42* Anton Fuiitelc: Luči. in je prej tudi velike novce tukaj puščal, pripelja se v migu po železnici ogledat, kaj delajo njegovi »prikazčiki«, in skoro zopet odpotuje. Vender mnoge razmere so Nižnemu tako ugodne, da še ne izgubi skoro slave svoje; imenitno tržišče ostane vedno zaradi svoje leže. Od tukaj se začenja parohodstvo po Volgi v velikem; vodni velikani se dan za dnevom premikajo od Nižnega naravnost do Astra-hana in odtod po Kaspijskem morji. (Dalje prihodnjič.) Luči. Spisal Anton Funtek, I. visokem božjem hramu sveti večna luč. Mračna nje svetloba trepeče po zlatem oltarji, igra na marmornatih svetniških kipih, odseva na stenskih podobah. Skozi obokana okna se razlija mesečina v bledih žarkih; skrivnostne sence vstajajo po tihotnem prostoru, kjer plove duh večnosti; svetost preveva božji hram. V ta mir ne zvene glasovi viharnega življenja, ali življenje, brezmejno življenje hrani ta mir! Karkoli vre zunaj, karkoli vzbuja in mori človeška srca, to prenaša človeštvo v sveto tihoto; žive svoje želje razodeva v kipečih molitvah, blaženstvo in gorje se spaja tu . . . Premnoge rodove je zrla večna luč. Rod za rodom je postajal pred njo, rod za rodom izginjal in legal k pokoju. In kadar izmre sedanji rod, molil bode nov pred njo . . . Siromaštvo v slabo zakrpani obleki, bogastvo v prešernem svilnatem krilu kleči na kamenitih tleh ; bledi, bolestni obrazi, katerim je življenje vtisnilo neizbrisni svoj pečat na čelo, cvetoča jasna lica obračajo se tu navzgor; vela ustna prosijo pomoči, rdeča ustna šepečejo tod . . . Pred večno lučjo mre ugaslo oko, iskri živi pogled; suhotne tresoče roke in mehke dražestne ročice se sklepajo tu . . . In vse raznovrstne želje, katere so po dnevi vztrepetale v dišeči zrak, vsa radost in vsa bolest, katera polje k < nebeškemu Očetu — vse se druži tu v ponočnemu miru in tajni glasovi se bude po temotnih prostorih . . . Večna luč sije pokojno med njimi; ona zre povesti človeškega srca, zgodovino človeškega rodu! In vedno so iste povesti in zgodovina je ista. Iz temnih čustev, kakeršna bčgajo srca, iskri se jasna blaginja, katero je nebo samo položilo v dušo človeško, in zlate luči se dvigajo iz senčne zgodo- Anton Funtek: Luči. 429 vine . . . Ali te luči naj požgo, kar ni plemenitega v duši; sovraštvo se raztopi v toplih žarkih vesoljne ljubezni, brez katere izdaja, pobija brat brata! . . . V srci človeškem gori večna luč — prižgana v prvem človeku, ugasnila ni v viharnih stoletjih, katera so vršela ob nji, gorela bode, dokler ne izdihne poslednje bitje . . . Gori torej, živi, krepčaj se, večna luč vesoljne ljubezni, goreča na oltarji srčnem, živeča ob olji nesmrtnih vzorov, plemenite poezije! — II. Jasna zimska noč. Dolge sence vstajajo po mestnih ulicah, kjer je utihnilo življenje, ali jasno se leskečejo okna, na katera se vsip-ljejo mesečni žarki. Kakor prezoren ovoj se prostira rahla megla po mestu; zmrzli sneg po strehah se iskri v mesečini; glasno odmevajo udarci stolpnih ur po svetlem zraku, na ulicah kriči ponoeni čuvaj polunočno uro; luči so pogasnile, mesto spi . . . Srečen je malokdo, kdor čuje ob tej uri i Telo je utrujeno, duh želi počitka; gorje mu, kdor mora čuti, komur tudi po noči trka skrb, potreba na vrata! Glej, ondu v visoki hiši sveti luč iz uboge podstrešne sobice; brez miru ubada ondu suhotna bela roka sajasto šivanko v belo platno ; v dve gube sedi ubogo žensko bitje pri nizki mizici — kak6 jo ščeme oči, kako bole roke! Glava se ji veša, roka zastaja — da bi zdajci mogla pustiti svoje delo in v postelji okrepčati utrujeno telo — zdi se ji, da bi jo za teden dnij okrepčal takšen pokoj! • , . Kako rezak dih prihaja skozi mala okna, kjer cveto ledene cvetice, kako ledeni sapa v slabo kurjenem prostoru ! Toliko da more še držati šivanko, toliko da se ne zgrudi na tla, da ne zaspi, akoprem na veke! O, kaj ve to ubogo dekle o veselem življenji, katero drugim srečnejšim sestram podaja svet! Kakor krasne neverjetne pravljice se glasč tiste povesti, katere govore o svetlih dvoranah, o razkošnem bogastvu, o neskrbnem uživanji! . . . Nje dvorana —¦ mračna sobica; nje bogastvo — to ubogo imetje, katero zapirajo štiri gole stene; nje uživanje — delo, bridko siromaštvo! Kako je vesela, kadar more vsaj za jedno, dve uri zapustiti ta tesni prostor; nedelja ji je ves dan Gospodov, dan počitka, in z rahlim veseljem se pač pomeša tedaj med praznično oblečene ljudi, hiti na sveži zrak, da se ji okrepč slabotna pluča, gleda svet, kakor bi zrlo dete na pisane igrače . . . Takrat niti ne vidi, kako se to in ono oko sočutno ozira po šibkem nje telesi, po bledem obrazu, po rdeče obrobljenih očeh — takrat je srečna, toli srečna, da se niti skrbi ne morejo naseliti v 43° Anton Funtek: Luči. nje dušo. V teh trenutjih se veseli tujega bogastva, kakor bi bilo bogastvo nje; ona ne zavida nikomur, sam6 rahlo ji vstaja misel, kako srečna bi bila, če bi imela le majhen del onega imetja, katero imajo drugi! In nikakor ne more umeti, kar čuje o priliki, da nikomur ni dovolj, da s pohlepnimi rokami sezajo po večjem bogastvu . . . Le majhen del, le tolik, da bi ne delala po noči! Saj dela rada: po dnevi, ko se solnčni žarki tako prijazno vsipljejo v nje sobico, tedaj je delo tako prijazno, celo lehna pesem se časih glasi iz njenih ust, aH po noči, ko utihne spodaj zadnji glas, ko sije mesečina skozi mala okna, tedaj jo obhaja bridkost, da bi jokala glasno. Marsikatero onih dragih oblek, katere je šivala spretna nje roka, pokropile so nje solze — skrbno jih je pobrisala vselej, kadar so v slabotnih trenutjih padale na tuje blago . . . Pekoče solze iz pekočih očij! . . . Nikakor, jokati ne sme; cula je, da slabi oko, kadar je rose preobile solze. In nje oko je slabotno; kakor tenka megla ji polje časih pred očmi, da prav ne vidi; dobro ve, kako nizko se mora pripogibati k delu, in kdo zna, utegnil bi priti dan, ko popolnoma ugasne luč očij, ko se nepredorna temina prostre okoli nje . , . Večna noč! Gorje ji tisti hip, ko bi zlati solnčni žarek zaman posvetil na ugaslo nje oko! Dobrotni Bog, tega ne! Če mora biti, trpela, delala bode še jedenkrat toliko, samo večne noči ne! Dokler vidi, more živeti, kadar oslepi, takrat mora umreti. O, kako iskreno moli, kadar prihajajo glasovi zvonov na nje uho, kako presrčno prosi, da bi jo nebo krepilo v težkem življenji, kak6 pobožno prosi luči duševne in luči telesne! . . . Iz borne lučice na mizi pa se tedaj dvigne svetal plamenček in kadar za hip prestane z delom, tedaj se ji zdi, da vidi v plamenu škode-željen spačen obraz, zdi se ji, da čuje iz luči hudoben glas, ki ji pripoveduje strašno povest ob ugaslem očesi, o večni slepoti . . . Telo ji zatrepeče, pošastna obsena beži . . . Nebo, zanesi ji! Pošlji smrt, ali ne daj, da ugasne luč skaljenemu očesu! III. Veter, sneg . . . Hitro se je naredila noč, skoro po četrt uri uri so se jele užigati luči po visokih mestnih hišah, kjer se prostira toli mehka, blagodejna toplota; zaiskrele so v neštevilnih prodajal-nicah, kjer je razstavljeno božično blago, ali gorele so mračno v svetilkah pouličnih. V gorko obleko zaviti hite" ljudje po mestu, gosto se vsipljejo snežinke nanje, veter jim brije neusmiljeno v obraz in sili skozi gorko odejo do života. Ali notri v srcih je nocoj tako gorko Anton Funtek: Luči. 431 toli blažena mehkota objemlje nocoj ta srca in toli slovesno veselje trepeče v njih! . . . Vrata pri prodajalnicah se odpirajo in zapirajo neprestano: glej, tu prihiti na ulice mož s precejšnjim zavojem v roki, kamor je zavil vse bogastvo, s katerim bode nocoj osrečil deco svojo; tam izbira žena med ogromnim blagom, katero je nakopičeno na prodajalnih mizah; tiho veselje ji sije z lica; kako pač bodo zavrisnila presrčna deteta, prejemši svoja darila in naj so še tako skromna, še toli ponižna! O, gotovo, nocoj je večer, ko vsakdo prinaša darov ljubljencem svojim; marsikatero veselje si je prikrajšal med letom in skrbno hranil trdo prisluženi denar, da razveseli draga bitja, da se veseli sam, ko se prostira tiho, presrčno veselje po vesoljni zemlji . . . gorje mu, kdor ne more biti srečen na sveti večer! . . . Poezija svetega večera! Kako veselo gore nocoj luči po neštetih hišah, kjer slave praznik rodbinske sreče, kako tesna ljubezen spaja nocoj srca, ki žive le drugo za drugo, s kolikim veseljem zre oče na otroka, dete na očeta, in tisti mali darovi, katere sipljejo ljube roke, koliko čudotvorno moč imajo v sebi! Na sveti večer molči prepir; posvetni šum se umika blaženi tihoti; skrbi zaspe vsaj za jeden večer! Nad vsako hišo plove krilat poslanec božji, da blagoslavlja presrečne prebivalce; sveti spomin odrešenikovega rojstva preveva svet . . . Lep je sveti večer — gorje srcu, ki se zapira poeziji njegovi! . . . Pred razsvetljeno prodajalnico stoji ubožno oblečena žena; k nji se pritiska šibko, siromašno dete. Koliko bogastvo se bliska za jasnimi stekli, koliko svetlih živobojnih igračič! Z željnimi očmi se ozira bledi deček nanje — o, pri toliki krasoti celo ne čuti ostre sape, katera mu sili skozi tenko oblačilce, ne čuti hudega mraza, v katerem mu ledene rdeče ročice pri tolikem bogastvu ne ve, ne more vedeti, kak6 siromašen, kako neizmerno je nesrečen! Ta čili konjič, ki stoji kakor živ pred njim, kako bi se hotel igrati ž njim; ta štirikolesni voziček, kako veselo bi drdral po tesni domači sobi; ta zlata trobenta, kakd zvonke glasove bi ji izvabljal; ti svinčeni vojaki, kako ponosno bi stali, ko bi razpostavil njih krdelo in jim veleval z zvenečim glasom, da, prav s tistim glasom, kakor je čul častnika, ukazuj očega svoji četi ! In tam se leskeče svetli šlem — s kolikim veseljem bi ga dejal na glavo; ona kriva sabljica z zlatim čopom, s kolikim ponosom bi jo hotel opasati in sukati pred podložno svojo četo, in dna puška, kako bi streljal ž njo, da bi odmevalo po sobi, po vsi hiši, po mestu, po vsem svetu ... O, in ta zelena smrečica, na kateri gore jasne luči — tu jo vidi pred seboj, resnično božično drevce, ka- 4j 2 Anton Funtek: Luči keršnega še ni videl . . . Ali v visokih hišah bodo nocoj gorele luči na drevesih, in zlati orehi, rdeča jabolka, druga krasota, kakeršne sploh ne pozna, vse to bode viselo in se lesketalo na zelenih vejah. In s svetlimi očmi bodo stali otroci, prav taki otroci, kakor je on, sam6 srečnejši, veselejši pred drevescem in vriskaje in s solzami prejemali darove —- ali je to pač resnica, ali res tako srečo zapirajo oni ponosni hrami? Doma v sobici pa bo tema in ostri dih pozimske sape bode prihajal skozi slabo zapirajoča 6kna in silil skozi tenko odejo v postelj, da bo v mrazu drgetalo ubogo telesce! . . . Da bi mogel prejeti samo jeden, samo najmanjši del tega bogatega krasu, na katerega mu zro poželjive oči, in nepopisno veselje bi se naselilo tudi v tistem ponižnem hramu, kjer preživlja svoja leta! In zlate sanje bi se mu po noči rodile v glavici in srečen bi bil na sveti večer, kakor je srečnih sto in sto druzih, katerih ne pozna, kateri pa vender žive! . . , Toda ničesar ne sme vzeti s seboj, samo gledati sme te krasne stvari, in gledal bi jih do jutri ali še delj, in svetle podobe bi se porajale v razvneti njegovi glavici! . . . »Pojdiva!« začuje zdajci rahli glas materin — kaj ve to malo dete, kako težko se je izvil ta glas ubogi ženi! Dušilo jo je v grlu, zgrudila bi se bila na kameniti tlak in jokala brez konca v zimsko noč! Ali ni čitala v duši svojega deteta? Ali ni zrla v svetle oči, ki < so se tako zamakneno pojila s krasoto, do katere ne more ? Ali ni hotela že zdavna oditi, ko se ji je krčilo srce v prsih? Toda ne — še huje bi hotela trpeti, sam6 da pozablja ubogi deček svoje uboštvo; saj jima nihče ne brani, da stojita pred svetlim oknom — kdo ju vidi nocoj ! Ti ljudje, ki hite mimo njiju, imajo nocoj svoje misli, uživajo v mislih bodoče veselje — gotovo, kdo bi zahteval, naj se tudi ozro po teh mračnih bitjih, katerima ni došel sveti večer! O, kdo ve, kako je to hudo, in kdo vseh teh srečnih ljudij bi umel tisto vprašanje, katero ji šiloma prihaja na dan : zakaj tako, zakaj ne drugače? In če trpim jaz, zakaj mora trpeti tudi ta nesrečni otrok? Grešna misel, ali kdo vrže prvi kamen na ubogo ženo, kateri se šibe kolena od notranje slabosti ? In zakaj je prišlo tako, da je zagrebla onega, ki je živil malo družino, živil s poštenim, napornim delom? ali je bilo prav tak6, ali je moralo biti tako? Pristopite, kdo za luči prvi kamen ? »Pojdiva!« začuje se znova nje glas; mrzla nje roka z rahlo silo poprime ljubljenega dečka. In deček sluša in bridke solze mu kapljajo po lici . - . Se jeden pogled po razkošni lepoti — minil je sen! Hu, kako je oster veter, kako brije okoli obraza i Tu okoli ogla, Zamejski: Vzdihi. 433 kako silno mu vre naproti — domov, domov, iz svetlega mesta v temni doml Gori v onih hišah gore luči; skoro dojde Božič v jasne prostore — deček, gorje ti! In gorje vsakomur, kdor ne more biti srečen na sveti večer! . . . Vzdihi. Tenka, -lu, «-«, Kakor snežek bela Že naprot si meni, Mrzla smrt, hitela. i. Sum perut sem tvojih, Tvoj sera dih že čutil, In trpljenja svoj'ga Blizu konec slutil. Ali ko sem roci Hrepeneč ti stezal, S taboj je, nevsmilna! Zadnji up mi zbežal. 