8. številka.	Avgust — 1895.	Letnik XVIII.
0111 MMli,
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred "2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vrednlštvo in upravništvo je v hiši „Katollštega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Nekaj o našem „Tantum ergo".
«e vem, ali vlada med nami še v katerem drugem liturgičnem vpra-šanju tolika needinost, kakor ravno glede blagoslova z Najsvetejšim. t5 $ Needini smo glede načina, kako in kedaj naj se da blagoslov, ne-edini pa tudi glede intonacije himna „ Ta nt um ergo". Pred vsem moram omeniti, da bi sploh ne bilo treba nikake intonacije, ako bi se ravnali po rimskem obredniku. Po rimskem obredniku namreč odpoje pevski zbor sam »Tantum ergo" in „Genitori". Mašnik med petjem vloži kadilo ter pokadi trikrat Najsvetejše. Po skončanem petju zapoje verzikel „Panem de coelo praestitisti eis", odmoli oracijo „Deus qui nobis", in na to da med popolno tihoto blagoslov z Najsvetejšim. Po blagoslovu zapoje lahko zbor še kako primerno pesem, n. pr. „Laudate Dominum". Tako je pravilno po rimskem obredniku. Želeti bi bilo, da bi se sčasoma tudi pri nas vpeljal ta obred. Saj kolikor toliko bi tudi to pripomoglo k oni edinosti, za katero se tako zelo trudijo sedanji sv. Oče in po kateri so tako zelo hrepeneli tudi njihov slavni prednik Pij IX. rekoč: „Maxime nobis in votis est, ut cum in ceteris, quae ad sacram Liturgiam pertinent, tum etiam in cantu, una cunctis in locis ac Dioecesibus, eademque ratio servetur, qua Romana utitur Ecclesia" t. j. »Naša prisrčna želja je, da kakor v drugih rečeh zadevajočih liturgijo, tako naj bi tudi v petju po vseh krajih in škofijah bili edini z rimsko Cerkvijo". Ali ker pri nas do sedaj še ni vpeljan rimski obrednik, se še vedno daje blagoslov na ta način, da mašnik — z Najsvetejšim v roki — intonira „Tantum ergo" in „Genitori". Pa — kakor rečeno — tudi glede te intonacije nismo edini. Nekateri (zlasti mlajši) duhovniki intonirajo ta hymnus tako, kakor »Pange lingua", namreč:
Tantum ergo sacra-men-tum.
Drugi pa intonirajo tako, kakor nahajamo v našem obredniku, namreč :
Tantum ergo sacra - men-tum.
Vprašanje je sedaj, katere intonacije se nam je poprijeti ? Na to odgovorim kratko: Gotovo ravna pravilneje, kdor intonira tako, kakor „Pange lingua", a opravičena je v sedanjih razmerah tudi druga intonacija, katera je pri nas v navadi.
Da je prva intonacija popolnoma pravilna, ni težko razvideti, saj „Tan-tum ergo" in „Genitori" ste zadnji dve kitici himna „Pange lingua", in čisto naravno je, da se zadnji kitici ravno tako intonirate, kakor prva. O tem ni dvomiti. A bolj čudna se bo morebiti dozdevala moja druga trditev, da je namreč opravičena tudi ona intonacija, katera se nahaja v našem obredniku. Da, opravičena je ravno radi tega, ker se nahaja v obredniku. Dokler je namreč še vedno stari obrednik v veljavi, sme se vsakdo po njem ravnati, in nikomur se ne more šteti v zlo, ako tudi intonira po svojem obredniku. Zanimivo je pa vedeti, od kod smo dobili to intonacijo. Gotovo je, da smo jo sprejeli od Nemcev; stara pa mora biti narmanj 300 let, kar bom takoj dokazal. Pred seboj imam namreč „Psalterio-Antiphonale Romanum", jako natančno izdajo, kar naznanjajo tudi te-le besede na naslovni strani: Editio omnium novissima, ab innumeris ferme, qui in aliis editionibus (in Musicen praecipue) irrepserunt, erroribus expurgata i. t. d. Knjiga je bila tiskana na Dunaji 1. 