Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, november 1968, št. 71 POEZIJA PROZA DRAMATIKA Problemi, časopis za mišljenje in pes- ništvo, številka 71. Ureja uredniški od- bor: Iztok Geister, Niko Grafenauer, Spomenka Hribar, Ivan Hvala, Dušan Jovanovič, Taras Kermauner, Marko Kerševan. Lado Kralj, Andrej Medved, Rastko Močnik, Milan Pintar (glavni urednik). Rudi Rizman, Mitja Rotovnik (odgovorni urednik), Marjan Tavčar Ivo Urbančič, Saša Vegri, Franci Za goričnik. Lektor: Darko Dolinar. Ko rektor: Igor Longyka. Tehnični urednik Marjan Rožanc. Metêr Peter Žebre Uredništvo in uprava: Ljubljana, Bee thovnova 2, tel. 20 487. Tehnični ured nik posluje v sredo in petek od 9. do 13. ure. Uredniki sprejemajo: uredništvo za sociologijo in filozofijo v ponedeljek od 15.30—17. ure; uredništvo za litera- turo v torek od 15.30—17. ure; ured- ništvo za literarno kritiko v sredo od 15.30—17. ure. Uprava posluje v četrtek od 14.30—16.30 ure. Naročila pošiljajte na CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel. 310 033, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naroč- nina 25 N din, cena posameznega izvoda 2,50 N din, cena dvojne številke 5 N din. Izdajata CK ZMS in UO ZŠJ v Ljub- ljani. Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Niko Grafenauer: Položaj revije . ..............417 Veno Täufer: Potovanje oddo...............421 Marico Švabić: In siva ptica je letela v svinčeno zoro........427 Valentin Cundrič: Pandemonij...............436 Vojin Kovač — Chubby: Zakaj je Evald podpisal deklaracijo.....449 Tomaž Brejc: Pesmi...................453 Marijan Murovec: Dve pesmi................454 Ifigenija Zagoričnik: Pesmi.................454 Frančiška Buttolo: Pesmi..................457 Miha Remec: Dan IIL...................462 Andrej Medved: Onkraj rumenega sadovnjaka...........475 Izgubljenost prostora............ . 478 Mate Dolenc: Exchange Wechsel Cambio............482 Pavle Lužan: Kanaan.................. . 490 Razpis...................493 Himña''?...................495 Ivan Mrak: Robespierre..................499 Jože Snoj: Hodnik....................508 Uredniški zapis.....................529 Naslovna stran in vinjete: Bogdanka Poznanović Niko Grafenauer: POLOŽAJ REVIJE Razmere, kakršne že nekaj časa vladajo v na- šem revialnem tisku, so nujno morale pripeljati do nekaterih sprememb, ki so po logiki stvari samih nastale v notranjem življenju revije Problemi. Ce opazujemo razvoj te revije v zadnjih nekaj letih, moramo priznati, da sta njena sedanja podoba in njen sedanji duhovni diapazon precej drugačna od tistega, ki smo ga bili vajeni pri njej nekoč in ki smo ga tudi sami pomagali ustvarjati. Vse to je seveda v globoki zvezi z razvojem naših družbenih razmerij in odnosov kot celote in intelektualnih prizadevanj še posebej. Svet, ki je bil nekdaj kolikor toliko urejen, stis- njen v bolj ali manj samoumevne kalupe in zato tudi pregleden, se je čudno zameglil, saj je izgubil nekatera temeljna oporišča, ki mu jih je nudila bo- disi hiliastična marksistična bodisi individuali- stična kartezijanska eshatologija. Zato ta svet ni več kanonično sklenjen svet. Nastale so praznine, ki človeško misel in dejanje zmerom znova vabijo v svojo brezdanjost, da si pridobi novih izkustev. Zato tudi ni naključje, da je v zadnjem času resni- ca Niča doživela tako široko aktualizacijo. Nič se je razodel kot temeljna imanenca sveta, kot tista njegova razsežnost, ki se razprostira za obzidjem humanističnih vrednot, ustvarjenih za človekovo varno prebivanje v svetu, torej kot neodpravljiva bit sveta. Svet potemtakem nima nekega teleološko dosegljivega bistva, marveč je to bistvo skrito v Niču, kar pomeni, da se mu je mogoče približati samo z vstopom v perspektivo Niča, ali z drugimi besedami: z izničenjem, pri čemer je seveda do kraja prizadet predvsem misleči subjekt sam. Tako se izkaže, da to bistvo ni temelj življenja, marveč smrti, zato ga