2. Krog in krog me gosta Je obdala tema; Sam sem, vse okoli Le puščava nema. Kje si, zvezda jasna, Kje si, zvezda mila, Koja si na poti Vedno mi svetila? Preč je, preč; oh, Bože, Vse mi je propalo! Pa zakaj mi srce Živo je ostalo? Nad menoj razteza Nebo se široko, Krog in krog pa morje Temno in globoko. 3- Strašna burja piše, Val se z valom bije, A rešilne luke Vetider le še ni je! Z Bogom, čolnič, z Bogom; Nada je propala Sam Bog zna.le, koja Te razbije skala Za tebdj v višavo Spenjal sem se jasno, To bilo razkošno, To bilo je krasno! A v najlepši sreči Smrtonosno zrno Z neba me podrlo Je na zemljo črno. V prahu zdaj se valjam, Strta so mi krila ! Zgubljen sem, oj zgubljen; Z Bogom, moja mila! Noč se že razganja, Lehko vetrič veje, A na svetlem vzhodu Novi dan se smeje. 5- Vse se vzbuja, giblje, Vse živo, veselo Po počitku nočnem Vrača se na delo. Idi, idi, delaj, Raduj se življenja; Meni strto srce Skoraj biti jenja! Zamejski. 28 Anton Funtek: Luči. 481 Luči. Spisal Anton Funtjk. IV. oročni oltar, ženin, nevesta . . . Duhovnik je zvezal roki, prisega sklenila srci. Zlat prstan se leskeče na rokah, čista sreča v očeh. Luči gore veselo, dih božji plava blago slavij aje po zraku; s sklonjeno glavo stoji nevesta, ali slovesna čustva ji dvigajo srce . . . Prišel je torej usodni hip, bridak in vender tako vesel! Zaprla so se vrata deviške svobode; iz sveta neskrbne mladosti je stopila v življenje polno skrbij, a polno tudi veselja. Nevesta, blagost ti! Kakor bi bilo včeraj, tako živo se spominjaš blaženega hipa, ko si prvič zrla nanj, ki ti bode spremnik v bodočih dneh; ono nepopisno veselje ti polni tudi sedaj dušo, ali sedaj ga posvečuje slovesnost trenutja; kakor rahla solza ti trepeče v očeh. Kako bi ne zrla nazaj, kako bi ne zrla tudi naprej ? Mirno domovanje, kjer si vzrasla, oklepalo je svet za se; tod je pila duša tvoja čisto ljubezen blagih ljudij; sam6 tem je bilo odprto domovanje. In zlato solnce je svetilo v tvojo mladost; če se je hipoma pokazala meglica, zatemniti ni mogla obzorja in razpršila se je hitro, kakor je prišla. Z zlatimi spomini ostavljaš domačo hišo, blagoslov očetov in materin te spremlja v novi dom. Ta dišeči venec, ki ovija glavo tvojo, kropile so materine solze; drhteča roka sive žene ga je pripela na zlate lase, bleda ustna očetova so molila svoj blagoslov nad njim . . . Ljubila boš ti plemeniti bitji, dokler boš dihala, ali srčno boš ljubila tudi njega, čegar roka sedaj počiva v tvoji. Blagost ti! Samo jeden pogled v te resne njegove oči — vso prihodnjo svojo srečo čitaš iz njih! In dičen sen se poraja v tvoji duši: miren, prijazen dom gledaš pred seboj, cvetoča žena vlada v njem, mila deca ga oživlja. Zdajci čuješ stopinje, vrata se odpro: on, soprog, oče, prestopi prag, vesel pozdrav mu zveni naproti, ljubeče roke se mu privijajo . . . Iskren poljub mu dahneš na čelo, in hipoma se mu zgladijo temne gube — posledice trudapolnega boja za žitje, hipoma se zjasni oko, katero je zrlo kakor v tenki megli . . . Blagost ti! Zlat je ta sen pred oltarjem zlatim, in zlata bode resnica! Kdor sanja tako, moli nevede: nehotoma se dviga srce v nadzemeljske prostore, iskreno prose, da nebo blagoslovi prisego zve- 31 482 Anton Funtek: Luči. stosti. — Z dveh srčnih oltarjev puhti molitev pred stol božji . . . Usliši jo, dobrotni Bogi Ne daj, da bi ugasnile luči srčne, ne daj, da bi v viharji zamrla molitev! . . . V. Solnce tone, mrak zavija zemljo. Iz visokih poslopij se vračajo delavci; ogenj je ugasnil na ognjiščih, mogočni stroji mirujejo; leh-koten oblačec plava nad začrnelimi dimniki. Telo je utrujeno, utrujen tudi duh. Doma čaka družina reditelja; svetle luči se užigajo po skromnih prostorih; preprosta večerja stoji na mizi. Pač si jo zaslužil, zagoreli mož, ki tu po stranski poti stopaš domov! Delal si od ranega jutra do poznega mraka, da si priboriš svoj kruh. Delal z bolečimi rokami, potnim čelom. Vsakomur moreš ponosno pogledati v obraz: trd je kruh ali pošten; kar uživaš, to je tvoje; življenje je tebi neprestano delo; delal si, odkar se zavedaš, delal boš, dokler ne izdihneš duše. Roke so trde, žuljave; v domovanji tvojem se ne košati bogastvo, niti blagostanja ni — kako pač je ubožna hišica, kjer je bival oče, kjer stanuješ sam! Zaslužek toliko da za vsakdanje potrebe, privoščiti si ne moreš dosti, ali pošten si, težkega madeža ni na tvojem življenji. In te roke, pač so črne od prahu, ali čiste so kakor roke nedolžnega deteta, in kakor oko nedolžnega deteta, tako zre tvoje oko. Tvoje poštenje, ponos tvoj! . . . Dospel je v svojo hišico in prižgal skromno svetilko. Siromašen dom, kakerŠnega ima samoten, ubožen človek. Miza, stol, omara, postelj . . . Nikogar, da bi mu iztegnil roko v pozdrav, da bi ga čakal pri vratih. Drugod ni tako, drugod čakajo otroci, žena. In bodi lice še tako temno, v domačem krogu se zjasni. In tisti črv, ki gloje srce, miruje za hip: v domačem krogu pozabljajo tovariši, da so delavci, sužnji neizprosne moči denarne, v domačem krogu je delavec človek, oče, soprog, reditelj družini. Tu je njegov dom, tu je gospodar on, ki mora po dnevi služiti drugemu gospodarju, da sam ne ve, čemu . . . Da sam ne ve, čemu ? O, tovariši, katere gleda v mislih samotni mož, oni vedo, čemu služijo ! Jedna sama misel vodi njih delovanje, misel, da niso sami na svetu, da se izteza po dvoje, četvero ali tudi več rok po črnem kruhu, katerega jim režejo. In samotni delavec ve, da ta misel ni tožna, nego da krepi, podvaja telesne moči, da se roka, katera se je povesila za jeden, dva hipa, s ponovljeno silo iztegne po delu — ali ni že opažal tovarišev v delavnici ? Ali ni videl, kako 564 Anton Funtek: Luči. Luči. Spisal Anton Funtek. VI. račna luč; na mizi srebro in zlato; ob nji postaren mož šiljastega obraza. Pohlepno grebe suhotna tresoča roka v bogastvu, izbira svetle denarje in jih poklada na kupe; male sive oči se upirajo srepo nanje, ves život se trese v razburjenosti. Poleg srebra in zlata vrednostni popirji v precejšnjem neredu — koliko siromakov bi pač moglo osrečiti imetje, ki se razgrinja tod, koliko bridkih solza bi moglo posušiti! Vender ne: zaklet je denar; na svetli kovini se le-skečejo bridkostne solze; blagoslova božjega ni na njem. Zakleto je tudi pretrdo srce, katero bije v prsih samotnemu možu; zaklete so roke, katere so segale po zadnjem vinarji siromakovem; oplenjena domovja molče in vender glasno kličejo kazni nebeške na brezčutnega bogatina. Gorje, kogar je kdaj prisilila potreba, da je prišel v to hišo iskat pomoči; srčni svoj pokoj, zadnji del blaginje svoje je pustil v nji. Neizprosno je terjal upnik svoj delež nazaj; oni bledi mož, čegar telo in duh je sklonilo neprestano uboštvo, klečal je zaman pred njim; nedolžne roke so zastonj prosile odloga, solze so zaman rosile upala lica . . . Samo skomizgnil je z ramami in zahteval pravico svojo: obraz je nabral v resne gube, kakor bi se boril s človeškim čustvom — slepilo samo! Tu notri ni srca; v teh koščenih prsih je zagreben kamen, ki se odzivlje samo tedaj, kadar zveni srebrna, zlata kovina ob njem . . . Družino za družino je tiral z dednega doma in slastno izračunjal svoj dobiček. Gotovo, sreča ga spremlja pri vseh dejanjih — bedak, kdor misli, da ni sreče brez poštenja! Poštenje je dim, razum samo velja! In kdor ima razum, tak razum, kateri ne umeje nobenega srčnega glasu, tisti suče vse te slabotne poštene ljudi po svoji volji in računja ž njimi prav tako lehkotno, kakor z mrtvimi številkami na popirji. Kolikor daljša je vrsta, tem večji je uspeh; kadar dojde ura, ko bode treba zapreti motne oči, tedaj bode še jedenkrat samosvestno pogledal na svoje življenje in priznal si bode — — ne, dovolj, teh mislij ni treba, one mrzle polti, ki ga obvzemlje od glave do nog, tudi te ni treba! Ali je zaman bistril duh od rane mladosti do sedaj, trpel od ranega jutra do pozne noči in pojil oko z iskrečim sijajem, uho z zvonkimi glasovi samo zategadelj, da naposled ne bode ničesar vzel s seboj ? Ali je živel samo zato, da je pogubljal druge in Anton Funtek: Luči. 565 iz njih pogube srkal moči svojega življenja? Kaj mu pač podaje življenje? NI reči ne more, da ga uživa; strada, trpi žejo, ker je škoda svetlih stvarec, ki leže dobro zaprte v železnih zabojih; po noči, ko leži v temi na ubožni postelji, obhaja ga strah, da bi mu tuja roka ne odnesla bogastva, po dnevi si ne upa z doma . . , Smešno, če misli, daje gospodar iskrečemu zlatu,— suženj mu je z dušo in telesom! Gorje mu, kdor je tako! Kadar gleda na svetle žarke, tedaj segajo skozi oko doli v srce in požigajo še tista boljša čustva, kolikor jih je ostalo; s požganimi čustvi pa se tudi na zlatu samem suše bridkostne solze, katere so morda obvisele na njem, izginjajo pege, katere so temnile njegov sijaj — haha, kdo more sedaj ločiti to zlato od druzega zlata! Kakor spev nebeški potem odzvanjajo vsi oni drobni glaski, kateri so bili zakovani v rudo; oglašajo se tako vabeče, pripovedujejo in šepečejo toli krasne povesti o bogastvu, preširnem blagostanji, o svetovnem gospodstvu, da se širi oko lastnikovo od srčnega veselja, da pridržuje sapo, da mu trepečejo udje otrpli . . . To je užitek, tacega ne bi dal za vse tiste dušne vrline, s katerimi se baje ponašajo nekateri nerazumniki — sem pridite, vi poštenjaki, kateri propovedujete o čistih rokah, o nravnovisokem žitji človeškem, katero se mora otresti zemeljskega prahu in seveda zlatega tudi — sem pridite, in poslušajte te povesti, katere vstajajo iz jasnega bogastva, to je poezija, ob zlatem viru srkajte poezijo zlato! . . . Ali smrti ne, o smrti molčite 1 To je zla beseda — da izrečete to slovo, hipoma utihnejo glaski in hipoma se izgubi čar. Telo vztrepeta pod težo izgovorjene besede in o vsi poeziji ostane le tesni grob, kamor zapro truplo, zlato pride drugam, kdo ve, kam. Vse tisto zlato, za katero se je trudil do konca dnij! Srečni dediči pa se bodo smijali v pest in pili na dober spomin osamelemu možu, ki jim je pridobil toliko — o, zblaznel bi! — dolžniki njegovi, oplenjeni očetje siromaški, bodo pa preklinjali prav tisti spomin in deci svoji pravili o moži, ki se je zameknil v zlato, izročil dušo in telo njemu v last in trpel in se trudil samo zaradi zlata; o moži, ki je v grozni zaslepljenosti svoji tiral družine iz mirnih domov in — kdo ve, če se ni moglo zgoditi tako — mračnemu gospodarju podzemeljskega bogastva izročil živo srce in prejel srce kamenito ali pa zlato za nje . . . Tak spomin bode pustil za seboj, duh pa ne bode imel pokoja v grobu . . . O smrti molčite! — 6io Anton Funtek: Luči. Luči. Spisal Anton Funtek. VIL oslovil se je nocoj od rojstvene hiše, od roditeljev, bratov in sestra; zdaj sedi sam v podstrešni sobici, katera mu je bila pripravljena vselej, kadar so se zaprli prostori mestnih učilnic, kjer se bistri duh in pripravlja za bodoče življenje. Se mu trepeče v srci inili glas materin, ki je jokaje objela ljubljenca svojega; zdi se mu, da še oklepa roko osivelega očeta, ki je s tresočim glasom poživljal nanj blagoslov nebeški; še vidi solzne obraze manjših bratov in sestra, in z neznosno silo mu lega na prsi tisto nepopisno čustvo, da je doma in vender ne več doma! Poslednja noč! Jasna mesečina sije skozi okno, slabotno brli svetilka na mizi. Tako hud6 mu je pri srci, toli zatohel zrak se prostira po sobi, da mu zapira sapo; zadušiti ga hoče. Zdajci odpre okno in gleda v noč. Kako lep6 se razgrinja tod oni veseli svet, katerega je vsekdar ljubil tako, na katerega je tolikrat mislil v mestu ! Tudi od tega sveta se je treba posloviti nocoj. Glej, ondu se širi zeleni gozd prav tako, kakor se je širil tedaj, ko je prvič zapustil rojstveno hišo; 6ni pisani travniki so taki, kakor so bili nekdaj, daljne, sinje gore stoje tako, kakor pri prvem slovesi. Ali te gore so mu nekdaj mejile svet; mislil ni, da se za njimi razgrinja tujina, kamor stopi jutri. Poslednjo noč na domu ožive spomini; zdi se mu, da prihaja v tesno sobico davna zlata mladost, da ga pozdravi še jedenkrat in se poslovi od njega; zdi se mu, kakor bi moral seči v roko samemu sebi in se posloviti sam s seboj 1 . . . Nazaj in naprej mu gleda duševno oko — tako ni gledal še nikoli! Znan mu je veseli deček, katerega vidi na domačem svetu, znan tudi resni mladenič, kateri ustvarja življenje svoje na tujih tleh. Lepe slike se vrste tu in tod; zahvaljati mora Boga, da mu je dal tak6 neizkaljeno in srečno mladost, prositi Ga mora, da bi čuval mladeniča v daljini in blagoslavljal naporno delo njegovo. Boječe ne stopa v daljino, resni lepi sklepi ga spremljajo na pot. Obsežno mu je duševno obzorje, ali širje mora biti, to je dolžan samemu sebi. Zategadelj bode delal v tujini z neutrudno marnostjo; če sam v sebi ne bode imel opore, na koga pač se hoče naslanjati? Telesno ne bode trpel, to ve; oče ne bode pozabil sina svojega, dušni napor pa ni trpljenje. Nikoli mu ni bil, kajti z naporom mu je rasla moč. Ako se mu je Anton Puntek; Luči. btt