Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, november 1968, št. 71
POEZIJA PROZA DRAMATIKA
Problemi, časopis za mišljenje in pes-
ništvo, številka 71. Ureja uredniški od-
bor: Iztok Geister, Niko Grafenauer,
Spomenka Hribar, Ivan Hvala, Dušan
Jovanovič, Taras Kermauner, Marko
Kerševan. Lado Kralj, Andrej Medved,
Rastko Močnik, Milan Pintar (glavni
urednik). Rudi Rizman, Mitja Rotovnik
(odgovorni urednik), Marjan Tavčar
Ivo Urbančič, Saša Vegri, Franci Za
goričnik. Lektor: Darko Dolinar. Ko
rektor: Igor Longyka. Tehnični urednik
Marjan Rožanc. Metêr Peter Žebre
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Bee
thovnova 2, tel. 20 487. Tehnični ured
nik posluje v sredo in petek od 9. do
13. ure. Uredniki sprejemajo: uredništvo
za sociologijo in filozofijo v ponedeljek
od 15.30—17. ure; uredništvo za litera-
turo v torek od 15.30—17. ure; ured-
ništvo za literarno kritiko v sredo od
15.30—17. ure. Uprava posluje v četrtek
od 14.30—16.30 ure. Naročila pošiljajte
na CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
tel. 310 033, tekoči račun 501-8-475/1 z
oznako: za Probleme. Celoletna naroč-
nina 25 N din, cena posameznega izvoda
2,50 N din, cena dvojne številke 5 N din.
Izdajata CK ZMS in UO ZŠJ v Ljub-
ljani. Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča«
v Ljubljani.
Niko Grafenauer: Položaj revije . ..............417
Veno Täufer: Potovanje oddo...............421
Marico Švabić: In siva ptica je letela v svinčeno zoro........427
Valentin Cundrič: Pandemonij...............436
Vojin Kovač — Chubby: Zakaj je Evald podpisal deklaracijo.....449
Tomaž Brejc: Pesmi...................453
Marijan Murovec: Dve pesmi................454
Ifigenija Zagoričnik: Pesmi.................454
Frančiška Buttolo: Pesmi..................457
Miha Remec: Dan IIL...................462
Andrej Medved: Onkraj rumenega sadovnjaka...........475
Izgubljenost prostora............ .	478
Mate Dolenc: Exchange Wechsel Cambio............482
Pavle Lužan: Kanaan.................. .	490
Razpis...................493
Himña''?...................495
Ivan Mrak: Robespierre..................499
Jože Snoj: Hodnik....................508
Uredniški zapis.....................529
Naslovna stran in vinjete: Bogdanka Poznanović
Niko Grafenauer:
POLOŽAJ REVIJE
Razmere, kakršne že nekaj časa vladajo v na-
šem revialnem tisku, so nujno morale pripeljati
do nekaterih sprememb, ki so po logiki stvari samih
nastale v notranjem življenju revije Problemi. Ce
opazujemo razvoj te revije v zadnjih nekaj letih,
moramo priznati, da sta njena sedanja podoba in
njen sedanji duhovni diapazon precej drugačna
od tistega, ki smo ga bili vajeni pri njej nekoč in ki
smo ga tudi sami pomagali ustvarjati. Vse to je
seveda v globoki zvezi z razvojem naših družbenih
razmerij in odnosov kot celote in intelektualnih
prizadevanj še posebej.
Svet, ki je bil nekdaj kolikor toliko urejen, stis-
njen v bolj ali manj samoumevne kalupe in zato
tudi pregleden, se je čudno zameglil, saj je izgubil
nekatera temeljna oporišča, ki mu jih je nudila bo-
disi hiliastična marksistična bodisi individuali-
stična kartezijanska eshatologija. Zato ta svet ni
več kanonično sklenjen svet. Nastale so praznine,
ki človeško misel in dejanje zmerom znova vabijo
v svojo brezdanjost, da si pridobi novih izkustev.
Zato tudi ni naključje, da je v zadnjem času resni-
ca Niča doživela tako široko aktualizacijo. Nič se
je razodel kot temeljna imanenca sveta, kot tista
njegova razsežnost, ki se razprostira za obzidjem
humanističnih vrednot, ustvarjenih za človekovo
varno prebivanje v svetu, torej kot neodpravljiva
bit sveta. Svet potemtakem nima nekega teleološko
dosegljivega bistva, marveč je to bistvo skrito v
Niču, kar pomeni, da se mu je mogoče približati
samo z vstopom v perspektivo Niča, ali z drugimi
besedami: z izničenjem, pri čemer je seveda do
kraja prizadet predvsem misleči subjekt sam. Tako
se izkaže, da to bistvo ni temelj življenja, marveč
smrti, zato ga ne moremo jemati kot bistvo biva-
jočega. Očitno je torej, da je bistvo bivajočega
lahko le metafizična kategorija. To pa pomeni,
da mora sleherno človeško delovanje, ki hoče ve-
ljati za smiselno, imeti svoj metafizični korelat v
njej. Ugotovili pa smo, da se je svet tistih vrednot,
ki so prejemale svoj smisel od takšnega metafizič-
nega bistva, podrl in da so v njem zazevale praz-
nine. Tako se je zgodilo, da spričo razkrojenosti,
ki vlada v sedanji predstavi sveta, nad katerim je
bistvo izgubilo svojo stoletno oblast, torej spričo
diskrepance med resnico in bistvom, tudi smisla ni
mogoče zanesljivo definirati. Zakaj resnica je ne-
kaj živega, v času se porajajočega in podvrženega
spremembam, medtem ko je bistvo nekaj aprior-
nega in totalizirajočega.
Prem na to dejstvo moramo še posebej opozoriti,
če hočemo kolikor toliko zadovoljivo pojasniti se-
danjo podobo Problemov. Dejstvo namreč, da ne
razpolagamo z nekim razvidnim in trdno oprijem-
ljivim smislom, ki bi nam dal v roke tudi jasno iz-
delane kriterije, s katerimi bi bilo mogoče enkrat
za vselej izmeriti moč in veljavo, veličino in vred-
nost posameznih duhovnih pojavov, to dejstvo nas
je prisililo, da smo si izbrali takšno uredniško
prakso, ki najbolje ustreza položaju, v katerem
smo. Ta praksa pa je predvsem v tem, da skušamo
upoštevati vsako vitaliteto in vsak impulz, ki kaže
znamenja pričevanja, in s tem omogočati tisti
eksistencialni pluralizem, ki kar najbolje in vse-
stransko izraža vsebino naših sedanjih izkustev
in naše sedanje nacionalne in socialne prisotnosti
v svetu. Gre torej za spoznanje, da se ne moremo
spraševati o smislu posameznih številk Problemov
ali celo posameznih prispevkov v tej reviji, mar-
več da jih sprejemamo kot fenomen nekega real-
nega dogajanja. Kazno je torej, da se revija kot
posebna kulturna institucija skuša prilagoditi ob-
vezujoči jo vitaliteti in ne obratno, kar je običajna
praksa omnibusnega tipa revije. Spraševati se po
smislu posameznih številk in prispevkov bi nam-
reč pomenilo ukinjanje že omenjenega pluralizma
svetov, ki v njej nastopajo, hkrati pa tudi pose-
ganje v njihovo integriteto.
Prav iz tega razloga se je v reviji uveljavila
potreba, da se neka enotna struktura v njej pred-
stavi samostojno kot v sebi zaključen pojav, s či-
mer naj bi bila hkrati zagotovljena tudi vsebinska
kompaktnost posameznih številk. Posledica tega
je seveda ta, da se v reviji pojavljajo različne sku-
pine z različno zgodovinsko eksperienco in filo-
zofsko intencioniranostjo. Tako smo priče svoje-
vrstnemu preobratu v slovenski revialni tradiciji.
Namesto A LIMINE zagotovljene konceptualne
enotnosti, ki je našla svoje dopolnilo v širši revialni
konstelaciji, se je po logiki razmer izoblikovala
enotnost v različnosti, ki se izraža znotraj ene
same revije in ki ni določena vnaprej, marveč
nastaja sproti, kar ji zagotavlja tisto spremenlji-
vost in odprtost, kakršna je značilna za sleherno
neposredno in spontano delovanje.
Tako nujno prihaja tudi do neprestanega niha-
nja v intenziteti in vsebinskem obsegu posameznih
pričevanj, ki jih revija posreduje. Prav to pa je
pogosto vir nesporazumov med revijo in bralci.
Pomen in naloga revije ni v tem, da zatajuje, ne-
gira in izloča, marveč da evidentira vse tisto, česar
smo Slovenci dandanes sposobni na področju mi-
šljenja in pesništva. Revija noče biti monument,
marveč nenehni poskus in tveganje. Le tako se
namreč vitaliteta, ki jo sicer le slutimo, lahko do
kraja izrazi in pokaže svojo življenjsko moč ali ne-
moč. Bele v širšem socialnem okolju, kot je na pri-
mer posamezna grupa, namreč lahko neko duhovno
dejanje doživi svojo potrditev ali odklonitev in se
s tem po docela normalni poti razkrije tudi njen
realni status in pomen v dani družbi.
S tem smo se približali tisti točki, ko moramo
odgovoriti na vprašanje, ki se ob takšni razlagi
zastavlja kar samo od sebe: kaj je potemtakem
osnovno vodilo oziroma koncept revije Problemi,
417
se pravi tisto izhodišče, zaradi katerega sploh lah-
ko govorimo o njeni upravičenosti?
Obstoj revije kakor tudi njena upravičenost sta
najbolje utemeljeni s konkretnimi ustvarjalnimi
pobudami, ki se vanjo zatekajo. Iz tega seveda
tudi takoj sledi ugotovitev, da so prav te ustvar-
jalne pobude tudi vsa njena vsebina. Osnovno
vodilo revije je potemtakem omogočanje tem
ustvarjalnim hotenjem njihovo socialno objekti-
vizacijo. To pa med drugim pomeni, da je vsebina
revije udeležena tudi v tej objektivizaciji. Potem-
takem je edina funkcija revije v mediaciji med
ustvarjalnimi pobudami in hotenji ter njihovo so-
cialno objektivizacijo. EXPERIENTIA kot poseb-
na dimenzija bivanja in eksistencialnega doživetja
sveta, ki se uveljavlja v omenjenih ustvarjalnih
pobudah, s tem stopa iz svoje anonimnosti in pri-
vatnosti v družbeno prisotnost. Ta proces, ki po-
teka v Problemih, le-tem tudi daje pravi pomen
in veljavo, ne glede na to, ali je posamezno zgo-
dovinsko skustvo, ki se pojavi v njih, v sebi ko-
herentno in trdno ali ne. Prav to poslednje pa je
poleg drugega tudi eden od razlogov, zaradi kate-
rega je naravnost odločilnega pomena, da se ne-
katere grupne vizije sveta pojavljajo kot celota
zase, saj posamezni prispevki šele v kontekstu z
drugimi najdejo svoj RAISON D'ÊTRE,
Vendar pa se ob vsem tem zastavljajo nekatera
temeljna vprašanja, ki so v zvezi z izrazito kom-
promisno strukturo, ki jo danes tako po vsebini
kakor tudi po načinu svojega nastopanja v jav-
nosti predstavlja revija Problemi. Na to dejstvo
deloma opozarja tudi uredniško pismo v 6^166
številki letošnjega letnika Problemov. Gre namreč
za ugotovitev, da je takšno stanje stvari le nekaj
začasnega in da je treba posameznim ustvarjalnim
pobudam, ki kažejo sposobnost samostojnega na-
stopanja v javnosti, a so zaradi zunanjih ovir pri-
siljene pojavljati se v okviru Problemov, omogo-
čiti tudi njihovo institucionalno osamosvojitev.
V primeru, ko bi se to zgodilo, bi se seveda spre-
menila tudi vsebinska in organizacijska podoba
Problemov. Glede na dejstvo, da do tega še ni pri-
šlo, pa lahko ta trenutek ugotavljamo, da se v Pro-
blemih prepleta troje po svoji naravi in vsebini
precej različnih konceptov, ki pa imajo vsak svoje
opravičilo na eni strani v sedanji revialni situaciji
pri nas, na drugi pa v potrebi po čimbolj kom-
pleksni afirmaciji posameznih ustvarjalnih pobud
in hotenj. Te tri osnovne strukturalne in organi-
zacijske komponente Problemov se navzven kaže-
jo že v dokaj različni ureditvi in vsebinski razpo-
reditvi posameznih številk.
Spričo intenzivnosti in marsikdaj tudi eksklu-
zivnosti posameznih struktur, ki jih zastopajo no-
ve tvorne moči in ki imajo nedvomno pravico, da
se izrazijo v svetu, katerega del so, je nastala po-
treba, da se posamezne številke Problemov prila-
godijo njihovim zahtevam, iz česar se je kar sam
po sebi izoblikoval model SKUPINSKEGA revial-
nega nastopa, ki nedvomno lahko najbolj učinko-
vito predstavlja obseg in težo posameznega ali
grupno izraženega zgodovinskega izkustva in iz
njega izvirajoče ustvarjalne težnje. Posledica tega
je, da se v okviru Problemov lahko pojavljajo vse
tiste ustvarjalne pobude, ki naš kulturni in social-
ni prostor pomagajo na novo dimenzionirati, ki
pa so si po svojih izhodiščih mnogokje docela na-
sprotne. To pomeni, da je tvorni diapazon revije
dokaj širok in prilagodljiv, kot je odprta in prila-
godljiva tudi resnica slehernega zgodovinskega in
socialnega dogajanja. Kakor hitro pa smo sprejeli
takšno izhodišče, kjer je za nastop v reviji odlo-
čujoča vitaliteta, je nujno, da v njej najdejo svoje
mesto tudi kakšna ustvarjalna prizadevanja, ki v
luči tradicionalnega mišljenja in ocenjevanja po-
menijo izrazito ekstremen pojav. Še več. Prav ti
pojavi se morajo glede na svoje dokaj specifično
doživljanje sveta, ki ga izražajo, predstaviti kot
sama v sebi zaključena in celovita struktura, če
nočejo vzbujati parcialnih vtisov v javnosti, kar
seveda kaj hitro lahko privede do kulturne ali ka-
ke druge diskvalifikacije. Odmev, ki so ga pri ob-
činstvu doživele nekatere v Problemih nastopajoče
skupine, nedvomno priča, da je njihov položaj v
slovenski kulturni skupnosti močno problemati-
čen, če že ne docela nesprejemljiv. Pri tem pa se
seveda takoj zastavi vprašanje, zakaj je tako? Ali
gre tu le za navadno izmišljotino, za bolj ali manj
duhovito potegavščino nekaterih z zapadnjaško
modo prenasičenih glav? Ali pa gre nemara za
izraz nekaterih globljih procesov v usodi evrop-
ske umetnosti in literature, procesov, ki so našli
svojo adekvatno vsebino tudi pri nas?
Že prej smo ugotovili, da so nekdanji ideali in
vrednote izgubili svoj sijaj in se sesuli v prah, niso
pa jih nadomestili neki novi in trdnejši ideali in
vrednote, razen tistih, ki nastopajo v sferi izrazi-
tega privatništva in potrošništva in ki imajo na
sebi vse poteze malikovalstva. Živimo torej v do-
cela razvrednotenem svetu. Religiozni in eshatolo-
ški odnos do sveta se je izpraznil, svoboda, ki se
je s tem ponudila človeku, pa mu je svet storila do-
stopnejši in hkrati odvratnejši. Ta svoboda člove-
ku tudi omogoča, da v imenu vrednot izvaja naj-
hujša nasilja, pri tem pa se docela zaveda, da s
tem svojim ravnanjem tepta prav tiste ideale in
vrednote, s katerimi skuša opravičiti svoje nasilje.
Ta popolni relativizem dokazuje, da je s temi vred-
notami in ideali nekaj narobe, ker jih nihče več ne
spoštuje, da so namreč do kraja degradirani v gole
lupine Niča. To pa med drugim tudi pomeni, da v
svetu brez enotnega smisla, ko RE-LIGIO ni več
imanenca bivanja, tudi ni več in ne more biti v
idealih in vrednotah utemeljenega estetskega prin-
cipa, ki bi bil obvezujoč za vse. Tako se kajpa
dogaja, da so vse »lepe« in vse »grde« stvari in
pojavi enako dostopni in enako sprejemljivi za
človekovo skušnjo, in ker so oboji del te skušnje,
imajo enako pravico,^ da vstopajo tudi v njegov
vizionarni svet. Razumljivo je, da v takšnem po-
ložaju tudi umetnost ni ostala neprizadeta. Njen
razkroj je že dolgotrajen, saj je očitno povezan s
padcem individua oziroma SUBJEKTA PER SE kot
temelja metafizične kartezijanske doktrine. Z raz-
krojem tega subjekta se je očitno začel razkrajalni
proces tudi v umetnosti kot njegovem specifičnem
izrazu. Tako smo danes priče dogajanju, ko po-
staja docela irelevantno, ali nam npr. neka pesem
nekaj pripoveduje in izpoveduje, ali pa je zgolj
418
asociativno zaporedje foničnih in vizualnih senza-
cij, ki ne temeljijo na racionalnem in z razumom
dojemljivem sporočilu, marveč na senzualno-ero-
tičnem doživljanju sveta, ki se odpoveduje racio-
nalni kontroli in interpretaciji. Ta proces je ne-
dvomno kontinuiran in docela v skladu z našo
ustvarjalno tradicijo. Vprašanje pa je seveda, če
smo ga pripravljeni sprejeti kot kulturno dejanje.
Ob tako zastavljenem vprašanju pa moramo seve-
da spet opozoriti na dejstvo, da kultura kot kom-
pleks cele vrste razmerij in odnosov, ki nastopajo
v neki družbi, ni nekaj vnaprej določenega in za-
jamčenega, marveč je del naše vsakdanje prakse,
ki ima to lastnost, da je sestavni del naših druž-
benih komunikacij. Brž ko pa smo si na jasnem o
tem, nam je tudi mogoče, da gledamo na opisane
pojave predvsem kot na enega izmed načinov ko-
municiranja, ki skuša razodevati resnico brezsmi-
selnega, razkrojenega subjekta in sveta kakor tudi
umetnosti kot ene njunih konstituant.
Cas je, da se povrnemo k prikazu nadaljnje raz-
poreditve gradiva v Problemih, za katerega smo
že na začetku ugotovili, da se pojavlja v reviji kot
izraz različnih teženj in hotenj in potemtakem ni-
ma neke vnaprej določene utemeljitve. Opisati
moramo drugi tip v reviji zastopanih prispevkov,
ki sestavljajo tako imenovane TEMATSKE števil-
ke. Tu se je torej grupnemu principu pridružil
formalni, katerega prvi in poglavitni namen je ta,
da skuša bodisi na publicističnem bodisi na lite-
rarnem področju združiti posamezna ustvarjalna
prizadevanja v nekem enotnem okviru, ki nemalo-
krat predstavlja bolj ali manj kompleksen pregled
tistih ustvarjalnih zmogljivosti, ki so trenutno ak-
tualne in izvirne. Tako se je nekako samoumevno
izoblikovala tudi delitev na publicistiko in na pes-
ništvo, ki se v reviji pojavljata ločeno, a se s svo-
jimi vsebinskimi izhodišči pogostoma dopolnjuje-
ta. Pomen takšne delitve je predvsem ta, da se z
njo doseže kar najbolj razviden in v sebi po mož-
nosti sklenjen nastop tistih miselnih in pesniških
struktur, katerih teža in obseg bi se v mešanem
literarnem in publicističnem obeležju nemara iz-
gubila in zameglila, hkrati pa to omogoča tisto tvor-
no konfrontacijo posameznih ustvarjalnih pobud,
ki najbolj učinkovito prikaže njihove medsebojne
razsežnosti. Tako nastajajo neke vrste zborniki
filozofske in literarne publicistike na eni in pes-
ništva na drugi strani. To je še toliko pomembne-
je zategadelj, ker so tako dane vse možnosti, da
se izoblikujejo kar najbolj kompaktne in z enotno
ustvarjalno tendenco prežete številke, kar nedvom-
no prispeva tudi k njihovemu ustreznejšemu razu-
mevanju v javnosti. Treba pa je pripomniti, da je
tu grupno nastopanje večidel podrejeno merilom
posameznih strok in žanrov, oziroma je skupinska
osnova v teh prizadevanjih vidna predvsem tam,
kjer v okviru posamezne profesije prihajajo do iz-
raza nekateri močnejši tokovi, ki dajejo posamez-
nim številkam vendarle pečat neke grupe. Vse to
dokazuje, da se tudi na tem področju nenehno od-
vijajo procesi grupiranja na delovni osnovi, ki se
seveda odražajo tudi v reviji sami, kar pomeni,
da je sedanji STATUS QUO revije Problemi ne-
mara le začasnega značaja in da je sožitje med
različnimi skupinami v njej možno le do tistega
trenutka, ko se bo pokazala potreba in možnost,
da si osvoji revijo ena sama ustvarjalna grupa. Ta
potreba pa je seveda zvezana s celo vrsto težav
in problemov, ki zadevajo našo splošno revialno
situacijo, zakaj dokler se posamezne skupine ne
bodo mogle revialno osamosvojiti, toliko časa bo-
do Problemi vsekakor morali obstajati kot kom-
promis različnih ustvarjalnih teženj in hotenj. To
pa z drugimi besedami pomeni, da bodo Problemi
takšni, kakršni so, vse dotlej, dokler se ne bodo
izvršili nekateri docela normalni premiki v celot-
nem revialnem dogajanju pri nas.
Spričo vsega povedanega je tudi razumljivo, da
se revija ne more in se tudi nima namena izogi-
bati tretjega tipa ustvarjalne participacije v njej,
namreč tako imenovane KLASIČNE koncepcije re-
vije, kakršno predstavlja tudi pričujoča številka.
Gre namreč za stvaritve, ki se po svoji naravi in
vsebini ne vključujejo v nobeno od obstoječih sku-
pin in tokov v Problemih, marveč nastopajo indi-
vidualno brez kakršnegakoli grupnega konteksta.
Zato je več kot nujno, da morajo takšni prispevki
zagledati luč sveta v adekvatnem revialnem oko-
lju, kar z drugimi besedami pomeni, da je naj-
ustreznejša zanje tradicionalna ureditev revije, kjer
se zvrsti bolj ali manj smotern pregled vsega ti-
stega, kar se po obliki in vsebini svojega sporočila
razlikuje od prizadevanj, ki se skušajo izraziti v
skupinsko in tematsko zasnovanih številkah, prav
tako pa prihaja do velikih razločkov tudi v samem
gradivu, ki sestavlja takšne številke. Gre torej za
pregled tistih ustvarjalnih silnic v našem literar-
nem in publicističnem snovanju, ki sicer nimajo
enotne fiziognomije, hočejo pa bolj ali manj avten-
tično izpovedovati svoje občutje sveta, za katero
ni mogoče trditi, da ni sestavni del našega seda-
njega doživljanja. Tako se v pričujoči številki Pro-
blemov srečujejo najrazličnejša zgodovinska iz-
kustva, ki se kažejo že v različni generacijski pri-
padnosti posameznih avtorjev; temu ustrezne so
tudi razlike v strukturi posameznih prispevkov,
katerih vsebinski in izrazni razpon sega, v skladu
z različnim eksistencialnim položajem njihovih
tvorcev, od postekspresionistične duhovne zamak-
njenosti prek realistične narativnosti do reistično
prikrojenih vizij. Seveda so vse te oznake le za-
silne narave in hočejo opozoriti predvsem na zgo-
dovinske relacije med posameznimi teksti, ni pa
njihov namen, da bi jih opredeljevale glede na lite-
rarno vrednost. Ta vrednost se namreč v času spre-
minja in je v celoti odvisna od moči in učinkovi-
tosti izkustva, ki ga posamezno delo izraža: le-to
pa v toku zgodovine in v različnih socialnih oko-
ljih doživlja zelo različne aktualizacije in temati-
zacije. S tem hočemo povedati predvsem to, da so
ta izkustva danes pred nami in da se zato tudi mo-
ramo seznaniti z njimi. Stvar zgodovine in s tem
seveda tudi sedanjosti pa je, kako se bo izrekla o
njih.
Nedvomno je s takšnim položajem ustvar-
jalnih pobud v sodobnem družbenem življenju
neločljivo povezana tudi usoda in položaj revije
v družbi. Tudi revija sama ni in ne more biti nekaj
v sebi večno enakega, marveč je v nenehnem do-
419
gajanju, v procesu. Že sama beseda RE-VUE kaže,
da gre tu za nekakšen pogled nazaj, torej na nekaj,
kar se je že zgodilo in izpolnilo ter stopa v njej
izgotovljeno pred nas. Gre potemtakem za PRE-
GLED in tudi, kot nam daje slutiti latinska bese-
dica RE-VIDEO, za ponovno doživetje, ponovno
izkustvo, ponovno doumetje in občutje določenega
zgodovinskega trenutka, ki se ne more več pono-
viti, zato je vsaka številka zase nekaj novega in
utemeljenega v času, ki ga reflektira. Hkrati pa
se s svojo prisotnostjo in učinkovanjem vsiljuje
sedanjosti, ki nanjo tako ali drugače reagira. Na ta
način prihaja do tistega kontinuiranega procesa,
v katerem revija ni samo pasivni informator, mar-
več nenehno valujoča komunikacija, preko katere
se preteklost sooča in povezuje s sedanjostjo. In
čim večja je pre-glednost zgodovinskega izkustva,
ki ga posreduje, tem učinkovitejša je tudi komuni-
kacija. Prav v tej pre-glednosti pa se skriva tudi
temeljni vzrok za sedanjo podobo Problemov.
420
Veno Tauf er:
POTOVANJE ODDO
pride čas ko je v precepu
pride ko je meridian v teku
čeprav na begu izogniti se ni mogoče vetru
niti mokroti v čevlju ptičem v letu
vsemu božjemu svetu skratka tu je
cvetje ali dekle na koledarju
je le vprašanje zgodovine
rimske ali arabske številke
nazorov proizvodnje in materiala
koledar pa je razodetje
krutost ni problem rešljiv v sedanjem času
cvet ali dekle ali vijak so formule
enačb prihodnjega časa in tako je
zgodovina v občestvu tu je
v precepu pol v vetru
pol v zaplati snega v bregu
pol v soncu pol v dežju
napol na nebu napol po svetu
na begu v telesu na očeh občestvu
koledar v dnevu tu je
421
izstopijo dedek babica ata sestra mama oče mama tudi litija
izstopite prosim ti tu sem tu smo
po cesti pelja avto
avto po cesti pelja
po cesti pelje
avto po cesti pelja
avto po cesti pelja
avto pelja po cesti
avto na cesti pelja
avto pelje
pot po ravnem gor po ravnem dol po ravnem
jabolko na nebu jabolko v peklu
jabolko na ovinku v ovinku ni jabolka
pomečkano jabolko in vidiš tam
kjer si gledaš po ravnem gor po ravnem dol po ravnem
srečanje je sreča minljiva
strah pred smrtjo ali želja po smrti
različno lepljiva različno
podrla sva tale mejnik ob cesti
z desnim blatnikom do smrti
ni pozabe v zavezi
ten top pops si zavrti
v balončku duše je pravica
trn zadrti arhkerub mihael
nadzornik matematike z ognjenim mečem
se oglasi in tako mi reče
za vsakogar je opeka na strehi
v bolnišnici v cerkvi in v kehi
in se v ječo spravim
in glasnika obglavim
sedem let kerub v ječi sedi
v perutnicah ga boli
ko zapusti keho
vzame s sabo svojo opeko
zdaj okrog prhuta
v perutnicah ga boli
kam naj jo položi kam naj jo da
fran franc france franci
hitite razpodite zatrite
kocbek edvard kardelj
dajte nam puške gremo na trst
wie sich der kleine moritz die revolution vorstellt
je rekel kidrič v brigadi
sem jo dobil po nosu
visoko častivredni
slomšek gospod anton
so tudi tako rekli
če pesmi zlagal bom
422
oblaki visoko žarijo
na poseki mlad partizan leži
iz luknje na čelu zublji gorijo
po grmovju ogenj prši
ptiči prhajo in žvrgolijo
nan stud nan stud
grogs yon grogs yon
e go e^go
če če čeče če guevara
med gabrovko in moravčami vrh klanca
je posejana cela brigada
za dvanajst vpreg navzgor in navzdol
v breg je pot
krvava in čez most
na hrib grem na pokopališče
če le morem vsako leto obiščem
ta grob in plačam
za oskrbo ali vsaj vsako drugo leto
v katerem sta skupaj
ubita v ledenici
2.8. okt obra 1943
veno taufer	ignac zavrl
učitelj organist
15. 9. 1905 15. 7. 1889
potem prižgem sveče a težko je plamene ubraniti pred vetrom ki
zapiska skoz tunel spomina na oni strani hladne luknje srečam
spet sebe zmeden pričakujoč očeta po tolikih letih vidim kakšen
je sem že čisto pozabil sveče prižgem spet in se ozrem naokoli
po zidanicah na moravški gori
večer diši po jedači in pijači
in postani posodi
stari naš bog je res dober gospod
dal nam je trto in goro in sod
smentano rad mora imeti naš rod
drugih kar svet še pokriva ljudi
vsaki naj magari veselo živi
bela naj koža bo
ali pa črna zlo
ali naj nemške clo bode krvi
sonce gre gor in dol
skoz luknjo naokrog
423
424
zvtšs
rpnmlkjhg
fdstrop moračcb
stati hiša se v
rti tla morajo
stati zemlja se
vrti noga mora
stati kri se vr
ti človek mora
stati smrt se v
rti svet mora s
tati nebo se vr
ti apostoli mor
ajo stati jezus
se vrti zvezde
morajo stati ve
ter se vrti lit
ija mora stati
Čatež se vrti
luknja mora sta
ti kdor jo naj
de se vrti vanj
o pade
lO
veruj
9
ne po nemarnem
8
posvečuj
7
spoštuj
6
ne
5
ne
4
ne
3
ne
2
ne
1
ne
o
luknja
huda luknja
425
ni zgoraj ni spodaj ni vstran
je kamor padaš odkoder padaš ko rasteš ko rasteš
ne gor ne dol ne vstran
ker nisi ti zaradi sebe
ampak si zaradi tebe
luknja
nisi zgoraj nisi spodaj nisi vstran
si kamor padam odkoder padam ko rastem ko rastem
ne gor ne dol ne vstran
ker nisem jaz zaradi sebe
ampak sem zaradi tebe
luknja
nisem zgoraj nisem spodaj nisem vstran
sem kamor padaš odkoder padaš ko rasteš ko rasteš
ne gor ne dol ne vstran
ker ni zaradi sebe
ampak je luknja zaradi luknje sva
zgoraj si sem spodaj si sem vstran
luknja
ni luknja zaradi novca
novec je zaradi luknje
ni luknja zaradi barbare
barbara je zaradi luknje
na njej stoji svet
na njej	svet
na njej	svet
ino ta	pravi
ino ta	amen
zgodovina
ta hip
padec v luknjo
ni vrat ni dna
kjer sva ker sva ko sva
kjer naju ni bilo da sva
kjer naju ne bo da sva
ženska
narediva luknjo
v smrt
OPOMBE
1.	»Wie sich der kleine Moritz...«, Edvard Kocbek, Listina (str. 161).
2.	»Nan stud«: to daljša siižnost; »Grog yon«: pomoč bo prišla; »E go«:
ali to razumeš?; tako odpevajo ptice Budi-kukavici v Pesmi neznanega tibe-
tanskega meniha. Buddhist Scriptures (izbral in prevedel) Edward Gonze (str.
88-89).
3.	Aleš Kermauner: »Ni luknja zaradi verižice / verižica je zaradi luknje.«
426
Marko Svabić:
IN SIVA PTICA JE LETELA
V SVINČENO ZORO
Glava, prelestna skodrana glava z ble-
ščečimi očmi, se mi kaže grozljivo: glava
Zižija. Ubita glava brez života, brez vratu,
rok, nog.
(. . . ki jih ljubim.)
Tako je, ko se svita: veliki soj na iztoku, svetlo
srebrni obronki pomladne pokrajine, štirje, samo
le štirje žarki, prezlati, razkošni, kraljevski, ô žar-
ki. Cvet, moj cvet, jablan moja, Emačka, o cvet
prežlahtni, lepotec nad lepimi tega sveta, roža, ne,
nikoli mi ne poveneš, ne gineš, ko sem tu, ne
umreš, ko me že tisočletja ni, ostaneš, roža čudo-
tvorna, roža svobode, sončnih barv širnega žar-
kovja;
Lepa, mlada, brhka. S kito, debelo pleteno,
prek leve rame na prsi, bujne prsi mladenke, čvr-
ste, mišičaste prsi. Oj, devojka! Mladenka stisne
bridki meč z levico, stiska, da izza nohtov kapne
živo rdeča kri, deviška kri; v desnico uklene jadro
kopje: v lov, dekle! Tamkaj za devetimi gozdički,
prek sedmih potočkov, studenčkov, v njih trikrat
po tri zlate ribice z diamantnimi očmi in bisernimi
luskami, tam, deckle, najdeš srnjaka, srnjaka kore-
njaka, ob izvoljeni njegovi smji; a vzemi kopje
jadro, dekle, zalučaj ga dolgo, žvižgaje prek dobra-
ve, ubij srnjaka, z bridkim mečem odpri prsi — nje-
govo srce ti razodene radost tvojega življenja.
A kaj, dekle? Čemu ta žalost, solza? Tvoje
oči. . . te tvoje oči niso več srečne? Kaj gledajo
sinje oči, Ernačka, kaj vidijo tvoje oči? Ernačka,
kaj nisi heroj? Kje sta bridki meč, kopje osorno?
Kje so tvoje prsi in kita, ona svetla kita, katere
nežnost je božala vso razkošno lepoto mladega te-
lesa?
Emačka?
Kje si, dekle, kaj vidiš, povej?
Čemu jočeš, saj si heroj?
V smrdljivi luknji, namesto klozeta zarjavela
kanta za mešano marmelado: drek je marmelada.
To je: pošastna kreatura z izbuljenimi očmi, in
zvodenele so te oči od prelitih solz živinskega
trpljenja; makaronček ali dva, ki kot slučajno leb-
dita v lepljivi, polmasti brozgi sivkaste barve. Na
edinem okencu, čisto pod stropom, štiri metre
nad betonastim podom, oškropljenim z litri in
litri krvi pretepenih kaznjencev, je trdna, gosta
rešetka: najbrž se ne dogaja, da bi mesnati, od
preobilne hrane in pijače v obraz zabuhli načelnik
zaporov zamudil eno samo minuto: vedno pride
natanko ob uri, objestno porožljava z debelim šo-
pom ključev, ko odklepa milijontonska vrata, da
odpelje Erno na zasliševanje. Potem jo pretepajo
kot psa. Z reflektorji se ji zapičijo v obraz kot
pijavke krvosese. Potem, daj, daj, priznaj, povej,
izdaj, če nam poveš, ti ne bo hudega.. . Udarci
s pestjo — kri brizga, zobje se lomijo. Kot čarov-
nico jo obešajo na lase pod sam strop, s knuto
ji trgajo kožo z živega telesa — kot zverineži hu-
dobci; v peklu ni moglo biti tega. Potem nazaj
v celico, dvakrat dva metra in štiri visoko; oken-
ce je na zaprto dvorišče, kako bi prodrl skozenj
en sam žarek.
KDO SI? Erna, Emaoka.
KDO JE 2IŽI? Heroj.
KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Nič ni povedal.
KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Nič. . . ne.
KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Letališče ... bilo
jih je mnogo .. . govorili so tuje . . . dobili so ben-
cina . . . dali so čokolade.. . ubijat so hodili he-
roja Rhizea . . .
I
Klozet je še prej določen s predsobico, to je
nekakšna umivalnica, z ogledalom nad fajamsno
školjko za splakovanje rok po opravljeni potrebi,
nad že omenjenim ogledalom je motna bučka za
luč, ta ije zadaj pri steni začuda neprosojna od
svetlega apnenega mleka, s tem so bili razkužili
straniščne prostore tik po vojni. Sosednji prostor
je spet po dolgem razdeljen v dve polovici s tenko
steno, ki pa ne sega do stropa, kot v resnici tudi
ne raste iz tal, kar nekako zagozdena je med po-
prečna vzporedna zida. Tako sledi, da sta ena
polovica prostora dva klozeta, vsak z lastnimi
vrati, za katerimi se stiskata prostorčka kvadrat-
nega tlorisa meter krat meter; ko odpreš vrata
enega teh predelkov, se znajdeš tik pred nekam
starinsko, okorno visoko školjko: ti stranišči sta
kratko in malo dvojčka.
Stotnik J., predstojnik letališča, odpre prva
vrata, ki držijo iz hodnika v predsobico z umival-
nikom, ter zamišljeno vstopi, z gornjim delom te-
lesa nagnjen malo naprej, da prag v nevidni pro-
storski meji najprej prekorači pravzaprav desna
roka, ki drži kljuko, takoj za njo ves trup, šele
pozneje leva noga; desnica sune vratno krilo na-
zaj, da podá notranjo kljuko levici, ta z uglajeno
avtomatično kretnjo nevsiljivo zapre vrata brez
šuma. Prostorček nima okna, je sploh brez vsake
odprtine, ki bi mogla kazati naravo zunanjosti;
zategadelj sta noč in dan svetilka nad ogledalom.
Ko vstopi, ga rahli okret k vratom v sosednji pro-
stor na levi strani prikuje na zrcalno ploskev. Pra-
men svetlobe — v resnici je pramen, kajti žarki.
427
ki skoz zadnjo stran motnega stekla bučke ni-
majo izhoda, se prav tam odbijejo z vso močjo,
kamor pač imajo prosto pot — obliva glavo in
oprsje prišleca, ki v zrcaJu prosto lebdi na tem-
nem ozadju; sijajno razvidna slika: ozadje temno,
ospredje temno — sredi vse te čme luknje pro-
stora pa močno osvetljeni lik predstojnika; v pr-
vem prizoru je samo jarko, v oči ščemeče razsvet-
ljena podoba obraza utopljenca: obraz je že ves
zelen, očesi sta izbuljeni, tako da sta beločnici
okrog šarenic kot bela okvirčka na pobožnih sli-
čicah z Marijo in Jezusom; ustnice so nabrekle in
rahlo razprte, skoznje moli košček modro otečene-
ga jezika kakor košček poslednjega grižljaja hrenov-
ke, še prej pa je jezik priščipnjen med zobe, da
malce blaži krčeviti ugriz — tako je konec koncev
živo vijoličen in svetlikajoč se kot presna, z vodo
oplaknjena češplja; lasje so venomer vlažni, tra-
kasti, tu in tam je kak pramen zvit v spiralast
koder; koža na čelu je zgrbančeno nabrana v gu-
bovje, ko da bi mrliča kar naprej dajala huda, res-
na skrb: prikazen je skoz in skoz jasna in traja-
joča. Stotnik se pred ogledalom nalašč še huje
spači: to je morda ostanek otroštva. Naglo odpre
naslednja vrata, prav ob tem pa postane že ves
čas vsemu osnovna in determiinantna potreba neu-
čakano silovito nujna. Kar takoj se iztegne prek
polovice prostora do prvih najbližjih vrat in jih,
z nogami krčevito drobno cepetajoč, jadmo
odsime.
XXX
Na olesênem gornjem robu školjke čepi podol-
govata oseba z moškim spolovilom, ki prav tako
podolgovato bingljaje sega nekam dol ter naprej
v notranjost kloake. Na tleh poleg školjke leži
v plitvi lužici urina razpadajoča polovica strani iz
časopisa; tu je natisnjena grafika z naslovom »Su-
rova gospa«, takšna je vsaj zunanja podoba,
a stotnik J. vé, da je na spodnji plati papirja na-
tisnjen prav njegov članek, ki razglablja o pereč-
nosti trenutnega stanja. Ta, ki čepi, ni nihče drug
kot tuje govoreči seržant.
Dober dan, pozdravi stotnik v trenutku, ko se
zave, pred kom in s kom se je znašel v nerodnem
položaju. Pozdravi in še kar naprej bedasto, mor-
da zaradi izjemnosti nastalega trenutka celo malce
presenečeno strmi na ono, kar visi v školjko,
v grafiko na kosu časopisnega papirja in potem
še na ono podolžno reč; pogled pleše od tal na-
vzgor, do oči seržanta (ki mora biti tudi sam
v hudi zagati), pa spet do bingljajočega sečnika,
obraslega s skodranimi dlakami, od spodnjic, na
katerih se razločno črta rjava maroga posušenega
govna, do jajčastih kolen, ki segajo možaku v kr-
čevito zgrbljeni pozi do brade.
II
Na zborovanju
Množica sega globoko' nazaj v parter in temač-
nost. Pred stoječa tribuna je četrtina betonske
krogle, spodnja ravna ploskev tišči ob zadnjo
steno mračnega prostora. Na vrhu je telo tribune
nekolikanj sploščeno, nekako kot obtolčeno jabol-
ko. Improvizirano leseno lojtrasto stopnišče drži iz
globine dvorane do mize na vrhu odra in spominja
na lestvico v kurnik, po kateri gredo kokoši spat.
Tako se stopnišče končuje v ozki mizi, ali še raje
se to nadaljuje kot narobe smuško vzletišče. Za
rdeče pogrnjenim govorniškim pultom, ki se po-
daja tam kot nekak izrastek sredi mize, stoji stot-
nik J., predstojnik letališča. Na njegovi desnici
in levici za mizo sedita pomočnika v modrih uni-
formah. Ta si venomer navidezno nekaj zapisujeta
v svoji beležnici, a v resnici to ni nič drugega kot
poza, ki sta se je bila navadila in povzela od prejš-
njih pomočnikov: vzdušje mora biti resnobno in
uradno, kot se tu dogajajo resne stvari. Tik pod
tribuno poseda na dveh dolgih klopeh (ki sta gle-
de na čelo publike v dvorani postavljeni ena pred
drugo — zadnja je nekoliko višja) moški pevski
zbor. Kadar je odmor, stopijo piloti — prav ti se-
stavljajo zbor — na klopi in pojejo, da se občin-
stvo ne dolgočasi. Tedaj se postavi v razkorak
prednje dirigent, ki drugače sedi v prvi vrsti par-
terja med višjimi gosti zborovanja, in strumno
taktira napev, kajpak pa poje tudi sam, kot bi ne
imel popolnega zaupanja v svoje pevce. Med di-
rigiranjem se večkrat napol obrne v notranjost
dvorane in se šarmantno priklanja in tedaj mu
fjoslušalstvo goreče aplavdira. Ob tem se dirigent
vse bolj smehlja. Videti je srečen. Skozi spretno
zadelano odprtino se pojavi na odru lakaj, pred
govornika stotnika J. postavi kristalen vrč bi-
stre tekočine, z dna katere se dvigujejo k površju
drobceni mehurčki, nato sluga izgine, podoba je,
ko da bi bila odprtina zanj nekje v podu, morda
pod prižnico in prav med govornikovimi stopali.
Stotnik J. se žejno oklene vrča, ga ponese k izsu-
šenim razpokanim ustnicam, medtem ko čašo po-
leg čiktov na pultu med hlastnim pitjem le kdaj
pa kdaj prezirljivo ošine z zariplim pogledom. Ko
pije, se sliši iz zvočnikov nejasno momljajoče glo-
gotanje, kot če se potaplja v vodo prazna stekle-
nica s širokim vratom; avditorij v parterju debelo
požre slino in se spomni, da je žeja huda in žgoča.
Predstojnik odloži vrč in si gre s hrbtiščem roke,
s katero je malo prej nesel k ustom vrč osvežilne
pijače, dvakrat in še tretjič prek vročega čela, po-
sutega z drobno roso znoja; mimo tega z drugo
roko urejuje in izravnava robove snopa listin pri
mikrofonu, tako izzveni celotna kretnja kot ob-
ljuba, da bo prêcej spet spregovoril. Pomočnika
vztrajno potvarjata videz, da si nekaj beležita.
Množica občinstva je opešana, v dvorani je močno
zakurjeno, zimska uniforma pa še pripomore
k splošnemu nemiru v parterju. Letavci se naveli-
čano presedajo, odpenjajo si ovratnike na srajcah in
si pihajo v razgaljeno oprsje, tako da se z brado
dotikajo grodnice, gornjo ustnico pa poveznejo
čez spodnjo. Potlej si ogledujejo notranjost svojih
vojaških čepic, ki jih imajo drugače tu med zboro-
vanjem posajene na kolenih, takisto kot bi se pri-
zadevali na svileni podlogi najti kaj novega, s či-
mer bi si zdaj mogli dati polnega opravka. Včasih
se prične kaka skupinica ali pa tudi samo dva
izmed prisotnih meniti o nogometni tekmi ali
o ženskah, no, malone vselej jih zavednejši tova-
428
riši opomnijo s svarečim sikanjem med zobmi
in skozi ustnice v šobo: skupinico takoj obide
slaba vest, zakaj velika sramota je obnašati se
nepozorno, ko govori predstojnik o važnih rečeh.
Prisotni, ki so mlajši kot dvajset let, se prično
včasih spontano in neumno neugnano hihitati
skoz zatisnjen nos, znano je, da mladega človeka
obide nenadna živčna radost, gotovo neuteme-
ljena, ki ne pozna nikakih zavor, duška pa si daje
z drobcenim na videz trapastim falzetnim hihita-
njem; spričo tega zdaj tudi ni v moči zavednega
dela občinstva popraviti vzdušje v prejšnje, treba
je pač počakati, da se pojav poleže sam od sebe,
kot je bil prišel; v praksi se je vedno pokazalo, da
stroge opombe p>otencirajo smeh, kot je ta, v divje
smejanje, ki more preiti po določenem trajanju
celo v stanje, ki je na las podobno blaznosti, res
pa ne zapušča nevarnejših posledic: prav tu se zde
brki predstojnika J. neznansko smešni, čeprav
so kratko in malo zelo poprečni in nezanimivi,
komaj da so opazni. Občinstvo v prednjih vrstah
prične kar na lepem ploskati; to je način, ki je
nalezljiv; širi se iz središča v loku po vsej dvorani,
tisti poslušavci, ki sedijo v zadnjih vrstah, pa
svoje darilo govoru podkrepijo z nekaj silovitimi
»hura«.
Stotnik J. se klanjaje in z zadovoljnimi potezami
okrog ust in oči odpravlja po lestvici v globino
dvorane, med povabljence v prvi vrsti, dirigent
vstaja, povabljeni vstajajo in priliznjeno ploskajo
še naprej in kar stoje, nekateri mu uspejo stisniti
roko in ga pri tem dobrohotno potrepljati po rami,
medtem se piroti občinstvu obrnjen klanja že tudi
dirigent — tako bi aplavz publike lahko veljal
tudi njemu. Zbor stopi na svoji klopi, taktirka
zaniha dvakrat v prazno, vaditeljeva pljuča za-
jamejo veliko zraka, njegove čeljusti pa ostanejo
razklenjene in ustnice razprte, zaokrožene malce v
šobo, pogled je strog, rezek, kot če bi šlo za nastop
življenjskega pomena. Slavljeni stotnik J. ves žareč
sede na prazno mesto, odmor se prične, mimo
tega pa jx)močnika še naprej zagotavljata svoj
resni odnos do zborovanja, saj se ves čas nagibata,
zdaj prvi zdaj drugi, eden prek drugega, nekaj
krilita z rokaimi, kot bi hotela dati svojim besedam
zelo plastičen videz, a prejkone bi se izkazalo, da
se menita o nogometni tekmi. Potem se eden od
njiju nenadoma zdrzne, togo in strumno se po-
stavi v pozor: spodaj mu stotnik pomiguje z ukriv-
ljenim kazavcem, češ, da si mi takoj tu. Drugi
pomočnik je počasne narave in telesa, tako še na-
prej krili z rokama, ves čas gestikulira, tudi ko to-
variša že ni več blizu, ta se zdaj opoteka niz ve-
gaste stopnice, takisto kot prezgodaj in na silo
zbujena kokoš iz kumika. Stotnik mu nekaj poše-
peta v uho, nakar pomočnik znova spleza na tri-
buno, gre z gotovim korakom mimo tovariša —
ki zdaj osramočeno poveša glavo k beležnici in
se pretvarja, da prebira zapiske, ki naj bi si jih
malo prej napravil, a si jih ni napravil, ker se je
tudi tedaj le pretvarjal v svoji dejavnosti — stopi
v govorilnico in oznani s počenim glasom, ko da
bi presipal suh zimski fižol: »Velecenjeni naš go-
spod predstojnik, gospod stotnik J., mi je pravkar
naročil, naj sporočim, da se bo zborovanje nada-
ljevalo jutri ob osemnajsti uri in trideset minut
v prav tejle dvorani. In zdaj pojdite mimo v vaše
kasarne, gospod stotnik pa vas pozdravlja in vam
vošči dober tek in lahko noč!«
Avditorij je zakričal hura in vse plane k izho-
dom. Takoj zadaj se preriva še pevski zbor z di-
rigentom na čelu, tako da ostanejo v dvorani vi-
soki gostje, pomočnika in seve stotnik sami.
XXX
Predstojnik si rahlo popravi kravato, vtem se
tudi počasi in preračunljivo dviguje s sedeža, kot
bi preudarjal kaj zelo pomembnega. Gostje ga
v zadregi svoje nevednosti oponašajo, tudi oni pre-
vidno vstajajo. Stotnik jim pokaže, naj le sedijo;
potem pa reče: »Sami veste, kako hudi problemi
nas tarejo: ne vem, ali bi govoril o teh s tribune
ali vam bolj ugaja, da se pomenimo v isti rav-
nini?« Gostje molčijo, ni jim vseeno, rajši bi videli,
če bi se pomenili v isti ravnini. J. to uvidi, zato
namigne pomočnikoma, naj prineseta v dvorano
dolgo sejno mizo, ki jo potem postavita med oder
in prvo vrsto v parterju. Ob vsako obeh daljših
stranic postavita eno od klopi, na katerih je prej
sedel pevski zbor. Ker so pevci med odmorom, te-
daj so prepevali, na klopeh stali z blatnimi škor-
nji, morajo gostje zdaj s svojimi belinü robčki
očistiti umazanijo, saj nočejo onečediti svojih bolj-
ših temnih oblek.
Predstojnik J. se postavi ob enega ožjih —
»častnih« — koncev mize in nadaljuje prej načeti
uvod, ko reče:
»Vojaška tajna je to, kar vam hočem zdaj pove-
dati. A ker ste poslanci, parlamentarci, je vaša
dolžnost vedeti za probleme, ki se, čeprav, ne do-
tikajo izključno gospodarskih zadev — te so vaš
resor. Tega, da pristajajo na našem letališču tuja
letala, ki sodijo k vojaškemu potencialu tuje dr-
žave in služijo vojnim operacijam v spopadih, ki
se odvijajo v sosednji deželi, verjetno še niste sli-
šali; to je vojna tajna. Ce ste slišali, gotovo niste
verjeli; nasprotniki naše ureditve govorijo, in
sploh se govori, da so tista letala last naših ideo-
loških sovražnikov. Toda: to je resnica. Letala so
res last naših ideoloških nasprotnikov, res letijo
nad našega ideološkega prijatelja — a to ni važno;
saj te usluge jim ne delamo iz globine srca, to,
upam, ste do zdajle mogli uganiti tudi sami, gori-
vo, ki ga tu prodamo njim za kupe reči, kakršne
pomenijo v tujini visok standard, nam je malone
odveč, tistih nekaj naših zastarelih letal — saj še
tega imena niso vredna — pije zelo malo goriva.
Tako ga lahko večji del menjamo; v zameno dobi-
mo nič koliko čokolade, polnomastnega mleka v
prahu, bele pšenične moke in britvic iz najfinej-
šega jekla. Kupčija je vsekakor nam v prid; sicer
pa je tule med vami gotovo kak ekonom, ki vodi
račune o »uvoženih artiklih in dobriлah«, kot je
ves material, ki ga pridobimo na letališču po tej
poti, deklariran. —»Vi bi radi nekaj povedali? —«
Stotnik je opazil, da je eden gospodov preplašeno,
rahlo dvignil dva prsta, zato ga je zdaj pozval k
besedi. Oni se sramežljivo smehlja, zakaj velika
čast je, če stotnik J. nameni komu vprašanje in je
429
to namenjeno zares le temu komu. »Da,« reče
vprašani in pri tem veliko kima. »Kaj — da —I«
ga posmehljivo gleda J. »Jaz sem ekonom, prej
ste vprašali, če je med nami kak ekonom, in imam
opravka z ,uvoženimi artikli in dobrinami'.« Zdaj
ga pogleda J. še bolj posmehljivo, kot debila, ki z
njim človek nima kaj početi, ostali poslanci pa se
gromko zasmejijo neumnosti svojega kolege, oná
ki sedita ob ekonomovih ramah, ga zlobno in pri-
voščljivo sujeta s komolci.
»Pustimo to,« reče stotnik z resnim glasom kot
učitelj razposajenim šolarčkom. »Glavno je, da ste
soočeni z dejstvi. Rezimé: od vsega tega manipu-
liranja imamo zgolj veliko materialno korist. Zato
si ne belimo glav. Problem, ki vas hočem seznani-
ti z njim, pa je zrasel nepričakovano, tako rekoč
iz tal, bi dejal, in pozval sem vas zato, da ga
zdajle tule rešimo s skupnimi napori.« Stotnik ne-
koliko pogrkne, da si izčisti grlo za važne besede,
ki imajo v naslednjih trenutkih priti skozenj na
plan. »Tega, da tu pristajajo letala, ne ve niti en
sam vojak — to naredimo zelo preprosto, da jih
narobe obveščamo. Vsi pa vedo, da pri nas že dol-
go gostuje tuji oficir. Ta opravlja funkcijo začas-
nega letališčnega poveljnika, kot smo dali vzletišče
v zakup, podrejati se mu moram tudi jaz sam, če-
prav je on po činu le seržant, medtem ko sem jaz
stotnik.« Tu stotnik kratko pomolči, da bi med po-
slušavstvom zrasla napetost in zanimanje, pa tudi
da uredi svoje misli. »Naravnost in na kratko vam
povem, dobro si zapomnite: v kratkem razdobju
seržantovega gostovanja sva se vroče navezala
drug na drugega. Najini ideologiji, ki sta si že ab
ovo in a priori nasprotni, nista mogli nikoli, prav
nikoli niti za trenutek skaliti pristnega odnosa, či-
stega, polnega odnosa — brez pretiravanja: najlep-
še prijateljske ljubezni, ki nama je zavladala. Lju-
bezen, čista, platonična .. . ljubezen, ki sta ji tuja
telesnost in fizični dotik. Občudovala sva se. Ni-
koli ni padla med naju senca priznanja te simpati-
je, predobro sva se zavedala, da bi že najmanjši
šum suhega lista, ko pada jeseni z drevesa, ki bi
bil samo na videz podoben priznanju in izpovedi
te ljubezni, v trenutku vse lepo uničil, zamazal,
oblatil . . . Tolikanj sva se bala konca lepote, da
sva se naravnost skrivala drug drugemu: če sem
ga videl prihajati po hodniku, sem nemudoma
smuknil za prva vrata, in kadar je on opazil, to so
mi seveda pozneje povedali drugi ljudje, da sem
kje v bližini, tedaj ni čakal mojega pogleda, s sr-
cem, polnim sladke boli, se je skril za prvi hišni
ogel — od tam, tudi to so mi povedali pozneje, me
je skrivoma opazoval, njegove oči s prelepimi
trepalnicami so bile polne solzá, roki je proseče
stiskal k prsim — in počakal, da sem se kam uma-
knil. O vseh službenih zadevah sva se menila
prek mojih pomočnikov, v neposreden uradni stik
sva prišla komaj enkrat v vsem času, kar je tu. A
tedaj sva izmenjala samo nekaj najnujnejših obi-
čajnih fraz — in pri tem sva gledala v tla. Edina
kolikor toliko osebna točka v tem pogovoru je
bil zaključek, tedaj sva bila že s hrbti obrnjena
vsaksebi, tako si nisva videla niti nog, kje šele
glav: seržant me je pohvalil, da sem najboljši in
najuglajenejši predstojnik, kar jih je kdaj videl.
in da mu je v nebeški užitek in nepopisno čast de-
lati z mano. Odvrniti sem hotel kaj vsaj približno
tako zgoščeno lepega, polno pomenljivega, a niti
ust nisem utegnil odpreti, tako hitro se je v svoji
uvidevnosti umaknil v bližnji hangar. Pozneje
sem napisal dolgo pismo, kjer sem izrazil srečo
spričo njegovega zadovoljstva nad mano, ki sem
pravzaprav samo njegov podrejeni in mi more zato
ukazovati; a še danes mi je žal, da sem pismo,
takoj ko je bilo spisano, sežgal, zdelo se mi je pre-
več osebno; ko bi bil pismo poslal, bi se vsa dose-
danja prihodnost odsukala popolnoma drugače,
ena sama sekunda v zgodovini, en sam trenutek
je osnova za vso bodočnost; če bi bil pismo po-
slal, se ne bi zgodila grozotna tragedija. A zgo-
dilo se je. Med nama je končano. Kolikokrat so
bile že izgovorjene te majcene, pravzaprav smeš-
ne besede! In kolikokrat sem jih kdaj prej, v zvezi
s kako sramotno nepomembno rečjo izrekel tudi
jaz! Pa vendar, kako drugače je zdaj, to pot: ko
da ni končano samo med njim in menoj, ampak
tudi med menoj in vsem svetom, med menoj in
Življenjem. Nikomur se nočem smiliti! Zaslužil
sem, kar me je zadelo. Kaj vi porečete, kaj bi mo-
gel biti vzrok temu koncu, in v čem je tragedija?
Ugledala sva se, kot bi se v najgrši sanjski pohot-
nosti ali sramotni pijanosti niti v mislih ne drznila
ugledati: bilo je v stranišču, da, v klozetu, v sral-
nici!«
J. se ozre z očmi, utopljenimi v solzah nemoči
ob nesreči, med poslušavstvo: poslanci so sedeli
tam kot na izvršitvi smrtne obsodbe najboljšega
prijatelja, glave so sklonili globoko na prsi, sramo-
vali so se solza, ki so tekle prav iz njih src; tako
jih je presunüo. Stotnik mehanično strese z glavo.
Iz notranjega žepa suknjiča vzame bel robček in
se usekne; ne preveč hrupno, to bi ne veljalo. Z
glavo strese še enkrat in reče:
»Fantje, prijatelji, glave pokonci. Zdaj ni čas . . .
prepozno je, kar je prepozno. Vsi vemo, kaj nas je
zadelo, a čas nam ne da biti človek. Tudi prek tega
moramo s pokončnimi životi, z ravnimi koleni.
Dajmo, premislimo o vsem, kot se spodobi, ne
bodimo babe! Glejte: tretji osebi, opazovalcu, bi
vse skup ne pomenilo več kot neroden položaj
(govorim o ugledanju); res, prav tisti trenutek se
zavedata tudi prisotni osebi le neugodnosti, ki jo
ta trenutna podoba povzroča (dovolite, govoril bom
zaradi neosebnosti — saj problem od zdaj zadeva
enako polno nas vse — ves čas v tretji osebi, in
zaradi plastičnosti bom govoril v sedanj iku): a tu
je povedati kljub vsemu še marsikaj — če se povr-
nemo, da ponovim: na primer, da je seržant, ki
sedajle ves v obupni zbranosti in skrajni napetosti
opravlja fiziološko potrebo, še pred nepolnima
dvema dnema pohvalil podrejenega stotnika, viso-
ko povzdignil njegovo vrednost, ki tudi zdajle sto-
ji prav tule in zre v kos časopisnega papirja na
tleh: na vrhnji strani se kaže grafika »Surova go-
spa«, a pomembno je, da stotnik ve, kaj pomerü
skrita stran papirja na tleh: tam je natisnjen nje-
gov članek o trenutnem položaju. Važno delce,
vanj je stotnik vložil ničkoliko noči, tehtna raz-
prava, ki dialektično namiguje na dejansko sta-
nje in ga prav po dialektični metodi opravičuje.
430
Stotnik zre presenečeno, kot bi nikoli ne mogel
dojeti, kako da se valja njegovo na obraz obrnje-
no delo — in pohvaljen je bil od tu prisotnega, če
bi seržant obvladal tukajšnjo govorico, bi brez
dvoma v prvi vrsti pohvalil prav članek — v lu-
žici urina na tleh javnega stranišča; povedati gre
tudi, da je med tema osebama že prvi dan, ko sta
se spoznali, zavladal poseben, izjemen odnos, poln
simpatije z obeh strani; naj povem tudi to, da sta
si osebi tudi fizično ugajali že ves čas, od vsega
začetka. In zdaj to ugledanje, ki mu, da bi bil
trenutek res popoln, dela nekakšno komično-situ-
acijsko vez in smisel značilno vljudni pozdrav
podrejenega nadrejenemu — dober dan! Res, sijaj-
no izoblikovan, celo ostro začinjen trenutek! Tri-
kotnik: oseba na školjki z opravljanjem svoje po-
trebe — vstopajoča oseba — vstopajoče osebe tvor-
stvo v podobi kosa časopisnega papirja, ki se valja
tamkaj na tleh, ta trikotnik je trdno neuničljiv,
enakostraničen, vsi koti so v obeh možnih odnosih
krepko ravnotežni; kompozicija podob pa ostane
na žalost ena tolikih sličnih, ki odidejo nezabeleže-
ne v večno pozabo: ostane pač samo trenutek, ki
se konča s tem, ko po visokem obratniku svojega
zenita zaplava v zgodovino, da bo pomogel na dan
sledečemu in vsem sledečim trenutkom — torej
vsaj prihodnosti. Apogej in konec pričujočega tre-
nutka sta izražena v besedici, kar vzkliku samo-
sramovanja — oprostite! — ki pride iz stotnikovih
ust, iz njegovega srca, polnega zgražanja nad sa-
mim seboj.«
Tu stotnik J. premolkne, da požre slino. Kaz-
no je, da bo prêcej povzel, a molči še kar naprej,
očitno nekaj preudarja, ko da ga je spreletela
domislica, ki mu je samo šinila skoz um in jo zdaj
išče brskajoč po polspominu, naprezajoč se, pa vse
brez uspeha. Bolj ko je govoril, bolj odsoten je
postajal izraz na njegovem obrazu, ustnice so se
skrčile v eno samo drobno, tanko, kratko črto, ki
venomer izginja v ustni votlini; ko da sta se spod-
nja čeljust in gornji del obraza zlila v enovito, iz
živega kamna rezano podobo. Tu, ko J. premolkne,
se razpre črnina: kot skozi okno pogled v noč:
prostora ne gre zanikati, dasi v stvari sploh ni
viden. To ni nič, to je praznina, ki ni nič, ne more
biti nič: tema ni nič, tema je tema — in ta tema je
v nadaljevanju, v globini prostora. Poslanci nimajo
kaj početi; pač: tudi njih ustnice so izginile. Brez-
izraznost. J. se kot nekoliko prikloni in jih gleda.
Vse po vrsti. Poslanci gledajo njega, molčijo, a ta
molk vpije, silovita solidarnost veje z obeh, z le-
ve in z desne strani sejne mize. Vdanost ni pasja:
fantastična vdanost hipnotiziranih srednikov — da,
malone strojev. Gladkih strojev, pokromanih, da
so kot zrcala. J. si gre z dvema desnima prstoma
v brke, kjer se na drobno, pa vendarle zelo počasi,
zložno, ritmično čoha. »Povedal sem vam vse,«
reče in takoj doreče: »Domala vse. Ce sem katero
mnogoterih nepogrešljivih malenkosti (in prav te
so najvažnejše) v naglici izpustil ali pozabil, se
bom pozneje gotovo spomnil in se dopolnil. In
zdaj apeUram na vas: če vas kaj zanima, če je
še kaj nejasno, mi, lepo prosim, recite za pojasnilo.
Bodite pošteni do sebe in do skupnega položaja,
A'edite, da smo na istem.«
Med poslanci se zbira prestrašen molk, ki se
takoj razpihne v masivno, neprodimo kupolo bo-
ječnosti; nihče se ne upa spraševati, nobeden si
ne drzne dvigniti pogleda. Stotnikova prevejana,
malce umazana diplomatska poteza postaja očitna:
nič lažjega kot zaplesti v tako temačno, nepre-
gledno zadevo čim več oseb, da se breme greha
porazdeli enakomerno na vse glave, vsa pleča;
poedinec trpi vzporedno z muko bližnjega, oba pa
sta v prostoru vsesplošnega trpljenja, tako tudi ne
gre zanikati, da je strogo oseibno trpljenje v vse-
splošni nesreči istega vira mnogo lažje, preprostej-
še in manj boleče; lastno tragedijo razpihniti, da
je videti preobsežna in pretežka za poedinca, pa
jo zategadelj prevzame nase in v razrešitev magari
aparat, kot je država, ni preprosta zadeva, uma-
zana je pa še vedno — in to toliko bolj v vsej
lastni prevejani diplomaciji. Se poslanci tega za-
vedajo? Le kdo bi vedel! Kazno vsaj že ni tako.
Poslanci so riti. Tihe, smrdljive riti.
