v bodoče. S tem se bo obenem na najboljši način zavzemala za živlieniske koristi tukaišniesa slovenskega živiia in obenem tudi za mirno sožitie tu živečih narodnosti, ki bodo lahko mirno sodelovale le. če bo odstranjena možnost nadvlade, ponovnega zasužnienia in /atirania. To pa nam jamči samo Svobodno tržaško ozemlje! Proti koncu govora dr. Branka Agneletta je sicer za nekaj časa zmanjkal tok in so zvočniki odpovedali (da ni tudi tu imel svoje prste kakšen »progresiven« ali »ljudski« demokrat?), toda poslušalci so vkljub temu pozorno spremljali njegove besede, od časa do časa so vpadali s pritrdilnimi medklici in pogostoma ga prekinjali s ploskanjem. Po kratkem odmoru je nato spet prišel na oder predsednik Slovenske demokratske zveze, dr. Josip Agneletto. Predlagal je zborovalcem, naj sprejmejo resolucijo, ki bo nato poslana na vsa uradna mesta, ki so odgovorna za stanje na našem ozemlju in za njegovo bodočo ureditev. Resolucija, ki jo objavljamo na prvi strani, je bila na-Jjp goglasno sprejeta. Dr. Agneletto se je še enkrat zahvalil vsem udeležencem za pripravljenost in dobro voljo, s katero so se odzvali pozivu organizacijskega odbora tega zborovanja, in je s pozivom na vztrajnost in odločnost zaključil programski del zborovanja. Godba je zaigrala himno »Hej Slovani«, ki so jo vsi prisotni stoje poslušali, in tudi peli. Nato je še enkrat nastopil zbor, »Avgust Tanče« iz Nabrežine ter je občuteno zapel tri pesmi, kateri med govori, zaradi prekinitve toka niso vsi slišali. Zbor vodi tržaški zdravnik dr. Fran Delak, ki je tudi priznan glasbenik. Zbor, ki se je s tem prvič pred- stavil naši javnosti, je zapel pri prvem nastopu tri pesmi: Volaričevo: »Eno devo le bom ljubil« in dve Vodopivčevi skladbi: »2e cvete roža gartroža« in »Ptici«. Pri drugem nastopu pa je pevski zbor odpel Loharnarjevo: »Mladosti ni «in narodno v Ferjančiče- vi priredbi »Rožic ne bom trgala« s sopranom solom, ki ga je odlično zapela s svojim čistim in zvonkim glasom gospa Cvetka Vernerjeva. Razveselili smo se, ko smo opazili, da je zbor sestavljen največ Iz mladih pevk in pevcev. Tako je minil lep in sončen je-oeoski popoldan. Godba je zaigrala plesne komade, mladina se je zavrtela, starejši pa so se pri kozarcu dobrega vina in primernemu prigrizku prijateljsko pomenkova- li o skupnih potrebah, načrtih za bedoče delovanje itd. Ustvarjale so se gruče, sestajali so se ljudje iz raznih krajev, izmenjavali so si svoje misli in vkljub hladnemu večeru so se le počasi razhajali. V trdi borbi, ki jo bije proti raznim odkritim in prikritim sovražnikom našega tukajšnjega slovenskega življa proti predstavnikom in slugam raznih diktatur in tiranij, proti slepoti zapeljancev in pokvarjenosti nekaterih plačancev in za priznanje naših pravic, je nedeljski zbor na Opčinah za Slovensko demokratsko zvezo vsekakor važen mejnik ,in velik uspeh. Išče se vodja Druga seja občinskega sveta v Nabrežini Zadnja seja qbčinskega ’ sveta v Nabrežini je potekla dokaj mirno. Očitno je bilo, da titovci še niso preboleli poraza s prve seje, ko so odšli iz dvorane s polomljenimi rebri. Posebno dr. Skerk je bil tokrat precej bolj miren in previden v svojih »pravnih« izvajanjih. Verjetno je le uvidel, da je molk najlepša stvar: Kdor nič ne govori, nima sicer prilike, da bi se izkazal s pametnimi nasveti, a istočasno ni nevarnosti, da bi bleknil kako nerodno izjavo, za katero bi ga potem lovili. Ob otvoritvi seje so titovci ugovarjali proti zapisniku prejšnje seje. Drago Legiša je omenil, da bi moral biti razviden iz zapisnika ves potek seje. Očital je odboru u-porabljanje nedemokratičnih metod. Ko je to omenil, je z zadoščenjem pogledal proti Srečkotu Colji, ki slavi po vsej Nabrežini kot branitelj vseh demokratičnih