tudi zresnilo oko, nič ne de, z otroško dušo in otroško-veselim obrazom ne more stopiti v svet. Kako pač si misli bodočnost! Zdajci šele stoji na polu poti; drag mu je dom, ali dražji mu je poziv, ki mu veli v tujino. Cesto se bode oziral v domači svet in srkal novih močij iz spominov na mladost in domovino. Kadar pa se vrne, dojde častno, dojde, da stopi v dejansko življenje. Ali zvesto v srci hoče vedno nositi plemenite nazore, katere mu je vcepila mladost; srce in dušo hoče posvetiti domovini in rodu svojemu. Ta misel mu lajša slov6 in lajšala mu bode tudi težko pot skozi življenje; ko odide jutri, pa ve, da bode marsikatero srce prosilo zanj; sam ne bode na tujem. Sladka je ta zavest; ali gorje njemu, ki odhaja z mislijo, da se ga nihče ne bode spominjal, da ga ne spozna nihče, ko se vrne . . . Nocoj še oživite, spomini na minulost; odpri se, daljna bodočnost, da se lože loči užaljeno srce! VIII. Prijazna sobica; predalniki polni knjig; miza posuta s popirji; nad njo podobe, kipi učenih mož. Pri mizi mlad bledoličen mož visokega čela, duhovitega obraza. Iz peči žehti dobrodejna toplota po sobi; prijetno razširja svetilka luč po mirnem domovanji. Zunaj mete; z ulic se čuje smučanje sanij; sicer mir. Jednakomerno tika nihalo na stenski uri; pozno je v noč, skoro utihne življenje po mestu. Mladi učenjak-samotar čita, lista v debelih knjigah, izpisuje posamične odstavke, išče in novic spopolnjuje rokopis. Resno in vender živo mu zro oči; lica se rde; z vsemi silami bistrega svojega duha se uglablja v veliko delo, katero bode, ako Bog da, njemu na čast, znanstvu v prospeh . . . Dan za dnevom dela tako; pozno v noč še gori svetilka v uče-njakovi sobi. Dan za dnevom mu hiteva pero po popirji, da zapisuje misli, katere rodi izobraženi um, postavljajoč mogočno poslopje duševno. Znancev ni iskal nikoli, vender vse mesto ga pozna; udano ga pozdravljajo, koderkoli se prikazuje; marsikatero oko se ozira spoštljivo po njem. Daleč izven mestnega ozidja je poznano njegovo ime; učenjaki prve vrste sodijo častno o njem. Njegov glas velja v znan-. stvenih stvareh; brez ugovora se pokarjajo izrekom njegovim, katere izraža čudovito bistro in duhovito. Ali tudi rezka, uničujoča je njegova sodba, kadar treba ščititi znanstvo proti oholemu nazadnjaštvu, katero se zaletava kakor ponočna vešča v svetlo luč resnice. Plaho se umiče tedaj mračna svojat jasnemu duhu njegovemu, in sence zbeže kamor posije solnce njegovega znanja . . . 39* 6l2 Anton Funtek: Luči. Sam ob sebi se je popel na vzvišeno stopinjo; nikoder ni iskal priporočil visokih pokroviteljev, priporočalo ga je delo samo. Res mu dohajajo trenutja, ko se z višine svoje ozira nazaj — komu bi ne dohajala, akotudi stoji skromno v nižini? Pred očmi mu vstaja vse ono trdo duševno delo, katero ubija človeka bolj od telesnih naporov; za sabo zre jedinščino, katera je hotela uničiti visoke načrte njegove . . . Malokomu je bilo jasno življenje dijaško, malokdo ni še čutil, kako pretresa mraz, sileč v nekurjeno sobo, kako mori glad, ki se oglaša navzlic krepki volji, katera ga hoče zmagovati šiloma; malokdo ne ve, kako bridko je zaslužen skromni denar, za katerega mora mladi mož prodajati moči in klanjati glavo pred prešernim duševnim uboštvom! Če takšen siromak, uklenjen v neznosne spone bridke potrebe, naposled opeša na poti življenja, če se izneveri pozivu svojemu in nastopi pogubno pot — komu ga je smeti soditi strogo? Nadarjenost sama ni moč in sreča ji ni sojena vselej! V teh letih se čisti značaj mladeničev, kakor se čisti kovina v ognji; ta leta ustvarjajo kip njegov, postavljajoč ga na krepko stojalo prvih izkušinj, katerih ne more razmakniti, razsuti nobena poznejša doba, ki pohlepno gloje ob njih. . . Takov dovršen kip je mladi mož v skromni sobici, kip tak6 trden, kakor da je izklesan od kamena. Misli, katere se mu porajajo za visokim čelom, izkusile so že marsikateri odpor, ali oslabele niso; kadar brani načela svoja, ne gleda nI na levo ni na desno; trdno prepričanje, katerega se ne loči, sije mu tedaj iz očij, oživlja besede, da padajo pogubonosno na protivnika in pobijajo v prah, kar se odevlje z bliščečim plaščkom učenosti, krijoč duševno goloto . . . Toda mehko mu je tudi srce! Z ljubeznijo se oklepa sorodnih src, dviguje jih k vsi ogromni visokosti, katero je v neštetih vekih nanosil človeški duh, da si postavi veličasten oltar, kjer se klanja večnolepim vzorom človeškim; odpira se prijazno vsakomur, kdor prihaja z odkritim srceu). Tedaj je človek s človekom, in čudovito umeje spajati svoje misli s preprostimi nazori, tajno jih blažeč in povzdiguje v višje solnčne kroge ... Ali v tem ravno se pojavlja visoki duh, da ni prikovan na vzvišeno stališče; tudi nizdolu se spušča in jemlje pod svoje okrilje preprostega duha, kateremu še niso dorasle peruti, da bi se ž njimi dvignil k luči. resnice! — JLX.. V ponočnem viharji se vijo drevesa, dež lije cur orna, svetli bliski švigajo semtertja. Glej, kdo stopa ondu po gozdni stezi ? V Anton Funtek: Luči 613 temen plašč je zavit popotni mož: klobuk ima nizko potisnjen na čelo, noga mu peša, časih postaja, kakor bi ne mogel dalje, potem stopa hrope. Navkreber se zavija pot, smrečje se jasni, zdajci se prikaže na višini belo prostorno poslopje, svetle luči gore v njem, potnik obstane. Ali ga je toliko utrudila ponočna hoja, da se mora nasloniti ob visoko smreko poleg steze, da mora s tresočimi rokami objeti njeno deblo? Sam6 za hip je bil dvignil glavo, ko so se prikazale luči pred njim , zdaj stoji sklonjen ob drevesi, posegne z roko proti srcu in vzdihne poluglasno. Vihar odnese ta vzdih, morda tudi sam ne ve, da je vzdihnil. Kaj pomišlja tod, ko se tako vabeče dviga <5no visoko poslopje pred njim; nihče ne bode toli neusmiljen, da ne bi dal zavetja utrujenemu telesu v taki noči. Samo nekoliko korakov in v zavetji je; jutri vstane okrepčan in pojde dalje . . . Ali ni želel tako iskreno, da že ugleda to samotno hišo — semkaj se je namenil, kaj pomišlja torej ? . . . Ne, delj ne — neviden ris je začrtan med njim in grajskim poslopjem; prekoračiti ga ne sme. Tudi neče ga prekoračiti. Če pomišlja prav, zarisal je sam to usodno črto, in ako bi tudi zdajci jokal na njo, solze je ne izbrišejo. On sam je nekdaj bival tu; grad je bil njegov, zemlja njegova daleč v okrožji; zdaj nima ničesar. Sam6 pekočo vest nosi s seboj in neugasen spomin na vso tisto krasoto, katero je tako" lehkomiselno vrgel iz rok . . . Divja jeza se mu dviga v srci, razsrjen je sam nase; vsaka teh lučij, ki svetijo iz gradu, žge mu neusmiljeno v dušo. Da bi se kar podrlo to ponosno zidanje, lože bi mu bilo. Če hodi sam ob prosjaški palici, zakaj bi ne hodili drugi? Zakaj bi se drugi veselili na domu, ki je bil njegov ? Njegov in davnega slovečega rodu ? Tuj usiljenec prebiva v njem, biva na toplem, v zavetji, ali on, on . . . Da je živel drugače, ne bi se potikal sedaj po tujem svetu, sam sebi ne bi bil potisnil prosjaške palice v roko! Pobegniti bi hotel pred ljutimi svojimi mislimi, begal bi pred samim seboj . . . Povest, kakeršna se ponavlja cesto. Lehkoživ sin, kateremu je smrt očetova podala veliko imetje, ali tudi veliko odgovornost; veseli tovariši v velikem mestu; riekročene strasti; razkošno življenje, razsipanje, oslabela dušna moč, konec. NI vinarja ni mogel oteti iz posipa! Kar nosi na sebi, to je njegovo; kadar se obrabi, ne ve, kdo mu kupi obleko novo. Delati se ni učil in tudi ni hotel. Mehke roke bi se ne bile mogle privaditi trdemu delu, ali naposled se bodo morale privaditi. Samo slavno ime ne velja svetu ničesar; tudi se ne ponaša ž njim. Ko so ugasnila v duši vsa čustva, ugasnilo ni čustvo do časti. Lepa vrsta podob pradedov njegovih visi v dvorani, ako jih 6i4 Anton Funtek: Luči. ni posnel z zidu preprosti bogatin, kateri se hoče šopiriti s svojino umrših plemenitnikov — on, poslednji potomec svojega rodu, neče jih žaliti v grobu; zato prikriva svoje im6, da ne bode oskrunjen njih spomin. Ali ko je bil še na višku bogastva svojega, tedaj se je ponašal ž njim; staro ime- mu je odpiralo kakor čaroben ključ domovja najboljših, najslavnejših rodbin. Te rodbine ga ne poznajo sedaj; navzlic staremu imenu bi ga ne vzprejele, ker je prosjak. Naposled tudi njih ponos počiva na zlati podstavi; kadar se zgrezne podstava, pade slava tudi. Ni, da bi iskal dokazov drugod — sam sebi je zadosten dokaz, ali hudo je, da mora zastavljati samega sebe v dokaz, kako nično je vse življenje, kako trhlo tudi gori na višinah! . . . Gotovo, delati bodo morale te bele mehke roke! Razsipale so sicer vse, kar so imele, ali ostale so čiste! Ko se je zmajalo in podiralo vse, onečastile se niso. Cesto bi bilo treba potegniti samo je-denkrat s peresom in na skromen list popirja zapisati ime kateregakoli imovitega znanca, in nov vir bogastva bi bil privrel. S tem bogastvom bi bil pobegnil in se zdavna že smejal daleč v zavetji, predno bi se bilo dokazalo sleparstvo in bi zaščitniki pravice segali po ubež-nem zločinci. Sleparil ni, toda pobegnil je. Ponižno kakor najubož-nejši siromak je ostavil tovariše svoje in bežal domov, hodil peš po prašni cesti. V hudi noči mu je bil dozorel sklep: za morjem se prostira daljen svet; pridne roke imajo baje dosti dela na njem. Tam hoče delati, skrit, nepoznan, delati, kakor bi se bil porodil v siromaški koči; tukaj nima moči. Tukaj bi ne mogel ubežati ljutim spominom svojim! Prodal je skromno imetje in odšel brez slovesa. Kam, to mu je bilo jedno; ali najprej domov. Jedenkrat mora še videti rojstveno hišo, mora jo videti, in pred njo se hoče posloviti od vsega! V viharni noči je dospel k nji, skrivaje se radovednim očem, kakor plaha zver; zdaj stoji ob drevesi in srce mu utriplje od bridkosti poslednjega slovesa. Premnogo je zaupal svoji moči; mislil ni, da more take bolečine vzbujati slovo! Sploh čuti, da je bila blazna misel, ki ga je privedla k izgubljenemu domovju, ali begal je semkaj, kakor da hoče v domačo zemljo pokopati spomine svoje, kakor da hoče še jedenkrat poklekniti na domačo prst in vstati drugačen človek, tujec samemu sebi. Ali zagrebel ni spominov in pokleknil ni. Toli moči nima, in naposled ni bil nikoli tako rahločuten. Nezmisel, da bi se dvignil olajšan, ako poklekne semkaj na mokra tla, ako bi molil iz pobožne duše in obečal boljše življenje! Moliti ne zna in obetanje — to je tudi nepotrebno. Kdor je izgubil vse, temu ni treba tega; če hočeš živeti, živi brez obetov, če nečeš, pomagaj si, kakor veš in znaš . . . Književna poročila. 615 In naposled: premnogo vredno ni tako zaklinjanje, ki izkipi srcu v največji sili, zdi se mu, da bi njemu samemu ne bilo vezalno in veljavno. Evo ti življenja, evo smrti — čemu bi se zaklinjal, ko mu potreba neizprosno odkazuje poti, po katerih mu je hoditi odslej? Kako bo hodil, tega ne ve. Ali da bodo samotne, to mu je znano; da se bode trnje zabadalo v rahle noge, to drugače biti ne more. Trpel bode, dokler se da, potem leže v grob. Kje, nI tega ne ve, bodisi kjerkoli! Dobrotne roke so povsodi, ki ga zagrebo,. to tolažbo ima; kdo je, tega ne bode nihče vprašal tedaj. Tudi to je dobro, najboljše! Dovolj! Gori v gradu gasnejo luči; dež, lije, bliska se . . . Nazaj na težki viharni pot! . . . Jeden pogled še — dosti, dovršeno je! Ali bridka solza se potoči po lici, kes se razvnemlje v srci . . . Do kdaj, kdo ve! Književna poročila. XIII. Letopis Matice Slovenske za leto 1888. Uredil dr. Lovro Požar. Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska«. V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna«. 1888. 8°. 298 str. Tak6 slove druga x) knjiga, katero je podala »Matica Slovenska« članom svojim za leto 1888. Urejena in sestavljena po načelu: »Kdor mnogo prinaša, vsakemu nekaj prinese«, ugodila bode gotovo, če ne vsem, vsaj večini matičnjakov, pripadajočih raznim slojem človeške družbe. Kajti iz mnogovrstne nje vsebine bode zajemal s pridom ukaželjni nezvčdenec in izkušeni učenjak (zemljeslovec, statistik, književni, kulturni in svetovni po-vestničar). Z veseljem pozdravljamo najprej znameniti napredek, ki se nam pojavlja v tem letopisu, ako ga primerjamo s prejšnjimi; to je namreč doslednost pisave v formalnem oziru, katero je izkušal doseči g. urednik ravnajoč se po sklepu književnega odseka. Pri knjigi je sodelovalo osem piscev, in vender je pisava — kar se ne da dovolj prehvaliti — skozi in skozi ista, izvzemši g. Navratila spis, v katerem je ostala na ') Prvo, od prof. J. Apiha spisano: »Slovenci in 1848. leto«, ocenil je prof. J os. Star& v letošnjega »Zvona« I. številki (str. 51.