Nato jih stotnik presenečeno premeri, ne vsa-
kega posebej, kar tako, nedoločno poprek. Vse je
moral pričakovati, kot se jie zdaj ustavilo v
obratu, le dela se presenečenega, očitno tako: »Kaj
res? Nihče? Še meni primer ni docela jasen, in da
je vam! Pojdite no!« Da, tu, prav tu se nepristran-
skemu opazovavcu pokaže majcena podlost
početja J.: kako lahko, še prelahko bi dvignil in
iztegnil prst v najbližjega poslanca in ga povpra-
šal o kaki drobnariji, če mu je blizu ali kako jo
razume. Stotnik pa ne napravi tega. Ostane pri
vzkliku začudenja. Dobro ve, da ne bo nihče pri-
sotnih niti pisnil. In to mu je pogodu, očitno. Zato
dvigne obe roki kot duhovnik, ki pokaže bogu, da
sam zaupa v svojo čredo, saj jo objame v svoje
okrilje, in reče s svečanim glasom: »Dragi gostje,
moji dobri prijatelji: odkrit sem bil, sami veste to
bolje kot jaz, in da sem bil tak, temu niso vzrok
moji osebni interesi, pač pa koristi vse naše druž-
be in dežele. Glejte, jutri bo tu ponovno zborova-
nje, tudi na to vas vabim, bodite spet moji častni
gostje. In do jutri, časa je na pretek, o vsem dobro
premislite, zakaj prav jutri bomo potrebovali
skupne, vse naše moči, da razrešimo mučno zade-
vo in ji napravimo uspešen konec. Gotovo je med
vami vsaj polovica takih, ki že imajo rešitev v mi-
slih, pa se iz skromnosti ali kaj ne upajo na dan
s predlogi. In do jutri, dragi moji, zberite vse moči,
premislite o zadevi enkrat, dvakrat, petkrat . . .
Tako, čas je, da zaključimo današnje zasedanje.
Na svidenje jutri ob tem času.«
III
»Kar tako se pa ne bomo šli,« reče čist, zveneč
tenor iz teme v globini parterja.
»Prižgite luč! Prižgite luč!« zavpije stotnik J.
Preganil je že šop listkov, iz katerih je bil črpal
osnove svojega govora, in zdaj se je že napol obr-
nil k vratom in od mize; poslanci so ga oponašali,
tudi oni so zdaj obnemeli. Nastalo vzdušje spomi-
nja na ozračje, ki vzvalovi med dvema osebama,
od katerih je ena zalotila drugo pri prepovedani
igri (po svoji miselnosti), druga pa se prepoveda-
431
noeti, izvirajoče iz prav te miselnosti, ne zaveda,
še več — prepričana je, da dela prav. (Na primer:
mož tep>e svojo ženo — tujec se viteško vrže v mlin
batinanja, da jih da pretepavcu po nosu. Linija
pretepavec—vitez, ki je od zdaj naprej trajajoča
stalnica med osebama, je verjetno neimioljiva. Go-
tovo pa ostane kje v ozadju — morda v podzavesti
viteza in pretepavca — zato malone izven vsega
vedno obstaja nevarnost novega incidenta, podob-
nega prvemu. Skratka, pretepavec in vitez se ne
moreta več vzljubiti v katerem koli smislu.)
Pomočnika, ki sta med stotnikovim govorom
ves čas brez trohice zanimanja sledila kretnjam
svojega predstojnika (še vedno sta posedala na
starih mestih vrh odra), sta zdaj kot živalci, ki so
ju po dolgi ječi izpustili v svobodo, kot dečka, ki
se po prestani kazni smeta iti igrat z žogo na dvo-
rišče; ko da sta pozabila na dostojanstvo, ki bi
jima moralo biti skoraj globoka vera in prepriča-
nje, prezreta lestveno stopnišče, z odra skočita kar
tako, v dolgem loku; in še v zraku potegneta iz-
pod pazduhe vsak svoj avtomatični samokres, da
ju zdaj vihtita z nenavadno spretnostjo in sta vi-
deti kot bliskovita revolveraša; tako se šele zdaj,
ob vse tem tudi osvetli njuna dejanska funkcija:
pomočnika sta zgolj stotnikova osebna straža, ni-
kakor in nikoli ne politični osebnosti;
»Ni potreba,« reče glas, in drobàn, kodroglav
mlad mož stoji pri sejni mizi, tik stotnika, ki še
naprej uskočeno v sključeni drži gleda v temo.
Pomočnika prižgeta luči in pokaže se, da sedi v
zadnji vrsti parterja, od koder je bil prišel glas
drobnega moža, še dekle.
»Kaj ti? Spet Mara!« zagode J. in jo gleda.
Mari je vseeno, tam sedi in se ne meni za nikogar.
»Da, tudi ona,« odvrne prišlek v pilotski uni-
formi. »In ona bo za pričo, če je sploh potrebita.«
Odgovor stotnika zmede, v stiski se obrača k
pomočnikoma, ki uperjata samokresa izmenično
od pilota v zadaj sedečo Maro. Položaj ima nadah
dramatičnosti. Stiska stotnika J. narašča, to do-
kazujejo njegove živčne, neutemeljene kretnje; na-
zadnje se odloči in namigne pomočnikoma, naj
spravita orožje. Onadva to storita, a pri tem ne
skrivata globokega razočaranja, celo tegobno
vzdihneta. Poslanci so kot hazarderji, ki so jih za-
lotili pri prepovedanem početju; trebuhe dlani
drže tesno na rob mize, z bradami tišče v prsi,
njih oči pa spretno, vajeno silijo spod obrvnih
lokov; nemara se pripravljajo na protiudarec. Zdaj
se stotnik prisiljeno sprosti, videti je, da se je šele
pravkar znova zavedel svoje premoči. Bliskovito
se okrene, da obrača razprto oprsje in gol obraz
zlovešče hladno v prišleca.
»Kdo pa sploh ste?« vpraša, ko da zabičuje.
»Kdo?« Iz tega drugega kdo se zrcali nič koliko
zaničevanja, iz katerega je odločno razbrati priča-
kovanje: prišli je nikdo, več ne. Nastop je suve-
ren, ukazovalen, oblasten.
»Nikomur ne bom priča,« reče Mara iz globače,
pri tem opazuje lahko nohte, konice čevljev ali pa
gladi gubo na pomečkanem krilu; njen glas trdi,
kar pravi. Pilot se ne zmeni, bolj zase mrmra —
saj to sem vedel že takoj, cipa Mara. Stotnik uvidi
v pričujoči priliki svojo nadmoč in prednost pred
?ilotom, zato se nasmehne in poreče še bolj viso-
to:
»Kdo pa sploh ste?«
»Imena niso važna, kajne, stotnik?«
»Zahtevam jasen odgovor, kot jasno sprašu-
jem,« zagrmi, resnično, zagrmi v dvorano. In to je
prvikrat, ko stotnik zares kriči.
»Vse sem slišal, stotnik,« reče pilot in se dela,
ko da je preslišal togoto. »To, da nam ljudstvu
pred nosom počenjate stvari, ki niso opravičljive
niti v sebi, še manj izven sebe, vam odpuščam, za
enkrat vsaj . . .«
»žiži, ti sam veš, zakaj sva bila tukaj,« reče
Mara in vstaja, da bi odšla. Pomočnika jo nemu-
doma prestrežeta, roki ji zvijeta na hrbet, da zatuli
v bolečini, in jo privedeta pred stotnika.
»Govori, Mara, dosti mi je že večnih komedij s
teboj,« reče J.
»Nimam kaj,« reče Mara. Pri tem se namrdne in
dvigne krilo na stegno desne noge, ga podrži z
laktoma, koleno izboči vnaprej in si pripenja no-
gavico; poslanci se obrnejo stran, vendar pa z
očmi vestno sledijo slehernemu gibu.
»Pustimo to, stotnik, da ne bo zagate: z Maro
sva ostala, ker nama je tako prijalo, ne res, menda
se ne boste vtikali tudi v moje intimno življenje,
ko že svojega vpletate v sistem in tako blatite dr-
žavni aparat.«
»Drži go. ..« se malone spozabi J. in takoj
spregleda svojo premoč: »Kdo vas je spraševal o
tem, vojak? (žiži!) Nimam namena vtikati se v
intimno življenje kogarkoli, tu je nebroj drugih
stvari: vojak, ste že slišali za Statut? Kot pilotu
bi vam moral biti Sveto pismo in Koran hkrati!
Si sploh morete misliti, koliko kaznivih dejanj v
enem ste zagrešili? In veste, kaj temu sledi? Mi
smo vojska, armada: mi imamo svoja sodišča.
Vam to kaj pove?«
»Pustite ga no, predstojnik,« proseče vzklikne
Mara, ko ji seže grožnja v srce in se pri tem čuti
delno krivo. »Saj nisva vedela, da se bo zborova-
nje nadaljevalo, tu sva menila ostati le kako uro,
dve . . .«
»Molči,« reče pilot Žiži jezno in strogo. »Stvari
naj bodo jasne, ljudstvo naj ve, kaj se godi nad
njegovo glavo. Zdaj pa jaz vas povprašam, če do-
volite, stotnik: Ali se vi mogoče zavedate grehov,
ki ste z njimi umazali naš sistem, za katerega pra-
vimo, da je pravičen?«
»Sistem? Sistem smo vendar tile poslanci in
jaz.«
»To, prav to sem hotel slišati iz vaših ust! To-
varišija,« obme se k poslancem, »se strinjate s
stotnikom?« Jasno, da se strinjajo, to je očitno, a
na njih je le, da molčijo in se ne vmešavajo. Zdaj
se vedejo kot na prisilnem pričevanju pri osebnem
sporu; ko da bi šlo za Maro, recimo, in ne za ide-
je: ko da bi se stotnik in püot prepirala o nepo-
membni stvari, žiži jih spodbuja:
»Ja ali ne?«
»Jutri, dragi prijatelji,« prezre J. žižijevo jezo
in izziv, to reče kot človek, ki se je po nedolžnem
zapletel v neumen položaj, pa se zdaj kot tipaje,
nežno opravičuje, a ne zaradi sebe, zgolj namesto
povzročitelja neumnosti, ki mora biti ves čas vi-
432
den kot grešni kozel na visoki skalni polici, kopa-
joči se v soncu, »ob tem času — kot smo se zme-
nili. Meni pa, vas prosim in računam na vašo uvi-
devnost, oprostite, vidite, opraviti moram z majh-
no nerodnostjo, ki je nisem bil mogel predvideti.
Na svidenje!«
Poslanci vstanejo, vsi hkrati, nekoliko se trudi-
jo, zlasti oni s trebuhi, ko si prizadevajo splezati
izza mize, kamor jih kuje ozko enotno sedišče.
»Stoj! Nikamor!« zavpije Ziži svareče, a ruhče
se ne zmeni zanj, vsi in vsevprek prično žužljati,
nekateri se glasno, v kratkih sunkih posmejavajo,
a smeh velja očitno pravkar zbiti šali soseda, vse
je pozabljeno, odhajajo, kot so bili prišli, nedolžni,
njihove vesti so čiste, odkrito se veselijo dobre ve-
čerje, saj so si jo končno tudi prislužili po tem
dolgem, napornem posedovanju: skratka, opravili
so svojo dolžnost, poklic njihov, zato so radostni.
»V imenu ljudstva! Stoj!« žižijev tenor je zve-
neče pojoč, res da preglasi, prezveni topo bučanje
(zdaj se je žužljanje sprevrglo v bučanje), a nihče
ne sliši v njem glasu ljudstva.
Dvorana je podoba tihega, zapuščenega čebel-
njaka po rojenju; tako stojijo meter vsaksebi
stotnik J., pilot Ziži, cipa Mara, nekoliko dlje pa
pomočnika kot eno samo telo.
Takšna nesramnost, takšna nezaslišana nesram-
nost, si mrmra stotnik v brk in pri tem nekaj
drobi prste po svetleči se gladki površini sejne
mize, ko da bi hotel pobobnjavati. Žiži se z roka-
mi v žepih sprehodi nekoliko krajših, upognjenih
korakov, ob koncu šestega vzame levico iz žepa
ter požuga v strop: videti je majhen, prav majcen,
a besen, prav srdit, ta mah mož!
»Še vi, odidite!« živčno spregovori J. in pogled
pleše od Mare k pomočnikoma, pa spet nazaj.
Mara prêcej uboga, onà gresta, da se ozirata, ko
da bi se bala za predstojnika.
»Ostanite! V imenu ljudstva!« Mara je že zunaj,
ko se pomočnika še enkrat ozreta, in Žiži zavpije
popustljivo: »V božjem imenu!« In v isti sapi do-
reče ter pri tem zre v predstojnika: »Prekleto!«
XXX
Zdaj se stotnik smehlja; kot v prazno, podobno
tistemu, kadar se človek spomni česa le sebi ša-
ljivega, a v tem smehljaju je gubica zlobe, hudob-
nega načrta, žiži se ne smehlja, žiži gleda zmede-
no, ko da bi mu ne šlo v račrm, kar se je zgodilo,
žiži stoji beden v svoji drobni postavi; moč nje-
gove odločnosti ni splahnela, vede se nekako gos-
posko samozavestno.
»Lomiš ga, Žiži,« reče J. priliznjeno in žižija
pri tem tika. Žiži se nasmehne in vme porogljivo:
»Misliš?«
»Glej, nikoli me ne bi mogel razumeti, in ne boš
me, zakaj moje življenje je že samo po sebi in v
sebi hudo zapleteno : no, pustiva ideale, politiko . .
pomeniva se kot prijatelja, ki si hočeva pomagati.«
»Ogni se prejšnji mušji imbecilnosti — jaz ni-
sem poslanec,« reče Žiži in se igra z rečjo v žepu;
Oči J. gledajo, kako se roka igrá z rečjo v že-
pu: videti je, da ga kretnjice prstov zabavajo, ne-
kako prebira jih, saj se pomenljivo nasmehne in
pravi: »Mara—«, nakar se Žiži tudi pomenljivo
nasmehne in odvrne: »Tepec,« kar stotnika užali,
da se zresni, tudi spet vzraste v predstojnika.
»Vojak, stojiš pred višjim činom! Razloži, kaj
bi rad dosegel s svojim incidentkom? Opozarjam
te: ne vmešavaj se v državne zadeve, večji možga-
ni so, ki se z njimi ukvarjajo.«
»Pripomnil bi uvodoma naslednje: lie bom se
vmešaval v državne zadeve, te so mi malo v mar,
in tudi nisem ti, da bi strogo zasebne probleme in
tegobe razpihoval in jih potem skoz to podlo pod-
tikal aparatu sistema ter s tem črnil vse ljudstvo.
To, kar praviš o svojem ,izjemnem' odnosu do
tujega seržanta, da je koristil vsemu stroju in si-
stemu, je ostudna laž, a končno, naj le bo; nekaj
popolnoma drugega je: kot član partije, v katero
si včlanjen tudi sam, te opozarjam, da bom na
prvem prihodnjem zasedanju glavnega komiteja
iznesel vse podrobnosti o tujih letalih... Prepri-
čan sem, da partija ne ve o vsem prav nič; nekaj
izdajavcev in tujih agentov, ki so v naši deželi
že po tradiciji globoko vkoreninjeni — širom zna-
na stvar, je vse skup skovala na lastno pest in
tako izključno v svoje dobro. Nimam te namena
prepričevati o temeljitosti in pravilnosti mojih gle-
dišč ter stališč, lahko pa mi verjameš na besedo,
da niti niso strogo načelna in povzeta, nihče mi še
ni uspel zabiti v možgane nečesa, kar ni sprejem-
ljivo tudi za širši krog ljudstva, kot mi do zdaj še
nihče ni izbil, izmozgnil, izdruznil srca iz telesa;
srce je tule, da, tule, moje srce bije za stvar; v
meni ni greha. Meni sta partija in ljudstvo eno.
In ker ti in še nekaj tvojih pomagačev goljufate
partijo — to, priznaj, je neizpodbitno — goljufate
ljudstvo, ki vam daje živeti. Mislim, da bo dovolj.
Grem.« In stopi proti vratom; nastop stotnika
malce preseneti, a hitro se zbere, da izza usnjenega
hlačnega pasa dzdre ošiljeno bodalce; kot drži
žižijeva pot k izhodu mimo stotnika, se ta postavi
pred vrata in pomoli bleščečo kovino predse. Žiži
se bliža brez bojazni, da je strogo nalik živali, ki
se ne more zavedati resničnosti lovčevega orožja.
Konica se prisloni k njegovim prsim, saj je po sta-
su dosti nižji od stotnika, za celo glavo nemara.
»Zdaj sem jaz na vrsti, da zavpijem stoj. Oprostil
boš, zavedam se nesmiselnosti metode, a vem, da
te bo le ta ustavila: nikamor! Shšiš? Lepo tjale iz-
voli na katerega stolov, lahko pa se zavališ na tla,
kot si se valjal pred pol ure — še zdaj si ves blaten
po hrbtu; -Uniforma naj bo vedno snažna, je to
kje rečeno?«
žiži se prestrašeno umakne.
»In zdaj bom zaklenil vrata, ni mi do tega, da
bi naju kdo motil: časa imava vso noč. Prijetna
misel, ha?«
Zdaj žižiju igra okoli ust gnus do stotnika,
a trdno obsedi na sejni mizi, kamor se je sko-
bacal.
»Tako,« pribije J., ko nese v žep ključ od vrat,
ki jih je bil zaklenil. »In zdaj, dragi, posluh:
Nisem vojak. Po sili razmer sem, kar sem. Izo-
bražen človek sem, a vojna mi je prekrižala vse
načrte. Dvignil sem se iz revščine, takole, vidiš,
s temi možgani v tej glavi, s temi rokami v roka-
vih tele uniforme. Ni mi za noben političen si-
433
stem, čeprav sem, a to ni oportxmizem, v partiji,
ki si jo prej omenil. Sem človek, in v prvi vrsti
to, edina vrednota zame je posameznik. Človek
je sam: človek je popolnoma sam. Družba, sle-
herna družba, je nasilje nad posameznikom. Temu
nasilju se upiram — stil, način, kako se upiram,
ta dva nista važna. Ne: izbire ni bilo: načela te
partije so marsikje moja načela, tako mi vse sku-
paj ni tuje, to je tudi eden vzrokov, da sem sploh
pristopil k stvari; pravzaprav obstaja eno samo,
edino torišče (zame): to je partija, ki je kljub
vsemu lepemu, svetlemu še vedno partija, kot so
vse ostale. Partija, ki hoče družbo po svojem ko-
pitu. Partija, ki uresničuje in bo uresničila takšno
družbo. In prav to je tisto: meni je družba tuja.
Važen je po-e-di-nec. Seveda pa tudi partija ve-
stno in vztrajno propagira parolo, ki sem jo prav-
kar izrekel; in pri partiji res ni drugega kot parola.
Že v teh nekaj letih po vojni se je pokazalo, kako
lažnivo je vse skupaj, kakšna odstopanja, razhodi,
da, prava nasprotja so se pojavila glede na prej de-
klarirano vlogo novega sistema: človek ne pomeni
tej — kot vsaki drugi — družbi nič. Nič. Vse je
zbito v kup gnoja, nikjer sledu kake individual-
nosti. Sčasoma sem se pričel spraševati: ali niso
morda temu krivi ljudje kot posamezniki, vsak po-
sebej in zase? Vselej pridem do istega zaključka
(ali obsodbe?): DA. Vidim: pravsod želja po ne-
kakšni združitvi, homogenosti, brezizjemnosti, ni-
kjer niti sledu odstopanja: kot trapaste ovce. Brez
trohice lastnih možgan. Brez pike razuma. Prišel
sem torej do lastnega zaključka, da sleherna druž-
ba enostavno hoče biti topoglava množica ljudi;
tako pa jaz, kot sem, kajpak, nimam pravice ži-
veti? Ne morem se odkrito prilagoditi. Živeti pa
hočem. Kje naj iščem rešitve, kje naj jo naposled
najdem? — Obstaja le navidezna rešitev: postati
hinavec. Celo tako daleč hinavec, da postaneš
skoz to visok družbeni fimkcionar, celo tako, da
ti zaupajo enega ključnih položajev: potem poča-
kati. Še čakati. Čakati. In potem usekati. Če ti
ni jasno, povem: v teh letih, kar sem na tem po-
ložaju, sem si pridobil neskončno simpatij z vseh
strani. Si videl, kako sem osvojil bedne poslance?
Torej? Ne, tebe, Žiži, nimam niti najmanjšega
namena osvojiti, še »osvajati« ne. Hočem, da sam
prideš do tega, kako bedno in nehvaležno je de-
lati za neko stvar »z vsem srcem«, kot si rekel.
Lahko mi očitaš, da je pravzaprav ravno to, ko
hočem, da »sam prideš do tega«, eden mojih ne-
štetih stilov osvajanja. Lahko. Zagotavljam ti pa,
da pri tem nimam nikakih koristoljubnih namer:
simpatičen si mi. Prav tak sem hotel biti, ko sem
bU še mlajši, pa, vidiš, mi ni uspelo. Morda sem
bil reva, bojazljivec, klečeplazec; morda. Pustimo.
Zavidam ti hrabrost, ne gledam na to, kam aU
komu velja tvoj pogum in volja, le spoštujem
srčnost kot srčnost. Hudo bi mi bilo, če bi te mo-
ral postaviti pred sodišče: in spričo incidenta, ki
si ga povzročil pred množico poslancev, te bom
že tako zelo težko izvlekel. Zato, razumi vendar,
ne povzročaj še novih komedij. Kaj si zastran letal
res tako sveto prepričan, da o vsem partija ne ve
ničesar? Nič ne bom rekel, to ni tvoja stvar, nisi
posvečen vanjo; zato še enkrat: bodi miren, glej
po meni. Mislim, da utegneva postati dobra pri-
jatelja, res, všeč si mi kot človek in kot oseba.
Ah, zašel sem. Kot rečeno, sem si zagotovil veliko
simpatij, odkritih in pa takih, ki bi se ob eventual-
ni zaostritvi položaja brez čakanja obrnile in razpr-
le k meni. Kmalu bom imel za sabo vso armado, po-
misli, celo armado. Tedaj napravim revolucijo.
Revolucijo človeka. Morda ne bo dolgo, ko bo
zame navdušen ves civilizirani del sveta: pomisli!
Svetovna revolucija človeka! Razpustil bom brez
izjeme vse foirmacije, ki teptajo posameznika, ki
mu branijo uresničiti se: svet bo postal svet Le-
pote, Ljubezni, Mish . . . Vsakdo se bo uresničeval
— seve v gotovih mejah, ki ne bodo segale v tuje
dobro — po mili volji, nikjer nasilja, vojske, vojne;
pogoji so že zagotovljeni: lakote ne more biti več,
od tod velja, da bodo odpadli zastareli načini bla-
govne menjave: denarja ni več, tako tudi materi-
alnih zločinov ne: a pomra(!): vsemu je osnova
uresničevanje posameznika, nobene družbe nimam
v mislih. Utopija? Ne! Dokazovati ti res ne mo-
rem vsega po trdnih, ustaljenih točkah, paragrafih.
Lahko pa že vidiš določen procvit mojega načrta;
tisto o letalih sem izposloval jaz, nikdo drug; po-
treboval sem stik, širok stik z ostalimi deželami,
zlasti s tistimi, ki so gospodarsko močnejše kot
naša. In kje naj bi ga iskal, če ne tu, kjer sem
ga naposled našel? Vidiš, ko je bil stik zagotov-
ljen, sem potreboval, da bi tok stekel uspešno in
v pravi smeri, še nekaj: medij. Posrednika, ki bi
posredoval moje misli v uspešni obliki na svoje
fizično-življenjsko območje, od tam pa bi se razši-
rilo naprej že samodejno. Tak medij pa ne bi mo-
gel biti kdorkoli: potreboval sem človeka, ki bi
mi bil podoben v nekem določenem smislu. In to
je bil seržant. Zdaj razumeš, zakaj mi je toliko
do ohranitve odnosa z njim? Glej, še enkrat po-
udarjam, ali te ne spreleti srh ob misli, da si
kolesce, delček sistema, ki ne čuti in ne živi zate?
Kaj ni obupno biti del stroja, ki sploh ne ve zate,
delaš nekaj, zato da vse teče lepo, namazano, ko
pa premineš, te nadomesti naslednji, že davno pri-
pravljeni bednik? Kaj res misliš, da si važen, nujen
temu vsemu? Sprevidi že, no! Človek si, uresniči
se, ne uresničuj družbe, ki te bo slednjič brcnila
v pozabo. Opozarjam pa: svoje filozofije nimam
namena zabijati s silo v glave. Če množica hoče
biti množica še naprej, naj le izvoli, to me ne
moti. Gre za popolnoma drugo stvar: omogočiti
hočem uresničevanje. Uresničevanje posameznika.
Skratka: izničiti tudi celó sámo ime — družba, vse-
kakor pa onemogočiti delovanje stroju, ki ubija,
ki mori.«
Naglas zadnjega stavka pove, da je govor kon-
čan. žiži malomarno zvoni z nogami, kdaj med
poslušanjem se je smejal, zdaj pa reče:
»Če želiš mojega mnenja, samo tole: prepričljiv
si, na priliko, približno toliko kot lažniv otrok.
Zanima pa me čisto nekaj drugega: zveza med
uresničevanjem in tvojim odnosom do seržanta
(ali vajinim medsebojnim odnosom).«
J. pogleda presenečeno, reče: »Čudim se ti: le
kako me moreš jemati tako enostavno! Lahko bi
zameril žaljivemu tonu tvojega vprašanja glede
odnosa med mano in seržantom: se ti zdi tako
434
zelo nenavadno in (morda) nesprejemljivo, da
iščem ljubezni pri moškem? Če je tako, dovoli,
da ti povem kaj o tvoji ogabni poprečnosti!«
»O tem nisem govoril.«
»Torej se ti ne bo zdelo nenavadno, če omenim,
da me vznemirjaš?« Oči J. se preiskujoče za-
sajajo v žižijeve. Žiži pogleda ne umakne, zelo
mirno premisli, nato reče:
»Mislim, da je čas, da me izpustiš na zrak, tega
tu ne morem več dihati, izčrpal me je; utrujen sem,
to mi ne da več bivati v istem prostoru s tabo,
stotnik J. 2elitn, da odkleneš vrata. Nadalje se po-
menimo skupaj: ti, jaz in partija. Da?«
»Dajem ti nekaj dni dopusta, da premisliš
o vsej stvari. Ne prenehaj misliti nase in na svojo
skodrano frizuro, zelenec!«
»Najprej se ti zahvalim za zelenca,« reče Žiži,
ko stoji za hrbtom J., ita odklepa vrata, »do-
pust pa sprejmem, ker sem si ga prislužil, in ne,
ker bi čutil potrebo po kakem preudarjanju.«
IN SIVA PTICA JE LETELA
V SVINČENO ZORO
Temna postava se javlja zlovešče, preteče. Po-
stava brez glave. Trup, roke, noge, vrat, glave ni.
Kolesje mora biti čisto in snažno.
Stroj mora biti čist in snažen.
Temna postava je zlovešča v kolesju.
Postava brez glave.
Stroj, oh, stroj. Leteča mašina. Mlad, kodrolas
mož nizke rasti v usnjenem pajacu. Smeje si na-
saja čelado. Fotografija: z desnim škornjem še
vedno zunaj, dve tretjini telesa že v kabini. Širok
nasmeh za poslednjo fotografijo, prosim. Bleščeče
oči. To je glava. Med kolesjem tedaj preteče temna
postava, še gorivo. Megleno jutro, a lêtno. Po-
stava med kolesjem, javlja se preteče. Mlad leta-
lec v usnjenem pajacu in s čelado. Roka se malce
dviguje, kot v pozdrav. Nič strahu, širok nasmeh.
Letalski škorenj. V krilih klokoče bencin po rezer-
voarjih.' Postava med kolesi, postava v snažni, či-
sti mašini. Postava, ki ubije.
Mlad letalec. Fotografija: mlad obraz v mladem
nasmehu vrh lestvice, desna noga v škornju, tudi
ta izgine.
Postava v stroju. Litri goriva. Redni polet. Jutro
jc megleno, a lêtno.
Litri goriva.
Fotografija: prešerni smehljaj.
Fotografija: nikjer preteče postave.
Zunaj: postava je med kolesjem.
Postava je brez glave.
Start.
Fotografija: poslednja fotografija.
Start: kot start.
Fotografija: postava brez glave?
Postava: postava, ki ostane.
Postava, ki zre v megleno jutro za letalom, zre,
a ne uzre, kako letalo eksplodira, sliši, da, sliši pa,
to je res mogoče. Postava, ki se smehlja brez
glave.
Glava, ubita glava brez telesa, ki se kaže groz-
ljivo. Glava, ki pride na okensko polico in se
smeje s fotografije. Vedno ob uri. Vedno smehlja.
Vedno široko, nedolžno smehlja. Skodrana glava.
Glava Zižija.
435
Valentin Cundrič:
PANDEMONI]
sfingin song
kako bi stopil z obema nogama
in z leščerbo v pritličje zemlje
moraš
grmi sikajo z leve z desne
z razcepljenim jezikom
oni so v prvem nadstropju
moraš
po čigavem hrbtu pa si prilezel do sem
ti
prazna koža prazen meh
vase natlači prsti in mrčesa
da boš čemu podoben
življenje je davek za bistroumni nesmisel
davek v besedah
mislih
dejanjih
za prejeto meso in kri
spustil si se z drevesa da bi bil nesmisel
bistroumnejši
bogatejši za pravice in dolžnosti
bogatejši za vero upanje upanje ljubezen
bogatejši za vero dom cesarja
videl boš še vse kaj drugega
pedenjbrate pedenj sestre
laketbrate laketsestre
vatelbrate vatelsestre
seženjbrate seženjsestre
če bodo sploh bratje in sestre
če ni vse skupaj le riganje ljudskih pesmi
2
za enega boš strah
za druge vnuk
vsakdo je strah
in vsakdo vnuk
436
in če si takrat ko srečaš vnuka
strah
se mu nasmehneš
in preložiš breme na njegov hrbet
in daš mu leščerbo
in daš mu svoje ime
sam se vrneš na drevo
zraste ti rep
pozabiš vero upanje ljubezen
pozabiš vero dom cesarja
3
tikaj me vnuk
moja koža visi odrta
moja kri vre v čebričku
moji udje kukajo s kavelj cev
pozibavajo se ko goneče se vrane
tikaj me vnuk
prazna kljuka za meso je moja usoda
spravi robec
ta je za romantike
spravi črno obleko
saj ničesar ne boš pokopal
tikaj me vnuk pred svetom
nad vse mi je prav tako
in tudi tebi postaja ko ti odzdravljajo:
. . . dober dan vnuk
ne veš kaj prosiš vnuk
ali moreš biti to kar smo mi
sedeži na naši levici in desnici so oddani
pomakni se niže vnuk
trda je ta beseda a je preverjena
odobrena
žigosana
priporočena
uzakonjena
kaj praviš vnuk
da nimaš kruha postelje prijateljev
in da te je srečal strah
in da si nam pritekel povedat
vidimo: kri je voda voda
vendar tega ne moremo nagraditi. . .
tako je vnuk
tudi tebe to čaka
tudi tvoja koža bo visela odrta
tudi tvoja kri bo vrela v čebričku
tudi tvoji udje bodo kukali s kaveljcev
se pozibavali ko goneče se vrane
prazna kljuka za meso je tudi tvoja usoda
nič posebnega nič novega taka usoda
437
tako je vnuk: tudi ti boš strah
in boš klical za zemljanom
vnuk
vnuček
tikaj me tikaj vnuk pred svetom
4
o ali se splača biti množica
ali se splača združiti: sveče v sijoči svečnik
prsti v grabežljivo dlan
ali se dobro poznamo
koliko je množici do človeka
koliko je človeku do množice
koliko je množici do ene mrhovine
koliko je človeku do stonoge erke
vendar se iščeta iščeta ko dva zloga
vsak z eno samo perutjo: šepavec
ko pa je treba umreti se to zgodi v upanju
da zemlja več odpusti ko ljudje
bolj domnevata ko vidita ali živita drug drugega
človek množico
množica človeka
človek stoji pod streho svojih praznikov
in se ponuja: vzemite me kosec
na pokušnjo
ali pa se brani: ne grizite me ne grizite me
kisel sem
dolga so pota človekova
ki ne doume kako nizko drži čas
svoje roke roke v objem
in se zaganjaš k nevidnemu vratu
grabiš po nogah
v naročje ne prideš
in to je tvoja edina zmota
če je zmota
ni drugih zmot
vse zmote so ena zmota
ki je prekopana s tvojo krvjo
5
množica je vsaka lenora
ki išče tvoje telo
ne da bi ga izlizala
saj ga ne more: pes je
a stekel
če te najde ti nadene vrv
zasadi čekane v tvojo posteljo
438
ureče te v človeka
ki poskakuje s stvori na dveh nogah
to je rimska cesta od ust do peta
ogrneš kožo odrto s podgan
češ: ta plašč mi je odel krog ramen
prvi poljub
tvoj šepet da ti je prav je kletka
v katero jo zapreš
če je ti ne prevariš
te užuga ona
6
in presenetiš se v naslednjem grozotnem položaju:
trdno se je oklepaš množice
čemu o ko bi vedel
toda nimaš več ne glave ne vratu
in skoraj nič sprednjega telesa
ona pa je obrnila usta nazaj čez rame
in se pravkar mirno pripravlja
da pospravi tvoje ostanke
in ti štrcelj se je trdno oklepaš
čemu o ko bi vedel
obglavljen
amputiran do sredine telesa
vztrajaš v hotenju
da si priča do zadnjega
7
zaslišiš himno ki se udejstvuje z eno
ali z enakimi dimenzijami
ti pa nisi eden
in ti nisi enak
vdihneš smrad mitosa: okužen si
ves dan se smeješ histerično
goriš z močnim dimom za druge
lepo je res na deželi
kako si učinkovit v tej gotski pokrajini
a razsul se boš na bakterije
kaj hočeš: vsenaokrog sama vlaga
stojiš na hribu ki je kiklop legel
v travo in se pustil v rože obleči
lep je hrib s krono iz jokajočih ptic
nekdo gre proti tebi miže in raztrgan
ogrni kožo čez kosti in lobanjo
vseeno kaj misliš kdo je: moraš ga srečati
vnuka ali če njega sploh ni: samega sebe
439
8
srečaš pastirje ognja nepremične svetle
ti si pa vrtoglav bled prestopaš se
s podoknicami pod mokro pazduho
in oblečen za silo v besedne igre
samo gledajo te in pokajo z biči
pastirji ognja zasmiliš se jim
za lase te dvignejo čez vsak kres
in med zobe ti vtaknejo okisano gobo
v volčjih rokah držijo besedilo svoje himne
ki jo prepevajo ne da bi premikali ustnice
še prej moraš ti zbežati s te planote
med zatohle kamne s kamnom krvi v rokah
9
mesci ti vzhajajo v naročju
mesci namesto himne in upora
razgrizeš jih požreš prebaviš
in z blatom izločiš ta vozel neba
potem počepaš okoli njega z zajemalko
o to zajemaš iz tujega in lastnega blata
in žvečiš žvečiš ter poješ
da gre življenja skozi želodec
nikamor več ne boš bežal nikogar več srečal
samo tvoje ustno izročilo bo premetavalo
na robu razgrizenega jezika:
le vkup le vkup le vkup
ali pa tikaj me vnuček vnuk moj
vidiš strah nasmiha se ti
rad bi preložil svoje breme na tvoj hrbet
in se nekam skril ker kri je voda
lO
ta strah ni v sredi votel
in tudi okrog je precej gost
sicer pa sploh ne straši
samo človek se ga prestraši
bolehen je in mora ga tlači
okuži te
hodi za menoj ukaže
oddahni si od nestrpnosti
kam greš strah ga vprašaš
ne pravdaj se z menoj odgovori
440
ai
ptič je list
manj časa list ko ptič
list je ptič
manj časa ptič ko list
človek je ptičlist listptLč
in zbit v kvader
ki dobi svoj kot in signaturo
ob milijontih stokrat višjih ali stokrat nižjih
kvadrih
roke v žep ali kvišku
oči zaprte ali oprezno odprte
s kadilom trav v nosnicah ali z gnojem
vseeno
tvoja zadnja podoba
ima trd rob
gotika
1
ljubi me sin človeški
je rekel glas v vrtu
jej iz moje roke
liži me
izpuli si že rep
nekaj je na tem
čez to ravno polje
dober večer večer
bi ovčice pasel
nocoj je prav lep večer
in hitro hitro mine čas
bom bom bom
občepiš na divjaku glasov in prežiš
nikogar ne vidiš v obraz
ničesar ne pobožaš
ljubil bi sin človeški
sanje so skoki od tal
in to precej utrudljivi
je rekel glas v vrtu
iz tisoč rok si že jedel
tisočkrat si si izpulil rep
zdaj pa le čakaš prežiš in
oprezno oprezno oprezno
o prav imaš
čim več previdnosti
441
če ne danes pa jutri
je rekel glas v vrtu
ljubila se bova
to niso mačje solze
to niso lanske sramne uši
2
leta in leta hropeš
v bajti mesa
v vegasti zadimljeni kamri krvi
s pokončanimi vojskami zvezd
zeleni prsti minulosti
prikazni prihodnosti
vse te guga
in stresa iz kože
kakor iz vreče
svet pada vate
kakor mlinski kamen
zaide vate kot bogomoljka
svojo pot po tebi
trebi neusmiljeno
kruši te ruši
ti ga prekolneš
junačiš se a v resnici
si se predal že
v materinem telesu
svet te hoče svet te hoče
mrmrajo vojske zvezd
svet hoče tvojo bajto mesa
svet zahteva desetino
in zahteva tlako
za to kar si napravil iz sebe
zahteva polovico in vse
in primoral te bo
da ga boš klical veliki
in da mu boš rekel oče
svet te hoče svet te hoče
a ti hrumiš:
ven iz mojega telesa
golo zapeljivo truplo sveta
razsvetliš se z materinimi znamenji
in zvezde v tebi zapojo
pesem premaganca
ce
dežuje ves teden
to tvojim načrtom ne škoduje
greš na kratko potovanje
442
iz postelje v posteljo
iz sobe v sobo
ali če se zvedri
od drevesa do drevesa
čez to ravno polje
ko je duh voljan
si daš duška
v žabji perspektivi
doma ti posteljo prebadajo meči trohnobe
lahko bi prelival kri za domovino doma
dokler bi mir ne bil podpisan v postelji
saj saj človek je prijeten na oko
če dežuje ves teden je celo dober za jed
in mora na kratko potovanje
skozi mrčesji želodec
oblekel si železno srajco
oblekel si železne spodnjice
stopil si na navpično življenjsko pot
z dveh na eno nogo
4
paziti moraš kadar greš čez cesto
biti moraš ob srečavanju frigiden
in ne šari po žepih ko da iščeš
lanske sramne uši
dober večer dober večer večer
to sem potlačeni jaz
kako je z vašo pantomimo
že kar dobro igrate
da da precej smo izgubili
zato nismo bogati
reke so potopile plazovi odnesli
dosti kosov nas
črede so nas pile
sovražni vozovi odnašali
dosti smo tudi zavrgli
dober večer dober večer večer
5
planil boš iz labirinta oblek
pod tuš pred zrcalo na sonce
pobotan z eno in edino dimenzijo
reja jajčaric bi bila boljša za živce
ali pa bi ovčice pasel
dokler ne bi med njimi zblaznel
o ko bi se mogel sestaviti nazaj
443
iz ukradenih in podarjenih kosov
bi bil višji od obzorja
ostalo ti je nekaj omar in rjuh
in boni za nakup ugleda ter vljudnosti
prisluškuješ grudam ki se kotale v tebi
slednji svoj kamen poznaš čeprav je okrušen
to si ti: človek iz prsti
6
stojiš ob svoji čemerni usodi
to je usoda na prvi pogled
to je platonska usoda
in se te ne poželi
nocoj je prav lep večer
natanko ob določenem času
reakcije so zmeraj močnejše
postajaš dobro strašilo
če ti bo kdo rekel: pojdiva malo na polje
ti hoče pokazati nov kozolec
namesto da bi te ubil
kot je zapisano v bibliji
če ti bo kdo rekel: pojdiva malo na vrt
se ne boj srečanja z bogom
ne boš šele tam zvedel da si nag
in da si grešil ker nisi grešil
7
glej:
postaviš se na obe nogi v veseli družbi
gledajo te ko opico med noge
če trezno pomisliš bi se temu lahko izognil
da bi hodil po štirih in ohranil rep
bom bom bom begotne slike vzorci prizori
ko da bi gledal v zglajeni kamen ali noht
ali v razlito črnilo ali v drobovje
poklekneš in moliš jih
poklekneš in moliš jih
pa tudi če ne poklekneš in če ne moliš
mečejo ti nož v hrbet tudi če ga ne mečejo
kliče te glas z vrta tudi če te ne kliče
ne en glas tisoč glasov hrumi v vrtu
ne ena bogomoljka tisoč bogomoljk te kliče
pravijo da moraš z njimi nečistovati
pravijo da moraš z dežja pod kap
444
8
človek še ni metulj
človek je samo ličinka
preteguješ se v razbitih vrčih dežja
izžreš gnezdo leglo
pričakaš brezmadežen medeninast zarod
ki ga potem trkljaš vsak dan na sonce
z mazohistično naslado
srečaš jih tisoč z enako balado
in spoznaš da si nag
tvoj pisk je iztrgan iz mrtve prirode
tvoj lajež prav tako
noben bog se ne oglasi
da bi te oblekel z glasom
o noben bog:
toda ali ni res tega se človek najbolj boji
zebe te v penasti brazdi ki jo noč orje
v obleki iz smokvinih listov
pod stropom spoznanja da se vračaš v prah
pred tvojimi nosnicami trepeta veter
ko napita sušeča se rjuha
nikamor ti ni treba
obvisel boš na kosi noči
bela otva gluhote bo prigagala
in počepnila v krvavi urin
to je zelo nedolžna igra
ni te strah te smrti ne tega vstajenja
9
odtrgajo ti glavo in jo zakotalijo
na sever
odtrgajo ti drob in ga zalučajo
na jug
levo roko levo nogo vržejo
na zvezdo na levi
desna roka desna noga ozelenita
na zvezdi na desni
dolgo časa je tako
dolgo dolgo: en dan
zjutraj vstaneš od mrtvih
kar so ti vzeli ti vrnejo
in spet si tisto na dveh nogah
445
sprehodiš se po pokrajini ki kipi navzgor
po gori z ozkim pasom
na obeh nogah stojiš in kličeš kraljico miru
da ji razparaš kraljevsko obleko
in jo pošlješ nago stožčasto ljudstvo past
zelo je melanholična
in nič nestrpna
brezbrižna
neprizadeta
božanska
epilog za gotiko
legenda: gotika ni gora
ampak javno mnenje
mnenje brez javnosti
robec za smrkelj vsega mesta
preprosteje bi rekli: izobčenje
poleno pod noge
novačenje za z dežja pod kap
1
vsak mesec v zbor
v zbor za staro pravdo
da prelistaš gnile urbarje
in se prepričaš
da so neuporabni
vsak mesec v zbor
da povohajo tvoj jezik
neizgovorjene besede
da prislonijo nos na vseh sedem odprtin
da ti razlomijo krožnike
—kaj vse se dobi na krožniku
da ti sklede pobijejo pladnje preluknjajo
—kaj vse počaka na pladnju
to je gotika gotika
gnusna
prašičja
volovska
crknjena
usmrajena
2
kajne: iz precej debelih kosov je človek
ko razpade
njegov duh zbere vse okruške
da si telo na novo pozida
446
a kaj ko tvoj duh vzame moj kamen
ko tvoje kose vzame duh biriča
seveda tolažimo se kot se spodobi:
merica naših dni je majhna ali velika
premajhna ali prevelika
kakor kdo in kakor komu
potem stopimo na vratove obglavljenih kipov
kraljev in pesnikov
njihove garjave misli smo
krpa njihovih stavkov
pa kaj: ni nas sram
zarjavela krona nam vlada
zarjavela gotika je naš kralj
sveta ni več ni drugih kraljev
izpehali smo se iz zgodovine
v večnost v nesmrtnost
3
en dober dan in enkrat hvala
zgoraj glava spodaj noge
namesto jokajte z jokajočimi
o pripominjam: namesto veselite se z veselimi
en dober dan in enkrat kaj zato
glava se zaletava ko da led prebija
noge bingljajo ali gazijo
hitijo ker so samo epizoda telesa
vendar kam: ni obzorja za našimi kolibami
in roka ki dvigne prazno golido
je najvišja gora gotike
o pripominjam: od glave do nog
nič dlje
in od glave do nog je minuta
ne pa sto let
samo vozel smradu
ne pa vozel let
in v bistvu je to
še kako
opičja igra
roka z golido hitro
hitro omahne
447
Vojin Kovač — Chubby
ZAKAJ JE EVALD
PODPISAL
DEKLARACIJO
metafizična farsa
ko je evald prvič padel z jablane se je rodil
ko je padel drugič je zalajal pes
ko je padel tretjič je podpisal deklaracijo
I.
deset let je evald živel v pasji uti
in kuhal paprikaš
enajsto leto se je odpravil po svetu
paprikaš prodajat
in sreča evald moža in mu pravi
gnoj si in gnoj ostaneš kajti
tvoja izobrazba je majhna nos pa šibak
mož ga udari s palico in pobegne
drugi dan sreča evald ženo in žena mu pravi
odkupim ti ves paprikaš evald če mi zaplodiš otroka
kajti moj mož je star in sama sva
pa je bilo evaldu samo enajst let in odvrne ženi
počakaj vsaj toliko da doživim puberteto
medtem pa jej moj paprikaš
da boš močna in boš imela dosti mleka za otroka
tretji dan sreča evald slepca
in ta ga prosi miloščine
pa mu odvrne evald
nalil bi ti paprikaša v klobuk
a kaj ko nimaš žlice
in slepec je bil žalosten
bil pa je evald dober fant in mehkega srca to
je treba povedati
četrti dan sreča evald hromca
a ta ga ni ogovoril zato je bil evald sam
peti dan sreča evald branjevko
kupi evald zelje
mu pravi
kupi branjevka paprikaš
ji odvrne
šesti dan je bil evald v kavarni
449
in srečal prostitutko
sleci se evald
mu je dejala
in videl boš da je na meni bolje
kot pa počenjati tiste reči v postelji
a evald je zardel in samo odkimal
kajti sram ga je bilo da ne ve
kaj je na njej bolje in kaj naj bi počenjal v postelji
sedmi dan sreča evald deklico
in deklica mu pravi
lep si evald
ljubim te evald
ali me ljubiš evald
ljubim te deklica
ji odvrne
vzemi moj paprikaš
osmi dan je sklenil evald počivati
zato je šel gledat vrvohodca
a vrv se je utrgala in
vrvohodec se je raztreščil na tisoč koscev
zato ni evald videl ničesar
II.
tako je evald spoznal ljudi
in sklenil je spoznati naravo
prvi dan je odšel na polje
in tam je rastel krompir
škoda da sem pošten
je pomislil evald
lahko bi ga ukradel in vmešal v paprikaš
drugi dan je šel evald na travnik
sijalo je sonce in pasla se je krava
kako lepa krava za moj paprikaš
je pomislil evald
a bil je nežen fant zato je ni ubil
napil se je njenega mleka
potem pa je ležal na hrbtu in gledal sonce
tretji dan je šel evald k jezeru
potoček je žuborel vanj in ribe so pobliskavale
v sredi je koketiral lokvanjev cvet
ulovim si srebra in bogat bom
je pomislil evald
a riba je bila mrzla in evald se je ustrašil
pa jo je izpustil
četrti dan je šel evald k reki
hitro je tekla in daleč so bili nje bregovi
okopljem se v tebi
je pomislil evald
a reka je bila zahrbtna
in komaj se je rešil iz vrtinca
450
peti dan je šel evald v dolino
a ležala je megla
zato je bil nesrečen
šesti dan je šel evald v gozd
in videl je veverico
lepa si
ji je dejal
vzemi moj paprikaš
ne maram ga evald
naberi mi orehov
mu je odvrnila
in evald je odšel
srečal je srno pa ji dejal
lepa si
vzemi moj paprikaš
ne maram ga evald
mu je rekla
nažanji mi trave
zato je bil evald nesrečen in jedel je borovnice
sedmi dan je šel evald v gore
in srečal je gamsa
a ta se je splašil in pobegnil
zato je bil evald nesrečen
osmi dan je sklenil evald počivati
a dolgočasil se je v brezdelju
III.
tako je evald spoznal naravo
in sklenil je spoznati umetnost
prvi dan je šel evald v kino
in dolga je bila vrsta do kart
potem pa so se ljudje v svetlobi ubijali in ljubili
ljudje v temi pa smejali in poljubljali
zato je bil evald nesrečen
drugi dan je šel evald v gledališče
in zopet je srečal ljudi svetlobe in ljudi sence
včasih je bila svetloba bela in včasih rdeča
a ljudje svetlobe so morali zelo trpeti
ker so imeli samo hiše in nič vrtov in gozdov in vetra
zato je bil evald razočaran
tretji dan je šel evald v opero
in tudi tu je srečal ljudi svetlobe in sence
in ljudje svetlobe so tudi tu imeli samo hiše
ljudje svetlobe so bili debeli
in so prepevali na mrtvaškem odru
ljudje teme pa so dišali po cvetlicah
zato je bil evald razočaran
četrti dan je šel evald v galerijo
tam so bile slike
a smrdele so po barvi
in evald je bil razočaran
451
peti dan je evald poslušal poezijo
a pesmi so bile dolgovezne
zato je bil evald razočaran
šesti dan je evald bral romane
a bili so dolgočasni
zato je bil evald razočaran
sedmi dan je šel evald med umetnike
a bili so domišljavi in mnogo so se prepirali
in evald je bil razočaran
osmi dan je sklenil evald počivati
a moral je popivati z umetniki ki jih je srečal
zato je bil utrujen
IV.
tako je evald spoznal svet
in sklenil se je vrniti domov
ko se je vračal prvi dan
je prepeval
ko se je vračal drugi dan
je srečal ženo in hotel ji je zaploditi otroka
počakaj pubertete evald
ga je zavrnila
in šla
ko se je vračal tretji dan
je srečal evald deklico
ali me še ljubiš deklica
jo je vprašal
ne ljubim več evald
mu je odvrnila
predolgo te ni bilo
sedaj ljubim drugega
pa je šla
ko se je vračal četrti dan
je srečal evald prostitutko
pokaži mi kako lepo je na tebi
jo je prosil
ne morem evald
bolna sem
je rekla in je šla
ko se je vračal peti dan
je srečal evald slepca
daj mi miloščine
ga je prosil
in evald mu je dal paprikaš
ko se je vračal šesti dan
je bil evald lačen kajti razdal je že ves paprikaš
in zato je bil nesrečen
ko se je vračal sedmi dan
se je evald vrnil domov
osmi dan je bil evald srečen
in podpisal je deklaracijo
452
Tomaž Brejc:
NAGOVOR
Ce imaš pred seboj dolgo in široko
znamenje, izpolnjeno s svetlo pego,
ki raste proti tebi, bo težko najti
srečanje brez sočasnega obstajanja
te pege; prav v tem je marsikaj negotovega,
kar nam daje ure in ure trajajočo
zabavo; če je to še nekaj, kar
izgublja seme svoje barvitosti, potem
je že zelo malo resničnih verjetnosti,
ki bi ti bile na voljo in tu ni kaj
dodati; v osemenjevanju barvne pege
je tvoja nedoslednost, zakaj senca,
ki jo utegneš misliti, bo krila celoto tvoje
misli o barvitosti te pege; a vse ima
svojo sončno plat in ta, kljub temu, da
nisi sam svoj, ti omogoča, da sedeš v
sredino dela, ki ti je odmerjeno, in da
se sprostiš v upanju, da si nekaj opravil.
POSTOPEK
To, da se stvari ponavljajo, je
znana stvar; vse, kar je resnično mogoče,
mora zapustiti znamenje svoje celotnosti na
delcih, ki uvajajo v zbranost vsakega posameznika
možnosti, po katerih se vnešene stvari
izmerijo s preizkusom lastne opredeljenosti;
v tem je to pisanje.
TAKO MIMOGREDE
Menda je skoraj vse, kar je bilo
pisanega o romanih, zaznamovano s
senco njih samih; v tej senci je
skritost množice pomembnih stvari;
ko jih skušamo spraviti na dan, se
preprosto prevrnejo na nas in težko,
da jih znova ugledamo; to traja samo
do naslednjega znamenja, ki vonja
roman.
KER JE BILO
Bilo je vse zapisano, vse zaznamovano,
vse podčrtano, sprejeto ali odklonjeno;
tako je postalo mogoče napisati to.
453
Marijan Murovec
PREPIH
če brisačo oblečem
je brisača srajca
če se v srajco obrišem
je srajca brisača
če se črv naredi človeka
nosi srajce
če se človek naredi črva
ga pohodijo
če se človek naredi srajco
ga raztrgajo
če se človek naredi brisačo
se vanj brišejo
MIR
sem ki nisem
in samo prvi ali drugi
zato recite
bog naj nas
odreši
tega grdega divjaka
Ifigenija Zagoričnik:
BAJKA
o mestu samoroga
o čarovnici na grmadi
o vojakih s kosami
prednik je hodil pokonci
hrbtenico je imel v obliki dvojnega s
izpopolnjeval se je
odtekla je zgodovina
zlila se je v meh sedanjosti
človek se je upognil
454
artičoka
tihotapi
s samokolnico
nekdo ji pomaga
za plačilo
ne zastonj
njegovo čelo je vročično
misli na vse kaj drugega
premetava se v spanju
pot mu vlaži obraz
vse se je podrlo
vročica pojenjuje
končno se je umiril
s sabo nese pogum in razum
strah pusti za seme
POLNI LISTI
dan se vleče
zlomila so se kolesa Apolonovega voza
konec sestanka je v megli
župan je v zvezi z atentatorji
izstrelil je obsodbo kozmetiki
pogoji pogajanja
ljudsko štetje
naravni prirastek
posvet o pripravnikih
padec zaradi vetra
čakanje križem rok
nesoglasja
robot se je vdal misli mislecev
župan se vdaja kozmetiki
pudra verižico žepne ure
lakira videz
lošči razum
utrudi ga poslušanje skozi uho in ven
omami ga izrekanje milih obljub
odloči se županovati dalje
tu je stopnica
najdaljši dan
najtežja pot do dna
zadnja pot do svoje Troje
LETNI CAS
vampir v zelenih čevljih
s trdimi ušesi
s penastimi kopiti
455
dekle v pižami
mavrica na obzorju
pojem čistine in miline
veda in svet
mravlje in ljudje
čebele in zvezde
nasproti nasprotnemu
katedra v katedrali
na katedru žrtvenik
luna mojega očesa
OSTAL JE NA TLEH
odpravil se je na beg
popotoval je po egiptu
popil je pest vode iz svete reke na svojo pest
arabci so ga umorili
preplul je južno morje
zasidral se je na južnem otoku
izdajal se je za boga
nemi kamen ga je izdal
ni čutil bolečine
on ni bog
ubili so ga božji hlapci
PESEM DONNE MARINE
tv drama
236055 kader
s številko izobrazbe
okno na ključu
pritlično pritličje pritlikavih škratov
zahvala
človeku
kapeli proti kužnim boleznim
nebu in zemlji
zeleni smrček
tačke
tifus frizura
donne marine
reka na dnu čevlja
sončna livada pozabi nanjo
vijoličasta reka iz nosnice v drugo nosnico
rumena reka iz znanja v razum
jamici na licih
lici se smejeta
debel obraz
donne marine
smrtni trenutek poživi življenje
456
delovni palčki delajo
delo jim dežuje iz delavnih rok
delo polni paličasto kočo palčkov
smeh udarja na boben
med teče v usta kot besede iz ust
pritlikavi delavci naredijo rumen zaboj
vanj dajo zeleni smrček
donne marine
vanj dajo tačke
donne marine
vanj dajo tifus frizuro
donne marine
vanj dajo donno marino
donne marine
zapojejo
zapojejo pesem o delu
ker vedno delajo
ker je petje delo
ker druge ne znajo
kmalu nehajo peti
nimajo pojma
ali pa
bog ve
zaboj pokrijejo
na pokrovu je napis
napisov ne znajo brati
ne vidijo napisan napis
vidijo umazan pokrov
vhod prepovedan
Frančiška Buttolo
SAMOTNI KRAJ
Prepričala bi se,
kako sem neskončno
boljša od sebe
in brezizhodnost
bi me nehala boleti
kot ena izmed možnosti,
da okamenim
na svetli strani oboda
volčje samote.
457
brezčutna do trpkih
kitar, ki drhtijo
iz mojih pesmi
(nekega Spanca)
ujetih v čipkasto
mrežo črk.
Prepričala bi se
(in za vse življenje),
da sem dovolj osvetljena
z eno izmed mnogih
njenih podob:
smehljaj,
ki naj bi me potolažil,
in dvoje rok —
tako zapuščenih!
med prvimi sončnimi
žarki.
(Ce bi bilo pred leti,
bi rekla, da jo sovražim.)
MIDVA
In še se tisti,
ki ga ljubim,
imenuje Ti.
Zato ne glej
na cenik
človeka dostojnega
žrtvovanja.
A ker se tisti,
ki se mu darujem,
imenuje Ti,
naj si v mojem življenju
ne zasluži spomina,
ki bi presegal
resnico o najini bedi.
Ne le zato,
ker sem ti neke noči —
ob obali goreči,
med temnimi drevesi
z obsijano dlanjo
izjokala profil
gole Kirke
in ne zato,
ker si me prosil
kozarec vode
po prvi ljubezenski noči,
samo zato,
ker se tisti.
458
ki ga ljubim,
imenuje Ti,
a Jaz — vsakdo,
ki ljubi.
JDILA
Vsebina mojega telesa
je enaka vsebini
tvojega telesa —
zato molčiva.
Molčiva.
Besede sva si udomačila,
oddvojila od deviških čred
neukrotljivih misli.
V strahu,
da poblaznijo
v svojih tesnih kletkah,
jih božava v mehkih
belih rokavicah
in v poznih nočnih urah
jih odpirava s simboli,
ki so znani le enemu
izmed naju
(tako kot v tovarnah
atomskih orožij:
vsak gumb je lahko
življenje, vsaka ročica —
neslutena katastrofa).
JUTRANJA DARJTEV
/-Ч v. v v	v 1 ..
üciscena v zelji,
da bi ti podarila
najlepšega med njimi,
stojim pod jablano
s težkimi plodovi.
Počasi odpirajo
hribi svoje veke,
zato je čas,
da se jim zahvalim —
tako kot
tiktakanju ure
v najvišjem stolpu
brezciljnih prizadevanj.
459
VRNITEV
Ker nisva dva izmed njih,
ne moreva ostati
v zelenih dlaneh,
v katerih sva vzbrstela —
med Jelkami, Brezami
in Topoli v večnem
prerekanju z vetrom:
ne viharju ne mrazu —
samo tem ponižnim ljudem
lahko še kljubujeva,
če nimava peroti
niti korenin.
Zato se vračava
v katero koli ulico,
med golobe:
ker nisva dva izmed njih,
jih samo opazujeva.
Kako počivajo na strehah
in ne vprašujejo
in nikoli ne mislijo,
da so kaj storili
drug za drugega:
a slutiva,
da storijo največ
(kar morejo).
Ker nisva dva izmed njih,
se vračava v čredo
malodušnih krikov,
v procesijo sivobradih vprašanj,
v prekletstvo neke leščerbe
ovite s pajčevino,
ki ji sledimo s hvaležnostjo
(in kako spretno hlinjeno!).
Ker nisva dva izmed njih,
se vračava v katero koli sobo,
v svojo tiho sobo,
v svojo toplo sobo,
kot imenujejo
to registrirano gnezdo
v enem izmed problematičnih
jezikov najinega plemena.
Ker nisva dva izmed njih,
ne moreva ostati v zelenih dlaneh
460
Miha Remec:
DAN III.
Po zunanji bleščavi komaj kaj vidim. Pozdravim
obris tašče na kuhinjskih vratih. Zatohel vonj po
kuhi in hrani se meša z neko nedoločeno smrajo
starega pohištva, vlažnih krp ter naftalina in siv-
ke. Tašča z nezadržno vnemo shranjuje stare krpe,
papir, polivinilaste vrečke in vsakršno drugo šaro,
ki jo nalaga po vseh koncih stanovanja. Počasi
se oči privajajo temoti in zaznajo predmete v ku-
hinji in taščo, ki z ihto prelaga lonce s pomival-
nega korita na polico.
»Lonci! Prekleti lonci!«
Treščila je ponev na tla in jo brcnila pod mizo.
Zmeraj naredi to tako, da se človek zdrzne: včasih
iz ljubega miru, drugič na koncu vreščavega samo-
govora ali pa kje na sredi — vedno pa poskrbi,
da zleti posoda na tla nepričakovno in vselej je
to tudi najslabša, obrabljena posoda, ki je že tako
ali tako namenjena smetnjaku. Carjevič pokuka
iz sobe in se spet previdno odplazi.
»Umazani, smrdljivi lonci! Veš, kaj pomeni, vse
življenje preždeti sama med lonci? Kot ura, kot
kakšen stroj za kuho od jutra do večera: pridejo,
pojedo in gredo, ostanejo pa umazani lonci. Gredo
in nekaj doživijo, jaz pa nič, čisto nič. Mislite, da
sem iz železa, mislite, da ne bi rada šla na sprehod
v Tivoli ali pa k Sori, da bi se malo spočila in
ohladila, ko se ves dan pražim ob tem prekletem
štedilniku. Sinova imata avto, dva zeta imata avto
— pa nič. Nihče se ne spomni na staro mater,
nihče ne pride in ne reče: kako si kaj, bi šla
z nami na lepše? Pa vedno kam greste. Kje ste
bili danes?«
»S Carjevičem sva bila na Sori.«
»No, vidiš. Kam pa je šla Majdka?«
»Pri frizerju je.«
»Tako se živi, ja; hčere že znajo. Tudi mene
kliče frizer, le poglej te štrene, pa misliš, da uteg-
nem? O, one znajo in se lepotičijo in nekaj imajo
od življenja. Jaz pa nisem nič užila.«
»Morda ste le kaj.«
»Ne draži me, zakaj me vsi samo dražite? Kaj
sem doživela, mi povej, ko so bili vseskozi samo
porodi in lonci, njega pa sploh ni bilo blizu in se
je oziral po drugih; hvala bogu, da je pustil svoje
kosti v taborišču, ker drugače bi šlo tako naprej.
Misliš, da sem kaj imela pri njm? Saj sploh ne
veš, kakšno je bilo moje življenje.«
Slišal sem že. Vsakokrat slišim celo zgodbo: po-
rodi in lonci — res ni bilo lepo in nič nisi doživela,
nanagloma ti je naredil otroka in potem si nosila
ta bremena in jih spravljala na svet, bilo jih je pet,
šest in splavi, res ti ni bilo lahko, ampak kaj zdaj
pomaga, ne vem, kaj bi lahko zdaj kdo pomagal,
če je bilo tako nelepo, brezupno in ponesrečeno.
»Nič lepega nisem užila pri možu, samo strah
pred novim bremenom, ker mi je samo otroke de-
lal. Zdaj vidim, da ženske nekaj imajo od tega,
imajo tiste tablete in z moškim uživajo in si pri-
voščijo vse mogoče. Vidim na televiziji in v filmih
in tudi berem, kako je to zdaj; sploh nisem vedela,
kako je s temi rečmi in kaj sem vse zamudila in
ti prekleti lonci — čeprav imam že odrasle obroke,
ki vsi služijo in bi mi lahko kaj nudili. Kaj praviš,
bi mi lahko ali ne? Zakaj molčiš?«
»Ne vem, kaj naj rečem.«
»Ne veš? Ne vidiš, da mi ničesar ne nudite, tudi
trohice ne, še pogovarjati se nihče noče z menoj,
nihče me ne posluša in potem se še čudite, da vča-
sih govorim sama s seboj in da tulim v lonce. Hu!
prekleti! hu! — slišiš, kako odmeva? — prekletjeki
mutasti!«
Njen tulež v velikanski lonec votlo odmeva po
kuhinji — Carjevič spet kuka, kaj se dogaja — ta-
šča včasih počne to tudi sama: rjove v lonec in
preklinja življenje in vse nas druge, ki po njenem
brezmejno uživamo to življenje. Najbrž se ji zdi,
da kar venomer drhtimo v nasladi in da se ko-
pamo v uživavstvu.
»Vidiš, tako se pogovarjam, ko me noče nihče
drug slišati, ker kar gledate v tla in čimprej zgi-
nete iz te kuhinje in se ne zmenite več zame.«
»Saj smo vam kupili televizor.«
»Kaj pa je to takega, televizor? Saj ga tudi ra-
bim, ko nikamor pod milim nebom ne grem. Mi
boš zdaj očital televizor?«
»Ne očitam. Povedati hočem, da se tu in tam
vseeno zmenimo za vas.«
»Nikdar. Niti toliko, kolikor je črnega za noh-
tom. Me kdaj kam peljete? Si me mogoče peljal
v bar, kot si obljubil? Rada bi videla, kaj se tam
sploh dela, ko slišim, da so ženske čisto nage pred
dedci; rada bi videla in bi plačala iz svojega.«
Res sem obljubil, čeprav se tega bojim: začela
bo med programom govoriti na ves glas in se
sploh ne bo zavedala, da to ne gre, popila bo ko-
zarec preveč in bo hotela plesati in bo razlagala
vsem ljudem svoje tegobno življenje, tako kot ga
razlaga prodaj a vkam v trgovini in branjevkam
na trgu, pa mesarju, ki ji v tolažbo odreže lepši
konec junetine. Nekega dne bom moral tudi to
opraviti. Majda pravi: kar pelji jo, mene ne bo
zraven.
