ŠOLSKI PRIJATEL. Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte. Čislo 22. V torek 31. maja 1853. II. tečaj. Mladenči! ne plezajte po drevji, in ne mučite božjih stvari. Tinče, sin kmetijskih staršev je imel slabo navado in posebno veselje po visokih drevesih prederzno plezaje ptičjih gnjezd iskati, z njih jajčika pobirati, jih potolči in mladiče nevsmileno mučiti in moriti.— Veselilo je terdoserčniga gerduna razun drugiga ter-pinčenja tole grozovitno ravnanje, da je vboge živalice na en konc kake v pretreslej položene deske postavil, in jih s krepkim mahlcjem na drugi konec nakviško zagnal, ter se nad razmesarjenimi trupli tih revčikov radoval. — Kaj bi bilo z [tega nevsmi-lenca postalo, ko bi bil odrastil, si ljubi moji lahko mislite; alj Bogu se je tega strašnega početja kmalo dosti zdelo. — Pasel je enkrat domačo živino med nekimi visokimi dobovi in košatimi lipami, na kterih je marsiktera ptičica prepevala in gnjezdila. — Tinče po navadi pleza zdaj na eno, zdaj na drugo drevo, luka po vejah in kuka, ter— najde — na visokim votlim dobu hitro kar je iskal. Srečno pripleza do gnjezda z mladimi srakami, ktere poln tolovajskega veselja vun pobere. —Med tem je blo poldne, in vsi pastirji so svojo živino domu prignali; le Tončeta in njegove živine ni iz paše. Starši njegovi ga čakajo z obedam in čakajo, pa sinkota le ni. — Zdaj pošljejo ga iskat — in — našla se je živina na polju v škodi; alj Tinčeta ni niker. Vse popraševanje po njem, vse iskanje in čakanje je bilo zastonj, — ni blo ne duha ne sluha po Tinčetu. Žalost in skerb njegovih staršev ni za popisati. Med poštenimi sosedi in prijatli, ki so stariše tolažili, je bil neki hudoben podpihavec, ki je terdil, da je sosed, kterega on a gole gerde nevošljivosti že več let ni terpeti mogel, — vbija-vec njih sina. Alj božja previdnost ni dopustila, da bi ti sum razglašen bil, temuč je razodela to skrivnost na čudno vižo. Vstal je tako hud vihar, da je veliko močnih dreves odkoreninil in po-derl, med timi je bil tudi dob, na kterim smo Tinčeta z srakami zapustili. — Lastnik tistega drevesa je prišel tje ga ogledat in oklestit — in ko on tako čez skalovje, ki je pod dobam blo, ko-ra£i — zagleda— o groza! — neko na pol strohnjeno, gnjilo človeško truplo. Kakor vkamnjen od straha stoji dolgo tukej in stermi nad to prikaznijo. — Berž, ko se zave, se zažene v beg, ter domu prisopivši razglasi to čudno strašno novico. Malo in veliko, vse hiti na tisto mesto. Tudi Tinčetovi štariši tje pridejo, in komaj mertvolo zagledajo, spoznajo že po obleki njih sina, ter z grozovitnim glasam zakričita: Bogu se vsmili! to je naš Tinče, naš ljubi sin!! — Mati njegova se od velike žalosti zgrudijo na tla, in okoli stoječim ni dolgo mogoče blo jih z omed-levice predramiti. — Djali so sosedje smerdlivo truplo Tinčeta na nosilnice, ter ga nesli med groznim jokam in žalovanjem na pokopališče, kjer ga je zdravnik po ces. postavi ogledal, in vzrok njegove smerti kmalo zapazil. Našel je namreč na persih pod srajco nekaj ptičjih kožčic in perja, kar je gotovi dokaz, daje bil on z tički vred iz doba na pečovje padel in tam svoje življenje žalostno končal. Glejte ljubeznivi moji! kaj pride iz plezanja in nevsmilenega terpinčenja. Spomnite se torej vselej, kadar vas mika kako stvar mučiti, naj bo z šalo alj z jeze, na Tinčeta; in vedite, da imajo živali tudi občutke kakor mi, pa revice čez svoje terplenje tožiti ne morejo kakor človek; in da neskončno vsmilenega Boga mučenje njegovih nam v prid vstvarjenih živali — jako razžali, in da On nevsmilenca mnogokrat že na tim svetu hudo, gotovo in še hujši pa v večnosti kaznuje. Josip Eaktel. Nekaj od ljubih živalic. (Dalje.) Kat. Alitc, da se je vozarju prav godilo, dobil je odg.