Slovenija, kam in kako? Slovencem se je zgodovina odprla na novo in v znamenju velike drugačnosti: tisočletna podjarmljenost, hlapčevanje tujcem, življenje zgolj s svojo besedo, a brez svoje državnosti - vse to je končano. Začenja se novum. Kakšen? Kako osvobajajoč in osrečujoč za ljudi, živeče in hrepeneče po človeškem življenju na tem malem koščku sveta med germanskim in romanskim samozavestnim bahaštvom z močjo in slovenskim jugom, obloženim z bremeni skupnega življenja v preteklosti, pritlehne sedanjosti in nejasne prihodnosti? Bo odslej narodni sram, ki se nas je držal skozi stoletja, da smo se kot svoje nesreče sramovali svoje majhnosti, neučinkovitosti in nepomembnosti, izginil in bomo odslej bolj verjeli tudi v svojo narodno (uporno) kakovost, pa najsi je bila tudi le-ta celo od nas samih zanikovana? Lepa je bila doslej misel o samostojnosti in nedotakljivosti majhnih narodov, lepe kakor hrepenenje po idealu, pa četudi so take misli dostikrat tudi znamenje, da je ob tem z velikim nekaj narobe, da se veliki sistemi, veliki organizmi krušijo, rušijo, sesipajo in se na njihovih obrobjih vzpostavlja ideja o samostojnosti malega. Zdaj je misel postala resničnost, in če odštejemo začetno navdušenje, se udomlja v nas nekakšna negotovost, kako bomo stopili v svet in se ustopili kot gospodarji doma. Novo je zmeraj ob vsej radosti spremembe tudi odgovornost, tveganje, pohod v neznano. Lepa misel, se bojim, postaja manj navdušujoče lepa stvarnost. Kam in kako torej? Primera, ki mi ob tem vprašanju hodi v misli, je visoka in pomenljiva. Namreč: kakor je in ostaja Prešeren najmočnejši val, ki je pljusknil najdlje in najvišje na našo duhovno obalo in za zdaj na njej zamejuje skrajno črto plime, ki se vleče kot nepresežena črta našega duhovnega in narodnega bivanja, tako je ali bi morala biti nova lega - samostojnost in državnost Slovenije - podobna najvišja črta doslej dosežene zmogljivosti političnega dejanja našega naroda. Samo po sebi se zmeraj ob mejnih črtah zastavlja vprašanje, koliko je mogoče polno do roba polniti prostor z žlahtno vsebino polnega dihanja, enakomernega pulziranja, srečnega in samoumevnega obvladovanja, in ne manj, ali je mogoče mejo preseči ali pa je moči za Tone Pavček 272 273 Slovenija, kam in kako? začrtane kapacitete premalo. Skratka: visoka meja, ki je postavljena, je hkrati visoka zahteva in kakor v vseh takih rečeh čisto po človeško osnovno vprašanje, do kje sežeš in če svoj prostor polniš v zadostno osrečujočem skladju s seboj in brez napetosti s svetom okrog sebe. Odgovor na to v širšem narodnem pogledu zagotovo ni koj pri roki. Kulturni del te visoke meje je še najmanj sporen, saj je Prešeren naša največja sočasnost z Evropo, celo več: je kakovostno doseganje in duhovno bratenje s sorodnimi velikani evropske romantike. Pri tem je ta dosežek, pa najsi ga je svet priznal ali ne, doma podgrajen s prometejskim in herkulskim delom - jecljajočo govorico slovenščine je postavil v govor visoke besede za stavbo našega duhovnega bivanja. Se pravi oboje hkrati: navznoter in navzven, v svetu in doma. Prek te črte nismo več segli, pa najsi so današnje duhovne poti in možnosti prehajanja narečja naše besede v druga duhovna naročja še tako na široko odprte in vsaj na videz tudi obljudene. Saj k tem višinam se je poganjala moderna, a je svoj veliki sad obrodila predvsem doma, k