Cudežna skrinjica' (Ruska pravljica.) Anjuta Smirnov je bila doma v prijaznem in lepem mestu Novgorodu. Takrat je vladal Rusiji car Ivan Grozni. Anjutin oče Pjotr je bil premožen trgovec s kožuhovino. Njegova zidana hiša je bila ena najlepših v celem mestu. Pjotr je oboževal svojo edinko in vsak večer, ko se je vrnil iz trgovine, je sedel k zibki, v kateri je ležala mala Anjuta. Prijel jo je za ročico in božal vsak prstek posebej, rekoč: »Sraka je prinesla kaše palcu, kazalcu, sredincu, prstancu... ,Grdi lenuh,' je dejala, ko je bil na vrsti mezinec, ,pojdi iskat mrzle vode, vroče vode, vrele vode!'« In Pjotr je zgečkal Anjutko na dlani in po komolcu in se smejal od vsega srca in smejala se je hčerkica, dokler ni prišla mama, ki jo je prekrižala na čelo, na usta in na prsi in izmolila z njo večerno molitvico. Ko je imela deklica sedem let, jo je učila Katja, stara mamičina pestunja, presti in tkati. Dijakon (duhovnik) notrdamske cerkve jo je vadil abecede po veliki knjigi z rdečimi platnicami in v kratkem času je znala Anjuta gladko čitati. Poleti je čitala mamici na vrtu, obraslem od duhtečega bezga, pozimi pa v sobi, medtem ko je ma* mica vezla zlate rože v tenko platno, Katja pa je predla ob peči. Če je prišel očka preje kakor po navadi domov, se je že na pragu raz* veselil lepe slike, ki se mu je nudila, objel in poljubil je svojo edinko, ki mu je pritekla naproti, in ji božal zlate kodre. Nenadna mamičina smrt pa je napravila konec srečnemu družinskemu življenju. Pjotr je bil neutolažljiv, za teden dni se je zaprl v sobo in jokal, ves mesec ni spregovoril z nikomur. V cerkvi so se brale maše za dušo zlate mamice. Končno je začel zopet zahajati v trgovino in opravljati svoje posle. Nekega dne (Anjuta je bila takrat že v petnajstem letu) je po* klical k sebi Katjo in ji dejal: »Jutri potujem v tujino. Krištof, moj prvi sotrudnik, bo ta čas prevzel posle v trgovini. Tebi izročam svojo edinko. Čez leto dni, če Bog da, se povrnem.« Ko je preteklo šest mesecev, je javil Krištof Katji, da je trgovina propadla, da so blagajne prazne in da bosta hiša in vrt prodana na dražbi. Anjuti ostane poslej samo mala koča, dve uri oddaljena od mesta. Povrh vse nesreče je prišla še vest, da se je ladja, na kateri se je oče vračal v Rusijo, v hudih viharjih potopila. # Anjutina koča je bila nizka, temna in zakajena. Zidovje je imelo več razpoklin, ki so propuščale veter in mraz. Edina oprava je bila stara miza in dolga lesena klop ob zidu. Katja in njena varovanka sta predli brez počitka od jutra do večera. Anjuta je v mestu pro» dajala platno, toda kupci so bili redki, in le pregosto je legla k po* čitku brez večerje. Poleti je bilo življenje nekoliko prijetneje, a ko je prišla druga zima, odkar sta živeli v koči, sta morali trpeti mnogo mraza in lakote. Na Svečnico je Katja zbalela in Anjuta se je morala sama boriti za vsakdanji kruhek. »Zakaj delam in trpim,« je vzdihovala, »bolje je hitro umreti, kakor pa dan za dnem prenašati glad in mraz.« »Čim večje je trpljenje, tem bližji je Bog,« jo je strogo zavrnila stara Katja. Deklica si je obrisala solze, vzela platno in se zopet napotila v mesto. »Če ne prodam danes platna,« je dejala, »bova z njim pogrnili najin mrtvaški oder.