— 55 ) A. Funtek: Luči. 161 Luči. Spisal Anton Funtek. X. ost sneg naletuje. Nemo stoji samotna gorska vas, kjer so že ugasnile luči po ubožnih domeh; mirno kipe visoke gore z golimi gozdi, sivimi skalami. Zametene so vse gazi, više in više se dviguje bela odeja na tleh . . . Srečen, kdor more v taki sneženi noči uživati pokoj na toplem, ali hudo je, kdor mora na ponočni dolgi poti Glej, ondu iz vasi se bliža lučica, zvonček poje v temo; zdajci moreš razločiti sivolasega duhovnika s cerkvenikom in za njima moža v kmetiški obleki. Tam pri zadnji hiši zavijejo vkreber; po debelem snegu stopajo v goro. V visokem selu koprni bolnik po svetstvu za umirajoče; hiteti je treba, da se ne loči duša od slabotnega telesa predno ni spravljena z Bogom. Kako je hitel nizdolu sin, da ustreže zadnji želji umirajočega očeta; s tresočo roko je pozvonil pri duhovniku. Hudo mu je bilo, da mora tirati v mrzlo noč slabotnega gospoda, kateri je toli potreben miru in toplote; boječe je stal pred njim in povešal oči, izrekajoč svojo prošnjo — jedna sama mehka beseda je storila, da je dvignil glavo in pogledal v mile oči duhovnega očeta, potem pa je stopil bliže in iskreno poljubil velo suhotno roko . . . Ko bi ne bil znal nikdar poprej, zakaj ves pogorski narod daleč v okrožji toli verno ljubi pastirja svojega, vedel bi bil v tem hipu! Med gorami je osivel dobrotni mož; malone do zadnjega župljana je pokopal prejšnji rod, krstil vse mladeniče, vsa dekleta, katera sedaj še ne mislijo na smrt, učil jih tudi z očetovsko rahlo besedo; brez števila rok je zvezal pred oltarjem, delil radost s svojimi župljani, bil jim zvest tolažnik v nesrečah . . . Ločen od vsega sveta si je ustvarjal nov svet; plemenit poslanec božji je z milimi opomini, s presrčno prijazno besedo blažil trdosti, kakeršne se vsekdar pojavljajo pri gorskih ljudeh, in seme, katero je sejal v njih srca, rodilo je bogat sad. Kadar mu bode stopiti pred sodni stol, stopil bode z lahko vestjo, ker ve, da je prav razumel vzvišeni svoj poziv, ker ve, da se ni nikdar strašil truda, ko je bilo treba učiti in tudi svariti. Skrben oče je, ki s svetlim vzgledom odvrača deco svojo od zla ter jo polagoma vodi do nravnega življenja — tako je živel pošteno in osivel častno med ljudstvom svojim! Nase misli malokdaj, na vernike svoje vselej. Jedno mu je, ali ga kličejo k bolniku od blizu ali od daleč, bodisi podnevi, bodisi o polunoči; ako ii 162 Evgen Lah: Avstrijsko srednje šolstvo. je slabotno telo, šibak ni duh. Prav ta krepki duh pa hoče, da se telo ne pokarja slabosti, katero prinašajo stara leta; šibeče noge m o r a j o hoditi, utrujene oči morajo gledati. Tako prihaja k bolnikom, in čudno vpliva prihod njegov na opešane moči. Njemu je dano, da ublaži strahoto smrti, in čestokrat kadar odhaja, pusti v siromaškem domu tudi dar človekoljubja za telesne potrebe bolnikove. Saj pozna življenje v teh tesnih prostorih, kakor malokdo! Pogorski narod ne mrje od duševnih bolečin, nego neprestana jedinščina ga slabi, da lega prerano v gomile. Bolnika, ki vzdiha na trdem ležišči, utegnilo bi okrepiti zdravilo, ali pri hiši ni toliko, da bi mu kupili količkaj boljšega okrepila. Kadar ga zagrebejo, tedaj šele trka prava potreba na vrata ! Tolažilna beseda, akotudi še tako presrčna in sočutna, ne prežene bede; dejanske pomoči je treba. Glej, in čestokrat odpre dušni pastir skrivno predalce, kjer je spravljen težko prisluženi denar, in legak, srečen nasmeh mu igra na ustnih. Njemu ne treba dosti, in s seboj ne vzame ničesar. Ali ti novci morejo vsaj za nekaj časa odgnati skelečo lakoto od praga zapuščeni družini — zato daje rad, in mnoga srca blagoslavljajo blazega duhovnega očeta . . . Takšno je delovanje moža, nepoznanega v svetu. Kdo ve med šumnim življenjem, kakšen zlat značaj deluje v skriti gorski vasi, in kadar ga zagrne grob, kdo li bode ondu plakal za njim ? Kratko novost bodo čitali ljudje, da je nekje v hribih umrl ta in ta, star toliko in toliko, zvest do zadnjega diha pozivu svojemu, in potem ga pozabijo. Saj ga niti poznali niso! Ali v hvaležnih srcih preprostih gorjanov ne bode zabljen! Mah bode prerasel gomilo njegovo, ali krepko bode živela med gorami povest o plemenitem moži, kakeršnih svet nima mnogo. In če zajde tujec med gore, strmeč bode poslušal povest in se čudil visokosti plemenitega dušnega pastirja! Avstrijsko srednje šolstvo. Statistična študija. Sestavil Evgen Lah. radni list »Verordnungsblatt fur den Dienstbereich des Mini-steriums fur Cultus und Unterricht, Jahrgang 1890. Stiick L« prinaša obširen sestavek c avstrijskih gimnazijah in realkah, čegar vsebina je toli poučna in zanimiva, da se nam zdi primerno, ž njim seznaniti tudi čitateljc »Ljubljanskega Zvona«. A. Funtek: Luči. 221 Luči. Spisal Anton Funtek. XI. ndu na prostranem polji so si stale nasproti sovražne čete; topovi so bruhali smrt in pogubljenje, jeklo je sekalo ljute rane, kri je tekla v potokih. Zdaj je noč, zdaj je mir. Jasne zvezde gledajo na morišČe, kjer se je izbojeval strašni boj; mesečina sije na blede obraze ubitih junakov, sije pa tudi na one, ki med mrliči ječe- po rešiteljih svojih. Na tisoče ranjencev so odpeljali vozovi v bližnja sela, koder dobrotne roke obezujejo bridke rane, na tisoče jih bodo odpeljali še. Tam so pripravljene za silo bolnice; karkoli vzmore ljubezen usmiljenega srca človeškega, to se podaje ondu prijatelju in sovražniku; jednako skrbno preiskujejo zdravniki vsakogar teh bledih okrvavljenih mož, katere je domovinska dolžnost pozvala na bojišče, in jednako skrbno otimajo, kar se da oteti . . . In nežne roke onih ženskih bitij, katera so vse svoje življenje posvetila zgolj strežbi bolnikov, nežne roke teh plemenitih bitij ondu podajejo krepil žejnim ustnam z istim nepopisnim sočutjem, kakeršno se more porajati jedino v mehkem ženskem srci; neprestrano strežejo ranjenim varovancem svojim. Mračne luči sijejo po širnem prostoru, zamolklo ječanje se čuje tu in tam. Bodi še tolika dušna krepost, telesnih muk ne more zmagati. Kakor dete stoče tu bledi mož, kateremu bela obeza previja glavo, stoče pač le v nemirnem spanji, ki je naposled premagalo utrujeno telo; vroče srage se mu bleste na čelu. Sočutno sloni ob njegovem ležišči sestra usmiljenka; milo nje oko se pazno ozira po ranjenci. Vsekakor: to ni prvi, katerega vidi trpečega tako in zadnji tudi ne bode, ali srce ji ni omrzelo za trpljenje, saj je toli gorko to plemenito srce! Videla je vso grozo, katero prenaša vojna, gledala ranjence z grozovito razstreljenimi udi, da jo je obhajala slabost, ali privaditi se ni mogla takim žalostnim pogledom. Zato ne more, ako ji cesto silijo solze v očf, sramovati se jih ji ni smeti. Tudi hipne slabosti je ni treba biti sram, mehkočutno žensko srce ni ustvarjeno, da bi moglo utripati mirno, kadar se pojavlja telesno gorje. Ali ne samo to: tudi brezmejne dušne bolesti je priča ta bolnica! Bridka je smrt, ko umira soprog, oče, na daljni tuji zemlji, ko mu zadnja 222 A. Funtek: Luči. trenutja greni misel, da tam daleč za gorami, katerih ne prestopi več, ljubeča soproga, nedolžna deca čakajo reditelja svojega, da dan na dan prosijo Boga zanj, sam6 zanj! . . . Sestra usmiljenka je videla tako smrt in z drhtečim srcem poslušala zadnje hrepeneče besede umirajočega junaka! . . . Težka je smrt, ko cvetoč mladenič v poslednjih trenutjih misli na sivolaso, onemoglo ženico, ki trepeče za drago življenje sina svojega — tudi tako smrt je videla cesto . . . Gorjupa je smrt, ko mladenič v ljutih bolečinah kliče ime ljubljene mladenke, katere podobo nosi verno v srci do zadnjega diha — sestra usmiljenka je videla tudi tako smrt! . . . Kadar pa so zagrebli mrliča, tedaj so jo vodile misli v daljno zemljo, in vzbujali so se ji prizori, taki žalni prizori, kakeršnih ne gleda rado živočuteče oko ; če druzega ne, vsaj molila je za pokopanega junaka, za svojce njegove . . . Ali gledala je tudi srečne vesele prizore! V grob niso položili vseh bojnikov, kar jih je prišlo ranjenih v bolnico. Krepka moč življenja je preobladala smrt; kalno oko je oživelo, lehna rdečica se je pokazala na upalem obrazu. Kar jih je moralo umreti navzlic požrtvovalni strežbi in delovanju tihe, prave krščanske ljubezni, ti niso mogli za-hvaljati in blagoslavljati neumorne skrbi plemenite strežnice svoje, ali s solznimi očmi se je poslovil od nje marsikdo, ki se je ozdravljen vrnil v domovino. Tedaj je pač skromno odvračala zahvalo, ali srce ji je trepetalo od tihega veselja. Sladka je zavest, da je kolikor toliko s svojo skrbnostjo otela malone izgubljeno življenje; z upravičenim ponosom bi mogla stopiti pred soprogo, mater, mladenko: evo ti njega, po katerem si želela toliko, moja strežba ga je otela smrti — ali ona ne prihaja iz samote. Dovolj ji je, da je vestno zvrševala svojo dolžnost, človekoljubno nalogo svojo, in dovolj ji je, da s hvaležnim srcem odhaja oni, kateremu je stregla toliko dnij in toliko nočij. Na daljnih tleh pa jo bode blagoslovljala osrečena družina — to je nje plačilo, in gotovo: najlepše plačilo! . . . v Čast takemu delovanju, takemu duševnemu junaštvu! — A. Funtek: Luči. 365 L v • UC1. Spisal Anton Funtek. XII. upej prvega reda; samoten potnik v njem. Mimo širega polja v mesečini drdra vlak proti severu; sicer nobenega glasu. V takem času, ko ondu na stropu brli svetilka, lega spanec na oči; nehotoma se niža glava; meglene podobe ostajajo v spominu; naposled se razlijajo, utrujeno telo počiva. Ali potnik ne spi. Res se mu je povesila glava, oči pa strme na tla; zatisniti se ne morejo. Premnogo mislij mu roji po glavi, da bi spal. Od velikega mesta do sedaj se jih ni mogel iznebiti. Tudi se jih ni hotel. Precejšen dar je stisnil v roko izprevodniku, zato da je sam. Nazaj v malojasno minulost mu hite pogledi; ozira se tudi naprej v bodočnost, katera se toli vabno, tako svetlo razgrinja pred njim, v bodočnost, kažočo mu zlato slobodo, šumno veselje, razkošno uživanje . . . Take podobe gleda rad vsakdo, ali gleda jih najrajši sam. Tuje oči so nadležne; nekatere znajo predobro brati v duši! . . . Skrbno na prsih hrani dragocene popirje, ki bodo vir takemu življenju; nekoliko še -— in za njim bode kopna zemlja, ki mu ni dala ničesar. Potem se bode zibal na morskih valovih in se peljal v oni srečni del sveta, kjer ga ne pozna nihče, kamor ne seza roka žaljene pravice. Izgovorjeno je: roka žaljene pravice! Čiste niso roke, na katerih se leskečejo zlati prstani; pošteno ni imetje, shranjeno na prsih v usnjati listnici! Uhajač je, na katerega preže zaščitniki pravice, in dokler ne stopi na ladjo, hvaliti se ne sme, da ne bi začutil roke, trde, težke kakor železo, na rame, ni, da ne bi vztrepetal pod besedami: »V imeni za kona!« . . . Brr! Tako miren ni, kakor se kaže; takih mislij ni treba. V dalji vidi prizor, kakeršen mu ne prija: samotno začrnelo zidovje, kamor nikdar ne prisveti luč nebeška, med zidovi, pa moža, ki mu je podoben do pičice, moža, ki od iznemoglega srda stiska pesti in preklinja vso to brezumno svojat človeško, ki ne dopušča, da bi si človek koprneč po neomejenem uživanji, na svojo roko in na kvaro drugim — »sobratom« — haha! — ustvarjal življenje . . ... Nejevoljno stresne z glavo in vstane. Takega prizora ne mara; tudi ni treba, da bi ga gledal. Čemu neki te 'misli ? Tedaj, ko je v brezglasni noči stal pri odprti blagajnici ter jemal zavoj za zavojem, bilo jih ni. Da so mu prihajale, zadušil bi jih bil. Ječa! Kdo li ga 366 A. Funtek; Luči. spozna? Ali si ni počrnil las, pristrigel brade, da samega sebe ni spoznal pred zrcalom ? . Ali se ni umil s čudovitim sokom, da se je nagubalo čelo, da se je hipoma izpremenil v dozorelega moža ? Jedino oči so ostale, kakeršne so bile; njih iskrečega izraza ne zabriše nihče. Oprezen je bil in premeten; toli oprezen, da je bil všeč samemu sebi. Precej po zvršeni tatvini — grda beseda sicer! — ostavil ni mestnih zidov, nego čakal teden dnij in še delj v zakotjih, kjer bi ga ne bil iskal nihče, in ondu se je zadovoljno smijal v pest. Na ječo ni mislil nikdar in rogal bi se bil samemu sebi, ko bi mu bile prišle take brezumne misli. Tudi kesal se ni dejanja; saj ga ni zvršil, ko bi ga bilo morda prevzelo bogastvo, nego odločno, prepričan do cela. Kaj de to, da si je nasul žepe s svojino bogatega mogočnika, ki prav nič ne bode čutil izgube? Besnel bode res in koval naklepe proti osebni varnosti ubežnikovi, ali če Bog da, zaman. Ne tako! Božjega imena ni smeti vpletati v take misli in besede! Pravica božja, pravijo, seza dalje od pravice človeške; poleg tega pravijo, da je Bog brezkončen kakor v kazni tako v dobroti . . . Ha, dobroti! Ali je bila to dobrota, da je od rane mladosti, ko je toli hrepenel po čistem zraku in živem solnčnem soji, moral prebivati v zatohli sobi, v temnih zamreženih prostorih, zaveduje se, da rojstvo njegovo ni bilo pričetek samo telesni nego tudi duševni smrti; da je pozneje sedel pri velikih knjigah, ko je le oko videlo nepregledne vrste suhoparnih številk, želje pa so hitele drugam? Ali je bilo dobro, da se je moral pokarjati skopemu gospodarju, ki se ni menil za prešerna poželjenja njegova, nego najprej terjal pokorščine in strogega izvrševanja naloženih dolžnostij ? Kleto življenje tako v onih tesnozamreženih prostorih, ko človek ni v človek nego stroj v oblasti druge mogočnejše roke! Živo srce mora otrpniti, dih veselja zastati, kjer se prostira oni neznosni zrak. Suženj je bil dobro dolgo ter posojal najboljše moči nenasitnemu gospodarju. Kar je dobival, nikoli ni plačevalo dela, nikar še ustrezalo potrebam, kakeršnih ima vsakdo, okolo kogar vre veselo življenje. Prav to je bilo: da ni vedel, kak6 žive drugi, vztrajal bi bil in jedel kruh, dasl ne zadovoljno, vender ne s solzami; prihajal bi bil v temno sobo rano za jutra in delal, pisal, številil do poznega večera in se zatapljal v stvari, katere ga niso zanimale nikoli, ker niso imele kipečega življenja. Delal bi bil tak6, dokler bi ne bil ugasnil mladostni ogenj v njega žilah in osiveli plavi lasje" —¦ ali sam sredi glasnega veselja — vztrajaj, kdor moreš! Ko je prikipelo do vrha, oprostil se je sam. Naposled : kaj je poštenost ? Kje nje začetek, kje konec ? Poštenost je pojem, sila razsežen. Trgovcu, katerega je služil, nihče ni očital nepoštenosti; A. Funtek: Luči. 367 kakor bi se sploh reklo, tudi ni bil nepošten. Ali lokavo je prčžal na zadrege trgovskih prijateljev svojih ter uporabljal ugodnosti tako ali tako, da mu je le uspevalo. Ravnanje seveda, dovoljeno vsakomur! Ali strog nravni sodnik bi sodil drugače in takemu počenjanju utisnil pečat, ki čudovito zvesto spominja na znamenje, s katerim žigosajo nepoštenost . . . Toda čemu vse to, čemu olepševati zvršeno delo ? Ali hoče oprati samega pred seboj? Ali hoče lagati samemu sebi, da se je obogatil po pravici? Zaničljiv smeh mu igra na ustnih: prijatelj, poznava se dovolj; nama ni treba takega slepila! Denar je denar, odkod — komu do tega? Ondu za morjem ne bode nihče vpraševal po njega izviru ; tisoč rok se izteza povsod po svetli kovini; nikdo ni toli preprost, da bi dejal: »Prijatelj, stoj! ali pa tudi ni madeža na tem, kar mi nudiš?