1742. Tu najdemo za /fantum ergo" isto intonacijo, kakor v našem obredniku. Zanimiva pa je opomba, katera se nahaja pred ono intonacijo; glasi se tako-le: „Non errat, qui utitur communi Tono Hymni „Pange lingua", ut in I. Vesp. Ss. Corp. Chr. Extat tamen proprius pro sola Benedictione danda Tonus apud Joan. Stadlmaycr in Organo Hymnorum suorum fol. 9. et est sequens". (T. j.: „ne ravna napačno, kdor rabi navadni napev himna „Pange lingua", kakor v I. vesp. sv. R. Tel. Vendar nahaja se le za blagoslov še poseben napev pri Jan. Stadlmayer-ji v Org. Hymn. fol. 9. in je ta-le".) Na to sledi intonacija, kakor v našem obredniku. Kdo pa je ta Jan. Stadlmayer, na katerega se sklicuje omenjeni Antiphonale in od katerega so sprejeli oni napev? Porodil se je Stadlmayer 1. 1560. na Bavarskem; bil je kapelnik cesarja Rudolfa v Pragi in znamenit glasbenik, kateri je izdal mnogo 5-, 6-, 8- in celo 12-glasnih maš in raznih drugih skladb. Pozneje je deloval tudi v Inomostu. Tedaj že za časa tega glasbenika je bila znana ona intonacija, katero ima naš obrednik. Ali jo je Stadl-xnayer sam izumil, ali jo je sprejel od drugod, ne vem. Vidimo pa, da ima tudi ta intonacija že precej častivredno starost za seboj. — Kakor rečeno, prva intonacija je pravilnejša, vendar — dokler ne dobimo kakega navodila od zgoraj — sme se intonirati tudi po drugem načinu.
Naj se pa intonira tako ali tako, pravilno bi bilo, da bi pevski zbor ne ponavljal več prvih besed, ampak da bi himen kar nadaljeval, saj to omenja že naš obrednik, ko pravi: „Clerus vel chorus reliquam hymni par-tem prosequitur". — Zlasti pa naj bi se odpravila neopravičena razvada, da se blagoslov z Najsvetejšim daje sredi himna. Tako pretrganje ni nikjer utemeljeno in nima nobenega pomena. Besede „sit et benedictio", po katerih se dd blagoslov, se nikakor ne nanašajo na blagoslov, ampak na tro-jedinega Boga. Tudi je to zelo neprilično za pevski zbor, kajti mnogokrat inora pretrgati skladbo, katera nikakor ni za to uglasbena, in tako nastane
navadno jako nelepa in nenaravna pavza sredi himna. Nasprotuje pa tako pretrganje tudi cerkvenim določilom. Na vprašanje, ali naj se da blagoslov z Najsvetejšim ob koncu himna, ali po besedah „sit et benedictio", odgovorila je družba za sv. obrede že o. februarja 1639: in fine hymni, t. j. ob koncu himna. Enako je odgovorila tudi 23. maja 1835. Hvalevredno je tedaj, da so nekateri gospodje župniki (kolikor meni znano v Vipavski dolini in v Trnovem na Notranjskem) odpravili to razvado ter dajejo blagoslov po skon-čanem himnu; a po blagoslovu poje zbor „Laudate\ In to — mislim — bi smeli vpeljati tudi drugi župniki iz svoje moči, ne da bi se bilo treba komu nad tem izpodtikati. Sicer pa končam z ne posebno tolažilnim stavkom : needinost je bila v tej zadevi doslej, needinost bo tudi še zanaprej, dokler ne bomo dobili novega, že težko pričakovanega obrednika.