vrlin. Res je D. Legiša! Samo ljudje, ki se bratijo s Srečkom Coljo, lahko upravičeno govorijo o demokraciji in učijo druge, kaj je demokracija! Se malo, D. Legiša, pa se boste lahko naučili, vi krščanski socialist, tudi krščanske etike pri ateistu Colji! Ko je obč. svet proučeval predlog o prodaji občinskega zemljišča Odstraniteu slovenskih lepakou pred tržaškim mestnim svetom Seja dne 23. septembra je pričela z vprašanji in predlogi. •Padla sta med drugimi tudi predloga, naj bi se na prihodnjih sejah razpravljalo o dodelitvi stanovanj in o Svobodnem tržaškem ozemlju. Obč. svetnik dr. J. Agneletto je interpeliral obč. odbor zaradi župnijskega urada na Opčinah, ki je že toliko časa brez prostorov. Tržaška občina, ki ima patronat nad, opensko župnijo, in dolžnost, da skrbi za potrebne prostore,' noče 'namreč plačevati najemnine za prostore župnijskega urada. Nemogoče je, da bi bil župnijski urad v, tako velikem kraju, >kot so Opčine, zaprt! Zato je dr. Agneletto pozval obč. odbor, naj stori potrebne korake, da bo openski župnijski u-rad spet v kratkem mogel delovati, kar je v interesu vseh Opencev. Dr. Agnelettu je odgovoril odbornik Sciolis, da ni denarja za zidanje novega župnišča in župnega urada. Ker je bila najemnina 20.000 lir mesečno za uradne prostore previsoka, je ni občina plačala. Dejal je, da so v teku pogajanja za najetje bolj cenenih prostorov za župnijski urad, ki bodo v kratkem končana. Nato je dr. Agneletto naslovil drugo vprašanje na župana (po novem občinskem pravilniku sme obč. svetovalec staviti le dve vprašanji na vsaki seji!): Ko se je zadnjič ustavil Evropski vlak v Trstu, so njegovi organizatorji dali nalepiti po tržaških ulicah propagandne lepake v italijanskem in slovenskem jeziku, upoštevajoč, da prebivajo v Trstu Italijani in Slovenci, ter misleč, da vlada v Trstu narodna strpnost. Cez par dni pa so slovenski lepaki izginili z mestnih, ulic ali pa so bili prelepljeni ž ita lijanskimi. Po dobljenih informacijah naj bi bil sam župan Bartoli zahteval odstranitev slovenskih lepakov v mestu z izjavo, da se ne bo udeležil otvoritve razstave Evropskega vlaka, če ne odstranijo slovenskih lepakov v mestu. Ker se to dr. Agnelettu zdi skoro neverjetno, je vprašal župana, če to odgovarja resnici. Zupan Bartoli je odgovoril, da je stvar drugačna. K njemu da so prišli zastopniki vodstva Evropskega vlaka in ga vprašali za nasvet glede slovenskih lepakov. Ker ie bilo več protestov proti slovenskim lepakom, je župan svetoval zastopnikom vodstva Evropskega vlaka, naj snamejo slovenske lepake v mestu in naj jih puste samo v predmestjih in okolici. Dr. Agneletto je nato odvrnil do je županov odgovor nezadovo' liiv. Tudi sam nasvet, naj se v me stu odstranijo slovenski lepaki, je izraz narodnostne nestrpnosti, da ne rečemo kaj več! Župan Bartoli dobro ve, da prebivajo Slovenci v. Trstu ne od včeraj, ampak že sto-letia: da imajo v mestu slovenske ljudske in srednje šole; da imajo slovensko radijsko postajo; da imajo močno razvito kulturno Življenje. Zato s takim postopanjem žu pan ni nikakor vplival pomirjevalno v korist mirnega sožitja obeh v Trstu živečih narodnosti, ampak je bil ta njegov postopek usmerjen v to, da podžiga med Italijani in Slovenci narodno sovraštvo. To n; bilo demokratično in tako postopanje tržaškega župana zasluži, da se obsodi. Zupan Bartoli je odgovoril, da so Slovenci dobili v Trstu pri zadnjih volitvah največ 5 odstotkov vseh glasov, zato bi bili mogli v mestu slovenski lepaki .izzvati proteste in ogorčenje italijanskega prebivalstva. Svetnik dr. Agneletto je pa na-;lasil, da župan prav dobro ve, da je velik del tržaških Slovencev oddal svoje glasove za liste, ki niso bile slovenske, in tudi gotovo za listo, na