»Zagotovo vas bom peljal. Ob prvi priložnosti.«
»To ne bo nikoli. Sram te je z mano v bar, če-
prav bi se lepo oblekla, ne misli, da nimam no-
bene pražnje obleke. Vidiš, to me boli: pri svojih
letih še nikdar nisem videla pravega bara in kaj
se tam dela in še marsikaj drugega nisem videla
in lahko bi mi otroci in zetje vsaj enkrat omogočili
počitnice in kupili letalsko vozovnico, ker bi se
pred smrtjo rada peljala tudi po zraku; ko vse to
vidim Ln berem, sama pa nisem prav nič doživela.
462
Le povej jim to, mene tako ne poslušajo več, ti
me vsaj malo poslušaš. Moje življenje je bilo en
sam samcat črn dan: prva vojna, pa druga vojna
in življenje z njim — še v grobu mu ne odpustim,
tega tudi grob ne zabriše — en sam vojskin čas,
le poslušaj, Matija, kaj je bilo moje življenje.«
Ne morem več in nekako se moram izmuzniti:
če tiho odidem, me morda sploh ne bo opazila;
že večkrat sem se tako odtihotapil in govorila je
kar naprej zidovom in loncem o svojem življenju,
ker ni vedela, da me ni več v kuhinji in ji je morda
že sploh vseeno, če kdo posluša ali ne, samo da
lahko pripoveduje zgodbo svojega neizživetega
življenja. Tisto noč, ko je Majda tako težko rodila
Carjeviča, sem prišel k njej in rekel: Majda je
skoraj umrla na porodu — ona pa je začela takoj
pripovedovati tegobe svojih porodov in ni niti
vprašala, kako je z njeno hčerjo, ampak je kar
naprej govorila svoje, tako kot pripoveduje zdaj
in sploh ne pomisli, da tudi meni danes ni lahko.
Tisti beg po pesku, ki se vdira — živ pesek je bil
in nikogar ni bilo in potem sesutje vsega — tako
je, kot da nisem tega nocoj sanjal — v podplate
se mi je vtisnil občutek pogrezajočega, sipkega in
vročega peska in drobovje si je zapomnilo nezno-
sen občutek, ko se je Majda ljubila s tujcem in
ko me ni hotel nihče več slišati — tudi mene ne —
popolna gluhota sveta.
»Zakaj ti vse to pripovedujem, ko me niti po-
slušaš ne? Med seboj najbrž govorite, da je mati
trčena, da se ji pač meša, meni pa je tako pri srcu,
da bi ubijala, kar ubila bi nekoga! Vojne manjka,
da bi se kaj zganilo, da bi počilo!«
»Ne želite si vojne. Vam nista bili dve dovolj?«
»V zadnji vojni sem nekaj bila, nekaj sem po-
menila: skrbela sem za ljubljanske ilegalce, fantje
so se prihajali skrivat k meni in so govorili z me-
noj, poslušali so me in so razumeli, kakšno je bilo
moje življenje. Mati Smolnikova, po vojni bo vse
drugače — so me tolažili in pravili, kako se bodo
ljudje razumeli in kako bodo vsi enaki — meni pa
so zdaj ostali samo lonci in nihče ne govori z me-
noj in nihče me nikamor ne pelje. Je kaj čudnega,
če si Želim vojne?«
Ne maram o vojni. Potem pride. Tako kot zad-
njič, ko sva z Majdo sedela na Goldonijevem trgu
v Trstu. Opravila sva nakupe in vsa utrujena se-
dela pod pisanimi sončniki in pila kavo in po si-
njem nebesu nad Trstom sta se zarisali tanki beli
črti — izpuhi dveh letal, ki sta leteli zelo visoko;
tesno mi je — je rekla Majda — spominja me na
vojno; tudi mene je spominjalo: nebo prepreženo
z belimi sledmi kot lectovo srce, zamolklo drhtenje
ozračja ob bobnenju iskrečih se letečih trdnjav in
liberatorjev, med katerimi so švigali lockheedi z
dvojnim trupom, in mi spodaj, pričakujoč, da se
bo zdaj zdaj ta leteča truma začela obračati in da
bo odvrgla na železniško križišče v Pragerskem
preproge bomb in napalm zažigavke — natrijev
palmitat zdaj požiga v Vietnamu — in dež stani-
olskih laskov je deževal na travnike in potem so
začeli lockheedi strmoglavljati kot jastrebi in flak
je zabevskal v nebo — znamenje, da se bo začel
pekel — ne, nikoli več ne želim tega. Pri Upimu
in v Standi prodajajo majice z napisom: nočemo
delati vojne, hočemo delati ljubezen — pa vendar,
če se ljudje preveč parijo, pride vojna in to je za-
čaran krog: če delaš ljubezen, delaš vojno. Morda
pilule. Samo kdaj bodo začele jemati Kitajke pilule
zoper spočetje? Dogolasci nočejo vojne, pa niso
doživeli preproge bomb in napalm zažigavk, ne
naskoka na bunker, pa nasvidenje v Trstu; ali člo-
vek res lahko noče nečesa, česar niti ne pozna?
Nočem, nočem niti slišati, niti videti — poznam
vse to in zapiram televizor, ko mi vsak večer ka-
žejo vietnamsko vojno — vsega tega je bilo preveč
in najhuje je, ko sploh nič ne moreš. Lahko se
sicer iz protesta zažgeš ali pa pišeš gesla: JOHN-
SON NA VISLICE in LSD NOT LBJ, in kaj po-
maga? Pisali smo in kričali: DAJTE NAM PUŠKE
— GREMO V TRST! pa hodimo zdaj tja po blago
s torbami, in čeprav je bolje s torbami kot s puš-
kami, tudi torbe niso vse. In tako nič ne moreš,
kot mravljinec v mravljišču si, ki ga lahko vsak
hip razkoplje ali zažge okrutni paglavec.
»Vojne si vendar ne morete zares želeti.«
»Pa si. Rada bi spet postala kdo, ne kuhalnik
in pomivalnik, in lepega dne bom res koga ubila.«
Vse zaman. Govoriti bi moral z njo, kot govori
Majda in svak in svakinje: ja, mama — ne, mama.
Izmuzniti se. Samo prej povedati, da ji puščam
Carjeviča v varstvo čez noč. In spet bo dvignila
krik.
»Mudi se mi. Pripeljal sem vam sina. Ce ga
vzamete čez noč.«
»A tako. Zato si prišel. Gresta spet na lepše?«
»Povabljena sva k Rekarjevim.«
»Spet se boste lepo imeli in boste jedli in pili
in plesali. Se nikoli me niste peljali na kakšno
domačo zabavo.«
»Prav dolgočasne so.«
»Mora že biti lepo, če hodite.«
Zdaj ji stisniti pettisočak. Morda bo pomagalo
in bom lahko v miru odšel. Molim bankovec.
»Za trud, ker večkrat varujete Carjeviča. Vze-
mite.«
»Ni mi treba dajati denarja! Briga me denar!
Vsi skupaj mi tiščite denar kot kakšni dekH. De-
nar nič ne odtehta. Tako! Vidiš! Ne maram vašega
denarja!«
Mečka bankovec. Vrže ga na tla in jezno tepta
po njem, čeprav toliko previdno, da ga zares ne
poškoduje.
»Kje naj ga porabim, ko nimam nobene družbe,
vi pa uživate in vam je vseeno, kako je z mano!
Tudi ti. Požvižgam se na denar! Prekleti vsi sku-
paj! Kar pojdi, poberi se, da te ne bom več gledala
in ti sploh ni treba več hoditi blizu in me dražiti!
Dolgočasne zabave — ti bom že dala! Vsi lažete
in me dražite: mama, saj ni nič zunaj — kakor da
ne bi videla, kako gredo družine čez nedeljo na
sprehod in posedijo v gostilni in se lepo imajo.«
Tiho zapiram vrata in še v veži odmeva njen
rezki glas, k sreči je Carjevič na to navajen, tudi
skozi odprto kuhinjsko okno slišim vse znova:
moje življenje .. . ničesar doživela ... nikamor
šla . . . lonci. . . porodi . . .
Nadeti sončna očala, svetloba slepi, s pločnika
še vedno žehti pripeka. Sonce se nagiba k Rožniku.
Pred Figovcem migotajo pisani senčniki, godba
463
milice se zbira na ploščadi: spet bo nabijala do ve-
čera. Pisane obleke frfotajo po pločnikih, napol
gole mladenke v minicah razkazujejo svoja zago-
rela stegna in žvečijo žvečke in ližejo sladoled —
mika me, ampak v vročih dneh je to zagotovljena
angina, pa še želodec si pokvariš. Rad bi imel tako
oranžno mikico iz frotirja; smešno, nosi jo brhek
mladenič, ne morem si vendar privoščiti oranžne
mikice, Majda bi se mi krohotala.
Vrvež pred Figovcem: vse mize zasedene in
ljudje se odžejajo s pivom in kokto in ledenimi
sokovi — pivo v velikih, orosenih vrčih — že ves
čas me žeja, ampak pred Figovcem ni praznega
prostora in tudi pred Evropo ne. Gruča se pretaka
po ploščadi sem in tja, ljudje žuborijo okrog mene
kot neka tuja tvar, tako je, kakor bi me pokrival
steklen zvon, čudno, nekaj nevidnega me že ves
dan obdaja in ločuje od vsega tega vrveža in mr-
meža; zaletavajo se vame, pa vendar ni nobenega
stika z njimi, moje znajdenje odpoveduje — kam
sploh grem? Kam hočem? Še uro imam časa do
zmenka z Majdo.
Pošta. Nakazati telefonsko naročnino, poravna-
ti prometno kazen.
Črpalka. Menjati vsaj olje, brez nadrobnega ser-
visa in mazanja.
Krojač. Že zdavnaj bi moral na pomerjanje ob-
leke, saj je še zimska obleka in Majda me je že
nehala opominjati na te opravke.
Žeja. Popiti kje vrč hladnega piva.
Vsega ni možno opraviti v tem času. Olje. Olje
je nujno. Ampak na črpalki onstran parka stojijo
tomobili v nepretrgani vrsti in zmeraj dotekajo no-
vi; tujci nalivajo bencin in še za dneva bodo s tem
bencinom pri morju — vozili bodo po jadranski ce-
sti, skozi kraj, kjer prebiva Ana, kako blizu je
pravzaprav Ana — samo enkrat naliješ bencin na
Župančičevi cesti — in kako daleč je. Odloči se in
si lahko takoj pri njej.
Ana, dober večer. Ves dan sem mislil nate.
In si prišel. Kako je kaj?
Ni dobro. Preganjajo me hude sanje. Utrujen
sem in ne znajdem se več.
Odpočij si. Lahko veslava na morje. Kmalu bo
vzšla luna.
Rad bi položil glavo v tvoje naročje.
Položil jo boš.
Rad bi zaspal pri tebi.
Lahko boš tudi zaspal pri meni. Saj si kot otrok.
Utrujen in preganjan. Samo tebe še imam.
Bodi brez skrbi. Najino rada te imam. Nekoliko
noro...
Ne sestavljati. Neumni so ti dvogovori. Ni mo-
žen pogovor z Ano brez Ane. Ne bi odgovarjala ta-
ko in to je pogovarjanje s samim seboj.
Črpalka — črtano. Preveč čakanja. Opravim
zvečer. Pošta — črtano. Gotovo velika gneča. Opra-
vim jutri. Krojač — črtano. Menda se je sploh pre-
selil. Odložim. Žeja — to ostane.
Lahko bi v kiosku pred Figovcem kupil Izbor,
gotovo je v njem kakšen dražljiv spis. Kot zad-
njič tisto o čutnih oglasih v ameriških časnikih:
mlada, privlačna zakonca iščeta znanstvo z drugim
parom brez predsodkov zaradi intimnega uživa-
nja .. .zaželena slika in spisek posebnih želja. In
podobno. Rad bi vedel, kakšne posebne želje ima-
jo. Morda kaj tistega, kar je na opolzkih fotogra-
fijah, ki jih je zadnjič pokazal Borut. Cetverna or-
gija. Zanimivo bi bilo dobiti tak spisek. Paritvene
sestave in zblojena početja. Spisek zaželenih užit-
kov. V glavi se porodi marsikaj, čeprav človek
vsega tega ne počne. Nekateri morda. Nekateri
morda res ne sestavljajo v mislih možnosti, ampak
delajo, kar jim godi.
Vse bolj sestavljam. Sestavim vse, kar hočem ш
kakor hočem; tudi te spolne zadeve.
Mladenka, ki hodi pred mano, je komaj kaj
oblečena. Njena zaobljena zadnjica se pregiba in
stresa in vzbuja slutnjo trepeta mišic in prepon,
slutnjo telesa, ki je nabito s silo in bi najbrž za-
čelo kmalu odgovarjati na snubljenje.
Lahko sestavim: pripeljal sem jo domov. Moji
poljubi drsijo po njenem zagorelem tilniku, po za-
obljenih ramenih in pod pazduho — ne brije se —
zadrga polzi in razgalja hrbet — ne nosi nedrčka
nagnem jo in položim na nizko klubsko mizo —
nikoli si ne upam predlagati Majdi ljubljenja na
tej mizi — na mizi jo imam kot na oltarju in na
kolenih drsam okrog nje: kako rosna mladenka,
še dehti po deklici, čudovit, omamen vonj deklic,
kot vonj ciklame v popku, kot vonj mladega sira,
še neizrazit, pa vendar že določen in samosvoj.
Je že kdo poljubil brstiča tvojih prsi, draga?
Ne, prosim ne.
Pa to tvoje materino znamenje, je?
Ne, nikar.
Gotovo je pri njej slišati še potoček, ne slap,
bolj me privlači potoček: tudi tu je še vse v brst-
ju, popkovno listje oklepa cvet, ves sočen in žame-
tast.
To ne gre na ulici, lahko opazijo. Nehati. To se-
stavljanje je pogubno, ker v tej igri nastopam kot
režiser, igravec in občinstvo.
Hoja za dekletom me je pripeljala v Nazorjevo
ulico. Zginila je, najbrž je zavila v kakšno trgovino.
Vsa sreča, ker drugače bi morda še nadaljeval. Si-
cer pa tudi pri tem sestavljanju ne pridem do kon-
ca sestavljenke. Ko je predstava na višku, ustavim
izmišljevanje. Imel sem nečiste misli, govoril sem
nespodobne besede. Kaj še? je vpraševal kaplan v
spovednici — si delal kaj nečistega? Ne — sem v
strahu šepetal in blagroval temo v cerkvi, ker je
zakrivala mojo rdečico — če Bog vse vidi in vse ve,
zakaj bi moral pripovedovati še kaplanu? Se nisi
po nepotrebnem dotikal svojega uda? je šepetal
izza rešetke in oblivala me je zona in tresla so se
mi kolena — le kako je to vedel? Ne, nisem. Si se
dotikal udov pri drugih dečkih? Ne. Si se nemara
dotikal deWic? Ne, ne, sem šepetal. Ce lažeš, imaš
smrten greh, in če s smrtnim grehom umreš, si za-
pisan peklu. Za nespodobne besede in nečiste mi-
sli je odveza, nečista dejanja pa so smrtni greh.
Kaplanov glas je prihajal iz spovednice in sapa mu
je zaudarjala po česnu in spovednica po črvivem
lesu in kadilu — deset očenašev za nespodobne be-
sede, petnajst zdravmarij za nečiste misli. Bog vse
vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.
Nečista dejanja. Dotikanje: sam in z drugimi
dečki, prvo športno tekmovanje za kozolcem, kdo
bo prej ; nikoli nisem bil prvi, vselej so me prehite-
464
li. In nekega dne je neki fantalin pripeljal s seboj
deklico; z zanimanjem je gledala naše tekmovanje,
do konca si je vse ogledala, kako to delamo, in mi
smo gledali njo — potem nas je zatožila. Srobotna
šiba je tleskala po otečenih dlaneh — si bil zraven
ali ne? je sikal kaplan; ne, ne — in neznosno je
žgalo, kakor da s šibo polaga živo žerjavico v dla-
ni. Potem so nečiste, s smrtnim grehom onesnaže-
ne dlani otopele — ne, nisem bil zraven! Ne zapu-
sti nobeden ga v tej sili — naučite se Krst pri Sa-
vici na izust, malo nas je in bodimo ponosni na
Krst, dajmo: Valjhun, sin Kajtimara boj krvavi že
dolgo bije za krščansko vero — pravi palček je bil
profesor slovenščine, palček z zlatimi naočnilci in
srebrno sivimi lasmi in temeljito nas je naučil Krst,
posamično in v zboru; če si znal Krst, si pri njem
naredil slovenščino.
2eja. Upam, da imajo v Smrekarjevem hramu
ohlajeno pivo. Najprej odtočiti. Pri mladenki prej
je gotovo še potoček, ki se prebija po ozki strugi,
in če bi se upal vprašati, bi ga najbrž želel okusiti
— nečiste misli so odvezljive, dejanja ne — hinav-
ščina; najbrž bi, ne slap, potoček bi. Limonin olu-
pek v scalnični školjki. Oster smrad amoniaka.
Scavci na levi in desni se odcejajo v vedno daljših
presledkih in na koncu otresajo ude. Izprazniti me-
hur, kolikor se da.
»O, koga vidim. Že ves čas gledam, če si res ti.«
Nekdo me ogovarja. Zapira si hlačni razporek in
se mi uglajeno smehlja. Naglo se spomniti imena,
saj je znan obraz: te zbegane sive oči, v grimaso
ukrivljene ustnice in piškavo zobovje — seveda.
Bruno: počena nosilna stena v stolpnici B 17, po-
zabljena stranišča v načrtu, splošno zgražanje, Hsk,
graja v skupščini, nato Polje. Kaže, da so ga iz-
pustili.
»Zdravo, Bruno. Že lep čas te nisem videl.«
»Nisi mogel. Zdravil sem se, uničene živce sem
imel. Saj veš, da so mi podtaknili tisto zoprno za-
devo s stolpnico.«
»Vem.«
»Preganjali so me, ker sem bil sposoben in ker
se nisem strinjal s podvozi. Bali so se zdrave pa:
meti. To, kar so naredili z Ljubljano, je zgodovin-
ska sramota.«
»Saj. Boš kaj popil?«
»Prosim. Dvojni konjak, če smem prositi. Poleti
pijem samo žgane pijače, to je edino zdravilo zo-
per žejo.«
»Kako kaj žena in otroci?«
»Nimam več žene. Ločila se je med mojo bolez-
nijo. Otrok sploh ne smem videti. Tudi njo so
moji nasprotniki omrežili in spravili na svojo stran.
Sploh veš, kakšno svinjarijo mi je zakuhala? Seve-
da ne veš. Res sem bil živčen, ampak nisem bil
nor, Matija, ti menda veš, da nisem nor. Skupaj
sva študirala.«
»Prepričan sem, da nisi.«
»Ta pošast pa je nekega večera poklicala reše-
vavce, češ, da kričim zmedene besede in da sem
nasilen, pa sem ji samo hotel dopovedati, da so
mi škandal s stolpnico podtaknili in da me hočejo
onemogočiti, ker se me bojijo. Samo nekoliko bolj
glasen sem bil. Mirno, ne da bi trenila, je lagala
reševavcem, da se me boji, ker hočem ubiti njo in
otroke. Pomisli, kaj si je izmislila. Ko sem to sli-
šal, sem res podivjal, zadaviti sem jo hotel in seve-
da sem se znašel v Polju pod mrežo kot žival.«
»Zelo neprijetno. Veliko pivo in dvojni konjak,
gospodična.«
»Ženska je kača, Matija. Rad sem jo imel, res
sem jo imel rad in garal sem noči in noči, da bi
prišel do denarja. Zaradi nje. Vse bi ji dal. Vse bi
imela. Nisem pa kriv, če se mi ni posrečilo, če sem
imel toliko nasprotnikov.«
Upam, da se bo kmalu opil. Potem bo pro&ü de-
nar naposodo in lahko bom izginil. Morda ne bo
prišel niti do čiščenja Blejskega jezera in projekta
slana voda—sladka voda.
»Taka je ženska: ko si na tleh, te pomečka kot
nadležen mrčes. Prav z užitkom te dotolče in po-
konča. To je naredila. Ker res te lahko dotolče sa-
mo tisti človek, ki ga imaš rad, drugi te ne morejo.
Zdržal bi, če bi mi stala ob strani. Pa me je do-
tolkla. Na zdravje, Matija. Tebe sem imel vedno
rad. Nisi se vpletal v gonjo zoper mene. Si še ved-
no na zavodu za novi trg?«
»5e.«
»Slišal sem, da vas ukinjajo.«
»Na pol.«
»Vidiš, vaših načrtovavcev pa ne bodo vtaknili v
norišnico, čeprav so tiste stolpruce norost. Cista
norost je zidati nehotične zgradbe nad ravnijo gra-
du in to na netrdnih tleh, na robu Barja. To sem
takoj v začetku p>ovedal in napisal. Poslal sem v
Delo in Naše razglede, pa mi niso objavili; ni do-
kumentirano, so rekli. Moj projekt za očiščenje
Blejskega jezera in projekt slana voda—sladka voda
pa so lahko nedokumentirano proglasili za norost.«
»Na zdravje. Delaš zdaj kaj novega?«
»Vse zaman. Vsak projekt mi zavrnejo, ker ni-
sem v njihovi bratovščini. Ne morem blizu. Razen
tega bi se izkazalo, da lüsem nor, če bi kaj sprejeli,
in prišla bi na dan vsa svinjarija, ki so mi jo sku-
hali. Zdaj imam izdelan načrt za ureditev javnega
prometa v Ljubljani. Imaš svinčnik? Prometna vi-
ba. Podzemeljska železnica, polžasto zavita v sre-
dišče mesta, postaje se zgoščujejo ob središču in se
razmikajo v predmestju. V najkrajšem času doseg-
ljive vse točke v mestu. Se ti zdi to noro?«
»Ne, zelo zanimivo je, čeprav mi ni popolnoma
jasno križanje in obračanje.«
»Nobenega križanja, nobenega obračanja. Pre-
dor bi imel dve nadstropji: v enem bi potekal
promet k središču vibe, po drugem iz središča. Vse
sem preračunal. S postaje v središču bi odpeljala
sestava vsakih šestdeset sekvmd, če bi uvedli deset
sestav. Imaš svinčnik? Moral bi narisati. Vzemimo
deset sestav in sto postaj. Prva sestava bi vozila
do stote, končne postaje in od tam nazaj; druga
sestava bi vozila do devetdesete postaje in nazaj,
tretja do osemdesete in nazaj — ti je razumljivo?
Deseta sestava bi vozila samo do desete postaje in
nazaj in bi potem v središču čakala na prihod prve
sestave. In ko bi v spodnjem predoru odpeljala
prva sestava iz središča, bi v zgornjem pripeljala
zadnja sestava. To je nenehno, k središču zgošču-
joč se promet. Kaj res nimaš svinčnika? Zamisel se
mi je porodila ob spiralnih meglicah v vesolju in
465
mislim, daje to fantastičen projekt, popolnoma iz-
viren.«
Kristus, nor je. Skoraj bi nasedel in začel misliti
o tem projektu, ki ima gotovo neko usodno napa-
ko, če bi ga začel resno preračunavati. Kakor nje-
gova stolpnica, kjer je počila nosilna stena in kjer
je enostavno pozabil stranišča. Tudi če bi se res
vse ujemalo pri tem fantastičnem načrtu, bi bili
potniki fantastično zmedeni. Ne, ne smem se pu-
stiti zapeljati, norci imajo neko pošastno moč, da
znajo obsesti poslušavca — k vragu viba in deset
sestav.
»Kaj praviš? Projekt sem delal med zdravlje-
njem. Zdravniki so bili navdušeni: v Polje bi nam-
reč pripeljala sestava vsakih dvajset minut. Razen
tega bi glavni usmerjevavec pospešil promet ob
konicah. Ce hočeš, ti prinesem projekt.«
»Ne vem, če bi utegnil pregledati.«
»Obdelati moram še neke malenkosti. Nujno bi
potreboval računalnik, pa me seveda nikjer ne pu-
stijo blizu. Vem, da mi bodo projekt zavrnili, am-
pak ne bom odstopil. Ce ne bo šlo drugače, se
odpravim v tujino.«
»Mnogi gredo.«
»Morda je Ljubljana res premajhna za tak pro-
jekt. London. New York. Desettisoč postaj in tisoč
sestav. To bi bil pravi utrip. Sicer pa bi moja pro-
metna viba naredila revolucijo v urbanizaciji in
zidavi mesta. Mislim, da je zgrešeno najprej zidati
mesta in potem urejati javni promet. Viba narav-
nost terja ustrezno zidavo: spiralna razporeditev
stanovanjskih in poslovnih poslopij, ki so postav-
ljena okrog postaj. Vesolje v malem. Mi naročiš še
dvojni konjaJc? Brez denarja sem in brez službe.
Ampak pokazal jim bom. Tudi njej. Veš, s kom se
zdaj goni? Z Znabljem, mojim nekdanjim direktor-
jem, ki mi je podtaknil tisto svinjarijo s stolpnico.
Vidiš, ženska gre z zmagovavcem, gre z močnej-
šim; zato ne pričakuj zanesljivosti pri ženski, v
njej je kurbirski gon, ki pride slej ko prej na dan.«
»Grdo te je razočarala.«
»Pokazal ji bom. Ce v tujini uspem s prometno
vibo, bom vsem pokazal, kaj sem. Matija, če se mi
bo posrečilo, te bom poklical. Saj v tej prekleti
Ljubljani ni mogoče dihati. Kamor stopim, šušljajo
in ogovarjajo. Nobene možnosti ni in ne moreš se
uveljaviti, ker ti zamerijo vsako resno delo. Veš,
imam naravnost domotožje po tujini. Hoditi po uli-
ci, kjer te nihče ne pozna in biti prost. Res bom
odšel.«
Vsi nekam hočejo in tudi odhajajo. Vedno me
stisne pri srcu občutek bednega ostajanja, kadar
odhajajo znanci v tujino. Nobenih korenin več
nimamo. Moje matere ne bi nič na svetu spravilo
iz njene vasi.
»Matija, ne bodi hud, ampak prosil bi te za
majhno posojilo.«
Dolgo je trajalo.
»Koliko?«
»Tisočaka, počakaj, če moreš, bi nujno potrebo-
val dva.«
Nikoli več jih ne bom videl. Ce bi Majda to
zvedela, bi poslušal goro očitkov, ker dajem denar
zmedenemu pijancu, ki ga bo takoj pognal po grlu.
Ampak drugače se ga ne znebim. In to za danes
in lep čas naprej. Zadnjič si je sposodil pri meni
denar pred letom.
»Hvala, vrnil bom. Ne bom ti tega pozabil. Res
si še človek. Mislim, da so tudi tebe zaklali in one-
mogočili.«
»Zdaj se mi pa mudi, Bruno.«
»Malo bom še ostal. Nocoj bom pil. Včasih se
moram opiti, da sploh zdržim. Poglej si, kaj naredi
ženska z moškim: razvalina sem. Cisto na psu. Ne
zaupaj nobeni ženski na tem svetu. Ne želim ti, da
bi prišel na moje. Moraš se ograditi pred ženskami
in se zavarovati. Drugače te pogubijo.«
»Bruno, poslavljam se.«
»Drži se. Že nekaj časa bi te rad vprašal: si sre-
čen z Majdo?«
»Ne morem se pritožiti.«
»Oprosti, ampak kadar se napijem, imam čudne
prebliske: naenkrat mi neka misel prevrta možgan-
sko skorjo in nekaj se mi razsvetli. Morda je to
moja bolezen. Ta hip mi je bilo kristalno jasno, da
te bo žena uničila.«
»Pojdi no. Nima zveze. Pozdravljen.«
»Včasih se tudi zmotim. Srečno, Matija.«
Kako je mogel izvrtati? Menda se to zmeden-
cem včasih posreči, kakor neka jasnovidnost ali
kaj. In njegova prometna viba! Uprta misel, ki je
tako močna, da človeka zapelje. Ima me, da bi začel
računati, ker nekje slutim strašansko pomoto in je
to s sestavami, ki vozijo na vedno krajše razdalje,
nemogoča zmeda. Izravnati vibo v premico. Tako
je lažje. Namesto sestav krogle, ki se valijo ena za
drugo in zastajajo vedno bližje. Hudiča, nekaj je na
tem. Ce je središče mesta najbolj naseljeno in če
naseljenost pojema na obrobju, potem viba urav-
nava enakomerni pretok na to in ono stran. Ne, ne
bom se pustil obsesti od tega. Bruno je za hip pre-
vrtal stekleni zvon, ki me že ves dan obdaja, smuk-
nil je vanj s prometno vibo in z grenkobnim ob-
čutjem domotožja po begu.
Miklošičeva cesta je zagozdena z avtomobili, ki
so na poti k morju: prašni, obloženi s šotori, vesli
in vso drugo počitniško kramo. Francoska žaba
vleče za seboj bivališče na kolesih. Za nemškim
oplom se maje velikanski motorni čoln. Ves dan
vozijo skozi mesto. Tudi ustavljajo se: klepetave
Francozinje v pisanih maj ah, v pretesnih kratkih
hlačah in z velikanskimi sončniki. Bevskavi Nemci,
ki se obnašajo kot na vojaškem pohodu in pre-
verjajo svojo pot z zemljevidi in vprašujejo, kje so
cenena gostišča. Vse gre. Tu in tam kakšen Belgi-
jec, kakšen Anglež in Šved. Pa Poljaki in Cehi s
svojimi škodami in trabanti, ki jih vozijo tako po-
časi, da so ponavadi cokla kolone.
Bledolična nuna mahedra pred Unionom med
kratkokrilimi dekleti in fanti v kavbojkah. Črnec
kupuje limonov sladoled na vogalu frančiškanske
cerkve. S sladoledarjem, ki je očitno šiptar, se z
lahkoto sporazumevata z rokami in grimasami. Ka-
ko je postal svet majhen in kako so vsi povsod in
nikjer.
Avtomobili kar naprej vozijo mimo. Slamniki,
ribolovske puške in plavuti v prtljažnikih. Utruje-
ni, pa vendar vozijo naprej k svojemu šotorišču,
svojemu zalivu, svoji skalnati ploščadi ob morju.
Srečni, ker lahko gredo. Hvar ponoči — kakor
466
Betlehem iz jaslic, ki so za Božič brlele pod starim,
črvivim razpelom — palme in jadrnice in čolni in
stare ribiške barkače v zalivu; električne orgle in
kitare odmevajo z Galešnika, nekdaj zatočišča kuž-
nih bolnikov, bogataška jahta pod panamsko za-
stavo, vonj morja, polna luna nad Paklenimi oto-
ki. Vselej občutim Ano, kadar me obsede hrepe-
nenje po morju. Tudi zdaj. In tudi pozneje, tam.
Lansko poletje sva se sončila z Majdo na skalni
polici ob zalivu in nenadoma sem videl Ano na
drugi strani: njeni lasje so büi, njena hoja — in
izmišljati sem si začel, kako je res tam čez, ne-
uresničljivo tam čez in vendar možno tam in ne-
mara sploh uresničljivo tam čez.
Se vedno je vroče; ostajam v tem kotlu, nobe-
nega izhoda ni. Pivo v želodcu se je segrelo in se
mi ogabno spahuje. Pročelje frančiškanske cerkve
žari v popoldanski sončni bleščavi: AVE, GRATIA
PLENA! V cerkvi je gotovo hlad in še precej časa
imam.
Nisem se zmotil. Hlad. Vonj po kamenju, kadilu,
starem lesu in ljudeh. Ne vidim. Sneti sončne na-
očnike in nadeti običajne. Tako. Vsak korak
spremlja presunljivo škripanje desak, ki so jih po-
ložili na kamnita tla. Prisiljen hoditi kar se da pre-
vidno, saj vsak škrip odmeva visoko pod poslikane
oboke in se odbija v glavno cerkveno ladjo. Starke,
ki molijo v klopeh, se ozirajo. Obstojim. Hlad, nur,
mračnost. Pribežališče grešnikov, zatočišče prega-
njanih, hram miru in molitve. Koliko vročih želja
in priprošenj k vsevišnjosti je zgneteno pod temi
oboki: okna z barvastimi stekli žarijo, na stropu
se rišejo čudne, temačne in zabrisane podobe na
zidu, splet mišic in vihrajočih, nagubanih oblačil,
vse nejasno prepleteno kot molitve rodov, ki so se
sem zatekali v svoji stiski.
Lahko bi poskusil moliti: Bog, odvzemi mi to
bolestno hrepenenje po ne vem čem, reši me sa-
mote, reši zvona, ki me obdaja, reši me tega dneva
današnjega in daj mi Ano, prosim te, daj mi člo-
veka, ki ga bom lahko imel rad in bom lahko go-
voril z njim, človeka mi daj, ker ga potrebujem
bolj kot kruh vsakdanji, in reši me tesnobe, ne za-
pusti me samega s fiatom in obodinom in z vsemi
temi čudnimi stvarmi, ki jih ne morem razumeti,
ker potrebujejo nenehoma olje, bencin in snaženje
ter ne vedo ničesar o ljubezni.
Ne zaleže. Ne znam več moliti. V mladosti sem
pokleknil pred lesene, grobo izrezljane svetnike v
vaški cerkvi in molil, če je mati zbolela, če je kravo
napenjalo ali če je oče preveč pil, molil sem in mi
je odleglo. Takrat sem najbrž še znal. Zdaj ne več.
Moja molitev je zadela ob gluhi, poslikani cerkve-
ni obok in tam ostala. Nobenega olajšanja. Boleče
hrepenenje je še tu in tesnoba je tu in to čudno,
nemirno počutje — danes se je vse nakopičilo in
pritisnilo name. Kam bi se obrnil?
Dekle s košatimi, zlatastimi lasmi stoji za steb-
rom pred mano. Svetlo rožasto minico nosi. Kaj jo
je prineslo sem? Približati se ji s strani. Počasi, da
me ne izda škripanje desak. Zdaj vidim njen obraz:
strmi v Marijino podobo na osrednjem oltarju in
njene debele, čutne ustnice se premikajo v molitvi.
Čudno: lahko si jo zamislim med razposajenimi
gosti na domači zabavi, med poslušavci koncerta
električnih kitar in tuležev, lahko si jo zamišljam,
kako pleše najbolj divji šejk in madison — s tem
mračnim cerkvenim prostorom pa se sploh ne skla-
da in je tu prisotna kot tujek. Vendar njene ustni-
ce, ki so bolj ustvarjene za poljube kot molitev,
žebrajo vročo priprošnjo k oltarju. Starke meljejo
kot samodeji, dekle pa menda moli zares. Rad bi
znal tako moliti, morda bi se mi potem ta polago-
ma razpadajoči svet spet sestavil, morda, če bi znal
— srečno dekle, ker lahko še veruješ in moMš.
Ogovoril bi jo. Rekel bi: gospodična, ne znam
več moliti. Ne sestavljaj, ogovori zares! Počakaj,
ko bo šla iz cerkve in jo zunaj ogovori. Čemu bi se
bal dekleta, ki zna moliti — krščanska ljubezen:
ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, in to ona
gotovo ve in ne bo ugriznila, ne bo zakričala na
pomoč, ne bo konec sveta, če jo zunaj počakam in
ji rečem: prosim, molite kdaj zame. Obrnil se bom
k njej, če se ne znam več k Bogu, in morda mi bo
odgovoril skozi njo in po njej, ker ona zna moliti.
Priklek, še poklon temačni podobi Marije in
zdaj odhaja. Njena hoja je zibava, vabljiva — škrt,
škrip, škrap — škripavo deskovje prepeva pod nje-
nimi drobnimi koraki. Za njo: prehiteti in počakati
pred cerkvenimi vrati. Ustavila se je še pred kro-
pilnikom pod korom. Zadnji poklek: kako lahko
je to v minici in stegna se še bolj razgalijo, rob
krila se skoraj sreča z robom hlačk. Prekrižala se
je. Hitro, da jo še prestrežem.
Hrup pred Tromostovjem, sonce ščemi — v ka-
teri žep sem vtaknil naočnike? — srce pa razbija v
grlu: čudno, kako se bojim ogovoriti človeka. Mor-
da je res nesmiselno, da se razburjam, ko mi sploh
ni treba tega — lahko grem in je ne ogovorim. Glas
se mi bo tresel. Tu je. Hitro se zdaj odloči. Stopila
je iz cerkve in tudi njo je zaslepila svetloba; okna
na Kresiji žarijo kot zlato rdeče ognjene grmade,
stekla avtomobilov, ki vozijo čez most, mečejo
zajčke po cerkvenem pročelju — AVE, GRATIA,
PLENA! — dekle mežika in viha svoj že tako pri-
vihnjeni topi nosek — moram jo ogovoriti, vsaj
nekaj izpeljati, ne samo sestavljati in si izmišlje-
vati. Odpri že gobec, reva!
»Gospodična, ne zamerite, ker vas ogovarjam.
Ampak prošnjo imam.«
»Ja? Prosim?«
»Opazoval sem vas, v cerkvi.«
»In?«
»Mislim, da znate moliti. Meni se ne posreči.
Ne znam več.«
»Saj je čisto preprosto, gospod: gotovo še znate
očenaš: potem poveste vse, kar vam leži na duši Ln
na koncu spet očenaš.«
»Pa vendar ne znam moliti tako kot vi. Zato
imam prošnjo: molite kdaj zame.«
»Molim za vse ljudi, gospod. Celo za Twiggy, ki
je tako suha in se bojim, da bo kmalu umrla. Se
tudi vam zdi presuha?«
»Nekoliko res. Tudi zdravniki so tega mnenja.«
»Brala sem, da so zdravniki proti taki modi. Pa
je tako srčkana kot kakšen deček. Molila bom za
vas, če sami res ne znate. Zdaj se mi pa mudi v Ti-
voli na minigolf in moram kar precej tja, ker me
čaka klapa.«
467
»Ne bom vas več zadrževal. Hvala.«
»Saj ni za kaj: ko bom molila za vse ljudi in za
Twiggy in za Kennedyja, ki je bil tako lep pred-
sednik in so ga tako grdo upihnili, pa za svojega
dragega Belmonda, veste, čisto sem trčena nanj,
ko bom molila za vse, ki jih imam rada, bom še
rekla: in za tistega gospoda, ki ne zna moliti. Ne-
kaj vas grdo žre, kaj?«
»Bo že menda res. Se enkrat hvala. Morda bo
pomagalo.«
»škodilo gotovo ne bo. Zdaj pa se mi res vražje
mudi. Zbogom.«
Oddrobila je po stopnišču in njena košata pri-
česka poplesuje med glavami navzgor po Čopovi
ulici — šlo je, nič hudega ru bilo — ljubi svojega
bližnjega kot samega sebe: to je učil kaplan, ki je
vihtel šibo, ker smo ljubili sami sebe za kozolcem;
smešno sami sebe: nekoliko otožno, brezciljno in
neokusno — lepo bi bilo, če bi res veljalo: ljubi
svojega bližnjega kot samega sebe in bi rekel svet-
lo rožasti minici:
Tvoj bližnji sem.
Seveda si.
Rečeno je, da me moraš ljubiti tako kot samo se-
be. Moja roka je tvoja roka, moja usta so tvoja
usta, koža bližnjega je tvoja koža. Daj mi torej
mojo roko, moja usta mi daj, daj mi moje vse in
združiva se in ljubiva.
To je vendar greh.
Ne, to se pravi ljubiti bližnjega kot samega sebe.
Potem vzemi to mojo tvojo roko in mi daj to
tvojo mojo roko.
In pojdiva kam, da mi izročiš še vse drugo tvoje
moje in jaz tebi vse moje tvoje.
Pa res ne bo greh?.
Ne, to bo krščanska ljubezen. Bližnja sva.
O tem nekoč z doktorjem Brodnikom. Ce počno
to tudi drugi? Ce tudi drugi sestavljajo in izmišljajo
pogovore, ali je kaj z mano narobe, da to kar na-
prej počnem.
Lep nauk: ljubiti svojega bližnjega kot samega
sebe. Ali pa še bolj. Rad bi imel rad Ano bolj kot
sebe. Ampak kako bolj? Kje je meja za bolj rad.
Umreti za nekoga, je to imeti bolj rad? Saj potem
ni nič več, kar bi lahko imel bolj ali manj rad. Smrt
izravnava in vse zniči.
Raje o ražnjičih. Raje o Veri, s katero se želim
nocoj mečkati, brez bolj ali manj rad, sploh brez
imeti rad.
Krpan je za las zdrsnil mimo. Oplazil me je zrak,
ki ga je izrinil. Čopova je prava tesen in mimo-
grede si lahko povožen ali pa vsaj zbit. Pod kolesi
avtobusa pregibnika bi bil konec: štirikrat povo-
žen, zmaličen na asfaltu. Nobenih želja več, nobe-
nega hrepenenja, doseženo vse in nič. Morda to
slej ko prej tako samo pride. Misleči prašek strmo-
glavljen v prah in prah se nabira. Ta moja roka bo
gnila — odmisliti — čudno, da rastejo lasje in nohti
še nekaj časa naprej, kar enostavno preživijo za-
vest, vest in mišljenje in rastejo naprej ti šaljivci
lasje in nohti, in ko vse zgnije, ostanejo kosti —
odmisliti, odmisliti.
Kimajoči psiček v renaultu. Razpasli so se ti ki-
majoči psički V avtomobilih. Bedasta lutka. Med
vožnjo kima in daje videz živega bitja. Zakaj si
ljudje želimo neživo živo? Kot tiste lutke deklet, o
katerih je pisalo v Teteju: napihneš jih in so tvoje
družabnice; lahko jih oblačiš, objemaš, plešeš z nji-
mi in sploh počneš z njimi karkoli si poželiš. Za-
gotovljen občutek prave kože, pravi lasje, vse iz-
delano pristno do slednjih podrobnosti po telesu
kakšne znane igravke. Ni pisalo, če lahko tudi spiš
z njimi. Je to bolestna želja, imeti nekaj popolnoma
v lasti? To gre tako daleč, da tudi ubijejo, čeprav
se lutke in mrliča sploh ne moreš polastiti. Morda
pomeni ljubiti bližnjega bolj kot samega sebe to,
da ga niti za trohico nočeš imeti v lasti.
Opravil bi lahko vsaj s pošto in nakazal denar.
Drugače mi bo to obležalo na grbi še jutri in bo
večalo kopico opravil, ki me čakajo. Ampak pri
vplačilnem okencu se še vedno tarejo ljudje. Ne
morem danes. Najraje ne bi nikoli. Najraje bi ube-
žal vsem opravilom in pravilom in kotlu, v katerem
sem del variva — kdo ve, kaj se bo iz vsega tega
skuhalo — celo dan se bo danes obesil, sam dan ne
prenese več dneva.
Avtomobilske vrste zastajajo pred semafori
pri pošti. Zavore cvilijo. Potem spet hrupno pospe-
šujejo, kadar se prižge zelena. Nekateri bodo še
nocoj skočili v morje. Po ubijajoči vožnji, po pri-
peki in prahu zvrneš nekaj kozarcev vugave ali
dalmatinske črnine in zabredeš v morje.
Kje si, Ana?
Tu.
Ne vidim te.
Plavam ven.
Se vedno te ne vidim. Zgubil te bom. Ana, ogla-
si se. Prosim.
Ne morem. Plavam.
Prosim, oglašaj se.
Ja.
Oglašaj se mi, da bom vedel, kje si.
Tu sem. Se bojiš zame?
Nočem te izgubiti, Ana. Ne vem, kaj bi brez
tebe.
Ne boš me izgubil. Oglašala se bom. Tu sem.
Plavaj k meni.
Ne znajdem se. Nimam očal.
Tu sem. Ce stegneš roko, se me lahko dotakneš.
Krpan je zagozdil križišče. Pregibniki komaj
zmagujejo ozke ljubljanske ulice. Brimova pro-
metna viba: padajoče karte v rokah rokohitrca:
karta sestava. Seveda, tu je napaka. Za sestavo,
ki bi se vračala s končne postaje v središče, bi osta-
jala praznina. Vedel, da mora biti neka napaka.
Dobro vedel. V vsakem Brunovem projektu je
tako prekanjeno skrita, kot bi jo namenoma nasta-
vil v projekt. Prava umetnost jo je odkriti. Kakor
pri stolpnici. Dokler ni počila nosivka. Ce ni nor,
potem se prekleto zabava.
Javna ura pred Namo nekoliko zaostaja. Se pol
ure imam do zmenka z Majdo. Premalo, da bi šel
do bencinske črpalke po olje. To bom moral jutri
brez odloga.
VSE ZA VAŠE UDOBNE POČITNICE.
Modne lutke sedijo v bikinijih in mrežastih ko-
palkah na ležalnikih v pritličju. 13.580. Nekoliko
preveč za košček črne mreže, ki ni niti posebno
okusno sešita, šotor. Dobro bi bilo kupiti šotor za
dva. Induplati Jarše. Ne grajajo jih in ne hvalijo.
468
To je navadno dobro blago. 43.200. Precej. Ampak
razpneš ga kjerkoli.
PREDEN ODRINETE NA MORJE, SI OGLEJ-
TE NASE TRETJE NADSTROPJE.
Ogledati si ga moram tako ali tako. Zračni bla-
zini puščata. In še vse drugo, ne morem se vsega
spomniti. Narediti bo treba seznam potrebščin.
Tudi Majda ga bo naredila. Piz-Buin. Preizkušen
na Himalaji: namazi tanko plast, ki varuje pred
ultravijoličnimi žarki.
»Dežurni električar premičnih stopnic naj se
zglasi v tretji etaži. Voznik fiata LJ stosedemin-
sedemdeset sedemindvajset naj umakne svoj voz
izpred tovornega dvigala.«
Glas iz zvočnika odmeva s stropa med hrupno
množico nakupovavcev in votle besede se napihu-
jejo v ušesnih odprtinah, prebijajo bobnič in kot
milni mehurčki pokajo v možganih.
»Kupce opozarjamo na veliko izbiro zračnih bla-
zin in ležalnikov v tretjem nadstropju.«
Naj neha.
»Našli smo denarnico z manjšo vsoto denarja.
Lastnik naj se oglasi v pisarni v drugi etaži. Ne
pozabite: vse za počitnice najdete v tretjem nad-
stropju.«
Nama je pregreta kot pločevinasta škatla. Vonj
mila, parfumov, šamponov in drugih lepotil. Piz-
Buina ni več. Razprodan.
»Boste dobili Piz-Buin?«
»Naročeno, gospod.«
Ljudje se drenjajo ob prodajnih mizah in se po-
tijo in kar naprej rinejo k premičnim stopnicam.
Piz-Buin bo treba kupiti v Trstu. In še marsikaj
drugega: treba bo narediti seznam za tržaške na-
kupe. Majda ve bolje, kaj se izplača kupiti tam
in kaj tu. Preizkušen na Himalaji. Nekaj že mora
biti na tem. Ne smejo napisati kar tako: preizku-
šen na Himalaji. Ali pa.
»Ne pozabite: vse za počitnice dobite v tret-
jem nadstropju.«
Dobro, saj že vem. Ne pripoveduj več. Vem,
da je v tretjem nadstropju vse za počitnice. Ni
treba kar naprej — kot nohti in lasje. In šel bom
v klet, če že hočeš vedeti, ker je tam hlad in ni
toliko ljudi. Če bi mi prišel v roke mikrofon, bi
objavil: Kupci, pojdite se raje hladit v kletne
prostore.
Prijetno hladno. Sem nikoli ne posije sonce.
Blede neonske luči sevajo na hladilnike, štedil-
nike, pralne stroje, orodje, steklenino in električ-
ne potrebščine. Prodajalci se naslanjajo na stebre,
ker samo nekaj ljudi hodi po ozkih prehodih med
stroji. REX, CASTOR, AEG, EM, OBODIN,
CANDY 230.000. Superavtomatičen. Petletna ga-
rancija. Program dopolnjen. Dopolnjujejo kar
naprej in naš candy je že zastarel. Prišla bo na
obisk Polona ali Otilija — o, Majda, bo rekla ta
ali ona, ti imaš pa še candy starega tipa. Pa sem
se komaj nekoliko sprijaznil s njim. Kadar začne
delovati ožemalni spored in centrifuga podivja,
ker perilo ni pravilno razporejeno in se ves stroj
maje, zakričim: hop! in ga sunem z nogo, pa se
takoj umiri.
»Ste že obiskali tretje nadstropje, kjer lahko
nakupite vse za vaše počitnice?«
Tudi tu v kleti. Kurba ti je botra! Privezal bi te
in ti spustil na traku tvoj lastni glas, ki bi te vsako
drugo minuto pošiljal v tretje nadstropje. Bi vi-
dela. Pes naj te povalja!
Prileže se dobra psovka. Skoda, da ne morem
na glas.
Kupiti razdelilnik. Majda si ne more sušiti las
in obenem poslušati gramofon. Sicer ne Vem, kako
lahko ob žužnanju sušivca sploh kaj sliši, ampak
že večkrat mi je naročila, naj kupim razdelilnik.
»Prosim razdelilnik.«
»Navaden ali šuko?«
»šuko.«
»Plačate pri blagajni. Hvala.«
Nekoliko zmanjšana kopica nujnih opravil. Raz-
delilnik kupljen. Da ne bo dejala, da na vse po-
zabljam. Prej jih ni bilo nikjer. Neka prepoved ali
kaj. Kupiti je treba, ko kaj vidiš, ker drugače po-
ide. Posebno dobro blago. In nenehoma bi moral
vedeti, katero je dobro blago. Vse razglašajo za
dobro in najbolje, potem pa vedi. Norišnica. Pa
še različne cene. Ta infra sesalka je v prodajalni
Iskre cenejša za tri tisočake. Prej sem jo gledal
v izložbi. Potem pa kaj kupuj. Obhoditi je treba
vse trgovine in primerjati cene. Zapisati, ali pa ob-
držati v glavi: to je tu toliko, tam in tam toliko,
se pravi, tu je najceneje — kupi takoj. Majda ima
s tem veselje: vsa žari, kadar odkrije, da je kupila
nekaj ceneje, kot to prodajajo drugje.
»Zdaj je čas, da se opremite za počitnice. Vso
opremo dobite v tretjem nadstropju.«
Nevzdržno. Tu v kletnih prostorih še posebej
močno odmeva. Ali zadaviš razglaševavko ali pa jo
mahneš v tretje nadstropje. Druge izbire skoraj ni.
POČITNIŠKA OPREMA - III. NADSTROPJE.
Puščica.
»Ste že bili v tretjem nadstropju? Tam dobite
vse, kar potrebujete na počitnicah.«
Na stopnišču se ujemajo zvočniki iz kleti, pri-
tličja in nadstropij. Zadel me je snop glasov, šinil
skozi glavo in se razpočil v odmeve po vsej Nami.
Grem! Samo nehaj. Grem v tretje nadstropje.
Samo ne več.
V naši vasi smo imeli bobnaiija, ki je razglašal.
Prikazal se je na vaški poti in začel ropotati po
bobnu iz pasje kože in ko so se ljudje zbrali, je
pomenljivo potegnil iz žepa list papirja in bral
z visokim, pojočim glasom, da je v okolici pasja
steklina in je zato treba cepiti pesjad, da se je
izgubila krava in da je treba plačati davke. Otroci
smo tekali za njim in se vedno znova navduševali,
ko so palice zaplesale po orumeneli koži.
Premične stopnice polzijo. Nekaj stopnic pred
mano kaže kratkokrilo dekle svoje bele noge. Ne-
koliko prebele. Drugače privlačne: ozek gleženj,
skladno okolenje in obetajoča stegna. Morda se
bo kaj videlo, ko bo prestopila. Seveda. Bilo je
kakor bliskavica. Bele hlačke nosi, zelo ozke. V na-
slednjem nadstropju bo morda pokazala kaj več.
Ozira se. Rdeči, neurejeni lasje, pegav in top
obraz — vse pokvarjeno, nezanimivo. Samo pri-
vlačne noge. Skoda, da se je ozrla. Njen prestop
je res daljši in razkorak bolj širok. V modnih zvez-
kih, ki jih prinaša Majda, so skoraj vse razkazo-
vavke mode razkoračene. Brez zadrege se smeh-
469
Ijajo. (jledajo naravnost vate m predrzno
ponujajo svoj razkorak: glej, ne tiščimo več skupaj
kolen, to imamo, to je dostopno brez posebnih ce-
remonij. Tudi pri kopalnih oblekah. Poplava raz-
koračenk.
Smrad po gumijastih in plastičnih izdelkih.
Razvpito tretje nadstropje, kjer dobiš vse za po-
čitnice. Pogledati zavoljo seznama, ki ga bo treba
narediti. Nekaj dni pred počitnicami bo prava dir-
ka, pa še kaj bova pozabila. Spomniš se kje pod
Velebitom.
Gostilna »Bled«. Oštir prinaša ribe in hladno
pijačo, ki jo hrani v votlini izvirka pod samo cesto.
Po kosilu plavanje čez zaliv. Pozabila sem plavalno
kapo, me nisi mogel spomniti. Mat? Slaba volja.
Sami ovinki, od zaliva do zaliva. Dan se nagiba,
prenočiti bo treba. Mat, poišči primerno šotorišče.
Mat, Carjevič bo lulal. Ne želim si teh počitnic, še
več opravil in dolžnosti je. Carjevič dobi drisko.
Majda mesečno čiščo. S čiščo pride glavobol, krči
in bruhanje. Mat, pozabila sem vložke . ..
V skladovnice zložene napihnjene pisane žoge,
čolnički in plavalni pasovi za otroke — Carjeviču
je treba letos kupiti vsaj plavalni pas — pa blazine:
rdeče, modre in rožaste; enojne in pregibne — bolj-
še so pregibne, ker jih lahko uporabiš kot naslo-
njač. Potapljaške maske in plavuti, šotori, spalne
vreče. Nujno bi rabila spalni vreči, če se bova
ustavljala in spala v šotoriščih. Pa novo masko za
potapljanje in gorilnik na bencin.
»Želite kaj, gospod?«
»Ne. Samo ogledujem.«
Zaripla prodajavka zlaga na kup napihnjene
blazine. Ubijajoče vroče je, pa še smrdi povrhu.
Čevlji. Ne smem pozabiti japonk, lanske sem sce-
fral na ostrih skalah. Seznam, drugače res ne bo
šlo in bo preveč pozabljenega. Stakniti bo treba
tudi denar, ker je vse prekleto drago. Kakšen po-
stranski zaslužek, ker v zavodu nam bodo zdaj go-
tovo znižali plače. Vsi drugi delajo po strani. Da
bi le bili ležaji v redu. Ce so šli, me bo to imičilo
in sem res čisto sam tega kriv. Saj, jutri to do-
končno opravim.
»Gospod, lahko s čim postrežem?«
»Ne. Samo ogledujem si.«
»Pa kdaj drugič.«
»Ja, kdaj drugič.«
»No, že spet!«
Skladovnica blazin se je podrla. Nekdo je hotel
izvleči blazino pri dnu in zdaj se blazine zvijajo
in prekopicujejo po tleh, kakor da so žive. Kakor
da se ljubijo. Saj se bodo — na njih. Na vseh teh
blazinah se bodo parili pari pod šotori, ali v skri-
tih skalnatih zajedah ob obali, ali v gozdičkih pinij,
ali v avtomobilu. Najbrž me res razganja. Saj že
celo večnost ni bilo in sploh ne vem, kaj misli
Majda.
Ura! šest in četrt. Kako sem mogel. Če je prišla
točno, me že lep čas čaka. Hitro. Stopnice lezejo
navzdol prekleto počasi in debeluh pred mano se
sploh ne zgane. Jezna bo. Nocoj spet ne bo hotela.
Stoji pred Balo v senci in se nestrpno ozira na-
okrog. Polomil sem ga. Prav zares.
»Oprosti, Majda.«
»Kje vendar hodiš?«
»Zamotil sem se v Nami.«
»Res duhovito. Vedno mi delaš pridige, če čakaš
le nekaj minut več. Pošastno vroče je bilo pri fri-
zerju pod sušilcem in zbita sem, doma me še čaka
kup dela, pa moram čakati kot neumna. Hvala lepa,
Mat.«
»Res mi oprosti. Ne vem, kaj mi je bilo. Avto-
mobil imam v Beethovnovi.«
Molče gre z menoj. Zdaj bo molčala lep čas.
Molk kot kazen.
»Peljal sem Carjeviča k materi. Spet je imela
svojo predstavo. Metala je posodo.«
Stiska ustnice in gleda nekam mimo mene. Pri-
česka ji pristaja. Oprani in načesljani lasje so kot
kres na glavi. Pričeska za kresno noč.
»Lepo pričesko imaš. Pristaja ti.«
Vse zaman. Ne bo govorila. Kazen molka traja
včasih ves dan. Fiat je k sreči že v senci, pa tudi
huda pripeka je že mimo. Molče prisede in začne
z nohtom strgati madež na usnjeni prevleki nad-
zorne plošče. Kakor da me grebe v živo meso.
Užaljeno strmi v tisti madež in praska, praska.
Poženem z jezo. Nima pravice. Čeprav sem res
kriv za zamudo, bi lahko razumela, da se to zgodi.
Človek pač pozabi na uro.
»Kupil sem razdelilnik. Zdaj boš lahko poslu-
šala gramofon in si sušila lase.«
Dobro, da molči. Drugače bi zdaj gotovo vpra-
šala: kaj pa pošta? Kaj pa olje v motorju? Tako je
vsaj mir. Naj kar praska. Tudi če nastane luknja
v usnju. Bolje kot: Mat, ti namenoma uničuješ voz.
Morda. Morda res nekoliko namenoma, ne da bi
se zavedal. Gnjavi me in se mu ne pustim. Ne bo
me še fiat. Najnovejši avtomobili imajo zapečaten
menjalnik in ohišje motorja. Menjava olja je odpi-
sana. Tovarna zagotavlja delovanje stroja do ge-
neralnega popravila.
Na tem spačku je gotovo prah iz Dalmacije.
Opečnato rdeč. Razpoznavna številka in oznaka
države se sploh ne vidi. Ta prah je lahko pobral
samo v Dalmaciji ali pa v Istri. Ziblje se pod pod-
voz kot kamela. Posrečen voz. Hotel sem ga imeti,
pa je rekla, da ne bi nikoli sedla vanj, ker je grd
in ker ga imajo samo časnikarji, živinozdravniki
in umetniki, še vedno praska.
Znesem se nad fiatom. Gume zacvilijo na ovin-
ku. Pred stolpnico sunkovito stisnem zavoro in za-
drsam po kamenju. Mpjdo je skoraj vrglo v vetro-
bransko steklo in oblak prahu se je dvignil.
»Veš kaj, tega ti ni treba počenjati. Ni treba
zdaj tebi kuhati jeze.«
No, vendar jo je premaknilo.
»Ne kuham jeze. Ti jo kuhaš. Imaš pri roki ključ
od dvigala?«
Hišnik je tu in olji avtomatični zapiralnik vhod-
nih vrat. Vseskozi je pokvarjen in vseskozi ga po-
pravlja. Snema ključavrdco ter maže tečaje in za-
piralno vzmet dan za dnem. In nikoli ne deluje
v redu.
»Dober dan. Že spet pokvarjeno?«
»Za tem je neki namen. Nekdo kvari vrata.«
»Čudno.«
»Dvigalo dela, tovariš Rob.«
»No, vsaj to.«
470
Peljeva se navzgor in Majda se utrujeno naslanja
na ogledalo v dvigalu. Pri frizerju se je temeljito
prepotila in zdaj vonja po znoju. Željno vdihujem
in oglaša se želja. Ce bi pustila kar tu, v dvigalu.
Vozila bi se gori in doli in bi. Premagati se. Ne
pokazati, da me mika, ker bo potem še bolj neje-
voljna.
Odklepa stanovanje in z vzdihom olajšanja od-
vrže čevlje. Dvigniti zavese. Sonce nima več moči.
Kamniške planine so zavite v mrč.
»Naš hišnik je res trčen. Nihče namenoma ne
kvari vrat.«
»Mislim, da res ne.«
Slači obleko in se pri tem izvija kot vijačnica.
Razklene tudi nedrček in prsi veselo poskočijo iz
ujetništva. Frene ga na divan in posvaljka z bokov
še hlačke in se začne naga pretegovati. Od nje še
vedno puhti vonjava potu in moja želja postaja
neznosna.
»Pod prho grem. Komaj sem čakala.«
Silovito poželenje se pekoče pretaka po hrbte-
nici in mi hoče raznesti ledja.
»Počakaj malo. Zelo lepa si«
»Križana gora, ti menda ves dan misliš samo
na ljubljenje. Izbiraš pa najbolj neprimerne trenut-
ke za snubljenje. Počutim se prašna, umazana in
mi ni.«
»Rad bi te vsaj malo poljubil.«
»Daj, ampak res samo malo.«
Žejen sem je in lačen sem je. Ona pa se izvija
mojim poljubom, kakor da so kužni, in se pri tem
kremži. Naj se. Slana pazduha. Oster vonj. Ho-
čem tudi to, hočem.
»Nehaj, prosim! Kako da se ti ne studim? Sama
sebi sem odvratna tako prepotena. Mat, obvladaj
se vendar! Ne dovolim tam!«
Odsime me in zbeži v kopalnico. Ključ škrtne.
Vedno se zaklepa v kopalnico. Pri nekaterih opra-
vilih hočem biti sama, pravi. Razneslo mi bo glavo.
Slišim pretakanje krvi v možganih. Zakaj me že
ves dan muči ? Njene hlačke ležijo na divanu. Po-
grabim sintetično pajčevino in jo krčevito stisnem
k obrazu. Obdržale so njen vonj, samo njen vonj.
Obvladaj se! Ne grizi . . . Lahko bi sam . . . Ne-
umnost, zakaj? Obvladati se. Zakaj ne razume?
Saj bo. Saj je tvoja žena.
Prha se oglaša, voda curlja v kad. Zakaj se ved-
no zaklepa? Rad bi vedel, kaj počne, ko je sama
s seboj, ko je nihče ne vidi. Ključavnica! Narav-
nost h kadi gleda in če je zob ključa obrnjen, se
bo videlo.
Ne. Ne morem vendar zalezovati lastne žene, to
je podlo. Ampak hočem jo videti, moja je vendar,
pravico jo imam videti, tudi ko je sama.
Samo po prstih, da ne bo slišala. Sicer pa prši
voda in klokota v kadi. še korak. Poklekniti. Ce bi
pirisluhnila, bi najbrž slišala moj zasopli dih. Srce
razbija. Zob ključa ne zastira odprtine. Vidim: ne-
koliko prsi, trebuh, mednožje in del stegen. Voda
curlja po koži in njeno telo se leno premika sem
in tja. Ne sopi, slišala bo! Ne ve, da jo gledaš,
misli, da je čisto sama. Pristna je. Nobene igre.
Njeni prsti polzijo po trebuhu, prefinjeno ljub-
kujoč vsak pedenj kože. Moram zadržati razbur-
jeni dih. Pršilnik si je pritisnila na dojko in telo
se začne premikati nekoliko hitreje. Menca s steg-
ni. škoda, da ne vidim obraza. Je to samo ugodje
ali kaj več? Pojdi no, vstani. To ni pošteno. To je
njena stvar. Ne moreš ji zlesti pod kožo. Pojdi
stran in ne kukaj skozi ključavnico. Ne, zdaj sem
že predaleč, zdaj hočem vedeti, ali je to navadno
ugodje ah kaj drugega. Pršilnik polaga' na drugo
dojko. Prsti proste roke so se priigrale po trebuhu
do cilja. Morda ni. Morda je kar tako, brez občutka.
Ne verjamem, prsti so vse bolj brezobzirni. Nena-
doma jih umakne in zrine pršilnik med stegna: stis-
ne ga in voda zabrbota v mednožju, curki se zdaj
igrajo z laski in kožo, prsti šinejo k prsim in jih pre-
pletajo kot kače, igraje na njih divjo skladbo samo-
Ijubkovanja — telo ji vse bolj drhti in zdaj ni več
dvoma. Med drhtavico se nenadoma vzboči trebuh
pa uplahne in se spet vzboči, slišim tih, vendar
globok in olajšajoč vzdih in še in še, telo podrhtuje
v čedalje daljših presledkih.
Dovolj. Dovolj sem videl in bolje bi bÜo, da
sploh ne bi videl. Saj je kot sanje in huje kot sanje.
Kaj sem zagrešil, da to počne; ne razumem, ne ra-
zumem; želel sem si je in bi lahko z mano — res
ne razumem. Sem mar zanič in ji nisem dovolj in
ne znam? Kaj sem zagrešil, da me tako ponižuje,
ko bi vendar lahko z mano, kadar bi hotela. Ne
razumem, zakaj? Je z njo kaj narobe ali z mano ni
vse prav? Bolje bi bilo ne vedeti tega, nikoli videti,
ker zdaj boli kot prevara, kot skrajno ponižanje.
