Štev. 11. V Ljubljani, 1. listopada 1903. Leto IV. Grobovi. i. (^vetejo, cvetejo grobovi kot v času pomladi vesele; na njih pa nedolžne so sveče pokojnim v spomin zabrlele. Glej, mirno nedolžni plamenčki med pisanim cvetjem brlijo: Za dušami v sinje višave plamenčki oditi želijo . . . Žalostno pojo zvonovi črez večerno tiho plan; nad grobovi, med grobovi mrak se sklonil je teman . . . Tam na gori v vasi skriti polpozabljen grob leži: O, da mogel poljuti mamino gomilo bi! Mrtvim dušicam brnijo glasi žalostni iz lin; v srcu meni pa budijo žalosten, bridak spomin. Vela trava jo pokriva, sveč na njem gorečih ni, a ljubezen nevenljiva zanjo mi gori vse dni! Žalostno v obleki žalni kraj grobov stoje ljudje; a kraj njih telesa mrtvih znancev v tihi zemlji spe. 3. Mir in molk pod zemljo vlada, človek je človeku brat. Spanje blaženih vsi spijo, kot ga bomo mi enkràt . . . Mimo grobov proti domu tožno stopajo ljudje, vrh neba — kot svetli upi — božje lučice goré . . . Borisov. cRoža in trn. c?Va belem vrlu roža se rdi, slolisoč solnčnih žarkov k nji hiti, da zagori kot dan ob jutra zarji, da izcvete Mariji na oltarji. jYa strmi gori tih in trd in črn ostri se in sameva v mraku trn ; ljudje dospó in krono stko krvavo, in božji Sin uklanja trudno glavo .. E. Gangl. Tloč in dan. Napravijo, z doma k nam se tiha noč, prižiga drobne luči si gredoč, da starka pota bi ne izgrešila in sama v sanjah se ne izgubila. A mladi dan kot fant slovenski čvrst veselo vstane, dvigne k solncu prst, in solnce gre, kot blisk pred njim zašije in gre in pride in nam noč ubije. E. Gang/. J>olje in gozd. Ceži široko polje kraj vasi, po njem potočka tihi val sumi, s cvetovi prebujenimi pretkana zdaj v enem vonju zadehti poljana. Od neba solncni žarki prihité, iz gozda mrak in pokoj prepode', in zažgoli, odmeva spev po lesi, kot v sanjah solnce se po njem pobesi. E. Gangl. I • * v v J Orgle m piscal. U svetišču božjem orgel poje glas, ubira strune src pobožnih vas, koleno grudi v prah se, in proseče ij duš keS k nebu sinjemu trepeče. Ma travniku tam v jutra sveti mir pošilja Ì3 piščalke spev pastir, nad njim nebo j re svetlo in veselo kot da si takih je glasov želelo ... E. Gangl. K materi. Spisal Kompoljski. i na tisti dan, ki je posvečen našim rajnkim, namreč Vseh vernih duš dan. Nebo so pokrivali črni oblaki. Otožno so se plazili od gore do gore. Le redkokateri solnčni žarek jih je prodrl in pokukal za trenutek na žalostne zemljane. Pa hitro se je zopet skril za oblake kakor da ne bi rad gledal teh solz, ki so danes tekle na zemljo, solz, potočenih za pokojniki. Iz Zakotja je korakal okrog poldneva tistega dne Čurinov Lovro. To vam je bil štirinajstleten dečko, upadlih lic, živih oči in slabotnih udov. Na prvi pogled se mu je videlo, da ga ne hrani skrbna roka materina. Na levi rami je imel črevlje, zvezane tako, da mu je eden mahal po hrbtu, drugi po prsih. V desnici je nesel v rdeči rutici kos kruha in nekoliko jabolk, kar mu je dala Zakotnica, da bi imel za južino. Korakal je hitro med njivami po bližnjicah proti gozdu. Videlo se mu je, da se mu mudi. Tako nekam žalostno in slovesno je bilo danes Lovru pri srcu. Kar nekaj ga je težilo notri v prsih. In vendar je šel k svoji materi, ki jo je imel nad vse rad. Še ta-le gozdiček prekoraka, in odpre se mu prostorna dolina, ki prebiva v nji njegova zlata mati. Kmalu bo pri nji. In