kateri je bil izvoljen sam župan. Saj je celo njegova stranka čutila potrebo, da je med volilno borbo v slovenskem jeziku na radiu vabila slovenske volivce, naj volijo demokristjane. Zato ne sodimo število Slovencev v Trstu in njihovih jezikovnih pravic po gli-sovih, oddanih za slovensko listo, ampak po načelih demokracije, da ima avtohtoni narod pravico do enakopravnosti svojega jezika ne glede na njegovo število. ■Na dnevnem redu je bilo vprašanje ocenitve vrtnaric za občinske otroške vrtce. Iz poročila je izhajalo, da je v Trstu 57 sekcij z italijanskim n le 2 sekciji občinskih vrtcev s slovenskim jezikom. Od slovenskih vrtnaric so tri kon- kurirale in vse tri so bile odobrene. K besedi se je oglasil svetnik dr. Agneletto. Naglasil je, da uporabi to priliko, da opozori obč. svet in, obč. odbor na nevzdržni položaj, v katerem so slovenski otroški vrtci v tržaški občini. Na 57 italijanskih sekcij prideta le 2 slovenska otroška vrtca v Rojanu-Greti in pri Sv. Ivanu. Je res, da je občina v denarnih težavah, toda ko gre za Italijanske otroške vrtce, se .denar vedno dobi, le za slovenske vrtce ga ni! Je skrajni čas, da se mestni odbor odloči, da prične polagoma prevzemati v občinsko upravo slo-, venske otroške vrtce, ki jih zdaj vzdržuje »Opera Asili Infantili«. Končno je zahteval, da se morajr, takoj odpreti slovenski otroški vrtci v ulici Sv. Frančiška, v ulici Donadoni, v Kolonji in na Proseku. Glede otroškega vrtca .na Greti, kjer je 75 otrok, je nujno potrebna še ena vrtnarica, ki naj jo občina nastavi izmed vseh, ki imajo za tq potrebne pogoje, tudi če ni bila med onimi, ki so kOnkurz prestale Končno je mestni svet sprejel predlog, naj se zida na trgu Stare mitnice novo avtobusno postajo. družini; Bašlle, se je oglasil k besedi svetnik Kralj ,iz Slivnega, ki jo zahteval, pojasnilo o upravičenosti prodaje. Ko je dobil zaželeno pojasnilo, je glasoval za predlog. Zanimiva razlika! Svetniku Kralju ni dovolj, da župan, ki je njegov prijatelj in politični somišljenik, predlaga prodajo. On hoče sam vedeti in s svojo glavo razsoditi predno glasuje! To je poštena demokracija, to je edina demokracija! Take ljudi potrebuje ne Samo nabrežinska občina, ampak ves slovenski narod! Na drugi strani mize, kjer sedijo titovci, pa velja geslo: »En človek, en ukaz, en vodja!« Sicer stvar z »vodjo« še ni prav jasna. Prav zaradi tega je prišlo do edinega pikantnega incidenta na zadnji obč. sejč; * Svetnik Visintin je hotel vedeti, kdo je vodja opozicije, ker je to važno, v kolikor bo obč. odbor pošiljal prepise predlogov odbora le voditelju opozicije. Ko titovci et Co. opazijo, da jih to vprašanje spravlja v neverjetno zagato, v kolikor jim ni mogoče določiti, kdo izmed trojice Skerk-Legiša-Colja naj bi bil vodja, dvignejo namreč hrušč, govorijo vsi skupaj in razume se, kako ponavljajo ka rvprek: »To ni važno, to ni važno.« Ko se vzdušje pomiri, proglasi župan sejo za tajno, ker morajo razpravljati o imenovanju raznih nameščencev. Po seji smo izvedli, da je obč. svet že stalno namestil Marijo Bole kot učiteljico slovenskega otroškega vrtca, in g. Dirce Pizicari kot učiteljico italijanskega otroškega vrtca. Stalno name-da je obč. svet za stalno namestil stitev na občini sta dobili tudi Josip Orzan in Vera Pertot. Ob zaključku seje omeni župan, da bodo prečitali resolucije, predlagane od titovcev, kominfermistov in SDZ, na prihodnji seji obč. sveta, ki bo 29. sept. ob 17. uri. Primorski dneunik sika Dne 23. t. m. je bila pred tržaško okrožno sodnijo kazenska razprava v zadevi Josipa Terčona proti Ab-denu Visintinu zaradi znanih obtožb, ki jih je poslednji izrekel med volilno borbo po radijski postaji Trst II. Predno je sodnik proglasil zače-tak razprave, je povabil stranki, naj