ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 • 379-398 379 
Igor Grdina 
NEKAJ OPAZK O VLOGI PRIMOŽA TRUBARJA 
V ZAČETKIH SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 
Precej dolgo časa se je zdelo, da začetke slovenskega knjižnega jezika v najbistvenejšem 
pojasnjuje odlomek iz Trubarjevega nemškega posvetila k Ta pervemu deilu tiga Noviga 
testamenta, ki je bil natisnjen v Tübingenu 1557. leta. Reformator tam pravi: »Pri tem pre­
vajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slo­
venec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. 
Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer 
sem se rodil.«1 Dve leti prej je v izdaji Matejevega evangelija še zapisal: »Lubi Slovenci! Vom 
inu nom je vedejoč, de le-ta naša slovenska beseda dosehmàl se nej z latinskimi, temuč leta 
krovaska s krovaskimi puhštabi pisala.«2 
Toda Fran Ramovš je v svoji Kratki zgodovini slovenskega jezika - izšla je v Ljubljani 
1936. leta - nakazal, da zadeve vendarle niso povsem neproblematične, saj je pri obrav­
navanju razvoja jata opozoril na to, da v Trubarjevih poznih delih kolikostno celo zelo 
odločno prevladuje refleks, ki ni značilen za govor Trubarjeve rojstne vasi (torej refleks e), 
nad onim, ki je tak (refleks ei). Statistika mu je pokazala, da v Katekizmu iz leta 1575 pre­
vladujejo zapisi jatovskih refleksov z e nad tistimi z ei, ki so regularni v govoru Raščice in 
sploh v dolenjščini (razen v nekaj izjemnih primerih, ki jih Ramovš tudi navede), nekako v 
razmerju 2 proti 1. Tak rezultat se je Ramovšu pokazal na podlagi pregleda reprezentativnega 
vzorca 26 strani omenjene knjige (strani od 288 do 314; natančno razmerje je 153 zapisov 
jatovskega refleksa z e proti 82 zapisom z ei).3 Ramovš je nato sklepal, da je bilo razmerje 
v reformatorjevih prvih delih ravno obratno, ker naj bi ta v skladu z dobesednim pojmo­
vanjem zgoraj citirane izjave iz leta 1557 pri začetkih svojega pisanja povsem upošteval raš-
čiški govor. Vso zadevo je Ramovš razložil takole: »Kakor kaže prav vsak knjižni jezik ten­
denco, da postane umljiv čim večjemu številu dialektov, pa mora zato iz svojega sestava kon-
cedirati drugemu dialektičnemu sestavu zdaj ta, zdaj oni člen, tako je bilo tudi s Trubarjevim 
jezikom, ki je bil za vso dobo druge polovice 16. stoletja slovenski knjižni jezik. Bila mu je 
gorenjščina iz Ljubljane dobro znana, razliko med njo in dolenjščino je dobro čutil in jo 
zavestno odstranjeval; ei : e predstavlja težnjo unificiranja zaznatnih dialektičnih diferenc /./«4 
A še pred Ramovšem so posamezni raziskovalci — vsaj od Vatroslava Oblaka dalje — 
ugotavljali, da fonetični sestav slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja na posameznih mestih 
ni identičen s sestavom dolenjskega narečja.5 In medtem ko je Ramovš začel — po mojem 
mnenju pravilno — nakazovati pojasnilo tega dejstva v smeri naddialektalne narave knjižnega 
jezika, se je Marijan Mole trudil poiskati vir najočitnejših razlik, to je prav tistih v zvezi z 
refleksom jata. Našel ga je v jeziku, vezanem na religiozno sfero življenja, saj je dognal, da 
so razlike med značilnostmi dolenjskega narečja in prvo izmed Trubarjevih knjig (Katekizem 
iz leta 1550) največje pri petih besedah, ki so pogoste v krščanskih verskih opravilih (pra­
viloma se v omenjenem reformatorjevem delu pišejo z e in ne z ei besede: greh, večen, reč, 
človek, beseda; drugje se e pri refleksih za jat pojavlja sporadično).6 Cerkev, zlasti ljubljanska 
škofija kot na etnično docela slovenskih tleh edino večje središče kleriškega in hkrati laiškega 
verskega življenje, kjer se je nadnacionalna latinščina nujno stikala z nacionalnim idiomom 
1 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 80. 
2 M. Rupel, n. d., 67. 
3 F. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, Ljubljana 1936, 186. 
4 F. Ramovš, n. d., 187, 188. 
5 J. Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968, 12. 
6 M. Mole, Z historii praslbwianskiego é w sfowenskim, Rocznik slawistyczny 16, 1948, 24-27.' 
380 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
(pridige!), je morala razviti določeno kultivirano govorno izročilo v ljudstvu razumljivem 
jeziku, ki je bilo v kranjskem glavnem mestu glasoslovno prilagojeno lokalni govorici z 
gorenjskimi refleksi v vokalizmu.7 
Breda Pogorelec je pozneje — po mojem mnenju tehtno — opozorila, da tradicija kul-
tiviranega slovenskega jezika v srednjem veku itak ni pripadala dialektalni sferi; domnevala 
je, da gre za več vej razvoja pismenega jezika8 (bolje: pismenskega jezika), vendar je mnogo 
bolj verjetno, da se je to izročilo prenašalo pretežno ustno in je bilo le od časa do časa 
zapisano. Sled ohranjanja tradicije, ki je nad dialektom, je npr. zaznavna v uporabi besede 
bogastvo na mestu kraljestva v Očenašu, ki je izpričana tako v Celovškem kakor Staro-
gorskem rokopisu, Trubar pa leta 1575 piše, da »bogastvu inu kralevstvu ne imata eniga 
zastopa«, čeprav Gospodovo molitev »eni [očitno: še zmeraj] molijo 'pridi k nom tuje 
bogastvu'«.9 Pomenska zveza med pojmoma kraljestvo in bogastvo, ki je bila pri presaditvi 
Očenaša v slovenščino še prisotna (in to je moralo biti, še preden se je v našem jeziku pojavila 
beseda kraljestvo, ki je nastala iz osebnega imena Karla Velikega), se je pozneje popolnoma 
izgubila (in zato Trubar razlaga, da je imel pri prevodu prste vmes »eden, kir nej zastopil 
latinski ne nemški«10), vendar je cerkvena tradicija ustaljeno formulo še naprej ohranjala -
kot kaže: vse do 16. stoletja. 
Seveda so narečja od kraja do kraja različno vplivala na tradicijo kultivirane slovenščine, 
kar velja zlasti za glasoslovno raven. Toda kljub temu, da se je naš jezik do Trubarja le 
občasno zapisoval, po njem pa pisal, v spomenikih izpred leta 1550 ne srečujemo preprosto 
zapisov dialektov oz. ljudskega govora, kakor smo pravkar pokazali ob primeru bogastva na 
mestu kraljestva v Očenašu. Upoštevati je pač treba pretežno cerkveno naravo slovenskih 
spomenikov srednjega veka (in jezik je v dejanjih vere vselej poskušal biti vzvišen nad vsak­
danjostjo, ki je polna greha!), ki so bili bolj ali manj umetelno oblikovani na podlagi dolo­
čenih aktualnih retoričnih konceptov in pravil evropskega Zahoda. Za to stvar je denimo zelo 
poučno primerjati razliko v besednem redu v Brižinskih spomenikih in Stiškem rokopisu: 
medtem ko zgodnjesrednjeveški Brižinski spomeniki pomensko tenkočutno izmenjujejo obi­
čajni in neobičajni besedni red (npr. dela Satanova, dela Neprijaznega, Gospod sveti, Gospod 
milostljivi: božji Sin, božji sli, božji mučeniki (v BS III, v BS I sta zadnji dve navedeni besedni 
zvezi izpričani z zaznamovanim, tj. neobičajnim besednim redom)), poznosrednjeveški Stiski 
rokopis teži k nezaznamovanemu, tj. običajnemu besednemu redu (npr. huda dela, naš 
Gospod, sveti post itd.). 
Ta tok razmišljanja, ki bi najbrž v doglednem času vodil k ustreznim spoznanjem o 
Trubarjevem jeziku (Breda Pogorelec je prispevala še do danes najbistvenejša opozorila o 
reformatorjevem slogu — o uporabi dvojne formule in na strukturi odstavka temelječi členitvi 
oz. zgradbi njegovih tekstov, se pravi o razmeroma kompleksnem oblikovanju stavčnih 
period, ki pa vendar še ostaja pregledno, torej v skladu z reformacijskim idealom kar najširše 
razumljivosti11), pa je bil pretrgan z resolutnim nastopom Jakoba Riglerja, ki je leta 1968 na 
knjižni trg lansiral obsežen traktat s hudo ambicioznim naslovom Začetki slovenskega 
knjižnega jezika. Zelo samozavestno je poslal v kot vse dotlejšnje raziskovalce te proble­
matike in jim izprašil hlače. Obtožil jih je vsega mogočega in nemogočega; za njegovo pisanje 
pa je sploh najznačilnejša insinuacija: »Včasih ima človek vtis, da so [poprejšnji raziskovalci 
Trubarjevega jezika] prav iskali primere, ki so si jih želeli, ali si jih celo izimišljali.«12 Seveda 
7 Prim. J. Koruza, Slovstvene študije, Ljubljana 1991, 49. 
8 Prim. B. Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, Seminar slovenskega jezika, literature in 
kulture. Informativni zbornik (Dodatek), Ljubljana 1974. 
9 M. Rupel, n. d., 221, 222. 
10 M. Rupel, n. d., 222 
11 Prim, razpravo, navedeno v op. 8. Zanimivo je primerjati Trubarjev retorični slog s Savinčevim iz pred­
govora v H;'š"no postilo: besedilo proti letu 1600 postaja manieristično okrašeno (besedo postila pisec kar dvakrat 
zapored opremi s popolnoma enako dodatno razlago, za kaj gre; doktor je prav tako dvakrat zapored pojasnjen 
kot »doktor ali vučenik« itd.), periode, ki so dolge že poprej, pa se še podaljšujejo in izgubljajo preglednost. 
Nobenega dvoma ni, da Savinčevo pisanje napoveduje prehod k baročnemu načinu pomensko bolj ali manj 
izpraznjenega okraševanja besedila. 
12 J. Rigler, n. d., 13. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 381 
teh hudih besed Rigler nikjer ni utemeljil; niti na enem mestu svojega na moč obilnega raz­
pravljanja ni uspel podati dokaza za to, da bi si kdor koli kateri koli primer iz Trubarjevega 
jezika izmislil. Riglerju je pri tem drastičnem označevanju sledil le najbolj razvpiti slovenski 
slovničar vseh časov, samozvani »jezikoslovec vodnik« naših dni Jože Toporišič13, ki je potem, 
ko sem opozoril na faktično brezpredmetnost navedenih Riglerjevih besed, začel z neznansko 
ihto prepričevati slovensko javnost, da si je primere, ki naj bi si jih želel, izmišljal nihče drug 
kot nekdanji predsednik SAZU ter eden naših najuglednejših lingvistov Fran Ramovš — in 
to na mestu, kjer je Rigler ugotovil njegov (tj. Ramovšev) lapsus (Toporišič očitno meni, da 
obstajajo ljudje, ki si želijo lapsusov!).14 
Rigler je po več kot 200 straneh silnega pisanja dognal: »Ostane še vprašanje, kako naj 
ocenimo Trubarjevo razmerje do ljubljanskega govora. Ali naj v Trubarjevem jeziku vidimo 
samo neke vplive ljubljanščine ali Trubarjevo hotenje, da bi pisal v ljubljanščini. Mislim, da 
je njegovo zavestno hotenje — po vsem obravnavanem — izven vsakega dvoma.« Takoj nato 
se mož korigira: »Pisati je [Trubar] hotel v ljubljanščini [ki jo lahko za 16. st. le suponiramo!] 
in vanjo vnesti elemente svojega narečja le toliko, da bi jo — vsaj po njegovem [sic! — prav 
je seveda: vsaj po svojem] mnenju - obogatil.« Čez čas Rigler pribije: »Trubar ni povzdignil 
v slovenski knjižni jezik dolenjskega narečja z Raščice, ampak po domačem narečju nekoliko 
modificiran govor Ljubljane.« Tako stoji zapisano na 234. strani knjige Začetki slovenskega 
knjižnega jezika, ko je njen nadvse samozavestni avtor bržčas že pozabil, kaj je sam oznanil 
na 96. strani taistega umotvora: »Omeniti je treba tudi pojave, ki jih je Trubar poznal iz 
svojega dialekta, toda po vsej verjetnosti tudi iz Ljubljane [dikcija »po vsej verjetnosti« je 
potrebna zato, ker je ljubljanščino 16. st. mogoče le suponirati!], pa jih je vseeno odpravljal 
[v svojem knjižnem jeziku]. Tu gre zlasti za preglas in e v predlogih in prefiksih na, za, nad. 
Te stvari je Trubar odpravljal analogično zaradi sistema.« Poleg tega, da je ta izjava v kon­
tradikciji s prejle navedeno, je v njej skrito tudi anahronistično razlaganje pobud Primoža 
Trubarja, ki nikakor ni bil od »sistema« obsedeni slovničar naših dni, temveč človek in mislec 
16. stoletja, torej časa »civilizacije renesanse«, če si izposodimo oznako Jeana Delumeauja. 
Ker se dejstva ne skladajo z mislijo Jakoba Riglerja, čigar ime so po šaljivosti in šegavosti 
na Slovenskem svetovno znani Ribničani že vklesali na kamen v aleji svojih velikanov15, toliko 
slabše za dejstva! Mož si izmisli, da se Trubarjeva izjava, kako piše tako, kot se govori na 
Raščici, nanaša predvsem na leksiko in stil. (Reformator pravi v resnici le to, da je trud okoli 
besed in sloga pripeljal do tega (razlog!), da je pisal v kmečkem slovenskem jeziku (pos­
ledica!), kakor se govori na Raščici. Razlogi in posledice zaenkrat še niso eno in isto.) Vendar 
se Rigler takoj nato očitno zave nesmiselnosti svoje trditve, saj jadrno zapiše: »Pa še pri 
besednem zakladu se, kot nam kažejo pleonazmi, [Trubar] ni hotel naslanjati samo na svoj 
govor.«16 
Če bi veljale te ekstravagantne domislice, bi bili Raščičani 16. stoletja edini vaščani na 
svetu, v katerih besedišče in govorni slog bi bilo mogoče prevesti celotno Novo zavezo, 
13 Gre za neko čudno funkcijo, ki je znana edino v slovenistiki. Posebej se zdi pomenljivo, da se je Topo­
rišič razglasil kar za dvakratnega oz. dvojnega »jezikoslovca vodnika«. Prim. J. Toporišič, Enciklopedija sloven­
skega jezika, Ljubjlana 1992, 74. 