F. F-č.
Peta maša in domači jezik.
aj porečete, gosp. vrednik, o dr. Birnbach-ovem spisu v 1. zvezku linške „Theologische praktische Quart.alschrift" glede narodnega petja pri slovesni sv. maši ? Dobro bi bilo, da se o ti stvari oglasi tudi naš „Gerkv. Glasb.", ker veste, da je Quartalschrift zelo razširjena in da se bodo nekateri hlastno poprijeli Birnbach-ovih jalovih dokazov, i. t. d." — Tako je pisal začetkom leta navdušen cecilijanec-lajik vredništvu „Cerkv. Glasb." — Dasi tudi je „Cerkv. Glasb." v prvih letnikih razpravljal vprašanje o prepovedi domačega jezika pri slovesni in peti sv. maši, vendar treba, da se stvar zdaj zopet razmotriva, zlasti zato, ker mlajši naročniki nimajo prvih letnikov in pa, ker je Birnbachov spis nasprotnikom pravega cerkvenega petja postal nekaka bran njihovih krivih nazorov. — Znani pisatelji n. pr. Krutschek, Langer, cerkveno-glasbeni časniki „Musica sacra", „Flieg. BI. f. K. M.", „Gaecilia", „Kirchenmusikalische Vierteljalirs-Schrift" i. dr. so zavrnili Birnbachovo trditev. Poslednja pobija Birnbacha sicer kratko, a s krepkimi dokazi v prav lapidarnem slogu, tako, da se nam vredno zdi, ta članek čč. gg. bralcem mutatis mutandis ponuditi.
V 1. zvezku linške „Theol.-prakt. Quartalschrift" t. 1. natisnjen je med „Pastoralt'ragen und Falle" štev. VIII. članek, ki ga je spisal gosp. župnik dr. Birnbach z naslovom: „Ali res ni dovoljeno, pri veliki maši nemško*) peti ?" Najpriprostejši in edino pravi odgovor na to vprašanje bi bil „ne". Toda dr. Birnbach pride po dolgih ovinkih ter na podlagi navideznih dokazov do nasprotja; odgovarja si na vprašanje z: da! češ, kar Nemci navadno „Amt" (Slovenci „peta maša") imenujejo, je v liturgičnem smislu le zasebna maša; kar pa zovejo vespere ali večernice, v liturgičnem smislu ni druzega, kakor neka blagoslovna pobožnost."
Budi tega pisatelju še nikdo ničesa ne očita, če ima take zasebne nazore ; toda njemu je na tem, da skuša svoje zasebno mnenje s podporo do-
zdevnih razlogov med svetom razširjati ter vtihotapiti krivo mnenje ter abusum in liturgicis. Poglejmo si stvar bolj na tanko. Kaj je velika maša, a 1 i (kakor jo Nemci zovejo) Hocliamt ?
„ Velika maša" je „Missa solemnis", kakor se nahaja v misalu in Ce-remon. Episc. Velika maša je torej ona maša, pri kateri so vse slovesnosti, slovesnost petja, kadila, asistence dijakona in poddijakona ter vsih obredov predpisanih v rubrikah misala"; — tako pišeta Gavantus-Merati v „Thesaurus rituum cum novis observationibus et additionibus" pars Ima XXXIII. in Hartmann pravi isto z istimi besedami v Repertorium rituum IV. cap. 4. p., § 170. Če tedaj dr. Birnbach govori o veliki maši (Hochamt), moramo misliti edino na Missa solemnis; toraj veljajo tu le rubrike za m. sol.: toraj tudi na vsak način latinsko petje.
Iz zveze besed pa sledi, da dr. B. za „Hochamt" smatra to, kar litur-gija pozna pod imenom „missa cantata", in za to „missa cantata" ali peto mašo bi on rad otel nemški ali domači jezik.
Kaj pa je Missa cantata?
Gavantus-Merati nam odgovorita (I. c. XXXVI.) tako-le: „M. c. est illa, quam cum sacerdote sine ministris sacris celebrante, cantores musico eoncentu alternantt. j. „Peta maša je ona, pri kateri se z mašnikom, darujočim brez posvečenih služabnikov, pevci vrste v petji"; imata torej ,,peto mašo" za to, kar je „Missa media" (srednja maša). Čujmo, kaj da pravita o nji: Missa media dicitur illa, quae participat de missa privata et solemni; nam cum solemni habet cantum, cum privata vero convenit in hoc, quod ce-lebratur sine ministris sacris, t. j. ,,Srednja maša se zove ona, katera je deležna zasebne in slovesne maše; kajti s slovesno ima petje, z zasebno pa se strinja v tem, da se obhaja brez posvečenih služabnikov".