« Dovolj torej, glavo kvišku, zadovoljen nasmeh na ustna — živela bodočnost, živela zemlja, kjer človek brezskrbno in pokojno uživa imetje svoje! . . . Dalje drdra vlak, ali počasneje. Ze se v dalji svetijo luči velikega mesta, kjer je konec dolgi vožnji. Tamkaj bode izstopil samosvestno in ponosno, kakor gre imovitemu možu. Prešerno bode stopal mimo nadležnih stražnikov, ki se tako sumnivo ozirajo po sleharnem potniku, kakor da je vsakdo hudodelec. To ve, da je tudi v to mesto prinesla brzojavna žica novost: kako se je v stolnem mestu zvršila velika tatvina; natančno je opisan tat — škoda truda! Njega ne spozna nihče — kdo tudi bi slutil, da je tat ta resni mož, ki se nosi toli mogočno ? Res tolče srce potniku hitreje, lice mu bledi, kolika slabost! Stoječ na obratišči življenja svojega ne sme biti boječ; v poslednjem hipu mu ni smeti malodušno pokvariti in uničiti vsega: minulosti, sedanjosti in bodočnosti . . . Vlak obstane; potniki izstopajo. Srčno dalje, moški kakor bogatin, ki se zaveda vrednosti svoje! Kako ga meri tu jeden teh javnih stražnikov; zdajci bode položil roko nanj — nič ni, obrnil se je. Srce utriplje prosteje, prsi dihajo lože. Kolika gneča pri izhodu! Sedaj dospe do druzega stražnika; nehotoma se zadeneta — kaj je to? Ali ni bilo prav tak6, kakor da mu je pala tista strašna roka svinčeno-težko na rame? Zaman vse junaštvo — zdrzne se od nepopisnega strahu; plašno strmi na ostrozročega moža; čelo se rosi, ko ga merijo te sive oči. Ugleda še, kako se zasveti v njih kakor žarek spoznanja — stemni se mu; kakor bi sanjal, čuje strašne besede, katerih se je bal"toliko, vidi, kako prihiti drug stražnik, sliši zamolklo šepetanje okolo 368 Književna poročila. sebe — zdajci začuti na rokah mrzlo železje — zadušen vzklik — — zaman torej, vse zaman! . . . Res, še živi pravica božja in posvetna ; pravica ni prazna beseda: gorje vsakomur, kdor se ne klanja večnim nje zakonom ! — Književna poročila. v. Balade in romance. Napisal A. Aškerc. Predno hočemo napisati kritično oceno te najnovejše pesniške prikazni na slovstvenem polji slovenskem, zbirke Aškerčevih (Gorazdovih) balad in romanc, ki smo. jih že na kratko omenili v tem listu, vidi se nam potrebno, da zaradi denašnjih slovstvenih in ž njimi ozko spojenih političnih razmer slovenskih, označimo najprej svoje stališče, s katerega hočemo govoriti. Mi namreč ne pozabljamo, da izdajemo in uredujemo samo leposloven in znanstven list, nikakor pa ne političnega, in da se zatorej tudi tedaj, kadar nam je govoriti v obrambo napadov, ki se pod krinko leposlovja in znanstva, umetnosti in modroslovja poganjajo samo za reakcijonarne in s temi v najožji dotiki stoječe osebne uspehe, ne bodemo spuščali v ono nižavo grdega osebnega ,,prčkljanja", ki znači ,,politično" in na jedni strani tudi „literarno" delo zadnjih mesecev. „Noblesse oblige" je bilo do sedaj naše geslo, in to geslo nam ostani tudi dalje sveto! Pod tem praporom bodemo govorili. Goriški „Rimski katolik" je že delj časa tak6 prijazen, izzivati nas in čestite pisatelje, ki sodelujejo pri našem listu, češ, „na dan vi Zvonovci — na dan s svojimi nazori, s svojo teorijo o krasoslovji in umetnosti — pokažite, kam se opirate, kaj nameravate I" Na jedni strani se nam ta izziv, ki je v istini mnogo robatejši, nego smo ga mi posneli, dozdeva nekako anakronističen — ?aj že dvajset let ve vsak razsodni in omikani Slovenec, kaj hoče, kaj namerava, kaj podpira „Zvon", bodisi „dunajski" ali „ljubljanski", in kolikrat se je že odgovarjalo takim vprašanjem in napadom! Zato bi lahko dejali: ,,Sodite nas svojevoljno po naših delih!" — Na drugi strani pa nosi to izzivanje neko čudno znamenje, ki je pravi „signum temporis". „Rimski katolik" stoji v vsem, kakor smo že jedenkrat dejali, zgolj na r i ms k o - katoliških tleh. S tega stališča presoja znanost in umetnost, narodna in socijalna vprašanja, elektriko in ichthvosavra, protozoe in Eifflov stolp. In pri tem presojanji, ali bolje —¦ A. Fuutek: Luči. 473 Luči. Spisal Anton Funtek. XIII. loboko pod zemljo koplje rudar; tesna jama, dušeč zrak. Svetilka brli, stežka diše močni mož. Silne grude lomi orodje njegovo; tla se tresejo, ko padajo predenj. Zamolklo zvene udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je toli velik dan, tako svež, krepilen zrak. Kdor je gori, ne umeje, kako hudo je živeti dan za dnevom pod zemljo, delati v nepopisni samini in ti-hoti . . . Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar v preduh; razgo-varjati se nima z nikomer, in težko tudi, da bi se hotel. Ali misel se mu poraja za mislijo; reči ni, da bi bile vesele. Tudi tega ne, da se čuti naposled privadijo tej mračni svetlobi in neznosni tišini; nikdar, za tako delo ni ustvarjeno tel6 človeško! Kak6 željno pričakujejo ti bledi suhotni možje trenutja, kadar smejo zopet na dan, da se pozive na čvrstem zraku; videti je, kakor da so pustili spodaj podzemeljskega delavca in se izpremenili zopet v ljudi med ljudmi. Ondu v siromašnih kočah se vesele življenja z družino, hvaleči Boga, da jih je čuval nesreče, smrti celo. Smrti! Najtršemu rudarju zatrepeče srce pri tej besedi. Kadar dela nizko spodaj, nevedoč, kje in kdaj ga čaka poguba, tedaj se mu pač vzbuja misel na smrt. In roka, katera je toli krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemeljskega, omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo visi ogromna skala — kdo mu je porok, da se zdajci ne izproži nanj ? Nekoliko prehudo se stresi zemlja, in ka-meniti sklad ga zasuje; nihče ne bode čul poslednjega vzdiha njegovega . . . Gori na zemlji smrt ni toli strašna! Tam stoje svojci ob smrtni postelji; ozre se lehko še jedenkrat nanje in se poslovi s slabotno roko. Tukaj utegne umreti, da nikdo ne ve, kdaj, izdihniti, ko še ni opešalo telo. Mehak človek ne sme biti! Naj se naposled privadi misli na smrt, dan za dnevom ji gledajoč v obraz, nekaj mu vender še trepeče v srci, ali je strah, ali samo hipna slabost, kako bi znal ? Posebno, če mu žive ljubljenci, za katere mora skrbeti. Nanje misli pri delu, saj ni prilike, da bi premišljal kaj druzega! Pred njim se ne razgrinja svet, da bi mu kazal slikovite prizore: jednakomerno živi od zibeli do groba, neprestano skrbeč za družino in zase. Zato se mu je že zarano zresnilo ok6. Molče" pozdravlja tovariše, kadar se, 474 A. Funtek; Luči. spušča v jamo, resno, kadar prihaja iz nje. Doli pa odbija grude, ne razmišljuje, čemu bodo. in kako utegnejo koristiti človeštvu. Njemu dajo kruh, nevaren sicer, ali kruh venderle. Zato jih ljubi po svoje, in se v jasnejših hipih čuti celo nekako mogočnega, ko se vale pred njim . . . Tako bode delal v predoru, dokler ga ne spuste v drugo jamo. Tedaj ne bode čutil zatohlega zraka, ki mu teži prsi, ničesar ne bode vedel o brezglasni tišini, v kateri bode spalo truplo . . . Ali vender: nikari, da bi skoro prišel oni dan ! XIV. Temnica; na mizi sveto razpelo med dvema svečama ; pri mizi jetnik. Pred vrati straži orožnik z nasajenim bodalom; toliko, da se gane časih, tedaj pa bliskoma premeri nesrečnika, čegar izgubljeno življenje konča prihodnji dan. Oni podpira vročo glavo; uro za uro sedi tako, in čelo se mu rosi od smrtnega strahu. Hipoma vstane in stopa nemirno po sobi. Na trdno sklenjenih ustnih se giblje nekaj kakor zadušena bolest; oči gore; prsi hrope; roke se stiskajo. Jutri! Nocoj, v poslednji noči, ko mu je skleniti z življenjem in se na veke posloviti od samega sebe, sili mu nenavadna mehkost v srce. Zbegano se mu vračajo misli v minulost, da se znova -- poslednjič obnove slike, ne vesele, nego mračne slike, kakeršne je uprizarjal ponajveč sam z nekročeno zlobo svojo. Kako li more ti spomini, kako se vzbujajo vsa ona grozna čustva, katerim se ne more nihče upirati v noči usodni! Vse izgubljeno življenje od prvega hipa, ko se je začel zavedati, do nocoj, ko stopa predenj smrt, neizprosna gotova smrt, polje pred njim, in nehotoma se zgrudi na stol, da ne omahne. Ta strašna zavest, da se človeštvo studoma obrača od njega, da se ni jedno oko ne porosi za njim, ko stopi jutri na morišče, ta neznosna misel, da nima iskati pomoči ni v ljudeh ni pri Bogu, da niti tolažbe ne more iskati nikjer, ta misel mu razvnemlje možgane, da, hujša je od smrti same! Umrl bode! Ali ne tako, kakor umirajo pošteni ljudje, kateri stopajo čistega srca in čistih rok pred božji sodni stol — sramotno se bode ločil od sveta, in potem, kaj potem ? Dolgo ni, kar se je v otrplosti in zaslepljenosti svoji rogal besedam o posmrtnem življenji ter z bogokletnimi mislimi skrunil skrivnosti neznanega sveta, kamor vodi smrt ¦— nocoj se ne roga ničemur, ne skruni ničesar. Potrt je slušal tolažilne besede o dobroti božji; bleda ustna njegova so molila s čestitim možem, kateri ga je pripravljal na smrt; celo bridke A. Funtelc: Luči. 475 solze so blestele v ščemečih očeh. Ako sploh kdaj, nocoj se kesa življenja svojega, in Bog sam mu je priča, da bi živel drugače, ko bi žaljena pravica ne terjala smrti njegove. Umreti mora, da se kaznjuje greh, ali ime mu ne bode umrlo, nego živelo v prekletstvu leta in leta, dokler ga mah pozabljenja ne zakrije tako, kakor bode zeleno živo mahovje prepreglo sramotni grob, kateremu nI posvečena zemlja ni odločena . . . Velik siromak je ugledal svet, v telesno in dušno izprijeni družbi preživel leta mladostna. Predrzna nesramnost izprijenih tovarišev mu je zamorila boljše kali', ako jih je sploh imel kaj. Oče malokdaj trezen, mati slabotna — mlado oko je gledalo nepopisno žalostne prizore, uho culo zgolj surovosti. Zato ne more, da se je porodil v takem okuženem zraku; tudi to ni pregreha njegova, da ni zapiral očij in ušes podlostim, ki so mu zastrupile življenje na veke. Da se je porodil v pošteni družbi, da mu je skrbna roka vodila mladost ter zastirala, česar ni smeti gledati mlademu nedolžnemu očesu, razvil bi se bil drugače. Dorasel bi ne bil v temi, nego na svetlem solnci, ki ne sveti samo na telo, nego tudi v dušo. Povedali mu niso, čemu je končno ustvarjen človek; tudi tega ni vedel, da ne živč vsi tako kakor svojat v zapuščenih zakotjih svojih. Boga ni poznal, ali žalil ga je s sleharno besedo. Tako je dorastal, in hudobnost je rasla ž njim; morda se je sam ni zavedal. Ko so ga prvič zalezli tatu in zaprli v temnico, tedaj šele je spoznal, da na svetu, v pošteni družbi človeški, zloba ni dovoljena, da nikomur brez kazni ni smeti sezati po tuji svojini. Ali ko mu je zasvetila ta zavest, bilo se mu je srce že zakrknilo od grehote. Kesati se ni mogel dosedanjega življenja, nego besnel je v ozki temnici in klel pravico, katera mu je bila vzela slobodo. Potem je padal čimdalje nižje in se nevzdržno pogrezal v brezdno. Solnčnega dne je v zeleni šumi zvršil grozno zlodejstvo: ubil na samotni stezi veselo pojočega potnika in si prisvojil novce, katerih si pošteno ni hotel, morda tudi ni mogel služiti. Potem je pobegnil v goščo, ali ljuto ga je spremljal spomin na ubitega mladeniča; osteklele oči njegove so ga strašile noč in dan. Kesal se ni dejanja, toda bal se je tega strašila ter s pijačo mamil telo in duha . . . Kakor plašna zver je bežal zasledovalce, ali ušel jim ni. Ko je naposled stal pred sodniki, priznal je svoj zločin in trdovraten zaslišal obsodbo. A toli trden ni bil, kakor se je delal; beseda »smrt« ga je pretresla do srca, in toliko da se ni zgrudil na klop. Vender še ni izgubil upanja; od dne do dne je čakal pomilostitve, toda zlodejstva mu ni mogla oprostiti pravica človeška, in jutri — jutri ga odvedo na morišče, da se zvrši zakon! . . . 