14 J. Toporišič, Jakoba Riglerja teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija 41, 1993, 
452, točki 4 in 5 (seveda je treba pri roki imeti tudi Riglerjevo knjigo Začetki slovenskega knjižnega jezika, da 
se lahko natančno ugotovi, kdo naj bi si želene primere izmišljal). Nasploh ima Toporišič o Ramovšu izjemno 
slabo mnenje; v Delu z dne 10. marca 1994 (str. 6) je »jezikoslovec vodnik« celo »dognal«, kako naj bi naš naj­
večji lingvist prve pol. 20. stoletja imel »malo smisla za knjižni jezik ali za pisno podobo«, kar je absurd ob 
dejstvu, da je bil soavtor reprezentativnega slovenskega pravopisa iz leta 1935. 
15 To dejanje razkriva krčevito prizadevanje nekaterih krogov, da bi se Rigler posthumno instaliral v slo­
vensko zavest kot bleščeč jezikoslovec. Videti je, da se poskuša promovirati celo nekak njegov kult. Jože Topo­
rišič je tako v Delu z dne 10. marca 1994 (str. 6) že poročal o obstoju skupine »Riglerjevih častilcev«. S trudom 
za ovekovečenje Riglerjevega »lika in dela« si je dal »jezikoslovec vodnik« sicer že mnogokdaj opraviti, Slavi­
stična revija pa je polna prispevkov s takšno tendenco (prim. J. Toporišič, Tipologija Riglerjevega jeziko­
slovnega dela, Slavistična revija 38, 1990, 47-53; J. Toporišič, Jakoba Riglerja teza o začetkih slovenskega 
knjižnega jezika, SR 41, 1993, 449-464; J. Toporišič, Delo Jakoba Riglerja, SR 33, 1985, 419-442, in J. Topo­
rišič, Slovenska knjižna tonemskost govora Jakoba Riglerja, SR 37, 1989, 61-96, kjer se »časti« celo Riglerjeva 
posneta govorica!). 
16 J. Rigler, n. d., 97. 
382 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
Psalme, Luthrovo Hišno postilo, Formulo concordiae in obsežni katekizem za (predvsem) 
duhovniško uporabo ter zapovrh v tem idiomu ustvariti cerkveni red in prirediti augsburško 
veroizpoved! Kar pa zadeva t.i. pleonazme: močno dvomljivo je, ali gre v resnici za to; mnogo 
prepričljivejša se zdi misel Brede Pogorelec, da Trubar rad uporablja »prastaro« - vsaj 
antično — retorično sredstvo, ki se mu pravi dvojna formula. Starejši raziskovalci Trubar­
jevega dela so dvojno formulo v njegovih tekstih poskušali razložiti funkcionalno: en izraz naj 
bi bil znan na vasi, drugi, praviloma sinonimini germanizem, pa v mestu (določen odstotek 
nemško govorečega prebivalstva v naših mestih naj bi vplival na tamkajšnjo slovensko govo­
rico).17 Stvar naj bi torej bila v službi čim širše razumljivosti. Menim, da takšna razlaga sicer 
ne drži, ker Trubar tudi v svojih nemških in latinskih tekstih rad uporablja dvojno formulo 
kot značilnost retoričnega sloga, vendar je še zmeraj bolje utemeljena, kakor Riglerjeva misel 
o »pleonazmih« (odvečno kopičenje sorodnih izrazov). 
Katalog Riglerjevih docela nesprejemljivih in povsem neutemeljenih idej pa s tem še 
zdaleč ni izčrpan. Na str. 60 pretresane knjige Začetki slovenskega knjižnega jezika npr. 
beremo domisilico: »Besedo svet 'Rath, Berathung' je [Trubar] pisal večkrat z ei, da jo je ločil 
od 'sanctus', kadar je pa bolj mislil na potrebo ločevanja z 'mundus', jo je pisal z e.« Ni 
pojasnjeno, kako se je mož dokopal do vednosti o tem, kaj se je kuhalo v Trubarjevi glavi. 
A možnosti so le štiri: spiritizem, parapsihologija, črna magija ali preprosto domišljija. Za 
znanstveni dokaz v slavistiki ali zgodovinopisju pa je katera koli od njih premalo. 
Prav tragičen je Rigler na mestu, kjer skuša samosilniško ukazovati zgodovinskim 
dejstvom (oz. kjer jih milostno dopušča): »Ljubljana je verjetno morala (!) preživljati v prvi 
polovici 16. stoletja prav tako monoftongizacijo [kot jo baje dandanes doživljajo kraji 
nekoliko južno od nje], ki pa se je začela lahko (!) že znatno prej.«18 Vse te tako daljnosežne 
misli je Rigler zapisal ob dejstvu, da za ljubljanščino 16. stoletja nima prav nobenega pozi­
tivnega pričevanja, saj so zapiski slovenščine iz kranjskega glavnega mesta, ki ne pripadajo 
trubarjanski knjižno jezikovni tradiciji (kajti le dokumenti iz drugega vira so v tem primeru 
lahko nedvomen in nedvoumen dokaz), izpričani šele iz 17. stoletja, torej iz časa, ko so kato­
liški protireformatorji že uspeli izgnati protestante iz notranjeavstrijskih mest, za katere je 
veljala bruška pacifikacija iz leta 1578, kar seveda ni ostalo brez posledic za podobo lokalne 
govorice. Nadalje je čudno, da je Riglerjev seznam po njegovem mnenju regularnih jatovskih 
refleksov skoraj enako obsežen kot katalog po njegovem izjemnih primerov (prvi v knjigi 
Začetki slovenskega knjižnega jezika obsega strani od 32 do 57, drugi od 58 do 82, pri čemer 
se mnogi t.i. izjemni refleksi, za katere Rigler ve, sploh ne navajajo, npr. na str. 71 za glagol 
vedeti, na str. 73 za paradigmo zaimka ta, na str. 77 za samostalnik mesto itd.). 
Na podlagi pri Riglerju navedenega gradiva enega refleksa nasproti drugemu sploh ni 
mogoče razglašati njune regularnosti ali iregularnosti, saj je količina preveč izenačena; sploh 
pa je vprašanje, koliko je njegovo silno izpisovanje metodološko sprejemljivo - kajti nikjer 
ni povedano, kakšen je vzorec, iz katerega je formiral svoj raziskovalni »korpus«. Pri neka­
terih besedah se mož niti ni razgledal po vseh Trubarjevih knjigah (npr. pri paradigmi zaimka 
ta na str. 73)! Ni se mogoče izogniti sklepu, da je Riglerjevo navajanje primerov podrejeno 
vnaprej postavljeni hipotezi, ki se hoče po vsej sili dokazati; njegovo izpisovanje je skrajno 
voluntaristično in intencionalno. Sicer pa je mož na nekem mestu odkritosrčno priznal, da mu 
navedki primerov iz Trubarjevih del služijo le »za ilustracijo«19, kar pove vse o načinu nje­
govega dela in o apriorističnem odnosu do gradiva. Rigler torej sploh ne podaja prave frek­
vence pojavljanja posameznega refleksa jata v različnih Trubarjevih delih - ne za posamezne 
besede ne za knjižno celoto (a kljub temu izvaja neke daljnosežne sklepe o razlikah med 
zgodnjimi in poznimi reformatorjevimi knjigami, ob katerih se bomo vsekakor še ustavili); 
tako je edini stvarni podatek o tej zadevi še vedno že navedena Ramovševa ugotovitev o raz-
17 Seveda je Toporišič povsem podprl Riglerjeve razlage; Trubar naj bi po njegovem »dvojnice večkrat 
uporabljal iz veselja nad obilnostjo«, torej pleonastično (J. Toporišič, Besedni germanizmi v Trubarjevem Cathe-
chismusu, SR 36, 1988, 109). Toda Rigler se je v sila kontradiktornih Začetkih slovenskega knjižnega jezika 
takoj nato, ko je izrekel misel o pleonazmih pri Trubarju, povrnil k starejšemu, funkcionalističnemu razlaganju 
dvojne formule (str. 97, 98). 
18 J. Rigler, n. d., 103. 
19 J. Rigler, n. d., 73. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 199s • з 383 
merju jatovskih refleksov e : ei (2:1) v Katekizmu iz leta 1575. Značilno pa si Ramovš kot 
resen znanstvenik samo na podlagi tega vzorca ni dovolil podati sodbe o tem, kateri izmed 
obeh refleksov je za Trubarjev knjižni jezik običajen, kateri pa izjemen, saj se oba pojavljata 
v isti knjigi. Njega dni so slovenski jezikoslovci pač še vedeli, da so v 16. stoletju bile za mi­
šljenje o jezikovnih pojavih bistvene in pomembne drage reči, kot so toliko in toliko let -
celo stoletij! — pozneje. 
Rigler nadalje sploh ni uspel dokazati veljavnosti svojih izvajanj o ljubljanščini kot 
idiomu, v katerem je hotel pisati Trubar, za ves čas reformatorjevega ustvarjanja: po prvem 
štirinajstletju (knjige, ki so izšle do njegovega dokončnega izgona iz domovine 1550-1564) 
oz. sedemnajstletju (po letu 1567 nastane v izdajanju njegovih knjig dolga prekinitev, ki traja 
do 1574) naj bi se njegov jezik glede zapisovanja refleksa jata precej spremenil (več zapisov 
z ei kot prej; toda Ramovš je dognal, da je celo po 1574. letu odločno pogostejši refleks e, 
tako da stvari v tem vprašanju sploh ni mogoče dramatizirati do tiste mere, kot to počne 
Rigler); za enega izmed razlogov pa se omenja dejstvo, da je nekatera svoja dela narekoval 
in ne sam pisal.20 Ampak: Trubar je očitno narekoval že prej, 1565. leta npr. znamenito 
latinsko pismo Bohoriču, v katerem nastopa proti neznanski kulturni zaostalosti svoje ožje, 
tj. kranjske domovine - ta imenitni dokument je v izvirniku zapisala Kreljeva roka!21 
Naravnost kolosalna je Riglerjeva domislica, da je Trubar pri posamenih besedah začel 
»enostavno pozabljati«, kako jih je pisal poprej.22 Torej: senilni starček, ki ne ve več čisto 
dobro, kaj počenja! In celo Rigler navsezadnje prizna, da je bil reformator tudi po 1574. letu 
še vedno »duševno svež«.23 Res je treba dokaj genialnosti, da se komu uspe zaplesti v toliko 
očitnih in uničujočih protislovij kot Riglerju! Sicer pa njegovim za lase privlečenim razlagam 
zadajata milostni udarec Savinčev predgovor v Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile, kjer 
stoji zapisano, da je prevajalec to knjigo vsaj deloma še »s svojo lastno roko zapisal«24 (celo 
svojega poslednjega dela ni samo narekoval drugim!), in Trubarjevo nemško posvetilo v izdaji 
celotne Nove zaveze iz leta 1582, kjer se najdejo sledeče besede: »Kar se pa tiče prevoda ali 
tolmačenja, sem pustil tale testament v svojem prvotnem prevodu [torej za novo izdajo ni na 
novo prevajal!], zakaj pri ponovnem branju [potemtakem je imel pri pripravi tega dela za tisk 
pred seboj svoje prej izdane prevode novozaveznih tekstov in bi mu bilo sila težko »enostavno 
pozabljati« tisto, kar naj bi po Riglerju pozabljal!] nisem našel v njem nič nepravilnega.«25 
Prav neverjetno se zdi, da Riglerjeva tako slabo oz. dejansko povsem neutemeljena 
hipoteza ni naletela na odločno zavrnitev v slovenističnih krogih. Celo več: domorodna sla­
vistična, zlasti »strakturalistična« scena jo je - resda molče, a vendarle - večinoma sprejela 
na znanje (poleg zgodovinarja Boga Grafenauerja in češkega poznavalca naših razmer Jana 
Petra se z njo v javnosti ni strinjal edino ugledni dialektolog Tine Logar26). To pač kaže na 
zaskrbljujoče razmere v vedi o slovenskem jeziku; preprosto je neumljivo, kako je mogoče 
iz žongliranja s par izoliranimi glasoslovnimi refleksi sklepati o naravi celotnega knjižnega 
jezika - še posebej v času »strukturalistov«, ki so prisegli na »jezik kot sistem«! Dejansko je 
stvar taka, da so naši samorazglašeni slovenistični »strukturalisti« vse prej kot to in je edino 
pri Bredi Pogorelec mogoče govoriti o resnem in tvornem strukturalnem pojmovanju jezika 
(pa še pri njej strukturalizem ne izhaja neposredno iz Saussure j e vskega ženevskega vira, 
temveč iz modificirane recepcije njegovih načel v vzhodnem srednjeevropskem prostoru). 
2 0 J. Rigler, n. d., 91; prim, strani 84-91, o vzrokih posebej 88-91. 
2 1 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljna 1986, 199. 
2 2 J. Rigler, n. d., 89. 
2 3 J. Rigler, n. d., 89. Resda Bohorič v predgovoru v k Zimskim uricam poroča o Trubarjevih starostnih 
težavah (nadložna starost da ga tlači in ob moč pripravlja), toda Andrej Savinec v predgovoru k Hišni postili 
piše, da se je reformator celo svojega poslednjega dela lotil »per svojem zdravim životu«, kar pomeni, da njegovi 
problemi, izhajajoči iz visokih let, le niso bili tako hudi. Rigler očitno niti vseh relevantnih zgodovinskih virov 
ne pozna v zadostni meri. Opozoriti je treba še na to, da vest iz pravkar omenjenega Savinčevega predgovora, 
kako je Trubar »skuzi nekatere svoje krajnske landtsmane inu šribarje pustil zapisati« del Hišne postile, povsem 
nasprotuje Riglerjevim razlagam, da je reformator na Nemškem »po devetletnem izgnanstvu« začel izgubljati 
stik z domovino (str. 89 Začetkov slovenskega knjižnega jezika). 