Skopi se, reva, ker nisi vreden, da nosiš moško
plodilo, ali pa skoči: deveto je visoko in hišnik bo
debelo pogledal. Ali pa joči, ali pa se smej, saj je
žalostno in smešno: pršivnik te lahko nadomesti,
curki vode so boljši ljubimec kot ti — človekovo
stvarstvo bi naj nosil v sebi in kaj te spodrine!
Ne z balkona. K Ani moraš. Ana ti ne bo nare-
dila tega. Prosim, nikoli tega, Ana. Preveč priza-
dene.
Odklepa kopalnico. Zberi se, igrati je treba, ni-
česar pokazati. Pozabi. Zbriši. Ničesar nisi videl.
»Kje si, ljubi? Joj, žalosten moj! Dolgo sem te
pustila čakati. Ampak res sem bila umazana. Zdaj
se počutim kot prerojena.«
Naga, še nekoliko vlažna se pozibuje skozi sobo
k meni. Vse zamorjeno. Nobene želje več. Prero-
jena, seveda prerojena.
»Kaj me zdaj spet nočeš?«
»Majda, nisem stroj. Ne morem na ukaz.«
»Prav. Saj ne ukazujem. Mislila sem, da si želiš.
Prej si hotel.«
»Prej ni zdaj.«
Prišla je in se privila k meni. Diši po milu Pal-
molive. Boža me. Njeni prsti smuknejo za srajco
in se zarinejo med dlake na prsih. Z zobmi lovi
mešiček uhlja, ga stisne in oblizne. Mršči me.
Kurja polt. Kako more po tistem prej. Najbrž igra.
Lahko bi ji rekel, da vem, da sem videl. Ne, to bi
bil konec. Ne bi mi odpustila, da sem jo zalotil.
Njene ustnice drsijo po licu in za njimi ostaja
hladna in vlažna sled. Izza priprtih vek prežita dve
zeleni, pohlepni in tuji šarenici. Prisesala se je
k meni.
»Ljubi, daj. Prosim, daj. Ne bodi jezen. Rada
te imam, saj te imam res rada, samo nekoliko
sitna sem danes.«
471
Govori: rada te imam in si bogvekaj misli. Sama
se je potešila in zdaj razlaga, da me ima rada. Ne
morem več verjeti. Pa sem ji doslej zaupal. Luknja.
Vse zaupanje je scurelo skozi tisto prekleto klju-
čavnico. Lahko bi mi povedala, če kaj nisem delal
prav, in bi popravil.
Ne zaupam več. Ne zaupam tvojim rokam, ki
gladijo mojo kožo, ne zaupam jeziku, ki preizkuša
svojo posebno govorico z mojimi ustnicami, ne za-
upam priprtim očem. Bojim se, kaj je za vsem tem.
Ko bi lahko za hip ujel tvoje resnične misli: mor-
da se ti gabim, morda se mi posmehuješ, ali pa
me želiš mučiti. Spet bi me rada pripravila do po-
neumljenja in bi me potem pustila na cedilu. Ne
boš.
»Majda, kaj ko bi se ogrnila?«
»Dobro. Zdaj mi pa odkrito povej, kaj ti je?
Imaš drugo?«
»Kako ti pride na misel. Nimam. Saj sem si prej
želel.«
»Pa nisi mogel strpeti, da se oprham.«
Njen objem popušča. Zakrila si je obraz z dlan-
mi. Smrka. Ce ne bi vedel, bi me pretentala in bi
jo zdaj vzel v naročje in bi jo tolažil.
Telefon zvoni. Prvič, drugič. Poskoči, pozabi
na solze in dvigne slušalko.
»Prosim. O, Veruška, pozdravljena. Res? Prav-
kar sva prišla. Oprhala sem se in malo prišla k se-
bi. Ne. Opica! Kaj ti pride na pamet. Pri frizerju
je bilo neznosno vroče. Mehko kuhana sem. Veš,
koga sem videla? Ireno. Blazno pričesko si je omi-
slila, nekaj kakor sračje gnezdo, dve dekleti sta
morali plesati okrog nje: gospa sem, gospa tja —
ona pa se je šobila in samo tu in tam rekla: pro-
sim in hvala in še tu malo bolj gor in tale kodr-
ček, prosim, šavra, kako je šavrala, človek bi počil.
Kar na lepem pa je naredila sladek obraz in po-
gledala naju s Polono in rekla: kako ste srčkani
in takoj nato: ni lepo, kar delajo Američani v Viet-
namu. Brez zveze. Misli, da mora tu in tam ziniti
kaj političnega, ker ima moža v službi pri skup-
ščini. Seveda, gotovo ga vara že zdaj. To ji je
v krvi. še kot Mirkova tajnica. Res? Dobra si,
gotovo si se nagarala. Mm, delaš mi skomine. Ja,
blazno. Nocoj imam resen namen, da se bom opila.
Saj veš, da sva si privlačna, in najbolje bo, da ga
skriješ. Zlata si, res si velikodušna. Si bom zapom-
nila in te prijela za besedo. Mat je tu. Zjutraj je
vstal s komunistično nogo in je že ves dan nasajen.
Seveda. Mat, Vera bi rada govorila s teboj. Tu ga
imaš, izročam ti ga lastnoročno in si grem uredit
nohte, da ne bom motila. Na svidenje.«
Pomembno se mi smehlja, mežikne in izroči slu-
šalko. Kakšna dopustljivost : kakor da me hoče
na vsak način spečati z Vero. Saj. Predvsem menda
njo mika z Borutom. Verin glas je po telefonu
globlji kot v resnici.
»Pozdravljen, kako si kaj?«
»Hvala. Pa ti?«
»Zvečer se torej vidimo. Raženj bo na vrtu
in kupila sem jetra izrecno zate.«
»Lepo je, da misliš name.«
»Pa veš, da res mislim. Včeraj sem te iskala, da
bi šla na kozarček, pa te nd bilo v službi. Celo
večnost te že nisem videla in nocoj se mi je sanjalo
o tebi.«
»Kaj pa?«
»Ne povem. In če ne povem, že veš kaj.«
»O, in kako je bilo?«
»Niti ne preveč napačno. Sploh ne. Zelo se ve-
selim nocojšnje zabave.«
»Saj bova kaj plesala.«
»Veš da. Zdaj pa moram nehati, ker mi v ku-
hinji že celo večnost vro jajca. Pridita čimprej.
Res. Vse je pripravljeno. Zvone in Palčiča sta ob-
ljubila ob pol devetih. Na svidenje. Mat. Poljub
dobiš lastnoustno, ko prideš.«
»Težko ga bom čakal.«
Ali se ji je res sanjalo ali se spreneveda? Morda,
morda se ji je res. Lepo, da se komu sanja o meni.
Preletel bom časopis. Saj ne verjamem, da je kaj
novega. Uvodnik.
Glassboro
Alekseju Kosiginu so ob
odhodu iz New Yorka zasta-
vili vprašanje: »Ali ste povabili
predsednika Johnsona v Moskvo?«
Odgovor je bil na videz presenet-
ljiv: »Mislim, da se moramo tru-
diti predvsem za popuščanje na-
petosti v svetu . . .
Slaboumno. Briga me, kaj je rekel. Marsikaj re-
čejo predsedniki. Nocoj moram poskušati z Vero.
Do konca.
Vietnam: letalski napadi
na vojne objekte in mesta
.. . ameriški težki bombniki. . . davi. . . tri-
krat ... Po večdnevnem premoru ... tudi plo-
ščad za izstreljevanje raket »zemlja-zrak« . ..
Kakor poroča vietnamska. . . kakor poroča
Reuter. . .
Vsak dan isto. Druga stran. Pisma bralcev.
Bojmo se polresnic
.. .0 brezposelnosti pri nas ... Zakaj imamo
huligane? ... Mi smo majhna država .. . Eno
pa se mi zdi jasno: pripadnost spolu in
stopnja kvalifikacije. .. Kdo naj bo sedaj go-
spodinja? Država? АИ možje? . . . protest de-
la mladih proti CELOTNEMU načinu življe-
nja ljudi v moderni. . .
Predolgo. Ne vem, kaj hoče povedati: nekaj o
huliganih in ničesar o polresnicah in neresnicah.
O tem tako ne bi mogla. Verine prsi so res mi-
kavne. Kdo ve, če bo nocoj pripravljena?
Skupščinska razpra-
va o tekočih gospo-
darskih gibanjih
Kako bo s tujim
kapitalom
... ne bo mogoče plasirati v bančništvu,
v zavarovanju, notranjem prometu, trgovini...
Diplome brez vred-
nosti za
velik denar
... V Beogradu je okrog 190 raznih institucij,
ki dajejo na tisoče diplom brez vrednosti in
jemljejo velik denar pod firmo strokovnega
izobraževanja. V 120 urah lahko postanete
po dopisni poti daktilograf, stenograf.. .
472
Rad bi vedel, če Majda večkrat to počne? Pozabi.
Kakor da nisi videl. Še nesreče.
Zaspal za krmilom
Starki je iztrgal
torbico s tisočaki
Rop v stranišču
Mopedista je odbilo
v smrt
Kako bo jutri z vremenom? Vse drugo se ne
splača prebirati. Sama sonca na ozemlju Jugosla-
vije.
NAPOVED: še sončno in vroče.
Torej ne bo nehalo. Skuhali se bomo. Pri Re-
karjevih na vrtu bo hladneje. Gozd je blizu in
ponoči se le nekoliko shladi, ker ni... česa že ni?
Asfalta .. . nekoliko visijo, menda bi lahko vmes.
V hiši pod Kamniškimi planinami... nikoli vroče,
skozi predverje teče potok in vsi bi lahko prišli —
časopis šumi, spodaj na dvorišču kričijo otroci,
trolejbus zavijajoče tuli, v zgornjem stanovanju
nekaj premikajo — oblaki nad Kanmiškimi plani-
nami in Ana, glej jo, Ana prihaja in nič se ni spre-
menila, vedel sem, da bo taka, kot je bila včasih.
Rad bi se ji nasmehnil, pa mi nekaj kot železen
obroč stiska glavo, neznosno stiska — pršilnik, kaj
ima pršilnik s tem; nekaj zoprnega, ne vem za-
kaj se hoče vmešati, prav nič ni potreben — Ani
se hočem nasmehniti, tudi ona se nasmiha.. . po-
zdravljena v mojem domu! Nekaj govori in je ne
morem razumeti, preveč mi stiska čelo. Hočem jo
slišati, saj vendar nisem gluh in moram slišati:
njene ustnice se pregibajo, v njenih očeh vidim
prošnjo, naj jo vendar poslušam — prekleto, kaj
je z mojimi ušesi: šumi, šumi kot ponorela prha
po pločevinasti strehi in ne morem slišati Ane.
Odpovedala nama je govorica in to je strašno. Kri-
čim: rad te imam! in menda me tudi ona ne sliši,
ker obupano gleda in odkimuje z glavo. Ampak
naj bo kakorkoli: če sva gluha, slepa in nema:
rad te imam! Približam se ji in rad bi poljubil ust-
nice, ki mi mrzlično nekaj dopovedujejo, nemara
mi hoče povedati isto kot jaz njej, pa je nekaj
snedlo najino govorico — v snopu sončne luči se
usipajo milijarde prašnih delcev, prah prši, neke
veličastne skale, Velebit menda; s tem prahom prav
čudno, kar naprej se usipa in pada na Ano in na
skale. Ana me kliče, zopet jo slišim, zdaj je vse v
redu, ker slišim Anin glas:
»Iti bo treba.«
Saj se bo res. treba dvigniti in odpraviti, to že
ves čas hočem. Duši me, smrdi po časopisnem pa-
pirju in tiskarski barvi.
»Mat! Kaj spiš? Mislila sem, da bereš.«
Zadremal sem bü z nosom v časrdku. V sobi
se že mrači. Votle otroške oči s Tisnikarjeve po-
dobe strmijo v polmrak kot dva žareča oglja. Nocoj
je kresna noč, sanjalo se mi je o Ani. Pršilnik.
Niso bile sanje. Bilo je prej, v kopalnici. Majda
gre k televizorju.
»Prižgala bom. Vsak čas bodo poročila. Si res
spal?«
»Malo sem zadremal.«
»Ni bilo malo. Ta čas sem sikrajšala obleko za
nocoj. Mislila sem, da je ne bom več nosila. Za
šalo sem jo odrezala v super mini. Kako se ti zdi?«
Naočniki so se mi zajedli v nos, ker sem tako
nerodno spal. Obleko iz regičino zelene svile, ki je
že dolgo ni imela na sebi, je odrezala do sredine
stegen. Lepe noge ima in pristaja ji. Modrikasta
svetloba zamigota na zaslonu televizorja in se po-
časi sestavi v obraz, ki nekaj pripoveduje: saj ga
poznam: Golenec je in najbrž že spet pojasnjuje
reformo.
»Ne odpiraj glasu. Naj bo mutast.«
»Odprla bom pri poročilih.«
»Obleka je kar v redu.«
»Res? Upam, da bo užgala. Se vidijo hlačke, če
se sklonim?«
»Nekoliko.«
»Nekoliko se morajo. Veselim se nocojšnje za-
bave. Ves dan je bil strahovito morast in naporen.«
»Ja, čuden dan.«
»Mat, glej: ena, dva, tri!«
Odpela je tri velike medeninaste gumbe na ob-
leki in jo razgrnila. Samo prozorne hlačice ima na
sebi. Nič drugega.
»Zgoraj bom brez. Lahko si privoščim.«
S svojimi jedrimi prsi si to res lahko privošči.
In prho. Dovolj. Nekoliko pretiravam s tem. Njena
stvar, kar je počela. Najbrž ji godi, in kaj morem?
Narediti se, kakor da tega nikoli ni bilo. Vsak čas
bodo poročila. Podobe migotajo in kot tisočero iglic
bodejo v oči. Ali je pokvarjen televizor, ali so
krive oči?
»Majda, umiri sliko.«
»Saj ne trepeta. Mat, s tvojimi očmi je nekaj
narobe. Moral bi k zdravniku.«
»šel bom pod prho in se preoblekel.«
»Vse sem ti pripravila v predsobi. Obleci svetle
hlače in temno modro srajco. Tudi čevlje sem ti
izbrala, špagarice.«
Prižgem cigareto in stopim na balkon. Po malo
zraka. Mršči me v zaležani nogi. Pod menoj sose-
ska. V stanovanjih prižigajo luči. Kakor da se za-
čenja večerna predstava: kot običajno v tretjem
nadstropju leve stolpnice večerjajo; v pritličju des-
no spravlja mati otroka v posteljo: poljubi ga,
pogrne in ugasne luč; dvoje oken naprej počne
neka družina nekaj, česar ne morem nikoli raz-
vozlati: sklanjajo se nad nečim in potem eden
odide in teče skozi stanovanje in spotoma prižiga
luči in jih ugaša, kakor nekakšen obred, in nato
gre še eden in počne isto, vsi drugi pa se še vedno
sklanjajo nad mizo in nekaj počno. Menda nikoli
ne bom razvozlal, kaj delajo. Tudi Tiger je na
svojem mestu. Stanuje v stolpnici nasproti in okna
njegovega stanovanja so v višini našega nadstropja.
Imenujem ga Tiger, ker vsak večer hodi sem in tja
kot zver v kletki. Prižge luči in hodi sem in tja.
Iz sobe v sobo. Včasih tudi sredi noči. Nekoliko
grozljivo: pogledaš čez uro ali dve, kako je z njim,
njegova senca pa še vedno sem in tja.
Glasba, ki naznanja poročila, odmeva skozi od-
prta okna po vsej soseski. V mnogih stanovanjih
miglja modrikasti soj televizorjev. Pa še jih priži-
gajo. Tiger hodi. Napovedovalka želi dober večer.
Tiger še vedno hodi. Soseska plava v mrzli spre-
minjasti svetlobi zaslonov. V vseh oknih naenkrat
svetleje, temneje in spet svetleje. Zelo svetlo. Glas
473
odmeva in se druži med zidovi stolpnic in dobiva
razsežnosti nadglasu,,ki zapolnjuje ves prostor med
stavbami. Tiger hodi. Kletka, ena sama samcata
kletka. Nadglas krotitelja prihaja od vsepovsod:
ena beseda za vse in Tiger hodi sem in tja. Kletka,
kamorkoli stopiš. Tvoj planet. Tisoče luči in re-
klam se prižiga na Titovi cesti, avtomobilska bak-
lada polzi spodaj in se izgublja nekam v somračno
kotanjo pod Kamniške planine, katerih vrhove
ožarja zadnji svit večerne zarje. Razsvetljeni kva-
dratki v stolpnicah — okna. Tigrova senca mimo
oken. Gotovo bivši bojevnik. To je stolpnica bivših
bojevnikov. Tiger — bojevnik: sem in tja, vso noč.
Večerno nebo dobiva barvo kraljevsko modre pe-
likan tinte, zvezde se posipajo po njem, kresno-
nočne zvezde. Dan je že zlezel na vislice: zagoreli
bodo skrivnostni plameni po močvirjih in v gozdo-
vih, škratje bodo prišli na piano, praprotno seme
v škornju, in vse živo in neživo spregovori pod
vislicami obešenega dneva; zbogom dan, utrgaj
ivanjščico za dekleta, poglej svoj obraz v tolmunu
in boš nekaj videl — Tiger hodi — nekje zgoraj nad
Kamniškimi planinami, morda še v luči dneva, se
oglaša jeklast zven letala: gotovo je caravella in
leti kdo ve kam — kletka v zraku. Mati
mi ni pokazala ivanjščice. Hodila sva po trav-
nikih in mi je povedala za vsako rožo po-
sebej: glej, to je marjetica, to trobentica,
to je zvonček in materina dušica, to je teloh —
veliko rož mi je pokazala in sem si jih zapomnil.
Ni mi pa pokcizala ivanjščice, ki jo je treba odtr-
gati v kresni noči. Caravella je zbrisala čez vse
bolj temačno nebo, zdaj se prižigajo že daljne
zvezde, zanka se je stisnila dnevu okrog vratu, tele-
vizija miglja in njen vtisočerjeni glas izreka po
soseski nerazumljivo sodbo temu dnevu. Dan je
obsojen in obešen. Tiger nemirno meri stanovanje.
Mati mi ni pokazala ivanjščice in zdaj ne vem,
katera roža je. Rad bi nocoj odtrgal ivanjščico za
Ano.
474
Andrej Medved:
ONKRAJ RUMENEGA SADOVNJAKA
1.
V gostem žolču podobnem tolmunu sredi tihega
močvirja
so ležali
pokriti s potemnelimi
madeži
na mirujoči zelenkasti površini
počasnega rečnega studenca
Mirno so plavali kakor pijanci v umazanih
progastih
hlačah in
barvastih srajcah
Z očmi ki so molče gledale kvišku
Z mlahavimi gibi telesa
Polni težkih glasov
Preproga rumene svetlobe se je enakomerno prelivala
skozi zaporedja
sončnega
prostora
Bele sence hrastovih in javorovih
listov
so težko ležale
na lepljivih obrazih
nemih prikazni
Bile so kakor moreče sanje v breztelesnem
močvirju z gladko
odrezanimi
površinami
poševno nagnjenih
z mahom poraslih
sten
ki so se dvigale
kakor zatohle
črne
jame
475
polne majhnega in lepljivega bodičastega
grmičevja
ln poletni glasovi so se pričeli proti večeru
spuščati
v nedoločne obrise
odmaknjenih
predmetov
kakor široke
prazne sence
neznancev
Razgaljeni ne ozirajoči se
so ležali
pogreznjeni
v nedoločnost in minljivost
vročega
večera
Sonce pa je postajalo črno in mesec
ves rdeč
kakor dozorevajoči
sadeži
v sadovnjakih onkraj
močvirja
Odprti in čisti lokvanji so bili dolgi in vitki kakor
bele
alge
V pomladnih vrtovih
z modrokljunimi pticami
v vrhovih
dreves
so kričali na rdeče oblake
ki so se podili
mimo
Kričali so tudi v nebo in v sonce in v
rdeče
breze
In potem obmolknili
Brez obraza in brez
imena
so prispeli tja
kjer jih nihče več ni pričakoval
V belih oblačilih
Z razpetimi dolgimi lasmi
ki so se komaj opazno
pregibali
476
2.
In skozi vrbe ob stoječih studencih je deževalo
sonce
In takrat je bil dan sedemdesetkrat sedmih zvonov
In ob uri ki se je
spremenila v nerazumljivi
trenutek
večnosti
je zagrmelo iz odprtega
neba
In zgorela je zemlja
In zgorela so drevesa
In vsa zelena trava
In morje je postalo kri
In orel je kriknil z glasom obupanca
In dan je bil ključ k žrelu brezna
Štirje beli divji konji
so dirjali preko grobov malikov
Zdaj spijo v samoti molčanja
Zvezani z nočjo dneva
S temo pozabe
Z bolečino v prsih
4-
Ljudje pa bodo iskali smrti pa je ne bodo našli in bodo
želeli
umreti
a smrt bo
bežala od njih
5-
Mrtve doline konj so posejane z divjimi
belimi grivami
In zeleni topoli
477
In izpeta luna v odsevu rečnih sadovnjakov
In skrivnost odprtih morskih dlani
Mirnost
pogreznjenih
vodnjakov
Sonce ki je postalo visoko in težko
In sence
porojene iz nesporazuma
ki ostajajo
kakor dih
kakor molk
Podobe uprte v začetek
Podobe
tam kjer se začenja
zavest o koncu
Jate utopljencev
IN pomlad pomlad kakor rumen topel odsev neba
v praznem
prostoru
kakor rdeče rumeni drevoredi na obalah ponovno vzcvetelih
kostanjev
IZGUBLJENOST PROSTORA
1.
Bronasti odsevi sončnih poti
2-
Napet jeklen lok je kakor let mrtve ptice
Kot dolgonogi pelikani
se med travami
sprehaja rastoče sonce
Med listjem visokih borovcev se pretaka
kovinski zvok
hladnih rezil
lune
Vrhovi dreves so polni
ptičjega molka
478
Padajoče sonce zapira utrujenost izgovorjenih besed
po dežju zadišijo trave
In njihov vonj
je v zrcalu
dneva
podoben
petju ptic noči
Opotekam se skozi bridkost molka
Skrivnost klečečih dreves
me omamlja
In skozi rogove večera me vabijo
kovinske ptice
z nemim ječanjem
Na izpraskanih prsih nam počivajo
žrtvovani bogovi
jutra
z osutimi rokami
Njihovo domovanje
se je pomaknilo
v prostranost
senc
V	odsev sonca na luni
Zrelo sadje je dozorelo
In polni plodovi
so se pogreznili
v votlost odrekanja
V	norost čakanja
3-
Plot večnosti ločuje enoličnost od brezkončnosti
4-
Ustvarjeni smo
da spoznamo laž
sonca
Odmev svetlobe je pekoč
Preproge zablod
ubijajo
mirnost našega
bega
Vrnitev skozi vrata dreves
479
nas ne more resiti
kajti na oni strani
se vedno pojavlja
puščava
Po poti vrnitve
Po poti bega
se vračam v svet
ki je hujši od pekla
Brezumno se hočem zavedati
senc
In brezpomembnosti
bežanja
Zlomljena luna
pleše razbita nad strunami noči
Bridkost je podobna slutnji in nemiru
odprte krste
In slutnja je podobna črni pegi
na zrcalu
sonca
Kretnje in gibi podob
v odsevu
vetra
so kakor moje življenje
IZSANJAL GA BOM
Izsanjal bom tudi praznino
ki je privid
preteklosti
In resničnost
prihodnosti
5-
Mehkoba molka me ni naučila molčati
6.
Razlitost obal
In nihanje strahu
me je potegnilo s seboj
480
Pogoltnilo me je
v zbeganost vračanja
Tajil sem svojo slepoto
In izgubljenost prostora
Let lastovk me je poučil
o zmoti
In od takrat
oznanjam konec
brez ponovnega začetka
Odpovedal sem se verovanju
Ležem na polje in sem kakor brodolomec v pesku
na obalah
dihanja
Danost jutra mi je
nerazumljiva
Tako sem bil šiloma iztrgan
iz jeklenega loka
življenjskega
plesa
In napor
da sem se hotel
ponovno roditi
se mi je naenkrat zazdel
brezpomemben
7-
Od takrat me preganja prisotnost ubitega upanja
In nemožnost razodetja usode
431
Mate Dolenc:
EXCHANGE WECHSEL
CAMBIO
Tisti dan je bilo sonce močnejše kot vse prejšnje
dni in s svojo silno vročino je priklenilo Filipa na
obrežne skale v vročinski spanec, poln vijoličastih
in zelenih krogov, migetajočih senc spominov, tra-
pastih sanjskih prizorov in idej, kaj bi s tem in onim
če bi in ko bi; vse je bilo zelo živo in premično,
a oblito s krogi in lisami raznih barv, in minevalo
in spreminjalo se je hitro in brez zveze drugo z
drugim, vklenjen v to omotico, ki je bila sprva
prostovoljna (Filip je zato hodil na morje, da je
takole sanjal pod pritiskom sonca), potem pa je
začela postajati neprostovoljna, kajti ni se je več
mogel otresti, je ležal ob boku velike skale, ki je
zadrževala edine redke pihljaje slabotnega vetra,
sicer pa puščala sončnim žarkom prosto pot do ce-
lotne zgornje p>ovršine njegovega telesa.
Tedaj je Maja, ki je sedela kak meter proč od
njega in se ukvarjala s špiritnim gorilnikom, vpra-
šala, če hoče skodelico pravkar skuhane črne kave.
Filip je zaslišal njen glas po dolgem času Ln od
daleč in ni bil zadovoljen, da je glas prekinil njego-
ve lisaste like in slike, zato je odgovoril, da naj ga
pusti na miru vsaj zunaj, na plaži, in da si jo bo
že vzel zvečer, doma, če mu bo kaj do tega. Ce bi
Filip malo napel možgane, bi odkril, da nekdo od
obeh drugega ni dobro razumel, kajti Maja, njegova
leto dni trajajoča žena, je utihnila in njena tišina
je imela užaljen prizvok. Ko je Filip s skrajnim
naporom volje in telesa odprl eno od obeh vek,
tisto, ki je bila bliže ženski, je skozi ozko režo, ki
je nastala v njegovi glavi, videl, da Maja sedi in
nekam trdo potiska glavo med kolena, medtem ko
z eno roko riše v skalo z nečim črnim (z ogljem)
nekakšne prizore. Filip se je še nekoliko potrudil
z očesom in ugotovil, da gre za prizorišče mučilnih
orodij, vešala, kolesa za nategovanje in kako pre-
badajo človeka s kolom. Vendar se ni mogel dolgo
koncentrirati na ženine podobice, čutil je sonce,
kako pritiska na telo, s f>oudarkom na nekatera
mesta, na primer na oči, ki so ga skelele, kot bi ga
grizle mravlje, in na kopalne hlačke, iki so bile tako
pregrete, da so ga pekle. Tedaj je po dolgem času
spet priplaval do njega človeški glas, za katerega
je bilo ugotovljeno, da je Majin, od daleč in z
odmevom; »Ali se ti ne zdi, da se ti bo zmešalo?«
Filip je močno nategnil svoje misli, da bi odkril,
kaj spravlja v nevarnost njegov razum, in je še
kar dobro uganil, da žena misli prekomerno uži-
vanje sonca. Od daleč nekje (na plaži sta bila že
kakih pet ur, od tega je štiri ure nepremično ležal
na soncu in mu je vse, mish, gibi, glasovi, vse
prihajalo zelo od daleč) mu je priplula ideja, da
ima morda Maja prav. Zato je zbral vse svoje raz-
položljive sile in dvignil zgornji del telesa navpik,
s pogledom, usmerjenim proti morju, ki se je pre-
livalo v zelenih vijoličastih lisah skupaj z zra-
kom, se prelivalo, vibriralo, se vrtelo in se plazilo,
iz lise v liso. »Daj no,« je rekel, »od česa neki?«
»Od sonca. Sončarico boš dobil. Zdaj že ravno peti
dan takole ležiš in se ne premakneš.« »Jaz da bi
dobil sončarico? ,Daj, saj nisem prvič na morju.«
»Malo bi šel lahko v vodo. Greš z menoj?« je
vprašala Maja. Fihp je slišal glas, oddaljen in
nevesel, bil je tak kot vedno, kadar se Maja pri-
pravlja, da ga bo žrla s kakim problemom. Tega
se je Filip bal, pod pretvezo počitrvic, in je sklenil,
da se miru na ljubo — svojemu miru seveda — v
nič ne bo podajal skupaj z njo. Zato je rekel; »šel
bom v vodo, toda z masko in obleko in se bom
potapljal. Ti ne moreš zraven, ker nisi vzela obleke
in maske in plavuti s seboj. Saj sem ti rekel, da
jih vzemi.« »Lahko grem v hišo in jih vzamem.«
»Jaz te že ne bom čakal.« »Prav!« Ah, si je rekel
Filip, to je ravno tisti »prav«, ki pomeni, da nič
ni prav, in iz tega je lahko sledilo kup reči, ki bi
bile za Filipa, kakršen je bil v tistih dneh, prena-
porne. Morje, sonce, vročina, počitnice, lenarjenje,
to niso pogoji za reševanje psiholoških proble-
mov. Torej je Filip vstal, se potrudil, da ga ni za-
neslo, in potem nekaj minut stal na mestu, da se
mu je povrnil občutek za ravnotežje. Ves ta čas
ni videl ničesar okoli sebe, niti ženske, niti skal,
niti špiritnega gorilnika, odej, radio aparata, niti
gumijastega čolna. Ko je tako nekaj časa stal in
se uravnotežil, je stopil naravnost naprej do črnega
kupa gume, ki je ležal na skali pred njim; iz njega
je zrasla neoprenska podvodna obleka, ki jo je
začel vleči nase.
Njegovo razmišljanje o ženski pa se je izkazalo
kot napačno. Maja je prišla k njemu in mu poma-
gala, da je našel glavo iz tesne obleke, potem pa
mu je podala masko in uteži, brez katerih se v
obleki ne bi mogel potopiti pod vodo. Ko je potem
stal ob vodi, težek in neokreten in z zmanjšanim
vidnim poljem, ker si je že nadel masko, se je
Maja pritisnila k njemu, ga poljubila pod masko
in rekla; »Ti si srček!« pa še; »Napihnjen kot
srček.« Filip je nekje v sebi začutil, da bi ga te
besede lahko ganile ali pa razjezile, in v strahu,
da bi se mu lahko približalo katero od obeh čustev,
kar bi prehudo aktiviralo njegove presončene mož-
gane, jo je lahno odrinil in zacapljal v vodo kot
raca (s plavutmi na nogah). Hotel je hoditi, dokler
mu ne bi büa voda čez glavo, a se je prekmalu
prevrnil v neko razpoko. Potem je zaplaval daleč
proč od brega, dokler ni bil nad bogato skalnato
482
dolino, prekrito z algami, ki so vihrale kot lasje
v vetru. Zaplaval je v najglobljo razpoko in se
prijel za šop alg, z nogo pa se je zataknil pod velik
kamen in tako obsedel na dnu, v mehkem pesku,
med ribami, ki so plavale okoli njega in ga opa-
zovale. Kmalu so lahko videle, kako se je od veli-
kega črnega bitja na dnu vode dvignil rumen ob-
laček, zaplaval ob telesu navzgor in se malo više,
nad glavo, razkrojil v vodo. Ribe niso vedele, da
ga je ta oblaček, preden je odplaval od njega, pri-
jetno pogrel po načelu centralne kurjave.
Potem mu je jelo počasi zmanjkovati zraka in
se je dvignil na površino. Tam je legel na hrbet
in mirno obležal, saj je bila obleka kljub utežem
še vedno lažja od vode in ga je držala na površini.
Sonce mu je sijalo v masko, voda pa mu je plju-
skala čez obraz in ga hladila. Sem in tja se je kak
val prekopicnil čezenj, pa je malo pobrcal in se
spravil v prejšnji položaj, se zibal na vodi, zapiral
oči in živel znotraj svojih vek, med vijoličastimi
lisami in drugimi divjimi ornamenti. Zabaval se je
s tem, da je lovil majhno rdečo liso, ki je plavala
med njimi kot nekakšna ribica iz enega kota oči
do drugega. Vsakič, kadar je prišla do konca, do
skrajne leve strani, jo je s premikanjem očesns
krogle spravil nazaj, in če se ni dovolj koncentriral,
se je znalo zgoditi, da mu je lisa ušla nazaj ali pa
je ni mogel spraviti čisto do skrajne DESNE strani.
Tedaj ga je nekaj sunilo od spodaj, prav med
noge, in v hipu se je Filip prevalil na bok, požrl
pol litra slane vode, pomočil glavo v vodo in za-
čel divje brcati v smeri proti obali. Vendar ga je
ustavil glasen smeh, pomešan z vodnim brbo-
tanjem, in smeh ni bil slišati tak, da bi bil nevaren
ali pa da bi se dogajalo kaj nevarnega. Zato se je
ustavil in sopeč zagledal črno bunko na vodi, ki ni
bila nič drugega kot Majina glava v črni potaplja-
ški oglavnici. Filip je rekel; »Take stvari so popol-
noma nepotrebne.« Počutil se je vzvišenega nad
Majo in je plaval stran, kot da se ne zaveda več
njene navzočnosti. Maja je pohitela in ga dohitela
ter ga prijela za nogo, pa se še vedno smejala.
Filip je rekel; »Zelo mi je žal, da ne morem uži-
vati svojih počitnic tako, kot bi jih rad.« Potem se
je Maja le zresnila in rekla: »In jaz sem tvoja ovi-
ra?« »No, pusti me, ne filozofiraj zdaj,« je odgo-
voril Filip, kot bi govoril ribam in vodi. Odplaval
je do obale in se tam še nekaj časa valjal po nizki
vodi, da je bil videti kot nasedel kit ali kot mor-
ska klobasa, kot je menila o njem Maja, zdaj, ko
je tudi ona postala slabe volje. No, Filip niti ni
bil slabe volje, pogovori z Majo so šli v glavnem
mimo njega kot lahna sapica ali nedolžen valček.
Zlezel je iz vode z eno samo mislijo, kako prijetno
bo zdaj še kako uro spati na soncu. Zato je brž
legel na brisačo, odprl transistor, snel masko in
plavuti, slekel pa se ni, in je zaspal.
Zbudil se je v trenutku, ko je žareča sončna
krogla legla za obzorje. Počutil se je precej slabo
in je zelo težko odprl oči, imel je zoprn okus v
ustih, vrtoglavico in mišice ohlapne, da se mu je
komaj ljubilo premakniti kak ud. Vseeno jih je
nekaj premaknil, toliko, da je pogledal, kje prav-
zaprav je, našel se je seveda na isti obali, na ka-
teri je bil z ženo Majo in na kateri je zaspal, vse
to je počasi in od daleč prišlo v njegovo glavo,
polno sončne vročine. Ugotovil je tudi, da je še ved-
no v podvodni obleki in da mu je pod njo
zelo vroče, da pravzaprav znoj kar curlja od nje-
ga in se vpija v celice penaste gume. Ampak brez
Maj ine pomoči je tvegano slačiti tako obleko, ker
se rada strga. Maje pa ni bilo videti nikjer. Sku-
paj z njo je izginil transistor, kuhalnik, razne bri-
sače in malenkosti, ostal je samo čoln, brisača, na
kateri je ležal Filip, in Filip. Vse se je zdelo tako,
kot da je ženska odnesla, kar je mogla, odvečni
tovor s Filipom vred pa pustila na obali. Tako se
je Filip tudi počutil, ko je pobral brisačo in se
otovoril z gumijastim čolnom, spregovoril bi celo
nekaj besed sam s sabo, pa je imel preveč posu-
šena usta in se mu jih ni ljubilo odpreti, kaj šele
dati v glasilke silo, ki je potrebna za govor.
Stanovala sta v majhni hiši, ki jo je najel še v
tistih letih, ko je bil študent, jo opremil in kasneje
odkupil. Hiša je bila bivši skedenj, postavljena v
hribu sredi samotnega zaliva, kakih deset minut
hoje od obale. Okrog so bila samo opuščena po-
lja, oljke in grmovje, pa skale, na pol podrte skal-
nate ograje, kače in redka od strel preklana večja
drevesa. Filip se je vzpenjal po stezi, preraščeni
s travo in bodičjem, bil je kot posušen močerad
ali gumijast možic, otovorjen z velikim čolnom
in z brisačo na glavi. Spotoma se je nekajkrat
zdrznil, ko je čez pot planila kača ali martinček,
in dvakrat mu je čoln padel iz rok. Potem je pri-
spel k hiši in naprej opazil, da je odbijač avto-
mobila poškodovan, vdrt in malo počen. To mu je
dvignilo hrbtenico in že je bila Maja med vrati.
»Kaj pa je to?« je rekel, njegov glas je bil zma-
goslaven, saj je vedel, si je mislil, da bo nekaj
narobe. »Bila sem v mestu,« je odgovorila Maja.
»Da, bila si v mestu,« je rekel Filip, »torej spada-
jo vdrtine na avtomobilu k tvojim izletom v me-
sto, tako kot čevlji na noge, kaj?« »To mi je sto-
ril nekdo drug.« »Kako drug?« »Na parkirnem
prostoru.« In si si zapisala njegovo številko?«
»Nisem, ko sem prišla nazaj, je že odpeljal.« «Na-
zaj, od kod?« »Iz trgovine.« »In je odpeljal?«
»Ja, odpeljal je.« »To, to se zgodi samo ženski!
Ne vidite dlje kot decimeter od svojega nosu!«
Zdaj se je Filipu zdelo za malo, da bi prosil Majo,
naj mu pomaga sleči jopič, pa ga je začel sam;
vendar je bila obleka že dolgo suha in se je tes-
no prilepila k telesu, tako se je zgodilo, da je ob-
tičal z glavo v njej in se začel dušiti. Maja mu je
priskočila na pomoč in ko je prijem popustil in
se je Filip prevrnil v travo, je videl pred seboj
Majin obraz, nasmejan in dober kot Madonin. Pa
je bilo že mimo; pomislil je na hrano in je vstal
ter šel v hišo, kjer je lepo dišalo po prekrasni mi-
neštri in golažu. Nasmehnil se je in prijazno po-
kimal proti štedilniku, vendar je to veljalo jedi in
ne Maji, kakor je Maja zmotno mislila. Ko mu je
dala krožnik na mizo, je rekla; »Včasih pa nisi bil
tako občutljiv na avto. še sam si se režal, če je
dobil kako prasko, in si rekel, da je avto samo
stvar in da se stvari pač obrabijo z uporabo.«
»Jaz,« je odgovoril Filip, »nisem nikoli dobil no-
bene praske po neumnosti.« »Torej si jih dobival
ix> pameti?« To pa je bilo za Filipa že preveč.
483
zato je jedel in ni odgovoril. Ženska je sedla na
drugo stran mize in je imela spet nekam žalosten
in dober obraz, Filip pa si je mislil; kako lahko
je ženski biti trpinka in dobrotnica. »Veš, Filip,«
je rekla, Filip je zamižal, »veš, da si ves hrbet
suknjiča pomazal s katranom?« Filip; »Daj, no,
kje?« »Najbrž na obali.« »Saj ga ni bilo tam,
kjer sem ležal.« »Poglej!« Vstala je in pomolila
Filipu podvodni jopič, po hrbtu ves premazan z
mazutom, odpadkom z ladij. Filip je nehal jesti
in je gledal suknjič. »No, pa kaj! Saj bo šlo stran.«
»Vdrtino na odbijaču bomo tudi popravili.« »Sa-
mo da bo to mnogo več stalo, tvoja vdrtina. Tvo-
ja vdrtina!« V glavo se mu je vmuznila kvantaška
misel, ki mu je bila tako všeč, da je pogledal žen-
sko, si jo ogledal in jo ocenjeval, kot da jo prvič
vidi, in prišel na misel, da bi z njo spal. »Pusti
obleko,« je rekel. »Zdaj je vse v redu, ko si ti na-
pravil škodo,« je rekla Maja. »Ne mislim več na
to. Zdaj mislim na zgornjo sobo in posteljo.« Ma-
ja ga je presenečeno gledala, pustila žlico in pri-
šla k Filipu. Nežno je rekla: »Mišek moj!« Filip je
vstal, jo prijel okoli pasu (od zadaj) in jo vodil k
stopnicam v zgornji prostor. Zlezla sta po njih
gor in Filip, ki ga je močru) prijelo, je prevrnil
Majo na posteljo, še preden se je slekla, in začel
vleči obleko z njenega telesa. Maja je uživala in
globoko dihala. Ko sta opravila vsak svojo dolž-
nost pri slačenju — vendar samo na pol, na Maji
je ostal še pas za nogavice, na Filipu pa srajca in
nogavice — je Filip večkrat izgovoril besedo »vdr-
tina« in se posmejal. »Mišek moj,« je ponavljala
Maja, »jemljeva se, spet se jemljeva,« je govorila.
Filip jo je jemal kake tri minute, potem je neko-
liko pomiroval na njej in se prevalil na bok. Po-
tem na hrbet. »Pokrij me,« je rekel. Maja ga je
pokrila. Ležala sta drug ob drugem, Filip je zaprl
oči in se počutil kot pod soncem na obedi. V sen-
ceh mu je prijetno pljuskala morska voda — prišle
so lise in rdeča pegica, prijetni šimii, sproščenost.
Znotraj vek se je pojavilo rahlo valujoče morje
s širokim obzorjem. Po njem je proti bregu pla-
vala zaprta steklenica. Filip je stegnil roko in jo
vzel iz vode, odprl jo je in vzel iz nje listek. Crke
so bile sprva slabo vidne, zato je primaknil papir
čisto blizu k svojim očem, da ga je skoraj zaske-
lelo, in prebral — bilo je natipkano — »Mišek, za-
kaj si pozabil name, ko si me jemal?« Zdrznil se
je in odprl oči, se zazrl z njimi v strop sobe, ki
je bil resničen strop, strop v budnosti; črke so
bile na glas izgovorjene besede, še so mu zvenele
v ušesih. Majin obraz je bil obrnjen k njemu in
je pričakoval njegove besede. Zaprl je svoje poklop-
ce nazaj v morje in obzorje, morja in obzorja pa
ni bilo in lise, ornamenti niso bili skladni in lepi,
ampak utrujajoči. Besno je vrgel steklenico s svo-
jim nakracanim odgovorom v modrikast krog;
»Imela si dovolj časa, da ti pride.« Odgovarjalo
je njeno dihanje in mrak v sobi; težka nepremič-
nost se je zgrnila nanj, kot bi mu sedla Teža na
prsi.
Da bi se je znebil, je vstal in se oblekel, šel je
po stopnicah dol, Majin molk je šel za njim, z
njim pa pretrgana sproščenost, napetost, v hlačah
se mu je nabrala vlaga. Mišice niso hotele opu-
stiti prijetne ohlapnosti, ki so se ji sprva predale,
zato ga niso prav ubogale, noge so mu klecale v
kolenih in ko je pil vino iz pletenke, je bila pre-
težka in mu je tresla roko. Zleknil se je na klop,
ki je potekala vzdolž celega zidu, in v hipu mu
je telo ušlo nazaj v mehkobo, glas pa je rekel:
»Naj mi da mir!«
Potem je bilo sonce še močnejše. Na kamnito,
prazno plažo je legla vroča, suha tišina, oglasil se
ni ne veter, ne morje, le sonce je žvižgalo žarke
in razilo z njimi kamen in vodo in Filipa. Bil je
črn kot deblo, le iz kože so se mu svetile svetle
dlačice. Tudi ležal je kot deblo, dihanje je bilo
komaj zaznavno. Maja je premišljevala, kaj ima
Filip od tega, ona je sicer tudi ležala in se sončila,
vendar je hodila pogosto v vodo, vmes je kaj po-
jedla ali odšla do hiše po opravku, brala je knjigo
v senci oljke, malo nad plažo, kjer je že rasla
trava (rumena), šla je do konca zaliva na konico
rta in opazovala ribe z masko na obrazu. Filipa
je pustila na miru, tiho je hodila mimo njega, se
ga izognila v majhnem loku, da ni padla njena
senca nanj.
Filip je ležal, a ni popolnoma spal, samo pre-
selil se je med svoje ornamente, ki so dobili tem-
nejšo barvo, postali so manj pisani, manj izraziti,
a veličastnejši. Rdeča pegica je potemnela v tem-
no vijoličasto in zrasla, da je zastrla Filipu skoraj
pol notranjega obzorja, skoraj da je ni več mogel
pošiljati sem in tja. Kadar je odprl oči, kar se je
zgodilo vsako uro enkrat, mu je reža pogleda, ki
je drsel ob koži trebuha proti robu skal v vodo,
zaobjela morje z obzorjem, neznansko široko, a po-
polnoma skrčeno v višini, tako da je vse skupaj
potekalo v dolgi črti od enega kotička očesa v ko-
tiček drugega očesa. Nikoli pa ni imel oči dolgo
odprtih, ker je skozi reže med vekami prihajala
vanje premočna svetloba in so bile slike znotraj
njih popolnejše. Ko je izčrpal kombinacije ab-
straktnih vzorcev do skrajnosti, je zlepil lise in
brezoblične like v realnejše predmete, videval je
palme, ceste, velike masive skal, ob njem so se
plazili velikanski boki ladij, prešpikani z okrog-
limi linicami, potem so bile klopi v parkih, avto-
mobili nedoločljivih znamk, celo psi. Nato si je
poskušal poiskati človeka in je gnetel predmete
in lise v človeške oblike, ki pa so bili samo ženski
in brez konkretnih obrazov. Zato pa jih je oblekel
v raznolike modele in barve, v bizarne kostimie
iz usnja in plastičnih mas, v mini krila, ob kate-
rih mu je šlo na smeh, nadeval jim je razne lasu-
lje s pričeskami in jih razčesaval in jim spreminjal
barve. Potem si je začel dovoljevati z njimi razne
spolne norčije . . .
Medtem je prišla Maja na idejo, da bi pre-
trgala Filipovo sončno nedotakljivo zamaknjenje
(kot da bi vedela, da si je zdaj slikal ženske). Pre-
mišljevala je, ali naj to stori na običajen način, da
ga potrese in zbudi, da mu potem predlaga kako
spremembo, hotela je, recimo, da bi šla zvečer v
mesto na ribe in plesat; aH pa naj si izmisli kaj
nebanalnega, naj mu kaj priveže na noge in za-
žge, toda tega se je zbala — naj mu zamaši nos-
nice, položi nanj mokro тотеко klobaso — nazad-
nje ga je sklenila politi z vodo po trebuhu. Nekje
484
v svojem skritem ženskem upanju je videla, kako
se Filip zasmeje in pristane na to, da gresta na
ribe in plesat. Zajela je vodo v masko, jo ponesla
nad Filipovim telesom nekajkrat gor in dol, ker se
ni mogla odločiti, kje naj ga polije — potem je
odvrgla bombe nad trebuhom. Filip je močno po-
skočil, po njegovem obrazu je spoznala, da ne bo
ne rib ne plesa, upanje je izskočilo in se skotalüo
v razpoko vode. »Zgini, krogla trapasta!« je zakli-
cal. Obstala je nad njim s smehom, ki ni mogel
umreti, ne živeti, Filip pa je zaprl oči in se preva-
lil na trebuh. Potem ga je prestopila, previdno
mu je šla čez hrbet, ne da bi se ga dotaknila z
drugim kot s senco, in je šla mimo gumijastega
čolna, brisač in podvodnih mask za skale. Filip jo
je gledal z enim očesom, dokler ni stopil za skale
njen zadnji kos, peta desne noge.
Potem je sicer poskusil nadaljevati svoje slika-
nje, a mu slike niso več prišle nazaj, zato je stre-
sel iz glave zadnje ostanke barv in vstal. Zabrodil
je do kolen v vodo, pa se mu je zdela premrzla
in se je vrnil na suho. Nekaj časa je sedel, z roka-
mi objemal kolena in gledal morje, ki pa je bilo
ves čas kruto isto in obzorje tako široko in utrud-
ljivo, da se ga je naveličal. Vzel si je kos klobase
in kruha iz plastične vrečke in ju malo pogrizljal,
zaradi česar je postal žejen, pitne vode pa spodaj
na obali ni bilo. Dan se mu je zazdel nekako iz-
gubljen, sonce, material za njegove slike, pokvar-
jeno. Pobral je vse stvari, ki so ležale okrog nje-
ga, tudi ženine, in se napjotil po hribu proti hiši.
Bil je bos, zato ga je trava, posušena, ostra, bodla
v podplate, da se je opotekal, preskakoval in se
izogibal nevarnih mest, dokler ni stopil z eno no-
go v grm brinja. Iz tega grma je v istem trenutku
šinila dolga vrv, ga mimogrede ugriznila v nogo
in se zvila v skalno razpoko kot strela.
Filipu so vse stvari padle na tla, edino, kar je
držal odslej v roki, je bila noga, iz katere je kap-
ljala kri. Srce, močno prestrašeno, je poskakovalo
v prsih in ga dušilo s krvjo, s katero mu je zali-
valo požiralnik in možgane. Potem ga je popadel
bes, spustil je nogo in se zaril z rokami v skalnat
kup, v katerega je šinila kača. Odmetal je tri, štiri
kamne, ko je kača prilezla ven, tokrat ne hitro,
ampak počasi, pripravljena na boj. Gledala ga je
s srepimi očmi in jeziček ji je z visoko frekvenco
utripal iz ust, not dn ven. Človek je bil seveda
močnejši in kačina glava se je v hipu sploščila v
skalo v živi fosil, medtem ko je rep še šibal sem
in tja.
Kača ni bila strupena.
Filip je odšepal v hišo in pustil, da mu je kri še
nekaj časa iztekala, s prsti ji je pri tem še poma-
gal, potem si je očistil ranico, ki je bila komaj
vidna, z alkoholom. Medtem je enkrat zaklical
Majino ime proti zgornjemu nadstropju, ne da bi
mislil, da je tam, ampak kar tako. Obvezal si je
nogo in vključil kuhalnik, da bi si naredil večerjo.
Sonce je namreč medtem potemnelo iz žive ru-
mene v temno oranžno barvo in viselo na zadnji
nitki nad obzorjem. Stopil je med vrata hiše in
spet zaklical, pa ne zelo na glas: »Maja!« V travi
pa so peli samo črički. Potem si je nenadoma pre-
mislil, da bi si sam kuhal večerjo; zamislil si je
gostilno, kjer pečejo okusne ribe, po katerih diši
ves prostor, in točijo belo primorsko vino, ki po-
topi možgane v omamno vinsko meglico. Zatem
si je predstavljal restavracijo s plesiščem in nena-
doma ga je, kot resnična, obdala zabavna plesna
glasba v beat ritmu. Ženske iz sončnih sanj so se
vrnile in gledal jih je, kako se seksualno premi-
kajo, na odru pa stojijo dolgolasi mladeniči s ki-
tarami. Prizorišče, ki si ga je zamislil, je bil disco
club v mestu, kamor sta včasih hodila skupaj z
Majo. Izključil je kuhalnik, obul sandale, s poseb-
no pazljivostjo pri ranjeni nogi, šel iz hiše in jo
zaklenil. Preden je sedel v avto in odprl pokrov
na strehi, je še enkrat zaklical proti ozadju hiše;
»Maja!« Vendar Maja ni ničesar odgovorila.
Tako kot to pot, se Filip že dolgo ni gustiral
z ribami. Naročil je dva velika brancina, pokrita
s peteršiljem in česnom, in ju zalival z močnim
vinom, da sta še v njegovem želodcu lahko pla-
vala. Pred tem je v trafiki kupil časopis in je med
jedjo, ko je žvečil kak posebno velik grižljaj, po-
gledaval naslove zadnjih vesti. Ne da bi dosti pre-
mišljeval o tem, mu je prišlo v zavest, da se do-
gajajo zunaj tega obmorskega mesta čudne in di-
namične stvari, da se ljudje vsepovsod bojujejo
in celo umirajo, medtem ko on v vsem svojem
udobju razkosava in okuša ribo in vino, s prijetno
okroglim želodcem. Pa ne da bi Filipu taka spo-
znanja zagrenila tek! še z večjim užitkom je jedel.
Potem pa si je nenadoma predstavljal, da mu nek-
do izpred ust potegne krožnik z mize in ga od-
nese (ali celo sam poje ribo) — in si je mislil, da si
tega gotovo ne bi dovolil storiti. Potem se je že
videl na barikadah in v strelskih jarkih sredi bit-
ke, vpijoč: »Dajte mi moje ribe nazaj!«
Ribe so bile spečene na mojstrski način.
»Maja!« nenadoma je zagledal Majo, ki je ko-
rakala mimo restavracije. Medtem ko je čakal, da
se obrne, je premišljeval, kje je dobila obleko, ki
jo ima na sebi. Bila je obleka iz rdečega žameta,
tesno oprijeta ob bokih: pod ritnimi hlebčki je
bila ukrojena navznoter, da jih je močno poudar-
jala. Maja že dolgo ni marala takih izzivalnih
oblek, si je mislil. Vendar pa dekle, za katero je
zaklical, ni bila Maja in Filip je osramočeno sklo-
nil glavo nad krožnik.
Sam je popil cel liter vina. Ko je vstal, je imel
v glavi sonce, tako kot p>odnevi na obali, in ves
sončen je šel po obali, px> promenadi, polni pri-
morskih mladoletnic, ki so nekaj posebnega —
otroci parjenja morja in trdih kraških skal — z do-
datki moderne mladoletniške mode. Dekle v rdeči
oprijeti obleki je srečal še dvakrat, hodila je s p)TÍ-
jateljico sem in tja na kratki relaciji med beatni-
škim caféjem in restavracijo, kjer je Filip jedel
ribe.
Naslednji prostor, ki ga je obiskal, je bila buč-
na klet, polna teles in zvokov, pa potne vlage v
zraku in premikanja v vse smeri. Filip je sedel na
barski stolček, pil je viski. Tu so mu sončne orna-
mente in lise in like reproducirali z reflektorji
različnih barv, ki so se križali na stenah in stro-
pu; ženska telesa brez obrazov iz sanj so bila zdaj
oprijemljiva, premikala so se pred njim, obrazov
pa celo tu niso imela, imela so samo zelo različne
485
maske, pravi obrazi pa so bili globoko spodaj,
če so bili. Tako vsaj je mislil Filip; v resnici Filip
sploh ni znal videti obrazov. Tedaj se je spet po-
javilo dekle v rdeči obleki in Fßip, brez smisla za
obraze, ji je nataknil Majino podobo. Naročil je
dva viskija in postavil enega na točilno mizo pred
sosednjim stolčkom, enega pa pred sebe. Pri tem
je ves čas gledal dekle v rdeči oprijeti obleki, ki je
plesala s čmolasim mladeničem, in v njej je gledal
Majo, s čimer se je .pomiril; Maja je bila tukaj.
Ko je popil svoj visiki, je postavil prazen kozarec
na Majino mesto in vzel njenega polnega. »Hitro
piješ,« je rekel, »še enega,« je odgovorila. Naro-
čil je še dva.
Potem je sonce zamenjala tema noči in stalni
ornamenti so bili skoraj nerazpoznavni, ko je Fi-
lip iskal svoj avtomobil. Predmeti, ki jih je vide-
val, so bili: motne hiše, utripajoč vodnjak, zdru-
zasti avtomobili na parkiriščih, zvite cestne luči,
migetajoča luna, valujoča tema nad pristaniščem,
prevmjene ladje, ljudje s šestimi udi. Zlezel je na
sedež svojega avtomobila, vžgal motor in začel
voziti, tako da je imel eno oko zaprto, kot bi me-
ril v tarčo. Tarča je bila bela črta sredi ceste. Pred
njim je bilo vse črno in črno se je odmikalo pred
vetrobranskim steklom, ki ga je napenjala Filipo-
va glava. Potem se je čmo zožilo in dobilo ob
straneh oblike grmovja; še potem se je oblika
grmovja izbočila in dobila sijaj in novo silhueto,
ki se je močno premikala. Filip je ustavil, da bi
videl, kaj je. Nasproti so mu prišli možje v uni-
formah in z baterijami, eden je imel psa, čigar
oblika se je nekje pri tleh še bolj napenjala kot
druge. Filip je izstopil iz vozila in l<orakal proti
njim, kot bi šel pred puške; pod njegovimi sto-
pali ni bilo ne kamna, ne korenine, ne luknje v
makadamu, vse je bilo gladko. Mislil si je, da bi
bilo najbolje, da prvi prične pogovor, pa je zavi-
hal hlačnico in rekel:
»Kača me je pičila!«
»Ali ste pili?« je rekel glas.
»Bal sem se, zaradi kače.«
»Pokažite!«
»Res ga je pičila kača,« je rekel drug glas.
»Kje je Maja?« je rekel NEKI glas.
»Ne vem, kje je Maja,« je rekel Filip.
»Kaj govori?« je rekel prvi ali pa tudi drugi
glas.
»Mislil sem, da ste vprašali po Maji?« je rekel
Filip.
»To ni naša stvar,« je rekel eden od glasov,
»moramo pa skrbeti za red na cesti.«
»Fant je močno prestrašen,« je rekel glas.
»Jaz bi pa vseeno rad vedel, kje je Maja,« je
rekel NEKI glas.
»Častna reč, da ne vem, kje je Maja,« je odgo-
voril Filip.
»Ali ste bili pri zdravniku?« je vprašal glas.
»Ne, k zdravniku nisem šel pogledat.«
»Kača ni bila strupena,« je rekel glas.
»Maio preveč ste pili,« je rekel glas, ki ni bil
isti kot tisti tik prej.
»Saj veste, kako je to,« je rekel Filip.
»Ce ste videli, da kača ni strupena, se vam
menda ne bi bilo treba tako prestrašiti, da ste se
potem napili. In potem še vozi avto!« je rekel
užaljen glas.
»Nisem vedel, da ni strupena. Izžgal sem rano
z vžigalnikom.«
»Mogoče pa je bila strupena,« je pomagal glas.
»In kje je Maja?« je rekel NEKI glas.
»Kje je Maja, pa ne vem.«
»Kdo pa je ta Maja, vendar!« je rekel običajni
glas.
»Moja žena,« je pojasnil Filip.
»To je pač res vaša skrb,« je rekel eden od na-
vadnih glasov, »mi smo tu zaradi prometa in za
vašo varnost. Ali se boste lahko sami odpeljali
do doma?«
»Lahko se bom, saj sem do sem tudi prišel.«
»Pustimo vas, zato ker ste tujec tukaj. Drugače
vas ne bi! Storili ste hud prekršek!« je govoril
glas.
»Vem, da, vem,« je odgovoril Filip. Ležal je na
obali in sonce ga je peklo po tilniku. Kuhal si je
kosilo na špiritnem gorilniku. Glava ga je bolela,
v soncu ni našel pravega zadovoljstva in potešitve.
Večkrat je šel v vodo in ujel tri majhne ribe s
podvodno puško — vendar so bile premajhne in
se mu jih ni ljubilo pripraviti za jed. Kuhal si je
navaden golaž iz konzerve.
Sonce je šlo počasi dol, zgubljajoč barvo in obli-
ko. Ko je imelo le še pol oblike in pol temnejšo
barvo, je šel Filip v hišo in znosil prtljago iz nje.
Vse je naložil v prtljažnik avtomobila, potem je za-
klenil hišo in sploh ni pogledal nazaj, ko je od-
peljal izpred nje.
Liljana je frfotala pred Filipom kot metulj, pol-
na gibov in premikanja, stopala je zdaj v to, zdaj
v ono smer, zlasti pred izložbe, pa od izložbe na-
zaj k robu obalne promenade, k jahtam, ki so bile
tam privezane, in od jaht spet k izložbam in h
gostilnam, iz katerih je dišalo po jedeh in pijačah.
Filip je stopal za njo bolj rmiirjen, s sproščenim
obrazom, ki je bil neprestano obrnjen v smeri
Liljaninega premikanja. V roki je držal dežnik,
ker je rahlo padal dež in je bil zaradi dežnika
videti bolj resen kot ženska, s katero je bil. Ženska
je vihrala okrog v črnem dežnem plašču s kapu-
co, ki ji je večkrat padla na zatilje, da so se iz nje
razsuli plavi dolgi lasje. Hodila sta v vlago dneva
(zoom se približa — neki tujec snema promenado
s kamero in v objektivu ima prav Filipa in Lilja-
no), hodila sta v vlago dneva, proti svetlejšemu
ozadju nad rtom, kjer se mesto konča. Tam sta
imela parkiran avtomobil. Premična streha bele
limuzine je bila odprta. »Glej, streho si pustil od-
prto!« je zaklicala ženska, »no, in kaj, malo so
mokri sedeži,« je rekel moški. »Vseeno ti nieem
zato kupila novih prevlek.« »Imaš čisto prav, a
dež je na srečo le samo voda.« Odprla sta vozilo in
Liljana se je zavihtela v sedež z mokrim plastič-
nim plaščem na sebi. »Ljubica,« je rekel Filip po-
mirjevalno, »vidiš? Daj mi poljubček.« Poljubil
jo je na lice, ker mu ustnic ni prinesla nasproti.
Potem jo je gledal od strani, kajti imela je lep
profil, bila je sploh zelo lepa in ljubka s svojimi
486
malimi ženskimi jezicami. »Jutri bo lepše vreme,
pa se bova lahko kopala in ti boš postala rjava,
kot si želiš.« »2e dva dni čakava lepo vreme.«
»Ne vem, res je čudno. Lani ob tem času je bila
vročina, da je bilo vse požgano.« »Ali je bilo lani
lepo tukaj?« »Saj je zmerom lepo.« »Mislim, če si
se ti imel lepo?« »Jaz? No, sončil sem se cele dne-
ve, bil sem rjav kot krava.« »Pa Maja?« »Maja
je bila bolj sitna.« »Mene imaš rajši, ali ne?« »Se-
veda, Lüi, drugače ne bi bil tukaj s teboj.«
Potem je končno prišlo sonce in čeprav je bilo
malo preveč vetra in hladu in voda mrzla, sta šla
na obalo. S seboj sta imela radio, z njim sta si
pričarala glasbo; toda morala sta se pokriti z ode-
jo, ker je s hriba nad zalivom pihal hladen veter
in ju je zeblo v golo kožo. Filip ni mogel zaspati,
ker mu je manjkala vročina, zato je šel raje lovit
ribe. Liljana je ostala sama na bregu, pokrita z
odejo in svojim dežnim plaščem, ostala je skupaj
z glasbo iz radia in majhnim, slabotnim soncem,
na katerega je bila jezna. Zaprla je oči, pregnala
hse, ki se vedno pojavijo, če kdo zapre oči in si
ničesar ne misli, in se preselila v svet svojih žen-
skih zahtev in ena prvih je bila, da Filip lovi ribe,
medtem ko je ona sama na samotni plaži, vreme
pa tudi ni niti najmanj prida. Tedaj je pod zapr-
timi vekami stopil k njej princ iz sanj, malo moč-
nejše postave kot Filip, a s Filipovim obrazom,
oblečen v promenadno belo obleko, in se ji je
smehljal. Med smehom pa se mu je obraz spremi-
njal in naenkrat ni bil več Filipov, ampak obraz
nekega človeka s ceste, ki ga je včasih srečala.
Hotela se je dvigniti s tal, pa se je možak vsakič,
kadar se je premaknila, odmaknil in se utrnil, do-
kler se ni nenadoma spremenil v Filipa v črni pod-
vodni obleki in z masko na čelu. Od njega se je
cedila voda in se mrzlo dotaknila kosa njene noge,
ki je gledala izpod odeje. Filip je dejansko stal
tam in držal v roki, stegnjeni proti Liljani, dve
veliki ribi, nabodeni na harpuno. »Kdo bi si mislil,
da si tak športnik!« je rekla Liljana. »Jih boš zna-
la pripraviti za večerjo?« »Ne vem, rib še nisem
pekla.« »Naučila se boš.« »Naučil te bom tudi
plavati pod vodo.« Legel je k njej, odgrnil odejo
in se ji pritisnil k telesu. Liljana je vrisnila in se
odmaknila. »Ves si sluzast!« »To lü sluzavost,
ampak navadna mokrota.« Liljana se je primak-
nila in ga otipala. »Tak si kot tjulenj.« Filip se ji
je še približal. »Seksi si v tem!« je rekla Liljana.
»Greva domov?« Sonce se je razširilo. »Greva
domov?« Zdelo se je, da bosta nekaj zamudila, če
ne gresta takoj, tako sta hitela. Radio sta poza-
bila, ker se jima je skril v skalno razpoko. Spre-
menila sta obrežje v veliko sobo s široko klopjo
ob steni, na klopi je stal črni Filip, s hrbtom stis-
njen ob zid in z rokami kvišku »jaz sem ščurek iz
Ostržka,« »kateri ščurek?« »tisti, ki ga je Ostržek
pribil s kladivom na zid.« Liljana skoči na klop in
pribije Filipa na zid s svojim telesom. Filip se reži,
»ha, ha, ne moreš me dobiti, ker me obleka varu-
je.« »Daj jo dol.« »Ne dam.« »Daj dol!« »Ne dam!
Posilila me boš.« »Prav.« Skočila je s klopi in od-
šla na drugo stran sobe, tam je sedla v naslanjač.
Filip je prišel za njo. »Kaj ti je?« »Torej je zate
posilstvo, če spiš z menoj?« »Zdaj ga pa lomiš.
Lili.« »Rekel si.« »Ali razlikuješ med šalo in res-
nico?« »To ni stvar, s katero bi se ti lahko šalil.«
»Prosim, no . . .« Stopil je malo stran in začel vle-
či obleko s sebe. Ko je ležala pred njim na tleh
kot kupček čme snovi, je bil ves rdeč in upehan.