ne moremo jemati kot bistvo biva- jočega. Očitno je torej, da je bistvo bivajočega lahko le metafizična kategorija. To pa pomeni, da mora sleherno človeško delovanje, ki hoče ve- ljati za smiselno, imeti svoj metafizični korelat v njej. Ugotovili pa smo, da se je svet tistih vrednot, ki so prejemale svoj smisel od takšnega metafizič- nega bistva, podrl in da so v njem zazevale praz- nine. Tako se je zgodilo, da spričo razkrojenosti, ki vlada v sedanji predstavi sveta, nad katerim je bistvo izgubilo svojo stoletno oblast, torej spričo diskrepance med resnico in bistvom, tudi smisla ni mogoče zanesljivo definirati. Zakaj resnica je ne- kaj živega, v času se porajajočega in podvrženega spremembam, medtem ko je bistvo nekaj aprior- nega in totalizirajočega. Prem na to dejstvo moramo še posebej opozoriti, če hočemo kolikor toliko zadovoljivo pojasniti se- danjo podobo Problemov. Dejstvo namreč, da ne razpolagamo z nekim razvidnim in trdno oprijem- ljivim smislom, ki bi nam dal v roke tudi jasno iz- delane kriterije, s katerimi bi bilo mogoče enkrat za vselej izmeriti moč in veljavo, veličino in vred- nost posameznih duhovnih pojavov, to dejstvo nas je prisililo, da smo si izbrali takšno uredniško prakso, ki najbolje ustreza položaju, v katerem smo. Ta praksa pa je predvsem v tem, da skušamo upoštevati vsako vitaliteto in vsak impulz, ki kaže znamenja pričevanja, in s tem omogočati tisti eksistencialni pluralizem, ki kar najbolje in vse- stransko izraža vsebino naših sedanjih izkustev in naše sedanje nacionalne in socialne prisotnosti v svetu. Gre torej za spoznanje, da se ne moremo spraševati o smislu posameznih številk Problemov ali celo posameznih prispevkov v tej reviji, mar- več da jih sprejemamo kot fenomen nekega real- nega dogajanja. Kazno je torej, da se revija kot posebna kulturna institucija skuša prilagoditi ob- vezujoči jo vitaliteti in ne obratno, kar je običajna praksa omnibusnega tipa revije. Spraševati se po smislu posameznih številk in prispevkov bi nam- reč pomenilo ukinjanje že omenjenega pluralizma svetov, ki v njej nastopajo, hkrati pa tudi pose- ganje v njihovo integriteto. Prav iz tega razloga se je v reviji uveljavila potreba, da se neka enotna struktura v njej pred- stavi samostojno kot v sebi zaključen pojav, s či- mer naj bi bila hkrati zagotovljena tudi vsebinska kompaktnost posameznih številk. Posledica tega je seveda ta, da se v reviji pojavljajo različne sku- pine z različno zgodovinsko eksperienco in filo- zofsko intencioniranostjo. Tako smo priče svoje- vrstnemu preobratu v slovenski revialni tradiciji. Namesto A LIMINE zagotovljene konceptualne enotnosti, ki je našla svoje dopolnilo v širši revialni konstelaciji, se je po logiki razmer izoblikovala enotnost v različnosti, ki se izraža znotraj ene same revije in ki ni določena vnaprej, marveč nastaja sproti, kar ji zagotavlja tisto spremenlji- vost in odprtost, kakršna je značilna za sleherno neposredno in spontano delovanje. Tako nujno prihaja tudi do neprestanega niha- nja v intenziteti in vsebinskem obsegu posameznih pričevanj, ki jih revija posreduje. Prav to pa je pogosto vir nesporazumov med revijo in bralci. Pomen in naloga revije ni v tem, da zatajuje, ne- gira in izloča, marveč da evidentira vse tisto, česar smo Slovenci dandanes sposobni na področju mi- šljenja in pesništva. Revija noče biti monument, marveč nenehni poskus in tveganje. Le tako se namreč vitaliteta, ki jo sicer le slutimo, lahko do kraja izrazi in pokaže svojo življenjsko moč ali ne- moč. Bele v širšem socialnem okolju, kot je na pri- mer posamezna grupa, namreč lahko neko duhovno dejanje doživi svojo potrditev ali odklonitev in se s tem po docela normalni poti razkrije tudi njen realni status in pomen v dani družbi. S tem smo se približali tisti točki, ko moramo odgovoriti na vprašanje, ki se ob takšni razlagi zastavlja kar samo od sebe: kaj je potemtakem osnovno vodilo oziroma koncept