76
Ponatis prepovedan         g TRETjE  SLOVENSKE UMETNIŠKE RAZSTAVE V LJUBLJANI L. 1909.         F0T' FR' VESEL
Dante /Highieri:
La Divina Commedia.
Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. (Dalje.)
II. spev.
Pripoved o priprošnji v nebesih. — Tri svete žene. —
Vergilijevo poslanstvo.                                *
Od jutra (dne 25- marca) do večera že hodita pesnika, da bi dospela do vhoda v pekel;   proti večeru sta že čisto         7
blizu, a v zadnjem hipu se  hoče Dante skesati, češ: iz starih časov se bere samo o Ene ju, da je šel kot živo bitje v pekel   poizvedovat  svojo bodočnost;  v raj pa je        10 bil zamaknjen tudi le  eden, sv. Pavel; on (Dante) da se s tema dvema ne more primerjati in torej ni vreden, da bi naredil to  silno  resno pot  (v. 1 — 42). A Vergilij ga tolaži;        13 razodene mu,  da je božja volja, božji sklep, da to pot nastopi in dovrši; pove mu, da so tri svete žene v nebesih prosile zanj, in sicer da je neka vzvišena gospa (Ma-        16 rija) pozvala sveto Lucijo, ki se ji je Dante rad priporočal v molitvi,   naj kaj stori za svojega služabnika, in da se je ta (sv. Lucija) takoj obrnila s prošnjo doBeatrike,        19 naj  pomaga  onemu,  ki  jo je   ljubil v življenju;   Beatrika pa da je takoj  prispela v predpekel,   ne da bi se kaj bala tega temnega kraja,  ter  naprosila njega (Vergilija) kot za-       22 veznika   pri tem  rešilnem podjetju;   in on da je to častno nalogo   sprejel   z   veseljem ter   takoj   prišel  (v. 43—127). „Rešil sem te volkulje, zaupaj mi še dalje!" Tako ga osrčuje       25 Vergilij  prijazno.  Dante je po teh besedah zopet ves pogumen. ,,S teboj grem, naj velja, kar hoče!" zakliče svojemu kažipotu.  In tako dospeta pred vrata pekla (v. 128 — 142).       28 To svoje omahovanje popisuje Dante v II. spevu; preden pa prične pripovedovati, pokliče v pomoč (po stari navadi pesnikov, Muze, modrice petja, ter svoj zvesti spomin („ki       31 ne blodi") katerega da čaka velik napor, a tudi velika čast (v. 7, 8 in 9)
Nagibal se je dan; že mrak dremotni
je bitjem vsem, kar jih po zemlji hodi,
jemal bremena težka z ram; v samotni le jaz sem uri se pripravljal: Bodi;
srca in poti sprejmem boj naporni!
Naslika naj spomin ga, ki ne blodi. Pomoč, o Muze ve, in Duh ti vzorni;
spomin, ki videnje si pisal moje,
zdaj se pokažeš v moči neumorni! „Poet, ki vodstvo zdaj mi nudiš svoje,
sem li dovolj močan za pot to resno?
O tem najprej te prosim jaz presoje. Enej samo, kot poješ ti slovesno,
je smel, še umrljiv, k duhovom doli;
med sencami je bitje bil telesno. K kdo je bil Enej? mar kar kdorkoli?
in kar je storil on, kdo ga doseže?
Da mu je torej Bog bil dober toli, se z umom zdravim čisto dobro veže:
Graditelj Rima naj se imenuje
in carstva, ki naj celi svet prepreže; naj Rim, naj carstvo tamkaj se osnuje,
— to je bilo neba povelje staro,
tam Petrov naj naslednik v vek stoluje. Ta pot v duhov podzemeljsko močvaro
mu je vesti prinesla preveljavne:
pobedo njemu, papežu tiaro. Potem Izvoljena posoda slavne
je ondi zrl reči v potrdbo veri,
ki je začetek poti zveličavne. A jaz? li smem tja? v kakšni pa nameri?
Sem li Enej? sem li jaz Pavel sveti?
Da vreden nisem, sam vem, ve vsakteri.