2 4 M. Rupel, n. d., 384. 
25 M. Rupel, n. d., 278. 
2 6 J. Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo, Ljubljana 1990, 119. 
384 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
Vendar je treba povedati, da so se celo »strukturalisti« pri nas počutili skrajno nelagodno 
spričo šibke utemeljenosti Riglerjevih razlag. »Jezikoslovec vodnik« našega časa Jože Topo­
rišič je tako leta 1992 - v trenutku vizionarske lucidnosti - ugotovil, da Riglerjeva podoba 
gotovo ni znamenje, pod katerim bi lahko zmagovali.27Ugotovil je tudi: »Za Riglerja je 
močno značilno, da ni nikjer podal sistemske podobe katere koli ravnine sestava Trubarjevega 
knjižnega jezika (glasovnega, naglasnega, oblikoslovnega, skladenjskega, besedijskega), 
ampak je sistemsko proučeval [a nikakor ne tudi sistematično preučil, saj je pri obravnavi 
paradigme zaimaka ta opustil pretres velike večine Trubarjevih knjig, ni pa navedel mest, kjer 
se nahaja okoli 250 po njegovem »izjemnih« refleksov za jat!] le pisne odraze za dolgi jat in 
za njegov ustreznik o (ter temu ustrezni izglasni nenaglašeni o).«28 
A kljub temu ni niti najmanj presenetljivo, da je Jože Toporišič potem, ko sem v razpravi 
Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo leta 1993 (Slavi-
stična revija, 41. letnik, 77-129) predočil vso neutemeljenost Riglerjevih nazorov, v njihovo 
obrambo nemudoma sprožil silovito medijsko kampanjo, ki je bila vredna Hollywooda. Njen 
začetek je bil v Slavistični reviji priobčeni spis z dovolj starosvetnim naslovom Jakoba Riglerja 
teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika.29 »Jezikoslovec vodnik« je v zase značilnem 
polemičnem tonu in ihtavem slogu, ki mu ni tuje niti najbolj poniglavo falsificiranje »nasprot­
nikovih« besed (da o zmerjaškem, a docela neduhovitem etiketiranju in pravopisnih 
pomanjkljivostih sploh ne izgubljamo nadaljnih besed),30 hotel reafirmirati ideje svojega »pri­
jatelja« (pa tudi njegov »lik« naj bi zasijal v kot kres bleščeči podobi »strukturalnega« jezi­
koslovca), vendar je ognjemet njegovega dokaj obilnega besedovanja zbledel ob dejanskem 
stanju stvari in zadev. Toporišič je pri tem razdrl prenekatero segavo domislico - kakor npr. 
tisto, da je v 16. stoletju obstajalo tudi nekakšno raščiško narečje31 (ne zgolj raščiški govor 
v okvirih dolenjskega narečja), ali ono o škofiji v Ljubljani od 1460. leta dalje32 (ne šele od 
1461 oz. 1462)... Navsezadnje je celo zatrdil, da Bohoričeva slovnica kljub dvema vnovičnima 
natisoma oz. redakcijama v 18. stoletju ni imela dosti vpliva na razvoj slovenskega knjižnega 
jezika (ob tem, da so Slovenci v bohoričici pisali celo še v 19. stoletju!), hkrati pa s popolnim 
pristajanjem na Riglerjeve razlage zanikal tudi svoja izvajanja o nastnanku našega knjižnega 
jezika: v mestoma izjemno površno spisani Enciklopediji slovenskega jezika je namreč Topo­
rišič zatrdil, da je Trubar svoje spise oprl na pridigarski jezik Ljubljane33, vendar je njegov 
»prijatelj« že leta 1968 oznanil (ko je dokazoval, da misel Marijana Moleta ni prava), kako 
si je reformator prizadeval pisati v ljubljanščini, ki ni vezana na cerkveno sfero življenja34 (pri­
digarski jezik očitno je povezan z njo). S tem, ko je Toporišič brezrezervno podprl Riglerjeve 
razlage, je podrl svoje. Ni kaj, zgleden primer herostratskega zelotizma v praksi! 
Kakor je bilo pričakovati, sem z nemudoma spisanim odgovorom stvari postavil na svoje 
mesto, saj Toporišičeva izvajanja o (hipo)tezi Jakoba Riglerja ne vzdržijo resnega in nepris­
transkega znanstvenokritičnega pretresa. Ker pa se je ob tem razkrila tudi žalostna resnica o 
naši »strukturalni« slovenistiki, večina v uredništvu Slavistične revije, pri kateri je Jože Topo­
rišič »Editor in Chief for Linguistics«, vse do dneva današnjega ni omogočila objave mojih 
misli o tej zadevi, čeprav me je »jezikoslovec vodnik« na več mestih svojega resolutnega raz-
2 7 J. Toporišič, Kritične pripombe k Trubarjevemu delu s strani slovenskih besedoljubov in kritikov, SR 
40, 1992, 254. 
2 8 J. Toporišič, n. d., 245. 
2 9 J. Toporišič, Jakoba Riglerja teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika, SR 41, 1993, 449-464. 
Pozornost pritegne zlasti avtorjev militantni slovar; mene je »jezikoslovec vodnik« razglasil za »nasprotnika« 
samo zato, ker se ne strinjam z Riglerjevimi domislicami (str. 464). 
3 0 J. Toporišič, n. d., prim, zlasti falsifikat v točki 3 (str. 451) in popolnoma neresno obtožbo, da o dveh 
tekstnih podvigih »jezikoslovca vodnika« zapisujem »prav nesramno laž« na strani, kjer se on vobče ne omenja 
(str. 461). Dr. Toporišič v Slavistični reviji objavlja celo neke »diagnoze« iz svoje »ordinacije« (npr. o 
»maloumnem mestu« na str. 457 navedenega dela), kar je skrajno čudno za organ, ki bi se naj pečal z lingvi­
stičnimi in literarnimi zadevami. 
3 1 J. Toporišič, n. d., 453. 
3 2 J. Toporišič, n. d., 449. 
3 3 J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, 242. 
3 4 J. Rigler, n. d., 91. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 385 
pravljanja naravnost pozival k besedi.35 Potemtakem je jasno, da v slovenistiki pri nas tre­
nutno ni svobode izražanja znanstvenih mnenj, v njej pa se na najbolj nekulturen način 
teptajo veliki ideali, ki so temelj sodobne civilizacije. 
Pregled dosedanjega razpravljanja o trubarjanskih začetkih slovenskega knjižnega jezika 
moremo zaključiti z ugotovitvijo, da je tandem Toporišič-Rigler tozadevno debato zapeljal v 
slepo ulico najbolj umazanega osebnega blatenja drugih raziskovalcev ter povsem neobreme­
njenega pristopanja k pomembni kulturnozgodovinski problematiki. Zato se je treba vrniti k 
virom samim in k resnim znanstvenim obravnavam starejših raziskovalcev teh vprašanj. 
Zlasti na podalgi Ramovševih in Moletovih raziskav je mogoče ugotoviti, da Trubarjeve 
izjave iz leta 1557, kako je pisal tako, kakor se govori na Raščici, ne gre razumeti povsem 
dobesedno (na drugi strani pa je, kakor smo se prepričali, povsem neutemeljena Riglerjeva 
razlaga, da se omenjene reformator j eve besede nanašajo predvsem na lekisko in stil). Po­
svetilo, v katerem se ta trditev nahaja, je pač precej retorično. Dokaz za to je mogoče najti 
v neki drugi reformatorjevi izjavi, ki se ravno tako nanaša na jezikovno problematiko: Trubar 
namreč v istem posvetilu zatrjuje, da ne zna posebej dobro nemško.36 Vendar je to tipična 
skromnostna izjava, kajti raven njegove nemščine po ničemer negativnem ne odstopa od ravni 
nemščine nemških inteligentov avstrijskega prostora v 16. stoletju. Če bi bila njegova 
nemščina šibka, bi Trubar zagotovo ne pisal nemških posvetil za knjige drugih prevajalcev in 
prirejevalcev v uraškem bibličnem zavodu in bi si ne mogel pridobiti zaslug tudi za nemška 
mesta, ki jih leta 1595 omenja Andrej Savinec.37 
Dejstvo, da se Trubar še 19. marca 1584 v pismu vojvodi Ludviku Württemberskemu 
opravičuje zaradi svoje nemščine, ki da je okorna in izvedena »nach dem windischen stylo«38, 
verjetno ne pomeni ničesar drugega kot to, da se je reformator zavedal drugačnosti svoje 
nemščine od nemščine, ki je bila običajna v njegovi drugi domovini, na Švabskem, in je to 
pripisal »slovenskemu slogu«, se pravi vplivom svoje materinščine. V resnici pa je šlo za 
razlike med nemščino jugozahodnega nemškega (alemanskega) govornega področja in 
nemščino jugovzhodnega (bavarsko-avstrijskega) nemškega govornega prostora. Razlike pa 
so bile dokajšnje (in so dokajšnje še danes); morebiti jih najlepše ilustrirajo razlike med prvo 
(dunajsko) in drugo (baselsko) nemško izdajo Herbersteinovih zapiskov o Rusiji, ki sta izšli 
1557. oz. 1563 leta. Baselsko izdajo je iz latinščine prevedel Heinrich Pantaleon, čeprav je že 
obstajala nemška varianta knjige.39 Toda idiom slednje je očitno bil nesprejemljiv za jezi­
kovne standarde v jugozahodnem nemškem govornem prostoru in preprosti ponatis dunajske 
nemške izdaje v Baslu ni prihajal v poštev. 
S trditvijo, da je pisal v kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, je 
Trubar verjetno samo poskušal plastično ponazoriti neposredno pred njo stoječo izjavo, kako 
je svetopisemske tekste prevajal tako, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, 
bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Ker je med naštetimi 
večinoma šlo za preproste slovenske kmete, ki jih je Trubar v prvi vrsti poznal iz svoje rojstne 
vasi — kajti pozneje se je pretežno zadrževal v višjih cerkvenih in plemiških krogih ter mestih 
- , je v svoji reformatorski vnemi zatrdil, da piše tako, kot se govori v njegovi rojstni vasi, 
kjer je preživel otroštvo. Omenjeno mesto v posvetilu iz leta 1557 je torej treba razumeti 
znotraj retorične oblikovanosti teksta in reformacijskih jezikovnih idealov - kot figurativno 
konkretnostno podobo preprostih slovenskih rojakov, ki jim je namenjena Trubarjeva knjiga. 
Pomenljivo se zdi, da reformator ne pravi, kako je njegov knjižni jezik razumljiv vsakemu 
Slovencu, temveč le, da bi tak utegnil biti. Še manj Trubar misli, da bi ga vsak preprosti rojak 
govoril ali znal govoriti. 
3 5 J. Toporišič, Jakoba Riglerja teza..., 453, 454, 456, 457, 462 (tu bi nekaj celo »moral razložiti«!) itd. 
Treba je povedati, da vsi člani uredništva Slavistične revije ne podpirajo omejevanja svobode znanstvenega 
dialoga. Franceta Bernika, Mirana Hladnika, Janka Kosa in Franca Zdravca namreč v ničemer ni mogoče pove­
zovati z mračnjaškimi težnjami v omenjenem organu. 
3 6 M. Rupel, n. d., 77; prim, o tem še opombo na strani 409 (Elzejeva sodba). 
3 7 M. Rupel, n. d., 384. 
3 8 J. Rajhman, n. d., 290. 
3 9 Prim. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja, Ljubljana 
1979, 216, 217. 
386 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
Trubar se je očitno zavedal, da je knjižni jezik nekaj drugega kot narečje. V posvetilu 
k prevodu prvega dela Nove zaveze iz leta 1557 namreč pravi, da se slovenski jezik govori raz­
lično ne le v različnih deželah, temveč pogosto tudi v razdalji dveh do treh milj, včasih pa je 
celo v eni sami vasi mogoče srečati različne besede in naglase, ter označi to kot težavo pri pre­
vajanju Biblije.40 Torej prevajanje Biblije zanj ni preprosto prelivanje tujejezične vsebine v 
nek že obstoječ slovenski idiom, temveč gre za to, da se v knjigi pojavi »po tej ortografiji«41 
uravnan tekst, ki ga more razumeti vsak izmed tako raznolikih govorcev našega jezika. 
Da se Trubar povsem zaveda razlik med narečjem in knjižnim jezikom, izpričuje še eno 
mesto v istem posvetilu: reformator namreč pove, da je pisanje in izgovor slovenskega jezika 
najbolj odvisno od vaje in rabe.42 Uporaba črk, ki so bile ne le v 16. stoletju, temveč že dolgo 
pred in še dolgo po tem doživljanje kot najznačilnejša prvina knjižnega jezika, potemtakem 
ni stvar prirojenosti oz. vrojenosti v neko etnično skupino ali skupnost, temveč v prvi vrsti 
stvar vaje in nato še rabe (kajpak rabe na podlagi vaje). To je najprej povedano načelno in 
na splošno, v razmerju do vseh ljudi, torej tako rojakov kot ostalih, ter opisano kot stanje, 
ki je enako stanju v vseh drugih jezikih in pisavah, nato pa je še posebej poudarjeno v raz­
merju do tujcev, ki bi se trudili s pisanjem in branjem slovenščine. Trubar ob tem pripominja, 
da noben tujec (kot eksemplarni primer so navedeni Nemec, Italijan in Grk - naš reformator 
torej očitno ljubi konkretne ponazoritve svojih načelnih misli) ne bo mogel brati in izgovarjati 
slovenščine kot rojeni Slovenec, pomenljivo pa nič takega ne pravi o pisanju: samo branje in 
izgovarjanje slovenščine sta na poseben način povezana z vrojenostjo v določen jezik oz. 
etnično skupnost. Lahko torej sklepamo, da bi po Trubarjevi misli vaja in raba tujcu vsaj teo­
retično lahko zagotovila enak nivo obvladovanja slovenščine pri pisanju, kakor jo rojenemu 
Slovencu? Vse kaže, da je tako, kajti reformator jasno ločuje veščino pisanja in izgovarjanja 
oz. branja. Pisanje kot eminentna značilnost knjižnega jezika ne zagotavlja pravilnega branja 
oz. izgovarjanja. In obratno: samo na sebi od kraja do kraja različno govorjenje oz. izgovar­
janje slovenskega jezika ne jamči pravilnega (»štaltnega inu zastopnega«) pisanja »po tej orto­
grafiji«. Treba je vaje. 