vse ji pove, prav vse, kar polni njegovo srce. — Kako veselje bo imela ona z njim, ko ga zagleda v lepi, novi obleki in v novem klobuku. Pa tudi črevlji njegovi so novi. Ravno včeraj jih je prinesel od črevljarja. Ljubi svoji materi pove, da je ni pozabil niti en dan, odkar sta se ločila. Podnevi, ko je sedel na paši pri Zakotnikovih, je često mislil nanjo. Zvečer, ko je legal spat, se je vselej spominjal v molitvi tudi svoje matere in svojega očeta, ki ga je komaj poznal. In še v sanjah se je večkrat pogovarjal z njo. — Pove ji tudi, da je vedno priden in pošten, kakor ga je učila, in da tudi vedno tak ostane. Zato ga pa imajo Zakot-nikovi in tudi drugi ljudje, ki ga poznajo, radi ... Aj, takrat je bilo prijetno življenje, ko je bil še doma pri svoji materi ! Ni se mu bilo treba potikati pri tujih ljudeh, da so mu dajali živeža in obleke, kar si je moral vse trdo prislužiti. Doma mu je pa vse preskrbela dobra mati. Uboga žena se je trudila od zore do mraka za svojega Lovra. 11* -X 244 b*- Prej je bilo še nekako, dokler je živel oče, Lovro se spominja kakor v sanjah, da so nekdaj vsi živeli: oče, mati in on. Stanovali so v mestu. On je bil takrat še prav majhen, tako da se le malo spominja tega. E, pa v mestu jim je šla trda, kakor mu je pravila pozneje mati. Oče je bil črevljar, a ni imel dosti zaslužka. Stanovanje in hrana pa mnogo stane v mestu. Trpeli so pomanjkanje. Zato so se bili preselili pred nekaj leti na kmete. Tu se jim je nekaj časa godilo dobro. — A oče je vedno bolehal. Prinesel je kal svoje bolezni že iz mesta. Nekoč pa je legel in ni vstal več. Odnesli so ga na vaško pokopališče . . . Od takrat se je slabša godila Lovru in materi. On je hodil še v šolo in ni mogel še ničesar služiti. Za vse je morala skrbeti samo mati. Ubožica je šivala skoro noč in dan, da sta se pošteno preživila. Veliko je trpela za Lovra in vendar ga je imela tako rada, kakor more le materino srce rado imeti svojega otroka. Seveda ni bila mati Bog ve kako zdrava, ker je toliko trpela. Pričela je pokašljevati prav tako kakor oče. Sin takrat še ni vedel, kaj pomeni tisto pokašljevanje. Zato je bil vedno dobre volje; saj je imel svojo zlato mater. Mati je bila često žalostna. Lovro ni takrat vedel, zakaj. Izkušala je svojo žalost Lovru prikriti, pa je vendar ni mogla. Sedaj-le se še prav živo spominja nekega večera. Prav tako se mu zdi, kakor da bi se bilo to sinoči zgodilo. Bil je hladen jesenski večer. Zunaj je brila ostra burja, in dež je lil curkoma. Mati je sedela pri mizi in šivala. Na drugem koncu mize je sedel on sam s knjigo v roki. Kar zažene mater kašelj, da je morala šivanje pustiti za nekaj časa. Lovro se ni dosti brigal zato, ker je bil že navajen. Hipoma ga vpraša mati: „Lovro, kaj bi napravil, če bi umrla?" „Služit bi šel", odgovori kratko. A mati ni rekla ničesar več; samo pogledala ga je tako milo, da ne pozabi tistega pogleda svoje žive dni. Dolgo, dolgo so počivale takrat materine oči na njem in so zrle tako turobno, da je naposled že njemu prihajalo težko. Naposled sta se zalesketali v materinih očeh dve solzi ter sta spolzeli po njenem velem licu. Tudi tega ni vedel tedaj, zakaj ga je mati tako gledala in zakaj so se ji bile zasolzile oči. O, sedaj pa ve dobro, še predobro, kaj je vse to pomenilo! Mati je takrat videla bližnjo bodočnost njegovo. In zato ji je bilo težko, saj je grenak