Vseeno se je približal samici, ki je povešala oči,
in se je dotaknil. »Rak!« je rekla. »Ti si ena ne-
umna rakovica,« je odgovoril Filip. Objel jo je z
rokami'pod bedri, jo dvignil in prenesel na klop.
Skobacal se je nanjo kot otrok na gugalnega ko-
njička. »Tukaj je trdo, Filip!« »Tudi jaz sem trd,«
je odgovoril. Spodnji del kopalnih hlačk je švignil
z bokov in meso se je razgalilo drugo pred drugim.
S kotičkom očesa je oplazila ribi, ki sta ležali na
tleh tik klopi. »Hej, ribe so še žive, Filip!« »Mir!«
Vendar miru ni bilo, Liljana je ves čas s kosom
pogleda opazovala ribi, ki sta se premikali, pribiti
druga na drugo s ha^uno. Bila je odsotna, prav-
zaprav je bila bliže ribama kot Filipu. Zdelo se ji
je, da nista sama v sobi, da je zraven njiju na tleh
še en par, ki se ljubi v smrtnih krčih. Zato se je
izvila izpod Filipa, ki je obležal v praznem; Lilja-
na ga je pogledala in zdel se ji je čisto tak, kot
riba na suhem.
»Potem vsaj pripravi ribi za večerjo,« je rekel
Filip. Pobral se je s klopi, se otresel in obrisal v
prt (Liljani je kar obrnilo glavo) in odšel z mla-
havimi koraki skozi vrata pred hišo. Hudo se je
temnilo in morje je dobilo grozljivo nevihtno bar-
vo, njegovo enakomerno šumenje se je slišalo prav
v hrib, ker je stala hiša. Füip je sedel na stopnici
avtomobila in gledal v nebo, dokler ni začelo rah-
lo rositi, potem se je preselil v vozilo. Spustil je
naslonjač nazaj in legel v polovično, utrujeno, praz-
no spanje, okoli katerega je bil mir in tišina, kajti
od nikoder ni bilo glasov, še dež ni imel tiste
udarne sile, ki sproži ropot na avtomobilski stre-
hi. Z nogo je zavrtel gumb na armaturi, s tem je
vključil radio, postaja, na katero je bü naravnan,
je bila prava, kajti oglasila se je melanholična po-
pevka z refrenom »... I want to be with you a
day or two. . .« in potem »... I see, with you I
can't more be . . .« besedilo je bilo seveda komer-
cialno in za široke angleške mladoletniške mno-
žice, nekaj pa je bilo vendar v melodiji. Sledile
so še druge melodije.
Čez čas se je Filip vmil v hišo in kljub vsemu,
kar se mu je zdelo, da ga je doletelo, je mislil na
ribjo večerjo. Liljana pa je stavkala, kajti ribi sta
bili še vedno na tleh, niti dotakiüla se ju ni. »Li-
ljana!« je poklical v zgornje nadstropje. Ženska ni
odgovorila, zato je šel sam gor in jo našel na po-
stelji z neko revijo v roki. »Kaj pa ribe?« je vpra-
šal. »Kar speci si jih.« Stopil je zraven in se za-
gledal v strip o super-manu. »Vsaj kaj pametnega
bi brala,« je rekel žalostno. »Berem, kar berem,
zame je dobro. Sploh mi pa ni do nikakršnega
razpravljanja.« Filip je molčal in se vrnil dol k ri-
bam. Snel ju je s harpune, nalil olje v lonec, dal
vse skupaj na kuhalnik in opravil vse ostale opera-
cije v zvezi s tem. »Z morja bom prišla bela kot
sneg. Kaj bo rekla mama? Rekla bo, da sva se ves
čas samo valjala po postelji in se onegavila. Saj
tebi tudi je največ do tega!« Filip ni odgovoril glá-
su iz zgornje sobe. V vidnem polju svojih oči je imel
487
le okroglo ponev z ribama in v ušesih cvrčanje
olja. Ampak rahlo hliipanje je vseeno prišlo do nje-
ga. Ko ga je zaslišal, so se mu mišice povesile,
ohlapele so mu, položil je vilice na mizo. Jok, ki je
prihajal od zgoraj, je nenadoma preglasid grom še
bolj od zgoraj, po terasi pred hišo so udaritle
ogromne dežne kaplje. »Filip!« je zakričalo iz zgor-
nje sobe. Filip je skočil na stopnice in se potegnil
k Liljani, nad njeno telo, z glavo nad obraz. »Kaj
je?« »Strah me je.« »Strah, česa?« »Vedno me je
strah grmenja.« »Nič se ti ne more zgoditi.« »Kaj
me briga! Bodi tu gori, pri meni.« »Ampaik ribe se
cvrejo.« »Ti in tvoje ribe! Kaj sem pa jaz?« »Prav,
ampak ne morem pustiti, da zgoriijo.« Ljiljana se
obrne z obrazom k steni. Filip vstane in stoji nad
posteljo.
Potem je šel dol in je pojedel obe ribi. Bili sta
slani, kot da ju je žalil s solzami, čeprav v resnici
ni potočil niti ene. Medtem ko je jedel, je gledal
delno v krožnik, delno pa v bel zid nad mizo,
okrašen s starimi krožniki in majolkami. V zidu
je bilo nekaj prizorov vsakdanjega življenja v me-
stu, kjer je doma, nekaj profilov in doprsnih slik
Liljane, kakršna je bila v mestu. Povečal je izrez
na teleobjektivu in dobil Liljano v celoti, sredi ve-
sele družbe prijateljev, ko se premika v ritmu beat
glasbe, oblečena v rdeče mini krilo, vsa frfota-
joča in na prvi pogled avšasta, v resnici pa polna
temperamenta, ki so ji ga vsi priznavali, potem
ko so jo bolje spoznali. Ko pa je pojedel ribi do
konca — in potem je bil močno nažrt — je izključil
svojo telekamero in pregrnil vse skupaj nazaj z be-
lim prtom zidu. Pospravil je krožnike in pribor,
česar ni nikoli delal, topot pa zato, da je malo od-
ložil odhod v zgornjo sobo, potem pa se je napotil
— NAPOTIL — kot kak mučenik — gor. Soba je
bila v temi, zato so dežne kapljice povzročale glas-
nejši šum na strehi, šum, ki je bil skoraj podoben
Lilijaninemu dihanju. Filip se je z obžalovanjem
ozrl na temno obliko, ki je ležala na postelji, in se
zakotalil pod odejo druge postelje, pri oknu. Od-
prl je okno in gledal v črnino, ki je vladala zunaj,
prebodena z šviganjem sivih niti dežnih kapelj od
zgoraj proti tlom. Malo naprej od teme zraka, če
je smer pogleda malo padla navzdol, je bila temna
modrina morja, ki je šumelo v skale in se glasno
zlivalo čez plažo prav do roba, kjer se že začenja
trava in opustošeni sadovnjak.
»Filip!«
»Ja?«
»Ali se bova poročila takoj, ko prideva od tod?«
»Ne vem.«
»Filip!«
»Misliš, da se bova poročila?« je rekel Filip pol-
glasno skozi okno. Tedaj je zagledal sredi morja
majhno luč, si se je močno premikala sem in tja.
»Kaj si rekel?« »Nič.« »Povej, Filip!« »Nič. Gle-
dam luč neke barke, precej daleč od obale so.«
»Nisem te tega vprašala.« »Jaz pa nisem nič rekel.«
»Ni res. Rekel si, če mislim, da se bova sploh po-
ročila.« »Rekel sem, da je na morju v nevihti majh-
na barka ali čoln in da so še zelo daleč od obale.«
Molk je prerezal šume in besede; vendar Filip ni
pogrešal dialoga. Gledal je luč, ki se je še kar hitro
bližala obali, in nenadoma se ji je pridružil glas, ki
je prevpil butanje morja; bilo je vriskanje, kot vri-
skajo pijani možje. Dolgo ni vedel, ali se mu samo
zdi ali je res, da sliši harmoniko, pa je bilo res. Iz
teme in hrumenja je prihajal glas harmonike in pi-
janega vriskanja. Luč se je povečala in se bližala
prav v smeri Filipove plaže, harmonika si je izmi-
šljala melodije kot ponorela, preigrala je druge
glasove, samo vriski so jo še prevpili. Filip se je
napol dvignil na postelji in stegnil glavo tako da-
leč skozi okno, da mu jo je zmočil dež. »Zaleteli
se bodo v breg,« je rekel. Začutil je težo človeške-
ga bitja, ki se mu je povzpelo čez hrbet in gledalo
v smeri njegovega pogleda. »Najbrž so pili, pa jih
je zalotila nevihta.« »Filip, zapri okno, dež ti pada
na posteljo.« »Moral bom dol, če se prevrnejo,« je
odgovoril. »Dol, v tem vremenu?« je rekla Liljana.
»V tem vremenu in še v slabšem.« »In jaz bom
sama v hiši?« »Ti boš sama v hiši ali pa boš šla z
mano dol.« Luč z barke je bila že zelo blizu obale,
vendar je Filip mislil, da imajo možje še možnost
zaviti okoli rta in proti pristanišču. Vriski niso
prenehali do trenutka, ko je luč nenadoma ugas-
nila; tedaj pa so se tudi pijani glasovi kot odrezani
utrnili in čeznje se je zvalilo bučanje morja in dež-
ja. _
Filip je najprej otrplo občepel na oknu. Liljana
je klečala za njim na postelji in pridrževala dih.
Potem se je Filip zganil, se začel premikati, se pre-
mikal hitreje in hitreje, skočil s postelje in tekel po
stopnicah. Vrata so bila zapahnjena Ln medtem ko
jih je odpiral, ga je ženska dohitela. »Filip, ne boš
me pustil same v hiši!« »Bom.« Odpahnil je vrata
in skočil v temo. Sredi skoka ga je ustavila teža
priveska, ki je visel na njegovi srajoi. Za hip ga
je privesek potegnil nazaj, potem se mu je Filip iz-
trgal in tekel po bodljikavi travi proti morju. Pot
so mu razsvetljevale strele, nenavadno svetle in
električne, ognjene in mrzlo modre, dolge in raz-
vejane in kratke in goste. Bliskovito je bil na obali,
pa se mu je zdelo, da še nikoli ni potreboval toliko
čaea do nje. Monje je z dolgimi p>osegi v notra-
njost zemlje zalilo Filipove noge, pršeč mu je je-
mal vid; potem, ko se je odmaknil od njega, pa je
zagledal temno gmoto, ki jo je metalo ob skale, in
zaslišal ljudi, ki so na pol zadušeno klicali imena
in razna vprašanja.
Tekel je k njim.
Žarometi so obstali na zaprtih vratih hiše, ki je
stala sredi noči bela in trdna kot kamnit otok.
Zvoki so pojenjavali, kot da jih hiša pije vase,
zadnji je utihnil avtomobilski motor. Kot za kuliso
so ostale tanke dežne kaplje, ki so blažile prehod
iz glasov v tišino še ne začetega jutra.
Filip je tiho odprl lesena vrata in stopil v temno
sobo. Prižgal je svečo in se zavrtel naokrog v pri-
čakovanju, da bo svetloba zadela ob speče žensko
telo. Vendar je bila postelja prazna. Zato je nada-
ljeval pot za svečnim plamenčkom po stopnicah
navzgor, počasi, da ne bi povzročil strašljivega ro-
pota — vmes je tiho klical, da ne bi prestrašil žen-
ske; »Liljana!« Plamen je obarval napeto odejo s
toplo oranžno barvo. Obraz je bil obrnjen v steno.
488
a Filip je vedel, da ne spi, pmihližal se mu je in se
nagnil čezenj; potem je rahlo pihnil, da so se nos-
nice premaknile in oči odprle.
»Ali je bilo hudo?« je vprašal. Oči so na široko
odprte (na ves glas odprte, je prešinilo Filipa) str-
mele vanj. Potem so se nekaj časa odpirala njena
usta, glas pa, kot da je prišel za FilLfom že, ko je
odhajal po stopnicah: »IzgM, sebičnež!« Filip se
je spuščal po stopnicah dol in zadnje, kar je od
njega videla Liljana, ko je obrnila glavo za njim,
je bila njegova glava, velika in orna, s profilom,
ostrim kot rezilo noža.
Potem se je obrnila nazaj k steni in z odprtimi
očmi dočakala jutro, ki se je iz zalite zemlje odprlo
v sočno sonce. Poležavala je še do srede dopold-
neva in se potem dvignila iz postelje, se pretego-
vala, se gladila po prsih, medtem ko si jih je vtika-
la v modrček številka štiri, se gledala v ogledalo
na steni, šla po stopnicah dol in spotoma trikrat
pihnila v piščalko, ki je bila za okras obešena na
steni. Skuhala si je močno kavo, pokadila cigareto
iz škatle svojega moža — pri tem je srednje glasno
zaklicala njegovo ime proti odprtim vratom — na-
kar je navlekla nase belo platneno obleko, se ogr-
nila z dežnim plaščem, vzela torbico, dala vanjo
škatlo s cigaretami, šla ven, pustila vrata odprta.
mimogrede ošinila s pogledom poležano travo, kjer
bi moral stati avto, pa ga ni bilo, in je šla potem
peš po razdrapani volovski poti. Hodila je debelo
uro, kajti pot je bila dolga tri kilometre. Ko je pri-
spela v mesto, je bilo sonce ravno na najvišji točki,
zaradi dežja ni bilo vroče, ampak samo toplo in
mnogo ljudi je sedelo na vrtovih restavracij, na
pristaniških kamrah za privezovanje ladij in na te-
rasah jaht. Ko je tako šla ob robu vode, brez po-
sebnega namena in misli, se ji je nenadoma ovüo
okoli glave njeno ime »Liljana!« Zavrtela je glavo
okrog v pričakovanju, da bo zagledala Filipa, kar
se ji je za hip zdelo, da se je izpolnilo, kajti ob
nekem belem avtomobilu je stal moški, ki mu je bil
podoben, a avto je bil druge znamke. Potem se je
glas ponovil — »Liljana!« in jasno ji je bilo, da
prihaja iz druge smeri, od morja. Pogledala je proti
ladjam in zagledala na srednje veliki jahti z itali-
jansko zastavico (tega ona seveda ni videla) mo-
žakarja, ki ga je poznala od — iz — ni vedela od
kod, ampak gotovo je že govorila z njim, saj jo je
poznal po imenu. Pomahnila mu je in na njegov
odgovor usmerila korak k jahti. Stopila je na ozko
brv, ki je vodila od pomola na j ah tin zadnji krov in
šla čeznjo, ne da bi se enkrat samkrat ozrla na me-
sto in deželo za seboj.
489
Pavle Lužan:
KANAAN
Dlje greš Globlje ti kaže
glad v kamnu
Noč za nočjo
globlje v nebes
strmoglavljaš
S stisko v svojem čelu
z zvezdami pod stopali
v prahu
svojega rojstva
Stvarnik
neskončnosti in prividnega sveta
Neogibni iskavec
bistva kosti v vonju požara
nad žejnim trenutkom
kjer ni moči
v smrti
1. razsežnost
Beseda
kaplja
skozi zemljo in zrak
Ne vidiš je
Ne slišiš je
Ne misliš je
Se slutiš je ne
Zaseže te Terja te
Posrka te
da si kost
in kamen
2.
Brez konca in kraja
je golt
ko nisi
z roko v roki
z ničemer
In izreči moraš
izreči nemoč
svoje krvi
490
izreči omejenost
svoje duše
izreči jedek kamen
izreči žaltav zrak
izreči suho vodo
izreči jalov ogenj
Izreči prazen prostor
izreči vse
kakor preseganje
Četudi je svet glas
Četudi je zarečena beseda
Preseči moraš
Četudi je beda
Četudi je čas
2. razseznost
Cas prehiteva
Ti zaostajaš
Cas lebdi
Vsak dan je suho zlato
Crede se zgrinjajo proti obzorju
kakor zmagovavci
Sonce kaplja z besnega néba
Svetloba razpada v korakih
čez prsi
Vsakdo ima
svoj jaz
in nič odpuščanja
svoje dolžnike
in vse dolgove
na telesu in duši
kruh svoje smrti
upanje v lačni slepoti
in sonce na ugaslem čelu
in zemljo pod praznimi stopali
in v žilah semena
ki nepotešljivo tiščijo
v nožnicah jutra
2.
Preroki usihajo vase
Resničnost je dana dnevu
Dan se razteza v usodnost
Ogenj razbira samega sebe
kakor da so živi
491
kič in balast
Zvon Zvoni
Molk molči
Lačno znamenje smo
Kateri dan je
Katera noč je
med konjem in plugom
da ni brazde
da ni duha
ne sluha o stvareh
ki bodo prišle pozneje
za nami
kakor svet
ki izginja
3. razsežnost
Raziskani so čudeži
tvojih rok
Izmerjena je slepota
tvojih nog
Nasičen je glad
tvojih oči
Razpuščene so
tvoje žile
Svet se razblinja
kakor vera
v zorenje svetlobe
2-
Dan in noč
si seme
v prostoru lačnih stvari
Senca je dorasla
na poti
in določen je kraj
tvojega ognja
Ne vidiš več
vase
in ne daješ
iz sebe
Le slutiš
da čas
zori
492
3-
Zaseženo je telo
in zmagana duša
od jutra do jutra
je zemlja
vse dlje
v prahu resnice pa ni obzorja
le žeja in glad
IN ZOPET ZENIT
RAZPIS
I
Kdo bije svoj čas
kdo preudarja besede
zven sam zase
razsežnost na krogli
večnost v tem zrnu njive
Kdo ve
med sončnimi stražami
v kalupastem mraku
o srhu poldneva
Okameneli so zasopli robovi sveta
Poti skozi grlo
poti za proti
poti proč
neza vrnjene
poti med nas
zadihane
mrzle
klice
Prižgite ogenj
kakor vsakčas večnega potopa
kjer maternice umro na ozadju
kjer beli tok nosi
kamencvet neba
Prižgite ogenj
Senca je trda tema
In dim bo iskal prostor
pod soncem
493
II
Gora preiskuje očesa
na brezdanjem dnu
zakaj sredi svita
se pričenjajo
kačaste vrste jader v neogibnem vetru
proti zenitu
ki razpihuje
pot navzdol
v prisotnost
Odrešujoča selitev kljuje v kamnu
Stopala pritiskajo
v pozne stopinje
a pot ne vzdrži
v posledicah
po zaverovanem drncu hoplitov
ki sekajo zmage
do neobljudenih krajev
III
Zaman zvenijo besede pomen
v ognju
zaman so kaplje požete
na obrazih
iz samopostrežbe
zakaj slednji krog zemlje poide
po zmagi in znoju
kot rojstvo
in smrt v nezadržnem
kjer svet potihne
pod breznom
Kamen je razdeljen
V razpokah
je dan pokončan
najkasneje
In noč bije
Najkasneje
IV
Kdo gre za tabo
v kraje na veter
v stisko
ubite spečnosti stvari
494
Žvepleno pleme senc
Oči ki dotrajajo
v jutru gobavih straž
Obstanek
o ko bi vsaj bil
še senca ne
pa budnost umira
in bog
ljubi sebe
HIMNA
I
Preudarjam
Navsezgodaj kaj ni prepozno
za domačo pesem
na obsojeni gori
Rojstvo je zdaj vprašanje
ko je odnešeno snopje
v jutranjih povorkah s petjem in streli
o davnem herojstvu
ki ugaša blišč ugaša bedo
vprašanje o tistih
ki iščejo svoja usta
v požganem znoju
O tistih
ki tipajo v najstvu
in niso nič bliže bogovom
ki pešačijo v breznu ožgani od nas
zakaj niso pripuščeni k svitu
ki mu služijo vse stvari
o tistih
ki puščajo svoje kosti na začetku
brez milosti ko se spušča zastava
In jih preudarja ura
navsezgodaj
ko v kamnu razpada
slednji pomen besede
ki je ilo
ki je prisega
snedena v nevzdržnem gladu
sivega
ugrezajočega
v slednji kazni v transu ognja
Kje najde grom
svoj cilj v hudi uri
495
in ugasne v svojem domu
prinašajoč odgovor
in kri za čakanje
v vrsti stvari
pred svetom
Jadra so pogorela
Delfi molčijo
nobena vesla jih ne dohitijo
do večera
ko zvezde padejo v močvirje
in cilj preseka pot
Pepel dogovori
in pristanišča odnese
na dno jutra
ki bo rana
umirajočim
II
Ne bom te izrekel
besni čas ki naplavljaš smrten plen
neogibno oko otopelih
v gladu
v dnevu
v prahu
zakaj požgana dežela si
Ne bom te izhodil
skozi mrtve odzvene
ki se vračajo živim pod noge
kakor ujede v soparen dan
kjer izginjam v stvareh
prinašajoč smisel svoje krvi
na svetlo v izropanje
pod sonce v očiščenje
nad dan
ki v času rasti
vsak hip ubija
z glavo in repom
zavedajoč se svojega konca
zakaj požgana dežela si
Ne bom te razkrival
v baklah ne v noči
pod nobenim kamnom lačnih kali
pod nobeno zastavo izpranih voda
kjer brstimo v propadlih očeh
prinašajoč smrt
v bližnje krike ob rojstvu
zakaj požgana dežela si
496
jalove gore kakor privid ravnine
kamen kakor čas
bube kakor prah
prah kakor dom
dom kakor žeja
žeja kakor žeja
resnica struge čustva izlivov
izpraznjeni mehovi krvi
izpraznjene sanje o poti
o porodnem kriku
ko vstajam zjutraj
ko vstajam opoldne
ko vstajam ponoči
ko ne zmoreva biti
ko ne zmoreva roditi
zakaj požgana dežela si
zakaj izžigaš me
zakaj jaloviš me
s prstjo in nebom
zakaj ruvaš me
Ruvaš
Zakaj hočem te po znoju
497
Ivan Mrak:
ROBESPIERRE
HIMNICNA TRAGEDIJA V ENEM DEJANJU
(TROJE STOPNJEVANJ) IN EPILOG
Osebe:
ROBESPIERRE
SAINT JUST
COUTHON
LEBAS
FOUCHÉ
DAVID
LAURENT
poslanci skrajneži
člani konventa
BARRERE
TALLIEN
LECOINTRE
PAÑIS
LANOI
poslanci zmerneži
člani konventa
SIEVES
prvi poslanec
drugi poslanec
rojalistični člani konventa
pod krinko sredinstva
HANRIOT
ljudski general, vojaški poveljnik
Pariza
MERDA — narednik republikanske vojske
prvi vojak
drugi vojak
THÉRÈSE CABARUS
Maščevalka
Ljudstvo, vojaki, poslanci, gospodje, dame
ENO DEJANJE
L stopnjevanje
(Tallien plane razburjeno iz sejne dvorane kon-
venta, za njim na videz malomarno Barrère. Slišati
je medlo ploskanje.)
TALLIEN: Ne morem zdržati. Že spet govori. Ce-
lo ploskajo mu vmes. Kje je tisti, ki se mu bo
zoperstavil?
BARRÈRE: Strezni se, stari.
TALLIEN: Mar ti, koliko trpim. Tole pismo je
napisala danes. Pomisli, v tem povaljanem, za-
mazanem, raztrganem kosu papirja tli še njen
dih. še upam; vendar strupa sem si kupil. A on
tam notri; melje in melje! Kaj iz tega hudiče-
vega mlina ni vrat?
BARRÈRE: Menda ne znaš drugega, kot vzdiho-
vati in se pridušati.
TALLIEN: Pa še njene besede fx>vrh, njen trpki
posmeh. Življenja se okleplje oberoč. Ce pre-
mine to telo ...
BARRÈRE: Lej, lej . ..
TALLIEN: Ce bi ti ž njo eno samo noč prespal!
Kako se te oklene, na kakšne načine se ti skuša
prikupiti! Ni, da bi se razpovedoval.
BARRÈRE: Z ljubo v naročju presladka smrt.
TALLIEN: Ti jih kar vžigaj ...
BARRÈRE: No, no.
TALLIEN: Kurja polt me obliva; s kolikšno ihto
je začrkala teh nekaj besed: »Jutri bom odgna-
na pred revolucijski tribunal. Umiram v brez-
upu, da pripadam strahopetcu in šlevi, kakršen
si ti!«
BARRÈRE: Zlato je tihotapila, pred RobespieTO-
vimi sodniki je ne reši živ krst. Kaj ti je ljubše;
dihati, morebiti z dihanjem jenjati?
TALLIEN: Jaz?
BARRÈRE: Kar prisluhni. Krepostni žene hrušč
kot malokdaj. Menda ti gre za kožo kot nikomur
med nami. Tudi Nepodkupljivi te ima venomer
na jeziku in očeh. Kaj pa se vlačiš po Parizu
kot bolan pes. Ce to ni samomorilni nagib? Ce
boš še kaj prida glavo povešal, za crknjeno iz-
daj alko solze pretakal...
TALLIEN: Tako ti, o božanstveni Therese ...
BARRÈRE: Stori, kar hočeš, šafotu se ne izmak-
neš.
TALLIEN: Mar ti muk, ki jih prestajam...
BARRÈRE: Ce ga mahoma ne zrušimo, nas bo vse
zapovrstjo podavil. Je že tako zavzet za svoj
bodoči paradiž, da s čiščenjem zlepa ne bo je-
njal.
TALLIEN: Toda njo čaka jutri šafot!
(David vstopi)
BARRÈRE: David!
(Peha Talliena v zbornico)
BARRÈRE: Potemtakem moramo danes ž njim
obračunati.
(Tallien odide)
(Davidu): Si pripravljen s Krepostnim umreti?
DAVID: V smrt?
BARRÈRE: Se nisi maločas naglas pridusü?
DAVID: Čudovit črtež sem zamislil. Kako dviga
Sokrates čašo strupa k ustom. Naš dobri prija-
telj je tako presunljivo govoril.
BARRÈRE: Prav. Pa ti?
DAVID: Ne me zadrževati. Kaj vse bom zamu-
dü...
BARRÈRE: Fant...
DAVID: Kaj se godi s teboj? Malo prej, na domu
Krepostnega, ko nam je svoj govor bral, si bil
docela izpremenjen. V prstih se ti je očitovalo,
kako drhtiš.
499
BARRÈRE: Torej izprezi za čas ...
DAVID: Ne razumem.
BARRÈRE: Ti imaš svojo pot.
DAVID: Mi ne verjameš?
BARRÈRE: Se ti tako mudi glavo izgubiti?
DAVID: Tako čudni ste, vsevprek.
BARRÈRE: Je bil Danton kupljiv? Mili Desmou-
lins da je bil svinjar? Pa kaj bi ti jih našteval...
(Sieyes vstopi iz zbornice)
DAVID: Ob dobro voljo si me pripravil...
BARRÈRE: Kadar pogineš, naj te požene pod rušo
drug, zate važnejši klic. Zdaj pa . . .
(David odide)
BARRÈRE: (Sieyesu) Se boste pridružili nam? Ti-
rana moramo še danes onemogočiti.
SIEYES: Svoj čas nas je Robespierre vaši ihti iz-
trgal. Skrajneži ste nas trumoma gonili na šafot.
FOUCHÉ (plane iz zbornice): Vnovič mi je za-
grozil.
BARRÈRE: Se je obme spotaknil!
FOUCHÉ: Sicer je bolj na splošno namigoval.
BARRÈRE: Zaustavimo že ta hudičev stroj.
SIEYES: Ni bil občan Fouché eden prvih, ki ga je
v tek pognal?
FOUCHÉ: Grešil sem, a se včas iztreznil. A on,
kolikor več izteče krvi, tolikanj bolj je po novi
zahteven. Ljudstva, kdaj že nima za seboj. Vsi
smo se že prenasitili teh mesarjenj.
SIEYES: Bogve, kdo pride za njim? On je vseka-
kor državo uredil. Najvišje Bitje priznal. . .
(Iz zbornice se zasliši močno ploskanje. Saint
Just, za njun dvoje pristašev Sieyesa)
SAINT JUST: (Fouchéju in Barrèru) Občani, moj-
ster svojega govora še zdaleč ni končal. Kakšen
gromovit odziv pri poslancih. Glav, ki se majó,
ni da bi jih štel.
FOUCHÉ: Občan, izražaš se v slogu prihodnjih
saturnalij . . .
SAINT JUST: Bodisi živeti, bodisi umreti, to za
pravšnjega revolucionarja ni vprašaj.
FOUCHÉ: Ljubše mi je biti živ razcapanec, kot
obglavljenec, ki se je s svilo šemil.
SAINT JUST: Stvar okusa, občan komisar. Govo-
re, da si zadnje dni karseda prizadevaš. Kajpak
tudi Barrère ne drži križemrok.
BARRÈRE: Jaz?
FOUCHÉ: Za republiko garati menda ni greh?
SAINT JUST: Še danes se bo odločilo, kdo od nas
je nenadomestljiv.
FOUCHÉ: Kogar lahko s sposobnejšim zamenja-
mo, naj gre ter položi svojo glavo pod nož.
SAINT JUST: Zabavna misel, občan komisar.
Sam si jo izustil. Menda ne bomo mudili. ..
(Ju s kretnjo primora, da odideta v zbornico)
FOUCHÉ: Jaz sem nared. (Odide)
BARRÈRE: Nepodkupljivega poslušati — prava
slast. (Odide)
SAINT JUST: (Sieyesu in njegovim) Občani, se
lahko zanesemo na vas?
SIEYES: Vsekakor, če bo vaša premoč.
SAINT JUST: Beračil ne bom. Ce ne boste hvalež-
ni včas, če boste cincali in omahovali, se boste
pojutrišnjem prebudili brez glav.
(Odide)
SIEYES: (tovarišema) Gospodič nam je zagrozil.
Prav. Ne da se mu več. A bivši teroristi nas
prepričujejo, da so jagnječjih natur. Fouché se
je kremžil, ko da ne zna do pet šteti. Zares, nam
se ne mudi. Cas dela za nas. Samogoltnost ljud-
skih poslancev — naš najboljši zaveznik. Ljudje
si ne žele ničesar bolj mimo kralja in miru, tako
so že presiti sumničenj in morij. Ce treščijo Ro-
bespierra, nam prav.
Prvi sredinec: Življenje nam je svoj čas rešil.
SIEYES: Naših glasov je potreboval. Navsezadnje,
če mu spodmaknejo tla spod nog, so zadrgnili
republiki vrat. Nimajo ga s kom nadomestiti. V
trenutku bodo ob poštenost, ugled in ob kre-
post; skratka ob moč! Z njim izdero republiki
hrbtenico in mozeg.
Drugi sredinec: Dovolj smo se lagali, pritajevali,
poniževali in krivo prisegali.
SIEYES: Zares, svita se dan, ko bomo zborovali
brez priskutnih republikanskih krink. Njim, ki
se nam sladkajo, še sanja se jim ne; kot spokor-
niški križ prenašamo ogabni revolucijski cirkus!
Dobljena igra, gospodje! (Si ganjeno stiskajo
roke. Iz zbornične dvorane je slišati močan
hrušč. Ploskanje. Skandiranje Ro-bes-pierre.
Vmes žvižgi, smeh, krik. Nekateri poslanci pla-
nejo iz zbornice.)
LANOI: Kdo drugi ohramlja konvent, ko on? Ven
z njim!
LAURENT: Ce pomislimo na trgovino in obrt...
(Robespierre vstopi)
LECOINTRE: Vse krinke je treba potrgati! Tudi
tiste z najsvetejših podob! Živ ne bom več mol-
čal! Zločinov ne menim odobravati več, kaj šele,
da bi jih pomagal pripravljati! (Ploskanje)
PANIS: Kaj grožnje venomer! Podtikavanja vse-
naokrog! Jasno in razločno naj mi pove, kaj na-
merja z menoj. Je moje ime na spiskih? Prav,
prav. Koliko sem si potemtakem z revolucijo
prislužil? Niti toliko, da bi sina s sabljo opremil,
da bi hčeri spodobno krilo kupil.
Večina: (se gruči okrog Robespierra): Z imeni sem!
Z imeni sem!
Z imeni sem!
ROBESPIERRE: Kolikokrat naj še podčrtam: na
nikogar nisem meril. Tisto o spiskih; laž in ob-
rekovanje kontrarevolucionarjev! Našo pot v
bodočnost sem začrtal.
BARRÈRE: Grozil si! Nam vsem meč nad glavo
zavihtel!
ROBESPIERRE: Mar je v tej republiki zahteva, da
se zakon spoštuje — zločin?
BARRÈRE: Z zvijačnimi namigi si vsakogar pose-
bej ogrozil! Samo besedo izrečeš; po tem, po
onem je, po kateremkoli izmed nas!
Večina: Z imeni sem! Z imeni sem!
ROBESPIERRE: Kdor je pred republiko čist, se mu
ni treba ničesar bati.
TALLIEN: Njegovega govora ne dovolimo tiskati!
Ljudstvo hoče proti konventu nahujskati! Za
500
skup postopačev, ničprid in goljufov nas grozi
razznaniti!
BARRERE: Kajpa le eden med nami je čistih rok!
COUTHON: Ljudstvo naj bo razsodnik! Neomeje-
no naklado terjam! O govoru Pravičnika naj
razmišlja sleherni Francoz! (Slabotno ploskanje)
BARRÈRE: Govor izročimo odborom v pretres!
ROBESPIERRE: Ljudem, ki jih obtožujem! (Odha-
ja proti zbornici)
BARRÈRE: Ce se kdo naziva Krepostnega, mo-
ra imeti moč in pogum izpričati resnico naglas.
Z imeni sem!
ROBESPIERRE: (se obrne) Ne boj se, občan ko-
misar! Poseben odbor raziskuje cesto iz Marseil-
lesa v Pariz, kjer si izgubil osemsto tisoč liver
državnega denarja. (Smeh in ploskanje)
BARRÈRE: Voz z zakladom se je v močvirje po-
greznil. Kup neovrgljivih potrdil sem predložil.
ROBESPIERRE: Ta potrdila poznam.
TALLIEN: Z imeni sem!
Večina: Z imeni sem! Z imeni sem!
(Robespierre in večina so odšli v zbornico)
BARRÈRE: (Fouchéju) Zdaj moramo vsi poprijeti!
FOUCHÉ: Jaz, da bi se pačil kot ljudski tribun.
Govore, da za takšno rabo nisem ustrezen.
BARRÈRE: Ko si uzdal Lyon . . .
FOUCHÉ: Kot strahovalec vsekakor; da bi svojo
larfo sicer razkazoval. . . Tudi v telo nisem pri-
da zajeten. Talliena potiskaj naprej; kdo bi nje-
govim poštenim namenom ne verjel? Skratka, ti
si v tem trenutku prevzel vojaško oblast, Tal-
lien civilno.
BARRÈRE: A ti?
FOUCHÉ: Zame se ne boj. Z republikanstvom
nisem čezmerno obremenjen. Zdaj velja pohiteti.
Hanriota, ljudskega generala moramo dobiti v
pest.
BARRÈRE: Tega bedaka?
FOUCHÉ: Za svojega mojstra je pripravljen umre-
ti. Četudi vino ljubi, za ženskami nori, se z re-
dovi kiti, vendar . . . Naredniku Merdi ukaži. . .
Narednik MERDA: (pristopi od vrat) Občan ko-
misar?
FOUCHÉ: Občan general.
Narednik MERDA: Moj general.
BARRÈRE: Občan narednik, republika je v ne-
varnosti.
MERDA: Ukazujete?
BARRÈRE: Sklep konventa: komandanta Hanrio-
ta je treba nemudoma pripreti!
MERDA: Razumem, moj general. (Odide)
(Znova hrušč iz zbornice. Nekateri poslanci ob
vratih. Saint Just se oprime vrat in govori v
zbornico)
SAINT JUST: Francozi, republiki grozi razsul!
Treba se bo odločiti! Oblast kaže včas poeno-
staviti! Kam nas bo sicer pahnil medsebojni pre-
pir? Življenjska nujnost republike; diktator! Je
treba njegovo ime naglašati? Rešil nas bo edino-
le Robespierre! (slaboten plosk)
TALLIEN: (se požene ob njega) Kdo od patriotov
bi nad republiko ne jokal! Maločas jo je Robes-
pierre opljuval! Poslušajte Saint Justa; grozi jo
zadušiti!
Glasovi: Tiranom smrt! Tiranom smrt!
LECOINTRE: Včeraj so neki ljudje v jakobinskem
klubu očitno zahtevali, da je treba konvent po-
stopoma giljotinirati!
(Med naraščajočim truščem se Robespierre usta-
vi med vrati)
BARRÈRE: Res je; sredi nas je glavni zarotnik! V
sinje' modro našemljen! Saint Just mu je pravkar
krvavi meč v roke potisnil!
(Poslanci se od vseh strani zgrinjajo proti Ro-
bes pierru)
BARRÈRE: Ven ž njim!
Glasovi: Ven ž njim! Ven ž njim!
ROBESPIERRE: Lov morilske svojati na poedinca;
ogabnost, ogabnost!
BARRÈRE: Ste slišali? Za morilce nas razznanja,
ki tisoče poganja v smrt!
LANOI: Uklenite ga! Usta mu zamašite!
Glasovi: Tiranu smrt! Tiranu smrt!
ROBESPIERRE: Francozi, posluh! Moram vam iz-
pregovoriti!
BARRÈRE: Preveč si se dosihdob ustil. Cas je,
da jenjaš. Nam nisi pravkar svoje oporoke pre-
bral?
TALLIEN: Slednja njegova beseda; smrtonosni pik.
Tega modrasa, to pošast, to krvižejno zver; mo-
ramo končati!
COUTHON: V konventu se sme vsak poštenjak
zagovarjati!
SAINT JUST: Kdo je, kje je tisti, ki se drzne ta
prav Robespierru kratiti?
TALLIEN: Kri mi bo zavrela, ob pamet bom!
LECOINTRE: Kdo nas še ni njegovih krvološtev
prenažrt? Jih niso že danes odgnali šestinštiri-
deset na krvavi ples? Ni med njimi svojo glavo
položil tudi naš prvi poet?
TALLIEN: Ce mu še en pot dovolite spregovoriti,
se butim z glavo ob zid.
BARRÈRE: Se ni Saint Just maločas ustil, da bo
današnji dan za premagance tarpezijska skala —
za zmagovalce Kapitol?
TALLIEN: Zdaj ždi ta ustež prekrižanih rok, da
užije naš poslednji obup. Ob vso moč, ob sled-
nji razmislek sem! Ce že konec, kolikor mogoče
prej, čimprej!
BARRÈRE: Robespierre, od danes za naprej tu na
tem mestu nimaš niti pisniti!
Večina: Ti nimaš besede več! Ti nimaš besede več!
ROBESPIERRE: Poslednjič vas, voditelje morilskih
tolp, prosim za posluh!
(Zgrabi ga krčevit kašelj)
TALLIEN: Dantonova kri ga grozi zadušiti! An-
dré Chenier ga grabi za vrat!
BARRÈRE: Ko so Dantona gnali na šafot, je kr-
voloku zagrozil; Robespierre, zaman si se pota-
jil. Tudi tvoj čas je seštet. Na svidenje v krto-
vinah! V treh mesecih, če ne poprej!
TALLIEN: Tretji mesec poteka danes ta dan!
Večina: V arest ž njim! Pred revolucijski tribunal!
BARRÈRE: Glasujmo! Je kdo proti?
Večina: Soglašamo! Soglašamo! Pred sodišče ž
njim!
LEBAS: Ubogi jaz, da mi je ta dan doživeti!
SAINT JUST: Ce je pred narodom kriv, jaz niČ
manj!
501
TALLIEN: Vse oprode je treba pozapreti!
Glasovi: Ves njegov morilski dvor!
BARRÈRE: Straža!
(Merda z vojaki. Okrog Robespierra prerivanje)
MERDA: Hanriot nam je spotoma pobegnil.
BARRÈRE: Hudiča, in ti hočeš napredovati?
MERDA: Sredi mesta je pričel ko iz uma: »Pari-
žani, vašega generala ženo v arest.« Mahoma ti-
soči okrog nas. Vsakršen odpor odveč.
BARRÈRE: Lepa reč, mu nisi znal z bajonetom
med rebra posvetiti? Odženi Robespierra in
njegovo svojat!
MERDA: Moj general, drugič se bom ročneje iz-
kazal. (Odide z vojaki proti Robespierru)
TALLIEN: Oklenite ga!
Večina: Živela republika! (Vojaki obkrožijo Ro-
bespierra)
ROBESPIERRE: Republika? Republike ni več!
(Strahoten trušč med poslanci)
П. stopnjevanje
(Dvorana pariškega rotovža. Robespierre, Saint
Just, Lebas, Hanriot)
SAINT JUST: Ta prekleta tišina! Trg pred rotov-
žem je kot izumrl. Celo na nebu se nič ne gane.
HANRIOT: Da bi že nehal ta hudičev sopar. Saj
ni moč dihati...
ROBESPIERRE: Zdi se, da se je ves svet zaroti!
molčati. Jakobinci nas kanijo na cedilu pustiti.
Se ni David pred nekaj urami zaklinjal, da bo šel
z mano skupaj v smrt?
SAINT JUST: Ph, David . . .
ROBESPIERRE: Pred konventom me je še popol-
dne dušil orkan slavoklicev.
SAINT JUST: Človek je čudna zver.
ROBESPIERRE: In morje zanesenih besed. Je vse
to laž?
SAINT JUST: O, svojat, svojat! Njih najčešči pri-
devek; trezna bojazljivost! Za zidovi hiš žde in
trepetaje prisluškujejo. Sam veš, da se nam na
ulico ni zanašati.
LEBAS: Lejte, lejte, nebo se je povesilo kot svin-
čen pokrov.
HANRIOT: Naj se že ulije dež. Grozi me zadu-
šiti.
LEBAS: Nas je tudi Couthon izdal?
HANRIOT: Kakor hitro so ga moji dečki odnesli
iz aresta, se je k ženi in otrokom potulil.
ROBESPIERRE: Ce se ne domisli, kaj mu je v da-
nem trenutku dolžnost. . .
SAINT JUST: Mogoče hromeč števili na lastno
pest?
LEBAS: Kakšen hrušč .. .
SAINT JUST: Ljudstvo . . .
ROBESPIERRE: Nam na pomagaj!
HANRIOT: Kaj pa, moji dečki so vmes.
ROBESPIERRE: Vidiš, slišiš, Saint Just! To je
preprosti, prisrčni Pariz! O, Ljudstvo ve, da smo
vedno hodili ravno pot. Zares, če bi kak mesec
vodil Francijo skup samopridnih Tallienov in
Barrèrov, bi bilo z našo svobodo en pot za
vselej amen.
SAINT JUST: Ga vidiš? Konventov sel!
(Slišati je udarce na boben)
HANRIOT: Naj ga upihnem?
ROBESPIERRE: Proč z orožjem!
Glas iz trga: Parižani! Robespierre s pajdaši se je
narodnemu predstavništvu zoperstavil. Trona ti-
ranov se namerja polastiti, konvent razgnati,
svobodo zadušiti!
ROBESPIERRE: O, laž!
HANRIOT: Le zakaj mu ne bi gobca zamašil!
Glas iz trga: Zadelj tega ga je konvent iz ljudske
skupnosti izločil. S tem odlokom je Robespierre
izven zakona postavljen.
ROBESPIERRE: Fouchéji, Barrèri in Tallieni so nas
potisnili ob zid.
(Vihar vzbuhne med bliski in gromom skozi ok-
na, razmeče listine z mize vsevprek po tleh)
LEBAS: Odlok mu je spulil vihar iz rok!
SAINT JUST: Okna zapret!
ROBESPIERRE: Kakšni časi! Sem ukrepal in delal
prav? Mar nisem krivice na vsak korak ugotav-
ljal? Nisem zgolj pleve ruval?
SAINT JUST: Kakšen pekel se je nad mestom raz-
divjal! Dimnike meče raz hiš, strehe grozi raz-
kriti . . .
ROBESPIERRE: In ljudstvo?
SAINT JUST: Molče se razbegavajo vsevprek. Vi-
har jih razganja, noč plaši. K nam, izobčencem,
se ne zdi nikomur niti ozreti . . .
ROBESPIERRE: Si zadovoljen zdaj?
SAINT JUST: Le od strani, sem tam kdo, v varno
zavetje hiteč, poškili na ta prekleti rotovž.
ROBESPIERRE: Kdo med vami nosi nož s seboj?
HANRIOT: Nož?
ROBESPIERRE: Kdo izmed vas?
LEBAS: Kaj hočeš?
ROBESPIERRE: Kdo je Judež, ki me bo s polju-
bom izdal?
SAINT JUST: Izdal? Vsi smo izdani, vsi zaznamo-
vani.
ROBESPIERRE: Kdo me je semle šiloma prignal?
SAINT JUST: Vsi smo s teboj.
ROBESPIERRE: Nekdo me je v past zvabil.
SAINT JUST: Vsi smo ujeti s teboj.
ROBESPIERRE: Ce bi v priporu ostal, bi bil pred
sodišče odgnan.
HANRIOT: Hudiča, kaj mi ven na ven oponašaš,
da sem te iz aresta rešil? Mesto da bi mi bil
hvaležen, se pomenil, kaj in kako nam je ukre-
pati zanaprej.
ROBESPIERRE: Kakor hitro bi pred sodiščem iz-
pregovoril, bi. to zalego kozjih molitvic naučil.
Sem manj zgovoren, kot je bil Marat? Manj
domiseln? Ko so ga hoteli zmerneži onemogo-
čiti, streti; jih je tako hudičevo napetnajstil, da
ga je ljudstvo na rokah odneslo domov. Marsi-
kateri njegovih tožnikov si je s to pravdo sko-
pal grob.
Chenier je bil vse bolj naravnost, vse bolj ostrih
in žgočih besed. Vendar me je prisilil, da sem
ga pognal na šafot. A ti, me nisi vendan proti
Chenieru ščuval? Svoje si dosegel. Ogrdil si ga;
da nisem mogel, ko da zlomim liktorski šop
nad njim. Poslušaj to zavijanje daljnih viher?
502
Ta tožni zvok? Se ne oglaša on? Moj pesnik?
Ni revolucije poveličal kot nihče sicer? Mi ni
zažugal, da pridem čez tri dni za njim? Poslu-
šajte, poslušajte; se tako oglaša prihajajoči po-
top? Kaj se mi bližaš? Kaj skrivaš za hrbtom?
Ne premikaj se.
SAINT JUST: Mojster . ..
ROBESPIERRE: Ne boš me prevaril, ne ti, niti
nihče od najetih morilcev!
SAINT JUST: Kako naj dokažem?
ROBESPIERRE: Prisegaj in kolni. Čutim in vem,
da bom ta tla s svojo krvjo poškropil. . .
SAINT JUST: Maksimiljan .. . Maksimiljan . . .
ROBESPIERRE: A, to si ti? Vendarle od nekod.
Iz daljave človeški glas! Me je Andrej poklical?
Andrej Chenier? On? On da me kliče?
SAINT JUST: Jaz te kličem. Jaz te kličem v za-
vest!
ROBESPIERRE: Ti? Da, to si ti!
SAINT JUST: Kdo me je doraščajočega osvestil?
Kdo me s sveto revolucijsko resnico razsvetlil?
Kdo se mi zaziral zaklinjajoč v oči? Komu sem
po pasje služil? Komu osrečeno pritrjeval? Kdo
me je hranil, kdo v svilo oblekel? Kdo mi je
razkril miselni čar? Misel domisliti do posled-
njih giljotinskih ostrin!
ROBESPIERRE: Da, takšen si. Kako bi mogel no-
siti skrivoma nož za hrbtom?
SAINT JUST: Pa če ti je Hades prestopiti, sku-
paj se podava v podzemlje.
ROBESPIERRE: Skupaj s teboj? Kakor da si mi
neznansko težo odvzel. In vendar je vsakomur
od vas, brez kazni, dovoljeno me kot steklega
psa pobiti. . . Kaj čakate, kaj me gledate? Ne
strmite v me! Pobijte me! Odkupite se! Nekdo
bo storil to. V obraz ga nisem videl. Preveč po-
niglav in zahrbten je bil udar. Toda vprav ta
dvorana se mi je v snu razodela ...
SAINT JUST: Se ne verjameš?
ROBESPIERRE: Kaj naj verjamem, česa naj ne
verjamem? O, ko pa predobro vem; če me kon-
čajo, je naš veliki up bil. Tallieni in Barrèri bo-
do s svojo nepoštenostjo republiki grobokop.
Tretji stan, ki je vprvič v zgodovini iz polnih
pljuč zadihal, bo znova teptan in opljuvan!
SAINT JUST: Je to glas mojega mojstra?
ROBESPIERRE: In kaj mi svetuješ, ti, ki si me
semle zvabil? Ta tla si oglej, nobenih krvavih
madežev nikjer. In vendar, sna si ne morem uta-
jiti; čedalje bolj določno se riše v mojo zavest.
SAINT JUST: Tvoje ime, tvoj ugled! Revolto mo-
ramo oklicati! Na noge nam je vzdigniti ves
Pariz! Ko trop podgan se bo razbežal konvent.
Ne bo ga, ki bi se drznil ljudski volji ustavljati.
ROBESPIERRE: Skozi kakšne megle me ogovar-
jaš? Si to ti? Si ni nekdo tvojega glasu izposodil?
Silo mi svetuješ, ko je zakon spregovoril. Stopi
bliže, je to tvoj obraz? So to te oči, v katerih
sem plamen brezpogojne privrženosti revoluciji
zanetil? Ne premakni se, obstoj . . . Zares, čuden
in nenavaden je tvoj nasvet.
HANRIOT: Plat zvona ukaži biti!
ROBESPIERRE: Kdo ste vi? Vsi zapovrstjo? Ta tu
mi ukazuje plat zvona biti?
(Lebas molči.)
SAINT JUST: Nekaj vsekakor moramo podvzeti.
ROBESPIERRE: Samo ta vrata; edin izhod. Za
njimi se plete naša smrt.
HANRIOT: Za vraga, kakšna smrt?
ROBESPIERRE: Hudodelstvo in krivica ne smeta
nad nami vriskati. Navsezadnje ne gre za nas,
zadelj milijonov za nami ne smemp popustiti.
Z nikakršnim, četudi komaj zaznatnim ukrepom
proti svobodi se ne smemo pregrešiti. . .
(Medtem je pritekel sel in šepetaje poroča Han-
riotu)
HANRIOT: Jaz ti pa povem, da boš na to vižo
bore malo dognal. Pravkar mi sporočajo, da je
rotovž zastražen. Medtem ko mi postajamo kri-
žemrok, prazno slamo mlateč, so konventovci
navozili topove krog in krog.
ROBESPIERRE: Sem dejal, da iz te mračne dvora-
ne za nas ni vrat.
HANRIOT: Če bomo kaj prida tenkočutili, sred-
stva izbirčili, nas bodo vsekrižem pognali hudiču
v rit.
SAINT JUST: Predvsem moramo Couthona pokli-
cati (Lebasu) Piši! »Couthon, vsi patrioti smo
postavljeni izven zakona . . .«
ROBESPIERRE: Samo jaz.
SAINT JUST: Vsi, kar nas je s teboj. Pripiši: »Vse
ljudstvo je z nami pripravljeno na odpor . . .«
ROBESPIERRE: Ljudstvo?
SAINT JUST: Ljudstvo? Zakaj ne ljudstvo?
LEBAS: (dopiše in si glasno narekuje) »Ljudstvo
boš izdal, če se ne potrudiš med nas.«
ROBESPIERRE: Le kaj smo ljudstvu mar?
HANRIOT: Kanalje se gonijo, opijajo. Z batom
po buticah zaslužijo.
SAINT JUST: (predloži Robespierru v podpis)
Boš podpisal?
ROBESPIERRE: Pravzaprav . . .
HANRIOT: (nagloma podpiše) V bitki ne kaže
rožic saditi.. .
SAINT JUST: (zapečati pisanje in ga izroči slu)
Občanu Couthonu.
(Sel odide)
SAINT JUST: O, da bi mogel s čimerkoli ta pre-
kleti molk razbiti!
Nihče se ne gane; vrata so pozapahnili, okna za-
temnili. Le sem, tam blisk. Vse kaže, da smo
Parižanom prava figa!
ROBESPIERRE: Smo lastnemu ljudstvu zares ta-
ko odveč?
HANRIOT: Drhal je drhal, slednji se trese za
lastno rit.
COUTHON: (Z bergljami vstopi) Napisali ste mi,
da je ljudstvo na nogah, a ceste so prazne ko
beračev žep. V takšnem neurju bolnega človeka
z doma zvabljati. Kaj postajate? Česa kanite
pričakati? Kazno je, da se sekcij nobena ne meni
zganiti. Odpravljajočega se zdoma, me je oblil
smrtni pot; kakor da se odpravljam na šafot.
HANRIOT: Hudiča! Saj se ne pripravljamo za
pogreb. Vina in žensk se še zdaleč nisem naveli-
čal.
ROBESPIERRE: Hanriot, te minute velja spodob-
neje razmišljati.
503
SAINT JUST: (ki je medtem dopisal) Podpiši,
mojster! Proglas ljudstvu, edini izhod.
LEBAS: Vsem nam velja podpisati!
ROBESPIERRE: Vprašam vas, v čigavem imenu, s
kakšno pravico naj podpišem ta klic na punt?
SAINT JUST: Podpiši. Ne sprašuj.
HANRIOT: Zdaj nimamo kaj ugibati. Vsi se mo-
ramo podkrižati. S topovi velja izpregovoriti. Z
bajoneti naš prav v kontrarevolucionarje začr-
kati.
Vsi: Podpiši! Podpiši!
ROBESPIERRE: Ta proglas? Kdo nas je poobla-
stil? Konventu se ne bom zoperstavljal. Zako-
nov, ki sem jih utrjeval, ne bom ničil.
SAINT JUST: Sam veš, da uživaš med ljudstvom
brezprimeren ugled. Ce boš omahoval, boš iz-
gubljen.
ROBESPIERRE: Svoje sem povedal.
SAINT JUST: Položaj je brezupen.
ROBESPIERRE: Brez privolitve odsekov, brez
konventove pritrditve se niti ne zganem.
SAINT JUST: Samolastno si boš vrv okrog vratu
zadrgnil.
ROBESPIERRE: Maloveren si, Saint Just. Ce se je
moj čas zares iztekel, bom zavestno in vdano
smrt pretrpel. Pogum, ki sem ga od tisočev ter-
jal.
SAINT JUST: Ne le sebe in nas; republiko boš
pokončal.
ROBESPIERRE: Morebiti za hip. Ce bomo rušili
zakone na lastno pest, poženemo republiko v
grob. Kaj nisem zaradi lomljenja postav, zaradi
hudodelstev proti svobodi, v smrt tisočerih pri-
trdil? Zdaj mi ti kažeš krivo pot; le da sebe ob-
varjem. Prijatelji, ne pozabiti, iz kako krhke
gmote sestoji človek! Jutri si že ti, krasotec, zla-
hka pest črvov in gliv. Duh je, ki te je izklesal
v to mikavno podobo. Zares, glej, da se ne boš
proti lastnemu geniju pregrešil.
SAINT JUST: O, moj mojster, le kako, s kakšno
besedo bi te pregovoril. Ne uvidiš, da je včasih
sila potrebnejša mimo tenkočutij? Le z golo
pestjo se nam bo posrečilo pravico ohraniti.
COUTHON: Kaj bo z nami? Kaj bo z nami?
HANRIOT: Čedalje bolj se mi zdi, da smo se
ujeli v mišjo past.
LEBAS: Od vsep>ovsod so namerili topove na ro-
to vž.
ROBESPIERRE: Prav tu mi je dano usodno uro
dočakati. In vendar, najbližji si mi, ko da si me
ti izdal?
SAINT JUST: Meni, takšne besede!
ROBESPIERRE: Navsezadnje, kaj o človeku sploh
veš?
SAINT JUST: O, mojster, kaj meniš, da mi da-
našnja kot poprejšnja naša dejanja ne dajejo pol-
no zavest, kam naša pot? V večni neslišni nič ...
Nekam, kamor bom šel čisto sam. Od kdaj že
to misel ljubkujem. Čudno, o smrti razmišljati je
lepše in prijetneje, kakor z ljubico spati. Kako
grobih čutov je bil Danton . . .
ROBESPIERRE: Spet on! Kaj hočeš z njim? Zakaj
mi govoriš o njem?
SAINT JUST: Oženil se je, ko je začutil smrt za
petami. V objemih mlade žene si je nič, ki je
zazeval pred njim, skušal prikriti.
ROBESPIERRE: Pustt to, pusti... Vem, ti si z
menoj. Je v tvojih očeh izpisan moj poslednji
prav? Kaj pravzaprav si, človek? Svojo resnico
v tvojih očeh lovim? Chenier, Chenier. .. Kaj
sem pričalcoval? Tisto zaupanje bi rad znova
užil, s katerim se je šestnajstletnik v me zaziral.
A on? Na pragu v smrt me je od vrha do tal
popljuval. Sem zaslužil ta izpljunek grenkih slin?
Kaj strmiš v me?
SAINT JUST: Na kolenih sem pred teboj. Moj
ponos, mojo vzravnanost, vse ti podarjam.
ROBESPIERRE: To si ti, da, ti...
SAINT JUST: Le tenka stena nas ločuje od moril-
cev. Kot jim mi prisluškujemo, onstran teh vrat
prisluškujejo oni nam.
ROBESPIERRE: To ni tisto, to ni tisto... Nekaj
povsem drugega moram domisliti. Govore o me-
ni, da sem nestvor. Desmoulins me je Caliguli
enačil. Morda je tu po sredi nekaj res, grozljivo
res . . . Niso katedrale poganjale iz grmad oko-
stij? Piramide so zidale armade sužnjev.
SAINT JUST: Prav si mislil, Maksimilijan!
HANRIOT: Se bosta jenjala izpovedovati, vidva
tam?
LEBAS: V predsobi je vse živo ljudi.
COUTHON: Le zakaj ste me nagovorili semkaj?
ROBESPIERRE: Ti mi daš prav? O, ta čudna raz-
dvojenost srca! Miru si želim, a sem vseskozi
ena sama bolečina. Nobenih cenenih besed,
vzvišenih gesel, ničesar ne prenesem več. O,
kako je razril in razranü Chenier to srce! Kot
Abraham Izaka sem Andreja na güjotinskem ol-
tarju domovini žrtvoval. Odkar pomnim, mi je
bilo brezčutno samodovoljstvo povprečnosti gnus !
Odkod ta nemir? Se ne krči vesoljstvo v ne-
nehnih bolečinah? A jaz? A jaz? Kdo me je po-
Jdical, kdo vesoljstveni nemir v me zasejal? Da,
da, v teh očeh berem popoln zaup? Sem že kdaj
zaslutil čistejši lesk? Psujte me, pljujte po me-
ni, ni mi mar. O Bog, da si mi podaril na pragu
v nepovrat tolikšno zaupanje v moj prav!
LEBAS: Mar nas ne vidiš? Smo bili manj ob tebi
in s teboj kot Saint Just? Ce si mi tudi krivičen,
celo zdaj, ko se nam vsem izteka čas.
COUTHON: Kaj nam zares ne kaže kakor spo-
dobno umreti?
(Blisk in grom)
HANRIOT: Kdaj bo prejenjal ta pekel?
Stražar: (vstopi) Konventov odposlanec.
SAINT JUST: Ne ga prepustiti!
COUTHON: Kaj res ne boš podpisal?
(Drug čez drugega:)
Podpiši, podpiši!
ROBESPIERRE: Naj našo pravdo končno veljavno
razsodi konvent.
SAINT JUST: To je neizbežna smrt.
ROBESPIERRE: Vsekakor bolje slavno poginiti,
kot pa poniglavo životariti!
HANRIOT: Hudiča, pa jaz, pa mi!
ROBERSPIERRE: (stražarju) Vstopi naj! (Stražar
odide)
504
SAINT JUST: Zares, Datiton ni vprav ničesar ve-
del o sladko trpkem, a tako ljubečem, lahkotnem
sikorajda neslišnem bližanju smrti. . .
III. stopnjevanje
(Skupinica v pritajenem pomenku. David pri-
vihra in hoče v sejno dvorano)
BARRÈRE: (zaustavi Davida) Kam, prijatelj?
DAVID: Ne zadržuj me! Ves svet se je proti njemu
zarotil.
BARRÈRE: Kam potemtakem?
DAVID: Ne odpraviš me. 2e od jutra mi prečkaš
pot. Nikoli ti ne odpustim, da si me iz konventa
nagovoril. Na tak dan! Ob urah, ko se je zganil
utrip zgodovine! Kaj vse sem tebi na ljubo zamu-
dil! In neurje, ki se je razbesnelo nad Parizom!
Se spomniš sinočnje sopare; v kakšno noro ihti-
vost nas je naganjala vsevprek? Se rü Chenier
ustil in se je v vsakogar zaganjal, ko da je v
nevidno kletko ujet? Čudno, čudno; mar je ve-
del, da bo čez nekaj drobnih ur pred giljotin-
skega Samsona pokleknil? Kje se potika zdaj?
BARRÈRE: Se ti meša?
DAVID: Je v to viharniško simfonijo zvokov tudi
njegov spev zaobjet?
BARRÈRE: Sanjaš?
DAVID: Čvekajo; smrt? Četudi je bil pijandura
in sila nadležen svat; toda poet je bil, poet!
On, da bi kar tako kot kak podlesek preminil?
Beži, beži; teh in podobnih pravljic sem sit! Po-
slušaj to zavijanje čez strehe, reže, line, čez ves
ta babilonski splet; da bi on ne imel svojih
prstov vmes? O, ta čudovita slutnja! Če me
ujme pokončajo, ki preže na nas od vsepovsod;
da ne bom duh ovina svojih barv izlival čez ne-
besni svod?
BARRÈRE: Ne sili mednje, miruj.
DAVID: Mojstra naj v stiski zapustim?
BARRÈRE: Poslušaj, David. Rotovž je bržda že
z vojsko obkoljen. Konvent je potisnil tirana in
njegove ob zid. Po sklepu konventa je bil Ro-
bespierre v ječo odgnan; od tam ga je nasilno
odpeljal Hanriot. Zdaj zver ždi za temi vrati
in kuje punt. Mi se krčimo tu in čakamo. Drug
za drugega vemo. Se ni davi ustil Saint Just, da
velja tarpezijska skala ali Kapitol! Zdaj jo ima.
Gorje mu, ki se jim je pridružil to uro v ta čas.
Tam notri jim ne kaže kot raz skale v prepad.
Kapitol je naš.
DAVID: S Krepostnim bi bil lahko skupaj zaprt;
zatem v zmagoslavju čez Pariz ponesen.
BARRÈRE: In ti si vse te tresljaje zgodovine pre-
spal.
DAVID: Le kaj si bo mislil o meni naš dobri pri-
jatelj, da sem ga poniglavo izdal.. .
BARRÈRE: Prava figa, kako sodi o tebi mrlič.
DAVID: Čuden čas! In ta peklenski piš! Zame
nepremagljiv mik. Veš, sliko imam v grobem
pred seboj. Zdaj mi treba preučiti vsakega po-
samez.
BARRÈRE: Za temi vrati se krči in nemočno besni
krvavi triumvirat: Robespierre, Saint Just, rav-
nokar se jima je pridružil Couthon. Ti, pa ti!
DAVID: Jaz, jaz? Sokrates se poslavlja. Pravkar
namerja čašo strupa izpiti!
BARRÈRE: Sokrates, pa zver, ki za vrati ždi!?
DAVID: Tako veličasten prizor! Ozadje; razvihar-
jeno nebo! Edinstven, čudovit mož! Nik-omur
pod soncem ni bilo dano nekaj podobnega na-
slikati!
BARRÈRE: Preprostež Hanriot je tudi med njimi.
Če sé mu zazdi in plane med nas; ž njim ne kaže
češenj zobati!
DAVID: Veš, kelih bo zlat. Kot zdajle bo planil
vmes blisk. Odtenki, sviti in prelivi tisočerih
še nevidnih barv! V ozadju on; miren, hladen,
z odločnim leskom v očeh, stisnjenih usten . . .
BARRÈRE: Ne hodi k njim . ..
DAVID: Zgodovina bo spregovorila; jaz naj za-
mudim?
BARRÈRE: še ne razumeš? Odpri oči. Če pahnejo
njega v prepad, za njim — tebe!
DAVID: Mene?
BARRÈRE: Se nisi vendar ob njem izpostavljal?
Se nisi v jutro zaklel, da hočeš umreti skupaj
z njim?
DAVID: Če se pošlevim, bom še sliki kos, ki sem
jo zamislil?
BARRÈRE: Sem ti svetoval; poberi se odtod!
DAVID: Si ti čudak! In kakšen si videti! V obraz
si ves stisnjen in bled. Tamle med očmi se ti
ostri bolesten urez! Včeraj ga še ni bilo! Če bi
te takšnegale naslikal!
BARRÈRE: Otrok si, David. Kolikokrat naj ti še
zabičim; izgini čimprej!
DAVID: Meniš potemtakem, da purpurno rdečih
barv giljotina ne izdeluje zgolj iz aristokratskih
mrh?
BARRÈRE: Ni škoda! Mesto da bi ti s srčnim
sokom aristov vzvišene sanje uresničeval — se
bo poljuben mazač s tvojo krvjo po platnu spa-
koval.