Trubar se je povsem zavedal epohalnega pomena lastnega nastopa za slovenščino; v 
tiskani verziji nemškega registra in sumaričnega seznama svojih knjig je zapisal: »Odkar svet 
stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa 
tiskal.«43 Beseda v knjigi je zanj kvalitativno nekaj čisto drugega kakor v govora. 
Iz tega jasno sledi, da je povsem neproduktivno iskati govorni idiom 16. stoletja, ki bi 
ga Trubar preprosto zapisal in s tem ustvaril slovenski knjižni jezik. Jezikoslovci, ki ljubijo 
»korpuse«, formirane na podlagi silnega izpisovanja iz tekstov davnih dni, se morejo o tem 
prepričati ob različnih zapisih iste oblike ene besede oz. pri različnih zapisih enega besednega 
korena v Trubarjevih delih (po možnosti v eni knjigi, tako da se izključi vpliv naknadnih 
spoznanj oz. poznejših redakcijskih posegov). Za to čisto dobro služijo celo Riglerjevi izpisi 
besed z jatovskim refleksom, čeprav niso drugega kot paberki iz različnih reformator j e vih 
knjig. V izdaji Matejevega evangelija leta 1555 srečujemo npr. tako obliko oblekli kakor tudi 
obliko obleikli*4, tako zapis ceftah kot cei/te45 (ti dve besedi naj bi Trubar po Riglerju od 
vsega začetka pisal s po njegovim regularnim refleksom za jat, torej z e in ne z ei), v Abe-
4 0 M. Rupel, n. d., 75. 
41 M. Rupel, n. d., 67. Pomembno je, da je Trubar, ko je 1555. leta pisal o »ortografiji«, ob »zastopnosti« 
poudaril tudi lepoto pisave (kritizira namreč češko in drugo pisanje, ki ima preveč konsonantov »k ani silabi«, 
»kateru je grdu viditi«). Ob reformacijskem idealu razumljivosti torej priznava še ideal lepe pisave, ki je bil zelo 
pomemben za humanističi pogled na in v svet (zavrnitev gotice in uveljavitev humanistike; tudi Trubar je šel to 
pot!). 
4 2 M. Rupel, n. d., 73: »Nemec, ki se sicer ni naučil nobenega drugega jezika in pisave razen nemškega, 
ne bo nikoli prav bral in izgovarjal latinščine ali lascine, čeprav bi bila pisana in tiskana z dobrimi nemškimi 
črkami; podobno tudi Lah ali Španec nemščine ne. Tako se tudi slovenski jezik nikoli ne bo dal pisati niti z 
latinskimi niti z nemškimi niti z grškimi črkami, da bi ga mogel Nemec, Lah ali Grk brati in izgovarjati, kakor 
ga govori in izgovarja rojeni Slovenec. Zato pravim kakor prej: pisanje in branje našega jezika je najbolj odvisno 
od vaje in rabe.« 
4 3 M. Rupel, n. d., 113. 
4 4 J. Rigler, n, d., 43. 
4 5 J. Rigler, n. d., 36. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 387 
cedniku iz leta 1550 pa se najdeta obliki glagola vediti in veiditi46 (čeprav naj bi Trubar to 
besedo po Riglerjevem mnenju skušal od vsega začetka pisati z »izjemnim« refleksom za jat, 
torej z ei in ne z e). V dialektih je v eni obliki ene besede oz. v istem besednem korenu 
načelno mogoče srečati samo en refleks (kadar seveda ne gre za morfonološke spremembe 
znotraj paradigme), a Trubar očitno piše jatovske reflekse vseskozi na dva načina - in to v 
isti knjigi! Riglerjev scenarij, da je reformator v slovenski knjižni jezik preprosto povzdignil 
nek ljudski govor (ljubljanščino), ki naj bi ga »nekoliko« modificiral z nekim narečjem 
(dolenjskim v realizaciji raščiškega govora, iz katerega naj bi refleks ei za jat obdržal samo 
v določenih primerih in pozicijah; odstopanje od govora rojstne vasi naj bi bilo v Trubarjevih 
delih celo »sistematično«, kar je popoln nesmisel ob izpiskih, ki jih Rigler navaja v knjigi 
Začetki slovenskega knjižnega jezika!), torej ne drži niti glede na skrajno omejeno gradivo, 
ki ga je sam priobčil. Silni napori, ki jih je Rigler vložil v dokazovanje svojih domislic so 
najbrž vodili do tega, da je v trenutku nepozornosti na nekem mestu Začetkov slovenskega 
knjižnega jezika razodel še en scenarij: Trubar ljubljanščine (ki je Riglerju ponekod ne samo 
govor, temveč kar jezik!) naj ne bi »obogatil« le z elementi svojega domačega govora, temveč 
tudi »dragih narečij«47 (o tem, katera ima v mislih, molči kot zalit!). Žal je to misel, ki bi ga 
utegnila voditi k produktivnejšim ugotovitvam, samo navrgel in jo tudi takoj opustil. 
Trubar je svoj knjižnojezikovni konstrukt, ki naj bi bil pri branju lahko razumljiv 
vsakemu Slovencu (pri čemer bi njegovo obvladovanje bilo predvsem odvisno od »vaje in 
rabe«), vendar hkrati tudi lep v pisanju, ustvaril na podlagi praktične izkušnje s stanovsko in 
prostorsko različnimi govoricami rojakov. Toda od kod je kaj povzel v svoje knjige, je mo­
goče samo bolj ali manj utemeljeno domnevati, ni pa mogoče podati kakšne dokončne sod­
be, ker je celo fragmentarnega gradiva netrabarjanske provenience, ki bi ga lahko označili za 
zapisani odraz kakega govora, premalo. Dejstvo je samo to, da glasoslovna raznolikost jatov-
skih refleksov v reformatorjevih spisih zelo temeljito zavrača misel, kako je Trubar zgolj 
zapisal kakšen ljudski govor, ter da retorična izdelanost in zapletenost njegovega sloga opo­
zarjata na oblikovalna načela v okvirih učene, ne pa ljuske kulture (seveda ob upoštevanju 
reformacijskega ideala po čim širši razumljivosti). Potemtakem virov trubarjanske tradicije 
slovenskega knjižnega jezika ni mogoče iskati zgolj v narečjih kot značilnem idiomu ljudske 
kulture, temveč se je treba ozreti tudi v sfere učene kulture.48 Pri tem pa se je treba najre-
solutneje upreti žongliranju s parcialnimi jezikovnimi pojavi in neobremenjenemu sklepanju 
na tej podlagi. Rojstvo slovenskega knjižnega jezika ni bilo izolirano dejstvo, temveč je bilo 
obseženo v rojstvu slovenske književnosti. Ustvarjalec našega knjižnega jezika ni bil kak 
omejen slovničar, ki bi svojo kreacijo pojmoval kot dogmatični sistem, temveč je bil mislec 
velikega obzorja in domovino srčno ljubeči svetovljan (ki je bil v pisemskih in siceršnjih stikih 
z vladarji držav in knezi duha), skratka človek, ki je, če si izposodimo slikovite besede Janka 
Prunka, mislil široko, dinamično in z neko vizijo. O tem poleg reformatorjevega knjižnega 
opusa najsijajneje pričujejo pisma. 
Posebej zanimivo se zdi pismo z dne 13. marca 1557, kjer Trubar kar nekoliko hiperkri-
tično govori o svojem znanju latinščine (boji se sintaktičnih »pregreh« zoper Priscianova 
pravila!) in opisuje širino svoje »vzgoje srca« na dvoru tržaškega škofa Petra Bonoma, »poeta 
in zelo pobožnega moža«, ki je tudi v slovenščini razlagal Vergila, Erazmove Parafraze in Cal-
vinove Institutions50. Za razlago takšnih tekstov pa ni mogla zadostovati kakšna preprosta 
ljudska govorica, saj gre za dela iz sfere učene kulture. (Ob tem je treba ugotoviti, da je bil 
dvor »prostosrčnega in gostoljubnega gospoda«51 Franca Kacijanarja, škofa ljubljanskega, 
* J. Rigler, n. d., 71. 
4 7 J. Rigler, n. d., 110. 
4 8 Opozorilo na to je najti v nemškem posvetilu k prvemu delu Novega testamenta 1557, kjer Trubar 
omenja napačno prevajanje nekekga duhovnika na Planini pod Celjem. (Po slovenski verziji Planinske kronike 
Ane Wambrechtsamer iz leta 1929 je šlo ali za Zmagoslava Bolderžana, ali za Martina Ivaniča, ali za Mohorja 
Krafta, ali za Gašperja Sejfriedta. Vikariat na Planini je bil v tem času prideljen gornjegrajskemu samostanu. 
Prim. A. Wambrechtsamer, Kronika planinskega gradu in trga, Planina 1995, 10, 37, 38. Razmere drugod v 
ljubljanski škofiji najbrž niso bile dosti boljše). 
4 9 J Rajhman, n. d., 27. 
5 0 M. Rupel, n. d., 74. 
51 M. Rupel, n. d., 74. 
388 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
očitno mnogo manj intelektualno pobuđen in ambiciozen; iz Trubarjevih spisov tudi ne izhaja, 
da bi bil kakor koli posebej pomemben za ustanovitev slovenskega knjižnega jezika; refor­
mator se na Kranjskem v obdobju 1542-1547/48 po vsej verjetnosti ni srečeval z ravnmi mate­
rinščine, ki mu ne bi bile znane že od prej, zlasti iz časov duhovniške službe na Spodnjem Šta­
jerskem, kjer se je prvič proslavil kot ognjevit pridigar, saj je preprečil gradnjo dveh cerkva, 
čeprav so nekateri preprosti laiški verniki zaradi tega hoteli obračunati z njim kar »na 
roko«52.) Vsekakor se zastavlja vprašanje, kakšna je bila oz. mogla biti kultivirana slo­
venščina, s katero se je Trubar srečeval pri Bonomu, saj je bila za ustanovitev našega 
knjižnega jezika tako pomembna, da jo je reformator v nemškem posvetilu k prvemu delu 
Nove zaveze, tj. v tekstu, kjer najpodrobneje govori o začetkih svoje slovstvene dejavnosti, 
posebej omenil. 
Na prvi pogled se zdi, da bi bilo mogoče na Bonovem dvoru slišati edino slovenščino iz 
Trsta oz. njegove okolice. Toda stvar najbrž ni tako preprosta, predvsem zaradi zahtevnosti 
tekstov, ki jih je škof razlagal. Posebej pomembna je Trubarjeva vest, da je o Vergilu, 
Erazmu in Calvinu govoril Bonomo sam, zanj pa je znano, da se je do svoje dokončne usta­
litve v rodnem Trstu (ob koncu leta 1523) le redko mudil v mestu sv. Justa, čeprav je tam­
kajšnji škofijski sedež zasedal že od aprila 1502.53 Vse pozornosti je vredno dejstvo, da se je 
Bonomo seznanil tudi z drugimi slovenskimi kraji, ne le s tistimi v lastni škofiji (Ljubljana, 
Novo mesto, kraji, na katere so se glasili njegovi beneficiji), ter da se je mudil na habs­
burškem dvoru prav v času, ko je slovenski jezik na njem utegnil igrati neko vlogo. 
Vse od konca 15. stoletja pa do vrnitve v Trst 1523 se je Bonomo grel v soncu zaupnosti 
najvišje oblasti v Cesarstvu in je postal celo veliki kancler dvornega sveta dolnjeavstrijskih 
dežel. Še posebej blizu je bil prvemu pravemu dunajskemu škofu Juriju Slatkonji, ki je bil 
rojen v Ljubljani in ki je bil »persona grata« pri cesarju Maksimilijanu I., »poslednjem 
vitezu«. Slatkonjo, okoli katerega so se poleg drugorodnih učenjakov zbirali tudi tisti iz slo­
venskih dežel (Avguštin Prygl Tyfernus, Andrej Perlach idr.),54 je Bonomo kot začasni 
upravnik dunajske škofije za nekaj mesecev dejansko celo nasledil (kajti bil je, kakor smo že 
rekli, sila vpliven kot prvi človek dvornega sveta administracije Ferdinanda I. v dolnje­
avstrijskih deželah). 
Čeprav je Bonomo doživel najvišji vzpon v času Ferdinanda L, je tudi na dvoru Maksi­
milijana I. igral vidno vlogo (1518 je bil cesarski poslanec na državnem zboru v Augsburgu), 
za tega vladarja pa obstajajo vesti, da mu slovenščina naj ne bi bila docela tuja. Cesar, ki je 
dobil ime po domnevno celeianskem mučencu Maksimilijanu (ta naj bi se prikazal njegovemu 
očetu Frideriku III. oz. V. ob uri ene njegovih največjih stisk, ko ga je v bojih za celjsko 
dediščino v zgornjem celjskem gradu presenetil Jan Vitovec; sveti mož naj bi vladarja tedaj 
vzpodbudil in ohrabril, za kar se mu je bilo treba na primeren način oddolžiti...), se je v svoji 
(avto)biografiji Weißkunig, napisani z mislijo po ohranitvi čim lepšega spomina nase (v takem 
tekstu je seveda hotel veljati za zglednega moža, zazrtega v vizijo idealne monarhije) pri dveh 
vnukih, Karlu V. in Ferdinandu L, pohvalil z znanjem našega jezika. Tega naj bi se naučil 
v mladosti od nekega »kmeta«.55 
Ta podatek je hudo problematičen ne samo zaradi (psevdo)romanesknega značaja knjige 
Weißkunig, kjer se zgodovinska dejstva (to je očitno zlasti pri osebah) pojavljajo zamaskirana 
in v za podobo cesarja kar najugodnejši obliki, temveč tudi zaradi vesti Pavla Oberstaina, da 
mu je Maksimilijan I. septembra 1513 naročil izdelati slovar slovanskega jezika (lingua Scla-
vonica), ki je med vsemi jeziki najbolj razširjen, da bi se ga hitro naučil.56 Ker se v neki drugi, 
to pot latinski (Griinpeckovi) biografiji57 cesarja Maksimilijana I. na mestu, kjer se v Weiß-
5 2 M. Rupel, n. d., 93, 94; prim, še 14 in 15. 