kruh, če ga nam režejo drugi, tuji ljudje. Lovro sam to najbolje ve. Saj služi že skoro leto dni pri Zakotniku. No, pa se že živi, ker se mora. Sedaj služi za pastirja, črez par let bo že hlapec, in potem? E, potem bo šel pa po svetu, iskat si boljšega zaslužka in boljšega kruha. Kadar pa dosti prisluži tam v tujini, takrat se pa vrne v to-le dolino, kjer je njegova dobra mati, in že ve, kaj napravi takrat. V takih mislih pride Lovro ravno iz gozdička. Pred njegovimi očmi se je odprla precej velika, njemu dobro znana dolina. Preživel je v nji najlepša leta — otroška leta — ob strani ljubljene in ljubeče matere. — -s* 245 «t- Na okrog po dolini so se razprostirale vasi s poljem in s travniki. Na sredi tiste doline pa je stala župnijska cerkev in ob nji je bilo pokopališče. Od vseh koncev in krajev so tedaj vreli največ črno oblečeni ljudje proti cerkvi. — Ker bi ne bilo lepo, če bi Lovro capljal bos in bi ga drugi gledali, zato sede na bližnji kamen in si obuje črevlje. Potem jo pa mahne v dolino. In tudi on jo zavije proti cerkvi in pokopališču. Ko je stopil Lovro na pokopališče, je bilo ondi še polno ljudi. Stali so v gručah ob grobovih in se tiho pogovarjali. Nekateri so tudi ihteli in si brisali objokane oči. Grobovi so bili večinoma lepo okrašeni, in na njih so gorele lučce. — Tudi Lovro poišče tam pri zidu dobro mu znani grob. Poiskal ga je lahko, saj je bil čisto ločen od drugih grobov. Zakaj bil je popolnoma zapuščen in obrasten s travo. Nihče ni stal pri njem, nihče ga ni osnažil, nihče ni prižgal na njem luči. In tesno je bilo Lovru pri srcu, ko je stal ob grobu svoje — matere. Nehote se mu upognejo kolena, poklekne in moli za svojo dobro mamico. Med molitvijo mu stopijo solze v oči . . . No, pa dolgo ni jokal Lovro na materinem grobu. Saj je vedel, da solze ne predrugačijo njegovega položaja. Zato hitro vstane, si obriše solzne oči in prične s svojimi rokami popravljati grob. Največjo travo potrga, nekaj je populi in tupatam pridene ali odvzame nekaj prsti. Grob je bil kmalu lepši. Potem izvleče iz suknjice dve sveči, ki ju je bil prinesel s seboj, ju razlomi in prižge na materinem grobu. — Tudi očetov grob je hotel poiskati, a bil je že prekopan. Zato se vrne k materinemu grobu. Tako toplo, tako prijetno že dolgo ni bilo Lovru pri srcu kakor takrat. Gledal je plapolajoče sveče in mislil na mamico. Vedel je, da vse to gotovo vidi tudi njegova mati v nebesih in se raduje nad svojim dobrim sinom, ki ga je imela tako rada in ki je ni pozabil tudi po smrti. Gotovo mu izprosi pri Bogu, da se bo Lovru dobro godilo. Sveče so že zdavnaj pogorele; le tupatam je še katera ugašala. Tudi Lovrove so bile že ugasnile. Ljudje so se razhajali. Lovro pa se je kleče poslavljal od svoje matere, od njenega groba. Potem je vstal in šel urno proti Zakotju. Bil je miren in potolažen. Veselo je korakal, dasi se je že mračilo. V duhu je pa gledal podobe bodočnosti. Samega sebe vidi, kako dela tam daleč v veliki tvornici med tujimi ljudmi. S pridnim delom in s poštenostjo pa raste vedno bolj kupček denarja, ki ga je odločil za materin spomenik. In potem se vrne v to dolino in postavi svoji dobri materi lep kamenit križ na grob. Hajlepši dnevi. Spisal Leon Poljak. javadno govore ljudje, da ni človeku nikoli lepše nego takrat, ko je mlad in zdrav. Pa je tudi res tako. Kaj maram za vse drugo, ako sem zdravega telesa, vedrega