NA  VEČER
(Mlad. proga) Peter   Levec
Utrujeni in potni na večer posedli smo v steptano travo. Končan je dan. Okorni buldožer vsak hip izdihnil bo hripavo.
Od grušča prhkega in strtih skal nad traso' pne se sivkasta koprena. In kakor mi — nenadoma narava je zasanjana in nema.
Molče sedimo, saj besed ni treba!
V  imenu nas nasipi govore.
Za nas predrte gore govore
in žulji, ki zvečer se razbole,
ko sonce se k zatonu spušča -
in kakor groblja rdečkastega grušča
dremav oblak v daljavi rdi.
847