DAVID: Ti, potemtakem resno misliš? Joj, koliko
podob bi še želel naslikati! Če pomislim zgolj
na razviharjeni rotovški trg. Maloprej sem se
zgrozil ob titanskem boju naravnih sil. Nebo
grozeče kot še nikdar, zemlja pogreznjena v te-
mo in molk. Kako si želim vprav zdajle nasli-
kati razkošen sončni vzhod.
BARRÈRE: V politiko se potemtakem ne mešaj.
TALLIEN: (pristopi Barrèru) Konvent pošilja na-
rednika Merdo z desetnijo izbranih. Dečka bi
kazalo še posebej podučiti.
BARRÈRE: Kar meni ga prepusti. (Davidu) še
nisi izginil?
DAVID: Same hude misli se pletejo tod .. .
BARRÈRE: Česa čakaš potemtakem?
DAVID: Že grem. (Odhajajoč se zagleda v Merdo)
Gospod .. .
MERDA: Jaz? Mene?
DAVID: Trenutek, občan. V vaših očeh je tako
tajinstveno odločen lesk. Če se mi tole posreči
na platno ujeti!
MERDA: Oprostite, občan komisar. Kliče me dolž-
nost.
DAVID: Figo me briga svet. (Odide)
MERDA: (Barrèru in Tallienu) Občan, general.
BARRÈRE: Si obkolil z vojaki rotovž?
505
MERDA: Povelje sem izvršil.
BARRÈRE: Konventov ukaz imaš?
MERDA: Na povelje.
BARRÈRE: Vsekakor moraš tirana s pajdaši pri-
preti. Ce kdo pobegne, se boj!
TALLIEN: Fant, en pot si pogrešil, glej, da ne
boš vdrugič.
MERDA: Ce bi se krvolok ustavljal?
BARRÈRE: Menda veš?
TALLIEN: Ne pozabi: ves svet je priča, da ga je
konvent izven zakona postavil.
MERDA: Potemtakem ga zlahka brez okoLiše-
vanj . . .
BARRÈRE: Tiho! Nihče ti ni ukazal, ne dovolil.
Karkoh boš ukrenil sicer, boš napravil na lastno
pest.
TALLIEN: Drzno dejanje včasih ni malost.
BARRÈRE: Mladi Brutus, za temi vrati se sklepa
tvoj triumf.
MERDA: Brutus? Triumf? Gospodje ... (Stopi k
vratom — vratarju) Sporoči občanu Robespierru,
da me pošilja visoki konvent. (Vratar odide)
MERDA: (tovarišu) Popoldne toliko, da nisem
glave zaigral, ko se mi je Hanriot izmaknil. To
pot bom bolj pazljiv. Pištolo sem skril v žep.
Ce ta ne bo še nocoj moj veliki srečolov! Brutus,
da, Brutus!
VRATAR: (vstopi) Občan Robespierre pričakuje
odposlanca konventa.
MERDA: (tovarišu) Kakor hitro zakličem repub-
liki, udrite za menoj! (Odide)
BARRÈRE: Kazno je, da bo fant svoji nalogi kos.
VOJAK: Občan, general?
BARRÈRE: Ste pripravljeni? Ce bi se vam kdor-
koli ustavljal: streljajte!
TALLIEN: Brez mečkanja in brez ozirov.
(Zasliši se strel ter Merdin vzklik »Živela repub-
lika!«)
BARRÈRE: Vojaki revolucije, naprej! (Vojaki vdro
v dvorano)
TALLIEN: Ljuba moja Thérèse . . .
BARRÈRE: Treseš se, prijatelj.
TALLIEN: Ti si smrtno bled.
MERDA: (Opotekajoč se vstopi) Kakor hitro sem
se znašel med izdajalci z obraza v obraz, me
zagrabi nepopustljiv krč. Krvolok je mirno sedel
sredi svojih pajdašev. Hromi Couthon je poti-
skal nek pergament predenj. Tiran me opazi in
se dvigne. Vpraša me bogvedikaj. Pred očmi
se mi prične krvavo megliti. Dvignem izpod pla-
šča pištolo ter sprožim. Z zgornjim telesom se je
čez mizo zvrnil; brez glasu — mrtev.
PRVI VOJAK: (ob vratih) Lažeš! Samosilnik ni
crknil. Ravnokar je po vodi zahlipal. Hudičeve-
ga olja bi mu v gobec natočil!
DRUGI VOJAK: Tudi ta je bosa! Tiran si je sa-
moročno v Hades vrata odklenil!
MERDA: O, bogovi! Vprvič v življenju sem člo-
veško kri prelil! Kako čuden in nenavaden po-
čutek. Saj vem, da je bil izdajalec . . . Vendar,
ko da mi je žal. Kolajn nečem, povišanja so mi
odveč. Si je res potrebno po takšni poti čast
služiti, življenje ohranjati? Če tako, potem sem
rajši svoj živ dan berač!
BARRÈRE: Kar trobezljaš? Kdo ti je ukazal stre-
ljati?
MERDA: Razumel sem, moj general.
BARRÈRE: Slabo si slišal.
TALLIEN: Proti volji konventa si svojeglavo
ukrepal. Da bi te za to še kdo nagrajeval!
BARRÈRE: Sicer smo pa ravnokar slišali, da se
je nestvor sam pokončal.
MERDA: O, da bi jaz ne bil udeležen!
TALLIEN: Le glej, da se ne boš z bajkami otepal.
Uradno je dognano; krvolok je roko nase sam
položil.
BARRÈRE: Če bi se ti pa zahotelo še naprej lagati,
se korajžiti in naraščati, bom včas poskrbel, da
boš onemel.
MERDA: Moj general!
LEBAS: (plane v predsobo) Ljudje, svoboda po-
ginja in jaz naj živim! Se izplača? O Tallieni,
Barrèri, kakšen nesmisel! Res, jaz ne morem
več. Če tako, potem rajši smrt! (Se ustreli)
SAINT JUST: (Vstopi) Proč! Naj se me nihče ne
drzne dotakniti! (Nad truplom) Lebas! Mrtev?
Bogovi! Kako tiho, skorajda neopazno si nas
spremljal, šele smrt te je razodela. Kakšna krh-
ka lepota je čez ta obraz vzcvetela! Mojster, na-
jin mojster v smrtnih krčih izhropeva ... V naj-
tišjo tišino si se umaknil. Kaj skoro pridemo za
teboj.
TALLIEN: Kaj ga gledate? Menda ne bomo s kr-
voloki ovinkali ter sem tam mešetarili!
SAINT JUST: Krvavi opravek si mi olajšal. Lebas.
TALLIEN: Menda si ne domišljaš, da bomo kate-
remukoli morilcev dovolili pred giljotiniranjem
otrobe vezati?
SAINT JUST: Ti boš mene s smrtjo strašil? Ce se
spotaknem pred šafotom; bom to še jaz? Če bo
smrdelo tole razcunjano meso; saj to ne bom
več jaz!
BARRÈRE: Občan, čas krvoločnih čenč je bil.
SAINT JUST: O, Robespierre, blagor ti, da ne sh-
šiš naraščanja podgan!
BARRÈRE: Pripravi se, ponosnež! Zate in tvoje
že tešejo slavnostni šafot. Jutri vas bo ves Pariz
vriskajoč pospremil na poslednjo pot.
SAINT JUST: Podgane! Podgane!
EPILOG
(Pariška kavarna in prostor pred njo. Družba
veselja pijane gospode. Sieyes pride počasi od
strani.)
GLASOVI: Hura! Hura! Ste videli tirana crkniti?
ENA DAM: Je nestvor končan?
PRVI ROJALIST: Skoda. Da sem ob ta pogled!
Se je bal, milosti prosil?
SIEYES: Vso dolgo in mučno pot ni z očmi trznil;
a pri tem je zaradi prestreljene čeljusti strašne
muke trpel.
DAVID: Gospoda, dan, ki nam je zasijal, se v ti-
sočletju ne bo ponovil! (Vsesplošen plosk)
PRVI ROJALIST: Nisi ti David? Tiranov poma-
gač?
DAVID: Kdo kakor jaz je teže tiranijo prenašal?
506
SIEYES: David je naš! On ni, da bi ostudne spake
teroristov ovekovečal. (Pritajeno) Kralje nam bo
veličal.
V tem klici: »Živela Thérèse!« Talli en, Thé-
rèse Cabarus)
BARRERE: Gospoda, glejte jo! Našo ljubo termi-
dorsko gospo! (Vsesplošen plosk)
Vnovič je zasijala med nami Charlotte de Cor-
day. To pot neokrvavljenih rok. Očarljiva, kje
naj bi črpal Tallien svojo drznost sicer . . . Hra-
brila ga je misel, pred njim je bil up — na vaš
pogled.
THÉRÈSE: (Tallienu) Ja, ja, debelušček. V pržonu
sem se natrpela za svoj del. Zdaj se boš vical ti.
Bom že poskrbela. Ne boj se. (Smeh)
MASCEVALKA: (od strani) O ljudstvo; kaj ne
vidiš, kakšen gnoj je preplavil Pariz! Vrata ječ
so se odprla nastežaj; komaj je on končal, meč,
iz nebes poslan! Le oglejte si aristovski napuh;
spet se je priupal na beli dan! Razkazuje nam
bledoto svoje polti in usahlost svojih lic. Hinavci
na ves glas! Trkajo na usmiljenje naših src! Za-
res, giljotina je naš najsvetejši zakonik! Za ljud-
stvo ni čudovitejšega opravila mimo rdečih maš!
TALLIEN: Molči, baba! V republiki je vsepovsod
red in mir. Teror je končan, morilski zbor gi-
Ijotiniran.
THÉRÈSE: Meni je, ko da si rožic nasadil. Debe-
lušček, poljub si zaslužil.
BARRÈRE: Srečen Pariz! Spet bdi zakonitost nad
teboj. Zdaj pa občani, razhod!
THÉRÈSE: Junaka, koga naj poljubim najprej?
MAŠCEVALKA: Ce me pri priči pobijejo, odje-
njala ne bom!
DAVID: Do semle sem že sit jakobinskih litanij!
Vrag naj pocitra čednost in krepost! Naj živi
greh! (Vsesplošno objemanje in poljubljanje)
MASCEVALKA: Zakaj je moral on umreti? Ker
je vas, nečistnike, duše kupljive, prijatelje kralja
in denarja, strah grabil pred njim!
(Ljudstvo ploska)
LAURENT: (Barrèru) Naš rešenik! Da sem doča-
kal ta dan!
BARRÈRE: Potulil si se, prijatelj. V odločujočih
trenutkih te ni bilo ne videti ne slišati.
LAURENT: Kaj jaz; ubog trgovec; nič več.
BARRÈRE: V konventu si molčal.
LAURENT: Poslušal, prijatelj. Tebe občudoval.
Vse kaže, da je napočil zlati vek. Trgovina in
obrt bosta vzcveteli, kot ne pomni svet.
MASCEVALKA: Znova se napihuje stara nasil-
niška oblast! Siromakom bič, plesniv kruh,
prazen bokal! Gospodi pa, kakopa: šumeči kla-
ret in izobilja prevrh! Kar oglejte si jih, strašila
poprejšnjih dob. Giljotino je postavil in uza-
konil sam Bog! Tisočero, kaj, milijone krivin je
z njo izgladil. O, ti čudežni stroj v maščevalnih
rokah nadzemeljskih sil! In vi ste se ji postavili
nakljub! Od gospode prevarjeni ste vriskajoč
pospremili Robespierra v smrt. Strašno kazen
boš pretrpel zadelj tega, o, svet! Zaman smo
spremenili Bastiljo v kup razbitin! Zaman po-
gnali Capeta v Hades! Od strašnega videnja se
mi bo vnel um! O, nihče naj ne doume preko
svojih sil! Zakaj so butili bogovi z grozo spo-
znanja vprav tale ubogi stvor? Zakaj so dopu-
stili večini milostno mreno čez vid? Gorje mi,
gorje! (Zdivja proti mestu, nekateri za njo)
DAVID: Gospoda, kdo od nas še ni jakobinskih
pridig prenažrt? Za nami je enpot za vselej noč
preteklih let! Mi smo sodobnost. Hočemo po
vsej priliki in za vsako ceno živeti! Godci so
tu, za mano, na ples.
THÉRÈSE: (Tallienu) Debelušček, je tale David,
je tale David . . . Ne mrgodi se; pojdiva plesat!
(Odideta)
BARRÈRE: (sam) Takole se suče ta svet. . . Kako
čudno je to. O, da sem ga moral videti umre-
ti.. . Prinesli so ga na nosilnicah. Ko da se ga
svet ne tiče, se je opljuvan in zasmehovan po-
našal. Saint Just je s prezirnim nasmeškom po-
divjano drhal motreč, korakal v neizogibno
smrt. Krasotec. O ta prevrtljivost ljudskih vzhi-
čenj! V nekovšno umazano cunjo je imel Robes-
pierre ovito prestreljeno čeljust. Šele ko mu je
güjotiinski Samson strgal obvezo, je v smrtno
grozo nekaterih in divje veselje drhali neizrek-
ljivo zaječal. V naslednjem hipu je bil že spet
mimo zbran. Ne smem se spomniti na njegov
pogled. Odpuščajoč . . . Zatisnil sem oči; sicer
bi proti samemu sebi, proti tolpi lajajočih psov
krog sebe zbesnel. Bogovi, bogovi; ko sem se
streznil, je ležal pod giljotino; nem, obglavljen,
nesmiseln mrtvak... In zdaj? In zdaj? Sanjam?
Sam s sabo se pogovarjam. Sem pripravljen? Se
mi hoče? Sem voljan? Moram, hočem, vem!
Vem? Kaj vem?
507
Jože Snoj:
HODNIK
(odlomek iz daljšega teksta)
Svig se je tako rekoč oženil z rdečelaso psdco. To
je bilo lanskega poletja. Natanko se spominjamo.
Praznik lovcev je minil. Gho jo je prinesla na ro-
kah, kot zlo jagnje, v njegovo kočo in prespala z
njim, edina ženska v zaselku prespala noč z mo-
škim, ko se možje še niso bili vrnili. Nekateri med
njimi se niso nikoli vrnili. Gho je prišla zjutraj na
prag, klecala je, kot da se je vso noč ljubila stoje,
in ni se ozrla, ko ji je Svig položil roko na rame.
Psica je ostala v koči in se ni ganila s pograda. Ko
je Gho molzla kravo, ko se ji je sklanjala pod vime,
jo je nenadoma zaskočil mlad junec. Padla je na
obraz v leseno korito, popolno mlačnega mleka.
Jokaje se je stekla v kočo in psica ji je zlizala lice
do vročične krvave sline.
Tega ne bo Gho nikomur povedala. Oho je de-
kle, ki sta ji Bogud in Baja pri spočetju po nerod-
nosti steptala dar govora. Svig trdi, da jo včasih
sliši spregovoriti. Eno ali dve besedi, toda to raz-
ločno, tako ukazujoče, da se mu jo zahoče na me-
stu ubiti. Svig ima skrivnost, zato si jo je izbral za
ženo. Tri poletja ji je sledil po planini, a ne en-
krat se ni obrnila in ozrla vanj. Ne sliši, on pa
tega ne more verjeti, šele s psico si jo je toliko
pridobil, da je stopila pred njim v njegovo kočo.
Nekomu mora pripovedovati svojo skrivnost,
zato jo zalezuje, sicer jo pa sovraži, ker zalezovati
pomeni sovražiti. Ima ga, da bi tulil nad njeno bo-
leznijo, toda ve, da ne sme ozdraveti. Ce bi ozdra-
vela, se mu zazrla v obraz in spregovorila, bi nam
povedala njegovo skrivnost, ki ji jo že tri poletja
govori v hrbet. Srčno se boji tega in hkrati trepeta
od veselja nad mislijo, da bi se to kdaj utegnilo
zgoditi. Poskušal bo in ne bo odnehal.
Svig je človek, ki ne more umreti. Človek, ki ne
more umreti, tudi ljubiti ne more. Svig ne ve, kaj
je ljubezen. Ne ve, kaj je poljub. Ce ne znaš in
nočeš umreti, si nikoli ne moreš zaželeti smrti. Ce
si ne moreš zaželeti smrti, ne moreš do konca
ljubiti. Lahko umreš mlad, ne da bi okusil ljube-
zen. Lahko pa ne znaš in ne moreš umreti in lju-
bezni ne moreš okusiti, če živiš sto let. Ubijal bi
od obupa, toda ubiti se, Svigu ne pride na pamet.
Nekaj je z njim, česar ni v njem. In grozovite so
lahko posledice take občutljive brezčutnosti.
Mi smo staro ljudstvo, ljudstvo oblakov. Živino
pasemo in talimo rudo. Sejemo tudi. Koliko vemo
in koliko smo poskusili, pojejo pesmi o nas. Praz-
nik lovcev, kadar napoči, nas ohranja maloštevilne,
a jedre. Kdor se lovcem ne zna ali ne more pridru-
* Hodnik ni po naključju prizorišče teh blodenj,
temveč, na primer, xx>sledica nezadostnih hospitalnih
kapacitet ustanove na — cesti. Vse, kar je bilo na pri-
mer, je bilo neogibno. Zato posvečam ta zapis zgolj
in samo trpljenju.
žiti, konča v breznu. O tem breznu pri nas nihče
ničesar ne ve, ker o njem preprosto ne govorimo.
Obstaja samo za nas. Iz njega se redimo, ok.rog
njega smo sklenjeni, drug pred drugim smo si ga
krivi. V tujčevih očeh smo najmilejše in najmanj
bojaželjno ljudstvo pod soncem, zato si nas vsakdo
zmeraj poželi zasužnjevati. A kako boš zasužnjil
greh, ki o njem grešnik sam ničesar ne ve? Lahko
nas stepta, lahko nas zvrhoma poseli s svojimi
ljudmi, toda brezno ostane skrito in, kadar spet
napoči praznik lovcev, požira. Kogar ne pogoltne,
je z nami in naš in nikoli več mu nobeno tujstvo
ne more do živega. A kogar pogoltne, je na naši
vesti še bolj naš, kot je kdaj bil. Tujcu pa se v sa-
njah ne more prikazovati ljuba domača podoba
padanja, od katere do žalosti pobesniš.
Desetkrat, stokrat so nas že skupoma poselili in
prevalili, pa smo še zmeraj to, kar smo büi na za-
četku, ljudstvo oblakov, s skalami obmetanih pla-
not. Molčljivo ljudstvo smo in potrpežljivo. Ne vo-
jujemo se z nikomer, razen sami s seboj in sami
med seboj. In, glej, čudež — ravno zato smo se
ohranili do danes. Ko bi se spoprijemali s sosedi
(in koliko jih je, za nas ni štirih strani neba, za
nas je en sam nepretrgan obroč zemlje, pedenj pri
pednju razrivan od gnetočih se tujcev), bi že zdav-
naj vsi popadali na mejah. Mi preprosto nimamo
meja, ne skrbimo zanje, saj jih prerivajoči se in
nas željni tujci pedenj za pednjem razrivajo in tako
širijo njih krog. Čedalje obsežnejši zato postaja.
Mi skrbirao zase, za svoje jedro. V njem vse pre-
beremo, kar se nam zdi nenašega, našemu grehu
tujega. Tod, onkraj brezna, se za nas začne vpra-
šanje obrambe, ne na mejah.
Mi smo najbolj zahrbtno ljudstvo pod soncem.
Stokrat, tisočkrat preganjene duše nosimo v sebi.
Storimo, kar storimo, kar nanese, da je prav, in se
v sebi lepo znova preganemo. In če je treba, se pre-
ganemo še enkrat in še enkrat. V dobi enega sa-
mega življenja. Ni zmožnejšega ljudstva na zemlji.
Vsak od nas je sam zase tak, kot smo na splošno
mi vsi. Ne brani in ne čuva svojih meja, svoje ose-
be navzven. Sebe grize. Zato ga ni mogoče pre-
obrniti in pretentati, čeprav vse stori, kot je reče-
no in zaukazano, še bolje, kot je zaukazano. Meje
so odprte, se nastavlja potrpežljivo in prostodušno,
stopite čeznje, delajte z menoj, kar se vam poljubi,
zahtevajte, kar hočete in kolikor hočete. Ampak o
breznu ne govori, glede brezna je molčljiv in se
dela, kakor da še sam ne ve zanj. Prav zato jih
lahko, ker najbrž res še sam več ne ve zanj, toliko
zvabi in stlači vanj.
Mi smo ljudstvo, ki se še samo ne ve, brezdanje.
In grozovite so lahko posledice take nezavedne
508
brezdanjosti. V vsakem od nas je na tistem me-
stu, kjer še ne veš zase, ali že ne veš več zase, ne
za svoje ime, ne svoj jezik, ne čas ne kraj — to pra-
staro prekletstvo. Vedno in za vsakega vsakič je
obrnjeno naprej in nazaj. ZADAJ HODNIK temni,
spredaj se svetlika, najbrž se končuje s širokim
oknom. Najbrž se je pred širokim oknom na ulici
prižgala neonska razsvetljava. Popolnoma razum-
ljivo je zato, da vleče k sebi temo od zadaj, tako jo
napenja, da je že skoraj ravna kot stena. Za tako
temno, skoraj že ravno in od napetosti trdo steno
ne more biti nič. Tako si dopovedujem, da ne ob-
norim od tesnobe. Da ne obnorimo. Na tem koncu
hodnika je najbrž jašek in ta je, gotovo, potemnel
od noči. Bolje je misliti na nekak jašek kot na
brezno. Zvečerilo se je in v vsaki bolnišnici, če je
res bolnišnica, bi morale zagoreti luči. Mogoče vse
naenkrat, lahko pa tudi postopoma, ko bi kdo
vendarle z mrakom prišel mimo in pritisnil na sti-
kalo. Lahko da bi potem brez besed, celo popolno-
ma brez zanimanja za ležečega na vozičku, šel mi-
mo, toda luč za njim bi ostala. Ne morem si zami-
sliti, zares nenavadno je, da bi se uslužbenci giba-
li po tolikšni zgradbi v pravem somračju, čeprav je
res, da gotovo poznajo vsaka vrata in vsak odcep.
Mimo tega pa je vendarle neizpodbitno, da so me
konec koncev lovci ob razbitinah avtomobila našli.
Resda s pomočjo rdeče psice, ki bi me zadnji hip
skorajda enostavno preskočila in odšarila naprej
skozi podrast in visoko poljsko travo ob cesti, toda
ker je bila in je ostala žival, ki ne misli na nobeno
možnost, in ker se je zaustavila ter začela zavijati,
klicati na pomoč, so bili navsezadnje lovci primo-
rani postati moji rešitelji.
Mogoče so že kmalu po odhodu rešilnega avto-
mobila zvedeli, kdo da sem, aH pa jim je to prav-
kar telefonično sporočila sestra. Ni ji bilo treba
drugega, kakor da se odtihotapi od vozička, gumi-
jast pod je kot nalašč za neslišno premikanje, za
nevidno pa je poskrbela zvečeritev, zavrti splošno
znano številko in jim prebere, kar je sproti beležila
o moji rešitvi iz vagona. Popolnoma na dlani je:
zato, zato niso prižgali luči na hodniku.
Ko bi kdo vsaj po naključju, po čisto drugih
opravkih, prišel mimo in pritisnil na stikalo, še
zastokal ne bi, naredil bi se do mrtvega neopazen,
kar bi bilo edino mogoče ukreniti. Obležati brez
glasu, negibno, ne vzbujati pozornosti. Lahko bi
kdo čisto po naključju šel skozi TUNEL in me na-
šel med tračnicami. Na eni strani tunela je poje-
njajoč in naraščajoč ogenj, na drugi je tema kot iz
vlažne kamnite stene. Obležati ubito, brez prigovo-
ra, čeprav bi bilo pod toplo svetlobo tako lepo, ta-
ko odrešujoče poklicati. Stvar namreč zame še zda-
leč ni zgubljena, četudi so sedaj tu na HODNIKU
končno, po tolikih letih, mogoče vendarle zvedeli,
da sem se rešil iz vagona. Dokler sem še v timelu
in dokler je ob obeh odprtinah močna, neprestano
se menjajoča straža, dokler ogenj tik pred eno iz-
med njiju polega in se dviguje, kakor pač stražar
vrže desko ali poleno nanj, toliko časa je še popol-
noma mogoče, da iz tunela sploh nikoli nisem pri-
šel, da sem vojakom prej udaril v nos, mrlič od
pare in saj razmazan po licu in razbitih rokah, ka-
kor pa kje v somraku predora iz oči v oči, ki sko-
zenj, upam, ne hodijo prevečkrat, to je moje edino
upanje, da ne hodijo in da se zadovoljujejo s stra-
ženjem obeh odprtin. Zadaj je stena teme iz vlaž-
nih rezanih kanmov, z mahom zalizanih, da ne
šklopotajo, ko diha skoznje hrib (tako težko sope,
da je gluh ost še težja). Spredaj migeta ogenj.
Tudi Svig se je zanašal na molčečnost Gho in
zvestobo rdeče p^ice. Zraven pa si je želel prav
narobe in ker ne bo nikoli, TO VEM šE TU, NA
HODNIKU, nikoli dosegel, da bi Gho k njemu
dvignila obraz, odkar jo zapeljuje rdeča psica s
svojo pasjo nebogljenostjo pa še celo ne, se je od-
ločil, da lx> poskusil z ognjem. Ognja se živali bo-
jijo, tudi Bogud in Baja. In še človek se ga včasih
prestraši. Dan za dnem smo mu namigovali, naj
poskusi z ognjem. Ne morem vendar tako iz polet-
ja v poletje živeti kot žival?! Prestrašiti jo moram,
to žival, v sebi in v Gho, da se bo končno obrnila
k njemu, se ga oklenila kot žene mož in spregovo-
rila z ustnicami in zaprla oči. Ko se ustruce zga-
nejo in zavesijo oči, se še živah zazdi, da je pogled,
ta jasni in nedogledni, naenkrat brezčuten za zuna-
nji svet, ves blažen sam s seboj, naenkrat ves kot
brizg, neprestani brizg, v hipu odrezan, za hip
pršeče lebdeč v zraku, odsrebril in odzvenel in od-
pršel nazaj v dušo in si med pregibom ustnic, po-
mešan z dihom in besedo, našel pot k tistemu, ki
ga čaka, ki se ga ne more napiti, ne more najesti,
ne more nasvetliti. še žival se takrat skloni do
njega in ga lovi z ustnic in se ga hoče nadihati in
nasrkati in ji ni več neznana slast poljuba. Svigu
in Gho je ostala neznana.
Poglej, Svig, čeprav ne doumeš, kar te žene,
rdečelaso psico, ki poležuje z Gho na pogradu. Na-
lagaj na ognjišče, silen kres kuri v koči. Žerjavico
pripravljaj, da boš med plameni jasno videl psico,
kako se, vsa do nepremičnosti ranjena na duši in
vitkem telesu, čas za časom trzaj oče prebuja iz
sanjskih blodenj in nekaj pije iz Ghojinega lica, ki
ga ne moreš opazovati, ker je vedno obrnjeno k
steni, ki ga samo slišiš, ki ti ga jemlje, ker je zate
samo dih. Kako ji zdaj zdaj z jezikom, žarečim od
vročice, potegne nekam čez oči in nos in usta, in
kako ji Gho, pol prebujena, meče golo roko čez iz-
pahnjena pleča in jo v drhtljivem, predanem snu
spet umika, da ji jo nato, ko jo psica poljubi spet
in spet drami, kar naprej ponuja in proži. Kuri,
da boš videl in spoznal, kaj ti je z ognjem storiti.
Zase in za Gho. Žival si bil s svojo skrivnostjo,
tudi ti, ni le Gho s svojo navado žival, tako daleč
te je pognala stran od nas, tvojega ljudstva.
Kot žival si tri poletja sledil Gho na živalskih po-
teh in tistih trdo v zemljo zakopanih, ra2Jcoračenih
in razritih postankih, ko si jo dosezal kot Bogud
Bajo, da so tla zabobnela od vajinih zadrevenih
poskokov. Zdaj postajaš iz živali zver. Sploh ne
spiš več. Stražiš pograd, nalagaš na ogenj, glavo
vrtiš tako, da samo mimogrede opaziš vsakič, ko
psica povleče jezik po nečem, kar diha in se obrača
stran od tebe. Čemiš na petah in se zabijaš v zdre-
venel dremež ali pa plaho prestopaš sence okrog
ognjišča. In ko svit skozi poči pricurlja v kočo, ko
s pograda odplavi Gho po jutranjih opravkih, toplo
in megleno, se zavlečeš, steptan in razrit kot zemlja
v tamarju, na njeno ležišče ob mrtvoudni paici.
509
Kmalu vama prinese skledo še mehurčkastega
mleka.
Gode se ti s to svojo skrivnostjo kot nikomur.
Znal si se zalesti vanjo. Že zapiraš oči. Svet in
njegove šume pridremlješ vanje. Celo na psico se
boš počasi in v svojem drevenečem brezdelju na-
vadil, če jima obema ne posvetiš z ognjem. Ni
prijetnejšega kot v somraku za lesenimi stenami,
okrog katerih poskakuje zgodnji dan, kolobari s
soncem in z bolj ali manj oddaljenimi klici in be-
sedami, ki je med njimi kot črno jagnje med beli-
mi izgubljena nema Gho, sanjariti o ognju, o ognju
ob rdečelasi mrtvoudni psici. Nekoč, v kdo ve kate-
rem prihodnjem življenju bo mogoče tudi ona žen-
ska. Imela bo zelo ravne in dolge bronaste lase in
obraza ne bo obračala vstran, dajala se bo z neza-
varovanim obličjem, ploskoma in leže na hrbtu, s
široko odprtimi očmi.
To sanjati skozi plamene, to sanjati To bo mo-
goče storiti zdaj, sredi jutra, ko se je ogenj na og-
njišču po težki noči, kolikeri že, polegel in je samo
še jedra žerjavica pod puhastim pepelom, ta pa
pekoča in lepljiva, da zaboli v srce, če pomisliš
nanjo, ob krajeh zelenkasta od strupa vročine.
Storiti premišljeno in po tolikih namigih, ki si z
njimi ljudje ne pripovedujejo nič drugega, kakor
da Svig opravlja tisto samo kot pes, kot Bogud
z Bajo ... Žival je mogoče odvaditi enkrat za vselej
njene živalske razvade, nemo prigovarjamo Svigu.
Ce se Gho ne zna okleniti moškega vratu, če se mu
samo ustopi in je njena misel, ki je obraz (misel ne
more biti drugega kot nasmeh ust, iskra oči, dih
tistega in samo tistega trenutka), tako daleč stran
od Svigovih rok, od njegove misli, ki je njegov
obraz, potem naj erikrat plača, da si bo zaporrmüa.
Naj pade z obrazom v strnjeno žerjavico, da si bo
zapomnila, da ni junica, ki se ustopi naskakujoče-
mu biku, ampak ženska, ki ponudi tudi svoj obraz,
ko se daje. Žival si zapomni samo bolečino in oko-
liščine, ki so jo spremljale. In se jih za zmeraj za-
pomni.
IN TUDI TI SI SI JIH ZAPOMNILA, ŽENSKA.
To vem zdajle in tukaj, na tem bolniškem vozičku,
v tem gluhem hodniku, v katerem si me zapustila,
prav tako dobro, kot je vedel Svig na svojem po-
gradu ob rdečelasi mrtvoudni psioi, ki je zmogla
premikati samo še glavo, čeljusti in jezik in se je
z vročim smrčkom, medtem ko jo je naveličano
predevala na vse strani, nekajkrat dotaknila moje
gole rame. Samo, zagotavljam, to, kar bom storil
z Gho, moram storiti kot Svig. Star, prastar dolg
poravnan na tem hodniku, ko me kolje blazna mi-
sel, da sem ti kaj takega lahko namenoma pripra-
vil, da sem ti zavestno iznakazil obraz. Tega tebi
ne bi nikoli naredil. Jaz nisem več Svig, ki je bil
zmožen poriniti Gho z obrazom v žerjavico, da bi
jo odvadil živalskega nastavljanja telesa. Jaz pre-
prosto ne vem, kaj čutim, in to je veliko huje kot
sto mavčevih oklepov, četudi do grla, čeprav čez
oči. Ne moreš svojega čistega obžalovanja tuje ne-
sreče, recimo tvoje NESRECE, ŽENSKA, ne moreš
svoje najbolj predane usmiljenosti zapreti v tako
trden oklep sočutja, da se ne bi sredi njega brez
tvoje volje, samo od sebe kot bruhanje, nenadoma
razpočilo veselje, da se je končno zgodilo, nekaj
strašnega in velikega, česar si se zmeraj bal. Zdaj
pa je naenkrat tu, slutnja je samo še nepreklicen,
jasen dogodek, ki se je pripetil in je začel še tisti
hip minevati v spominu, in še zmeraj živim, dogo-
dek pa kolobari okrog mojega veselja. Živim, vri-
skam, da vrešči v tesnem oklepu sožalja, še zmeraj
živim, čeprav se je zgodilo. In še vriskam sam v
sebi: POPOLNOMA si je razrezala obraz, zdaj je
ZAZNAMOVANA za vedno in TVOJA Ljubljana,
3. dec. — Na cesti II. reda proti Kočevju je v bla-
gem ovinku nekaj po 4. uri zaneslo vozilo trgov-
skega zastopnika ljubljanske reg. štev. s ceste, tako
da je z desnim sprednjim delom udarilo ob bližnje
drevo. Sopotnica je dobila lažje poškodbe po obra-
zu. Vzrok nesreče poledica. Stoj, slišiš, nobenih
odvečnih podatkov več. Odslej ne boš vedno vozil
sam in prav je tako, saj na vozičku zanjo ne bi bi-
lo prostora.
To si izpeljala nadvse bistro. Ker nočeš obme na
voziček, ker je bilo odtlej, od tiste nesreče, tako
da si svoji dotedanji brezbrižnosti dodala še popol-
noma neutemeljeno sovraštvo in očitanje, da sem
ti nalašč poškodoval obraz, si poprosila sestro, naj
počaka tukaj nekje ob meni, da vidi, kaj se bo z
menoj zgodilo. Predvsem pa, seveda, da sliši, koli-
ko se jim bo v kaši, v katero sem padel, posrečilo
spraviti iz mene. Pa ste se uračunali, vsi skupaj, ti,
sestra in oni. Si mogoče opazila — nobenega po-
datka se kratko malo nisem spomnil. In dokler si
ne izmislim rešitve iz tunela, je tudi pobeg iz va-
gona zanje brez dejanske in pravne vrednosti. Z
drugimi, zelo razločno izgovorjenimi besedami: do-
kler se tako rekoč še ne ve, ali se mi je posrečilo
ostati živ ob koncu vojne ali ne, je brez smisla
razpravljati o tem, kar se je dogajalo po njej, ni res?
Pri čemer pa boš ti s svojo vase zavarovano logiko
in v svoji bolestnosti, to sem prepričan, vztrajala in
vztrajala in naprej in naprej gnala svoje — češ, ali
nisem (v svoji bolestni nezaupljivosti do ljudi, boš
rekla) že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. Ali ni-
sem že tedaj, ko sem ti na kopališču, proti tisti
popoldanski uri, ko se iz prvih senc ob stenah in
po postani vodi zaudarjajočega hladu---(najprej
si bom tvoje besede izrekel jasno in glasno do
konca, potem pa me, prosim, poisti misliti na tisto
pozno popoldne na Iliriji), torej: ali nisem že tedaj
mislil, ali slutil, ali hotel, ali bil prepričan, kaj vem,
da si zaznamovana? In upal, da boš zato ostala pri
meni? To je konec koncev, ne vem, zakaj se mi
naenkrat tako zdi, res vprašanje.
Marija je imela, kot vedno, najeto kabino, saj
je bila študentka in vedno že od zgodnjega do-
poldneva, ko je kabine pri blagajni še bilo mogoče
najeti, na kopališču. Jaz sem tiste hudičeve jeklene
dni vsak dan tekal najprej ob dveh iz službe — se
spomniš starih Javnih skladišč ob Dunajski cesti,
ja, na sedanji Titovi, prav tam, tam sem takrat
delal. Po dvorišču, tako dolgo je bilo, sem se od
skladišča do skladišča vozil kar s starim diaman-
tom, ki je imel debelo podloženo sprednjo zrač-
nico in je tolkel po bledo razžarjenem pesku ali
pa se, prislonjen ob kako steno, kamor je bil vsak
hip znova pahnjen, poskušal spet razleteti. Bila
pa je na koncu te pristajalne steze mojih najjas-
nejših in najbolj žarkih dnevnih mor še konjušnica
510
v delni opustitvi. Delni zato, ker je v njej kot veli-
kanski napihnjen embrio poležaval bolan prevoz-
niški konj. Bolan ali samo neraben, nikoli nisem
zvedel. Čez široko mizo hrbta se mu je včasih
cvileče zapodila podgana in najbrž je od tega naj-
bolj trpel. Tine, skladiščnik, ki je zaradi cerkvene
poroke pred kratkim letel iz partije (v cerkveno
poroko ga je, se je šepetalo, spravila čedna hišica,
zdaj dokončno in veljavno priženjena, medtem ko
so ga v partijo vpisali med služenjem vojske, kar
je zdaj sem in tja glasno poudaril in pristavil, da
drugače ne bi bilo za prestajati), ta Tine torej si
je v okviru delovnega dne seveda, redno takole
ob kakih enih, odmakal zagatnost v ustih z raz-
novrstno pijačo, pridobljeno po skladiščniški Hniji
v sosednji kleti (to je bila linija vzajemne pomoči
skladiščnikov, razumljivo). Zvabil me je s seboj
skoraj redno samo zato, ker da sva imela nekaj
skupnega, ker nama je po njegovem neomajnem
prepričanju idejnopolitična polomija prišla ravno
prav: meni, da mi ni bilo treba več na univerzo,
njemu, da se je bogato priženil. To primerjavo mi
je enkrat ali dvakrat na kratko in zelo površno
razložil, pozneje pa o tem sploh nisva več govorila.
Nacejali smo se domala molče in vestno, kakor da
jemljemo vse skupaj strogo po skladiščniško, po
meri in teži in seveda po zasluženju. Bilo nas je
vedno za precejšnjo druščino, z različnih trgovskih
vej.
V rebulo namočeno žemljo sem potem nesel ne-
rabljenemu konju v konjušruco, z levo roko na kr-
milu diamanta. Vedno sem se ob koncu pitja spom-
nil nanj in na Marijo. Poznal me je že po koraku
in je zahrzal predse, šele nato je uvil svoj debeli
vrat (sploh ni hujšal, čeprav je bil neraben) proti
moji roki. Bila je levica, ker sem žemljo medtem
predejal, da bi ne bil nespreten ¡x)d njegovimi ši-
rokimi šobami. Jaz sem levičar, veste — in potem
sta mi obe dišali po vinu, on pa se je vedno posku-
šal postaviti na noge, kar sem mu nežno zabranil.
Nasploh zmeraj, in po takem obisku še bolj, me je
trapilo, da bi čimprej spet videl Marijo, zato mu
skorajda nisem utegnil reči prijazno besedico, kar
sem si poočital na poti do merrze, da bi bil žalosten
in bi mi ne bilo treba čakati na prikuho. Jedel sem
s steklenimi zobmi, to je bilo od tistega alkohola,
in prav tako hlastno in stekleno sem se premikal
po ulici. Svet sem prepuščal in precejal skozi svoje
lastno steklo. Verjetno takrat zato sploh nisem
imel sence. Imel sem se — ne prijetno ne hudo, a
zaradi stekla nekam negotovo. Marija pa najvese-
lejša punca, kar sem jih kdaj srečal!
Z njo bi bilo vse odprto in ravno, življenje bi se
kadilo za nama. Imela me je rada, kolikor je bilo
gostih zob v njenem nasmehu. Od še nepreznojene
pijače sem to čutil v obliki vzhičenega prepiha.
Gibkost, narezljana s pravo breztežnostjo. Od hipa
do hipa me je zaneslo proti kaki izložbi. Prav nič
ne bi bil presenečen, če bi se mi zasmejala iz tol-
muna rezko dišečega drogerijskega lokala. Narobe,
začudilo me je včasih, da obraz med oglatimi kam-
ni kolonjskih vod, na priliko ni bil Marijin. Od
vsepovsod sem ga neprestano pričakoval. Vzne-
mirljivo zdrzovanje me je nosilo mimo ljudi. Stekel
bi nazaj, do vogla, in se prepričal, če dekle na oni
strani ceste, obris iz gneče, res ru bila Marija. Res,
kar stekel bi nazaj. Nerodno obnašanje, skrajnje
nerodno. Vprašujoči pogledi mimoidočih, nelagod-
nost kakor zaradi prekratkih hlač ali zadnji hip
zadržanega pozdrava, po pomoti, seveda skorajda
izrečenega, ko so mi oči nasproti prihajajočega že
pričakale in se mu razločno odprle, beseda pa še ni
stopila čez prag ust. Se dobro, človeka sploh ne
poznam, lahko bi bil kak Marijin znanec, so-
rodnik, brat morebiti. Po opisu sodeč, bi utegnil
biti. Ne bi bilo prav, če je, pa mu nisem na noben
način dal vedeti, da je Marija sedaj z menoj.
Veliko jih je vedno zbranih okrog nje, zaradi
njene številne družine in družabnosti. Vsakemu
zase iz te množice je moram nekaj vzeti in temu
zbiranju, temu prisvajanju ni ne konca ne kraja,
celo vsak dan ga je več, kolikor bolj se poznava
in se zbližujeva. To se mora enkrat končati in v
tem hudičevem jeklenem dnevu se sploh razločno
ne vidiva, drug pred drugim med drugimi. V ka-
bini me je naravnost podrlo na tla neznansko šte-
vilo fantovskih hlač, majic in grmada čevljev. Ra-
zumljivo, takih, kot sem jaz, je bilo še veliko in
vsak je poklical Marijo skozi mrežo pri vhodu. In
ker je Marija vedno sedela zelo blizu mreže, je
vsakič, bogve kolikokrat tistega dne, odvezala
trak za vratom, podržala z notranjo stranjo leve
roke levo košarico nedrčka, spustila s traku klju-
ček od kabine in stekla k mreži, še vedno z na pol
privezanim trakom. Trak ji je nagajal med potjo,
nekaj belih meridianov, ki na tem delu poloble
že začno nabrekati, opaznih samo zato, ker so si-
cer pokriti, se je skoraj dotaknilo mreže. Mreža
je povečala njen nasmeh in droben pozdravni
vzklik zob od obzorja do obzorja. Trak je spet z
živo najlonsko ostrino zvezal Marijin tilnik s težo
prsi. Dotikal se je skoraj samo ključnic, kar govori
o že malo pretirano poudarjenem labodjem vratu
in izraziti teži prsi.
V kabini je bil polmrak, sparjen, in čez žensko
krilo na kljukici v vratih, Marijino krilo, je nekdo
zaradi drugih preobteženih obešalnikov navesil
dolge platnene hlače. Ce se bo Marija odpravila
domov pred njim, jih bo morala prestaviti. Morda
si bo ravno odvezovala trak za vratom, ko se bo
spomnila, da jih je treba prevesiti. Morda se bo
to zgodilo hip prej ali hip pozneje, pri tem ali
onem gibu rok čez vroče, šelesteče platno razgrete
kože. Vsekakor pa gotovo pred tem, ko bi bila
pred to ohlapno, cunjasto visečo, pa kako nesram-
no napadalno vsiljivostjo hlač (čisto razločno, go-
tovo vsega natanko zavedaj očih se platnenih hlač)
zavarovana s perilom. Te hlače so tukaj in nekje
na tleh bodo noge, ki bodo pogledale skoznje, po-
iskale ustrezne čevlje in te bodo odločno stopile
tja, kamor so neogibno namenjene. Tudi njegova
majica je oddala nekaj svojega vonja Marijini oble-
ki in sprejela nekaj njenega.
Vonja sta se srečala kdaj že, nepopravljivo kdaj
žfc v mraku in vlažni tišini kabine. Jaz sem medtem
izpareval alkohol iz kleti v Javnih skladiščih in ga
mešal v menzi z vonjem prikuhe, ki si je osebno
sicer nisem pustil prinesti, so pa brodili po njej
jedci ob sosednjih mizah. Ne morem med njuna
vonja. Čisto brez moči sem spričo njiju in tlesk vrat
511
za hrbtom, ko se mi je koža v nagnusni vročici pri-
jemala vsakega koščka obleke, mi je v kabini sko-
raj nepredušno zaprl tudi grlo. Nisem več dihal
Marije in nikoli na svetu se ne bi lotil ugotavljanja,
če so bile tiste hlače, ki so se dotikale Marújinega
oblačila, tudi v resnici njegove. Kvartal je z njo
in še dvema na ležalni deski, ko sem pristopil, saj
sem ji moral vrniti ključ, in mogoče se je s sto-
palom noge kdaj, ko je pobiral karte s tal in se
moral skloniti ter jo stegniti, dotaknil Marijinih
meč.
Piščali Marijinih nog so se poleti, brž ko se je
je prijelo prvo sonce, začele svetiti, če si prav obra-
čal glavo. Iz vmesnih zornih kotov pa je ta lesk
potemneval, kot bi z dlanjo potegnil prek žameta.
Nekaj dni za prikaznijo tega čudeža najinega pr-
vega in zadnjega poletja ji je začela s suhim bre-
skovim vonjem šušteti tudi koža od kolen navzgor
in predvsem na notranji strani. Skominanje tega
dražljaja je v meni vzdigovalo goltniške tresljaje
in požiral sem čisto srečo občudovanja namesto
sline. Govorilo se je, da j^e vohljač, in kadar se je
sklonil za kartami, se mu je pod kožo od pazduhe
do boka kačasto zbudila mršava kita in se pred
menoj zmeraj nemudoma spet potuhnila. Kakor da
bi me hotela opomniti, kako veliko bolj je zagorel
od mene, ki sem medtem, ko je on posedal na son-
cu, v skladišču, z naročili kupcev v glavi, podobni
kiti napenjal nad zaboji in drugo embalažo. Imelo
me je, da bi ju trdo oprl obenj. Leseno kot spro-
žena deska bi ga udaril čez pleča, drugega ne bi
bil zmožen. Telo se lahko s telesom gibko spopri-
me, športno in enakovredno, če duša v užaljenosti
in zavrženosti ne otrdi in se ne povogáli kot deska.
V meni je takrat bila taka široka, neupogljiva,
surova deska. Ne bi mogel prisesti, ker se zaradi
te deske v sebi preprosto nisem mogel skloniti. In
izdihaval sem, sopel zadrževano, po polžje zvite
lesene ostružke.
Spustil sem se na roke v voglu pri skakalnem
stolpu in obležal na hlipajočem trebuhu. Mišičasti
polodrasli fantje so se lovili »čez kot«, me preska-
kovali in škropili z brizgi iz bazena, ko so se vse
gluho popoldne metali na glavo v vodo. Topot nji-
hovih stopal in pršeč njihovih neizmišljenih veselih
krikov sta me delala togotnega. In bilo je prijetno.
ALI RES nisem vedel 2E TEDAJ, ko sem se riten-
ski kot žival iz brloga izkopal iz prvih senc ob ste-
ni in hladu postane zaudarjajoče vode in te našel
na strehi, samo in čisto drobno, da boš zaznamo-
vana? Ali pa sem si tega samo nezavedno želel?
Marijo sem bil ravnokar že izgubil, brez besede.
Pravzaprav je nisem izgubil, ker je bila že od vsega
začetka nedosegljiva. Cez njeno obleko in perilo
so v kabini mogoče še zmeraj visele platnene mo-
ške hlače, lahko da so bile od kateregakoli, vseeno.
Od vohljača, ki mogoče nalašč zato ni dobil no-
benega drugega dela, da je lahko vestno postopal,
so bile mogoče še najmanj. Prepričan sem, da je
nikoli ni videl jokati zaradi mene, čeprav je jokala.
Dolgo, vem, čeprav ne silovito, temveč po malem.
Do danes po malem midva obadva . . . vedela je,
da prav takim, kot je bil on, tega zaradi mene ne
sme pokazati. Ne bodo me stisnili v kot, z Marijo
še najmanj ne, sem se zaiklinjal in položil sem ti
glavo v pas in nisem videl svetlo rjavega kofeta-
stega madeža na levem hlebčku tik pod križem.
Nisi se prevalila na trebuh in nisem še mogel ve-
deti, da si morala imeti kdaj kako dobro staro ma-
ter s tresočimi se, nepazljivimi rokami, ki te je
polila čez otroško ritko za zmeraj. Tega ti jaz go-
tovo nisem mogel narediti, to ti je ostalo od naj-
nežnejših otroških let. In ničesar slabega ti nikoli
ne bi mogel storiti.
Ostal sem ti v zalivu pasu, skoraj pravokotno
nate, skoraj do mraka. Vprašala si, in to je bilo vse,
kar si izustila, če se smeš še naprej počutiti kot
pravo odraslo dekle, in jaz sem ti navdušeno pritr-
jeval, skoraj tolažil sem te, da to si in da to osta-
neš. Ves sem bil v oblakih, tako prazno mi je bilo
brez Marije. Njene napake so se mi prikazovale
v popolni temi tebe, ki si ji vedno bila pravo na-
sprotje, kot sinje lučice z drugega brega. Začel sem
jim odsvitati, saj so me neprestano spominjale na-
njo. In medtem, ko sem te privajal ljubiti, sem si
jo s tvojo veliko pomočjo sestavil iz samih napak,
zame poprej nedoseženih in zdaj nedosegljivih. Za-
radi tistih lučic sem naenkrat zapazil, da si sinje-
oka in tega naenkrat ne bi mogel več pogrešati, saj
kako bi potem še mogel sestavljati Marijo iz samih
napak, samih drobnih sinjih lučic. Kako sem se
oklenil, recimo, tvoje neverjetne, vsesplošne zože-
nosti — seskov enoletne, pregnane in vitke lovske
psice, mogoče rdečelase, mogoče tudi rdečelase,
drobnih in štrlečih v neredu nekam na stran, pod
pazduhe, po več vrst seskov, gotovo zaradi izjem-
no dolgega pasu, seskov skoraj dol do višine bo-
kov, tudi deških, tudi pikčastih kot pri amerikan-
ski postrvi, tvoje maloštevilne in puščobne skupi-
nice znancev, ki so naju na kopališču kdaj pa kdaj
obsedli kot popoldanske sence urejenega okrasnega
grmičja in šušljali samo po tihem in samo s pristri-
ženimi gibi, tvoje sinjeoke nerazgibanosti, ki pa še
zdaleč ni bila lena, tvoje svetle brezmisli, ki ni bila
topost, tvojega jeklenega hladu, ki me je vroče rezal
in silil v obup, tega, da si vse po mravljinčje jedko
odklanjala, tudi mene — pa si nisem odpuščal nič
manj kot mati, ki je po nesreči povrgla pravo celu-
loidno punčko, nikoli toplo, vso do potankosti iz-
merjeno in skladno, sinjegledo in po otroško za-
lito in klobasasto po rokicah in nogicah.
Sivo jeklo tistih dni se mi je tako stanjšalo in
zaostrilo, da je postalo sinje prosojno in od nepre-
stanega trenja celo toplo. Hladna domačnost v po-
letnem, vroče preležanem somraku pod prhutom
drevoreda naju je vodila za roko v vijugah mimo
debel. Vsako noč sva jih s svojo cikcakasto, nemo
in nebrižno stezo obšila na kilometre in kilometre.
Tako je rasel in se razširjal prt praznine, hladno,
trpežno, varno platno. Belo, da je odzrcaljalo luno.
Vse drugo sem si izmišljeval in si izmišljam še
sedaj. Ne enega stavka, ki bi ga skupaj vtkala v to
platno, morda vsaj kot kičasti narodni ornament,
se ne morem spomniti. Potem si čez nekaj dni
pridno odšla z mamico in očkom, bratci in sestri-
cami v počitniški dom na morje. Jaz sem se še
naprej vzdrževal Marije in se dokončno prepričal,
da te ljubim. Izginila si nenadoma z zadnjimi pre-
perelimi kresnicami in ko si se jeseni vrnila, si
bila vleknjena v križu.
512
Celo ženska si, s tem vleiknijenim križem, po-
stala brez mene, nekje na počitnicah. In celo, če
bi mi zatrjevala, ne bi nikoli mogel verjeti, da ti
je k temu vleknjenemu križu, k tej novi, izzivalni
drži dveh celuloidnih hribčkov, kdo pomagal. S to-
liko varnostjo sem se obdal ob tvoji veliki pomoči,
ki je bila hlad in nepristopnost. Obvarovala si me
celo občutka pričujočnosti vohljačev, ki se ga prej
toliko let nisem mogel znebiti. Nisem jih več za-
znaval. Se tistega ob Mariji sem kar nekako po-
zabil. Pravo sveto blaženost je pozvanjalo okrog
mene tvoje zvončasto krilo in začel sem spet mo-
liti take alabastrne, brezspolne angele, ki se zme-
raj zarede po apokalipsi iz konjskih odpadkov in
jeklenih opilkov.
Kje pa, da bi ji kdo pomagal k ženskosti! Samo
enkrat, mogoče samo enkrat, je zvečer poslonela
ob ograji na terasi nad moiijem. Imela je seveda
zvončasto krilo, čez spodnja krila iz posušenih
umetnih čipk, in oprijeto belo bluzo. Iz nje je po-
ganjal šopek bele glave. Sonce je šlo v morje in
v lakteh, nelagodno naslonjenih na železno ograjo,
ji je brneče drevenela utrujenost kot kitara. Gledala
je sonce in podrhtevala brnenju. Zabolelo jo je
v pasu. Uleknüa se je pred bolečino, taka spreleti
kdaj jalove srne na večerni paši, in morala se je
prestopiti. Ustopila se je na šire, bolj napeto, za-
tegnjenih kolen. Gledala so izpod zvončastega kri-
la, ki je bilo pod spodnjim krilom iz posušenih
umetnik čipk, o njem mi je pisala, češ da je šel
nekdo, uslužen družinski znanec, od tam doli en-
krat v Trst, pa ji ga je prinesel, in da mu je pri-
tisnila poljubček (saj nisi hud, kajne da nisi) od
veselja in hvaležnosti, predvsem pa zaradi takega
razkošnega spodnjega krila, ki si ga je že dolgo
želela, pa o tem z menoj doslej, ko si še nisva bila
tako blizu kot zdaj, ni mogla nikoli govoriti, samo
premišljevala da je, premišljevala, in tako mislim,
še posebno, ko je bilo tu nekaj dolgočasnih dežev-
nih dni, vedno nate in na to, da si mi ob slovesu
izsilil poljub tiste vrste, ti že veš, kakšne. Najprej
je leglo nanjo komaj z rahlim dotikom, potem se
je naslonilo z vso težo in jo skoraj zvilo v pasu.
Prav do konca nog in do prstov v rokah so od tam
nekje, od sredine, ki si je ni nikoli imenovala ne
naglas ne v mislih, pridrobencljali potoki mrav-
ljincev in zajokala je tenko in na kratko, tako
zajokajo mutaste celuloidne punčke, samo da pri
čisto drugem gibu in legi, kar pa ni več bistveno.
Sunkovito držo je še sama proti svoji volji, gotovo,
nekajkrat ponovila, na terasi ni bilo nikogar, in
vsakič je čisto pravilno na kratko in tenko zave-
kala.
Ta tvoja nenadna sprememba, vidiš, ko si pri-
šla s počitnic, je bila v končni posledici porazna.
Zmedla me je najprej, ker me je navdala s praz-
nim upanjem. Praznim — celuloidne punčke so
kljub vsej zalitosti teleščka in celo kljub vleknje-
nemu izzivalnemu pasu popolnoma votle. In prav
je tako — kaj bi le storil, ko moje upanje ne bi bilo
prazno, ko bi postala, recimo, vsa odprta in ženska
kot Marija. Konec bi bilo mojega miru, konec. Se
bolj konec kot zdaj, ker vem, da nisi drugega kot
celuloidna punčka. V Gho je skozi režo rožnato
priprto in kakor okopano v surovem mleku, skoraj
slišno kot skozi reže zapaha vdiral beli dan sveže
in rosne planjave. Prišlo je, kot zdaj že nekajkrat,
samo od sebe, z resničnim jekom iz ust in tem
svetlobnim pišem in naslonila se je težko na kam-
nito ognjišče, nad vroč potuhnjen pepel. Rdeče-
lasa psica se je hotela premakniti, za Svigom. Svigu
se je mudilo za Gho. Navadil se je, biti na taki
nemočni preži noč in dan. Navadiš se, končno, da
si samo poklican, sramotno, prav nič drugega. Te-
ga ti vsa ta leta sploh nisi opazila, ker preprosto
ni bilo v tebi, da bi čutila, da je lahko tudi dru-
gače. Da sem tudi jaz, ki bi rad poklical, z ustni-
cami na mahu pod ušesom, z roko, namočeno v na-
ročje, že nič več čisto mirno in negibno. Priskočil
je, kot velik rdečelas pes in to je bilo krivo, vidiš,
ta njegova spočita, razdražena teža in ta njegov
pasji skok s pograda, da je Gho klecnila v napetih
rokah in z licem razrila pepel do žerjavice, hladno-
jekleno razbeljene. Nalepila se je nanjo, čeprav so
ji roke od krčevitega iskanja opore po steni ognji-
šča skoraj zatulile. Pes, prekleti Svig, pa ni hotel
prenehati in je še in še ponavljal na njej svojo težo.
PES, SIKAS vame, prav, lahko mi rečeš tudi pes,
ampak to je zmogel storiti samo on, tako oddaljen
v času in tako težak. Poklical bom sestro, hočem
pogovor s katerimkoli ambulantnim zdravnikom.
Ce katera, potem mora ob tej nočni uri delati ne-
zgodna klinika. In ravno zdravnika s te klinike, ta
je najbolj primerna, bom potisnil ob zid, prisilil
ga bom, da ti dopove, da je nemogoče namenoma
tako udariti z avtom ob deblo, da bo ravno od
ogledalca in od ničesar drugega razrezan ženski
obraz ob vozniku, ravno ženski, in nič drugega
na njej, da lahko ostane še naprej uporabna in nje-
gova, samo njegova. Prisiliti kakega mladega
zdravnika možu na vozičku, možu s tako težo
mavca na telesu in v taki stisiki, ne more biti težko.
Mile, hvala ti za roko, ki si mi jo osvobodil lepila.
To je bila zmeraj nenavadno vzdržljiva roka, leva,
nikoli tako gibka, kot je pri vas desničarjih desni-
ca, nerazposajena, a prav zato močnejša. Imel sem
od nekdaj dve nerazposajeni roki in levico nepri-
merno vzdržljivejšo. Ko si me dotekel, ko si mi
padel tako rekoč na pete, ko si bil nenadoma go-
lorok kot najljubši brat, ki ga bo treba ubiti, ob
meni, saj si zato odvrgel puško, da bi me lahko
dotekel, sem jaz še zmeraj lahko držal brzostrelko
v levici. Res, zmeraj sva bila enako vzdržljiva in
če si me hotel doseči, si moral postati lažji od me-
ne, pa si zato noro pogumno in poln vsakršne vere
odvrgel puško. Bila sva na trebuhu, drug za dru-
gim, dve do smrti izmučeni vojaški ribi, in ti si kot
krumpah kij uval od nemočne togote v snežena tla,
zdaj ko si me dotekel: spusti orožje ali streljaj, svi-
nja bela. JAZ PA TI RECEM, tule, s tega mesta,
kjer me mogoče poslušajo, naj me, vseeno mi je:
stoj. Mile, niti besedice več, to je bila najina stvar,
to sva uredila sama, na svojo roko, to sva pretrpela
in prestala samo za naju na tem svetu, bil je čisto
majhen ta svet, svet za dva, drug za drugim ležeča
fanta, na smrt utrujena, brez pogleda, kaj vidi
mravlja z zemlje, kaj le vidi? Kljuj od nemočne to-
gote v tla, le kljuj, odbij si glavo z vratu, samo ne
načenjaj znova in ne za te svinje okrog in okrog.
513
Moram se obrniti in otipati z levico kolo na
vozičku, vzeti moram samo kratek zalet IN
ZDRAVNIKA z vso težo pritisniti ob zid, enkrat,
dvakrat, hočeš še, na, hočeš še, razloži ji po zdrav-
niško, da je z avtom nemogoče namerno razrezati
ženski ob sebi samo obraz, in kaj ni namerno, če
te je strah in sram, te vprašam? Kaj ni namerno,
če nočeš migniti nikoli več za nikogar niti s to ne-
spretno in nemočno desnico, levica pa je ravno
zato tako vzdržljiva, ker je dobila moč prave roke
in ohranila počasnost neprave. Ves sem postal ena
sama namera. Priznam, od takrat, ko sem se srečno
izplazil iz tunela. In univerzo sem namerno zapu-
stil in namerno sem se zaposlil v Javnih skladiščih
in namerno sem ji zgoraj na terasi kopališča polo-
žil glavo v pas, čeprav sem se s kotičkom pogleda
videl skozi železno ograjo in mimo pločevinastega
žleba, da je Marija spodaj, blizu mreže, obsedela
sama. Tudi vohljač se je moral posloviti, medtem
ko sem mižal, ko sem namerno mižal do sence, ki
se je od strani začela bližati žlebu. Marijina obleka
je obvisela sama v kabini, kupi čevljev so izginili
in platnenih hlač niti ni mogla preklinjati, ker ni
nikoli zvedela, kako sem jim dopustil, da so mi
jo kradle. Po senci, zmeraj daljši, sem potakal oči
v žleb za ograjo. Tako se niso mogle izdati, da
dobro vidijo tudi navzdol, na skoraj izpraznjene
deske, potakal sem jih pametno in premišljeno po
senci. In samo enkrat mi je zastalo srce, ko je ne-
nadoma, v tem ko sem trenil z očmi, ni bilo več
na tistem mestu. Pa je čez hip spet bila tam. Traku
ni več spenjala okrog vrata in ključek je položila
na leseno zglavje predse. Ponj je očitno stekla
pravkar k mreži, nekdo od zadnjih jo je bil pokli-
cal. V kabini sta ostah njena in moja obleka. Utru-
jen hlad je lezel vanjo skozi špranje in med čedalje
redkejšim škropotom tušev.
REKEL SEM TI, 2EN5KA, da pojdi k njej po
ključ in prenesi mojo obleko v svojo kabino. Po-
tem sem se prevrgel na trebuh in ostal sam.
Če hočeš do Marijine kabine, moraš po tem
hodniku. 2e od takrat te čakam na njem. S težo
vozička lahko ubijem ali pa vsaj hudo poškodujem
mladega zdravnika. Zaleta je malo, zato pa je od-
boj od gumijasto prevlečene stene tako silovit, da
sem z zadnjim delom takoj spet v nasprotni steni
in samo majhen, dodaten vrtljaj kolesa moč novega
skoka še poveča in kar naprej tako in kar naprej.
Ti topi udarci ob steno bodo mogoče le koga pri-
vabili sem. Najprej mladega zdravnika iz nezgodne
ambulante. Potem boš prišla mimo še ti, ker dru-
god v Marijino kabino ne moreš. Čisto vseeno je,
če do nje ne boš prišla. Nimam več svoje obleke
in s tega hodnika tako in tako ne morem. Odšla
si ponj o, na prvo besedo, čeprav si vedela in vsako
popoldne s strehe, od tistega žleba sem videla, da
se imava rada, priznaj, da si šla na prvo besedo.
Mladi zdravnik ti bo seveda še ves poln izpitne
zgovornosti tvezil kaj vem kaj o plastičnih opera-
cijah in če me bo sploh slišal, kaj sem ga vprašal
in po čem sem ga zaprosil, bo pripomnil, da pustijo
tudi operacijsko najbolj uspele transplantacije
zdrave kože na mesto poškodovane v duševnosti
nekdanjega pacienta občutke, ki se oglašajo po-
dobno kot zrasline pred spremembo vremena.
Zdi se, bo razlagal na dolgo in široko, namreč
takemu rekonvalescentu, veste, na primer, da mu
stara, zgrbančena in svetlikajoče se zarasla koža,
ki je po operaciji dejansko ni več, ker jo skoraj
neopazno nadomešča nova, zardeva ob najbežnej-
šem pogledu sogovornika ali mimoidočega ali celo
koga, ki si ga prikliče samo v misel. Občutek čez
čas tako naraste, da se takemu nekdanjemu paci-
entu zazdi, kakor da mu bodo od navala sramež-
ljivih krvnih pljuskov popokale spodaj pod novo
kožo gole, nabrekle žilice. Kri seveda ne bo imela
kam odtekati, kako tudi, če pa je čez scefrano in
skupaj zvlečeno staro rano že nepremočljiva trpež-
na nova. Prestopila bo, kot bi se lahko reklo, bre-
gove žil in žilic, med staro in novo kožo bo napeto
brnela kot natočena v meh, z zobotrebcem, navad-
nim zobotrebcem, vam jo lahko, gospod, kdo z ne-
opaznim, komaj zaznavnim vbodljajem vso spusti
iz telesa.
Tak pazite se, za božjo voljo, kri je vendar kri
in vi ste vendar ves napet od notranjega pritiska,
z zobotrebcem vam lahko, vam rečem, v vsaki naj-
bolj navadni samopostrežni restavraciji, kdo vzame
življenje.