duha in mladih let! Lepšega življenja si v resnici ne morem misliti. Toda Brožičeva Marijanica je bila drugih misli. In ne brez vzroka. Brožičeva Marijanica je bila ljubeznivo dekletce. Vsa soseščina jo je poznala. Pa ne morebiti zaradi njene nagajivosti in porednosti — ravno narobe: Brožičeva Marijanica je bila znana daleč naokrog kot poslušna in redna deklica. Prav pogostoma si lahko slišal, kako so govorile matere: „O, ko bi bili naši otroci taki, kakršna je Brožičeva Marijanica!" Njena mati je skrbela zanjo in jo negovala, kolikor je največ mogla. Morda celo preveč! Zakaj Marijanica je prihajala čimbolj mehka in nežna, in vsaka sapica ji je škodovala. Doma so jo vedno oblačili v toplo. Skrbno je bila zapeta do vratu, da bi se ne premrazila. In suknjene črevlje je nosila, da bi ji ne prišlo kaj mrzlega vanje. Pa saj so tudi lahko skrbeli zanjo tako lepo, ker so bili Brožičevi imoviti in ni jim bilo treba gledati na vsak krajcar! Zato pa se je Marijanica prav pomehkužila. Zdajinzdaj ji je kaj po-nagajalo: ali jo je bolela glava ali zob ali pa je dobila tak nahod, da je vedno tiščala ruto pod nosom — pod noskom, ki je tako prijazno čepel sredi lepega lica, doli pod svetlimi, jasnimi očmi. In pa temni, valoviti kodri — ej, kako so ji pristojali! Bila je nekega deževnega dne pri teti, a takoj drugo jutro je začela pokašljevati. Tako tiho, boječe, da bi ne spravila matere v skrb. Pa se ni dalo dolgo prikrivati. Podnevi je že še šlo, ali ponoči se ni dalo. Imela je nemirno spanje, in v grlu jo je tako ščegetalo, da je kašljala prav na ves glas. Seveda : spala je, četudi nepokojno, in takrat ne more človek zase. Marijaničina mama pa je bila polna težkih skrbi. Kaj bo, če Marijanica ne ozdravi? Če ne odneha kašelj in pritisne še kaka druga, hujša bolezen? O, še umreti bi morala hčerka, in to bi bilo največje zlo! Kaj torej? Oče konjiča pred voz, sebe na voz — in hajdi po zdravnika! Učeni gospod, z naočniki na nosu in s sivo brado, se pripelje, preišče kar naj-vestnejše mlado bolnico in precej potolaži mater: „Nič ne bo hudega! Neznaten prehlad! V posteljo mora, piti mora lipov čaj in malo medu v njem, da se izpoti, pa bo zopet zdrava!" Z zlatom bi bila najrajša obsipala Marijaničina mati učenega in dobrega gospoda, ki jo je tako silno potolažil. 247 ne- in Marijanica je morala v posteljo. V posteljo je morala, v lepo, belo, mehko in toplo posteljo! Zunaj je baš začel piskati ostri jesenski veter, da so zdajinzdaj zažvenketale šipe v oknih — a Marijanica je ležala v^gorki postelji, na mehkem, pernatem zglavju; pila je sladki čaj, ki je vonjal po 248 hS- lrpovem cvetju in medu, in bilo ji je tako dobro, saj ji je dan na dan bolj in bolj izginjal kašelj, da ni čutila nobenega praskanja več v grlu, da ni bila naposled čisto nič več bolna. A pila je vendarle še vedno čaj z medom, in objemala ji je telesce mehka pernica, obšita s Čipkami, ki so bile tako lepe in bele, da je bilo v resnici krasno ležati med njimi ! Krasno je bilo ležati med njimi, saj ji je bilo tako prijetno toplo, d? je morala časih kar z rokami izpod odeje. E, kako so se ji debelile roke: vsak dan so prihajale okroglejše in zalitejše. Pa kako bi tudi ne? Ali mislite, da je živela Marijanica res ob samem čaju, ki je bil v njem raztopljen med? Seveda! Bog ve, kaj ji je vse mati nakuhala in napekla, da bi se čim prej popravila od