Jasnejše in določnejše se ne izrazi noben rubricist in vsi, katere si dr. B. prisvaja za svojo trditev, so radi nejasnih izrazov male vrednosti, ako bi tudi bili v resnici za misel Birnbachovo, — kar pa niso.
„Cum solemni habet cantum". — Če je tako, potem veljajo za petje pri missa cantata (ali media) ista pravila, kakor za missa solemnis. Torej se mora peti latinsko in sicer ves tekst. — Dalje pravi Hartmann (1. c. III. c. 1. p. § 112.): Missa cantata, peta maša (torej ne velika maša) s petjem mašnika in pevskega zbora, toda brez posvečenih strežnikov in kadila". Torej tudi tu se nahaja ,,alternari concentu", vrstenje s petjem med mašnikom in zborom, kar je pa le tedaj pametno, če tudi zbor poje v istem jeziku, v katerem mašnik svoje petje izvršuje.
Ako si stvar še natančnejše ogledamo, ne najdemo v določbah S. R. G. sicer nobene, katera bi na ravnost rekla: „Pri „missa cantata" se ne sme peti v nemškem ali sploh domačem jeziku (lingua vulgari); a vendar se nahajajo take, ki isto posrednje izražajo.
Tako n. pr. slove dekret (in u. Januen 17. dec. 1695): Celebrans Mis-sam cantatam vel solemnem prosequi non potest eo tempore, quo a choro can-tatur symbolum". Ta dekret prav natančno loči „rnissa cantata" in „solem-nis", ukazuje pa za obe, da zbor poje ves „symbolum". Symbolum pa se
ne sme peti v domačem jeziku; da celč orglanje se ne sme menjavati s petjem. (Čerem. Episc. Lib. I. cap. 28, 10. ed. typ.)
Iz navedenega dekreta moramo sklepati tudi o družili masnih spevih.
Papež Aleksander VII. izraža prepoved domačega petja še jasnejše (Die 27. apr. 1657 Piae sollicitudinis): „ Prohibemus, ne Episcopi, Canonici . . . in suis ecclesiis et oratoriis dum divina Officici celebrantur, vel ss. Sacramentum manet expositum, quidquam cantari permittant praeter ea verba, quae a Bre-viario vel Missali Romano in Officiis de Proprio vel de Communi pro currenti cujusgue diet festo vel Sancti solemnitate praescribuntur".
Papež ne dela razločka med missa can ta ta in missa solemnis. Kar torej o poslednji glede petja velja, velja tudi za missa cantata. Tudi drug dekret S. R. C. govori še razvidnejše. Na vprašanje: „An in missa conven-tuali cani semper dcbeant Gloria, Čredo, totum Graduale, Offertorium, Prae-fatio et Pater noster" — odgovarja zbor za sv. obrede (14. apr. 1753 Conim-bric. ad 2) popolnem odločno: Afjirmative, juxta Čerem. Epp. et amplius: (iattamen licet ad Kijrie, Gloria, Sanctus, A gnus Dei alternatim versus per organum supplerc, non vero ad Čredo).
Kaj je missa conventiialis 1
Missa conventiialis (o kateri pri nas na Kranjskem ni več duha ne sluha) je po Hartmannu (I. c.) ona, „katera se po stolnih, kolegiatnih in samostanskih cerkvah, primerna oficiju vsaki dan za dobrotnike opravlja in se zato imenuje konventualna maša, ker ima pri maši pričujoča biti kapiteljska ali samostanska duhovščina".