In koliko let, če smem vprašati, zaradi anamne-
ze, zagotavljam, samo zaradi anamneze, nisem ti-
sti vohljač, ki je sedel zraven Marije, tistemu ni
bilo treba doštudirati, koliko let torej, povejte po-
polnoma po resnici, že takole notranje zardevate?
Gospa, njegova žena, kajne? če smem vprašati, vaš
mož je že leta in leta v nenehni življenjski nevar-
nosti. še dobro, da ima tako trden mavčast oklep
na telesu. Če se da in kolikor se da, svetujem —
stran z zobotrebci in podobnimi nenevarnimi drob-
nimi ošiljenimi stvarmi iz njegove bližine. In kar
je najbolj zoprno, z nobenim posegom, razen z mi-
limi pomirjevalnimi medikamenti zoper sramežlji-
vo zardevanje, tega stanja ni mogoče odpraviti.
Glej si ga no, devičnika sramežljivega, v kak
obup spravlja svojo skrbno in prestrašeno ženičko.
Kakšen falotek, kaj, gospa, krc krc po nosku —
kukuc iz gipska. Kaj bi se le tjavdan in naprej in
naprej sramoval in spravljal v zagato sebe in svoje
bližnje. Poglej, recimo, kolikim, ki so iz polpretekle
zgodovine, da se tako omledno izrazim, da se ne
boš preveč prestrašil, kujonček, prinesli takole milo
rečeno krvave rokice in celo nogice do gležnjev
in čez, niti transplantacije ni bilo treba narediti,
da o tem da bi se rdečili pod trpežno in lično novo
kožno prevleko, sploh ne govorim, sploh ne go-
vorim. Gospa, kar strogo z njim, kar neusmiljeno,
takim to najbolj pomaga. In če morete, če se vam
ne zdi odveč, si kdaj recimo ob kakem prazniku
ali kaki drugi slovesni urici, malce razrežite, re-
cimo, lice ali vsaj nadlakt. To jih silno razveseli
in za nekaj časa jim sploh ne pride več na miseL
scrkljančkom, da bi kar naprej in naprej zardevali.
Svig je takoj po tem, ko se je v Koči, med ko-
žuhovino in steljo po netopirsko spretno obletel
in ubil Ghojin krik, pravzaprav je bil zaradi svoje
prhutavosti, ki ni in ni hotela ponehati, že skoraj
zateglo tuljenje, stopil pred vhod svojega bivališča
in vse skupaj pojasnil — in zakaj bi mu ne verjeli.
Zakaj bi mu ne verjeli? Njegova starost res ni bila
dosti večja od let tega vsevednega stažista, te zo-
514
pmosti, je pa davna, da se ne da primerjati z njo.
Kar posili se mi v spomin in to ni čisto neprijetno,
ker ostaja v njem tudi potem, ko gotovo mislim
že na čisto tretjo stvar in me prav to prijetno hladi.
Legel je tako, da se najini telesi ne pokrivata čisto
natamko, zato sploh vem, da je legel, čutim ga kak
centimeter, mogoče malo manj, čezse, preprosto
čez kožo. Pa ne kot oklep, ni govor o kakem mav-
cu, DA SI NE BOŠ MISLILA kaj takega, temveč
kot pravo toplo telo, kak centimeter ali za spozna-
nje manj čezme. Leži na hrbtu na pomuljeni travi
in izsušenih kravjekih pred vhodom v svoje biva-
lišče, z rokama pod glavo, z glavo pod nebom, in
se ne zmeni za obroč ljudi, ki se čedalje gosteje
prestopa okrog njega.
Gho bo dobila otroka, reče zbranim in ima za-
radi sončne bleščave, pod katero je nenadoma
padel, pa tudi zaradi dreveneče lenobnosti, ki si jo
je bil tako brezobzirno in po pasje odsuval nad
Gho, samozavestno priprte veke. Bogud jo je v
prvi jezi, ker jo je za zmeraj izgubil, porinil z li-
cem v žerjavico. Leži na pogradu (in ne pove zbra-
nim, da je ob njej zleknjena rdečelasa mrtvoudna
psica).
No, pripovedujte mi, jih spodbuja počasi, drug
za drugim, kakšna je bila videti v obraz prej. Po
bolnišnicah, to vam je zdaj menda jasno, se ni
potikala zato, da bi si dala popraviti tiste zrasline,
temveč preprosto zato, ker sva hotela dobiti otro-
ka. Tisto je bila le pretveza ali, pravzaprav, posle-
dica vseh nesporazumov, ki take težave spremljajo.
Odslej bova spet z vami vsemi, zaradi otroka, ki
ne more ostati brez človeške družbe. Če imate čas
in počakate kakšno uro ali dve, bo že pridrobenc-
Ijal iz koče, dam svojo moško besedo. Lahko si ga
kdo izmed vas izbere in posvoji. Gho ni nobena
mati in nikoli ne bo. Ta otrok bo moral biti od
vsega svojega začetka popolnoma samostojen, tako
rekoč majhno odraslo bitjece. Gho se zanj sploh
ne zmeni, že sedaj ne. Ima seveda hude bolečine
in druge skrbi (o mrtvoudni rdečelasi psici nam
ne zine nobene besede, nobene besede). KDOR bi
se ji poskušal približati, ga ubijem, čeprav sem
brez obleke, na tem hodniku, na vozičku. Samo
mimo mene ji lahko odhiti na pomoč stažist, ki je
še mlad in neumen in ne ve, da se tam ne da nič
pomagati. Stisnem ga ob steno, priščipnem ga
z vozičkom, držim ga četudi vso noč, malo sem
in tja popustim, da se lahko naprej pogovarjava.
Dobi spet nekaj sape v prsi in že začne znova
tvesti kot dež svoje medicinske marnje. To lahko
ponavljam z njim po mili volji. Klinika je kot iz-
umrla, odkar si se mi izmuznila, odšla k Mariji in
ji ukazala, naj ti da iz kabine mojo obleko. Ležal
sem na terasi kopališča in te še naprej čakal. Ko
sem se obrnil, Marije ni bilo več spodaj na deskah,
in tudi prišla ni več. Mogoče joka v prazni kabini
kje na koncu tega hodnika, jaz pa odslej ne mo-
rem več k njej. Pustila si me tu na vozičku. Brez
obleke sem brez moči. Potrebujem navadno civilno
obleko, še najbolje, če malo obnošeno, da ne bo
vzbujala pozornosti. Kaj mi tudi pomaga, če pri-
dem lahko neopažen iz tunela, ko pa je zunaj kar
naprej, dan za dnem svetlo in me bo prijavil že
vsak otrok, če trčim obenj.
Ta svetloba dan za dnem je nekaj najbolj nena-
ravnega, kar sem kdaj doživel. Popačen prvi kra-
jec z one strani tunela se sveti zdaj, ko sem se pri-
plazil do krivine, po odtočnem jarku, po njeni no-
tranji strani, kajpak, enako svetlo kot prej skoraj
polna luna vhoda na drugi strani. Premikam se
naprej, proti temu prvemu krajcu, zavoj predora
je komaj opazen, ne smem šklopotati po tej ple-
snivi vodi, to se sliši, in že se debeli v polno luno,
srebrno kot satan, ona na oni strani vhoda, pa se
ukrivlja v zadnji krajec. In to pri belem dnevu
in kar naprej in kar naprej sem in tja. In kako pre-
vidno, da se čofot ja ne bi preveč pršil na to ali
ono stran, v ušesa stražarja.
Na tej ali oni strani so gotovo čisto različni stra-
žarji. In v kopita šarcev so vžgane čisto različne
številke. Cofot pa ostaja isti, zame popolnoma
isti, dokler ga na tej ali oni strani ne bo kdo ujel
razločno v uho. Takrat bo na tisti strani naenkrat
narasel v prave poskoke trdih in nepazljivih pod-
platov po tej postani mahovinasti vodi. Nalašč
bodo kar se da nepazljivi in hrupni, čez pragove
pa si ne bodo upali žvenketaje se opotekati. Pa bi
se lahko, čisto brez skrbi bi se lahko na vso moč
naglo približevali tudi povrh nasipa. Neoborožen
sem in kar stiskam v roki, je samo odbit vrat ste-
klenice. Tega sem našel v jarku in je oster in ši-
ljast. Steklo je najbrž zelenkasto. Ce se po njem,
po takem steklu, pocedi kri, postane mahoma rde-
čerjava, nič več ni gosto rdeča. Tunel je kratek,
iz enega samega zavoja, ne smem predaleč ne sem
ne tja. In čofot ne sme narasti na nobeni strani. Na
eni strani naraste, v poskoke in pljuske goničev,
na drugi pa čisto zamre. In ko se žival, to sem jaz,
korak za korakom umika in umika vanj, v tisti
molk, se ta navsezadnje utrga v en sam dobro na-
merjen rafal. To mi je seveda popolnoma jasno.
Ne preostane drugega, kot da se potuhnem ravno
na okljuku, tu, kjer mi svetita prvi in zadnji kra-
jec ves dan in kar naprej, da kaj takega še svoj
živ dan nisem videl.
In tudi take lune ne. Ko je polna, je kot narobe
obrnjen vojaški kotel, ko pa je prvi ah zadnji kra-
jec, se kotel zoži v granato, vitko in nabito z lučjo.
Nobenega sledu o kakem polmesecu ne kaže taka
granata, kako tudi bi, saj ukrivljena ne bi mogla
skozi cev. Zame pa je ukrivljena, hočem, da je
ukrivljena, prvi ali zadnji krajec, da je vsaj pokvar-
jena granata, ki ne more zleteti iz cevi, če mi že
ne more in ne more pomagati iz tunela. Pomagam
si z dlanjo pred očmi in jo lepo počasi in na obe
strani ukrivljam — zdaj v prvi krajec, zdaj v zad-
nji. Prijetno je, ker me sicer bolj ščemijo in ker ne
smejo zaspati. Ves čas ju, oba izhoda, onesposab-
Ijam, zdaj prvi krajec zdaj zadnji, neprestano. Do-
kler bom imel odprte oči in gibko dlan, granati
ne bosta mogli skozi cev, ne na levi ne na desni
strani.
Kar poskusijo naj, bodo že videli, če je mogoče
storiti kaj z granato, ukrivljeno v polmesec. Samo
potihoma, fant, in nepretrgoma, takole jim sproti
kvariš posel, pa če ti solze iz oči skopljejo dvoje
jarkov v hca, če ti ju objedo do kosti. Na eni
ali drugi strani se mora enkrat prikazati lokcmno-
515
tiva, potrpeti moraš s tunelom, tudi on čaka ne-
prestano in mežika v eno ali drugo smer.
Ni lahko iz tako trde, čadaste in vlažne teme brez
predaha strmeti v dan na eni strani hriba in isto-
časno na drugi. Glavo trga, narazen jo vleče, tudi
od sreče jokaš, seveda, edini od tovarišev si ostal
tukaj in čeprav si samo tukaj, si vseeno edini.
Trpiš tunel, to je in nič drugega. V srcu te stvari
si, ki se ji reče tunel. Tunel ne pomeni nič dru-
gega, kot biti nepretrgoma pripravljen, da je nekaj,
karkoli, mogoče vsak hip, nenadoma na enem ali
drugem vhodu. Vsak hip je mogoče, oči se pečejo
na žaru luči, da cvrčijo dolgi, kot las tenki vbod-
Ijaji v glavi. In to velikansko, z rezanim kamnom
in betonom od znotraj obloženo srce tunela sploh
ne bo poskočilo, ko se bo prikazala lokomotiva.
Ti boš seveda takoj izravnal prvi ali zadnji krajec
vhoda v pravi udobni obok, od koder že bo pla-
nila, in se prihulil med tračnice. Zato riješ med
tema pragovoma v nasip z rokama in z odbitim
vratom steklenice in koHkor mogoče potihoma.
Tunel pomeni tudi riti potihoma, riti in čakati, ča-
kati v prediranju skozi, skozi nekaj, vzdrževati od-
rinjeno v loku, biti obok votlega. Kar pa sploh ni
res. Nič od tega ne bi pomenilo tistega, kar je, če
tunel ne bi bil tudi hrib. Travnato pobočje nad
vhodom, to je pa tistemu, ki ga kosi, res samo še
hrib.
Letos je gotovo že prvič pokošeno, tik do kam-
nitih obokov. Samo čeznje visijo šopi pregrete in
prezrele trave, tja kosec ni segel. V porezani, krat-
ki travi je mogoče opaziti vdolbine njegovih sto-
pinj, trdo se je moral s stopali ustopati v tla, da
na strmem pobočju ni zdrsnil. Lahko bi padel na
progo in mogoče bi obležal in v tistem hipu bi bil
zanj ta njegov hrib tudi tunel, še kako tunel. Ne-
nadoma bi moral namreč računati z vlakom, z ne-
varnostjo, da ga povozi. Tako pa zanj sploh ni to.
Tako je samo hrib. Ostale so trše stopinje nad
vhodom in seno je pospravljeno.
Ampak ko je vlak naenkrat v useku, ko se, za-
radi nenadnega ovinka, prikaže pred vhodom, se
te otrdele in mrko nezavedne stvari vedno znova
ostro in usodno postavijo druga proti drugi. In
razčistiti morajo vse med seboj tisti hip, neutego-
ma. Kako do kraja mučno in napeto. A tudi mirno
in mogočno: kjer je hrib, hoče biti tudi vlak, in
ker je vlak, je tudi tunel. Naenkrat se zgodi, da
je vse pravilno in z upoštevanjem vseh okoliščin
na svojem mestu, malo prej pa je bilo vse še tako,
kot je hotelo samo. Ostro in odrešilno zgrmi vse
drugo proti drugemu, a — hvala bogu — drugo v
drugo. TO JE TISTI TRENUTEK, ki ga ČAKAŠ.
Edina tvoja možnost, skočiti v te stvari, po mačje,
premišljeno. Tebi je treba o tem premišljevati, vse
natanko premozgati vnaprej, ti si padel mednje,
med te stvari, to si zapomni. In izvlekel se boš
lahko iz njih samo po isti poti. Prišel si z vlakom,
z vlakom se moraš odpeljati. Če bo res vse ostro
in zadnji hip trdno in nepreklicno na svojem me-
stu. Vlak in nenadoma hrib, hrib in nenadoma
tunel. Tunel in nenadoma, zaradi razmajanih pra-
gov, upočasnjena vožnja. Vedno bolj raztegnjeno
zavijanje koles na tračnicah in vmes, kakor da gre
za vrzel v trajanju neznosnega zvoka in ne za de-
janski prostor nekega med dva vagona povzpetega
telesa, mojega telesa, obupno krčevit oprijem, tu-
di strupen, če bo treba, če bo mesto tam že pre-
prosto in nič hudega sluteč zasedeno.
Če bo, in kdo bi mogel predvideti kaj več in
kaj določnejšega, gotovejšega, bo to nenadoma
tako preprosto. Telo bo zanihalo med dvema va-
gonoma in vrnitve v to vdolbino pod pragom ne
bo več. Preproščina tega dejstva je strahotna. Ni
mogoče misliti nanjo, ne da bi se vse temno grlo
TEGA HODNIKA ne spremenilo v butajoče srce.
Seveda plahuta tako le od vseh strani v hladni
mavec stisnjeno srce, in tudi zaradi napornega
ritja v ostri gramoz med tračnicama. Toda zdajle,
se mi zdi, ga dviga v grlo predvsem misel.
Misliti moram, neprestano misliti, da se nihče ne
prikaže ne tostran ne onstran, dokler vdolbina ne
bo toliko poglobljena, da me ne zagrabi odbijač
lokomotive, ko bo navalila čezme. In navalila bo,
to je neogibno. Nič hudega sluteč, in tudi to upo-
števaj. To, samo to je na tvoji strani. Ne sestra
NE zdravniki NE slutijo ničesar in tudi tisti, ki bo
morebiti sedel tam, kamor se bom skušal povzpeti
in česar se bom moral okleniti, bo nič hudega slu-
teč. Mogoče ga bo potegniti navzdol, da bo kriknil
med kolesi. Dobre so te stvari v svoji neizmerni
nevednosti in neobčutljivosti. Mogoče se je na
hitro in z vso ihto zriniti mednje, mogoče, to ti
pravim. Vprašanje je samo, kako zdržati hrumot,
ki se bliska pred očmi, ki je nezadržno in od hipa
do hipa večji, višji, bolj gost.
Hodnik ga nenadoma, prepričan sem, ne bo
mogel več požirati, hrum se ne bo mogel odteči iz
njega. Naenkrat ga bo do vrha poln in že se trdi
v samo rohneče železje.
Železje, kajpada, kako si mogel kaj drugega pri-
čakovati, ni voda, da bi se razlilo enakomerno po
prostoru, da bi ga s svojo brezoblično, mirno to-
gotnostjo zapolnilo in udušilo, da bi že bilo ko-
nec vsega tega. Ne, kje pa, same prečke, drogovi
in na vse strani štrleče plošče in obodi in obroči
in kotli in sulice so ga. Tišči glavo, kamor hoče|,
nekaj te v nepredirnem dimu kovinskega trušča
išče, da bi te nabodlo, da bi se zadrlo vate, da bi
te zasekalo, odrobilo, do brezobUčnosti zdrsalo ob
čem drugem, prav tako trdem, gladkem in hlad-
nem. Nekaj te bo našlo, obupuješ še zadnje hipe
v sebi, še preden se ti bo vrzel v sluhu kot struna
tanko razpolovila pred očmi, ki ničesar ne slišijo,
kaj šele, da bi videle, kam se je treba pognati od
spodaj med dva vagona. Na hitrico, kolikor mo-
rem s to svojo EDINO UPORABNO roko, porav-
navam in gladim in usmerjam podse drogovje in
prečke in osi tega svojega vozička. To naletavanje
železja iz teme, ta kovinski plaz me za sedaj še
nese na svoji površini, ki jo krotim, da mi prsti
in dlan drevenijo od ostrih robov, ki jih zadržu-
jem, da ne bi vznemiril strežnega osebja. Toda ko-
liko časa bo v meni toliko neznanske moči, koliko
hipov, ki so odločilni, ki je od njih odvisno vse,
seveda razen tega, da je vprašanje, ali bo na odbi-
jaču že kdo sedel, koliko hipov še? Zadržati vozi-
ček z vsemi njegovimi spolzkimi kolesi na mestu
in v mirovanju z eno samo roko, ne da bi se mo-
gel dotakniti tal, TLA SO SE 2E ODMAKNILA,
516
z enim samim krčevitim stiskom železne prečke,
presega človeške moči. še posebno sluh. Lokomo-
tiva je, počasi kot večnost, čezme, a hkrati že z
menoj, se že skupaj premikava. Imenujeva se
trušč.
Oklenil sem se je, prečke, in zdaj jo držim s
sluhom. Sluh je do roba in čez poln hrumenja in
če prepljuskne in če popustim, me odnese in raz-
četveri. Najprej odtrga od vozička, nato odpljusk-
ne in raztelesi. Za nohti se že oglašajo kljuni žil.
Ostri so in režejo do kosti, do srca. Srce se je
umirilo, nič več ne buta, zdaj se drobi in para na
koščke. V vsakem prstu je po eno srce, drobno je
in ostro bije. Nenadoma imam v rokah deset raz-
cefranih src. Vsako posebej bi bilo treba prestre-
liti ali prebosti, da bi me ubilo. Samo kljujejo naj
najprej in vse bo dobro. In kij uvala bodo, če bom
stiskal, če bom stiskal. Desnica, ta neokretna in
šibkejša, popušča, hoče preprosto obviseti, preši-
rok in pregladek je obod odbijača. Pet kljuvajočih
src takoj zastane in koliko napora je treba, da telo
s petimi omrtvelimi srci potiska roko še zmeraj
naprej, še zmeraj naprej, do tam, kjer se, ko steko
kolesa v rahel ovinek, spoja obeh odbijačev pri-
bližata in za cvileč hip dotakneta drug drugega.
Toda roka pride do spoja in, hvala bogu, tudi bla-
gi ovinek tračnic pride. Pet omrtvelih src stisneta
odbijača toliko, da spet zakljuvajo in oživijo, kri
v njih pa je sesirjena. Ta moja srca poganjajo bolj
ali manj sesirjeno kri.
Zato ni nobene nevarnosti, da bi izkrvavel, pa
če se odprem, če me zaseka ali prebode kjerkoli.
Na odbijačih ni bilo nikogar, še zmeraj sem sam,
in to je edino varno. Za hip sem že pomislil, da
bi mi bilo lepše v dvoje, z njo. Ona mi je bila ta
zadnja leta za pomoč v preganjanju samote, to je
treba priznati tudi samemu sebi. Ker je bila var-
na. Ali pa je mogoče res, da ni bila vama? Ni
res, bil sem sam ob njej, toda bila je varna.
Bila je varna, če pomislim, kolikim nevzdržnim
poizvedovanjem bi bil dan za dnem izpostavljen,
ko bi bila družabna kot Marija. Ker sem bil sam
s teboj, SESTRA, pa je med nama začela naraščati
nevarnost. Tudi ti si sama, posebno še na taki
nočni službi, ko si dežurna in ko je po hodnikih
polno tega drsljivega železja. Lahko se zgodi, da
se en sam voziček, pa ni treba, da ležim na njem
jaz, da se oprijemam teh odbijačev in si z nogami
pomagam nekam navzgor, ne samo da ni treba,
to se ne sme zgoditi, namreč da se en sam voziček
premakne in trči v drugega in tako naprej, tega ti
jaz ne smem povzročiti, nisi zaslužila česa takega,
pa bodi, da si taka ali taka. In če se en sam vozi-
ček premakne in buti ob drugega in ta drugi ob
naslednjega in naslednji ob naslednjega in se vsi
skupaj zadrevijo med temi ozkimi stenami, potem
ti nočna samota naenkrat zagrozi s smrtjo.
Neznosno počasno smrtjo, če pomislim, da že-
lezje ni voda, da ne uduši vse pod seboj s svojo
mirno in temeljito togotnostjo, temveč da prebada
in mesari. Potegnem te k sebi na odbijača, zdaj te
že lahko, ju že jaham obenož in imam prosti in
še kako žilavi in nepopustljivi roki. Potegnem te,
pa naj se zgodi karkoh. Samo na obraz pazi, obra-
za ti ne morem zavarovati, ko te stiskam k sebi.
Nimam več kot dve roki in še ti sta razrezani od
steklovine in odrgnjeni od ostrega gramoza. Ne boj
se, črepinjo sem potisnil v žep bluze in ker te okle-
pam z obema rokama, je nemogoče, da bi jo upo-
rabil. Čeprav se, denimo, ne bi zavedal, da sem jo
pograbil in ti skušam potegniti z ostrim robom čez
lice, se to ne more zgoditi preprosto zato ne, ker
imam obe roki zaposleni s teboj. Gladka si, ena-
komerno in razpotegnjeno okrogla in jekleno trda
kot cev. V tej cevi se premikata, drsita in po mišje
cvilita odbijača. Tako sem te zmeraj objemal in
ljubil, kot enakomerno razpotegnjeno, jekleno dr-
sečo, skoraj neoprijemljivo cev, ničesar nisem ču-
til ob tebi in ti ne ob meni. Znotraj te cevi pa sva
se po mišje tenko cvileča premikala kot dva odbi-
jača. Bila sva dva odbijača v isti cevi, in na ovin-
kih naju je drgnilo do krvi. Vlaka pa ni mogoče
ustaviti in prav je tako. Nese me proč od tunela.
Sem mar jaz kriv, da si bila z menoj, da brez te
vožnje najina zveza pravzaprav ne bi bila mogoča.
Ko te ne bi dvignil k sebi, bi te stlačili vozički na
tem hodniku, in ko bi se sam ne povzpel na vlak,
ki je prvi prihrumel nadme, bi za zmeraj ostal
v tunelu.
Res da promet po tisti poti tiste čase ni bil po-
gost in da je lokomotiva skoraj po polžje vozila
skozi predor. Toda to so bile samo srečne okoli-
ščine usode, nič drugega. Zame srečne, zate ne-
srečne, pa gotovo in s kakšne druge strani tudi
narobe, seveda. Takrat vlak in zdaj hodnik. Vlak
je bil, recimo, sreča zame, hodnik pa zate. Dokler
naju bodo tako povezovali različni predmeti in
okoliščine, se ne bova mogla raziti. Saj naenkrat
dobivajo nekaj sklepnega, nedeljivega. Vzemiva,
recimo, steklovino. Ni treba, da je scela, da pred-
stavlja določen predmet, na priliko zeleno stekle-
nico, po kateri se pocedi kri in postane rjavkasta,
ali vetrobransko steklo pri avtomobilu ali samo
drobno vzvratno ogledalce. V vsakem od teh
predmetov je za naju pomembno in naju združuje
samo to, da jih je mogoče zdrobiti in da imajo po-
samezni kosci ostre robove, primerne, da si raz-
režeš lice.
Ko bi se ti to ne bilo zgodilo, bi ti predmeti ne
imeli nobenega pomena za naju oba. še več, ne
bila bi midva OBA vtihotapljena v njihov, za naju
skrit pomen — JAZ SAM bi bil in bi ti še naprej,
kot nekdaj in kot zdajle pri tej priči, ponavljal: ne
bròdi mi s prsti čez te zrasline, občutljive so kot
bodeča žica ob vsakem vremenu in ob vsaki pri-
ložnosti. Samo malo naj se mi zategne tanka rdeč-
kasta črta čez kožo, pa jo dobesedno vidim, kaiko
se napne okrog in okrog kot zategnjena žica in
zaseka, da zdrevenim. Ne morem si pomagati, lju-
bica, nekakšen tmast tok je v teh zraslinah na
mojih prsih ali kaj; nobenega stekla ni več pod
kožo, ne, to ne. No, daj, bodi dobra, in preloži
glavo kam drugam. Saj držati jo na prsih, posebno
sedaj, ko so v mavčnem oklepu, res ni posebno
udobno. Ti pa si bila od nekdaj za udobje, za to,
da bi se bilo treba čim manj žrtvovati. Tega, da si
se poročila z menoj, upam, da le ne boš razglašala
za veliko žrtev. Reciva si rajši kar odkrito, da ti
je bilo vse okrog in okrog od nekdaj, menda pri-
rojeno ali kaj, nevznemirljivo. In potem najbrž ni
517
nobena žrtev, če greš s človekom, ki se je bü za-
klel, da v njegovem življenju nobene vznemirje-
nosti ne bo več. Samo to je — v meni je bilo vse-
ga do vrha, vse zmeraj nared, da ob najmanjšem
sunku prepljusne, zato sem trepetal pred vzne-
mirjanjem in se neprestano umikal. Tvoja mirnost
pa je büa prazna, zato si jo lahko kar naprej brez
skrbi ponujala okrog sebe. Kar prosila si, priznaj,
da nekaj, kar že, pride, in da se razleti, no, reci-
mo, razpoči in zdrobi kot steklo.
Zato tudi sem ti odločno rekel: ne bova kupila
avtomobila in, zadnjič te lepo prosim, ne brodi
mi z dlanmi in obrazom po prsih. Preprosto ne
prenesem tega in če misliš, da je zraslina na njih
zares poginjajoča morska zvezda, ki jo pod obleko
mučim že leta in leta in je naravnost nagnusno,
da tega nočem in nočem priznati ljudem, da jo
skrivam pod dlakavost j o in da na kopališču sploh
ne hodim v vodo, ker bi se mi košata porast spri-
jela in zredčila in bi büa zmrtvičena in skriven-
čena morska zvezda vsakomur opazna na prvi po-
gled, potem PRITISNI na alarmni zvonec, saj si
SESTRA v nočni službi in imaš polno pravico obve-
stiti, da neko bitje na hodniku umira. Naj pridejo
in naj razbij ej o ta mavčni oklep, toda samo vpri-
čo tebe, in tedaj jim bom vpričo tebe, tega se za-
vedaj, povedal, da je to bitje umiralo in se zvijalo
tebi ob strani že leta in leta, od vsega najinega
začetka, pa nisi nikdar pritisnila na noben alarmni
zvonec, samo s prsti si včasih odmaknjeno brodila
čez rdeče zategnjene zaplate kože in te ni vzne-
mirjalo, zakaj me še zmeraj ob vsakem dotiku,, iz
leta v leto bolj, zacuknejo, kot da so iz bodeče
žice. Konec koncev, se ti ne zdi, velja za nas vse,
četudi nismo zdravniki in sestre, četudi nisi sestra,
kodeks zdravniške etike. Velja, a ne obvelja, o
tem bi ti jaz lahko kaj povedal, ko bi me kdaj
vprašala. Pa me nisi in dobila sva avto in v avtu
je vzvratno ogledalce. To menda ni zarota, ampak,
priznaj, tehnično prometna naprava. In na ogle-
dalcu si si razrezala obraz in zdaj, že vidim, boš
trdila, da ni naključje, da imam tudi jaz v prsi
vrezano morsko zvezdo. Da sem, povejva si na-
ravnost, kar imava oba v mislih, bil takih stvari,
takih vrezovanj, že vajen. Da sem v nuji vedno
posegel po najhujšem. In da te nisem maral izgu-
biti. Raje da sem izbral prvo drevo ob cesti in ti
spačil lice, ko si mi povedala, da me zapuščaš in
nama je prav tedaj na poti proti Kočevju tako
rekoč iz jasnega pred avtomobüska kolesa nena-
doma skočila poledica.
Odtlej za naju ni več pomembno, za kakšne
steklene predmete gre, temveč samo to, da jih je
mogoče razbiti in si z njihovimi ostrimi drobci
razrezati kožo. Dotlej so bile steklene črepinje
samo moja stvar in neskončno malo je bilo vsa
leta najinega življenja vezi med nama. Zdaj sva se
v samo srce teh in takih predmetov zalezla oba
in ne moremo več drug brez drugega.
Poslej, po tistem, ko nama je poledica kot z jas-
nega — saj je bilo z jasnega zame tudi tvoje spo-
ročilo, da me zapuščaš — skočila pred avto, da
sem, znova zatrjujem, brez vsake zle misli pritisnil
na zavore in da naju je pri tisti hitrosti brez volje
kogarkoli moralo zanesti z asfalta, pa sva prak-
tično bila in sva zmeraj bolj vsaksebi. Ti si veliko
preležala po bolnišnicah in tudi ne glede na to si
včasih za dneve in dneve odšla zdoma. Ni bilo, ne,
zmeraj tako, da bi bila bolniška sestra in vrh vse-
ga, kakšno naključje, kot nocoj, ravno v nočni
službi. V nočni službi si, očitno, in ne bom se vti-
kal v to stvar. Sklenü sem se vzdrževati vseh
vprašanj, ki bi se v prihodnje še dotikala naju
dveh. Sklenil sem preprosto takole vzdrževati se
vsega, poglej. Negiben sem in dih se mi je umiril,
srce je izginilo s hodnika, kot da ga sploh nimam
več, kot da je otrdelo in se vpilo v te sive, črno-
progaste stene. Iz srca tega miru, na katerega dnu
sem, čeprav ležim na drsljivi, za dobro moško
stegno debeli jekleni cevi med vagonoma in se je,
to je najmučneje, v tem svojem stanju ne morem
oklepati z rokami in nogami, čeprav je edino tako
na njej mogoče zdržati in ne zdrkniti pod kolesa,
iz dna tega miru me kot vzgon v globoki mirni
vodi dviga dejstvo, da sem sam.
Poslej sem bil velikokrat tako sam. Pogledaš, re-
cimo, v zmrznjeno trdo gmoto stekla, okruška ali
kakorkoli oblikovanega, pa se vidiš v tem dnu zali-
tega z vseh strani, na vse strani skrotovičenega,
samega, drobcenega, nemirnega spačka z zvedavo
odebeljeno gluhonemo glavico. Sploh ne prosi iz
svoje ječe, ne süi ven, samo vrti se v prosojni gmoti,
a se žal ne poreže do smrti in ne zaduši. Odmak-
neš glavo, pa se čez vso neotipljivo globino razle-
ze in razblini in veš, da boš spet primaknil glavo
bliže in da bo že spet na svojem mestu, nepoško-
dovan in neuničljiv. Tako lahko stojiš za točilno
mizo ure in ure, buljiš v odebeljeni rob kozarca
in se loviš s svojim spačkom. In misliva drug o
drugem tako nekako, da je drugi od naju v kakem
drugem takem okrušku, še raje v celem predmetu;
ti ne razbijaš kozarcev, o ti že ne.
Teh najinih zasteklenih ujetnikov, teh neunič-
ljivih majhnih spak, ne moreva spraviti skupaj in
ne moreva in večnost lahko preteče, pa jih ne bo-
va, in če še tako poskušava. Pa veš, zaJ<.aj ne; ne
vem, če veš, zakaj ne. Mislim, da ne veš, da zato
ne, ker sta vsak v svojem okrušku stekla. Moj je
v tisti črepinji, tistem odbitem vratu steklenice,
ki sem ga bü otipal v odtočnem jarku ob steni
tunela. In tvoj je v koscih vzvratnega ogledala,
kolikor niso premajhni, da bi te vzeli vase in so ti,
za proseno zrnce veliki in še manjši, raje ostali
v koži in te raje presenečajo kot odvratni mozolj-
ci, kadar se jim zahoče pogledati se v velikem
ogledalu, ki se nadenj neprestano sklanjaš in se
v njem nenehno prestrašeno ogleduješ. Tako je.
Da se pa gledajo vanj, jim omogočaš predvsem
in samo ti sama. Sediš cele ure pred ogledalom
in jih najprej stiskaš, da se s sokrvico izlije na
dan drobec tvoje steklene ječe, kolikeri že, koli-
keri že, potem pa mi ga na pisemskem papirju,
vedno na pisemskem papirju, preganjenem, kot
pripravljenem za v zalepko, prineseš pokazat.
Kupila si najdražjo kolekcijo ovojnic in pisemske-
ga papirja. Potem si ga ogledam — rad bi z doti-
kom prsta preskusil trdoto in ostrino drobca, ta-
ko me enostavno prime, da bi, pa me vsakič obto-
žiš brezobzirne in nesramne krutosti. A ne zajo-
518
kaš — preganjeni papir porineš v ovitek, ga zale-
piš in nasloviš name.
Ne vem, čemu obtoževati človeka krutosti, ko
je enkrat že sam imel opravka s steklom, obliko-
vanim v kakšen predmet, ali še pogosteje, s stek-
leno črepinjo. To črepinjo sem prinesel iz tunela
in medtem ko sem visel med odbijači, sem iztuh-
tal, kako jo bom uporabil, da me ljudje ne spre-
gledajo, ko pridem spet mednje. Porezal se bom
z njo, me je prešinilo, in to v znamenju, da ne bo
nihče dvomil, kdo sem. Preskušam jo počasi in z
največjo pazljivostjo, ker moram medtem, ko sem
se odločil, ko mi je rešitev šinila v glavo, in tre-
nutkom, ko bom zarezal ZVEZDO v svoje prsi, še
veliko, neizmerno veliko premisliti. Odkriti vrat
steklenice je odlično prestal padec. Najostrejši ko-
nec zelene steklovine, na kateri se pocejena kri
mahoma spremeni v nekaj umazano rjavega, mo-
goče tudi zaradi blata, saj sem z njim neutrudno
rahljal prst pod gramozom med tračnicama, je pri
skoku z vlaka in padcu predrl mojo vojaško blu-
zo in se mi zaril v kožo na prsih. In ravno to, ta
neznatna bolečina, povezana s ščegetajočim potoč-
kom krvi, zlivajočim se v pas čez prsi, je v meni
zbudila zamisel moje rešitve. Misel o peterokraki.
Ves odbiti vrat steklenice je ostal cel po nekakš-
nem čudežu, saj sem padel ploskoma naprej, na
obraz, na prsi, na trebuh, na stegna, nikar, hvala
bogu, na kolena, nikar na komolce. To te lahko
razbije, te stolče ob nasipu, te pusti tu na tem rah-
lem ovinku, ki se mu mečeš nasproti, negibnega,
prepuščenega prvemu, ki pride, na milost in ne-
milost. Razkrili se, razplošči se že v zraku, naj za-
doni telo kot zvon velikega govejega vampa, spod-
sekanega s topim udarcem sekire med rogove. Ta
sekira padca je bliskovita in ne zgreši drobnega
mesta med obema očesoma. Pusti ju, hvala bogu,
nerazlita, udari z vetrom naravnost mednju, po-
bije me še v letu, zadonim zamolklo, vreča neob-
čutljivega blata brez vrednosti, in obležim raz-
kriljen v travnati meji. šele potem me zasuče, en-
krat, dvakrat, ne zavedam se več, ker ne štejem,
še zmeraj me preobrača in končno spet obležim,
že zmeraj v travnati meji, samo da malo niže, a še
zmeraj varno stran od koles na nasipu, ki se še
dvakrat, trikrat, ne zavedam se, ker ne štejem,
pokažejo v višini glave, potem še ničkolikokrat
in potem izginejo.
TU NA HODNIKU se je ZGODILO drugače,
omahnil sem sekiri padca nasproti, zadela me je
med oči, kot je treba in kot je pošteno in prav
za pravi udarec na to mesto, toda kolesa vozička
se niso odmaknila, tik ob glavi mi še zmeraj sto-
jijo. Kljub strahotnemu trušču. V tem skoraj za-
prtem prostoru se niso premaknila in oddaljila.
Preprosto sem padel z vozička, nič drugega, šte-
jem jih z očmi — prvo, drugo, tretjo, četrto, in se
zavedam, štejem jih še enkrat — prvo, drugo, tret-
jo, četrto, in se skoraj zavedam, štejem jih vno-
vič — prvo, drugo, tretje, četrto, pa mi spet ni več
vse jasno. Kako ti bom pojasnil svoj nemogoči
novi položaj, ko boš prihitela pogledat iz dežurne
sobice, kaj neki pomeni ta trušč na hodniku. Se-
veda, če te je bil prebudil. Nikoli te nisem prebu-
dil, ko sem v najini zakonski postelji padal tope-
mu ušesu sekire nasproti, da me udari med oči.
Vedno si spala naprej, ker te ploski udarec najbrž
ni nikoli dosegel. In svojega nemogočega položaja
v tej družbi ti nikoli nisem pojasnil. Takrat, mo-
raš razumeti, sem bil v stekleni črepinji, spaček,
od vseh strani stisnjen v prosojno gmoto, še sam.
Držal sem v roki odbit vrat steklenice, sam me
je opozoril nase, z vbodljajem, ki tako rekoč sploh
ni bodel in svetel dan me je še stiskal od vseh
strani v vznožju travnate meje. Popoln negiben
spaček sem in glava se mi, to čutim, vidno debeli.
Tudi oči imam izbuljene in ne v isti črti. Eno, levo
ali desno, ne vem, je izpahnjeno. Tudi oko se
lahko izpahne, ne da bi se razlilo. Zlezem vrh
meje, čeprav me presojni dan neusmiljeno stiska
od vseh strani, prekotalim se v turščico na oni
strani, še zmeraj se gledam v steklovini, debeli in
zelenkasti, takrat prvič v življenju. S prstom pre-
skušam ostrino najdaljše in, kakšna božja sreča,
pri padcu povsem nepoškodovane konice. To de-
lam neizmerno počasi, ker moram medtem, ko sem
se odločil, do tedaj, ko bom potegnil po koži, čisto
zavestno in kar se da pravilno potegnil, še neznan-
sko veliko premisliti.
Zmeraj si bila vedno tako preprosto naravnost,
tako odvisna v presoji samo od tega, kar si videla,
obtipala, kako drugače občutila, če si sploh obču-
tila in če se temu sploh sme reči presoja? Pravza-
prav to je presoja, samo da taka, ki ne ve nič za
včeraj in še prej in še prej, in nič za jutri in še
kasneje in še kasneje. Je samo iz enega samega
trenutka in včasih je, moram reči, celo posrečena.
Recimo ta tvoja o poginjajoči, zveriženi morski
zvezdi na mojih prsih. Strinjam se, v tvojih očeh,
iz najine postelje v kotu, pod žametasto zeleno
zaveso je to morska zvezda in bi morala biti od-
slej za vselej samo morska zvezda in moral bi se
smejati tvoji dovtipnosti in moralo bi mi biti všeč,
da mi brodiš s prsti čez prsi in si jo razkrivaš pod
kocasto poraščenostjo. In ne bi me smela, ta tako
imenovana morska zvezda, zacukniti kot bodeča
žica v živo meso in moral bi te podsuti, četudi tu,
na tleh, pod tem vozičkom, z vsem svojim telesom
in moral bi preprosto živeti s teboj odslej za vse-
lej. Moral bi jo pritisniti ob tvoje drobne, brez-
pametne seske, pa naj se še krči, če se more, pod
to mojo toplo kožo. Moral bi tako, še preden se
je zgodilo, da si tudi ti zašla v stekleno črepinjo
ah v kak še nerazbit steklen predmet.
Zdaj si v njem in zato ti končno moram po-
vedati vso resnico o sebi, zato pokliči tehnika ali
kogarkoli, da me odreši mavčevega oklepa čez
prsi. To moram storiti čimprej, preden se ne one-
svestim in ne obležim tukaj na tleh na hodniku
in me ne pobere prva patrulja, ki bo nadzorovala
progo. Ko me najdejo s čisto pravilno v kožo
na prsih vrezano peterokrako zvezdo, bom odre-
šen, bom njihov, me razumeš zdaj, me končno
razumeš, BOM NAš. In poskrbeli bodo, da ozdra-
vim, saj česa takega, kaj tako krutega s človekom
gotovo niso nikoli delali nobeni razen tistih, pri
katerih sem ostal, čeprav me je Mile vabil in rotil,
naj prebegnem k njegovim. In mogoče, kaj veš,
bodo menili, da so me, njihovega, zatekli, še se
jih skriva nekaj tod okoli, in so zadnjič zapisali
519
svojo prisotnost na trzajočo kožo. Zadnji sem,
zadnjič, in od tolikega hinavstva, ki ga čutim v
sebi, me sili na bruhanje, in od blaznega strahu,
ki me goni, skoraj vriskam v blaženosti. Bolečina
teh ravnih črt ni nič, pravi nič proti temu, da se
smem končno, po vsem svojem sramotnem grehu,
rezati sam, me razumeš, in mogoče, če mi je mo-
goče dana ta zadnja priložnost, to zadnje zadošče-
nje, po svoji jasni volji. Geometrijska pravilnost
tega znamenja je neprimerljiva. Od nekod iz sre-
dišča brizga v peterih klinih, ostrih, da zabadajo
v srce, pa le brizgajo iz srca, iz mojega, glejte, in
si mislite karkoli in še zavidate mi lahko, iz mo-
jega tudi. V srce rastejo kot čisti zglajeni trni in
iz srca bodejo v isti mah. Zato nima primere to
znamenje in potrebna je mima in pazljiva roka,
da ga izrežem. Kaj mi mar, če kdo pride, in to,
kaj si bodo ljudje mislili, ko me najdejo. Ta reši-
tev, ki se mi je zarezala v prsi, je veliko večja,
veliko globljega pomena od hipne rešitve in od
mirne in pazljive roke je odvisno vse. Jaz se, razu-
mi, takrat ko sem si zvezdo vrezoval v prsi, NI-
SEM REŠEVAL, ampak KAZNOVAL.
Lahko bi te zadavil, ko si mi rekla, da je morska
zvezda, samo roko bi moral trdo upogniti in te
ujeti za vrat in nikoli ne bi vedela, čemu bi te lah-
ko zadavil. Zdaj konec koncev lahko rečeš zdrav-
nikom, da je morska zvezda in ne prava petero-
kraka in da sem bil v mornarici. Lahko stvari tako
razglašaš, ker te tedaj nisem zadavil, ker si bila
majhen poosebljen, ob prsih mi ležeč, do nesram-
nosti neveden, koristolovski čas. Pridružil se mi
je (in ne samo meni, vsem s te in one strani, ki
smo se bili zakleli, da v življenju nobenega vzne-
mirjenja več, se je pridružil), sami smo ga pokli-
cali. Jaz, na priliko, sem pustil Marijo in te šel
iskat na streho kopališča, legel sem pravokotno
nate in glavo sem ti položil v pas — in iz pravilno
izrezane peterokrake se je zavrtinčila in zvlekla
skupaj morska zvezda. Zdaj jim lahko razkriješ
mojo morsko zvezdo in jo po mili volji razkazu-
ješ. Vsi smo v njenem znamenju, pa četudi je zdaj
takšna ali takšna. Prišli smo podnjo hote ali ne-
hote, za ali proti, ni važno. Obstaja in samo ob
njej, za ali proti, smo, obstajamo iz preteklega
v sedanje in naša nostalgija bo to znamenje v pri-
hodnje. Ti tega ne boš nikoli razumela, ti jo vidiš
kot izmučeno, naplavljeno morsko zvezdo. Da je
napisana na mojo lastno kožo, ti ne da misliti, niti
najmanj.
Kot po pivniku vlečem črto s črepinjo in sproti
mi jo zaliva kri. Ne drgeče roka, črnilo to rdeče
je mastno, še zmeraj je mastno, čeprav ne vem,
kdaj sem zadnjič jedel. Prvi rog se odlepi in po-
stane mrtvaško bled, ni več hinavski, nobene pre-
računljivosti ni več v njem, ko se usahlo sfrkne.
SAM zase je usahel list, ki so mu robovi že od-
krvaveli, pa še ne more pasti raz mene. Zdaj je
med zaraslinami najbolj skrotovičen in najbolj
zacuknjen. Zdaj te najbolj spominja na morsko
zvezdo, takrat pa sem omedlel, ko sem ga tako
zrelega videl viseti s sebe. Imam še štiri nedozo-
rele liste na prsih, zlezem vase, v tri gube, čimbolj
vbočen, mogoče se odlepijo sami od sebe, tako
natrgani, tako odločno zarezani. Triglav na mojih
prsih, takrat še neporaščenih, preglednih in jasnih,
že ima tri roglje. Ko mu zrasteta še dva kraka
(štirje togotni, ihtavi urezi še, nič več), shodi in
steče majavo in krvavo kar nekam počez po njivi.
Med to gosto turščico ne bo daleč prišel. Malo
prave krvi sem izgubil. Nekaj se je razlilo po
stekleni črepinji in nekaj se je je nateklo do pasu,
zdaj moči rob hlač, toda veliko premalo je je bilo,
da bi ga do konca razmočila. Ce se mi Triglav
izgubi kam v sredo njive, ga ne bom več našel,
pa sem zanj toliko pretrpel. Brž ko sem mu osvo-
bodil oba kraka, je stekel. Med hrstljivo bučevino
se spotika, tu in tam se iz velikega rumenega cve-
ta zakadi cvetni prah in ga popolnoma zakrije
očem. Po otroško objesten je in za njegove tri
muhave glave sta nožici obeh krakov prešibki in
premalo ubogljivi. Moram ga ujeti in spraviti k
pameti. Od samega veselja, da se me je rešil, je
brezglavo norčav in samozavesten. Tako vse tre-
peta v meni, da bi potresel vsako koruzno steblo,
da bi se z licem OSMUKAL ob vsak šop belih, pa
tudi že rjavečih lask na štokih, da bi poskusil pod-
ložiti dlan pod vsak plahutast, kosmat bučid list,
jotipati hlad med njim in njegovim koščkom zem-
je, prešariti vse brazde, tako, navzgor do kraja
njive, pa spet po drugi navzdol do drugega kraja,
dvigniti vso njivo v zrak kot jato jerebic, naj vzpla-
huta s svojo turščico in bučami in nizkim fižolom
čezme, naj se vzvihari in razšušti in razdiha čez
ves svet, ta moja njiva, ta moja preorana, globoko
razbrazdana odrešitev.
Zaprem čebelo v rumenem, v dajanje lijakasto
izbočenem bučnem cvetu. In sicer tako, da zavi-
ham nazaj njegove voskaste spodnje liste in jih
pritisnem ob zgornje. Samo za trenutek, že popu-
stim, čebela že ritensko leze iz njegovega prašnega
osrčja, se že obrača in me jezljivo obleti. Ženska,
ta^cvet, rumeno in lijakasto zaprt, z vražjimi ro-
žički repečih prašnikov in s tistim globoko, pre-
povedano odprtim pestičjem, s tem svojim vošče-
no puhastim hladom, ki je hlad vabeče vlage, to je
ženska, nič drugega ne more biti. Pozabil si že,
globoko si že pozabil, zdaj pa si se nenadoma spet
ovedel: še se odpira svet zate, ženska te še čaka,
ženska, izrezal si si jo, iztrgal skoraj s prsi, kot
strgane cunje visi s tvojih prsi koža, medhš in
tvoj krvavo zasluženi mali Triglav opotekajoče,
po otroško nerodno kobaca čez brazde, v zeleni
goseničasti podrasti, da pozabljaš nanj in ga vmes
zateglo pritajeno, stokaje kličeš. Vse se napenja
v tebi, vse bo zdaj zdaj popokalo. Tako si noro
srečen, da poljubljaš izbočeno rumeno brado tega
cveta, ki je tudi peterokrak. Kako razkošno in
sočno narezani listi, kako mehko drug čez drugega
v ta lijak, ki po njem brodiš z ustnicami, z obrvmi,
z nosom, z brado, brodiš za tak enostaven tresljaj
prepolnega prašnika, ki ti rumeni lice. In koliko
posla si si v tem brezglavem veselju nakopal: tam
je še en cvet, ki te zdaj čaka, in naprej še eden in
potem še vsi v dolgi vrsti pred tabo in v vseh
vrstah in po turščici naokrog.
Kolikor bolj dvigneš glavo in kolikor dalj po-
neseš pogled, toliko več jih je in vsi čakajo, da se
osmukaš ob njih s svojim rumenim licem. Vse to
mi je naenkrat in ne da bi najmanj še pričakoval.
520
spet padlo pred noge, da mi od nestrpnosti jemlje
dih.
Triglav, slišim samega sebe, Triglav moj mali,
krvavo rojeni, počakaj, da poopravim, toliko dela
imam naenkrat. Kobali se čez velikansko, pro-
gastozeleno bučno glavo in ne more čeznjo, drsi
mu na gladki, rejeni oblini, šele zdaj jih opazim,
buče, med cvetovi in listi leže kot sloni in topo
buljijo vame. Mogoče marsikaj mislijo, ko tako
visijo proti zemlji, da se šibi bučevje in turščična
stebla, ali ko tlačijo razor ali bebasto polnijo braz-
do, da so vse poležane in porumenele po trebuhih.
Mogoče mislijo, da sem srečen iz same svoje pre-
tekle preračunljivosti, da mi je ta nenadno pridob-
ljena in, če pomislim, skorajda že zagotovljena
svoboda veliko več kot odrešitev, ki se mi je po-
nudila, se sklonila nadme globlje od najnižjega
svinčenega neba in mi ukazala, naj se KAZNU-
JEM, naj se razrežem do krvi in do živega mesa
olupim, da bom spet človek — svoj in sam.
Mogoče mishjo, da vlečem s sebe svojo vojaško
bluzo in v pasu s krvjo prepojene hlače, ki me
žulijo do penastih mehurjev, zato, ker natančno
vem, kaj mi je storiti, da me ne prepoznajo tisti, ki
me bodo nemara našli razmesarjenega v tej njivi.
Besno udarim s stekleno črepinjo po najbližji. Zad-
nji moj sovražnik so in jaz ne smem umreti. Ho-
čem čez vse in, če treba, do krvi, samo umreti ne.
Razkoljem jo počez in vame pogledajo izmaličeni
in izbiti zobje zrelih, vlažno dišečih pešk. Koliko
takih zob je ostalo na podu vagona, rjavkasto
krvavih pri odbiti korenini. Nekaj sem jih moral
izbiti z o tepajočimi se in trzaj očimi nogami, ko
sem z glavo naprej ril proti dnu, jaz pa sem do
zdajle, do tega trenutka mislil, da je bil tisti tre-
nutek samo znamenje, kako se že lomijo deske
v podu. In koliko jih je iztepla iz glav in izluščila
iz ust čreda s tolikimi parklji, spet zaradi mene —
spustil sem jo s stene tega hodnika, odmaknil sem
pogled cd ene same, preklete črne lise v steni.
Nisem zdržal pogleda. In kaj, če pomislim, moj
bog, je zdržal oni pod menoj še po smrti, šele mr-
tvemu je škrtnila hrbtenica, glasno in razločno.
Ali res šele mrtvemu?
In da bi jaz zdaj ne zdržal teh topoglavih buč
okrog sebe, vsa njiva jih je polna in samo tuhtajo.
Zaradi mene se je tiste trenutke, ko je vlak v tu-
nelu stal in se je lokomotiva zaganjala in se tru-
dila potegniti ga iz njega, a zaman, ravno pravšen
čas, zaman, zatrpala odprtina v dnu vagona. Ne
samo zaradi mene, tudi zaradi tistega in še poseb-
no zaradi tistega, ki je trmoglavil skoznjo z nogami
naprej. Pa vseeno — predvsem zaradi mene. In čre-
da, to sem vedel vnaprej, se v tem hodniku mora
pobiti in polomiti do zadnje glave, če jo sprožim
raz stene. Pa sem vse to storil, moral sem storiti,
ker nočem umreti, ker ne morem umreti.
In zdaj zakopavam v greben brazde, čeprav bi
bilo laže in hitreje v dno brazde, a hkrati tudi ve-
liko verjetneje, da to še ob meni odkrijejo, svojo
vojaško bluzo in hlače in črepinja mi zleti v veli-
kem loku iz rok nekam v sredino njive. Kaj morem,
če zadane malega kobacajočega Triglava, spet je
odšaril nekam med stebla in še klicati in vabiti
k sebi ga ne utegnem. Črepinja mora iz mojih rok.
in to čimdlje. Se je čreda mar zastonj zmendrala
v tem hodniku, do zadnjega moža? Sem zaman
tako besno lačen?
Pojedel sem samo hrenovko z žemljo, v bifeju,
ker je bilo šele pol enajstih, za pravo kosilo še ni
bil čas in ker se sploh neredno hranim, odkar od-
hajaš za cele dneve zdoma. Bom kosil in večerjal
skupaj kje v bližini tovarne, ko pospravim, sem
mislil, 'ker tudi lakote ne čutim, če dlje časa vozim.
Po svoje, veš, je sproščajoče, če se vržeš na pot
iznenada, sredi dneva na primer, brez dolgotrajnih
in premišljenih priprav, brez drhtljivega zgodnjega
vstajanja in vsega, kar te drasti k želji, da bi se
čimprej vrnil. Enostavno odpotuješ, ker je treba,
posel je tak, TRGOVSKI ZASTOPNIK SI, in ker
je ravno prav, da si sam. Nobene obvezne vrnitve
ni. Ti si zadnje čase, odkar si prenehala poležavati
po bolnišnicah, ostajala tako neobvezno zdoma;
in kako je ob tem rasla v meni gobasta želja, da bi
se spet natanko, do dolžnosti obvezno srečavala.
Tako je rasla, da se je razpočila in cesta mi zdaj
enakomerno podrhteva, pravzaprav mi krmilo po-
drhteva v rokah. Imava gobasto sončen, s pravo
žarečo sončevo sekiro razklan dan. Ni treba, da se
vračava domov na večer, kosiva in večerjava lahko
kjerkoli. Še lepše bi bilo kositi in večerjati obenem.
Potem tam prespati, mogoče malo posedeti pred
spanjem. Popolnoma brezobvezno, se razume. Z
obveznostmi sva opravila in takale pot je najpri-
mernejša, da se kljub temu dobro počutiva drug
ob drugem.
Resda bosta urica ali dve minili, preden se do-
dobra pogovorim v tovarni in preden pridemo do
potrebnih sklepov, toda to naj te nikar ne moti,
saj te ni z menoj, že dva dni te nisem videl, niti
po naključju ne. Nobene možnosti za ostre ali oči-
tajoče besede, vidiš. Teh možnosti skratka, ni več,
opravila sva z njima, vrh glave sva jih imela, res
je. PRIDEŠ, če se ti zdi, da z menoj ni kaj
v redu, po HODNIKU, stopiš kadarkoli iz sobe za
dežurne sestre in medtem, ko se bom jaz pogovar-
jal v tovarni, odspiš kako urico ali dve na belo po-
voščeni zofi ob steni. Mislim, da bo še vse dobro,
da je takale pot prav sproščajoča in da zdaj res
ne bo nobenega povoda za sumničenj a in očitanja,
neprestana, vedno ista in, oba sva prišla do tega,
nevzdržna.
Cesta podrhteva, dan je razklano čista sončna
goba, nimava se kam vrniti in če mi tam rečejo,
naj še nekaj dni ostanem, ne bom nič pomišljal.
Ostanem ali pa naj me pošljejo naprej. Vedno si si
želela potovanj in prav nič mi niso bile po godu te
tvoje sanjarije. Vsak korak čez privajeno me je vr-
gel iz tira. Ta cesta pa je preimenitna. S tistim po-
tom se mi je priljubila, ko se mi je zazdelo, da se
nimava kam vrniti. Temeljito sva počistila s svojim
domom. Kam si le odnesla žametaste zelene za-
vese in zakaj ravno te in ravno te tako hitro? Na
tem hodniku sicer še zdaleč ne bi segale od vrha
do tal in komaj nekaj metrov stene bi prekrile, pa
bi bilo pod njimi vseeno lepo zadremati. Navadil
sem se pač nanje, razumeti moraš, domače so bile.
V njihovih gubah je bil šelest, ki ga je bilo treba
samo premakniti, z nogo na primer. Ko bi jo le
mogel predeti, vreči od sebe, se stegniti na pol-
52Í
trebuhu in ,polobrazu, in takoj je, zelena zavesa,
zaradi enega samega razkošnega giba napolnila
predspanec s samimi lahkotno in preprosto, na go-
sto visečimi šumi. Potreben sem takih zastorov,
ne morem se zgubiti v spanec, zavese si nepreklicno
in najprej odnesla in HODNIK bi bil, tudi ko bi
zavesil del stene, še zmeraj tako obupno prazen.
Razumljivo, gub si na tej goli stenski puščavi ne
bi mogel nihče privoščiti, še tako iznajdljiv in bo-
gat človek ne. Treba bi bilo zavese raztegniti do
konca, in če ni gub, tudi nagubanega ozračja ni.
Turščica šelesti, donebno, če se samo za hip, nič
več kot za hip, zleknem pod ta rumeni bučni cvet.
Skoraj gol sem, a to hladi in meso buče je vodeno
sladko. Zagrizem vanj, koliko dni že nisem jedel,
koliko dni? in izvije se mi eden sprednjih zob.
Enostavno in brez bolečine se upogne. Izpljunem
ga skupaj s peškami, ki jih imam polna usta. Ob-
leži med njimi, rdečkasto rjav pri korenini. Nanje
in nanj brž sedajo muhe, brez razločka. Drobovje
buče je vodeno sladko in v mojih glodajočih ugri-
zih prav do kiselkaste lupine je povsod lepo vi-
den greben. Po njem, ki ga pušča široka vrzel med
prednjimi zobmi, me že zdavnaj ne bi mogel nihče
vej prepoznati. Tudi tu v bolnišnici ne. Umeten
sekalec, na oko čisto fxjdoben svojim sosedom, jo
je zapolnil. Že zdavnaj, že zaradi Marije. Ljubila
me je, čeprav sem bil brez širokega sprednjega
zoba, in poljubljala. Jokala je, ko je nekega dne
opazila, da so mi ga nadomestili z umetnim, in re-
kla, da ji je zdaj jasno, da ji ne zaupam. Ko sem
bruhal, ko sva na sprehodu proti Čadu naletela
na veliko bučo, visečo čez rob njive, pa je rekla,
da ve, da jo bom zapustil. Bruhal sem žolč, ker
tistega dne še nisem jedel. Nekdo se je prejšnji ve-
čer pri gospodinji zanimal zame, koliko časa da že
stanujem pri njej. Sreča, sama sreča, da sem na
sprehodu tako po naključju naletel na bučo. Iz-
bruhal sem se in potem sva v gostilni obilno ve-
čerjala. Postal sem zabaven in začel sem celo pri-
povedovati Mariji, kako smo pobje na zimo pod
kozolci v prav take buče lovili sinice. Nič drugega
ni treba, kot v tako zrelo in votlo bučo izrezati
drobno luknjo. Sinica se prismuka in frk vanjo,
po peške. Ti pa, izpod koša, skok in zasloniš luk-
njo z dlanjo. Celo besedo drobna ujetnica sem po-
rabil, ne da bi mi stisnilo grlo od strahu. Tisti ve-
čer, mogoče zaradi vinske razgretosti, sem mislil,
da bo šlo z Marijo, da sem svojo muko domučil.
In nazaj grede sem si jo na klopici prvič in prvi
vzel. Ko sva našla vsak svojo besedo v trepetavem
dihu, je rekla, da ji ni hudo, ker bi ne mogel biti
drug in drugačen. Imela je ves čas široko odprte
oči in mi je v prestrašenem pričakovanju strmela
v lice. NikoH še nisem bil tako natančno in zvesto
opazovan. Rekla mi je, kasneje, ko sva se iz tedna
v teden na novo preskušala, da hoče, da se mi nad
njo spremeni obraz, šaljivo sem jo zavračal, češ da
je presilna in da terja preveč truda, da bi imel čas
za kaj takega. Ona pa je ostala na smrt resna in je
domislila, da ima lahko samo silna muka tako
kamnite in nespremenljive poteze, da ona že ve
in da jo bom zagotovo pustil. Lahko bi ga ubil,
tistega, ki bi te pustil, sem zatrjeval in mislil muko
z ljubezenskim naporom izznojiti iz sebe. Zavijala
si me, Marija, v moj lastni znoj. Nagonsko si se
v svojem velikem obupu še ti oprijemala tega
zdravljenja. Bila si mi ostala neprimerljiva.
TI, SESTRA, MORAŠ prihajati k meni samo
po hladni službeni dolžnosti. Vedno si tako priha-
jala. Na tleh sem, recimo, zdajle. Na trebuhu ležim
in ne morem se prevreči na hrbet. Ko bi lahko spod-
vil eno izmed nog, ko bi jo lahko, levo ali desno,
potegnil podse, bi si z odlepljeno levico lahko po-
magal naokoli, te sploh ne bi potreboval. V tej
ploski legi pa se te moram venomer spominjati.
Na misel mi prihajaš, seveda, ker si tipična bolni-
ška sestra, nasmejana in brez zanimanja za tuje
občutke. Marija pa me je zdravila, nagonsko se je
oprijela zdravljenja, z ljubezenskimi napori. In glej,
konec koncev me vse tako navdaja, da si me ti
ozdravila, od Marije pa sem odšel bolan.
Zdrav sem v tej ploski legi in ne potrebujem ni-
kogar, ki bi pridrsal po hodniku in mi pomagal
vsaj na hrbet, če že ne nazaj na voziček. Vsega
sem se otresel, razreza! sem se, kolikor se je dalo,
zdaj mi ne preostane drugega, kot da čakam. Kako
se razploščiš na tleh, kako miren in v vsem vdan
postaneš. Moje obzorje je zdrsnilo v tla in vase
zajelo še vse tisto, kar je bilo prej za njim ne-
vidno.
Tudi Mile še zmeraj ploskoma leži za menoj in
s široko odprtimi usti lovi srce, ki skače nekaj
pednjev pred njim v že malo razpihanem in rahlo
topečem se pršcu, od njegove goste in vroče sape
razpihanem in že talečem se. V tej ploski legi in
ob tej pozni uri se srečujemo. Tudi Svig, ležeč pred
svojo kočo, se je prevalil na trebuh, ko so ljudje
odstopili od njega, ko jim je vse po resnici povedal.
Tudi on je za zmeraj opravil z Gho, tako je mislil
v tistih pradavnih časih, z obrazom v shojeni, od
živadi pomuljeni travi pred svojim hišnim pragom.
Toda jaz sem se prevahl na hrbet v brazdi pod
rumenim bučnim cvetom, ker črna prst žre in se
zajeda v rane bolj od naftalina. Tudi jaz te ne po-
trebujem in vem, da bodo vrata dežurne sobe do
jutra ostala zaprta. Stvari so se napele, da nas je
vrglo na obraz, in zdaj so popustile in v olajšanju
se želimo prevaliti na hrbet.
Tudi pred menoj poskakuje majhno rdeče srce
po pedenj ali dva pred zevajočimi usti, sneg je raz-
pihan in že malo staljen. Z Miletom buljiva v na-
jini poskakujoči srci zbrano tiha. Prvič ju vidiva
takole iz sebe, pa naju je presenetilo in popolnoma
zaposlilo. Vsaj mene je in ker tudi od Mileta ne-
daleč za menoj ni nobenega glasu, lahko sklepam,
da je njega prav tako. Zdaj, po tolikem času menda
že spet lahko sklepam, tisto zimo triinštiridesetega
sem začel sklepati. Nehal sem misliti, samo skle-
pal sem še in od te mučne razvade postaneš tak,
da ne vidiš dlje kot ped pred seboj. Toda to, kar
vidiš, vidiš ostro in ne moreš pogrešiti. Posebno
z dobro puško ne. Vem, vse sem zgrešil, toda zmo-
til se nisem nobenkrat. še sem živ, celo potem sem
ostal živ, ko sem moral nehati sklepati. Nehali smo
se pobijati in, vidiš, celo potem sem ostal živ.
Zima je blažja od lanske, ne vleče se in ne stiska,
zelo mirno leži, popolnoma mimo in brezglasno,
sneg se bo izparil v meglo in megla se bo sesirila
v mrak. Kmalu bo trda tema, najini srci na snegu
522
pa sta goli in nezavarovani. Vrhu vsega sta še moč-
no vlažni in tudi v tej blagi zimi vidno zmrzujeta.