bolezni. Vsako uro je kaj lepšega zavonjalo iz kuhinje: zdaj kaka jajčnata jed, zdaj kaj iz moke, zdaj košček pečenega mesa. Nikoli ni bilo Marijanici lepše! Sosedovi otroci so prihajali k nji v vas, in Marijanica se jim je smehljala iz pernic, vsa zakopana vanje. Bila je videti kot pomladni rožasti cvet, položen na bele blazine. „O, da bi bila vedno tako bolna", si je želela Marijanica. Da bi le bila! Saj to ni nič hudega, če je človek zdrav in ga delajo bolnega. Da bi le vedno užival tako lepe, najlepše dneve ta pomladni rožasti cvet, položen na bele blazine! Pastorja. Dve sta jvejdi se v t mi li S sinjega neba, pa sta v vejah obviseli hoj ki vrh gora. Sladko bom ju poprosila: „Lučki lihi ve, posvetita mi nebeškc radostne stejé !" H Prvo zvezdo mi pošilja mamica nocoj, drugo 3 vej do mi pošilja angel stròfi/ moj. — Zvezdici kot dva plamenčka, lahno viripajoč na rokah, peljala bosta me sk°3 črno n°č tfo bo jutro obsvetilo rosne mi vrhé, Šla bom k hojki> da ji vzamem Zvezdici obe. Tja črej gore, črej doline k mamici v nebo, aj, lam 5me;'e se le sreče, smeje se 3lato! . . . ,'i . ! Cvetko Slaviti. Vi*li bratec. Spisal Ivo Trost. oldne je že odzvonilo. Peč v kotu je dihala prijetno toploto po širnem razredu. Večina učencev je že odhrumela domov in se v pretrganih stavkih v mrazu pogovarjala o onih tovariših, ki so danes ostali še v šoli, dasi jako neradi. Zamudili so namreč začetek pouka, ker so se drsali spotoma v šolo ter pozabili na gladkem ledu, da ura teče in ničesar ne reče . . . Med drsalci je bil tudi Vrbanov Mile — Bogumil. Jako ubožnih staršev je bil, a marljiv dečko kakor so vsi Vrbanovi otroci. Vendar je moral danes sedeti z drugimi neredneži, ki jim zapor v šoli ni bil nenavadna kazen. Pa kaj bi dalje premotrivali stvar, ki je bila Bogumilu skrajno sramotna! A bilo je tako in predrugačiti se ni dalo več. Priložnost ga je zavedla in sedaj ga boli glava po slabi tovarišiji, pa tudi — srce. Njegova krivda je bila očitna; za grehom pa pride pokora, mora priti. Bogumilu pa ni bilo hudo samo zaraditega. Kaznjenci so sicer vsi resnega lica vršili odkazano delo, nekaterim se je lice celo kremžilo na jok, a Mile se je kar topil v solzah. „V kazen in nadomestilo za izgubljeni čas", pravi gospod učitelj, „morate izdelati še to in to!" Mile zažene glasan jok, dočim so ostali tovariši mirno izdelovali podaljšano nalogo. Učiteljev strogo resni obraz se nabere v še resnejše gube: „To je kazen za vašo lahkomiselnost, za vašo — ne--" „Ne bom več, nikdar več," hiti Mile. „Gospod učitelj, pustite me domov, lepo prosim. Ne bom nikoli več!" „To upam, da se poboljšaš. Sploh se mi zdi čudno, da si tak tudi ti, Vrbanov, ki —" Mile zajoče na ves glas. Smilil se je celo tovarišem, ki so se molče spogledali, češ: kako mu je hudo — zaradi brata! Deček se zopet ojunači. Vstane in prosi milo: „Gospod učitelj! Jaz moram domov, da ne zamudi šole tudi moj brat, ki hodi sem popoldne." Učitelj se začudi: „Ali se ti dozdeva, da je tako lahkomiseln kakor si bil ti?" „Ne, gospod ! Brat čaka mene doma — ne more v šolo, dokler ne pridem." „Zakaj ne more?" Med učenci nastane slovesna tišina. Vsi so vedeli, kaj pove Mile, a niso vedeli, kaj ukrene učitelj. Nekoliko časa je molčal Vrbanov Bogumil. Morda se je hipno sramoval ali je pa mislil, kako bi lepše položil v resnico besedo. Tudi součenci so mislili, da ga je sram; potem