revije Problemi, 417 se pravi tisto izhodišče, zaradi katerega sploh lah- ko govorimo o njeni upravičenosti? Obstoj revije kakor tudi njena upravičenost sta najbolje utemeljeni s konkretnimi ustvarjalnimi pobudami, ki se vanjo zatekajo. Iz tega seveda tudi takoj sledi ugotovitev, da so prav te ustvar- jalne pobude tudi vsa njena vsebina. Osnovno vodilo revije je potemtakem omogočanje tem ustvarjalnim hotenjem njihovo socialno objekti- vizacijo. To pa med drugim pomeni, da je vsebina revije udeležena tudi v tej objektivizaciji. Potem- takem je edina funkcija revije v mediaciji med ustvarjalnimi pobudami in hotenji ter njihovo so- cialno objektivizacijo. EXPERIENTIA kot poseb- na dimenzija bivanja in eksistencialnega doživetja sveta, ki se uveljavlja v omenjenih ustvarjalnih pobudah, s tem stopa iz svoje anonimnosti in pri- vatnosti v družbeno prisotnost. Ta proces, ki po- teka v Problemih, le-tem tudi daje pravi pomen in veljavo, ne glede na to, ali je posamezno zgo- dovinsko skustvo, ki se pojavi v njih, v sebi ko- herentno in trdno ali ne. Prav to poslednje pa je poleg drugega tudi eden od razlogov, zaradi kate- rega je naravnost odločilnega pomena, da se ne- katere grupne vizije sveta pojavljajo kot celota zase, saj posamezni prispevki šele v kontekstu z drugimi najdejo svoj RAISON D'ÊTRE, Vendar pa se ob vsem tem zastavljajo nekatera temeljna vprašanja, ki so v zvezi z izrazito kom- promisno strukturo, ki jo danes tako po vsebini kakor tudi po načinu svojega nastopanja v jav- nosti predstavlja revija Problemi. Na to dejstvo deloma opozarja tudi uredniško pismo v 6^166 številki letošnjega letnika Problemov. Gre namreč za ugotovitev, da je takšno stanje stvari le nekaj začasnega in da je treba posameznim ustvarjalnim pobudam, ki kažejo sposobnost samostojnega na- stopanja v javnosti, a so zaradi zunanjih ovir pri- siljene pojavljati se v okviru Problemov, omogo- čiti tudi njihovo institucionalno osamosvojitev. V primeru, ko bi se to zgodilo, bi se seveda spre- menila tudi vsebinska in organizacijska podoba Problemov. Glede na dejstvo, da do tega še ni pri- šlo, pa lahko ta trenutek ugotavljamo, da se v Pro- blemih prepleta troje po svoji naravi in vsebini precej različnih konceptov, ki pa imajo vsak svoje opravičilo na eni strani v sedanji revialni situaciji pri nas, na drugi pa v potrebi po čimbolj kom- pleksni afirmaciji posameznih ustvarjalnih pobud in hotenj. Te tri osnovne strukturalne in organi- zacijske komponente Problemov se navzven kaže- jo že v dokaj različni ureditvi in vsebinski razpo- reditvi posameznih številk. Spričo intenzivnosti in marsikdaj tudi eksklu- zivnosti posameznih struktur, ki jih zastopajo no- ve tvorne moči in ki imajo nedvomno pravico, da se izrazijo v svetu, katerega del so, je nastala po- treba, da se posamezne številke Problemov prila- godijo njihovim zahtevam, iz česar se je kar sam po sebi izoblikoval model SKUPINSKEGA revial- nega nastopa, ki nedvomno lahko najbolj učinko- vito predstavlja obseg in težo posameznega ali grupno izraženega zgodovinskega izkustva in iz njega izvirajoče ustvarjalne težnje. Posledica tega je, da se v okviru Problemov lahko pojavljajo vse tiste ustvarjalne pobude, ki naš kulturni in social- ni prostor pomagajo na novo dimenzionirati, ki pa so si po svojih izhodiščih mnogokje docela na- sprotne. To pomeni, da je tvorni diapazon revije dokaj širok in prilagodljiv, kot je odprta in prila- godljiva tudi resnica slehernega zgodovinskega in socialnega dogajanja. Kakor hitro pa smo sprejeli takšno izhodišče, kjer je za nastop v reviji odlo- čujoča vitaliteta, je nujno, da v njej najdejo svoje mesto tudi kakšna ustvarjalna prizadevanja, ki v luči tradicionalnega mišljenja in ocenjevanja po- menijo izrazito ekstremen pojav. Še več. Prav ti pojavi se morajo glede na svoje dokaj specifično doživljanje sveta, ki ga izražajo, predstaviti kot sama v sebi zaključena in celovita struktura, če