476 L. A.: Poletna slika. Jutri? Ne, danes! Kako se brani te misli, ali rešitve ne pričakuje! Pobegniti ne more, to v6, in ne otme ga nihče. Kadar posije beli dan skozi gosto omrežje, stopi na zadnji pot. Smrt mu ne more biti resnica, kakor je bolniku, vzdihujočemu od bolečin: krepak je in živel bi rad! Mračno strmi v svečo malone dogorelo — kadar ugasne, tedaj — tedaj bode konec! Vender še je tema po svetu, še mu je odmerjenih nekaj ur. Ali kakd potekajo te ure! Zdi se mu že, da se bori dan z nočj6 — nikakor, ne more biti res! Ta prostor je teman, ko je razsvetljen ves voljni svet; svetlo ne more biti! Ko bodo vstajali ljudje, da gredo zopet okrepčani na delo, to je, na pošteno delo, odpro se tudi njemu vrata in se zapro za njim; nazaj ga ne bode. . . Zdaj ga duši v grlu, nasloni se ob mizo in od nepopisne bolesti za-joče na glas. Začuden se ozira stražnik po njem, potem se obrne — mož ni vajen takih prizorov! Bodi obsojenec še toli duševno prepal, smili se mu v dno srca, ali pomoči mu ne more; pravica je pravica! Ko čuje te molitve, okorne sicer ali iskrene, zdi se mu, da mora tudi on moliti ž njim in prositi mile sodbe duši, ki skoro stopi pred stol vsevi-dečega in brezkončno pravičnega sodnika . . . Luč umira, sence se razbegavajo po zemlji, dan je. Minula je strašna poslednja noč. Nekaj hipov še . . . »Bog, dobrotni Bog, zanesi duši moji!« moli jetnik, in mrzle srage mu stopajo na čelo . . . Sum na hodniku — trdi koraki — vrata se odpro — dan pogleda v temnico — orožniki — končano! . . . Naprej, na zadnji, na smrtni pot! Poletna slika. o solnce kraljevo na večer Lepo se svetlikajo kaplje Zatone za daljno gor6, V odse"vu nebeških zvezdd, In mčsec nam zvdzdna krdela Jednake prozornim kristalom, Privede na jasno nebd: In biserom jdsnim morja\ Tedajci zave"je po zšmlji A biseri ne in kristali, Večernega vetrca pih, In kaplje to niso rosnž: In tisoče rosinih kapelj Za ljubljencem, solncem predragim, Mrzčči rodi njegov dih. Prirode so tihe — solze" . . . L. A A. Fuutek: Luči. 665 Luči. Spisal Anton Funtek. XV. jubeče roke so prižgale neštete luči na grobovih; zadnji cvetovi umirajoče prirode cveto na smrtnih gričih; s trakovi in venci so oviti kameniti in leseni križi. Ljudje prihajajo in odhajajo; spomin na drage mrtvece jih kliče na grobove, da pomolijo tod za njč, ki so morda nedavno še živeli med njimi. Jasne niso oči, ki gledajo nizdolu, vedra niso srca, katera se v molitvi dvigajo v nebo; tu na grobeh hite misli v toliko, da minule dni in oživljajo slikovite podobe, katerih sili se ne more upirati srce . . . Ne samo oslabelih trupel, katera so se zgrudila v starosti, tudi mlada cvetoča bitja, ki so komaj poznala svet, krijo ti grobovi. In tožne solze teko na gomile, bogate in uboge, in drhteča ustna še-pečejo tihe molitve . . . Precejšen del človeške zgodovine se tukaj odpira duševnim očem. Kakor v davni dobi, tak6 molijo sedaj na gomilah mrtvih ljubljencev in v daljni prihodnjosti bodo istotako molili zanje. Da moreš združiti v živo besedo vse te spomine, ki se bude na grobeh, lepa ali tožna povest bi bila to! — Mnogotero dušno visokost krijo grobovi, zapirajo tudi mnogotero nizko strast. Onega, ki počiva pod umetelno izdelanim kamenom, doteknila se ni beda življenja; ta, ki spi pod preprostim križem, umiral je solzan, in siromašna družina je stala ob smrtni postelji njegovi . . . Sivolasa ženica, klečeča ondu, joče po sinu izgubljenem, to objokano dekle po ženinu svojem. . . . Sto in sto podob gleda nocoj oko — kdor je toli srečen, da ni izgubil nikogar, ne umeje jih, ta ne hodi na gomile! Mrličem denašnji dan ! Zapuščeno je to tiho kraljevstvo, katero loči le zemeljska plast od živega sveta, oživljeno samo tedaj, kadar prineso utrujenega trpina k poslednjemu pokoju . . . Ali tedaj le nekaj src poka od bolesti, ostali pogrebci ne čutijo izgube. Poleg nove jame se razdruži njih vrsta, in če jih hipoma pretresa prizor, ko mrje zapuščena družina po očetu, če odmevajo v srcih oni nepopisni glasovi, kadar bobne" grude na krsto, v prihodnjem trenutji je pozabljeno vse. Pozabljena je družina, ki živi brez opore, kakor more in ve, pozabljeno tajno veličastvo sveta, do čegar vrat so spremili umršega 666 A. Funtek; Luči. znanca . . . Veseli so, da morejo nazaj med svet, katerega bi še ne ostavili radi — prav je to, da v njem še ni treba misliti na smrt! Ali danes se ljuto oglaša opomin, danes se sama po sebi odpirajo srca, ki so sicer trdno zaprta blažjim čustvom — čudno moč ima praznik denašnji! Slikovit prizor so venčane gomile, razsvetljene z neštetimi lučimi; čarobna je ljubezen, ki druži živa bitja z umršimi — pristopite vi, ki tajite, da se duhovi selijo v svetle svetove, ki trdite, da je s smrtjo končano vse — tu na gomilah vam nehote prihaja misel, da vender ne more biti tako, da bi bilo prežalostno takisto! Na gomilah se spominjate tega ali onega znanca, katerega ste ljubili, nehote prosite, molite zanj, vsaj jedno trenutje ... In če druzega ne, geniti vas mora ta verna ljubezen, s katero mislijo nešteta srca na pokopane svoje mrtvece, pretresti vas mora, tiha poezija teh venčanih razsvetljenih grobov! Najponižnejši grob je venčan danes, na sleharnem griči brli vsaj po jedna lučica. Siromak ne more krasiti gomil tako, kakor bi jih rad — kdo ve, kako težko je utrpel novce, da je okitil gomile ljubljencev svojih 1 Ali prav zategadelj se iskre te ubožne luči do srca, bolj od 6nih prekrasnih svetil, ki se bliskajo med dragocenimi cveticami in trakovi. Hitro pač dogori taka oskromna sveča, in sam6 nekoliko velih jesenskih cvetov obleži na grobu, ali on, čegar spominu je gorela luč, zrl je nanjo iz jasnega nebeškega doma prav tak6, kakor bogatin, kateremu svetijo luči v preš6rnih umetelnih svetilkah . . . Gomila brez cvetu, brez luči? Kdorkoli spiš ondu, trpin si moral biti v življenji, siromak si bil, ki si rad in z veselim srcem legel spat. Nobenega spomina za teboj! Ali te ne žali to denašnji dan ? Težko; sočutja nisi bil nikdar vajen; porodil si se, živel in trpel, da skoro sam nisi vedel, čemu. Težko tudi, da bi bil razmišljal o tem. Prvi nisi bil in zadnji ne; zdaj se veseliš pokoja. Cvetove in luči si gledal v življenji le iz dalje; če bi ti hipoma okrasili grob, morda bi ne vedel, kaj ž njimi . . . Tudi takšen grob ima svojo poezijo, ali poezijo, ki sili na jok. Toda solza, bi ne umel, in čudil bi se njemu, ki bi jih rosil po tebi. Čemu tudi ? Trpljenje si pozabil, peci bi te utegnila solza, ali vsaj spominjati bridkih dnij . . . Kdorkoli spiš tu, srečen si brez cvetov, brez lučij 1 Ta dan je mrličev dan; kjer molijo za mrtvece, molijo tudi zate. Blagost ti, če tudi brez spomina! — XVI. Noč, veter, dež . . . Pošastno se belijo nagrobni kameni na pokopališči, čudno šume žalobne vrbe nad grobovi; veliki križ sredi smrtnega doma kipi mračno v temo . . . A. Funtek: Luči, 667 Zamolklo bije ura — zdaj je doba, ko se vzbuja pokopani svet. Živa bitja beže od mrličev svojih; da stojiš nad grobovi, nehote se ti širi oko; nehote" posluša uh6 tajne glasove, ki se bude tu in tam ; s tiho grozo čakaš, kdaj ugledaš strahote neznane . . . Zdajci čuješ vzdih — nič ni, veter samo vrši po vejah; zdaj se ti bliža bela prikazen — ne boj se, grobni kamen vidiš, ne premika se, razgreta domišljija ti vara oko. Povsod mir, smrt; mrliči spe — ne moti, ne plaši samega sebe! In vender — to ni slepilo! Iz dalje prihaja lučica, razločno vidiš, kako se giblje in pomika bliže; mračen žar se razliva iz nje preko gomil . . . Lasje se ti ježe, oživljajo se davno zabljene povesti — lučica, gotovo je nesrečna duša, ki ne more mirovati v grobu . . . Sedaj čuješ vzdih — zaman ugovarjaš, da ni bil vzdih; čul si ga razločno, in sedaj se ti šibe" noge, vzkriknil bi, ali noben glas se ne izvije grlu . . . Zdaj je izginila za onim velikim kamenom, zdaj se prikaže v novic, čuješ celo stopinje — gorje, ali se ti razgrne skrivnostni svet mrliški, ali vstanejo razsrjeni mrtveci, da te izžen6 iz kraljevstva svojega ? Moliti hočeš, bežati, ali otrpel stojiš —- živ mrlič I Zdaj je tu, luč ti sije na lice — oddahneš se, objeti bi hotel sivega moža, zavitega v temno haljo, ki je pri tej priči postavil svetilko na tla in se upehan zgrudil na samoten grob . . . Ne, kaj mu je palo iz rok: lopata je; mož je grobar, pošten mož, bati se ga ni bilo treba. Kak6 iznemogel sedi tu! Veter se mu lovi v dolgih laseh, dež lije, luč brli med stekli, mož se ne gane. Glavo je zakril z rokami in težke solze mu kapajo med prsti po bledem lici — čuden pogled! Ali mu ni otrpnilo srce med mrliči, med katerimi žije leta in leta; ali ni z neštetimi mrtveci, katere je zagrebla lopata njegova, zagrebel tudi čustev svojih ? Nikdar še ni jokal osiveli mož; ostajal je miren, ko so okrog njega zveneli klici žalosti, ko je mrla mati po detetu, šibko otroče po roditeljih. Bodisi, da je pokopal bogatina, kateremu so jasna grla zapela zadnji pozdrav svoj in mnoge roke metale vencev na grob, bodisi, da je zasul siromaka, po katerem ni jokal nihče, kateremu niti kamenita sipa ni bobnela na krsto — obraz se mu ni izpremenil, nihče bi z njega ne mogel citati ni bolesti nI kaj druzega. Srce njegovo je zakrknilo v žalostnem pozivu; kadar zagreba umrlo življenje, niti ne zaveda se, da zagreba kaj. Kaj delajo roke, tega ne ve srce. In prav je, da je tako; mehak človek bi moral umreti v takem poslu . . . Zbegano se je dvignil zdaj, ali precej se zgrudil zopet. Lopata, katero je prijel krčevito, pade znova na tla. Nocoj ne gre 1 Da bi mu rekel kdo: izkoplji grob samemu sebi — z mirnim srcem bi kopal, 668 A. Funtek: Luči. dokler bi ne izgrebel tistih pedij, katerih treba človeku po smrti . . . Ali kopati takšen grob ¦— svojemu detetu kopati grob, to preseza moči njegove! Ves dan je sedel pri krstici, v kateri leži nedolžno dete njegovo; s trepetajočim životom se tudi grudil pred njo, ali ok6 je ostalo suho, samo srce je krvavelo. Bridko je gledati na mrtvaškem odru kri svoje krvi; tolažilna ne more biti niti misel, da je bolje, ako se tako mlado bitje preseli v večnost, med svetlokrile angeljce, preseli, da bode samo angelj nebeški . . . Gledati nežnega mrlička z ugaslimi zaprtimi očmi, z bledim ličecem, katero je tolikrat okrasil vesel nasmeh, s sklenjenimi ročicami, katere so se tolikrat iztezale naproti — ubogi oče je glasno ječe ostavil smrtni hram in begal med grobovi! Čemu? Ali je morda upal, da mu dojde tolažba na tihem vrtu, ko ga more vsak grob opominjati sreče izgubljene ? Koliko teh gričev je nagrebla lopata njegova in sedaj — sedaj bode izkopal jamico, položil vanjo krstico, porahljal zemljo nad njo, nagrebel nizek griček in postavil lesen križec nanj . . . Ne, podnevi ni mogel kopati; čutil je, da bi ga zadušila ščemeča bolečina, bal se je zlatih solnčnih troskov, kateri so po nekod predirali skozi natrgane oblake. Tako mračno delo se mora izvršiti po noči, kadar mehka temina objema smrtno kraljevstvo, kadar ga ne vidi oko človeško . . . Nikakor, videti ga ne sme nikdo! Neče, da bi ga kdo samo pogledal z žalnimi očmi, da bi ga morda hotel tolažiti z nepotrebnimi besedami — saj ve, da bi nikoli ne mogel oprostiti njemu, ki bi se nepoklican doteknil duševnega življenja, zaprte žalosti njegove . . . v Vender sedaj na delo ! Cim prej je dovrši, tem bolje bode. Na tem prijaznem mestu, kjer toli lep6 sije solnce po mehki zeleni travi, tu počivaj miljenec njegov, zakaj mrliči ne ljubijo mračnih prostorov, kamor ne pogleda solnce nebeško, kamor ne stopi pomlad, ki oživlja tudi gomile — jasno bodi na gomilah, da more zlati sijaj, blagodejna toplota tudi nizdolu v temni, hladni grob. Na tem zračnem jasnem kraji bodo klile cvetice, ptičje petje se bode oglašalo nad njim . . . Zdajci zazvenči lopata — grobar zaihti na glas. . . . Pretožnega poziva, kateri terja takovo žrtev . . . Ali gorjupo tolažilo: da bi kdo drug kopal gomilo malemu mrličiču, brez čustva, brez usmiljenja, kakor jih je že sam izkopal sto in sto — ne, tega bi ne mogel prebiti! Tako mehko hoče postlati ljubljencu svojemu, da trda gruda ne bode težila nežnega telesca; skrbno hoče porahljati prst tudi nad preprosto krsto; z umeteljno roko hoče zgraditi griček nad njo, skrbeč kakor mati, kadar polaga dete v zibelko ... Ali tako tolažilo je smrt, taka sladkost je strup . . . Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 669 Kepa za kepo se dviga iz tal, na vsako kapajo pekoče solze. Mračno gori svetilka poleg novega groba, svetla ostra lopata se bliska v nji. Čudno šume žalobne vrbe nad grobovi, veliki križ sredi smrtnega doma kipi mračno v temo . . . Poleg nove gomile pa mrje duša v živem telesi! — Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XXIII. ož za možem legajo v grob zadnji zastopniki dobe hrvaškega preporojenja; zastopniki tiste idejalne dobe, ki je, podobna pomladanskemu solncu, po vsem slovenskem jugu otajala ledeno skorjo ter obudila novo življenje na polji narodne omike in književnosti. Ne bodemo ponavljali, kar smo že v prejšnjih »pismih« povedali o dobi ilirski. Danes poročamo le to, da se je zopet oglasil mrtvaški zvon in naznanil telesno smrt pesnika prvaka; telesno smrt, zakaj po delih svojih bode ta veliki pesnik živel, dokler bode živel rod hrvaški; in naj se neprenehoma prižigajo nove zvezde na književnem obzorji hrvaškem, njega zvezda se ne bode utrnila nikdar, ampak vedno se bode lesketala med naj sij ajnej širni. Dne 4. velikega srpana 1890. leta je izdihnil pevec »Cengič Age«, Ivan M a-žuranič, nekdanji ban hrvaški. V lepem Vinodolu, v malem primorskem mesteci Novem, porodil se je dne II. velikega srpana leta 1814. iz kmetiških roditeljev stare hrvaške korenine Ivan Mažuranič. Gimnazijske nauke je dovršil na Reki, modroslovne pa v Subotišči na Ogerskem. Dasi se je do dobra naučil madjarskemu jeziku in v njem celo prekosil prave madjarske sinove tovariše svoje, srce njegovo je ostalo vedno hrvaško in močno je bilo, ko je Gaj povzdignil zastavo hrvaško. Se dijak je v Gajevi »Danici« priobčeval mlade pesmi svoje. Ko se je v Zagrebu izučil pravoslovju, pripravljal se je za odvetništvo ter leta 1841. bil imenovan advokatom Anton Funtek: Luči. 173 »Gospoda slavna, dovolite mi, da po hrvaški navadi prvo zdra-vijco napijem nevesti in ženinu. Bog ju poživi mnogo mnogo let in ju obsipaj z vsem blagoslovom svojim! Živela!« »Živela!« vzkliknejo vsi gostje in trčijo s kozarci, potem pa nadaljuje oskrbnik: »Gospoda moja, še nekaj mi je poudariti pri tej priliki. Nam vsem je znano, da bi se danes bržkone še ne bili zbrali na toli lepo slovesnost, ako bi ne bilo — kolin. Mislim, da bodemo čudno naključje pomnili vse žive dni, zlasti pa se ga bodemo spominjali za kolin; zat6 želim, da bi še mnogo let klali, ali na Griči naj bi se vnuki in vnukov vnuki in pozni njih potomci radi spominjali te resnične dogodbe.« »Ali nikdar naj bi ne pozabili,« doda Erazem, »da treba tudi v najmanjši stvarci redu in natančnosti, zakaj iz majhne pomote ali površnosti lahko nastane velika nesreča.* »Ali pa sreča, kakor vidimo danes,« reče gospod Gregor. Luči. Spisal Anton Funtek. XVII. ogato okrašena soba; dragocena svetilka visi od stropa. Zadaj na postelji leži bolnik upalega lica, toda iskrih očij. Kakor živo oglje mu žare v globoko vdrtih otlinah ; mrzlica mu stresa telo, zobje škripljejo — hu, tega mraza ne ubranijo vse one blazine in odeje, katere je nakopičil nase! Nekoliko se dvigne sedaj in segne po zdravilu — bolje mu je, mrzlica pojema; za nocoj bode mir. Olajšan si oddahne, leže in zamiži. Ali spati mu ni moči! Nikdar ni bil bolan, tak6 bolan, da bi moral v posteljo; ali zdaj, ko je slab, da ne more na noge, boli ga ves život od 16že, in le za nekaj trenutkov se morejo zatisniti ščemeče oči . . . Dobro vidi, kako prihaja črnokrila noč, kak6 se gibljejo nje sence po sobi; vidi tudi, kako se razbegava noč, kak6 se bliža beli dan, in prvi žarek, ki sine v sobo njegovo, najde ga vzbujenega, utrujenega, čmer-nega. Hudo mu je ležati bolnemu, ko neče priti dobrodejni spanec, ko tak6 počasi gine ura za uro, kakor bi svinčena utež ovirala kazalec na 174 Anton Funtek: Luči. počasnem poti. Kakor mora lega takrat na prsi zavest: drugi spč, jutri se vzbude okrepčani, ali ti! Tudi druge misli prihajajo v tihi noči in trkajo na zaprta vrata! Ali ni čul rahlih njih stopinj, ali ni slišal trkanja? Bližajo se mu od vseh stranij in šepetajo, stočejo, vzdihajo, smejejo se in se družijo v nepregledno kolo, katero kroži po sobi slikovito neredno, da se mu kar vrti pred očmi in v možganih. Ondu čuje nežen glasek, tukaj mogočnejši glas — vsi se odzivajo v srci njegovem. Zaklepaj se mu še tako trdno — zaman! Ta splošni pokoj, katerega prinaša temna noč, vzbuja navidezno mrtve misli in spomine; podnevi spe v svetlobi solnčni. Upali mož ne misli rad! Niti kadar je zdrav, nikar še bolan. Ne zato, ker je morda uverjen, da življenje človeško sploh ni vredno premišljanja, in da je bolje živeti brez mislij ter jemati in uživati, kar baš ponuja denašnji ali jutrišnji dan — zato ne. Toda vajen ni. Mladost njegova ni bila taka, da bi bil moral premišljati; usojeno mu je bilo, da seje porodil v izobilji. Kaj bi bil torej vprašal, kak6 žive drugi ljudje, katere uči in bistri neizprosna potreba? Kakor metulj je frfolel od cvetu do cvetu in srkal zgolj slaščice — preprijetno življenje takovol Na solnci se porodi lehkoživa stvarca in pogine na solnci; nje življenje je bodra igra, brezskrbno uživanje . . . Kdo ve, ali bi se mu ne bile odprle oči, da je kdaj ugledal tudi res-nobo življenja ? Cul je res, da so tudi taki ljudje na svetu, ki morajo trpeti, da žive, ali videl jih ni. Zakaj iskal jih ni. Čemu tudi? Ali naj se uči od njih ? Do učenja mu ni; njemu ni bilo treba. Da bi jim lajšal bridkosti? Tega ne umeje, in poleg tega uče tovariši, prav taki, kakeršen je sam, da ni baš tolikanj hudo, kakor kriče nekaterniki. Saj se človek naposled privadi potrebi tako, kakor obilici, privadi, da sam ne v€ za nadloge svoje. Bodisi kakorkoli, iskal jih ni, teh siromakov, in jih tudi ne bode. Morda bi mu ostal nevšečen spomin, in takih spominov ne mara. Gladko bodi življenje; kakor je teklo od zibeli, tak6 teci do groba; četudi poraja bridkosti, katerih ne ubrani nI zlato nI svila nI bager, dovolj je nositi te neprilike, nikar še drugih! Dosti je že, da se ne more zapirati zopernim mislim, ki silijo ponoči v zaklenjeni dom. Čemu se je porodil, čemu živi in čemu bode umrl? Ali je bil res potrebno kolesce v splošnem svetovnem kolesji ? Ali bi se bil morda ustavil velikanski stroj, da ni bilo njega ? Kakšno nalogo izvršuje prav za prav ? Da je, pije, da se veseli, kadar ga je volja, da toži, ako se pojavljajo telesne nadloge — ali je to morda namen njegov? Res, neznatna naloga! Toda vzdramil se ne bode nikoli, ker se neče vzdra-miti. Kadar okreva, pobegnejo neprijetne te misli, in kolesce neplodnega življenja njegovega se bode vrtelo z drugimi kolesi, dokler se ne D. M. Obalovič: Narodne stvari. 175 obrabi. Stroj sveta se zat6 ne bode ustavil ni za trenutek, zakaj to kolesce ni sezalo v druga kolesca, nI zaviralo nI gonilo jih ni . . . Cuj, kako se iznova odzivljejo nadležni glaski, kako šepetajo, sto-čejo, vzdihajo, kakor bi se rogali zli duhovi! Nejevoljen izpregleda — zaman! Zdaj bliže, zdaj dalje, zdaj nad njim, zdaj tik njega, povsod šepet! Ura tika na steni — ali se ne glasi kakor »brezposelno življenje, življenje brez namena« ? — Po glavi mu roji napev, čegar besed ne pozna — nehotoma ponavlja: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . . Celo žila utriplje: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . . Ta strahovita noč, neznosni ti glasovi! Ječe se vzravna na postelji. Okno se svetli, hvala Bogu, dani se! Zli duhovi, ki ga obkrožajo, ne marajo svetlega dne; zdi se mu, da se razgubljajo polagoma — tako, sedaj je utihnil poslednji glas! Sedaj bode mir. Sen mu lega na trudne oči — morda mu da okrepilo, zdravje celo. Kak6 bode takrat pobegnil iz te uklete sobe v glasno družbo, kjer zveni drugačen govor, srebrn smeh, kjer se peni vino v polnih kozarcih! Nadomestiti hoče, kar je zamudil v dolgočasnih teh dneh, saj je škoda sleharnega trenutka ! Lehen nasmeh se mu prikaže na bledem lici — prelepe so podobe te I Kaj se mčni sedaj za nadležne one glasove ? Drugače ne bi hotel živeti, kakor živi — življenju jedini namen je končno ta, da se živi! . . . Dan pogleda v sobo, bolnik spi. Življenje brez namena! — Narodne stvari. 1. Vraže v tržaški okolici. Priobčil D. M. Obalovič. I. ko se mrlič na smeh drži, tedaj je to gotovo znamenje, da »kliče druzega«. Časih se pripeti, da bije ura, ko zvoni mrliču. Takrat pravijo: »Ura naznanja, da bode kdo umrl.« Kadar umre otrok, prigovarjajo domače žene materi, naj dete obuje, sicer bi se poškodovalo na poti v oni svet in okrvavelo po kamenji in trnji. 400 Anton Funtek : Luči. ' Luči. Spisal Anton Funtek. XVIII. ozno v noč. Na mizi brli lučica; ob postelji sloni objokana žena pri bolnem detetu. Rahlo oklepa njega vročo ročico; plašno gleda na telesce, vijoče se od bolečin; stra-homa posluša težko sapo . . . Kakor lučica na mizi mrli slabotna nadeja v srci materinem, da ji zanese dobrota božja, da bolnemu miljencu okrepi slabotni dih . . . Trudna je do smrti, ali toliko da čuti svojo slabost! Zdi se ji, da bilo greh, ako bi tujim rokam, in bodisi za nekoliko hipov, prepustila šibkega bolnika. Ko bi se pripetilo najstrašnejše, oprostiti bi si ne mogla nikoli, da ni prebila poleg njega tudi najhujšega trenutka, ko zastane drobno srce, ko ugasnejo mile oči — na vekel To dete je vse, kar je otela iz srečnejše dobe — zanesi Bog, da bi ostala sama na svetu! . . , Malo dobrot, mnogo trpljenja je užila doslej; nje solze so cesto rosile težko prisluženi kruh. Ali trpela je voljno, samo da ni trpelo dete. Kadar so se ji tolikanj ljubo nasmihala ta rdeča ustna, kadar so se ji tako veselo iztezale naproti te mehke ročice, pozabila je vse ! v Čudno ali res: to šibko bitje, ki vender samo potrebuje čvrste opore, krepilo je njo; zanje živi; brez njega ne ve, česa bi iskala na svetu . . . Kolikokrat je veselega srca zrla v prihodnje dni, ko se bode razvijal mali ljubljenec; kako svetle sanje so se ji porajale v duši! Kakor greh se ji vidi vse v teh usodnih trenutkih, ko se mlado življenje bori s smrtjo, kar je sanjala kdaj. Presrečna je bila — ali se ji bode res pokoriti za prešerno srečo svojo ? Nocoj, v tej uri, mora se odločiti na dobro ali na hudo, bolezen je prikipela do viška. Tresočo roko mu poklada na čelo — vroče je kakor ogenj; skrbno otira srage ž njega; vsak vzdih ji reže v dušo. Zdajci meni, da je zastala sapa, dete leži nepremično — zbegana se skloni čeznje, pridržuje sapo — hvala ti, dobrotni Bog, srčece še utriplje, še se dvigajo stiskane prsi, in — ali more biti res? — zdi se ji, kakor bi bila sapa lahnejša, kakor bi pojemala vročina; vidi se ji celo, da igra nasmeh na ustnih ljubljenčevih .. . Ali nikar tega nasmeha! Kdo ve, kakove nebeške podobe gleda bolniček — nebeške podobe! Groza jo je teh besed! Morda že čuje svetle angeljce, kličoče ga k sebi, da bode sam an-geljček med njimi — nikdar tako! Bog, ne jemlji ga k sebi! . . . Aiiton Funtek: Luči. 401 Glej, nasmeh izginja, prevara ni, nego živa resnica: dete spi. Mlado življenje je zmagalo po hudem boji; smrtni angelj beži iz sobe . . . Materinemu očesu se razgrinjajo nebeške podobe, groza je ni več teh besed! XTX. Samotna koča na morskem bregu. Spodaj se pene razljučeni valovi in treskajo ob kamenite stene; dež lije curkoma, svetli bliski se vijo po nočnem nebu. Ali v koči gori mračna svetilka pred začrnelo podobo Matere božje, sivolasa ženica kleči pred njo . . . Sleharni večer gori ta luč; ne ugasne nI podnevi, ko se veliki dan vsiplje po tesnem domu. Vsako noč moli pred njo postarna žena; vela nje ustna šepečejo, drhteče roke se sklepajo. Ubogi ribiški rod daleč okrog pozna to »večno luč«; vsako dete ve" povest samotne žene, in vsakdo hiti plašno-sočutno mimo koče, kjer domuje bitje, kateremu se je zmračil duh! Celo podnevi, kadar sedi starica pred kočo, ko toli brezgibno upira oslabelo oko na nepregledno vodno ravan, ko se ji ostri morski veter lovi v dolgih laseh in valovi spodaj poj6 veličastno večno pesem svojo, ne hodijo radi mimo hiše nabrežne. Saj ne poslušajo radi čudnih besed, ne vidijo radi zbeganih teh pogledov . . . Dvajset let, morda tudi delj! Prav tako viharna noč je bila, ko je jedini sin ostavil mater svojo in šel, da nihče ni vedel kam. Blag sin ni bil. V tihi koči so pogostoma odmevale glasne kletve in surove besede njegove; v sosednih hišah je razdvajal družine in trosil prepir v mirno njih življenje. Z jezikom, če treba, tudi s pestjo, prizanašal ni nikomur. Ali mati je trpela voljno in jokala v samini; zakaj vpričo njega se ni upala. Samotna je prosila Boga, da bi se poboljšal zlobni sin — vedela je dobro, da je hudoben! Toda ljubila ga je venderie, in prav nje ljubezen ji je živila ono malo iskro v srci, da ne bode vedno tak, da pride tudi njemu trenutek, prinesi ga nebd ali bridko življenje, ko se pokesa surovosti in zlobe ter odpre srce blažjim čustvom . . . Ta hip ni prišel, ali nastopila je noč, ko je ostavil rodni breg brez slovesa, brez ljubezni. Dvajset let je tega, morda tudi delj. Dejali so res, da je utonil, ko se je v temni noči, morda vinjen, vračal domov, ali verjeti ni mogla takovim besedam. Umeti ni mogla glas6v, katere je cula pogostoma: da je najbolje tako, da se je sam Bog usmilil matere nesrečne. Takšne besede ji niso mogle biti tolažne; 26 4-02 Anton Funtek: Luči. tudi verjeti ni mogla v tako usmiljenost božjo! Utonil ni, te misli se je oprijela in držala krčevito vztrajno; tudi niso našli trupla njegovega. Nerazumno veselo je pozdravila to novico in hvalila dobroto nebeško. Videla ni, kak6 začudeni so se ozirali nanjo sosedje in majali z glavo. Ko bi jih tudi videla osuple, nič zato! Dobri ljudje so, in vsekakor jim utriplje mehko srce pod raskavo obleko, ali srca materinega ne umejejo. Sploh ne umeje nihče, kako i sedaj ljubi sina svojega. Hvala Bogu, izgubljen ni, samo z domi je šel in vrnil se bode. Na kolenih je