Res sicer, da je missa conventualis v prvi vrsti missa solemnis, ker kanonike veže dolžnost jo vsaki dan opraviti cum ministris sacris (Diac. et Subd.). Vendar pa je sploh dovoljeno, da to mašo sme opraviti tudi navaden „capellanus" sine ministris, torej kot missa cantata ali peto maso. Za to-le pa imenovani dekret ne dela nikakoršne izjeme. Ravno narobe! Novejša odloka S. R. C. (12. avg. 1854 S. Miniati) odgovarja popolnem jasno na vprašanje ,,an capellanus, qui celebrat missam cum cantu — absque tamcn sacrorum ministrorum assistentia, possit sedere . . ., dum decantantur Gloria, Gredo et Sequentia . ..?" Affirm ative. V tem odgovoru je potrjeno to, kar se nahaja v vprašanji kot samoumevno -— decantare Gloria. Čredo et Sequentiam —; tudi ni v njem nikakoršne omenjujoče izreke, iz katere bi se dalo sklepati, da ni pravilno v ti maši peti Gloria, Čredo i. dr. Toraj stat contrarium: Tudi pri peti maši (missa cantata) mora se peti to, kar pojeta pri slovesni maši (missa solemnis) mašnik (cum ministris) in pevski zbor. Iz najnovejšega časa nahajajo se določbe zbora za sv. obrede, katere celo naravnost prepovedujejo petje in lingua vernacula; n. pr. na vprašanje: ,, Utrum tolerentur in lingua verna-cula etiam in ?nissis, quae cum cantu celebrantur, salve semper remanente usu cantandi Introitum, Gloria, Čredo, Sanctus et Agnus Dei", prišel je odgovor (21. jun. 1879): „Cantica in vernaculo idiomate in functionibus et officiis liturgicis 11011 esse toleranda".
Dr. Birnbach se sklicuje na „silo". Pravi namreč:
,,Naša maša (Amt, missa cantata, peta sv. maša brez asistence) se omenja v rubrikah le tako memogrede (sub ritu celebr. M. tit. VI. n. 8) kot izjema v sili, ako bi ne bilo diakona in poddiakona. Ker je pa ta sila za žnpnike-samce postala stalna, služile so kratke opazke misala o peti maši brez asistence rubricistom kot vodilo za farno nedeljsko mašo po manjših cerkvah". — Toda cerkev ne pozna nobene take sile. Iz navedenih določil se sklepa, da M. solem ni s in M. pri vata kot pravilo veljate in med njima kot pomoček s polovično slovesnostjo missa cantata. Nikjer pa se ne govori o kaki ,,sili". Tudi farna nedeljska služba Božja ni taka „sila". Farna maša se absolutno nič ne ozira na slovesnost. Delitev M. s o le raniš, cantata in pri vata se nanaša na slovesnost; a delitev M. pa-rochialis in M. conventualis se godi s popolnem druzega stališča, namreč s stališča srenje, vpričo katere, oziroma za katero se maša opravlja.
Kakor se pa M. p a r o c h i a 1 i s (farna maša) opravlja kot M. s o 1 e m n i s, kadar sodelujeta diakon in poddiakon, prav tako more biti navadna M. cantata, ako ni posvečenih strežnikov, — vendar pa je pevski zbor na razpolago. In ako tudi ni pevskega zbora, ki bi znal izvrševati svojo nalogo v latinskem jeziku vzajemno z mašnikom, tedaj se farna maša obhaja le kot — missa p r i v a t a.
One prisiljene „sile" glede petja torej ni; in ako bi tudi bila, potem veljajo za tako „silo" določbe zbora za svete obrede (S. R. G.): „Pri peti maši (m. cantata) se ne sme peti v d o m ač e m j ez iku". —Dr. Birn-bach navaja v obrambo svoje trditve še razne rubriciste, kateri pa bolj nasprotno dokazujejo, kakor to, kar misli g. pisatelj. Iz zveze besed sledi namreč pri vseh mnenje, da petje „in lingua vulgari" tudi v navadni ,,missa cantata" ni dovoljeno.
Sv. Filip Neri, začetnik oratorija.
L. 1894. obhajal je glasbeni svet 300 letnico smrti „Principis Musicae", P. G. Pa-lestrine, katerega je njegov prijatelj in spovednik, sv. Filip Neri, za večnost pripravljal. Letos pa je bilo 26. maja tudi 300 let, odkar se je veliki apostol rimskega mesta preselil v nebeški Jeruzalem. Zato so Rim in druga mesta prirejala v spomin blagonosnega delovanja sv. Filipa Nerija primerne slovesnosti. Kako neumorno je naš svetnik v teku svojega SO letnega življenja za dušni blagor vsih stanov skrbel, ni le zabilježeno v raznih izdajah »življenja svetnikov", ampak še krepko živi v spominu italijanskega naroda in zlasti rimskega prebivalstva. Te vrstice nimajo namena, ponavljati lepe zgodbice iz njegovega življenja; podati hočejo le kratek posnetek njegovega životopisa in tesno opisati njegove dotike z glasbo.