5 3 Osnovni podatki o Bonomu so dosegljivi v SBL I, Ljubljana 1925-1932, 53, 54 (prispevek napisal F. 
Kidrič). 
5 4 P. Simoniti, n. d., 188, 189; v slovenščini je temeljni spis o Slatkonji razprava Josipa Mantuanija 
(naslov: Jurij pl. Slatkonja) iz Doma /n sveta 1907, 301-309; 359-363; 398-402. 
5 5 J. Mantuani, n. d., 362; P. Simoniti, n. d., 152. 
5 6 P. Simoniti, n. d., 189 in dalje, zlasti 193; prim, še: P. Simoniti, Humanist Pavel Oberstain in njegova 
De Maximiliani laudibus epistola 1513, Živa antika 28, 1978, 207-229. 
5 7 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem..., 152; SBL, 12. zvezek, Ljubljana 1980, 80. Ker je bil Josef 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 389 
kunigu pojavlja slovenščina kot »windisch«, označuje ta jezik z enakim imenom kot slovanski 
jezik pri Oberstainu (»Studuit linguam latinam /.../ didicit quoque autem Sclavonicam, ab uno 
rustico faceto et duobus suis pueris nobilibus ex Sclavonia,« beremo v Grünpackovi biografiji 
cesarja Maksimilijana), je precej neverjetno, da bi vladar naš jezik obvladal pred septembrom 
1513 (in tedaj je bil star že 54 let!), saj bi se mu ga sicer tedaj ne bi bilo treba šele začeti želeti 
oz. hoteti (na)učiti! 
Če iščemo razloge cesarjevega zanimanja za uk slovanskega jezika v drugem desetletju 
16. stoletja, lahko najdevamo predvsem politične motive: približevala se je toliko želena 
dunajska »dvojna poroka« (zaradi nje je moral humanist Janez Cuspinian kar 32-krat potovati 
na Ogrsko), ki se je končno srečno izvršila julija 1515. Šlo je za rodbinsko povezavo Habs-
buržanov z Jagiellonci, ki so tedaj z eno vejo obvladovali Poljsko in Litvo, z drugo pa dežele 
češke in svetoštefanske krone, torej pretežno slovanski prostor. Posredno lahko potrjuje tak 
motiv podatek in Weißkuniga, da se je Maksimilijan ob slovenščini učil tudi češčine, ki sploh 
ni bila razširjena v njegovih deželah, saj so deželam češke krone tedaj še vladali Jagiellonci. 
Perspektive, ki jih je odpirala dunajska »dvojna poroka« (poročila sta se sin jagiellonskega 
ogrsko-češkega kralja Vladislava Ludvik - kot ogrski kralj pozneje drugi svojega imena - z 
Maksimilijanovo vnukinjo Marijo in Vladislavova hčerka Ana z Maksimilijanovim vnukom 
Ferdinandom, ki ga je zastopal sam cesar; ta manever na ženitnem trgu se je samo dobro 
desetletje pozneje izkazal za zadetek v črno, saj so po tragični smrti Ludvika II. Habsburžani 
dobili tako češko kot svetoštefansko krono), so bile rožnate... Potem ko so se Habsburžani 
z otroki Filipa Lepega uspeli zasidrati na evropskem Zahodu, v deželah španske krone, so 
uprli pogled še na pretežno slovanski vzhod stare celine. Sanje o univerzalni svetovni 
monarhiji so se začele zdeti uresničljive in temu primerno je bilo treba uravnavati tudi »jezi­
kovno politiko«, slovanskega jezika pa se je Maksimilijan mogel najlažje naučiti od svojih 
slovanskih podložnikov, se pravi od Slovencev, ti pa so ga, kakor smo videli, obdajali tudi na 
dvoru. 
Ker je cesar Maksimilijan knjigo Weißkunig namenil svojima vnukoma, s katerima se je 
nameraval srečati v Bruslju leta 1517,58 je jasno, da je svojo podobo v tem idealizirajočem 
delu podredil tudi misli na prihodnost, v kateri se je vloga slovanskega jezika za habsburško 
hišo zdela še pomembnejša kot v letih njegove mladosti. Modremu vladarju prihodnosti, ki 
se naj še bolj približa viziji svetovne monarhije, kakor se je uspel sam Maksimilijan, je 
mogoče predočiti pomen slovanskega jezika za njegovo poslanstvo z navajajem lastnega 
zgleda, in zato ni presenetljivo, da se v Weißkuniga znajdejo tudi vesti o učenju slovenščine 
kot slovanskega jezika. 
Če je naše razlaganje pravilno, (šaljivega) »kmeta« iz Weißkuniga oz. Griinpecka, od 
katerega se je Maksimilijan učil slovenščine, ne moremo najti v Celjanu Tomažu Prelokarju, 
ki je bil eden izmed cesarjevih vzgojiteljev, saj je bil le-ta v drugem desetletju 16. stoletja že 
mrtev (umrl je 25. aprila 1496). Doslej je namreč zgodovinopisje omenjenega slovenščine 
veščega »kmeta« iskalo predvsem v njem. Ker so lastna imena in nastopajoči liki v Weiß-
kunigu zastrti z maskami in kostumi59, je o pravi identiteti zgodovinskih oseb mogoče podati 
le bolj ali manj verjetne hipoteze. Vendar pri tem ne gre spregledovati, da je ime Jurij v 
latinski obliki Georgius povezano s pomenskim poljem poljedeljstva, torej z eminentno kme­
tijskimi opravili, kar bi utegnilo biti pomembno pri ugotavljanju realne identitete »kmeta« iz 
Weißkuniga, ki zna slovensko. Za škofa Slatkonjo, ki je nosil to ime, je znano, da se je 
pomena svojega priimka zavedal oz. da ga je tolmačil glede na slovenski jezik (saj je bil, 
kakor piše na nagrobniku, »natione Carniolus Labacensis«60; priimek si je razlagal kot sklop 
besed zlat in konj), o čemer pričuje dejstvo, da je bil med dunajskimi učenjaki znan kot Chry-
sippus (se pravi zlat konj, preveden v grščino in zapisan z latinskim pravopisom, kakor razlaga 
Josip Mantuani61). To je upošteval tudi cesar Maksimilijan, ki je za Slatkonjev grb določil 
Grünpeck dvorni historiograf Friderika III. in Maksimilijana I., je jasno, da sta ta dva vladarja mogla vplivati 
na svojo podobo v njegovem pisanju. 
5 8 J. Mantuani, n. d., 362. 
5 9 P. Simoniti, n. d., 152. 
6 0 J. Mantuani, n. d., 401. 
61 J. Mantuani, n. d., 301. 
390 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
zlatega konja ne belem polju.62 Označevanje v Ljubljani rojenega Jurija Slatkonje kot slo­
venščino obvladujočega »kmeta« iz cesarjeve bližine v Weißkunigu bi potemtakem ne moglo 
biti nemogoče, še posebej ne zato, ker je škof sam sodeloval pri redakciji te knjige in je mogel 
sam vplivati na svoje pojavljanje v besedilu (in videli smo, da mu je bilo označevanje s 
pomenom priimka očitno ljubo; nekaj podobnega bi torej bilo mogoče pričakovati tudi ob 
imenu). Če je domneva, da se za »kmetom« iz Weißkuniga in Griinpeckovega teksta skriva 
Slatkonja, je razmeroma lahko pojasniti tudi oznako, da gre za »šaljivega« človeka: škof se 
je namreč z za svoj položaj s takó neobičajno vnemo ukvarjal z glasbo, da ga je to utegnilo 
v očeh mnogih delati za »šaljivega«. V takšni prespektivi bi eden izmed dveh plemenitih Mak-
similijanovih »dečkov« (ex Sclavonia), od katerih se je cesar tudi učil slovenščine, lahko bil 
Oberstain, ki je bil od vladarjeve milosti odvisen človek. Oberstain je - za naše razlage 
pomenljivo - odigral važno vlogo na dunajskem »kongresu« 1515, ko se je Maksimilijan se­
stal z obema jagiellonskima kraljema, ki sta obvladovala dobršen del slovanskega evropskega 
vzhoda, s Sigismundom in Vladislavom. Za zasluge pri tem vladarskem srečanju je bilo Ober-
stainu s strani cesarja celo potrjeno leta 1513 podeljeno plemstvo.63 Torej bi vsekakor lahko 
bil njegov »plemeniti deček«. Na to bi prav tako kazala vest, da se je Maksimilijan od »kme­
ta« in »dveh svojih plemenitih dečkov« hkrati s slovenščino učil še češčine - in Oberstain je 
tudi ta jezik obvladal. 
Kot tretja slovenščine vešča oseba iz Maksimilijanove bližine v drugem desetletju 16. sto­
letja prihaja v poštev seveda predvsem Bonomo, ki je cesarju služil tudi kot diplomat. Seveda 
pa tega (zaenkrat) ni mogoče podpreti s kakšnimi neovrgljivimi dokazi. 
Ne glede na to, kako je dejansko bilo z Maksimilij ano vim ukom in znanjem slovenščine 
kot slovanskega jezika, pa ostaja nesporno dejstvo, da se je tedanjemu habsburškemu dvoru 
obladovanje naše materinščine zdelo pomembno.64 Odnos do nje je bil na vladarjevem dvoru 
- vsaj načeloma - povsem drugačen kakor na podeželju, kjer je bil Sigismund Herberstein 
zaradi učenja našega jezika predmet posmeha plemiških vrstnikov, ki so se (vsaj nekateri) 
očitno hoteli v vsem in po vsej sili razlikovati od svoje neplemiške okolice.65 Trubar pozneje, 
1582. leta, celo poroča o stereotipnem mnenju, ki je bilo ukoreninjeno pred njegovim knji­
ževnim nastopom, češ da je slovenščina tako barbarska in surova, da se ne da pisati, in da je 
bilo enako mnenje tudi o madžarščini.66 Na dvoru pa so očitno mislili drugače; že Enej Silvij 
Piccolomini je kralju Ladislavu Posmrtniku oz. njegovim učiteljem svetoval učenje jezikov 
dežel, ki jim vlada (celo madžarščine, do katere so bili predsodki še globlji in bolj utrjeni 
kakor do slovenščine). Vladarju znanje različnih jezikov lahko samo koristi (kakro je Sigis-
mundu Luksemburškemu), neznanje pa škodi (kakor je Albrehtu II.).6 7 
Bonomo se je na cesarskem dvoru, kjer so - kakor pričuje Oberstain - že vedeli, da je 
slovanski jezik med vsemi najbolj razširjen,68 gibal v krogih, ki so se zavedali pomena obv­
ladanja različnih jezikov; zato je po vrnitvi v Trst lahko brez predsodkov razlagal tekste 
vrhunske kulture tudi v slovenščini, ki pa je okoliški plemiči, kot vemo od Herbersteina, niso 
prav nič spoštovali. Kot humanist je Bonomo seveda prisegal predvsem na veljavo klasične 
literature in njenega jezikovnega izraza, toda kot človek dvora, ki mora gledati tudi na vsa­
kodnevno pragmatiko vladanja, se ni mogel prepustiti kakšnim predsodkom proti živim 
jezikom. Opozoriti pa gre še na nekaj: Bonomo je po vrnitvi v Trst 1523. leta zelo očitno začel 
posnemati življenjski stil, kakršnega se je navadil na Dunaju: uredil si je sijajen dvor in 
poskrbel za dober pevski zbor (tudi Trubar je pri njem začel kot pevec).69 Poudarjena skrb 
6 2 J. Mantuani, n. d., 301. 
6 3 P. Simoniti, n. d., 193. 
6 4 To se v praksi pozna še za časa Ferdinanda I. pri Herbersteinovem diplomatskem poslanstvu v Mos-
kovijo (prim. S. Herberstein, Moskovski zapiski, Ljubljana 1951, 5). 
6 5 S. Herberstein, n. d., 188, 189. 
6 6 M. Rupel, n. d., 274. Tudi Bohoričevo pripovedovanje o slavi in veljavi Slovanov ter njihovega jezika 
je v znamenju odpravljanja negativnih stereotipov proti slovenščini pri plemiški mladini notranjeavstrijskih 
dežel. 
6 7 P. Simoniti, n. d., 153, 154. 
6 8 P. Simoniti, n. d., 193. 
6 9 M. Rupel, n. d., 14. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 391 
za glasbo ga povezuje z ideali škofa Slatkonje. Glede na vse to bi celo razlaganje različnih 
tekstov tudi v slovenščini lahko bilo nadaljevanje tradicij s severa. Vendar je kar koli 
gotovega okoli tega nemogoče reči; obstaja samo potencialna možnost in zaradi vesti iz Weiß-
kuniga, da je bilo pri vladarjevem uku slovenščine udeleženih več ljudi (kar bi kazalo na nek 
krog slovensko govorečih okoli Maksimilijana, v katerem je glavno besedo imel »kmet«), 
določena stopnja verjetnosti, da učenjaki iz naših dežel na cesarskem dvoru (dva vladarjeva 
»dečka«) niso bili zgolj posamezniki, temveč celo nekakšna skupina, ki bi kdaj pa kdaj ute­
gnila za svoje pogovore rabiti materinščino. Ker je Bonomo poleg reformacijskih Calvinovih 
misli v Trstu obravnaval v slovenščini tudi Vergila in Erazma kot izrazito humanistični in 
potemtakem predreformacijski avtoriteti (spor okoli svobodne oz. nesvobodne volje med 
Erazmom in Luthrom, ki je z vso ostrino izbruhnil 1524 in 1525, je med reformacijo in huma­
nizem postavil opazno mejo, ki sicer ne izključuje še poznejših sintez med obema tokovoma 
mišljenja, vendar ju najprej razmeroma jasno razloči), je verjetnost, da je škof v Trstu samo 
nadaljeval tisto tradicijo, ki je bila zanj bistvena že pred dokončno ustalitvijo na škofijskem 
sedežu pri sv. Justu, še večja.70 
Trubar pa se na Bonovem dvoru ni seznanil zgolj s praktičnim zgledom kultivirane slo­
venščine, ki je bila sposobna v domačo besedo ujeti misel največjih avtoritet duha in srca; 
doživel je tudi soočenje svoje materinščine z jeziki, ki so že razvili vsega upoštevanja vredno 
književno tradicijo (latinski teksti so bili razlagani v nemščini, italijanščini in slovenščini). 