pa le pravi: „Moj brat čaka mene doma, da obuje moje črevlje. Bos ne more, a oba imava samo en par črevljev, Smo tako ubožni . . ." Učitelj pogleda pomenljivo ostale součence. Zjasni se mu resno lice in mila dobrosrčnost mu zašije iz očesa, ko reče počasi : „Vrbanov, ti si vrl bratec! Sedaj vidim, kako resničen je tvoj kes: ne le, da je tebi žal današnje nepravilnosti, ti se celo bojiš, da bi je ne ponovil tvoj mlajši brat. To je lepo, moj Bogumil, to je prava krščanska ljubezen. Le pojdi domov in posodi bratcu črevlje. Bog daj, da bi vedno tako rada podpirala drug drugega!" Vrbanov se začne odpravljati olajšane duše, a ne prav hitro. Sočutno se je oziral po součencih : želel je, da bi tudi le-ti občutili njegovo srečo. To kmalu izpozna učitelj in veli: „Vi pa, Vrbanovi sošolci, pomnite, da zasluži njegova blagosrčnost najtoplejše in očitne pohvale, zglednega plačila. Zato ste danes zaradi njega tudi vi vsi oproščeni zaslužene kazni, če obljubite moški, da ste po lastni krivdi danes zadnjič zamudili šolo". Tega ni bilo treba ponavljati. Burja je dihala zunaj svojo ledeno sapo, v dve gubi sključeni so hiteli zaostali kaznjenci po ledeni cesti domov. Vsem se je mudilo, zakaj kazalec na cerkveni uri se je dvigal že od polene naravnost k trem četrtim, in roji popoldanskih otrok so se že zgrinjali v šolo. Vrbanov Bogumil je potreboval do doma malone četrt ure. Podvizal se je, da so ga komaj dohajali tovariši. Večina je molčala, ker se jim je zdelo najbolje, če ničesar več ne govore o tem, kar so doživeli danes. Bogumil je tudi doma povedal vse odkritosrčno, zakaj je bil kaznovan in kaj se je zgodilo potem. In tudi oče mu je velikodušno pregledal kazen. Deček je pa molče sezul črevlje in jih nesel čakajočemu bratcu za peč, kjer je čakal prav nestrpno, da pohiti v šolo. Bogumilu se je srce smehljalo veselja, ko je videl, kako urno je bratec ubral pot za drugimi součenci. Sam je potem sedel k peči in zadovoljno užil borno kosilce. Pravljica o starem bedaka. Spisal Vojanov. peščeni, vroči Arabiji so živeli trije bratje brez doma in denarja: Jazo, Jožo in Juzuf. Hodili so po širnem svetu, da si služijo kruha od dne do dne. Pa pridejo nekega večera do krasne, z bujnim cvetičjem okrašene palače. „Potrkajmo, morda bo tukaj našim rokam dela." In trkajo, da se jim odpre. Stara ženica pride: „Kdo ste? Kaj hočete?" „Sestradani bratje. Iščemo kruha. Imate kaj dela za žuljave pesti?" „Počakajte!" Kmalu se zopet odpro vrata. Bogato oblečen, dolgobrad starec z lisičjimi očmi stopi na prag, pogleda izpod mrklega čela brate pa pravi: „Nimam posebnega dela za vas. Edino za čuvaje bi vas sprejel. Pa potrebujem močnih junakov." Pa si zavišejo bratje platnene rokave črez komolce, da se jim pokažejo mišičaste rjave roke, pogledajo ljuto izpod črnih obrvi, pa zaškripljejo z belimi zobmi. „Dobro, vzamem vas v službo. Tolpa Beduinov se plazi tod okolo. Varovali boste pred njimi zlato rožo, ki mi raste na vrtu." Potem dobe bratje vsak z železom okovan bat in težko puško, po-sedejo s tem orožjem okrog zlate rože, si zapalijo čibuke pa gledajo drug drugega. „Dobro nam je pri tem gospodarju." „Malo dela." „Pravzaprav nič." Dolgo sede tiho in premišljujejo, potem pa vzame Juzuf, bratov najstarejši, nožič iz žepa pa potrka po deblu zlate rože. „Uh! Samo čisto zlato." In tudi Jožo in Jazo potrkata. „Samo čisto zlato." Tedaj šine vsem