Sv. Filip Neri se je porodil 21. julija 1515 v Florenci kot sin advokata. Že v svoji mladosti odlikoval se je po ponižnosti, spoštovanji do starišev in učenikov, po pohlevnem obnašanji, tako da so ga sploh zvali »dobrega Filipa". Stariši so ga namenili za trgovski stan; toda, komaj 18 let star, šel je v Rim posvetit se samostanskemu življenju. Poleg učenih študij bavil se je tu s tem, da je stregel romarjem. Pri srci mu je bila zlasti mladina in blagor njenih duš; a skrbel je tudi za reveže in bolnike rimskega mesta. Že 36 let star bil je v mašnika posvečen, in to le iz pokorščine do svojega spovednika. Dasi bolehen, zasedel se je v spovednici često po cel dan. Jako blagonosno je vplival na človeška srca ne le z nenavadno zgovornostjo, ampak tudi z ljubeznjivo prijaznostjo. Imel je Filip plemenito srce za prosti narod, katerega je vsestransko podpiral. Prihajali so v njegovo borno hišo pa tudi imenitni duhovski dostojanstveniki, in celo tuji poslanci in knezi se niso sramovali iskati pri Filipu dobrega sveta. Vse njegovo življenje je bilo dolga
vrsta čudežev. Celo dau svoje smrti je bil napovedal. Znamenito je to, da je dan pred smrtjo, na praznik presv. Rešnjega Telesa, pri sv. maši slavospev Gloria in excelsis Deo z močnim glasom do konca pel, česar sicer nikdar ni bil storil.
Glasbene prijatelje utegne sv. Filip Neri še zato posebno zanimati, ker ima njegovo ime važno vlogo v zgodovini oratorija. Ker se pa večina njegovih životopiscev po ti strani premalo nanj ozirajo, naj se z nastopnimi vrsticami njegovo marljivo delovanje v službi glasbene umetelnosti nekoliko razsvetli.
Že v srednjem veku so spoznali, da duhovui igrokazi narod podučujejo in vzpodbujajo ; predstavljali so je po cerkvah, kar se da dokazati nazaj do 9. stoletja. Ker so se pa pri takih predstavah v cerkvi vrinile marsikatere napake, prirejale so se pozneje zunaj cerkve ua prostem, in tako se je zgodilo, da so tekom časa čedalje bolj izgublje-vale svoj cerkveni značaj. Sv. Filip Neri je torej skrbel, da so se v samostanu s. Giro-lamo in pozneje v S. Maria iu Vallicella prirejali za priprosti narod podučni shodi, pri katerih je govoril o sveti zgodbi. Te pobožnosti so imele zlasti ta namen, narodu nadomestiti duhovne igrokaze, ki so se o postnem času opuščali. Vrli Filip je tedaj zbiral svoje spovedence in veliko množico v Rim prišlih tujcev ter jim na široko razlagal in z glasbo oživljal sveto zgodbo. Ker so se ti podučni shodi godili v molitveni dvorani (latinsko „oratorium"), imenovali so v nji vršeče se duhovne vaje in skladbe — oratorije. Ti shodi so postajali čedalje večji; postala je iz njih dobro urejena izobraževalna družba za posvetne duhovne, katero je papež Gregor XIII. 1. 1575 potrdil z imenom „Congrega-zione deli' Oratorio".	(Konec prih.)
Dopisi.