Najbrž so mu prav v tem času postali standardi razvitih književnosti samoumevno izhodišče 
in merilo vrednosti pri razmislekih o uporabnosti slovenščine, ki jo je nato uveljavil tudi v 
knjigi. Iz reformatorjevih knjig in pisem je razvidno njegovo obvladovanje nemščine in 
latinščine,71 medtem ko moremo o njegovem znanju drugih tujih jezikov zgolj sklepati na 
podlagi sporočil. V že omenjenem pismu Bullingerju z dne 13. marca 1557 Trubar pravi, da 
se je v Trstu pri Bonomu naučil italijanščine, ki jo sicer težko govori, a prav lahko razume.72 
V nemškem posvetilu k prevodu prvega dela Nove zaveze iz istega leta beremo, da mu je pri 
prevajanju poleg dveh latinskih in dveh nemških verzij svetopisemskega besedila kot vir služil 
tudi en italijanski prevod Novega testamenta (imel pa je pri sebi še eno hrvaško mašno knjigo 
v latinici.).73 Bullingerju je zaupal, da mu je ta italijanski prevod zelo všeč in mu je veliko 
pomagal.74 A videti je, da je svoje znanje italijanščine še izpopolnil, zakaj v pismu baronu 
Ivanu Ungnadu z dne 9. decembra 1563 pravi, da je v hiši gospodov Eckov in na gradu v 
Rubijah 14 dni zapored pridigal nemško, slovensko in italijansko. V omenjenem pismu celo 
obljublja, da bo pridigo, ki jo je imel v cerkvi v Križu, kjer se je zbrala vsa Vipavska dolina, 
priredil za tisk — in to kar v vseh treh navedenih jezikih.75 
Zanimiv problem predstavlja vprašanje, koliko je Trubar obvladal grščino.'6 1557. leta 
pravi, da je Vergeriju, ki se je pozanimal, ali bi si upal prevesti Biblijo v slovenski in hrvaški 
jezik, odgovoril: »Ne poznam nobene hebrejske črke, grško ne znam prav brati.«77 Ob robu 
strani, kjer je ta vest objavljena, piše: »Prevajalec te knjige ne zna hebrejski niti grški,«78 kar 
se ponovi še enkrat v glavnem tekstu nemškega posvetila k prvemu delu Nove zaveze.19 Toda 
malo naprej Trubar pravi, da imamo v slovenščini »pri samostalnikih in glagolih dvojino kakor 
7 0 Ustaviti se gre še pri enem podatku: Bonomo je bil kot humanist strpen do različnih smeri mišljenja 
vere; sam se je za docela reformacijsko stališče odločil šele na smrtni postelji, ko se je dal obhajati pod obema 
podobama. Podobno toleranco srečujemo že prej pri Slatkonji, saj Josip Mantuani, ki zastopa čvrsto katoliško 
stališče, pravi: »Če se da Slatkonji kaj očitati, je le njegova dobrodušnost in njegov popustljivi značaj, ki sta 
včasih dosegla lepe uspehe, a napram razmeram za časa lutrstva nista obveljala.« (J. Mantuani, n. d., 400.). 
71 F. Kidrič je zapisal sledečo oceno Trubarjeve latinščine: »...njegova latinščina v listini z dne 22. junija 
1533 [...] in v pismih z dne 13. marca in 20. decembra 1557 [...] ne kaže sicer iskanj humanista, vendar se 
odlikuje mimo obične cerkvene latinščine z gotovo spretnostjo«. (F. Kidrič, Izbrani spisi I, Ljubljana 1978, 66.) 
7 2 J. Rajhman, n. d., 27. 
73 M. Rupel, n. d., 77. 
7 4 J. Rajhman, n. d., 27. 
75 J. Rajhman, n. d., 173. 
7 6 Prim. F. Kidrič, n. d., 66. 
77 M. Rupel, n. d., 74. 
7 8 M. Rupel, n. d., 74. 
7 9 M. Rupel, n. d., 79. 
392 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
Grki«,80 kar pomeni, da je o grščini le nekaj vedel, vendar je bil toliko samokritičen, da te 
vednosti ni razglašal za znanje (kajti, kakor smo videli, so bili njegovi standardi pri ocenje­
vanju znanja jezika sila zahtevni). V posvetilu k prevodu Matejevega evangelija leta 1555, 
kjer se prvič omenja »prava Cerkev božja tiga slovenskiga jezika«, pa stoji zapisano: »H 
drugimu vom povejmo, de mi v le-tim našim prevračenu smo veden (!) imej li pred sebo ta 
pravi studenec tiga noviga testamenta, kir je grški pisan; raven tiga smo mi tudi gledali na tu 
prevračane tih novih inu starih vučenikov, kateri so ta nov testament iz tiga grškiga jezika v 
ta latinski, nemški inu v laški preobrnili, nerveč pak na Erazmov Roterodamov nov testament, 
h timu so nom nega annotationes silnu pomagale.«81 Ker sta to posvetilo podpisala Trubar in 
Vergerij (inicialki T. in V.), se more navedena vest v prvi vrsti nanašati na slednjega, toda 
ne gre spregledati, da se uporaba grškega izvirnika omenja za ves čas prevajalskega dela, pri 
katerem pa je bil Vergerijev delež zaradi njegovega pomanjkljivega znanja slovenščine 
majhen (Trubar v pismu kralju Maksimilijanu II. z dne 2. januarja 1560 pravi, da bivši 
koprski škof »ne zna ne slovensko ne hrvaško prav govoriti, še manj prevajati«82). 
Nenehno soočanje nastajajoče slovenske verzije Nove zaveze z dvema latinskima, dvema 
namškima in enim italijanskim prevodom (zapovrh še z neko hrvaško mašno knjigo) ter vsaj 
občasno celo z grškim izvirnikom pričuje o tem, da je Trubar hotel svojim rojakom ustvariti 
knjigo, ki bi bila primerljiva s spisi, izhajajočimi iz kultur z dolgo pismensko tradicijo. Zato 
se tudi ni zadovoljeval z enim samim prevajalskim virom, temveč je pri svojem delu upor­
abljal Erazmove in druge komentarje. Leta 1557 je reformator zapisal, da je slovenščina sama 
na sebi revna in glede mnogih besed pomanjkljiva,83 kar je oznaka, ki je mogoča samo na 
podlagi temeljite izkušnje z drugimi jeziki in njihovimi bogatimi literarnimi izročili. Razvite 
književne in knjižnojezikovne tradicije evropskega Zahoda (humanistična z obema kla-
sisčnima jezikoma, nemška, italijanska) so torej bile za Trubarja samoumevno izhodišče slo­
venske književnosti in knjižnega jezika. 
A to ne velja le zanj, temveč tudi za večino drugih slovstveno delujočih slovenskih pro­
testantov (le Krelj je bil zazrt v cirilico). Bohorič je prav zato v svoji slovnici slovenščino 
obravnaval s pojmovnim aparatom in kategorijami, izhajajočimi iz Melanchthonovega huma­
nističnega opisa norm latinskega jezika. Literarna veda je doslej videla pomen tega Bohori­
čevega dela predvsem v navdušuj očem predgovoru ter v ureditvi, utrditvi in pojasnitvi črko­
pisa,84 toda celovit kulturnozgodovinski pogled na Zimske urice da nekoliko drugačno sliko: 
krčevito in marsikje tudi zelo prisiljeno iskanje slovenskih primerov za konkretnostno zapol­
nitev čim večjega števila kategorij, ki so bile bistvene za humanistično misel o latinščini — in 
ta je bila na evropskem Zahodu pojmovana kot knjižni jezik par excellence vse od antike 
dalje, čeprav v srednjem veku drugače kot v obdobju rimskega imperija in v času »civilizacije 
renesanse« —, predstavlja velik napor po dokazu, da je naša materinščina kultiviran knjižni 
jezik, vreden zanimanja najimenitnejšega družbenega stanu, tj. plemstva, in seveda tudi učen­
jakov. (Bohorič v uvodu pomenljivo govori o »plemenitem duhu« in o duši, ne o plemiški 
krvi, čeprav se najprej obrača na mladino notranjeavstrijskega plemstva kot stanu!) Tak 
namen je jasno razviden iz predgovora: »Ves svoj posel pa sem prilagodil običajnim pravilom 
latinske pismenosti tako zelo, da tudi najsplošnejših zgledov nisem opustil, ampak se sam 
služil s prav tistimi, ki jih je rabil v svojih slovnicah mož brez primere, Philipp Melanchthon 
blagega spomina, učitelj moj, na katerega bom zmerom s spoštovanjem mislil: rabil pa zato, 
da se iz že udomačenih, povsem znanih in prav posebno poučljivih zgledov pomen neznanega 
tem jasneje zasveti. Pri tem sem imel tudi, zlasti v skladnji, vsaj vlogo tolmača: vendar nisem 
pustil vmes ničesar vnemar, narobe, prizadeval sem si z vso močjo, da bi v imenovanih izrazih 
vedno pokazal bodi soglasje s sintakso bodi njeno vladanje.«85 Takoj nato pisec pristavlja: 
8 0 M. Rupel, n. d., 79. 
8 1 M. Rupel, n. d., 65, 66. 
8 2 J. Rajhman, n. d., 40. 
8 3 M. Rupel, n. d., 75. 
8 4 Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, 248. 
8 5 M. Rupel, n. d., 364. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 3 393 
»Nikoli pa nisem prikrival, v čem se kranjski jezik loči od latinskega,«86 kar spet poudarja 
izhodiščnost kategorij latinske slovnice oz. slovnične zgradbe latinskega jezika za njegovo 
obravnavo slovenščine. 
Glede na merila 16. stoletja Bohoričeva slovnica nikakor ni šibko delo, kakor jo iz per­
spektive mnogo poznejših časov ocenjuje Mirko Rupel87: za humanistično mišljenje o jezikih 
in mišljenje jezika je latinska slovnica pač bila merodajna. Takšno stališče je napovedano že 
na naslovnem listu Bohoričeve knjige: Zimske proste urice o latinsko kranjski pismenosti, po 
priliki (!) latinskega jezika uravnani, iz katere se moskovitskega, rutenskega, poljskega, 
češkega in lužiškega jezika sorodnost z dalmatinskim in hrvaškim lahko spozna.*8 »Latinsko 
kranjska pismenost« je torej doživljana kot vezni člen med južnoslovanskimi in drugimi slo­
vanskimi jeziki, torej kot vezni člen jezikov najbolj razširjenega ljudstva. Zanimivo je, da 
uporablja Bohorič za dokazovanje veljave Slovanov tako zgodovinske kakor sodobnostne 
argumente ter da oboje najdemo tako v predgovoru kakor v razpravljalnem delu knjige. V 
uvodu je opisana razprostrajenost Slovanov v 16. stoletju (pri tem se avtor pomembno 
sklicuje tudi na Sigismunda Herbersteina) in nekdaj (seveda tu veliko vlogo igra domišljija, 
utemeljena na spletu asociacij ob posameznih besedah ali vesteh), navedeni pa so tudi zna­
meniti dogodki v preteklosti, ki so oz. naj bi bili povezani s slavo in veljavo njihovega jezika. 
V razpravljalnem delu se analizira na eni strani latinsko kranjsko pismenstvo, ki se je začelo 
razvijati 1550. leta, na drugi pa se pretresa tudi mnogo starejša ćirilska tradicija, za katero je 
Bohorič mislil, da je nekoč bila razširjena tudi na Kranjskem90 (obravnava se npr. nagrobni 
napis kraljice Katarine Bosenske v Rimu). 
Bohoričeva teoretična potrditev kultiviranosti trubarjanskega knjižnojezikovnega izročila 
po aktualnih standardih evropskega Zahoda je toliko pomembnejša zato, ker je delo človeka, 
ki se je osebnostno izoblikoval še pred ustvaritvijo slovenske književnosti. Bohoriču ničesar 
ni bilo treba sprejeti po inerciji tradicije ali celo šolske (pri)učenosti, temveč je pri presoji 
zadev (okoli) slovenskega knjižnega jezika mogel izhajati iz lastnih predstav in svoje 
nemajhne humanistične vednosti (ne pozabimo: učitelj mu je bil sam Philipp Melanchthon!) 
o drugih knjižnih jezikih, zlasti latinščini. In vendar je praktično povsem sprejel od Trubarja 
izhajajoče izročilo, kakor se je v prvi vrsti izražalo skozi Dalmatinov prevod Biblije (to je 
mogoče razbrati iz predgovora v razpravljalni del slovnice).91 Torej je tudi po docela neod­
visnem Bohoričevem mnenju Trubarjevo prizadevanje za slovenski knjižno jezikovni izraz, ki 
bi bil primerljiv s stanjem pri drugih civiliziranih narodih, povsem uspelo (Bohorič pravi o 
Trubarjevih in Dalmatinovih prevajalskih podvigih: »...zasijal je tisti veseli dan, ko morejo 
tudi Kranjci in Slovenci videti in slišati Boga samega, patriarhe, preroke, apostole in evange­
liste, kako v kranjskem jeziku govore.«92). Trubar sam je takšno Bohoričevo stališče do 
svojega dela opazil in v pismu vojvodi Ludviku Württemberskemu 19. marca 1854 zapisal: 
»Častiti kranjski deželni stanovi pošiljajo vaši knežji milosti tri vezane izvode Biblije, dve pes­
marici s psalmi, dva izvoda slovenske umetelne slovnice, ki jo je dobro (!) priredil (!) prednik 
doktorja Frischlina [na položaju ravnatelja stanovske šole, tj. Bohorič] /J«93 Bohoričeva 
knjiga je torej tudi po reformatorjevem mnenju »prirejena«, se pravi, da se ravna po nekem 
zgledu ter sprejema že obstoječe in uveljavljene slovniške kriterije oz. merila ter si ne izmišlja 
česa novega. Pomembno je, da je Trubar Zimske urice imel za uspelo delo (»dobro«). Teorija 
8 6 M. Rupel, n. d., 364. To pomeni, da se Bohorič svojega »prilagajanja« slovenščine strukturi latinskega 
jezika ponekod sploh ni zavedal (npr. pri navajanju nekaterih sklonov). 
8 7 M. Rupel, n. d., 37. 