nočejo vzbujati parcialnih vtisov v javnosti, kar seveda kaj hitro lahko privede do kulturne ali ka- ke druge diskvalifikacije. Odmev, ki so ga pri ob- činstvu doživele nekatere v Problemih nastopajoče skupine, nedvomno priča, da je njihov položaj v slovenski kulturni skupnosti močno problemati- čen, če že ne docela nesprejemljiv. Pri tem pa se seveda takoj zastavi vprašanje, zakaj je tako? Ali gre tu le za navadno izmišljotino, za bolj ali manj duhovito potegavščino nekaterih z zapadnjaško modo prenasičenih glav? Ali pa gre nemara za izraz nekaterih globljih procesov v usodi evrop- ske umetnosti in literature, procesov, ki so našli svojo adekvatno vsebino tudi pri nas? Že prej smo ugotovili, da so nekdanji ideali in vrednote izgubili svoj sijaj in se sesuli v prah, niso pa jih nadomestili neki novi in trdnejši ideali in vrednote, razen tistih, ki nastopajo v sferi izrazi- tega privatništva in potrošništva in ki imajo na sebi vse poteze malikovalstva. Živimo torej v do- cela razvrednotenem svetu. Religiozni in eshatolo- ški odnos do sveta se je izpraznil, svoboda, ki se je s tem ponudila človeku, pa mu je svet storila do- stopnejši in hkrati odvratnejši. Ta svoboda člove- ku tudi omogoča, da v imenu vrednot izvaja naj- hujša nasilja, pri tem pa se docela zaveda, da s tem svojim ravnanjem tepta prav tiste ideale in vrednote, s katerimi skuša opravičiti svoje nasilje. Ta popolni relativizem dokazuje, da je s temi vred- notami in ideali nekaj narobe, ker jih nihče več ne spoštuje, da so namreč do kraja degradirani v gole lupine Niča. To pa med drugim tudi pomeni, da v svetu brez enotnega smisla, ko RE-LIGIO ni več imanenca bivanja, tudi ni več in ne more biti v idealih in vrednotah utemeljenega estetskega prin- cipa, ki bi bil obvezujoč za vse. Tako se kajpa dogaja, da so vse »lepe« in vse »grde« stvari in pojavi enako dostopni in enako sprejemljivi za človekovo skušnjo, in ker so oboji del te skušnje, imajo enako pravico,^ da vstopajo tudi v njegov vizionarni svet. Razumljivo je, da v takšnem po- ložaju tudi umetnost ni ostala neprizadeta. Njen razkroj je že dolgotrajen, saj je očitno povezan s padcem individua oziroma SUBJEKTA PER SE kot temelja metafizične kartezijanske doktrine. Z raz- krojem tega subjekta se je očitno začel razkrajalni proces tudi v umetnosti kot njegovem specifičnem izrazu. Tako smo danes priče dogajanju, ko po- staja docela irelevantno, ali nam npr. neka pesem nekaj pripoveduje in izpoveduje, ali pa je zgolj 418 asociativno zaporedje foničnih in vizualnih senza- cij, ki ne temeljijo na racionalnem in z razumom dojemljivem sporočilu, marveč na senzualno-ero- tičnem doživljanju sveta, ki se odpoveduje racio- nalni kontroli in interpretaciji. Ta proces je ne- dvomno kontinuiran in docela v skladu z našo ustvarjalno tradicijo. Vprašanje pa je seveda, če smo ga pripravljeni sprejeti kot kulturno dejanje. Ob tako zastavljenem vprašanju pa moramo seve- da spet opozoriti na dejstvo, da kultura kot kom- pleks cele vrste razmerij in odnosov, ki nastopajo v neki družbi, ni nekaj vnaprej določenega in za- jamčenega, marveč je del naše vsakdanje prakse, ki ima to lastnost, da je sestavni del naših druž- benih komunikacij. Brž ko pa smo si na jasnem o tem, nam je tudi mogoče, da gledamo na opisane pojave predvsem kot na enega izmed načinov ko- municiranja, ki skuša razodevati resnico brezsmi- selnega, razkrojenega subjekta in sveta kakor tudi umetnosti kot ene njunih konstituant. Cas je, da se povrnemo k prikazu nadaljnje raz- poreditve gradiva v Problemih, za katerega smo že na začetku ugotovili, da se pojavlja v reviji kot izraz različnih teženj in hotenj in potemtakem ni- ma neke vnaprej določene utemeljitve. Opisati moramo drugi tip v reviji zastopanih prispevkov, ki sestavljajo tako imenovane TEMATSKE števil- ke. Tu se je torej grupnemu principu pridružil formalni, katerega prvi in poglavitni namen je ta, da skuša bodisi na