obetala pred podobo Matere božje, da bode molila zvesto in presrčno, dokler se ne vrne; svetilko je prižgala pred njo, katera ne sme ugasniti, dokler ne ugleda njega, sinu izgubljenega . . . Dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mesecem je mineval, toda ni ga bilo. Zaman je posedala na bregu in napenjala oči, da bi že v dalji zazrla ljubljenca svojega. Kadarkoli se je prikazala ladjica na sinjih valovih, viharno ji je bilo srce; ok6 se je širilo, sapa zastajala. Zal, bil je samo ribiški čolnič . . . Tožno je povesila glavo in šepetala nerazločne besede. V koči pa je brlela večna luč; na večer je molila pred njo . . . Ali bilo ga ni! . In osiveli so ji nekdaj toli lepi lasje, ugasnilo je oko, čelo se nagubalo. Umrlo je vse v srci njenem, jedino upanje ne. Iskala ni nikogar, govorila z nikomer; izogibati so se ji začeli. Cimdalje močneje se je oglašala misel po sosednih kočah, da se ji je zmedlo; matere so pravile deci svoji žalostno povest o ljubezni materini in zlobi sinovi. Kako li poseja v viharji, dežji in solnci na strmem bregu in gleda na morja široko plan — tako se ne vede pameten človek! Da noč in dan gori luč v nje hiši pred sveto podobo, to je pobožno, in lepo je res, da m61i sleharno noč pred njo — ali, usmili se je Bog! — saj ne ve, kaj moli in čemu . . . Uboga žena! Da bi ji vsaj smrt po • slalo dobrotno nebo! Ali umreti ne more; kdo ve, do kdaj se bode še mučila tako ... Samotna žena že iz davna ni cula takih besed; težko tudi, da bi se menila zanje. Naj mislijo, da je blazna, ali blazna ni. Res se ji časih hoče zmračiti, ali takšni hipi so kratki. Jedino prepričanje, da se vrne sin, odvrača ji blaznost. In če ga bode še čakala leta in leta, priti mora 1 Videti ga mora in četudi samo za hip; slišati mora, kako jo plačoč prosi oproščenja, potem umrje rada. Prej ne more, tudi se ji zdi, da bi ne mogla počivati v grobu . . . Minilo je deset, minilo dvajset let. Dolga doba in izgubljena. Cešče jo sedaj obhaja misel, početkoma rahlo, a cimdalje krepkeje, da je zastonj upala dolgih dvajset let. Morda so ga res pokopali valovi, Cvetdna: Sen. 403 in če ne, umrl je daleč v tujcih, ali pa pozabil mater svojo. Brezuspešna je bila nje molitev, in zaman je gorela večna luč. Zaprl se torej, srce, molitvam, in ko gasne nadeja v tebi, čemu bi gorela luč? Toda ne, nikakor ne! Morda je že na poti preko širnega morja — morda se zdajci odpro duri, in on — Bog nebeški, ali ni prav sedaj cula, kakor bi se nekdo bližal hiši — sedaj, sedaj — ne, nič ni! Vihar buči, dež lije, valovi grme ... V taki noči se ne vrača, ko bi tudi res prišel, in vender: prav v taki noči je šel z domi . . . Ali gotovo, varala se ni; tanko nje uho je culo stopinje! Morda še pomišlja zunaj, morda se boji stopiti pred mater — veder nasmeh se ji pokaže na velem lici — boji se stopiti pred mater, ki ga je čakala dvajset let! . . . Glej, kak6 svetlo gori nocoj večna luč! Nji sami je tudi tolikanj jasno v srci; toli nepopisno čustvo se giblje v njem, kakor bi — — Ne, motila se ni — glej, odpro se vrata — zdajci ugleda na pragu bradatega moža, in ta mož — oko materino vidi dobro, ta mož, ki stoji kakor ukopan, ki gleda nanjo solznih očij — to je izgubljeni jedinec njen! Nagovoriti ga hoče, ali duši jo v grlu; vzkliknila bi, hitela mu naproti, ali kolena se ji šibe, stemni se ji, zgrudi se brezzavestna . . . On pa se sklone čeznjo, in bridke solze rose nje lice! Kako strastno poljublja ta bleda ustna, te zveste zatisnjene oči, skesan, dober sin . . . Ubožica, kako jo je prevzela nenadejana sreča! Ali že se oživlja slabotno tel6, zdajci izpregleda — »Sin!« vse nje trpljenje in vse nje veselje zveni iz tega vzklika, »sin moj!« . . . Čakala ni brezuspešno, molila ni zastonj! Ona sveta luč ljubezni materine ni gorela zaman. Sedaj je srečna. Sedaj rada zatisne oči, ako hoče dobrotno nebo, katero ji je dalo učakati najlepši hip vsega življenja! . . . Vihar vije ob koči, dež lije curkoma, valovi buče* . . . Jasno gori večna luč! Sen. di se mi, da le sanjala Toda niso bile sanje, O ljubezni sem nekoč I11 bridkd na dnu sred In da nikdar ni razvnela O ljubezni pokopani Duše mi ljubezni moč. Pesem časih mi igra . . . Cvetana. 26* 543 Anton Funtek: Luči. »Ako Boga znata,« reče Andja, ko ugleda Vaša tak6 odetega, »povejta vender, kaj je?« »Molči, žena, in brzo pripravi Vasu kruha v torbo in plosko rakije, pa poslušaj!« Vašo pripoveduje svojo nezgodo in pristavi, kako mora ubegniti v goro med hajduke. Žena hoče glasno tožiti, ali Todor ji jezno zapreti s trnovim čibukom, ako ne molči. Tedaj se Vašo poslovi od brata in jetrve ter izgine v temni noči. (Dalje prihodnjič.) Luči. Spisal Anton Funtek. XX. obegnila je gori v stanico in se zgrudila ob postelji. Mračno trepeče svetilka na mizi; s sklonjeno glavo kleči dekle, in vroče solze ji rose obledelo lice. Nad posteljo visi podoba Matere božje; milo zro oči blažene Device, kakor v bi umele bolest tega jokajočega bitja. Cesto so zrle nanjo, kadar je vernega srca molila v tesni sobi, kadar je v mirnem zavetji razodevala vsa čustva, katera so ji dvigala in težila nedolžno dušo; zaupno je zrla na mili obraz, kadar je prosila sreče mladi ljubezni svoji, katera se je porodila v nje srci, kakor se poraja tudi v drugih srcih; lepa ljubezen, kakeršne je ni treba biti sram, katero pa mora zaklepati v prsih ... In vselej je sinil žarek tolažbe iz teh blagih očij, in olajšana je vstala vedno . . . Ali danes ji gine moč, da bi zaupno gledala na Devico božjo, danes se ji zdi, da je ne more utešiti nihče. Sicer se je izjokala, in lože ji je bilo; nocoj jo peko solze, razbeljene kaplje, ki neusmiljeno užigajo svoje sledi v ledeni obraz . . . Trpela je dovolj; jasna ji ni bila mladost. Ali hujše nesreče ni, nego je mladost brez solnčnega svita! —- Ostro je pazil oče, da iz njega hiše ni zazvenel nobeden glas siromaštva v svet; ljudem je misliti, da vlada blaginja v njega domu, in mislili so si res. Tudi sedaj mislijo še. Koga li bi obšla drzna misel, da se mora mož, postavljen na jako odlično mesto v družbi človeški, boriti za vsakdanje življenje ; kdo bi znal, da je za resnim čelom njegovim prostora tudi drugim skrbem, ne le onim, katere prinaša poziv? Častno zastopa svoje Anton Fuutek: Lviči. 549 mesto pred svetom, ali trpeti mora on in družina! Pozabljati neče in ne more, kaj je dolžan družbi; samo skrivaj se mora na vso moč upirati zavesti, da je prav za prav samo suženj te družbe in da bi bilo bolje, ako bi priznal vsemu svetu, da je siromak, da je ves ta blišč, v katerega se zagrinja, zgolj odelo, prikrivajoče bedo, skrb za vsakdanji kruh . . . Zakrivil ni, da je tako. Za to ne more, da se je zrušil zavod, kateremu je zaupal imenje svoje. Ali to je njegova krivica, da v oni usodni dobi ni bil dovolj krepak priznati siromaštvo, katero se mu je hipoma naselilo v hišo. In zla krivica je bila to! Zaradi nje se pokori leta in leta; nesrečna tista slabost je vir, in sicer neizčrpen vir hu- v demu trpljenju. Cesto bi že omagal; samo napačni stid mu brani, da ne zakliče vsemu svetu: »Cujte, takov nisem, kakor si mislite!« In prav zato, ker se je bal sveta, vara dalje sebe in ljudi. Prezgodaj so mu osiveli lasje, prerano se je upognil život, in srce je zledenelo. Kaj more, da je toli osoren z vsakomer? Ni tega olajšila mu ni, da bi se potožil zaupnemu srcu; i dalje mora igrati neprirodno igro, in z bridkim smehom si priznava časih, da jo igra umetno, jekleno dosledno . . . Pomoči ni pričakoval; saj je tudi ni mogel. Ali ponudila se je venderle. Hud boj mu je razdvajal dušo v minulih dneh; trpel je, kakor še nikoli. Ako le hoče, dobro bode vse! Razkošno bogastvo se iz nova naseli v hišo; pristna, ne navidezna krasota zavlada v nji, in on sam se oživi v blagodejni toploti te ponovljene blaginje . . „ Ako le hoče! Bog, kaj bi ne hotel, če bi — ne, on sam ne more ustvariti nove te dobe; drugo bitje mu mora podati rešilno roko, in to bitje — o njem ne ve, ali mu jo poda! Menil se ni dosti zanje; le kolikor je bilo treba. Časih nekoliko besed, morda tudi hladen poljub na čelo, ako je bil posebno dobre volje, sicer mu ni bilo do hčere. Toliko da je vedel, kako lepo se je razvijalo dekletce; kar čez noč se je izpremenilo v milo devico, in resnično presenečen je moral gledati nanjo. Nekako zadovoljen je bil celo, da je oče temu lepemu dekletu — res, nič drugega, nego rodni oče! Vzgajal je ni, duševnemu nje življenju ni odkazoval meri. In od tega bitja pričakuje pomoči . . . Tam nekje na konci mesta biva neznaten človek; k njemu se je zatekel v usodni dobi, ko se mu je zrušilo imenje, in si za visoke obresti izposodil potrebnega denarja. Bog mu je priča, kako se je ponižal pred tem krošnjarjem in pred samim seboj! Ali za to ni mogel, tak -isto ne za to, da ni vrnil dolga, da je podaljševal nesrečno menico od meseca do meseca, da je celo jemal nova posojila ... In kdo 550 Anton Funtek : Luči. more dolžiti njega, ako ima oni lakomnik sina, ki se je zagledal v hčer njegovo ? Kolika predrznost sploh, da se takšen črv upa iz prahu, v katerem se je porodil! Ali se mu ni srdito napelo čelo, ko je oni dan oče ponižno in vender odločno snubil za sina svojega, ko mu je malone sočutno razkladal, kako bi prijala takšna zveza obema ? Treščil bi ga ob tla, prešernega krošnjarja, zaklenil vrata za njim ... ali 6ni je potegnil popir iz žepa in dejal sladko, da je dolg, o katerem govori ta listič, poravnan v onem hipu, kadar — — Dalje ni poslušal zbegani mož. Sedel je in si zakril obraz, da ne bi videl izkušnjavca. Toda če ni gledal s telesnimi očmi, zrlo mu je tem bistreje duševno oko — kakšne prizore je videlo! In v duše dno so zvenele besede: »Ne samo dolg poravnan, nego nova blaginja v hiši!« In potem: »Komu do tega, ali dam tisočak več ali menj, samo da osrečim jedinca! Saj jo vender tako ljubi ta dragi sin, srce bi mu umrlo po nje izgubi! . . . Sicer pa bi mi bilo žal, ako bi moral rabiti pravico, žal že zato — —« Dovolj! Jutri — ne, za teden dnij naj pride zopet, takrat mu odgovori, danes ne more; to je resna stvar, katero je treba premisliti ; sam tudi ne more odločevati o nji, to je jasno, in zato — iz nova se je zgrudil upehan na stol, in snubec je bil tolikanj usmiljen, da je odšel, globoko se priklanjaje, morda tudi zavedaje se, da se zgodi, kakor hoče sam. Vsekakor, do rodne krvi mu mora biti najprej, in kje bi bil oče, da ne bi hotel osrečiti toli vrlega sinu ? Kaj mu do tega, ako zapušča drugega neizrecno potrtega ? Ce je pameten, ve, kaj storiti; izgubiti ne more ničesar, pridobiti vse . . . Ako neče biti pameten, njegova skrb; jasno kakor beli dan je vse, kar mu je razložil, torej . .. Prvi ni in poslednji menda tudi ne, ki se uda zlati kovini! Kdo ne bi vedel, da na svojem poti lože vztraja siromak, nego bogatin, kateremu je izginilo imenje, kateremu se pa nudi iz nova ? Kako omamne slike se tedaj vrste pred duševnimi očmi, kako hrepeni srce po zlatem sijaji, in kako grozen je pogled na minulost, kamor nehote uhaja oko! — — Vso to povest je cula nocoj iz očetovih ust deklica, ki se sedaj grudi ob postelji. Tedaj že, ko jo je poklical k sebi, zatrepetala je, kakor od hude slutnje; toda ko je dokončal s tresočim glasom, otrpnila je od bolečine. Zreti ni mogla očetu v obraz, zakaj stal je pri oknu in strmel v noč; cula je samo zamolkli glas, gledala tukaj pogubo, ondu rešitev . . . Kakor iz dalje so ji zvenele besede o otroški dolžnosti in poslušnosti, potem se ji je zmračilo, in slabotna se je oprijela stola, da ni padla na tla. Resnično, mladost ji ni bila jasna ; Gr. Novak; "Vir. 551 bilo bi ji naposled jedno, ali pride iz hiše očetove, kjer ni pila ljubezni, v drugo hišo, kjer tudi ni ljubezni — ali, ali — baš ljubezni sen je objel nje dušo; to čuti, da ji zastane, umre srce, ako bi se udala tej zvezi . . . To je res oče, ki stoji ondu pri oknu; prirodni zakon veleva, da mu bodi poslušna, ali tudi poslušnosti so meje. In vender, brez žrtve ni pomoči . . . Nji smrt, njemu življenje! Ali je to tudi prirodni zakon? Ne, nocoj se ne more odločiti, nocoj ne! Pred očmi ji plove kakor mrak, jutri se upokoji, jutri odgovori. Ponoči se ji razbistre misli, saj ji ni premišljati mnogo. Nji smrt, očetu življenje. Ali ni lepo slušati glas očetov, in kolikor teže, tem lepše? In če ga ne more Bog, če ga jedino sedaj ne more? . .. Nikjer rešilne poti! Reci kdo, kje je strašnejša smrt od smrti živočutega srca dekliškega ? In vselej ni zaslužena takova smrt! — % d>xw r. A jedno prinesel je s sabo V dolinski tuji svet: Spomin na minulosti srečo, Na gorski dragi cvet . . . Z gore po dolini samotni Tja v nepremerno plan Počasi, utrujen od te"ka Zigrava vir hladan. Kot vzdihe šepeče valovje In pravi vir tako" : Da slednja je težka ločitev, Grenko da je — slovo! Gr. Novak. Vi Z*, gore po dolini samotni Tja v nepremerno plan Počasi, utrujen od teka Zigrava vir hladan. Dokler se pretakal po gori, Veselo je šumel — Kdo zna" li, zakaj pa v dolino Užaljen je prispel ? Tam pustil je svojce na gori, In pustil dom miran, In cvetje in radost planinsko Ostavil je solzan.