8 8 A. Bohorizh, Arcticae horulae succisivae/Zimske urice proste, Maribor 1987, 1. Toporišičeva poslove-
nitev je napačna že pri naslovnici, podobna prevajalska malomarnost pa se najde še na drugih straneh. »Jeziko­
slovec vodnik« - denimo - kar naprej napačno prevaja Rutence z Ukrajinci (v Moskovskih zapiskih Žige Her­
bersteina bi lahko prebral, da je Rutenec v 16. stoletju zgolj latinsko ime za Rusa). 
8 9 A. Bohorizh, n. d., 23. 
9 0 A. Bohorizh, n. d., 20. Bohorič (domnevni) zaton cirilice (in glagolice) na Kranjskem le ugotavlja in 
ga ne omenja z žalostjo oz. otožnostjo kot Krelj. 
91 A. Bohorizh, n. d., 9, 10. 
9 2 A. Bohorizh, n. d., 10. 
9 3 J. Rajhman, n. d., 289. 
394 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
je pač potrdila njegovo prakso, in to teorija, ki je izhajala iz tradicije humanistične modrosti 
evropskega Zahoda! 
Slovenski knjižni jezik se torej ni razvijal kakor večina drugih od primitivnih oblik k 
zapletenim, temveč je bil že njegov začetek sredi 16. stoletja zaznamovan s priznavanjem 
standardov, ki so tisti čas bili običajni v kulturah z dolgo in bogato izkušnjo vsakovrstnega 
slovstvenega ustvarjanja. Trubar se je zavedal ne le veličine, temveč tudi težavnosti svojega 
dosežka; že leta 1557 je v nemškem posvetilu k prevodu prvega dela Nove zaveze nedvoumno 
zapisal: »Tudi sem mnogo premišljal o pravopisu in drugih potrebnih stvareh, ki sodijo k 
pravemu prevajanju in ki bi koga drugega, kot sem jaz, po pravici odvrnile od tega dela.«94 
1582 je, kakor je bilo navedeno že ob zavračanju Riglerjevih domislic, poudaril, da je prevod 
Nove zaveze ob vnovični izdaji mogel pustiti tak, kakršen je bil ob prvem natisu. Izrecno je 
v tej zvezi omenil pravopis: »Puščam tudi prejšnji pravopis, ker lahko vsakdo, ki ne zna slo­
venskega jezika, tako bere, da ga vsak slovenski kmet s poslušanjem dobro razumeti 
utegne.«95 Spremembe glede na prejšnje redakcije (2 pri Matejevem evangeliju - 1555 in 
1557, po 1 pri ostalih delih Nove zaveze - od 1557 do 1577) so se mu zdele preneznatne, da 
bi nanje posebej opozarjal. Glede na to, da Trubar 1557 piše o težavah z materinščino, 1582 
pa podaja samozavesten obračun o lastnem hiševanju (pod naslovom Trüber od Slovenov 
slovo jemle96), iz katerega je razbrati njegovo zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in 
željo, da bi rojaki spomin nanj ohranili predvsem skozi izdajo celotne Nove zaveze (šele za 
tem delom so navedeni drugi njegovi spisi), je jasno, da je svojo poslednjo v času življenja 
izdano knjigo štel za še posebej reprezentativno in uspelo, spremembe v redakciji besedila pa 
za izboljšave. Torej je Riglerjevo »razbiranje« Trubarjevih knjižno jezikovnih idealov (teženj, 
hotenj) predvsem iz reformatorievih prvih del napačno; treba je upoštevati metodološko 
pravilo »zadnje roke«! 
Nekaj besed je treba reči še o razmerju Trubar - Krelj, ker je v slovenistični literaturi 
že dolgo mogoče brati povsem neutemeljena povzdigovanja drugega na račun prvega. Jože 
Toporišič je ta proces prignal do vrhunca z izjavo, da je »Trubarjev pisni sistem [nasproti 
Kreljevemu] kar nebogljen«.97 
Dejstvo je, da se Kreljeve reforme »gospud Trubarjove kranščine«98, čez katero se je 
drugi superintendent protestantske cerkve v Ljubljani nekoliko potožil v predgovoru svoje 
Postile slovenske leta 1567 (kar pa je treba razumeti tudi v kontekstu spora med Kreljevim 
flacijanskim in Trubarjevim tedaj že čvrsto filipističnim stališčem; a tega spora protestanti 
zaradi pritiska katoliškega deželnega kneza niso obešali na veliki zvon in se je mogel v jav­
nosti kazati le kot boj med Trubarjevo in Krelj evo »ortografijo«), večinoma niso prijele. V 
cerkvi slovenskega jezika omenjena Kreljeva knjiga ni igrala kakšne vidnejše vloge, saj pravi 
Andrej Savinec v predgovoru k Trubarjevemu prevodu Luthrove Hišne postile tole: »Kedar 
pak dosehmal mi ubozi Kraj nei inu Slovenci obene obilne inu popolnome postile ali izlage čez 
te nedelske inu druge prazniške evagelije nejsmo imejli, samuč to samo edino kratko, ali vsaj 
dobro izlago tiga časti vrejdniga inu v Bugi vučeniga inu nikar le za-to našo kranjsko deželo, 
temuč tudi za druga dajlna v nemških deželah mejsta dobru zasluženiga moža, gospuda 
Primoža Truberja rajnciga, katera se je njemu samimu in drugim dobriga srca krščenikom 
dosehmal prekratka inu premajhina zdejla, taku je on sam, ta zdaj imenovani gospud Primož 
Trüber rajnik, per svojem zdravim životu iz svejta druzih dobru vučenih inu zvejstih doktorjev 
ali vučenikov tiga svetiga pisma to postilo ali izlago čez te nedelske inu druge prazniške evan­
gelije tiga v Bugi visoku rezsvičeniga moža, doktorja ali vučenika Martina Lutherja ranciga, 
sam iztolmačoval, en dejl te iste sam s svojo lastno roko zapisal, en dejl pak skuzi nekatere 
svoje krajnske landtsmane inu šribarje pustil zapisati.«99 Savinec torej dobro ve za Trubarjevo 
kratko postilo, ki je bila natisnjena 1558. leta, prav nič pa ne (ali morda: prav nič pa noče 
9 4 M. Rupel, n. d., 79. 
9 5 M. Rupel, n. d., 278. 
9 6 M. Rupel, n. d., 283, 284. 
9 7 J. Toporišič, Kritične pripombe k Trubarjevemu delu..., 246. 
9 8 M. Rupel, n. d., 313, 314. 
9 9 M. Rupel, n. d., 384, 385. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • з 395 
vedeti) o Kreljevem prevodu prvega dela tovrstne Spangenbergove knjige, ki je, kot že 
rečeno, izšel 1567, in o Juričičevem nadaljevanju, ki je zagledalo luč sveta 1578. Juričičevemu 
delu je zanimivo posvetilo napisal tiskar Janž Mandelc, ki pripoveduje, da so kranjski deželni 
stanovi po Kreljevi smrti izrecno naročili njegovemu »tovarišu« (= Juričiču), naj konča prevod 
»v Kreljevem pravopisu«100 (isto pripoveduje tudi Juričič v svojem predgovoru v to knjigo101). 
Vendar je potem prevod dragega in tretjega dela Spangenbergove postile v Kreljevem pra­
vopisu obležal za celih deset let, čeprav je bila potreba po tovrstni knjigi v slovenski cerkvi 
velika. Šele potem, ko je bil Juričičev prevod popravljen in prestavljen v Trubarjev pravopis 
(Mandelc piše, da ga je dal »pregledati in popraviti učenim in jezika veščim ljudem«102', je 
mogel iziti. Za tem so morali stati zelo tehtni razlogi, ki jih najdemo predvsem v sporu med 
flacijanci in filipisti, kajti Mandelc ne omenja pregleda in poprave Juričičevega prevoda Span­
genbergove postile le s strani »jezika veščih ljudi«, temveč tudi učenih, ki so se očitno 
ukvarjali z dogmatično, ne pa jezikovno platjo knjige. Izgleda, da so bili spori o verskih usme­
ritvi v ljubljanski protestantski srenji v drugi polovici 60-ih let 16. stoletja razmeroma ostri. 
Iz Klombnerjevega pisma Nikolaju Gallusu z dne 5. junija 1568 izvemo, da je Krelj 
odstranil Trubarjev katekizem iz slovenske cerkve, ker ga je imel za zwinglijanskega v poj­
movanju zakramentov kot zgolj znamenj.103 Res so se pri Trubarju nekaj časa kazali tudi 
zwinglijanski viri njegove reformacijske misli, toda ob trenjih v slovenski cerkvi v drugi 
polovici 60-ih let 16. stoletja je stal že trdno na filipističnem stališču (kar je pozneje s pre­
vodom Formule concordiae in zavzemanjem zanjo samo še potrdil). Ker je Trubar po priče­
vanju že omenjenega Klombnerjevega pisma od 5. junija 1568 odločno podpiral stališče würt-
tenberških teologov, ki so bili pod Andreaejevimi vodstvom seveda čvrsto filipističnih 
nazorov, je popolnoma neverjetno, da bi bil naš najpomembnejši reformator tedaj v resnici 
še pristaš zwinglijanskih razlag. Regensburškemu superintendentu Gallusu Klombner postreže 
s celo vrsto Trubarjevih »pregreh« nad »pravovernostjo« iz ene njegovih starejših knjig (slo­
venski predgovor k prvemu delu Nove zaveze iz leta 1557), medtem ko za prevod psalterja 
(izšel 1566) ne ve povedati drugega očitka, kakor da je narejen po Zwingliju in ne po Luthru, 
a da bi kaj stvarnega bilo narobe, ne omenja.104 Očitno so si flacijanci v Ljubljani, katerih sta­
lišče sta zastopal Krelj in Klombner, na vse kriplje prizadevati očrniti Trubarja kot zwingli-
janca ter so zato rešetali njegove spise. Vendar jim manever ni uspel, ker je Trubar medtem 
že realistično pristal pri docela filipističnem stališču, saj se je zavedal, da je cerkvi slovenskega 
jezika zaradi vse hujšega pritiska katoliškega deželnega kneza potrebna pomoč od zunaj, iz 
dežel, kjer je protestantizem zmagal, te pa so bile v okvirih Cesarstva filipistično, ne pa zwin-
glijansko ali flacijansko usmerjene. Zato je tudi z vso močjo podprl stališče tübingenskih 
teologov v spora okoli Kreljevega naslednika in pomagal preprečiti prihod njegovega sošolca 
in somišljenika Gašperja Melissandra na Kranjsko. Da to Klombnerja ni ravno razveselilo, je 
popolnoma jasno, in zato je Trubar v njegovem pismu Gallusu opisan kot mračen spletkar in 
zelo sumljiv teolog. Klombnerju bi kajpada bilo všeč, da bi se uresničila Kreljeva želja po na­
sledniku, ki bi ga izbral Nikolaj Gallus in ki bi seveda bil flacijansko usmerjen. Jasno je, da 
po vseh teh dramatičnih dogodkih, ki so se iztekli tako, da je novi superintendent prote­
stantske cerkve v Ljubljani postal kandidat tübingenskih teologov in Primoža Trubarja Krištof 
Špindler, za Kreljeve tekste ni moglo biti velikega zanimanja. V rabi se je obdržal le njegov 
učbenik Otročja bibilija (v petih jezikih), ki je izšel brez avtorjevega imena 1566. leta. 
Kreljeva postila je bila po prevladi filipistov v slovenski cerkvi očitno prepuščena pozabi. 
Njegov pravopis se je uveljavil le toliko, kolikor sta ga sprejela Dalmatin in Bohorič.105 Dal­
matin je sebe štel za nadaljevalca Trubarjevega dela in mu je v nemškem posvetilu k Bibliji 
100 
101 
102 
103 
104 
M. 
M. 
M. 
M. 
M. 
Rupel, 
Rupel, 
Rupel, 
Rupel, 
Rupel, 
n. d. 
n. d. 
n. d. 
374. 
369. 
374. 
Povabilo in 
n. d. 220. 
odpoved Gašperju Melissandru, SR 8, 219 
105 Ker je bila Otročja biblija učbenik v stanovski šoli, je njen vpliv na Bohoriča razumljiv. Trubar, ki je 
bil 1565. leta izgnan iz domovine, na ta dogajanja ni mogel imeti vpliva. Kreljev učbenik se je mogel ohraniti 
v protestantski stanovski šoli kljub filipistični prevladi v slovenski cerkvi zato, ker je bil anonimen (poleg tega 
pa je prinašal celo eno Trubarjevo verzifikacijo). 
396 I. GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
1584 namenil nekaj laskavih besed; imenoval ga je kar za »izvoljeno orodje«. Takšno razu­
mevanje je bilo povsem ustrezno, zakaj Trubar je že 1557. leta v nemškem posvetilu k prvemu 
delu Nove zaveze napovedal, da bo poskusil prevesti celotno Biblijo, najprej Novi testament, 
nato pa še Starega. To nalogo mu je pomagal izpolniti Dalmatin, za čigar ustrezno izobrazbo 
je Trubar tudi primerno poskrbel. 