trem denarja strup v poštene ude. „Da je ta roža naša!" „Kako bi bili bogati!" „Cujta! Alah mi je poslal dobro misel. Samo trije čuvaji smo. A gospodar nam je dejal, da se vlači cela tolpa razbojnikov tod okolo. Dvajset jih je, morda petdeset ali celo sto. Kdo jih je štel? A? Če pridejo torej ti krvoloki, nas postrele kakor muhe in vzemo s seboj zlato rožo. Izrujmo torej mi dragoceno cvetico pa zbežimo z njo. Prepričan sem, da storimo s tem dobro delo pred Alahom, ker obvarujemo nepremišljene Beduine hudega greha zavratnega umora." 252 MÉ- Temna noč je padla na vročo zemljo. Molče pomečejo bratje bate in puške v grmovje. Juzuf izruje zlato rožo, skoči z njo preko vrtnega zidu, za njim brata, in vsi trije zbeže v gosto temo. V istem času se je hotel gospodar prepričati, kako varujejo Jazo, Jožo in Juzuf njegov dragoceni zaklad. Ko ne najde na vrtu ne čuvajev ne zlate rože, zapiska tanko na srebrno piščal, in šest dolgobrkih hlapcev priteče. „Čuvaji so mi izmaknili zlato rožo. Pojdite kakor veter za njimi in privedite mi tatove!" Hlapci zasedejo čile arabske belce pa hajdi za beguni. Kakor svetle zvezde na temnomodrem nočnem nebu, tako se je blesketalo v temi nadaleč cvetje zlate rože. V divjem diru dohite hlapci brate in jih privedejo pred starca. „Smrt zaslužite, lopovi tatinski! Na najvišjo palmo bi vas obesil jastrebom v hrano. A moje srce je dobro in Alahu hočem biti dopadljiv. Če mi prinese eden izmed vas zlate prsti za mojo zlato rožo, vas izpustim, in vsi trije imate svobodno pot." Pa sede starec na svilnato blazino, prekriža noge, vleče iz čibuka goste oblake dima pa čaka, da se oglasi eden izmed bratov. In Juzuf vstane in pravi: „Slavni gospodar! Svetla zvezda Mohamedova! Jaz vem za zlato prst. Grem in ti jo prinesem za zlato rožo." „Dobro! Pojdi, a vrni se mi, preden solnce zaide. Če ne, je po tebi." Pa gre Juzuf. Hitro gre, da se starec ne premisli in ga ne pokliče nazaj. Spotoma pa si misli: „Bedak stari! Ko bi jaz vedel za zlato prst, ne bi bil tebe prosil službe. Alah ti blagoslovi tvoj um! Jaz sem prost." Pa gre, gre in pride do zelene goščave. Tam spleza na visoko palmo in zaspi v njenih košatih vejah. Žarko solnce je zašlo že davno, a Juzufa še ni nazaj k starcu. „Kje je vajin brat? Zakaj ga ni nazaj?" vpraša starec ostala brata pa ju srepo pogleda. „Bržkone se je ponesrečil na poti. Ali pa ga je prijel ogenj bljujoči zmaj, ki varuje zlato prst, in ga ne izpusti." Ko so starčevi hlapci čuli o hudem zmaju, so se poskrili v hlevu in po pasjih kočah. Bili so sami strahopetneži. „Pojdem in ga sam privedem," pravi starec. „Svetli gospodar, ne hodi! Bojim se zate. Zmaj je hud. Ubije te kakor miško. Pa tudi poti ne veš. Meni je znana." „Kako ti je ime?" „Jožo." „Jožo, če si korenjak, da se mi ne bojiš tiste kačje zalege, pa pojdi ti. A vrni se mi z bratom ob solnčnem zatonu, če ne, je po vaju obeh. Tudi brata vama ubijem." „Pridem, preden zaide solnce. Brata ti privedem in prinesem zlate prsti. Pa gre Jožo. Hitro gre, da se starec ne premisli in ga ne pokliče nazaj. Spotoma pa si misli : „Bedak stari ! Ko bi vedel za zlato prst, ne bi bil prosil tebe službe. Tudi zmaju ne grem v žrelo. Alah ti blagoslovi tvoj um. Jaz in Juzuf sva svobodna." Pa gre, gre in pride do zelene goščave, kjer je Juzuf zaspal na hladni palmi. Zagleda ga. „Juzuf!" „Ali si ti, Jožo?" „Jaz, a Jazo je še tam." „Kako