poravnata zadevo na miren način. Visintin je nato izjavil, da je pripravljen priobčiti v treh slovenskih -časopisih na svoje stroške izjavo, s katero daje popolno zadoščenje županu Terčonu. Terčon je izjavil, da je njegovi časti popolnoma zadoščeno z Visintinovo izjavo. S tem je bilo zadeve konec, 'Sodnik je proglasil, da je sodnij-ski postopek ustavljen zaradi sporazuma med strankama, istočasno je omenil, da je po zakonu stroške dolžan plačati tožitelj. K temu je pa takoj dostavil zastopnik Terčona, da je Visintin prevzel nase sodnijske in odvetniške stroške. Sodnik je k temu samo dostavil, da je to popolnoma naravno. To je bil potek razprave. Vsak prisoten je lahko slišal vse, edinole dopisnik Primorskega dnevnika je imel priliko preslišati najvažnejše stvari. Ker poznamo verodostojnost Primorskega dnevnika, se ne čudimo njegovemu poročanju: tudi se ne čudimo, da je Primorski dnevnik tako nesramno obračal resnico, ko je v naslovu napisal, »da bo Terčon plačal sodnijske stroške.« Tako poročajo samo ljudje, ki hotč zavajajo čitatelje. ljudje, katerih edini cilj je, ribariti v kalnem, ker sp boje resnice. Mi, pa poznamo Primorski dnevnik in smo navajeni na njegov žargon in njegova potvarjanja že leta in leta: zato naj gospodje nikar ne mislijo. da bodo s to taktiko uspeli! Terčon . je umaknil tožbo proti Visintinu, ker so izjave poslednjega zadovoljive. Gospodje pri Primorskem dnevniku bi se lahko o tem sami prepričali, saj so imeli že 23. t. m. ob 18. uri Visintinovo izjavo v uredništvu! Zato še bolj nesramno zveni članek, priobčen 24. t. m. v Primorskem dnevninku, kjer tožijo, da »ne poznajo izjave.« Kar se pa tiče drugih očitkov in odgovorov, »ki jih bo moral dati« Terčon, ne vemp komu, povemo Primorskemu dnevniku, da bi v Jugoslaviji ljudstvo drugače živelo, če bi njegovi miljenci v sosednji Jugoslaviji bili pripravljeni tako polagati račune, kot so to priprav ljeni storiti naši ljudje! Opomni mo pa gospode, da »polaga račune« samo tisti, ki je nekaj zakrivil Kolikor je nam znano, je Terčon že davno pred razpravo položil vse račune najprej na občini. Občinska uprava je te račune odobrila — in v njej sta sedela 2 (dva!) ti-tovca!! — nato jih je potrdilo še področno predsedništvo. Kaj hoče jo še? Ali naj njim na ljubo spremenimo zakone? Gospodje, ali se zavedate, da se s takim postopanjem samo smešite? IZJAVA Podpisani Abdon Visintin Slavec, stanujoč v Nabrežini - Kamnolomi štev. 5, izjavljam, da vsota, ki sem jo navedel v govoru na radijski po staji Trst II dne 14. maja t. 1. v okviru volilne borbe glede dobav občini Devin-Nabrežina, ki jih je vršil -takratni odbornik Josip Te čon kot lastnik tvrdke Brata Terčon iz Nabrežine, ne odgovarja vsoti, ki sem jo ugotovil po pregledu občinskih računskih knjig. Kar se tiče dobička iz teh dobav sem nadalje ugotovil, da je ta v skladu z normalnimi odstotki na tekočih cenah. .Ugotavljam nadalje, da je moja ocena imela izključno politični zna čaj. Abdon Visintin Slave c, 1. r. OZNA na zatožni klopi Demokracija ni hotela pisati o ugrabitvi Zlatka Sošta-rja, dokler si nismo bili na jasnem, kako stvar stoji. Zato smo čakali, da sodnija preišče zadevo in izreče svojo sodbo. Prisostvovali smo raznim sejam prcesa in sledili zanimivim zasliševanjem. Vse nam je čedalje bolj potrjevalo prepričanje ,da je šlo za resnično ugrabitev. Najbolj nas je pa prepričalo obnašanje obtožencev med zasliševanjem Soštar-a. -Sedela sta kot okamenela in trpko gledala v -tla. Niti mišica na obrazu se ni premaknila, ko je padala na njhove glave kopica obtožb. Obnašala sta se -kot prava zakrknjena udbovca: in dobila st^ plačilo za njuno dejanje. Ce pomislimo na nizkotnost zločina, če imamo pred očmi dejstvo, da je ugrabitev iz političnih