Če že dejstvo, da je jezikoslovje pri nas za časa prevlade t.i. »strukturalizma« v redakciji 
brezkompromisnega slovničarja Toporišiča toliko poudarjalo Kreljeve vrline nasproti dom­
nevnim Trubarjevim slabostim, ni ravno presenetljivo, je pa vsekakor čudno, da so se 
podobni nazori že prej pojavili tudi v literarni vedi. Mirko Rupel je - denimo - s precej 
zanesenimi besedami povzdigoval Kreljevo učenost (predvsem znanje grškega in hebrejskega 
jezika) in miselno ostrino nasproti Trubarjevi avtodidaktičnosti in prizadevnosti.107 Toda 
čeprav Trubar ni imel potrdil o formalni izobrazbi, nikakor ni bil neuk; znal je latinsko, 
nemško in italijansko, kar je bilo velikega praktičnega pomena, saj so v njegovem času bili 
svetopisemski teksti že dosegljivi v kvalitetnih prevodih. Obvladovanje grščine (o kateri je 
Trubar, kakor smo videli, vendarle nekaj vedel!) in hebrejščine v drugi polovici 16. stoletja 
že ni več zagotavljalo takšne izjemnosti v učenosti kakor poprej. Razlik v osebnem tempera­
mentu, ki se kažejo v Trubarjevem nagnjenju k živahnemu pojasnjevanju v obliki pripovedi 
in v Kreljevi razpravljalski, do bralca mestoma kar neprijazno vzvišeni protinarativnosti, pa 
ne gre razglašati za razlike v globini in ostrini teološke misli. Dejstvo je samo to, da se je Tru­
barjevo teološko stališče razvijalo od zelo osebnih reformacijskih nazorov pod vplivom švi­
carskih mislecev (stiki z Bullingerjem) k najširše pojmovanemu martinovstvu108 (ustvaritev 
veroizpovedi slovenske cerkve v Artikulih, ki zajemajo iz različnih luteranskih virov, ne le iz 
najvažnejšega za »pravovernost«, iz augsburške veroizpovedi; na podoben način je iz več 
luteranskih virov nastala tudi Cerkovna ordninga) ter nazadnje, po izgonu iz domovine 1565. 
leta, pristalo pri filipističnih načelih (pač zaradi realističnih razmislekov o moči in nemoči ter 
o možnostih in nemožnostih preživetja cerkve slovenskega jezika pod oblastjo čvrsto kato­
liškega deželnega kneza). Krelj pa je vseskozi vztrajal pri učenosti svojega jenskega učitelja 
Flacija Ilirika; morda se zato zdi strožji in ostrejši mislec kakor Trubar, toda nujno tudi bolj 
dogmatičen, skratka manj reformator kakor protestant. Njegova želja, da bi se med našimi 
ljudmi spet uveljavila cirilica (»Bog otel pak, da bi to isto, zlasti čurilsko lepo pismo, mogli 
spet v ljudi perpraviti«109), dokazuje njegovo nerazumevanje bistva položaja Slovencev med 
narodi zahodnoevropskega kulturno-civilizacijskega kroga. To dejstvo temeljito zamaje vsa 
»utemeljevanja« Kreljeve miselne prodornosti. 
Ni dvoma: težko si je predstavljati vso zapletenost in kompleksnost Trubarjeve ustvaritve 
slovenskega knjižnega jezika. To v ničemer ni bil samoumeven korak, ki bi ga prej ali slej 
zmogel kdor koli, saj ni šlo za preprosto zapisovanje neke že obstoječe govorice, temveč za 
globoko premišljeno dejanje kulture, ki je ustvarilo novo tradicijo. A ta je izšla iz izkušnje 
dotedanjega razvoja kulture evropskega Zahoda na eni ter iz temeljitega poznavanja različnih 
slovenskih govoric na drugi strani. Ta dva pola je mogel združiti v harmonično celoto zgolj 
reformator najširših obzorij, ki je upošteval tako kultiviranost izraza, skozi katerega se 
razodeva Najvišje, kakor tudi ideal ljudstvu razumljivega knjižnega jezika. Trubar se ni 
ustrašil predrugačevanja že uveljavljenega izročila; v nemškem posvetilu k prvemu delu Nove 
zaveze npr. razlaga, kako je ustaljeno frazo Ave Marija prevedel drugače kakor poprejšnja 
slovenska tradicija. Reformator je potemtakem bil v polnem pomenu besede kreator sloven­
skega knjižnega jezika, ta njegova stvaritev pa je bila kar najširše sprejemljiva (skozi Dalma­
tinov prevod Biblije in dve vnovični redakciji Bohoričeve slovnice v 18. stoletju so jo sprejeli 
tudi katoliki) in odprta v prihodnost, v spremembe in razvoj. Takšen nedogmatičen odnos do 
knjižnega jezika je uveljavil že Trubar sam, saj je ob vnovičnih natisih svojih del besedilo tudi 
izboljševal, vendar tega ni imel za kaj posebej dramatičnega (kakor toliko in toliko let 
pozneje Jakob Rigler). 
1 0 6 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 335. 
107 M. Rupel, n. d., 30. 
1 0 8 Tu je tudi razlog, zakaj do pregona iz domovine 1565. leta ni nasprotoval flacijancu Krelju; kot filipist 
pa je 1568 energično nastopil zoper flacijanizem v slovenski cerkvi. 
109 M. Rupel, n. d., 313. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 • 3 397 
Trubarjev dosežek je najbolj presenetljiv zato, ker na Slovenskem ni bilo razvite 
pismenske ali celo knjižne tradicije srednjeveške (in renesančne) učene kulture v nacionalnem 
jeziku, kakor npr. v sosednjem etnično nemškem in italijanskem prostoru. Luther je ustvaril 
standardni nemški knjižno jezikovni idiom tako v razmerju do učenjaške tradicije (nekaj deset 
prevodov bibličnih tekstov v nemščino pred njim, ki pa niso širše odmevali itd.) kakor do 
ljudske kulture v nacionalnem jeziku. Naš reformator si je izročilo učene kulture v mate­
rinščini v glavnem lahko le predstavljal (le na Bonovem dvoru v Trstu je zanesljivo bil deležen 
njenih fragmentov, seveda le v ustnem izročilu), vendar je kljub temu za Slovence ustvaril 
nekaj povsem enakega kakor Luther za Nemce — izhodišče modernega vsenarodnega knjiž­
noj ezikovnega standarda. Je pa zato pri nas pozneje bilo treba povsem na novo razviti še 
knjižno jezikovni nadstandard, kar se je poskušalo šele od konca 18. stoletja dalje (pri tem je 
najbrž ključen dogodek pojav Pisanic od lepeh umetnost). V tem se slovenski položaj loči od 
nemškega, čeprav so tudi na severu — kljub tradiciji - bile velike težave z razvojem najvišje 
plasti nacionalnega jezikovnega izraza (»francoska moda« v 18. stoletju). 
Zagotovo se Andrej Trost, ki je v slovenščino prevedel Andreaejevo posmrtno pridigo 
v slavo in čast Primoža Trubarja, ni motil, ko je našega reformatorja v svojih latinskih ver-
zifikatorskih vložkih v izvirnik primerjal z Luthrom in ugotovil, da je za Slovence to, kar je 
bil slednji za Nemce. 1 1 0 Vse do zadnjih let 16. stoletja je to veljalo v vsem, pozneje pa — 
zaradi »bestialne piromanije rekatolizatorjev«111 — le še v kulturnozgodovinskem smislu. 
110 M. Rupel, n. d., 377-379. 
111 To slikovito oznako si izposojamo iz pravkar izšle knjige M. Štuhca Rdeča postelja, ščurki in solze 
vdove Prešeren (Ljubljana 1995, 101). 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
EINIGE ANMERKUNGEN ZUR ROLLE PRIMOŽ TRUBARS BEI DEN ANFÄNGEN 
DER SLOWENISCHEN SCHRIFTSPRACHE 
Igor Grdina 
Lange Zeit schien die Entstehung der slowenischen Schriftsprache durch Trubars deutsche 
Widmung zu dem 1557 in Tübingen erschienenen ersten Teil des Neuen Testaments geklärt worden 
zu sein. Der Reformator behauptet dort, die slowenische Sprache der Bauern, so wie sie in seinem 
Geburtsort Raščica gesprochen wird, verwendet zu haben. Doch die rhetorische Vollkommenheit 
seiner slowenischen Texte, die grundsätzlich identisch ist mit jener seiner deutschen und lateini­
schen Texte (Briefe, Widmungen), wo die sogenannte Doppelformel hervortritt, weist darauf hin, 
daß die Struktur der Schriftsprache Trubars komplizierter ist. Davon zeugt auch die Uneinheitlich-
keit in der Schreibweise von Reflexen für den urslawischen Jat-Laut (in einer Form desselben 
Wortes kommt innerhalb desselben Buches die Schreibweise mit e sowie die mit ei vor), was gegen 
die Behauptung spricht, Trubars Schriftsprache sei eben die Niedershrift irgendeiner im 16. Jahr­
hundert existierenden slowenischen Sprechweise (in jeder fixierten Sprechweise ist nämlich prin­
zipiell in einer Form desselben Wortes nur ein Reflex möglich). Trubars Schriftsprache ist demzu­
folge eine deutliche Schriftform. Die Äußerung, er hätte so geschrieben, wie in Raščica gesprochen 
werde, ist seiner rhetorisch enthusiastischen, auf dem protestantischen Ideal von einem möglichst 
breiten Zugang vom Worte Gottes und von Büchern für einen möglichst breiten Personenkreis 
beruhenden Beteuerung zuzuschreiben, die Sprache in seinen Büchern sei so beschaffen, daß sie 
von jedem einfachen Slowenen verstanden werden könne. Als einfache Slowenen lebten in Trubars 
Vorstellungen zweifelsohne vor allem die Einwohner seines Geburtsdorfes, denn im reifen Lebens­
alter verkehrte der Reformator vor allem in höheren kirchlichen, adeligen und städtischen Kreisen 
seines Heimatlandes. 
Eine wichtige Rolle bei der Herausbildung des rhetorischen Stils von Trubar spielte die Tra­
dition, deren Träger der Triester Bischof Bonomo war, an dessen Hof in deutscher, italienischer 
und slowenischer Sprache disputiert wurde (alle drei Sprachen beherrschte Trubar in dem Maße, 
daß er in ihnen predigen konnte!). Als Ursprung dieser Tradition käme ein Kreis der slowenischen 
bzw. slowenisch sprechenden Gelehrten in Wien in Betracht, war Bonomo doch ein guter Bekann-
398 I- GRDINA: VLOGA PRIMOŽA TRUBARJA 
ter des Bischofs Jurij Slatkonja (an dieser Stelle sei nebenbei - mit aller gebotener Vorsicht - die 
Annahme erwähnt, daß Jurij bzw. Georg/Georgius Slatkonja der »Bauer« gewesen sein könnte, 
der - laut ungesicherten Behauptungen aus dem Buch »Weißkunig« - Kaiser Maximilian die slo­
wenische Sprache beigebracht hätte). Trubar verglich ferner seine slowenischen Übersetzungen der 
biblischen Texte stets mit Übersetzungen (bzw. seinen Vorlagen) in lateinischer, deutscher und 
italienischer Sprache, außerdem berücksichtigte er Kommentare von Erasmus und von anderen 
namhaften Gelehrten. 
Die bisherigen Erforscher der Schriftsprache von Trubar, die sich vom Prinzip des gesunden 
Menschenverstandes haben leiten lassen, nach dem die Entwicklung zwangsweise von einfachen zu 
komplizierteren Formen verlaufen sein müsse, konnten sich zu keinem richtigen Bild vom tatsäch­
lichen Stand der Dinge durchringen. Am unproduktivsten war Riglers Suche nach Trubars Vorlage 
für die slowenische Schriftsprache in der Ljubljanaer Sprechweise (dazu siehe: Začetki slovenskega 
knjižnega jezika I Die Anfänge der slowenischen Schriftsprache, Ljubljana 1968). Riglers Unter­
nehmen entbehrt in wissenschaftlicher Hinsicht jeder Grundlage (Rigler selbst stellte phonetische 
Besonderheiten der Schriftsprache Trubars fest, die für die Ljubljanaer Sprechweise des 16. Jahr­
hunderts, für die es sowieso keine handfesten Beweise gibt, nicht angenommen werden können). 
Riglers »Erklärungen« wurden bisher am stärksten von Jože Toporišič unterstützt, der sich 1992 als 
eine Art »wegweisenden Sprachwissenschaftler« proklamiert hat. In seinem in ganz Slowenien 
stark popularisierten Buch »Enciklopedija slovenskega jezika« (Enzyklopädie der slowenischen 
Sprache, Ljubljana 1992, S. 318) hat er sich sogar auf die Suche gemacht von etwas so wenig Exi­
stierendem, wie es die protestantischen Heiligen(sicl)- Namen sind. Dennoch war seine Kampagne 
für die Affirmation von Riglers Erklärungen, die an ein Hollywood-Szenarium erinnert, trotz der 
äußerst radikalen Wortwahl, nicht besonders überzeugend. 
Aus Mangel an Vergleichsmaterial ist es nicht möglich festzustellen, woher das eine oder 
andere Einzelelement bzw. die Besonderheit der Schriftsprache Trubars stammt (aus welchem Dia­
lekt, aus welcher städtischen Sprechweise oder aus welcher mündlich überlieferten kultivierten Kir­
chensprache). Dennoch kann aufgrund der komplizierten Strukturen festgestellt werden, daß es 
sich nicht einfach um die Niederschrift irgendeiner der bestehenden slowenischen Sprechweisen 
des 16. Jahrhunderts handelt, sondern um Trubars Schöpfung, die auf seinen reformatorischen 
Idealen, auf seinen Kenntnissen verschiedener slowenischer Dialekte und Sprechweisen sowie auf 
seiner unformalen, jedoch beachtenswerten Bildung beruht. 
PONATISI ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 
V seriji ponatisov starejših številk ZČ sta spomladi 1995 izšla dva zvezka in sicer št. 3-4 
letnika 29/1975 in št. 3 letnika 31/1977. To sta že 32. in 33. ponatisnjeni zvezek. 
ZČ 3 letnika 29/1975 predstavlja razpravo Toneta Ferenca o nemških ozemeljskih zahtevah 
v Sloveniji 1940. Tone Zorn je raziskal narodno podobo dela kočevskega območja po itali­
janskem popisu iz 1941. O problemu slovenske univerze v Trstu piše Jože Pirjevec, Janko 
Pleterski pa objavlja referat z zborovanja slovenskih zgodovinarjev leta 1974 o jugoslo­
vanski misli pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade. Zadnja razprava je prispevek Antona 
Svetine o zgodovini Šmihela pri Pliberku. Cena zvezka je 960 SIT. 
ZČ 3 letnika 31/1977 objavlja razprave Mirka Stiplovška o raziskovanju delavskega gibanja 
in partije med vojnama na Slovenskem, Ferda Gestrina o verskem življenju in institucijah 
Slovanov v Markah v času od 15. do 17. stoletja, Darje Mihelič o pogledu zgodovinarjev od 
konca 15. do 18. stoletja na Kararitanijo, Vlada Valenčiča o slovenskem jeziku v uradih in 
uradni publicistiki od srede 18. do srede 19. stoletja in Toneta Zorna o delovanju Družbe 
sv. Cirila in Metoda v času pred prvo svetovno vojno na Koroškem. Cena zvezka je 1040 
SIT. 
Vse številke ZČ lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo v Ljubljani. 
Aškerčeva 2, tel. 061/16-97-210. Cenik dostopnih zvezkov iz zaloge je objavljen v vsaki 
številki ZČ. Člani zgodovinskih in muzejskih društev imajo 25 odstotkov, študenti pa 
50 odstotni popust.