« Zunaj je bil srdit mraz, da je škripalo pod nogami, na laseh in . obrvih se ji je delalo ivje. V mestu je povsod ponujala platno, toda nihče ga ni kupil. Ko se je večerilo, se je obupana vračala domov. Mraz je naraščal, ledena burja je brila v obraz. Anjuta se je tesno zavijala v svoj tenki, raztrgani plašč, ozeble noge so jo bolele pri vsaki stopinji. Čez uro hoda je onemogla. Sedla je v sneg in se naslonila ob deblo stare smreke. Zaman se je borila proti spancu. Z zadnjim naporom je ponavljala molitvice, ki so ji prihajale na um. Nenadoma se ji je zazdelo, da ji blagodejna toplota segreva premrle ude. Odprla je oči in zagledala lepo gospo, obsejano od ne* navadne svetlobe. Prikazen se ji je smehljaje približeyala. V rokah je držala svetlo skrinjico. . ;; , . ._. ,s 257 »Ljubi otrok,« je nagovorila Anjuto, »čula sem tvoje vroče mo= litvice. Poglej to skrinjico. Vsebuje zaklad, ki ti bo dal srečo in bogastvo. Podarim ti jo, a ne odpri je prej kakor v zadnji sili, če sta ves tvoj trud in delo zaman; sicer izgubi moje darilo svojo moč. Če pa najdeš srečo, preden si se zatekla k skrinjici, mi jo boš morala vrniti, ne da bi jo odprla.« Po teh besedah ji je tuja lepa gospa izročila zaklad, nato pa je izginila v megli. * * * Od tega dneva dalje se je življenje v koči popolnoma izpreme* nilo. Misel na zaklad, še bolj pa spomin na lepo gospo, ki jo je rešila bedne smrti v snegu, sta Anjuti pomogla, da je rada prenašala dnevne skrbi. Prišla je pomlad in z njo toplo solnce. Obudilo je življenje tiso* čim cvetkam in nebroj ptičic je žgolelo na zelenem drevju krog ko= čice. Katji se je nenadoma povrnilo zdravje in dan za dnem je Anjuta hodila v mesto in vedno prodala vse platno, kar ga je prinesla s seboj. »Oh, nikoli ne bom izvedela, kaj je v skrinjici,« je večkrat vzdi* hovala Anjuta. Katja pa ji je odgovorila: »Čim več stvari na svetu izveš, tem preje se postaraš.« Dobivali sta vedno več naročil iz mesta. Anjuti ni bilo treba več vsak dan hoditi tako daleč, ker so se kupci sami pripeljali k njej ter kupili več platna kolikor ga je mogla nesti sama v mesto. Včasih je lahko ostala ves teden doma. Kočica je postala kmalu premajhna za kupce in trgovino in ker sta prihranili že precej denarja, si je Anjuta zopet kupila očetovo hišo z lepim vrtom. Kdo popiše veselje srečnega dekleta in njene stare pestunje, ko sta se po dveletnem bivanju v vlažni koči zopet selili v bivši lepi dom! Ko je nekega dne šetala Anjuta po domačem vrtu, spominjaje se drage mamice in Ijubega očeta, je stopil k ograji postaven mož zago* relih lic. Odprl je vrata, kakor da mu je vrt dobro znan, stopil k Anjuti, da ga je dobro videla v obraz in trenutek nato je padla lju« bemu očetu krog vratu. Ni se namreč nahajal takrat na oni ladji, o kateri je prišla vest, da se je potopila. Ostal je bil v tujini, kjer je našel srečo, zdaj pa se je vrnil bogat mož k svoji edinki, srečen, da jo je nasel živo in zdravo. Naslednjega dne je vzela Anjuta skrinjico in jo nesla k onemu drevesu ob cesti, kjer je nekoč prosila za smrt. Zdelo se ji je, da še nikoli ni bila pomlad tako mila in topla kakor takrat. Lahen jutranji vetrič ji je poljubljal čelo, v ušesih ji je šumelo, kakor da bi čula daljno zvonjenje srebrnih zvonov, ki je postajalo tem slajše, čim bliže je bila usodnemu drevesu. Ko je končno dospela na cilj, je pobožno pokleknila, rekoč: »Preljuba gospa, vračam ti tvoj zaklad. Prinašam ti z njim iskreno zahvalo vsega svojega srca in vsega svojega življenja.« Nato je vstala, hoteč oditi, a nenadoma je zaslišala glas: »Odpri skrinjico!« S tresočo roko je privzdignila pokrovček — skrinjica je bila prazna. V. Š.