njej so stremeli impresionisti, dandanašnji se prsi s podobno sočasnostjo slovenska grafika, prodrli so v svet nekateri pisci bolj kot zanimivost z obrobja in manj kot sočasna evropska vrednost, slovenski teater ob vsej zanimivosti dobiva priznanja, češ da se prilagaja evropskim teatrskim tokovom, skratka, vse se zdi, da je v veljavi staro krivično pravilo: iz majhnega lahko pride samo majhno, za veliko so določeni veliki narodi, ki rojevajo lahko tako imenovane velike ideje, za katerimi naj bi potem kot za obvezujočimi novostmi drvel preostali svet. Zagotovo nesprejemljivo - kot rahlo pretirano, a, žal, tudi bolj ali manj resnično. Bolj od tega pa se mi prikazuje ob tej nespodbudni resnici druga, pomembnejša: ob taki karti duhovnega sveta ali prav zato je treba biti neprestano in živo prisoten v tem neprijaznem velikem svetu, ga spoznavati, sprejemati, izbirati, dopolnjevati, tekmovati z njim, se mu odpirati s svojo dušo in s svojo ustvarjalnostjo. A za to je poleg moči potrebna tudi organizirana volja, razumevanje razvoja kulture za obstoj in bogastvo naroda in države tudi na, recimo, državni ravni. (O tem »razumevanju« kričijo davki na zemsko in dušno hrano, ko nam je država obdavčila kruh, mleko in knjige!) Ob vsem novem, ki nastaja ob slovenskem vstopu v državno samostojnost na državni in kulturni ravni, pa je na pretek tistega, kar je naše staro in se zagotovo še ne bo kmalu poslovilo. To staro ni manj obremenjujoče in zaskrbljujoče od novih obveznosti. Na primer: Smo v zavesti in samozavesti vseeno prešli dlje in višje od Cankarjeve oznake, »da ga ni naroda, ki bi bil tako do kosti pobožen, hlapčevski in plah, tako bogu vdano na smrt pripravljen«? Smo presegli dežmanovstvo ali se ponovno rojeva z nemškimi vrtci, z naglico, s kakršno bi se radi čimprej skrili pod ekonomsko varnejšo perut nemštva? Smo kaj bliže starim delitvam na Dom in Svet, na iskanje in potrjevanje svojega početja v svoji zgodovinski preteklosti in domačijskosti ali v dogajanju v tako imenovanem velikem, širokem svetu duha, v duhovni sočasnosti Evrope, v delitvah na tradicionalno in moderno ali zdaj celo spet na drugače postavljeno napredno in nazadnjaško ideološkost? Na grozljivo delitev na levo in desno kulturo?! Smo dovolj oboroženi z močjo duha pred zmeraj prisotnim razpadanjem v sebi in pred prav tako zmeraj prisotnim sesipanjem v drugačnost, 274 Anketa Sodobnosti: Tone Pavček v splošnost tujega, večjega, privlačnejšega in bolj varnega, čeprav varljivega sistema? Smo dovolj močni za nujno odprtost, pred asimilacijami in pred migracijami? In še in še. A vsemu je odgovor zagotovo en sam: sami si pišemo svojo usodo, za svoj uspeh ali polom bomo krivi sami. A naj mi bo za konec teh vprašanj dovoljeno zapisati nekaj stavkov iz sveta, ki mi je blizu, iz otroštva, saj smo tudi mi zdaj v nekakšnih zgodnjih otroških letih: Otroški svet ne stoji le na tankih nožicah kakšne kraljice gosje nožice, ni le domovje kakšne prijazne bele vile na blazini iz pravljice, ne kolovrati samo med kolovrati sanj in oblaki, a je, čeprav tako majhen in nebogljen in nezaščiten, položen, kamor pač je, ne ravno zmeraj v varno zavetje. Zato ni le hosana, je tudi rana. Niso samo čuda, je tudi muka. A ob tem je tudi tolažba: otroci imajo najkrajše noge, a delajo najdaljše korake. Jih bomo znali posnemati v naši državni in narodni hoji v prihodnost.