župana, kar je zaslužil: kakor li meriš, se bode ttodi tebi merilo. Pa zdaj le začnimo kej druzega. Otroci, dobro poglejte te 3 glave. Tale okrogla je človeška čepinja, ta podolgasta je pesja, in taostnastasklunom jevranska. Mi razdelujemo glavo v prednji del glave, v zadnji del glave, v čepinjo in v obraz alj medočjc. Vsaka glava ima 22 kosti. Le prav poglejte! Hitro bote vidili, da imajo vse tri glave ravno taiste dele, samo v drugi podobi, malo drugače. Te dve globini imenujemo očesne votline (Augenhohlen) in se znajdejo pri človeku blizo skupaj po ednej na vsaki strani zraven nosa, pri čveteronogatih živalih malo dalej vsak sebi, in pri pticah na obeh stranih glave. Te dve majhne votlini, ki jih vidite na obeh straneh čepinje ste slušavnice, po njima gre glas, da ga slišimo. Glejte to je nos; pri človeku je hrustanec le kratek, — pri pticah se ti hrustanec podaljša in na koncu se imenuje kljun; — pri čveteronogatnicah pa je gobec. To je, le sem glejte! spodnja skranja, pri človeku je podolg-lasto okrogla, pri čveteronogatnicah bolj ostnasta, pri pticah se pa imenuje spodnji del kluna; pri vsih treh sortah žival se skranja gible, je gibljiva. Človeško čelo je visoko, pri čveteronogatnicah nizko in poševno , pri pticah se skoraj nič ne vidi in je zadnji del okrogle kosti na klunu. Notre v votlej čepinji so čutila, in scer so te: a) možgani. Od možgan naprej se čutnice (tanjke žilice, Ner-ven), kakor vejice pri rastlinah v treh večjih verstah po človeškem in živalskem truplu raztekajo. Od tih čutnic ponavadno pravimo, da so čutila, ker s timi čutnicami občutimo. Te čutnice segajo od znotraj vun do kože, ki truplo odeja in krije. Po čutnicah čutimo, daje toplo ali merzlo, da nas boli alj nam dobro dene. Ravno tako tudi živina. Koža po truplu ni povsod enako debela. Tam, kjer jc koža tanjša, tudi ložej in hitrej občutimo. Ste ja že vidili koga jezditi. Le malo je treba konja pod trebuhom s ostrogami dregnuti, o kako začne skakati, kako hitro leteti. Ravno tako hitro občuti živina na vratu, ft) Obesa. Glejte! v tih dveh votlinah alj luknicah so očesa, s kterimi vidimo. Oči so imeniten in žlahten dar nebeškega Očeta. Oh kaka sirota je slepec! Komu bi se v serce ne smilila tudi slepa živina! Čudno, čudno je oko stvarjeno! Narprej vidite v očesu nekaj belega, ki se na vse strani premikati in oberniti da, — mi pravimo temu belo v očesu alj pa tudi voznica po nemško Hornhaut. IVotre v rožnici vidite spet nekaj okroglega, kije pri nekterih živalih modro, pri drugih sivo, černo, rumenklasto, rujavo alj drugače barvano. Tej koži pravimo zvezdica alj mavričnica po nemško Augenstern alj Regenbogenhaut. IVotre znotraj za zvezdico j« majhen, leči podoben, previdliv mehurček alj mešiček; temu se pravi po nemško Kristallinse po našem pa lecica alj vledenicka. Od zvezdice do vledeničke je okrogla, temna černa votlina alj luknica, po nemško Pupille, po slovensko pa becica. Ta čečica se tam, kjer je temno, bolj raztegne in večja postane, da več svitlobe noter v oko priti more, — tam pa, kjer je svitlo, posebno na soncu, se čečica pomanjša in ožja postane, da0nreveč žarkov v oko ne pride. Za vledeničko v zadnjem količku je tanjka, tanjka mrežica; ta sega dol iz možganov in se pravi po nemško Sehnerve, po slovensko vidna butnica. Kar sem vam dones pravil, je bolj težko in dolgočasno. Pa tudi to mora biti. Prihodnič pa spet kaj veselega in kratkočasnega. Le vsi spet pridite! (Dalje sledi.) Cesar Rudolf Habsburski. iBis3>fl>u't mu k 3iiMio o* ab .«tn<7*n| oiH»«vuno