To je ugotovljivo iz njunih poskokov, veliko okor-
nejši so že. Malo od zmrzovanja najbrž, nekaj pa
gotovo tudi od tega, ker ju je začelo zapuščati ve-
selje nad tem, da sta izskočih iz naju. V trdi temi
lahko zgrešiš človeka, tudi če je pedenj pred tvo-
jim nosom. Mirno lahko misliva, jaz in Mile za me-
noj, da sta ti dve najini srci majhna človečka. To-
hko nevarneje, da ju izgubiva, ker sta zares majhna.
Toliko sva se gnala drug za drugim od poznega
dopoldneva, da sva se končno zmanjšala do teh
dveh vlažno krvavih, zmeraj manj okretno poska-
kujočih, votlih kepic svojega najboljšega, najbolj
odpornega in zvestega mesa. Dokler se ne dotipam
do njega, dokler ga ne zagrabim z roko in spet ne
pogoltnem vase, sem nič, črna, na široko razpo-
tegnjena lisa na snegu.
In če prej dotipam brzostrelko kot srce, če se
mi roka spet vraste v vrat nad njenim kopitom, v
grlo te moje tako težko pridobljene lepotice, ki v
njem bije žila, če ga dovolj stisneš, če se mi po-
sreči potegniti jo predse in se zdrsati v smeri proti
Miletu, jo bom moral naravnati vanj, preden spet
najdem v snegu svoje poskakujoče srce. Ni čudno,
da v sebi sploh še nisem prepričan, katero od teh
dveh stvari bom prej dotipal. Bojim se, ker nisem
prepričan. Težko je predvideti, kaj se bo zgodilo.
Brzostrelko sem vlekel s seboj od poznega dopol-
dneva natančno toliko težko kot srce. Ko sem
omahnil, tako da me je Mile lahko dotekel, je v
loku zletela od mene tako kot tudi srce, a ne tako
daleč kot srce.
Natančno moram premisliti, kaj naj človek stori,
da se na mestu obme v hoteno smer. NA HOD-
NIKU bo to po eni strani VELIKO LA2E kot v
snegu. Ploščice na tleh so gladke in zdrgnjene do
svetlega sijaja. Tudi tedaj je dan v redkem go^u
še sijal. Posebno, ker se je tlo povzpelo v pobočje,
nasprotno večernemu siju. To pobočje me je tudi
dokončno podrlo. Po drugi strani pa je na hodniku
tako premikanje veliko težje. Utrujenost se mi je
ta kratek čas, kar lovim pred seboj orožje in srce,
prehitro strdila in skamenela na udih. Znoj se je
mahoma posrebril in zmrznil v hromeč in trd ma-
vec in sto centov čutim na vsaki roki in nogi. Z
levico je treba grabiti, samo brez prestanka gra-
biti čimbolj v levo in z desno nogo čimdlje v desno
iskati oporo. Vse skupaj se mora odigrati na ko-
molcih in kolenih, zato sem se rotil, naj se razpo-
čita trebuh in prsi, ko se poženem z odbijačev v
ovinek, naj zabobnim kot prazen meh ob travnato
mejo, samo komolci in kolena naj, za boga, osta-
nejo nepoškodovani. In zakaj ravno v tem rahlo
zavitem, nizkem okljuku, zakaj ne kje na kakem
visokem nasipu — skotališ se z njega in planeš
v turščico ali grmovje ali karkoli. Narobe, popol-
noma narobe. Misliš zmedeno, kot da ne znaš več
jasno sklepati in predvidevati, kot da te ravno ta
zmožnost ta leta ni reševala ob vsakem koraku.
Kakšna leta? Kaj so to leta? Ali so to letnice
v lesu? Takrat, ko si jih štel, si se naučil sklepati.
Deblo je bilo ožgano gladko, nizko nad tlemi. Plo-
skev štora, poševno odrezana, je bila kot knjiga
pred licem. Oni v jarku onstran ceste s kratkimi
rafali cefra lubje na obe strani štora, samo da se
zganem. Takrat, mislim, sem začel sklepati. Od
tedaj nisem več mislil. Ni mučnejšega od tega, da
začneš sklepati, namesto da bi mislil, kot mislijo
navadno ljudje in jim je pri tem tako ali drugače,
NEKAKO jim je gotovo. Meni nenadoma ni bilo
nič, preprosto praznina. Nič ne more človek pri-
čakovati, če skoči ponevedoma praznih rok pred
brzostrelko. Še to, kar bi se po vsej pameti moralo
zgoditi, se ne zgodi. Oni je zgrešil, najbrž iz čiste
živčnosti in presenečenja. Razmišljam, čigavo pri-
čakovanje je pravkar šlo po vodi, moje ali njegovo,
in na čigavo srečo. Ležim za štorom in torej še
zmeraj malce mislim, to se pravi, še zmeraj mi je
NEKAKO. Oni je onstran ceste, v plitvem jarku in
še zmeraj se mu ne posveti, da sem neoborožen.
Rekli so, pravzaprav govorilo se je vsevprek in
tako na gosto, da sploh ni bilo razločiti, od kod
prihajajo, mobilizirali bodo. NEKAKO mi je bilo,
strah ali kaj, pa sem stekel za hišo in v breg. Samo
da se prepraskam skozi grmovje do ceste. Po cesti,
sem mislil, ne morejo priti. Pa v Ljubljano in na-
zaj na imiverzo. Pa je ravno na njej stopil predme,
poznam brzostrelko, italijanska je. Zasipa me ne-
prestano. Najbrž misli, da se pripravljam vreči
bombo, pa bi mi rad preprečil vsak gib, lučaj de-
snice, gotovo še posebno pazi na mojo desnico, po
nepotrebnem — levičar sem in brez bombe, brez
vsega.
Ne morem misliti, popolnoma sem prazen izne-
nada in neobčutljiv, štejem letnice, najprej široke,
na spodnjem delu ploskve, tik pred očmi, potem
še zgornje, ožje in bolj zbite, tam, kjer se odžagana
ploskev dviga. Teže jih je razbrati, treba je dvig-
niti glavo. Kazno je, da oni onstran ceste izgublja
živce. Obrizga me z dolgim rafalom. Potem za čas
obnemi, nekaj kovinsko škrtne. Torej je bržkone
zamenjal okvir. In kaj potem? Nekdo, NE MISLIM
VEC, ZAČENJAM SKLEPATI, v mojem primeru
je to oni, onstran ceste, je izstrelil zadnji naboj
v okviru, ker z naboji sploh ni varčeval, ker je
streliva po italijanski kapitulaciji nenadoma na
kupe in je prijetno po tolikem stiskanju stresati
strele na gosto in brez strahu, čeprav ostaneš na-
enkrat s praznim orožjem v rokah. In ko je iz-
strelil poln okvir, je moral poseči po drugem.
SKLEPAM, napeto sklepam. Treba je dotipati tor-
bico in izvleči iz nje drugi okvir. Nato je treba
s prsti levice pridvigniti železni jeziček in ga pri-
državati toliko časa, da se nov okvir stakne z orož-
jem. Takrat kovinsko tleskne. In potem je treba
cev spet prav in natanko naravnati. Za to bo one-
mu onstran ceste treba časa. Kaj je to čas? So let-
nice na štoru čas? Čas na sploh ah čas tega nekda-
njega drevesa? In ta na oni strani je čisto in samo
moj primer, ni kdorsibodi. SKLEPAM: če od zdajle
naprej štejem njegove kratke rafale, vsak ima po
tri ali štiri strele, to si moram natanko zapomniti,
toliko časa štejem, da bom povsem zagotovo vedel,
kdaj bo ta drugi okvir prazen, bom lahko skočil.
Ali je to čas ali sklepanje? Misel gotovo ni. Ne
mislim, kdo je na oni strani.
Zganem se, kot da bi se pripravljal na met bom-
be, kot da iščem oporo za nogo in levico, kot da
se hočem rahlo pridvigniti izza kritja, in že štejem.
523
Tako ga dražim k čedalje pogostejšim brizgom
krogel. In natančno štejem strele. Čas je zagotovo
tisto, kolikor bo trajalo tipanje po torbici, pridr-
žavanje jeklenega jezička z levico, kovinski tlesk.
Nobenega drugega časa ni več za človeka, ki je
misel zamenjal s sklepanjem. To bo čas, da planem
nadenj. In popolnoma jasno je, da tvegam manj,
če se vržem z odbijačev v breg na rahlem ovinku,
kakor pa da počakam na kak visok nasip in po-
njavo. 2e res, da bi bil hitreje v polju in med
rastjem, da se mi ne bi bilo treba še kobaliti čez
visoko mejo v turščico, toda kako opazen bi bil
iz vsega dolgega vlaka. Tako pa še dva, trije va-
goni in vse je mimo, za ovinkom.
Ti sploh nisi zmožen normalno misliti, je rekla
Marija. Samo sklepaš, in kako tjavendan. Ali nisem
s teboj že skoraj tri mesece in pol, povej, ali nisem?
In ali ni to najin čas, najin dokaz, no, recimo, tudi
tistemu vohljaču, kakor mu praviš. Če je kdaj že
prisedel, ne vem če za minuto ali dve, nič več, kaj
je to proti najinemu času. Kakor da tri in pol me-
sece sploh nisem zatisnila oči, tako mi je lepo, ti pa
takoj: sta se prej, no, preden sva se midva našla,
večkrat videvala? Si ga ta čas, te tri mesece in pol,
kdaj srečala, ko me ni bilo zraven? In če bi ga, te
vprašam, če bi ga prej ali kdaj pozneje, ko bi po
naključju tako naneslo, recimo da bi šla v trgovino
ali h klavirju ali k Vidi na obisk, kaj ti čas res nič
ne pomeni, kaj te res ne more pomiriti? In enkrat,
to jasno slutim, boš sklepal tako, kot da sva se
ravnokar prvič videla in ti ravno ne bom po volji
in boš sklenil, jaz vem, kaj boš sklenil — oditi boš
sklenil. In boš mislil, da si se na en mah izkopal
iz težav. Samo od hipa do hipa sklepaš in času ne
verjameš. Zato se mi zdi, sploh nisem res, vsak
dan sem ti menda drugačna. Jaz vem, ko ti bom
enkrat samkrat takšna, da ne boš več strpel ob
meni, me boš brez pomisleka zapustil. Jasno se ti
bo zazdelo, da me moraš, da moraš nekaj odrešil-
nega ukreniti, pa boš šel. In nikoli me ne moreš
spremljati k maši. Tam je treba verovati v čas, tam
šele. Kaj v tri mesece in pol, kaj v mene, Marijo,
tam je treba verjeti do konca, do večnosti.
Ležim na terasi kopališča, pravokotno nate, z
glavo v tvojem po srnje pretegnjenem naročju,
Gho, iti jalovka, in komaj opazno dvigam in spu-
ščam pogled, da te skriva in odkriva rob žleba,
Marija. Obdana si od družbe, kvartate. Najbrž
veš, kje sem, od kod te opazujem, pa vzdržiš in
kvartaš naprej. Jaz, Marija, nisem več za igro, za
tekmo, ne vzdržim več merjenja sil, opustim in
se umaknem, moram se. A s kom, za božjo voljo,
nenehno tekmuješ, je večkrat rekla Marija, koga
si umišljaš?
Nama, meni in Miletu, je lepo NA TEM HOD-
NIKU. Na varnem sva, ničesar ne bo treba med
nama več urejati brez premisleka, iz same gole
hipne potrebe. Ne morem se zasukati proti nje-
mu, pa naj še toliko poskušam, pa čeprav mi je
ravno Mile, ravno on, osvobodil levico lepljivega
mavca. In če mu ne morem pogledati v obraz, ne
morem naravnati vanj cevi in ni mi treba strelja-
ti. Dovolj časa imava, da loviva vsak svoje srce
pred usti. Tapnem s plosko roko po njem in zdi
se mi, da tik za menoj tapne tudi on. Ali je to le
odjek mojega udarca? Dlan zapeče bolj kot srce,
čeprav ga skoraj vsakič zadenem. Komaj slišno
piskne, ko ga s težo roke sploščim ob trda polo-
ščena bolnišnična tla, kot, na primer, medvedek
iz gumija, s piščalko. Orožja nocoj ne bom našel,
prinesli so me semkaj skoraj golega.
Tako sem prišel prvič in nehote do orožja, v
tistem jarku, s skokom izza štora, in nisem ga od-
vrgel od tedaj in tudi ves čas bega pred teboj,
Mile, ne. Zakaj sem se obrnil v beg in zakaj proti
gozdu? Lahko bi obračunala med seboj v vasi, sa-
ma sva se srečala v njej, oba dovolj drzna, sredi
dopoldneva, na nikogaršnji zemlji, opoldne skoraj,
oba v rojstni. Ravnal sem, očitno, kot bi moral
po vsej pameti ravnati ti — začel sem bežati pred
teboj. Če je to res. Mile, potem zdajle ta hip ne
vem več, kaj je resnica o najinem preganjanju, še
najbolje so se temu ugibanju izognili ljudje. Poz-
neje sem slišal, in ti najbrž tudi: Rjavčev in Roji-
nov sta sredi vasi trčila drug ob drugega. Razdalje
je bila med njima toliko kot od cerkve do 2anove
gostilne. (Bili so tako previdni, da niti tega niso
povedali, da ni bila samo razdalja res tolikšna,
temveč da je bila prav ta razdalja in nobena dru-
ga.) Ti si prišel od cerkve in jaz od gostilne. Nista
se hotela pobiti pred svojimi domačimi (in bili so
tako previdni, da niso govorili: nista se hotela po-
biti pred nami, čeprav je res, da se nisva hotela
pred njimi, ravno pred njimi vsemi ne). Planila
sta v gozd (in niso raznašali govoric, da sem bil
jaz tisti, ki se je obrnil v beg).
Zakaj te potem vidim ves čas pred seboj, ko so-
peva drug za drugim, tega ne vem. Vifckejši si in
višji od mene. Zdi se, kot da nog sploh ne dvigaš,
samo nosiš jih, drugo za drugo, kolikor mogoče
nizko nad tlemi in tako hitro, da moram napeti vse
sile, da povečam razdaljo. Ker ne dvigaš nog, te-
češ mirno, kot bi pokončna žrd rezala meglo. Sa-
mo glava ti rahlo omahuje v levo in v desno. Ko-
molcev ne vidim, da bi se premikali. Kaj res nimaš
komolcev, kaj si nenadoma brez rok? Kje pa, ka-
ko sem nespameten — seveda jih ne moreš premi-
kati, ko pa jih, medtem ko ne premaknem pogleda
s tvojega hrbta, tiščiš izprožene in napete pred
seboj s puško, pripravljeno na strel. Dokler te
bom gledal v hrbet, dokler te bom imel takole v
mislih pred svojimi očmi, dokler ti bom tako iz
srca zaupal, ne boš pritisnil na petelina. O tem
sem tako trdno prepričan, da si v teku zalučam
brzostrelko čez pleča. Z rokama si zdaj odlično
pomagam pri poganjanju naprej. Spet povečujem
razdaljo in v pršcu, ki ga dvigaš, te čedalje manj
razločno vidim. Če se še malo napnem, mi utegneš
izginiti izpred oči, popoldanska zimska megla se ti
kodra pod nogami, kot da dvigaš prah, in kam,
v katero smer naj potem zavij em, če izgineš v tej
sivini in mladem smrečju.
Vidiš me in mi daješ moči, o katerih prej sploh
nisem nič vedel, čeprav sem v resnici daleč pred
teiboj. In kdo bi si mislil, da se tako spoznaš v
tem enoličnem podrastju, da tako zadaneš pravo
smer. Ti me boš izpeljal iz te kaše, samo ti in nih-
če drug. Tako, da me odpelješ s seboj ali da me
počiš. Mogoče me boš prav zares ustrelil. Zbro-
jevko imaš v rokah in če bi se zaustavil, če bi
524
pokleknil na tla in mirno pomeril, me z nekaj
streli ne moreš zgrešiti. Moja brzostrelka se glede
natančnosti lahko skrije pred tvojo puško. Ne vem,
ali te to mika storiti ali ne, dovolj je, da te imam
še zmeraj pred seboj, da te z vso svojo silo obvla-
dujem, čeprav zmeraj bolj megleno, bolj razblinje-
no, ker sem v resnici čedalje dlje pred teboj.
Zdržal boš še ta bregec, seveda boš, potem je
naprej spet po ravnem, saj konec koncev o tem
gozdu tudi jaz nekaj vem. Nisva bila enkrat sku-
paj v njem. Ce boš zdržal v zametenem kolovozu,
se boš zgoraj spet nekoliko odpočil, naenkrat bo
spet laže premikati noge. še posebno tebi, ki to-
liko, da jih pridviguješ. Jaz se včasih tako pože-
nem, da potem prestrmo omahnem in zaboli me
v gležnju ali kolenu, zdaj tem zdaj onem. Zakaj
le si tako trdovratno molčeč. Lahko bi se mi, ko
takole klecnem v kotanji, na vse grlo zasmejal,
tudi prekleti bi me najbrž smel, ko bi le hotel, pa
nočeš. Hočeš samo, da tečeva naprej in naprej.
Najbrž samo to hočeš in potem izginjaš, ko pobi-
ram zadnjo sapo in večam razdaljo med nama.
Nočem, da izginjaš, pa kolikor bolj nesmiselno je
potem to neznosno poganjanje naprej. Tako tes-
nobno bi me spreletelo, da bi se mi noge razma-
jale in bi se razčesnil do tal, če bi ti ušel naprej
in izginil med drevjem. To je tako, kot če bi ti pu-
ško, ki jo držiš pred seboj, nenadoma nameril tik
pred svoj korak v tla in bi se s cevjo zapičila v
prst. Od takega udarca bi ostala, štrleča iz zemlje,
od človeka menda ena sama razčesnjena črna
rogovila.
Bolje bi bilo, pravim ti, da predeneš puško v
eno samo roko, levo ali desno, jaz bi jo nosil v
levi, ali pa da jo sploh zadeneš čez pleča. Drugače
me ne boš nikoli dotekel. Dovohš, da grem vsaj
samo pod temi nizkimi vejami korakoma, vsaj sa-
mo deset metrov, samo osem. Izgubil se ti bom
za trenutek pod vejami in se ne boš mogel jeziti,
kajne da ne? Ta jasa, no, to je nekaj drugega, .ra-
zumem, čeznjo se je treba v nekaj skokih pognati.
Samo da takih širokih posek ne bi bilo veliko,
sicer popustim, se ti pribhžam in naenkrat te bom
imel tik za hrbtom. Za tako bliskovito preletava-
nje iz kritja v kritje sva, se ti ne zdi, oba že malo
preveč izmozgana. Pomeniva se, daj, postoj, tam,
kjer si. Tudi tebe je gotovo na smrt upehalo. De-
set korakov, samo pet, takole od debla do debla.
Razumel si, odlično, fant, takoj si razumel.
V naletu me zaustavi srednje debela bukev. Ker
sva se vendar sporazumela, se mi enostavno noče
umakniti s poti. Z razširjenima rokama ji priletim
nasproti, vržem se ji v objem, zavrtim se okoli
nje, nehote, ker ne odstopi niti za korak, in zdajci
te zagledam. Iz lica v lice se meriva, čeprav si lic
ne vidiva. Opotekaš se, ker si spehan, tako si iz-
dihan, kot jaz. še malo huje, ker se sploh nisi vr-
gel v nobeno deblo. Ravnokar ga, klecajočih ko-
len, iščeš za kritje, še hip, pa se spet ne bova gle-
dala. Pol debla moje bukve je od krošnje navzdol
temnejše, pa se vendar drobno svethka. Od zad-
njega naliva, ko jo je po tej strani opljuskaval ve-
ter, je mokra, na to mokroto je doživela zmrzal,
zato se svetlika. In jaz to premišljujem. Preživel,
si pravim, si dva, tri mesece, odkar je to gladko,
togotno močno deblo mokro po privetrni strani.
Tako me prešine. In te je čakalo, čeprav ni vede-
lo, da mu boš nekega dne skočil nasproti in se
ga oklenil in se zavrtel okrog njega, sicer bi padel
z obrazom naprej v nizek, pomrznjen sneg. Pre-
živel si jih, medtem ko je ta bukev takole stala
čez dan in čez vsako noč. Nisi vedel zanjo in zato
nisi mogel biti vesel. Ko bi to vedel,'bi jokal od
veselja, tako kot zdajle, enostavno hlipal bi in pri-
tiskal svoje strnišče, pekoče in obribano od mraza
in toplega sopuha, h gladki skorji. In koliko bi ti
bilo laže. In mogoče bi se veliko prej odločil priti
nazaj v vas. Ali se sploh zavedaš, kaj je pomenilo,
priti nazaj v vas? Dezertiral si s tem, ko si se od-
ločil. Pa se sploh nisi odločil, samo moral si; stran
od njih. Odločati se je začelo, ko si pred cerkvijo
trčil na Mileta. In ravno na Mileta: zavriskalo je
v tebi, ko si se obrnil v beg. Nisi pobegnil, obrnil
si se.
Ni me strah. Mile, sram me je. Kakšna sramota,
prestopiti na drugo stran pred očmi vse vasi. Zdaj,
ko mi veselje zaliva oči, pa solzé se tudi od mraza
in teka, vem, da me je bilo sram in ne strah. In
če me je bilo sram, brž ko sem te nepričakovano
— ali res nepričakovano? ali res nepričakovano?
ugledal, potem sem se bil najbrž moral že odločiti,
preden sem to vedel. Nič ne vem, kaj sem bil pre-
živel. Samo to je res, da sem živel, ko je to bukev
po eni strani, natančno, kot potegnjeno z ravni-
lom, pral zadnji jesenski dež, ko je začela zmrzo-
vati in ko je stala dan in noč tukaj, dokler nisem
pritekel k njej. Tako stoji, in bo še stala. Jutri bo
še zmeraj natanko tukaj. Deblo ima gladko in svi-
leno, kakor da je poraščeno s tako gosto sivo sre-
brno dlako, da je s prostim očesom sploh ni mo-
goče razločiti, pa jo vendar greje. Toplo je deblo,
lice pa kameni ob njem. Tam, kjer so čezenj vdr-
le solze, tudi od hladnega vetra in teka, bo postalo
temnejše in svetlikalo se bo. Ce pomislim, da bo
tako stala in da jaz ne bom nič več ničesar vedel
o njej, preprosto ne bom vedel, da je tukaj, in da
bodo šh čeznjo dnevi in noči brez prestanka . . .
Brez mene? Mile, rečem ti, hočem živeti, zaradi te
bukve in zaradi te bukve, stokrat zaradi te bukve,
imej pamet, ne približuj se mi tako. Zmeraj bliže
si mi, pazi, že te lahko dosežem z rafalom. Ne
menjavaj kritja, ne tako, ne po vojaško. Steci, vrzi
puško vstran, lovi se od debla do debla, po fan-
tovsko, če še moreš, in tudi, če danes še imaš moči.
Stoj, s-t-o-j, prosim te.
Spodaj, pri tleh, je okrog debla za prst debela
reža, vse do zemlje. Rad bi pokleknil in pogrebel
po njej, tako je globoka in spodbudna. Pa ne
smem, ves čas te moram držati na očeh. Taka reza
se lahko naredi samo okrog živega bitja, ki diha,
ki vztraia. Ne moreš ga čisto zasuti in ko pride
odjuga, ko se začne po tej svileni koži cediti, če-
dalje globlje navzdol cediti, postaja čedalje širša.
Tu, vidiš, prav tu, se začne sneg umikati, in —
ali ni čudno, da se prav tu odloči za vso zemljo.
In koliko je še takih krajev, takih skritih kotičkov,
kjer se stvari spoprimejo in se boj odloči za eno
ali drugo. Lahko se odloči tudi za sneg, ti se boš
mogoče smejal, a tudi za sneg, proti vsem narav-
nim zakonom. Ce te počakam (kako se bo zablis-
525
nilo iz cevi, ne bom več videl), pa se odloči. Za-
me na tem kotičku. Reža okrog biikve se bo širila
in nižal se bom z njo. Kaplje bodo že tudi čez noč
dosezale tla, brez prestanka bodo drsele po deblu.
Nočna zmrzal jih ne bo več zaustavljala. In naen-
krat, neko uro, se bom dotaknil tal. Potem se bo
reža širila okrog mene. Ko me bo vsega zaobsegla,
je ne bo več. In potem se začne čez poldan in na-
prej na prisojnem od vseh mokrih stvari kaditi.
Kakšen ogabno mrzel dim, z mrtve, od vode pre-
pojene stvari. Zame se lahko tukaj, na tem mestu
odloči, da sneg za vedno obleži. Zame, mrtvega.
Ne bi hotel tega ravno pod to bukvijo. Ne veš,
koliko časa sem iskal kako stvar, okrog katere leži
svet natanko v krogu in tako, da se tega zaveš,
brž ko se spomniš nanjo. In spomniš se lahko na-
njo zmeraj in vsepovsod. Lepo v krogu, vedno
širšem, a vseeno čisto razločnem in jasnem.
Bukev se bo razprla, ti nenadoma šine v glavo.
Te suhe rjave iglice se bodo že kako odsvedrale,
čeprav so tik do zadnjega, do ozelenitve, videti
take, kot da ni mehkih sočnih listkov v njih. In se
spomniš vseh bukovih gozdov, saj se čeznje kotali
jasen, sončen dan. Kako se ne bi kotalil in poska-
koval, saj so mu same skrite dolinice in griči na
poti. Kamor zapelje, v katerokoli smer naravna
pri nas na Dolenjskem, povsod talco prijetno gor
pa dol. In sonce se ves dan malo potresava na
nebu, za spoznanje poplesava.
Jaz gledam ta svet, pod to bukvijo, ki sem jo
našel, ti pa kakor hočeš. Cisto lahko, da te pustim
vnemar, preveč imam premisliti, da te ne bi, in
približaš se mi na odlično strelno razdaljo. Daj, če
hočeš, samo to ti rečem, jaz že gledam, kako se
potresava sonce na nebu od tistega neprestanega
kotaljenja gor dol gor dol. Težko je dobro meriti,
če se ti tla spodmikajo in naraščajo pod nogami,
in prav je, da ni mogoče koga natanko dobiti na
mušico. Kar naprej plešeš okrog nje, ti si mušica,
da veš, ti si mušica, pa se tega sploh ne zavedaš,
kar plešeš in plešeš venomer. In prav je, da plešeš,
nočem te zadeti, ampak počakaj, norec, prisihl te
bom, da se boš ustavil, da se boš vrgel v kritje
med koreninami, da boš naenkrat dobil čas raz-
gledati se okrog sebe — v krogu, vedno širšem,
a razločnem do jasnosti, svet okrog in okrog. Dr-
dram nate z brzostrelko, togotno in v zadnji sili,
da mi tolče zob ob zob, čeprav stiskam čeljusti.
Se boš zaril med korenine, se boš, ti norec, pred
cev si mi mislil prileteti, kaj. Enostavno pred cev,
potem pa stori, si mislil, kajne, to, kar si očitno
nameraval storiti, ko si prišel v vas. In še zmeraj
ne povlečeš puške k licu, še zmeraj ne, pa sd od
okleščkov in lubja že ves trskast, tako drdram in
sekam okrog tebe.
In niti ne krijem se za deblom več. Kar pome-
tam okrog tebe. In zdajle bom moral premenjati
okvir, zdaj stisni, zdaj imaš priložnost! Ne pisneš
ne bev ne mev. Mile, ej, jaz sem vedel, da me ti
poznaš in da mi zaupaš. Da bi jaz tebe takole po-
kropil s svincem, da bi te takole postavil na laž,
ko si jim gotovo zatrjeval: on ni tak in ko bo
zvedel, da prihajam velikokrat pri belem dnevu
domov, bo prišel še sam, tudi o belem dnevu. Ne
bo se zgodilo, da bi se pKjbila, zastonj čakajo eni
in drugi. Ti veš, kaj sem iskal pod bukvijo, zato
me tako nemo zasleduješ in tudi počakaš, če je
treba. Najbrž imaš okoli sebe že dolgo vse pre-
gledno in jasno, lepo v krogih, zmeraj širših, a jas-
no razločnih, saj si bil, pravijo, organiziran že tik
pred vojno. Tam na enem od obronkov, malo viš-
jem, saj se zemljišče še zmeraj dviga, vidiš, sem ob
deblu mlade bukve tudi jaz. Razločno me vidiš,
lahko bi pomeril vame in me z enim samim stre-
lom stisnil, pa lepo čakaš, da se umirim, ker ti je
vse popolnoma jasno, tudi to, kaj in kako je z
menoj in h katerim sodim. Pa meni ni. Mile, pa
meni ni jasno. Svet okrog te moje bukve, lepo v
krogu in razločno iz dneva v dan, hoče, da bo za-
gotovo in brez vseh vznemirjanj in vsakega tve-
ganja iz dneva v dan, samo to, da ZAGOTOVO
BO in da se do pozne jeseni okrog bukve polagajo
tisti modri zvončasti cvetovi, ki zmorejo posvetiti
v vsako še tako gosto in porumenelo praprot. Ta
svet hoče samo, da sem, in ne tudi, kakšen naj
bom. Ti (in tvoji) pa hočeš, da sem natanko tak-
šen in takšen.
Proti moji bukvi ležeš, kritje iščeš, medtem ko
mi zaupaš in veš, da rafala ne bomjzprašil vate,
molče me preganjaš in ti je vse jasno. Seveda, res,
jasno, saj se tudi ne skrivam pred tabo. Proti moji
edini bukvi rineš. Naravnost nadme se ravnaš in
niti za korak te ne morem obrniti vstran. Mile,
ali si sploh še človek, ali je mogoče, da si tako
prepričan, da veš, kakšen bi moral biti svet. Saj
potem jaz nisem več sam zase, saj, hudiča, hočeš,
da sem zate, da sem samo še zate, da sem samo še
zato, da zlezete gor in zmagate. To je, čisto pre-
prosto, da zmagate. Moram izpod bukve, moram
planiti naprej, ti si me prisilil, ki trmoglaviš na-
prej in te ni mogoče zaustaviti drugače kakor s
kroglo. Zakaj se pobiraš s tal, ko premenjavam
okvir, in spet rineš proti bukvi? Zakaj me nisi mo-
gel vsaj majceno pustiti v miru, da se odhropem
in razgledam? Pazi, tudi bombo lahko vržem.
Toda ZDAJ, ko leživa skupaj na tem TESNEM
HODNIKU, je ne morem sprožiti. Za oba mi gre,
verjemi. Mile, in tukaj bi šla k hudiču oba, prav
zagotovo, in še dežurno sestro bi zbudila. Teh
gladkih ploščic ne smeva pokrvaviti ali kako dru-
gače umazati. Sestra ima še mreno ukradenega
spanca čez oči, lahko stopi na drsljiv pod in pade.
Ne smem se ji še enkrat dati v zobe, razumi, češ
da sem kriv njene nesreče. Ce ne bi bilo treba pa-
ziti nanjo, in jaz pazim, bolje ne bi mogel skrbeti
za čista in varno suha tla, kot skrbim zdajle, ko
si prizadevam čimdlje seči z dlanjo in do suhega
zbrisati vsak moker madež na njih, bi se konec
koncev lahko brez večjih pomislekov spravila s
sveta. Oba sva odbornika društva za vzgojo in
varstvo ptic pevk, ti si zraven tega še lovec, vi vsi
ste najraje še lovci, in celo Svig je navsezadnje
začel dvomiti o sebi, ali morda ni eden od mož
lovcev, ampak to ni važno. V bistvu sedaj nimava
pomembnejše funkcije od te, da sva tam odborni-
ka, in če se mesto katerega od naju izprazni, že
čakajo nanj fantje, ki jim je zdaj največ do uve-
ljavljanja tega svojega konjička. Na primer ta beli
Jože, tega bo enkrat treba sprejeti v društvo, te-
mu je še veliko do tega, in potem ta mesarski Jo-
526
že, on žrtvuje za te stvari tako rekoč ves svoj pro-
sti čas in odvečni denar. Z nama je, daj si dopo-
vedati, bistveno drugače. Midva morava ob nede-
ljah nekako priti na zrak, ti izpod stropov in jaz
iz pisarne. In čutiti morava drug drugega ob sebi,
to je pravzaprav vse. Daj, dogovoriva se, da se
jim kratko malo umakneva. Naj se gredo društvo
in akcije in diskusije, pa naj pod točko razno pre-
meljejo tudi najin primer. Utrudila sva se in ne
zdi se nama več vredno, razen tega, se ti ne zdi,
hvala lepa za to pomembnost. Naenkrat sem se
je naveličal, spregledal sem jo.
Saj mi je bila smešna že od vsega začetka. Od
takrat, ko si me neko nedeljo dopoldne srečal na
cesti in me vzel na sestanek in mi rekel, da potem
lahko spiš, če v prostem času predevaš ptiče iz
kletke v kletko, da se jih, skratka, ne moreš na-
veličati, ko jih gledaš. Kako zdaj ta zdaj oni prhne
s klina na klin, kako sfrfotata po dva hkrati, tudi
po trije, kako se včasih srečajo v tistem drobnem
ozračju za žična to steno, da to po tvojem mnenju
sploh ni dotik, tako je hiter in rahel in puhast,
da sta to samo dve barvi, včasih še več barv, cela
razpeta perutnica drobnih barv, ki so po naključju,
zato ker si primaknil svoj obraz bliže, srebrno ten-
ko zavrisnile druga na drugo, pa se spet mimo
razpršile na vse strani. Da jih potem čutiš na licu
in očeh kot pogrete oljnate kapljice, ker da po-
škropijo človeka z barvo tudi skozi žice. Človek
bi se samo čudil, si še pristavil, in potem da imaš
kaj pametnega premišljevati. Celo spominjati se,
in to ne da bi te v vsem tem sedanjem prerivanju
in lakomni grmadi ljudje odrgnili do krvi.
In tudi sestanek se mi je zdel smešen. Nasploh
in v moji tičarski karieri moj prvi sestanek. Pravo
hahljajoče se zmagoslavje, prvič v življenju na se-
stanek, in to na tak sestanek. Zaradi tebe. Mile,
posebno še zaradi tebe, pa se mi zdajle na
tem mestu ne zdi več smešen. Ti si namreč
hodil že na drugačne sestanke. Pa isi bil, kot
zmeraj, tako brez pregrad do mene, da ti
ni bilo žal in odveč tvegati tudi to, da te bo mo-
goče sram polil pred mano. Tvegal si, tokrat, tisto
medlo in varno nedeljsko dopoldne, več kot ta-
krat, ko sem z brzostrelko kosil okrog tebe.
Takrat si bil junak, zdaj. Mile, pa nisi bil več.
Smiliš se mi, hudič, ali pa te imam rad, kaj vem.
Pokličiva sestro, naj pride s pisalnim strojčkom
in naj natipka najino obrazložitev. Jaz sam ji bom
narekoval, da se ti ne bo zapletalo v štabu. Kakor
hočejo, lahko jo ocenijo tudi kot odpoved in ji
navržejo še očitek umika in izdajstva, ampak zdaj,
ko skupaj loviva ptiče po barju, je že čas, da raz-
loživa, kako je bilo, in da se prepričava, da sva
ravnala prav. Kaj, povej mi, bi bilo danes ta dan
drugače, če bi jaz tebe ali ti mene spravil s poti?
Midva drug z drugim stvari ne bi razrešila. Mi
štirje, če vzamem v račun še ta belega Jožeta in
ta mesarskega Jožeta, tudi ne. Ta domači Janez je
odbredel skozi roso in meglo s steklenko k sose-
du, od jutra kuhajo žganje v svinjski kuhinji. Ko
se bo vrnil, ga bo že spotoma kar precej odpil, in
če mu, recimo, čeprav je že pomisliti dandanes
smešno, predlagamo, naj pristopi k eni ali drugi
strani, nam bo odbrusil, da smo že tako in tako
naceje^i, in zlepa ne bo hotel dati nobenemu niti
požirka.
Jaz, za svojo osebo, sem raje steklen od žganja
kot od mraza. In ti, vidim, si si blaženo postlal
na listju v plitkem BARJANSKEM jarku, sonce
je predrlo meglo, medlo vleče iz tebe dremotni
sadjevec in do popoldanske megle ti ga bo izvlek-
lo iz udov. Jelše se prestopajo okrog tebe, po pr-
stih in v gumijastih škornjih. Ptiči so se najedli,
ne letajo več, prazno nedeljsko poldne se je po-
snelo čez nebo, s težavo odkrhavamo repo s kupa
ob njivi. Zemlja, kolikor se je ni dalo otreti s po-
modrelih glavic, je brez okusa in pusta, repovina
pa žge želodec skupaj z žganjem. Tako smo, po
tolikih dnevih in letih postavanja po mestu, na
novo pregreti, da se nam sploh ne da več ganiti.
Lahko si že predstavljam, kaj si misli ozimina pod
snegom, tako blizu smrti sem že tolikokrat bil, pa
naj bi se prepirah po dva nasproti dvema, po trije
nasproti dvema ali pa mogoče štirje proti tebi?
2e res, treba te je zlepa ali zgrda spraviti iz
jarka. Kar kadi se že od tebe in jutri lahko oble-
žiš. Vem, da nisi pijan, in mi tega sploh ni treba
zatrjevati. Hočeš samo, da te pustimo v miru, ki
te je tukaj doletel. Pošiljaš nas k vsem hudičem
in zraven se smehljaš, kot da ne misliš resno. Te-
žak si kot mrlič, čeprav so te še zmeraj same raz-
potegnjene kosti. Lahko, da si predstavljaš, da veš,
kako se počuti ozimina pod snegom. Tisto, česar
drug nad drugim nisva izpolnila, se vrača s takimi
predstavami. Eden od naju, ali oba, bi moral to,
kako se počuti ozimina pod snegom, že zagotovo
vedeti. Jaz, na primer, bi obležal pod bukvijo in
bi se lepo nižal s snegom pod seboj in s tistim,
ki bi v pozni zimi še zapadel. Ti pa, kot vidim,
si si toliko let za tem raje izbral listje za ležišče.
Plitev, z rušo prevlečen jarek je ravno pravšen za
to, da se v njem nabira humus. Ena plast listja,
ena plast upehanega borca, pa spet ena plast listja,
naslednjo jesen, seveda.
Mile mora počakati, sem rekel ostalim trem in
izpustil roko, za katero sem te bil vlekel. Kako
počakati, so vprašali. Počakati, sem ponovil, in ne
sprašujte naprej. Vi, mladi, tega ne razumete. Mi-
le, sem te nato poklical, mi gremo. Ja, si rekel,
greste. V bifeju bomo, sem rekel. Tam te poča-
kamo. Ja, si odvrnil takoj in prisebno. Pazi, da se
ne boš prehladil. Ne bom se, si mi zatrdil. Ali se
ga ni na smrt navlekel, je vprašal ta beli Jože, ko
smo se že nekaj deset metrov oddaljili od plitvega
jarka. Niti najmanj, sem rekel.
527
IV.
v naraščajočem opredeljevanju slovenskega kulturnega prostora ob ne-
katerih literarnih in likovnih proizvodih enega dela mlajših piscev prihaja do
popolnega zakrivanja razlike med vprašanjem umetniške vrednosti te lite-
rature (oz. potrebe po njeni strokovni oceni) in vprašanjem načelne možnosti
objavljanja in tiskanja vseh tistih stvaritev, ki izstopajo iz že utrtih poti
pisanja. V zavračanju teh posameznih pojavov se vedno znova pojavlja dema-
goška zahteva po administrativni zapori z odvzemom denarja. Demagoško
imenujemo to zahtevo zato, ker smo prepričani, da z odvzemom denarja stvari
ne moremo reševati: problema idejne tujosti enega dela mlajših literarnih ge-
neracij — če ta dejansko obstoji — ne moremo reševati s tem, da ga odslo-
vimo s strani (mladinskih) revij in časopisov. Nasprotno, ta literatura nas
samo opozarja, da prihaja do novih miselnih stremljenj, ki jim bo treba s po-
globljeno strokovno analizo poiskati vzroke in predvideti posledice ter jih
opredeliti v razmerju do razvoja naše družbe. Prepričani smo, da je razgovor
o idejni platformi vseh prihajajočih generacij potreben in možen: toda nihče
ga ne more voditi iz utrjenih okopov lastništva nad družbeno resnico in druž-
benimi sredstvi. Samo možnost svobodnega razgovora in opredeljevanja brez
nestrpnosti, insinuacij in sklicevanja na imaginarne vrednote nas lahko obva-
ruje pred zapredanjem žive socialistične misli v mrežo dogem in pred zapi-
ranjem porajajoče se kulture v slonokoščeni stolp ali v zožena razmerja po-
sameznikov.
Ker pa se zahteve po administrativnem odvzemu denarja vedno znova
pojavljajo hkrati z ugibanji in neverjetnimi podatki o ceni revialnega tiska, smo
se odločili, da pred slovensko javnostjo razgrnemo tako finančno poslovanje
revije »Problemi« kakor tudi številke, ki nakazujejo razmerje med osrednjimi
slovenskimi revijami: Teorijo in prakso. Sodobnostjo in Problemi.
II.
Literarna produkcija kakor vsaka produkcija utira svoje področje, po-
stavlja svoja pravila in se dogaja današnji družbi po lastni zakonitosti. Tudi
revialna. Ustvarjanje, kroženje in potrošnjo literarnega produkta omogoča in
olajšuje vrsta družbenih ustanov in strokovnih služb. Te institucije so bolj ali
manj prožne, pospešujejo ali zavirajo kroženje literarnih dobrin — toda važno
je predvsem to, da vse zavestno vzpostavljajo čim ustreznejši sistem, v katerem
poteka produkcija, cirkulacija in konsumpcija literarnih deL Trdimo lahko
celo, da brez takega institucionalnega okvira v sodobni družbi ne more druž-
beno zaživeti nobeno delo. Za to trditev je dovolj dokazov na področju literar-
nega ustvarjanja.
V naši družbi literarna produkcija ni tržna produkcija. To pomeni, da
razmeroma razvejana mreža kulturniških ustanov (to so ustanove za »omo-
gočanje in pospeševanje kulture«) uresničuje posebni družbeni interes za
literaturo in sploh za umetniško produkcijo; na ta način poskuša ta družba
odstraniti deformacije, ki jih poraja trg s svojimi blagovnimi odnosi. Ta inter-
vencija torej pomeni, da družba hoče zagotoviti boljše delovne razmere na tem
področju: da omogoča širšo, raznovrstnejšo, bolj prefinjeno itd. produkcijo,
kot pa jo omogoča izravnavajoča, uniformna, toga in zgolj kvantitativno-vred-
nostna tržna logika. Ko je družba zavestno odpravila možnosti nagrajevanja
literarne (kulturne) produkcije, kakršno nudi trg, ker takšno nagrajevanje
kulturnega producenta eksploatira, odtujuje, ponižuje in demoralizira, je ob-
enem vsaj načeloma zagotovila ustreznejše, spodbudnejše nagrajevanje: kadar
govorimo o »družbenem denarju« za kulturo, kaže to upoštevati. Vsaj načeloma.
IIL
Institucija, ki naj bi zagotavljala realizacijo posebnega interesa družbe na
področju revialnega ustvarjanja, je sklad SRS za pospeševanje založništva.
Sklad praviloma ni bil kompetenten rangirati posameznih revij po literarno
teoretični ali estetski vrednosti, zato je za razdeljevanje sredstev uporabljal
druge kriterije. Kakšna so finančna razmerja dotiranih revij na osnovi teh
kriterijev?
529
IV.
strukturo proizvodnih stroškov sleherne revije lahko opredelimo s tremi
vrstami izdatkov: to so stroški tiska, izdatki za avtorske honorarje in uredniško-
tehnični izdatki. Skupaj predstavljajo ti stroški preko 90 ®/o vseh normalnih
izdatkov nekega uredništva. Pri tem velja: na stroške tiska vpliva predvsem
obseg revije in naklada, kvaliteta papirja in cena tiskarne. Višina avtorskih
honorarjev je odvisna od odločitve uredništva, ki pa je bolj ali manj približana
nekim poprečnim avtorskim honorarjem. Na uredniško-tehnične izdatke vpliva
poleg obsega in naklade predvsem tip revije: specializirane revije so prisiljene
dosledneje prekrivati svoje področje z ocenami in recenzijami dogajanja in
knjižnih oz. revialnih novosti.
Vsi podatki se nanašajo na 1. 1967 in izhajajo iz pogodb, ki so jih ured-
ništva omenjenih revij podpisala s skladom za pospeševanje založništva; edino
podatek o obsegu letnika 1967 je nov, dobili pa smo ga s preračunavanjem
obsega posamezne revije na avtorsko polo (30.000 znakov), da smo s tem izklju-
čili razlike zaradi različnega formata in tiska in obenem upo.števali obseg, ki je
dejansko bil realiziran, ne pa v pogodbi predviden.
Podatki so naslednji:
Na osnovi teh splošnih podatkov in naslednje specifikacije izdatkov, ki
jo je nakazala vsaka revija:
lahko izračunamo naslednja razmerja:
dotacija na eno avtorsko polo znaša pri Sodobnosti 1670 din, pri Teoriji in
praksi 1653 din, pri Problemih pa samo 1266 din, kar pomeni, da je za 24 '/o
nižja kot je poprečje za drugi dve reviji.
Ce upoštevamo, da en del proizvodnih stroškov zavisi tudi od naklade
(tisk) in v ta izračun vključimo še naklado, so razmerja naslednja: na eno
avtorsko polo, upoštevajoč naklado, dobi Sodobnost 1,192 din. Teorija in praksa
0,330 din. Problemi 0,399 din — ali: dotacija Problemom je za 38 Vo pod po-
prečjem ostalih dveh revij ali kar za 67 o/o pod dotacijo Sodobnosti.
Tako nesorazmerje v dotaciji pa je seveda možno samo ob izjemno racio-
nalnem poslovanju uredništva Problemov. To spet najlepše ilustrirajo naslednji
podatki: avtorski honorarji na eno avtorsko polo znašajo pri Sodobnosti 865 din,
pri Teoriji in praksi 786 din, pri Problemih samo 645 din — so za 22 «/o pod
poprečjem ali kar za 26 ""/o nižji kot pri Sodobnosti.
Prav tako so stroški tiska na eno avtorsko polo in upoštevajoč naklado
pri Problemih, za 14®/» nižji, kot je poprečje, oziroma za 37 «/o nižji kot pri
Sodobnosti (0,330 oziroma 0,520 din).
Popolno nesorazmerje pa vlada pri uredniških honorarjih. Ti so v letu
1967 znašali pri Problemih samo 20 */» poprečja ostalih dveh revij — ali samo
17 ""/o tisitega, kot pri Sodobnosti (Problemi 0,048 din na avtorsko polo —
upoštevajoč naklado. Sodobnost 0,282).
Vsa ta (neso)razmerja nas opozarjajo, da sedanji kriteriji za podeljevanje
dotacije osrednjim slovenskim revijam že zdavnaj ne ustrezajo več. Zlasti
je to postalo očitno v 1. 1968, ko je upravni odbor sklada še zmanjšal dotacijo
Teoriji in praksi od 400.000 na 380.000 din (za 5 Vo) in Problemom od 280.000
na 260.000 (za 7,1 "/o). Ta restrikcija lanskih sredstev je prisilila uredništvo
Problemov, da je ponovno znižalo avtorske honorarje za približno 10"/». To je
hkrati pojasnilo in opravičilo sodelavcem Problemov, zakaj za svoje prispevke
prejmejo znatno nižje honorarje kot bi jih pri drugih revijah.
530
Do polnega izraza pa pridejo ta nesorazmerja v fiktivnem izračunu. Ko-
likšno dotacijo bi morali dobiti Problemi, če bi ta dotacija temeljila na istih
osnovah kot npr. pri Sodobnosti?
Glede na poprečje dotacije na avtorsko polo — 364.091,20 din;
glede na avtorsko polo in upoštevajoč naklado — 836.115,48 din;
glede na izdatke za tisk (365.388,80), avtorske honorarje (188.509,00) in
uredniške honorarje (197.806,08) .skupaj 774.951,00 din.
Če to fiktivno dotacijo primerjamo z realno letošnjo dotacijo (260.000),
nadaljnji komentar ni potreben.
V.
Sedanje obdobje ekonomizacije družbenih razmerij posredno vpliva tudi na
področje literarne ustvarjalnosti v revijah, torej na način financiranja teh
revij, čeprav prav to financiranje (»DOTIRANJE«) izpričuje poseben družbeni
interes. To pomeni, da je treba poiskati nove kriterije uveljavljanja tega po-
sebnega interesa. Izhajanje teh kriterijev mora temeljiti — vsaj v finančnem
oziru in dokler ne bo vzpostavljeno telo, ki bo sredstva podeljevalo na osnovi
strokovne ocene umetniške vrednosti objavljenih revij, če bo to sploh kdaj
mogoče — na osnovnih oblikah proizvodnih stroškov in mora v načelu zago-
tavljati enakopravnost revij.
Izhajajoč iz teh ugotovitev, že lahko predlagamo formulo za nov način
financiranja. Celotna dotacija je sestavljena iz treh delov in sicer: velikost
prvega dela zavisi od obsega revije v avtorskih polah in se nanaša na avtorske
honorarje, upoštevajoč poprečno višino teh honorarjev pri Sodobnosti in Teoriji
in praksi (825). Drugi del se nanaša na tiskarske stroške in upošteva poprečen
strošek tiska ene avtorske pole pri nakladi vsake teh treh revij. Tretji del se
nanaša na uredniško-tehnične stroške (uredniški honorarji, lektoriranje, korek-
ture, vzdrževanje, režija itd.) in upošteva nujno večje stroške specializirane
revije (v tem primeru Teorije in prakse) za nek določen odstotek (lahko 30
do 50®/o). Ob postavitvi enotnih osnovnih števil kot poprečij za avtorske hono-
rarje, stroške tiska in uredniško-tehnične stroške, kar je stvar sklada oziroma
dogovora med skladom in uredništvi, je formula za riačunanje dotacije eno-
stavna in upošteva hkrati specifičnosti vsake revije (naklado, specifikacijo itd.)
ter omogoča reviji znotraj enakopravne participacije na družbenih sredstvih
svobodno prenašanje sredstev z ene postavke na drugo. Tako izračunavanje
dotacije pa seveda že vnaprej predvideva, da bo v primeru nezadostnih sred-
stev za popolno kritje tako izračunanih stroškov restrikcija procentualna in za
vse revije enaka.
VI.
Omenjeni kriteriji za financiranje revij prihajajo v tej obliki v poštev
le za osrednje revije: izjemnost področnih revij se izkazuje zlasti v njihovi
majhni nakladi, s tem pa že hkrati ob sorazmerno višjih stroških tiska in pro-
centualno višjih honorarjih, postavlja v-se te revije v skupen, toda nasproti
osrednjim revijam izjemen položaj. Tudi za financiranje teh revij bi lahko
vzpostavili podobne kriterije, le z drugimi izhodišči. Poseben družbeni interes
se tudi tu mora uveljaviti za vse te revije enakopravno, toda bistveno različno
kot pri osrednjih revijah. Osnovno merüo za določitev tega razmerja naj bo
ugotovitev: prav nobenega smisla nima podeljevati zgolj simboličnih subvencij:
ali subvencije omogočajo normalno in dostojno delo ali pa so nezadostne.
VII.
Ureditev finančnega upoštevanja obstoječih revij je samo eden od obsto-
ječih in nerešenih problemov. Danes se nahajamo v prelomnem obdobju med
tradicionalnim pojmovanjem kulture in umetnosti na eni in iskanjem novega
odnosa do njiju na drugi strani. Ti dve delovni področji sta bili v poslednjih
stopetdesetih letih slovenske zgodovine v nekem smislu privilegirani: bili sta
531
glavni tvorki nacionalne zavesti, hkrati pa iz svoje realne vloge sami od sebe
preinterpretirani v temeljno vrednostno bitnost. Razumeli sta se — in razumelo
se jih je — kot branilki, ustvarjalki in varuhinji vrednot, ki jih ljudje v svo-
jem konkretnem življenju le uresničujemo. S tem pa sta bili tudi nosilki
temeljnih meril, po katerih se presoja tisto, kar je najbolj temeljno in bistveno
človeško. Brez njiju si človeškega življenja ni moč zamišljati, saj je to življenje
brez njiju brez smisla, neutemeljeno, viseče v zraku, problematično.
Ce to svojo ugotovitev spojimo še z drugo, namreč, da se je slovensko
duhovno življenje snovalo neprestano znotraj metafizično opredeljenega eksklu-
zivnega nasprotja med dobrim in zlim, dedovanega iz krščanstva in pozneje
še okrepljenega z mesijansko pojmovanim eshatološkim marksizmom — to po-
enostavljeno razmerje je v nekaterih političnih dimenzijah še danes prisotno —
vidimo, da se je sleherno dejstvo našega nacionalnega življenja gledalo skozi
prizmo tega moralistično religioznega nasprotja. Razumljivo je torej, da smo od
kulture in umetnosti pričakovali nenehno posredovanje vrednot, pojmovanih
bolj ali manj pedagoško: od utilitarne pedagoškosti militantnega katolicizma
ali marksizma do »širokega«, »kulturnega«, a v bistvu od neposredne peda-
goškosti prav nič različnega nauka o njuni »človeški vrednosti«, o odkrivanju
poti k boljšemu, »lepšemu«, »vrednejšemu«, »smiselnejšemu« življenju; vsi ti
pojmi pa so bili notranje vezani na predstavo umetnosti, ki da uresničuje že
predhodno obstoječe in absolutno, za vse čase vrednostno in veljavno. Tisto,
kar bi se v nenehnem snovanju moralo šele najdevati in oblikovati, je bilo
kot gotovo že predpostavljeno. Pedagoška nastrojenost umetnosti ni dopuščala
nobenega dvoma ali skepse, iz katere se rojeva nemir in iskanje, temveč le
izpostavljanje trdnega in gotovega v podobah lepega. Odtod tudi samoumevno
prepričanje tradicionalno usmerjenih slovenskih kulturnikov, da pomeni kon-
cipiranje drugačnega odnosa do sveta, odnosa temeljne vprašljivosti, v katerem
poskušamo premostiti neprestano beganje, vnaprej opredeljeno znotraj eksklu-
zivnega nasprotja med dobrim in zlim, metafiziciranega sistema »kulture«,
— napad na kulturo in umetnost nasploh, s tem pa že tudi nihilističen napad
na človeka samega, na njegov svet (predpostavljanih) večnih vrednot in »glob-
ljega smisla«: napad na »človečnost« nasploh in na svet nasploh. Institucionali-
zacija vseh teh vrednot v posebne hrame, posvečene posebej ekspliciranemu
nacionalnemu bistvu kot Resnici in varovane po zboru zaslužnih, je omogočala
temeljno razliko kulture po pripadnosti. Bistveno kulturno se ni več dogajalo
na področju iskanja, mišljenja in snovanja, temveč na področju politike. Vse
kulturno je bilo politično neproblematično in vse problematično je bilo ne-
kulturno. Vsa problematična politika se je dogajala v kulturi in vse kulturno
dogajanje je bilo razrešeno v politiki. Ogroženost te »kulture« po »nihilizmu«
je zato očitno — ogroženost družbe prek »politične sabotaže«.
VIII.
Demokratično bistvo samoupravnega socializma legalizira in ustvarja mož-
nosti za ukinjanje razkola med institucionalno in neinstitucionalno duhovno
ustvarjalnostjo. Državno-centralistični in monopolno kapitalistični sistemi
omogočajo samo takšno institucionalno grupiranje v kulturi (revije, založbe,
strokovna združenja, zveze), ki vnaprej pristaja na sprejemanje obstoječih
vrednot družbenega reda ali kvečjemu na gibanje, ki ne zapušča vrednostne
skale — establishmenta. V tem smislu lahko polpreteklo slovensko revijalno
situacijo imenujemo totalitaristično, vznemirjeno z občasnimi »prekinitvami
dela«. Ukinitev razkola v socialistični družbi bi tedaj bila v doslednosti samo-
upravne demokracije, ki ne pristaja na oficialnost kategorij in smisla določene
estetske variante in njene sakrosanktnosti, temveč v ustvarjalnem prihajanju
neinstitucionalne duhovne ustvarjalnosti na nivo možnosti družbenega komuni-
ciranja. To hkrati pomeni, da socialistična družba ukinja lastništvo na področju
kulture (lastništvo resnice establishmenta, vrednot in v nekem smislu tudi
sredstev) in kakršnokoli legalizacijo zgolj ene estetske variante (odbrane v pri-
padnosti, torej z logiko volje do moči) z ambicijo univerzalne humanistične
doktrine. Še manj v skladu z nekim demokratičnim konceptom je reduciranje
te univerzalne doktrine na posameznike — uveljavitev personalnega odnosa,
ki zagotavlja kontinuiteto ene in edine variante humanističnega mišljenja. So-
cialistična družba z ukinitvijo privatističnih odnosov financiranja kulturnih
institucij (posebno revij) prevzema obveznosti v tem smislu, da omogoča »kata-
532
logom«, ne glede na (pre)vladujoče vrednostne kriterije, izražanje, ki še ne more
biti dokončno izoblikovano, ki je šele na poti. To toliko bolj, če ponovno pre-
mislimo način formiranja (pre) vladu j očih kriterijev v kontekstu prejšnjega
poglavja. Skratka, družbeni interes v kulturi je dejansko družben, kolikor je
pripravljen nuditi prostor in možnosti za svoje lastno ukinjanje in formiranje
na vedno novih osnovah. Kontinuiteta družbene misli ne poteka prek vsako-
dnevnega potrjevanja in uveljavljanja, temveč prek njene vsakodnevne nega-
cije, ki se mora odvijati tudi na nivoju institucionalnega pojavljanja. Zbiranje
predvčerajšnje družbene misli v posebne okvirčke, legitimirane tudi s hotelskimi
nalepkami mednarodnega »revolucionarnega« turizma, in njih shranjevanje za
jutri in pojutrišnjem ni vselej ohranjevanje kontinuitete, temveč včasih tudi —
posiljevanje.
IX.
Svojevrstna razmejitev kulturnega prostora osrednjih revij ne omogoča
enakomerne razporeditve teh revij nasproti porajajočemu plimovanju priha-
jajočih literarnih generacij. Pritisku plime so najmočneje izpostavljeni Proble-
mi, s tem pa je na nek način že določena dimenzija kulturno politične pri-
padnosti in problematičnosti te revije v tistem smislu, kot smo o tem govorili
zgoraj. Hkratno preraščanje te revije iz krogov začetniškega pisanja, nek
samodejni vzgon, s katerim vsaka uredniška generacija poskuša »odnesti revijo
s seboj v svojo bodočnost«, pa Probleme neprestano trga iz dosegljivosti priha-
jajočih, kar ustvarja permanentno zahtevo po ponovnem zasnovanju nove,
»najmlajše« revije: kolikor »močnejša« je uredniška generacija, toliko večji je
odmik, tem večji je razmak, v katerem se včasih skoraj brutalno postavlja
potreba po ne utrtem, po mladih potih. Dokler tej potrebi ne bo zadoščeno,
ostaja uredniška politika Problemov edini mogoč koncept urednikovanja: raz-
pirajoč zapahnjena razmerja kulture in publicistike v načelni enakopravni
možnosti in zanemarjajoč »politično globino« tako slovenske »buržoazne« (po-
klicne) kulture kot (samopoklicanega) »proletkulta« ohranja možnost iskanja
skozi nenehno funkcionaliziranje publicističnega dogajanja v kulturnem, po-
litičnem in tudi ekonomskem smislu.
X.
Kulturno produkcijo poskušamo vključiti v celoten družbeni sistem kot
funkcionalni element brez njene pedagogije in »izjemnosti« kot »prinašalke«
vrednot. S tem poskušamo demistificirati tradicionalni slovenski kulturni
»kompleks«, ki je nastajal ravno iz odsotnosti celovitega socialnega sistema.
To bo moralo razbremeniti kulturno in literarno produkcijo, da se bo ta lahko
res svobodno porajala. Permanentno socializacijo produkcije opravljajo kulturne
ustanove, katerih institucionalnost ni določena v »pripadnosti« v kulturnem
smislu temveč kvečjemu v ideološkem. Za to delo dobivajo te institucije
(npr. revije) materialno in moralno družbeno podporo; za svoje delo so družbi
in njenim družbenim organom tudi odgovorne. Toda svoje delo lahko te kul-
turne institucije opravljajo le kot strokovne službe. Tu pa se pričenja vprašanje
njihove relativne samostojnosti, ki jim jo mora družba zagotoviti, saj sicer
nimajo nobenega smisla.
S svojim relativno samostojnim, toda strokovnim (kar skupaj združeno
lahko poimenujemo umetniško svobodnim) delom morajo revije konkretno ures-
ničevati optimalne razmere v kulturni produkciji, ki jih omogoča načelna
družbena intervencija na tem področju v materialnem smislu. Kulturna
produkcija poteka spontano, nenehno in daje razmeroma številne produkte;
revije imajo omejene količine denarja, prostora in časa. Iz tega nenehnega in
nepremagljivega protislovja je le ena ustrezna pot: revija objavi svoj program
ali koncept in potem na tej podlagi izbira produkte ter način, kako jih bo so-
cializirala. Pomote so seveda vedno možne in se tudi ves čas dogajajo. Toda
to ni najvažnejše: pomembno je, da taka institucija (npr. revija) kompetentno
na temelju vseh dosegljivih informacij in po tehtni strokovni presoji določa
svoj program, ki ga lahko vsak čas korigira in katerega je dejansko pripravlje-
na korigirati.
533
IV.
Uredništvo Problemov je na temelju dolge razprave na zboru sodelavcev
v uredništvu in v stikih med uredniki in izdajatelji, v pogovorih s kompetent-
nim! političnimi forumi in osebnostmi izoblikovalo svoj program, ki smo ga
ustrezno in večkrat objavili. Razprava o programu je seveda permanentna in
popravki so vselej možni. Uredništvo je pripravljeno, da posluša vse kritike
in pripravljeno se je pogovarjati z vsemi kritiki; je pa tudi pripravljeno, da
izpelje program, na temelju katerega se je konstituiralo in za katerega uresni-
čitev je dobilo mandat od zbora sodelavcev in izdajateljev. Zato najostreje
obsojamo poskuse spodbijanja uredniške svobode, saj to onemogoča delo, ki
ga je zmožno in dolžno opravljati le uredništvo.
Uredniški odbor Problemov,
časopisa za mišljenje
in pesništvo
534
Največja knjigarna v Sloveniji
MLADINSKA KNJIGA
Ljubljana, Titova 3/1
vas opozarja na posebno novost, ki bo izšla 15. decembra 1968:
TRGOVINSKA ANGLEŠČINA NA PLOŠČAH
Za uspešno uporabo tečaja, ki vas bo seznanil v obliki vprašanj in odgovorov
s strokovnimi področji — organizacijo in tehniko trgovine, dopisovanjem, ca-
rino, zavarovanjem, menico, računovodstvom ter z zemljepisom in zgodovino
Velike Britanije in Združenih držav Amerike, je potrebno le osnovno znanje
angleščine s slovnico.
Ker je naklada omejena, se na zbirko čimprej naročite v knjigarni. Cena plošč
bo predvidoma 200,00 N din. Dobite jih lahko tudi na obročno odplačevanje.
Študente slavistike opozarjamo na Matičino izdajo
ZGODOVINE SLOVENSKEGA SLOVSTVA
ki jo prodajamo v kompletih po znižani ceni za 160,00 N din.
V kompletu so:
Realizem 1876—1895
Nova struja in nadaljnje oblike realizma in naturalizma
Obdobje moderne
Slovenska književnost 1945—1965 v dveh delih
Slovenska lirika
Slovenska povojna proza
Germanisti lahko dobite pri nas vse potrebne tuje učbenike.
Naj naštejemo le nekatere:
Schulz-Griesbach: DEUTSCHE SPRACHLEHRE FÜR AUSLÄNDER
Grudstufe: 1. Teil za 15,35 N din, 2. Teil za 17,70 N din
Grudstufe in einem Band 20,30 N din
Za vaš študij sta tudi nujno potrebna učbenika
Krell-Fiedler: DEUTSCHE LITERATURGESCHICHTE za 37,00 N din
ali Brennerjeva NEMŠKA LITERARNA ZGODOVINA za 25,50 N din
Tudi za angliste smo uvozili v večjih količinah vse predpisane učbenike:
R. W. Zandvoort: A HANDBOOK OF ENGLISH GRAMMAR.
Cena tega temeljnega dela angleške gramatike je 40,25 N din.
Poleg Michela Westa: IMPROVE YOUR ENGLISH lahko dobite tudi komplet
del angleškega profesorja Alexandra.
Medicince opozarjamo na Grayerjevo ANATOMIJO, ki jo je izdala angleška
založba Longmans. Cena je 280,00 N din.
Medicinska knjiga iz Beograda pa je izdala delo Berović-Stefanovića: KLINIČ-
KA HEMATOLOGIJA. Cena je 140,00 N din.
Pri založbi Obzorja v Mariboru je izšla pesniška zbirka:
Franci Zagoričnik: V risu
v kratkem izide pri isti založbi esejistična knjiga:
Taras Kermauner:
Na poti k reči in niču
(porajanje reizma v povojni slovenski poeziji)