Od onkraj Karavank. Zakasnjeno, a ne prepozno. Rad bi Vam, gosp. vrednik in bralcem „Cerkv. Glasb." zopet malo potožil britkosti svoje ter si tako nekoliko olajšal svoje srce. Zvedite, kako se po svetu godi cerkveni glasbi in kako brezobzirno se ji nasprotuje. Dasi že dalje časa delujem in se trudim ustrezati cerkvenim zahtevam, kakor ste me nekdaj učili in tudi ne poprašujem, ali mladim fantom in starim babicam dopada orglanje in petje mojega zbora, ali ne; z eno besedo, dasi tudi hodim po svoji vesti, kakor mislim, dobra pota: vendar pridejo slučaji, kateri me delajo vsaj za nekoliko časa nezadovoljnega, ker mi prinašajo mesto veselja proti moji nadi le bridkost. Tako se mi je godilo o križevem tednu t. 1. Vsako loto namreč prihajajo o tem času iz sosednjih du-hovnij tu sem prošnje procesije, obhajajo se tri sv. maše, katerih prva je bila do zdaj vsako leto, od kar sem tii, slovesna peta s Tantum ergo. Mislil sem, da bode tudi letos tako. Zato sem se bil dobro pripravil in moj mali pevski zbor se je dobro naučil vsih točk, popolnem kakor mora biti, stalnih mašnib pesmi in spremenljivih, (razun graduala): Tantum ergo; introitus in communio koral; kyrie, sanetus, benedietus in agnus Dei iz Osw. Joos-ove maše, op. 11.; oftertorium Confitebor, triglasno iz M. Meycrjeve zbirke. Vidite torej, g. vrednik, da sem se bil dobro pripravil.
Ko se je mašnik bližal altarju, igral sem dostojno za vhod; potem g. celebrant vzame v roki monštranco, jaz pa z orglami prenaham misleč, zdaj bode lepo zapel Tantum ergo ; a mesto intonacije bil je takoj blagoslov. Nisem pričakoval tacega nasprotovanja,*) še manj spred altarjal In ta g. župuik sluje po vsi vladikovini kot dober pevec in vešč glasbenik; sam pa se ponaša še po vrhu, da je cecilijanec, dasi tudi sem ga sam čul, kako je obiral v cerkvenem duhu zloženo mašo slovečega domačega skladatelja, kateremu pa, glede cerkv.-glasbenega znanja, ni vreden jermene pri čevljih odvezati. — — —
Naj si zapomni dotični gospod, da mi s svojim ravnanjem še ni vzel poguma in mi ga ne bode; ravno nasprotno; porok temu te vrstice. Delal bom s podvojeno močjo Boga proseč, naj nas varuje tacih mož. ki imajo na jeziku zmirom polno lepih besed o cecili-janskem petji, v srci pa so naši nasprotniki.	N. C.
Iz Rezna. Dne 14. julija se je slovesno končal glasbeni lturs leta 1894—1895. Zadnjikrat so bili učitelji in učenci v dvorani cerkveno-glasbene šole zbrani, da bi se poslovili in učitelji dali učencem potrebne svete in nauke na pot v negotovo bodočnost.
Po kratkem nagovoru čast. gosp. dr. Haberla, v katerem se zahvaljuje kot vodja profesorjem za njih požrtvovalnost, s kojo so podučevali in to z vspehom podučevali, razlaga veleč. g. kanonik dr. Jakob v dolgem, jedrnatem govoru dolžnost, ki jih ima vsak v Reznu izvežbani učenec, na svojem prihodnjem prostoru, bodisi kot organist-pevovodja i. t. d. izpolnjevati. „Samo zunanje izvrševati postave cerkvene še ne dela dobrega katoliškega dirigenta — ne —; on mora s cerkvijo „živeti" — ne samo naravno, ampak
tudi nadnaravno življenje milosti mora v sebi nositi, kdor hoče v resnici delovati v spod-bujo kat. ljudstva in povišanje božje časti. Le v tem slučaji Bog njegovo delovanje tudi blagoslovi iu mu da moč z vspehom ustavljati se vsem zaviram — (in teh je veliko). Ustavljati se pa mora, kjer je treba, seveda po pregovoru: „festina lente" in kakor okoliščine dopuščajo,"
Po iem govoru, ki je napravil na poslušalce velik vtis, zahvalil se je v imenu vseh gospodov tajnik muzikalne šole vsem učiteljem za njih trud in obljubil dejansko pokazati hvaležno srce do njih s tem, da se razširjajo njih nauki in da se ravna tudi v praksi po njih nauku.