razlogov najogabnejši zločin, kar jih predvideva kazenski zakon, je bila dodeljena kazen mila. Doletela je sicer samo izvršitelje ukazov, a čas je, da ljudje, tudi udbovci, razumejo enkrat za vselej, da ni dovoljeno izvrševati takih zločinskih ukazov. Raje bi sicer videli na zatožni klopi razne oficirje Udbe, kj ukazujejo take ugrabitve, kot pa uboge -reveže, ki morajo Slediti in ubogati takim lopovom. Najraje bi pa videli pred sodnijo .ljudi, ki so odgovorni ne samo za Soštarjevo ugrabitev, ampak za vse ugrabitve, ki so bile izvršene od strani titovske policije v povojnih letih. Bi tako spoznali gangsterje, ki poveljujejo Udbi in ki so odgovorni za ugrabitve Uršiča, Kalina, Magazi-noviča in neštetih drugih. Kot Slovenci trpimo, ko mora laško sodišče soditi našim ljudem, ki, so obtoženi takih zločinov. Trpimo, ker vrže madež, ki pade .na obtožence,, senco na ves narod. Zato Slovenci, ki s titovskimi banditi Udbe nimamo nič skupnega, najodločneje odklanjamo take zločinske metode, vredne samo džungle ali azijatske stepe, in ugotavljamo, da je naš narod z zadoščenjem vzel na znanje sodbo v Soštarjevem procesu, ne ker bi privoščil štiri leta ječe nesrečnim izvršiteljem zločina, ampak ke>r je le enkrat pravici uspelo presekati ognusne tipalnice polipa Udbe na naših tleh. Št vilo sovjetskih vetov v OZN ie naraslo na Sl Ameriška delegacija pri ZN izjavlja da je bil sovjetski veto proti sprejemu Libije v OZN 51. Pred vetom proti sprejemu Libije je Sovjetska zveza zadnji veto vložila 7. julija, ko je s svojim glasom preprečila v Varnostnem svetu ameriško resolucijo, ki je predlagala obsodbo lažnjivih obtožb bakteriološke vojne proti si-, lam ZN na Koreji. VESTI s TRŽAŠKEGA Izkrivljanje dejstev Na j večje zlo v celem tržaškem vpiašanju je, da so službeni krogi vprašanje tehnične prirode spremenili v vprašanje obstanka ali ne-oastanka dotične vlade. Nedvomno je, da je tisto, kar se z italijanske strani pripoveduje, pretirano. E->nako nedvomno je pa tudi, da _;e težnja po zaostritvi visečih vprašanj in težnja, da se ista dramatizirajo, ki je tako značilna za italijansko naravo, v veliki meri doprinesla do tega, da iz današnjega položaja ne najdejo izhoda. V prvi vrsti velja to za krivo postavitev italijanske formulacije, da »rešitev tržaškega vprašanja more izhajati samo iz predpostavke, da mora Italija dobiti nazaj vse tisto, kar ji nedvomno pripada«. Ali je pa ta predpostavka tudi točna? Mi le predobro vemo, da ni. V prvi vrsti ni točna zaradi tega, ker je Trst pripadal Italiji vsega 25 let v času med obema svetovnima vojnama in nikdar prej, razen v rimski dobi. Toda v tem primeru bi Italija imela pravico tudi do Pariza in Londona! Vendar pa ta predpostavka ni točna še iz nekega drugega zelo važnega razloga, namreč zato, ker prebivalstvo tega ozemlja Italije ne mara. Nočemo je mi Slovenci in Hrvati, ker vidimo, kako krvniško postopajo Italijani z nami danes v času, ko prepričujejo svet o najpopolnejši narodni strpnosti, istočasno pa na zahrbten način preganjajo starše slovenske dece in one, ki se drznejo govoriti slovenski doma. In vse to počenjajo pred očmi zavezniških oblastev, ki upravljajo naše ozemlje v imenu Varnostnega fveta Združenih narodov. Celo sami tržaški Italijani, mislimo pri tem na Tržačane z italijanskim občevalnim jezikom, in to znatna večina, noče slišati o Italiji, ker le predobro vedo, da bi prisotnost Italije v Trstu pomenila odrivanje domačega življa z najvažnejših položajev, namesto njih pa da bi nameščali ljudi, ki j?i prišli iz Italije. Saj opažamo tak razvoj že danes! Nameščence Tržačane kaj radi premeščajo v Italijo, ti nastajajočemu novemu delu in na cesti proti postaji. Prepričani 'mo. da ne bo nobenih težav za prepotrebno ureditev