si ušel starcu?" Pa pove Jožo Juzufu, kakor se je bilo dogodilo. „A brata Jaza ne bo izpustil. Po njem je, če se ne vrneva." „Kaj hočeva?" „Ha! Že vem. Pojdi nazaj, Jožo, pa laži starcu, da drži mene zmaj z devetimi strupenimi zobmi. Z drugimi devetimi preži na rešilca. Kremplje da ima take kakor tvoje stegno, žrelo kakor starčeva hišna vrata. Tebi da ni moči osvoboditi ine. Dvema bi se posrečilo. Jazo da naj ti pride pomagat. Starec bo verjel, ker je bedak." In gre Jožo nazaj. Čim bliže prihaja smotru, tem manjše korake dela — iz strahu pred starcem. „Ali si sam prišel?" zarenči ta nanj. „Sam." „Kje je Juzuf?" zarenči še huje in počne vrteti oči. „Zmaj ga drži z devetimi strupenimi zobmi. Z drugimi devetimi je pošast hotela mene popasti, pa sem zbežal. Kremplje ima take kakor moje stegno, žrelo tako kakor tvoja hišna vrata. Ko bi bila dva, bi osvobodila Juzufa in prinesla zlate prsti. Jazo naj gre z mano, da mi pomore." Starec pa mu ne zaupa: „Jazo ostane tu. Njega obglavim, če vaju ne bo. Eden izmed hlapcev pojde s tabo." A starec kliče zaman svoje šestere hlapce. Dobro so se poskrili v hlevu in po pasjih kočah in si zamašili ušesa s slamo. Tedaj pravi Jožo: „Cela gora zlate prsti je." In starec se polakomni bogate gore zlate prsti. „Pojdita torej, Jožo in Jazo. Mnogo zlate prsti mi prinesita. A če vaju ni z Juzufom in zlato prstjo jutri do solnčnega zatona, je po vas vseh treh. Jastrebi že čutijo meso. Vidita jih?" Pa pogledata brata na sinje nebo. Tam sta mirno plavala dva močna, lačna jastreba. „Uhuh!" zgruzne Jožo rameni. „Huhu!" zgruzne tudi Jazo rameni. Oba kakor iz strahu. Starec se veselja zagrohoče. „Tako! Le pojdita in vrnita se. Moja jeza je dolga od tukaj do Črnega morja, pa od zemlje do jastrebov. Varujta se, varujta se moje jeze. Ptiči so lačni !" Pa gresta Jožo in Jazo. Hitro gresta, da se starec ne premisli pa ju ne pokliče nazaj. Spotoma pa pravita: „Bedak stari! Ko bi mi vedeli za zlato prst, ne bi bili iskali pri tebi službe. Alah ti blagoslovi tvoj um ! Zdaj smo vsi trije svobodni." Pa gresta, gresta in prideta do zelene goščave, kjer je zaspal Juzuf na vejah visoke palme. „Juzuf! Vsi trije smo svobodni." „Vsi trije, da! Ušli smo bedastemu starcu. Sedaj pa na pot." Pa gredo, gredo tudi ponoči. Proti vzhodu. V mesečini pa si Jazo izspodtakne nogo ob kamen, da pade. Brata ga vzdigneta in vidita, da je brsknil Jazo v samo čisto zlato. Pa tlesknejo vsi trije z rokami in pravijo : „To ne bo za starega bedaka!" „Naj sam išče zlate prsti !" „To je naše. Bogati smo." Pa pobero zlato, kupijo velblodov in sužnjev pa zabogaté in postanejo slavni kupci. Stari bedak pa jih čaka in čaka. In vselej, kadar zatone staro zlato solnce, si menca dolge, suhe roke, skače s trudnimi, koščenimi nogami v zrak pa se veseli in pravi : „Ni jih. Zmaj jih je pohrustal. Alah bodi zahvaljen, da nisem šel z njimi!" Spaneek. Solnce slo je v zlati grad, utihnile ptice. Spaneek se zbudi, takrat svoje gre stezice . . . ülad zibelko božji dvor detetu odgrne, ko gre solnce izza gor, on domov se vrne . . . Skozi okno, skozi dver tiho in počasi k zibki pride na večer, tam se kratkočasi. Vrne se v nebesa — smuk! —- kakor ptič iz kletke, detece pa za klobuk si privije cvetke . . Fran Žgur. -S* 255 cNa poti. €j, lepa gospodična, kam pa tako na pot? JCaj tetki morda nesete košarico za god? Da, tja je dobro iti, tja