Tako se je končal muzikalni kurs, ki je bil za vsakega udeleženca tolikega pomena; rekel bi: Kurs je bil kakor jama, kjer je zlato skrito. Učitelji so pokazali kraje, kjer se nahaja zlato in kako se mora zlato obdelovati. — Vse drugo mora vsak sam storiti. Na podlagi nauka, ki ga je poslušal v Reznu, se z nekoliko pridnostjo tudi lahko sam uri iu vežba v „muziki sakri".	S.
Razne reči.
—	Cecilija 11 ska zborovanja: ZaKolu-sko nadškofijo dne 6. jun. v E s sen-u Missa O admirabile 5 voc. zl. Palestrina; popoldanske produkcije 19 točk udeleževalo se je 10 raznih pevskih zborov. —Za Ameriko 9., 10. iii 11. julija v Detroit-u I. missa „0 admirabile" zl. Palestrina; II. missa op. 4. od Quadflieg-a in III. missa Requiem op. 55. zl. Haller. Večerna pobožnost je obsegala 27 pevskih točk, katere so izvrševali 4 zbori. Amerikanska zborovanja so vselej najveličastnejša. — V Litomericah bil je od 5.—10. avgusta koralni kurz s konečnim petjem udeležencev v stolnici. Poduk je vodil g. stolni kapelnik J. Molitor. — V Št. Galu (Švica) bode pa zborovalo tamosnje cecilj. društvo dnč 6. in 7. oktobra t. 1.
—	Odlomek iz prijateljskega lista: — — — „Pa naj se socijalni demo-kratje še drznejo očitati nam „čmuhom", da se nič ne brigamo za delavski stan, ko je bila vendar nedavno razpisana orglarska služba z opombo, da ima prednost do nje oni, ki zna kako rokodelstvo, n pr. krojaštvo! — Torej ne večja sposobnost za orglarsko službo in boljša spričevala glede glasbene vednosti in lepega obnašanja so tu odločilua, ampak kopito ali igla! Brž ko ne grč tudi v tem slučaji za plačo „kakih 100 gld. za orglarsko in cerkveniško službo". — Consideratio de hac materia ad libitum.
—	Z ozirom na članek „Peta maša in domači jezik" v tem listu, opozarjamo čč. gg. bralce na zanimivo brošuro: Es ist wirklich nicht erlaubt, beim Hochamt deutsch zu sin gen. Eine unverzuckerte Antvvort fttr Herrn Pfarrer Dr. Birnbach von P. Krutschek. Breslau lei Fr. Gorlicli. Cena 60 vinarjev. — Menda ima dr. Birnbach in njegovi pristaši, katerih se tudi pri nas ne manjka, zdaj popolnem zadosti.
Listnica vrednlštva: G. brezimnemu dopisniku. Vašega dopisa ne moremo priobčiti, prvič, ker ne poveste, kdo da ste; drugič, ker je stvar tako zmedena, da menda sami niste vedeli, kaj ste pisali in tretjič, ker ne obsega druzega, nego robato zabavljanje na vse strani. Da svojega imena niste zapisali niti kraja, kjer službujete, je razumljivo že iz spisa, ki Vam ne dela časti. Izza plota skrivaj kamenje lučati na gosp. župnika, na občino, na „Cerkv. Glasbenik", ne zahteva srčnosti, ni možato, marveč je lastno le razposajenim fantalinom. Da Vam je malo do cerkvenega petja, pravite sami pišoč „saj se tudi jaz ne brigam dosti za to" in dalje: „za te male krajcarčke bi si napravljal toliko sitnosti". Dalje: „Sicer imam zadosti zmožne pevce, ali pojemo le tako, kakor je ljudem po volji, namreč vesele pesmi, da ima človek kaj občutka". Zato se prav nič ne čudimo, „da dajete priloge „Cerkv. Glasb." v prodajalnico *) za papir, ker je precej močan". Tudi se ne čudimo Vašim besedam, „da ni slabšega rokodelstva, kot orglavec in cerkvenik"; zato pa tudi res „ima vsaka baba pravico Vas (s takimi nazori in tako navdušenim delovanjem) ošteti". Obsodili ste se sami.
*) Pa vendar ne za „glažek grenkega"?	Radovedni stavec.
Današnjemu listu pridana je 8. štev. prilog.