primerne razsvet-; ljave. Ne bo odveč, če omenimo, da je pred par meseci na druger?) ovinku iz Sesljana proti Devinu nastala zaradi neodgovarjajoče razsvetljave težka prometna nesreča, ki je terjala smrtno žrtev. Prav tako je občutena potreba po podaljšanju obcestnega hodnika na glavni cesti ob novem delu Seslja} na. Pravzaprav hodnik je že speljan, toda samo za kakih petdeset metrov. Ne bo zares nobene tehnične težave, niti gradbeni stroški ne bodo tako hudi, da se ne bi moglo takoj začeti z deli. Cesta je zelo prometna, zaradi česar so pešci v stalni nevarnosti. Po tej cesti ho- osnovno šolo ali pa na postajo. Prepričani smo, da bo ta naša prošnja naletela na ugoden odmev na našem županstvu! IZ KOFRŠČINE Kaj se dogaja u coni B? f Admiral Nl. Koch V visoki starosti 78 let je umrl v Trstu 25. septembra vpokojeni admiral jugoslovanske mornarice, Metod Koch. Pokojnik je bil rojen 4. septembra 1874. Posvetil se je vojaškemu poklicu v avstrijski mornarici. Med vojno je služil v Pulju kot podpoveljnik puljskega pomorskega oporišča. Po smrti admirala Vukotiča, ki se je potopil s svojo bojno ladjo, je postal poveljnik puljske baze. Ob prevratu 1. 1918 je nadzoroval v Pulju predajo avstrijsjce vojne mornarice jugoslovanski vojski. Za svoje izredne zasluge ga je Jugoslavija imenovala za kontrad-mirala in je kasneje napredoval v čin viceadmirala. O pokojnikovem delu bomo obširneje pisnH »Bil sem priča žalostnega prizora na bloku na koprskem obrežju. Pri nekaterih kmeticah, ki so se vrnile iz Trsta, so pri preiskavi našli miličniki »Zaščite« tudi po en slovenski molitvenik. Uradnik »Narodne zaščite« je molitvenike krat-komalo sekvestriral z opazko, da je uvoz molitvenikov v cono B prepovedan. Zenice so ga prosile, da jim molitvenike vrne, ker jih njih otroci, ki gredo k birmi, potrebujejo. Dodale so, da molitveniki ne stanejo več kot po 100 ali 150 lir, ter da so jih morale kupiti v Trstu, ker se v coni B molitveniki ne prodajajo. Ali vse njih prošnje so bile zaman. Molitvenike je pridržala straža na bloku. Stvar me je začela zanimati in izvedel sem, da delajo ljudska oblastva na Koprščini ostro propagando proti birmanju otrok. Lahko si vsak predstavlja, kako velik družinski praznik in dan veselja je bilo vedno in je še danes za naše slovensko kmečko ljudstvo v Istri ravno birmanje otrok. Ali sedaj pošiljajo ljudska oblastva po vaseh svoje agente, ki strahujejo starše, da ne smejo pošiljati otrok k birmi. O-blastva gredo celo tako daleč, da so zagrozila očetom otrok iz nekaterih vasi, da jih vržejo iz služb, če dovole, da se njih otroci birmajo. In tako so se vrnili iz Kopra otroci nekaterih vasi nebirmani, ker bi bili drugače njih starši in sorodniki ob delo.« Tako dopis. Mi pa vprašamo l>udska oblastva, ikaj hočejo doseči v coni B s takim postopanjem? To ni propaganda proti stroškom ob priliki birmanja, ki so pri našem kmečkem ljudstvu cone B neznatni, ker ljudje denarja nimajo. To ni propaganda proti starodavnim ljudskim običajem, ampak to je prava propaganda proti krščan7 ski veri, ki je v našem ljudstvu globoko vkoreninjena. Ako komunistični režim v Jugoslaviji že spreminja cerkve v muzeje, kakor starodavno romarsko cerker Marije pomočnice ne Blejskem otoku, naj pusti na STO-ju, kjer je le začasen upravnik, vero in verska čustva na miru in naj ne žene slovenskega ljudstva s takim postopanjem v italijanski tabor. Materializem je zavzel med nami pod vplivom komunizma in marksizma, ki hoče ubiti v človeku vsako vero, vsak idealizem in požrtvovalnost, že tako širok obseg, da je del današnje mladine otopel za vse, kar je lepo, vzvišeno nad osebni egoizem in nad grobi materializem; otopel za vse, kar je i-dealno. Zato komunizem pobijamo tudi na tem polju, ker razkraja v našem narodu vse, kar je dobrega idealnega, vzvišenega in svetega. Zato smo proti laži-kulturnemu de lu komunistov obeh kril, ker je to delo preračunano vedno v službi komunistične propagande in mate •rializma. In rtavno zato moramo biti kot zavedni Slovenci proti kulturnemu sodelovanju tudi s ti-tokomunisti, ker je vse njih navl-dez-kulturno delo prepojeno s stru- — - '"J ^ V* tovo razkraja moralne vrednote slovenskega naroda, kot vero, narodno in krvno zavest, požrtvovalnost pri delu za narod, ljubezen do staršev, jezika in naroda, in s tem koplje Slovencem, zlasti zamejskim Slovencem, neizbežen grob. Zavoženo gospodarstvo in oviranje versftc svobode Enkrat se oglašamo tudi mi, ki smo bolj redki gostje v stolpcih Demokracije. Vendar pa je raša stiska dosegla tako stopnjo, da si moramo vsaj od časa do časa olajšati srce s tem, da vam povemo, kako se nam godi. Za nami je poletje in zdaj je jesen, ko pobiramo pridelke. A Kaj imamo od tega, ko moramo vse oddajati raznim zadrugam, sami pa ne smemo prodati ničesar. Fige, iz katerih kuhajo žganje, nam plačujejo po 3 dinarje kilogram. Ali ?e jih sploh splača nabirati? Podobno je tudi z drugimi pridelki. Vsi veste, kako važni so za naše kraje paradižniki. Sredi največje _ sezon.’ ti pa zadruga na lepem kar za štirinajst dni ustavi odkup! Drugam prodati ne moreš, paradižniki so dozorevali in kaj smo hoteli? Veliko je šlo v izgubo. Ze v naprej se bojimo, kako bo z vinom. Vse, kar kupujemo, pa je tako drago; le to, kar prodajamo, je poceni, Zato si lahko kupujemo le najnujnejše, a včasih zmanjka denar tudi za najpotrebnejše stvari. In potem pravijo, da moramo biti zadovoljni in da je pri nas najbolje! A na žalost ni samo gospodarstvo nekaj takega, nad čemer bi s? pritoževali. Ce Se ne veste, imamo pri nas popolno versko svobodo. Kako Izgleda to v praksi smo imeli priliko videti pri pripravah za letošnjo birmo. Z vsemi mogočimi nasveti in grožnjami skušajo oblasti in režimske organizacije preprečiti staršem, da bi poslali svoje otroke k temu zakramentu. Nikjer ni dobiti molitvenikov, trakov in drugih običajnih birmanskih daril. Toda ljudje ne klonijo! Hodijo po te stvari v Trst. In kaj napravi naša milica? Ena izmed najbolj iskanih stvari na blokih so prav verske knjižice in molitveniki. Kar dobijo, zaplenijo. Ljudje se seveda jezijo in so zares obupani. Vemo, da tudi vam ne cveto rožice, toda verjamite nam, pri nas je še veliko huje In ne želimo vam, da bi prišli na naše. ŠOLSKE VESTI Prednostna lestvica za srednje Sole Višja šolska uprava sporoča, da so objavljene prednostne lestvice diplomiranih prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na slovenskih srednjih šolah za šolsko leto 1952-53. Te prednostne lestvice, ki so na vpogled od 18. do 27. septembra 1952 na Slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ulica Scuola nuova št. 14-11., med 10 in 12. uro. vsebujejo povišanje točk v smislu Odredbe Prosvetnega urada ZVU z dne 7. avgusta 1952. • * * Opisovanje v osnovne šole Šolsko nadzorništvo sporoča, da se bo vršilo vpisovanje v osnovne šole ter popravni izpiti jesenskega roka od 22. do 30. septembra tekočega leta. Posamezna didaktična ravnateljstva določajo dneve in urnik. Šolsko leto se prične s službo božjo dne 6. oktobra (v ponedeljek), reden pouk pa dne 7. oktobra 1952. » * * Vpisovanje pri Sv. 3ahobu Didaktično ravnateljstvo pri Sv. Jakobu v Trstu naznanja, da se bodo vpisovali učenci v vse razrede osnovne šole od 22. septembra dalje do zadnjega dne tega meseca od 9. ure zjutraj dopoldne, in sicer: na osnovni šoli pri Sv. Jakobu, v ulici della Scuola Nuova štev. 12, prvo nadstropje, v sobi štev. 13; na osnovni šoli v ulici S. Fran-cesco št. 42. pritličje, v sobi št. 2; na osnovni šoli v ulici Donadoni št. 28, visoko pritličje, na levi strani, v sobi št. 3. * * * Zrelostni izpiti in vpisovanje na slovenskih srednjih Šolah V jesenskem roku se začnejo zrelostni izpiti na višjih srednjih šolah v torek 30. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz slovenščine. Opozarjamo, da se zaključi vpisovanje učencev, ki so izdelali v poletnem roku 25. t. m., učencev pa, ki so izdelali v jesenskem roku, 30. t. m. 'Zastava pod mostom Tržaški javnosti je že splošno znano, kaj se je zgodilo v dolinski občini v ponedeljek 15. septembra. Tam so odprli novi most čez Glinščico pri Kremenki-Domio. Vsa slovesnost se je izvršila v znamenju zmečkane italijanske zastave ,n brez cerkvenega blagoslova. Mnogi dolinslfi občani ne morejo razumeti, kako da so tržaški demokristjani izročili javnosti novi most brez blagoslova. Res, da dofinsko občino vodijo kominformisti, a ti so imeli pri vsej slovesnosti malo besede, čeprav teče Glinščica do morja po terenu slovenske dolinske občine! Bolj .kakor iz nerazumljivega vzroka opuščeni cerkveni 'blagoslov je razburila vso dolinsko javnost izredna predrznost tržaških iredentistov, ki so si upali raztegniti čez novi most v popolnoma slovenski občini italijanski trobarv-ni trak. Ta trak bi moral neki predstavnik laškega šovinizma pre-striči in tako v znamenju italijanske zastave izročiti novi most slovenski občini. No, predstavnik tržaških italijanskih oblastnikov je zastavico res prestrigel,\ toda še prej jo je dolinski župan vrgel pod most. Ob napovedani uri so se pripeljali potrebni in nepotrebni številni tržaški pokrovitelji. Tedaj ie prišel iz svoje vasi tudi dolinski župan. Delavci so mu že na poti povedali, da ga čaka na mostu italijanska trikolora. Se preden je slovenski župan pozdravil tržaške goste, je potegnil skupaj trobarvni trak in ga zagnal čez ograjo pod most. Nato je pozdravil osuple Tržačane . . . Vsi prisotni dolinski občani so z največjim užitkom gledali ta e-dinstveni dogodek, ki je menda e-dini v vsej povojni zgodovini. Vodstvo podjetja, ki je most zgradilo, je bilo zaradi vsega skupaj zelo užaljeno in prestavnik je pozneje Slovencem povedal, da se še kaj 'takega ni nikoli zgodilo, in da pač podjetje pri vsem tem nima nobene krivde. Neki tržaški gospod je po pozdravu z dolinskim županom naročil delavcu, da je šel pod most. dvignil trobarvni trak in ga ponovno raztegnil čez most. Dolinski župan je imel nato javni govor, v katerem se je zahvalil zaveznikom za novi most in izredno strogo o-pcmnil prisotne Italijane, naj več Glasbena šola SPM Vpisovanje lanskih in novih gojencev se vrši dnevno od 10. do 12. ure v šolskih prostorih v ulici Machiavelli 22-11 nadstr. Poleg klavirja in violine se poučuje še vse ostale orkestralne instrumente, kakor tudi harmoniko. Vsa tozadevna pojasnila daje vodstvo Glasbene šole. GLAS IZ BORŠTA Pred kratkim so začeli popravljati cesto, ki gre z glavne ceste skozi Zabrežec do Boršta. »Strokovnjaki« pa so jo tako »zdelali«, da po njej ni mogoče hoditi niti peš! Na cesti je samo kamenje. Zares ne vemo, kam sta izginila nasuta pesek in zemlja. Izvedeli smo, da je naša »ljudska kominformistična« občinska u-prava poverila ta dela nekemu tržaškemu podjetju. Ali ne bi mogla izvršiti vsa to dela sama občina v lastni režiji? Saj bi s tem mogla zaposliti precejšnje število domačih delavcev, ki bi prav gotovo popravila na 0-menjeni cesti bolje opravili kakor pa neprizadeti tržaški »strokovnjaki«, katerim je naša občinska u-prava tako naklonjena. In kar je glavno, bi z deli v lastni režiji mogla občina prihraniti precejšnjega denarja, kar bi ji verjetno ne hodilo narobe. V visoki starosti 78 let je preminul v Trstu METOD KO!CH admiral jugoslovanske mornarice v pok.