publicističnem bodisi na lite- rarnem področju združiti posamezna ustvarjalna prizadevanja v nekem enotnem okviru, ki nemalo- krat predstavlja bolj ali manj kompleksen pregled tistih ustvarjalnih zmogljivosti, ki so trenutno ak- tualne in izvirne. Tako se je nekako samoumevno izoblikovala tudi delitev na publicistiko in na pes- ništvo, ki se v reviji pojavljata ločeno, a se s svo- jimi vsebinskimi izhodišči pogostoma dopolnjuje- ta. Pomen takšne delitve je predvsem ta, da se z njo doseže kar najbolj razviden in v sebi po mož- nosti sklenjen nastop tistih miselnih in pesniških struktur, katerih teža in obseg bi se v mešanem literarnem in publicističnem obeležju nemara iz- gubila in zameglila, hkrati pa to omogoča tisto tvor- no konfrontacijo posameznih ustvarjalnih pobud, ki najbolj učinkovito prikaže njihove medsebojne razsežnosti. Tako nastajajo neke vrste zborniki filozofske in literarne publicistike na eni in pes- ništva na drugi strani. To je še toliko pomembne- je zategadelj, ker so tako dane vse možnosti, da se izoblikujejo kar najbolj kompaktne in z enotno ustvarjalno tendenco prežete številke, kar nedvom- no prispeva tudi k njihovemu ustreznejšemu razu- mevanju v javnosti. Treba pa je pripomniti, da je tu grupno nastopanje večidel podrejeno merilom posameznih strok in žanrov, oziroma je skupinska osnova v teh prizadevanjih vidna predvsem tam, kjer v okviru posamezne profesije prihajajo do iz- raza nekateri močnejši tokovi, ki dajejo posamez- nim številkam vendarle pečat neke grupe. Vse to dokazuje, da se tudi na tem področju nenehno od- vijajo procesi grupiranja na delovni osnovi, ki se seveda odražajo tudi v reviji sami, kar pomeni, da je sedanji STATUS QUO revije Problemi ne- mara le začasnega značaja in da je sožitje med različnimi skupinami v njej možno le do tistega trenutka, ko se bo pokazala potreba in možnost, da si osvoji revijo ena sama ustvarjalna grupa. Ta potreba pa je seveda zvezana s celo vrsto težav in problemov, ki zadevajo našo splošno revialno situacijo, zakaj dokler se posamezne skupine ne bodo mogle revialno osamosvojiti, toliko časa bo- do Problemi vsekakor morali obstajati kot kom- promis različnih ustvarjalnih teženj in hotenj. To pa z drugimi besedami pomeni, da bodo Problemi takšni, kakršni so, vse dotlej, dokler se ne bodo izvršili nekateri docela normalni premiki v celot- nem revialnem dogajanju pri nas. Spričo vsega povedanega je tudi razumljivo, da se revija ne more in se tudi nima namena izogi- bati tretjega tipa ustvarjalne participacije v njej, namreč tako imenovane KLASIČNE koncepcije re- vije, kakršno predstavlja tudi pričujoča številka. Gre namreč za stvaritve, ki se po svoji naravi in vsebini ne vključujejo v nobeno od obstoječih sku- pin in tokov v Problemih, marveč nastopajo indi- vidualno brez kakršnegakoli grupnega konteksta. Zato je več kot nujno, da morajo takšni prispevki zagledati luč sveta v adekvatnem revialnem oko- lju, kar z drugimi besedami pomeni, da je naj- ustreznejša zanje tradicionalna ureditev revije, kjer se zvrsti bolj ali manj smotern pregled vsega ti- stega, kar se po obliki in vsebini svojega sporočila razlikuje od prizadevanj, ki se skušajo izraziti v skupinsko in tematsko zasnovanih številkah, prav tako pa prihaja do velikih razločkov tudi v samem gradivu, ki sestavlja takšne številke. Gre torej za pregled tistih ustvarjalnih silnic v našem literar- nem in publicističnem snovanju, ki sicer nimajo enotne fiziognomije, hočejo pa bolj ali manj avten- tično izpovedovati svoje občutje sveta, za katero ni mogoče trditi, da ni sestavni del našega seda- njega doživljanja. Tako se v pričujoči številki Pro- blemov srečujejo najrazličnejša zgodovinska iz- kustva, ki se kažejo že v različni generacijski pri- padnosti posameznih avtorjev; temu ustrezne so tudi razlike v strukturi posameznih prispevkov, katerih vsebinski in izrazni razpon sega, v skladu z različnim eksistencialnim položajem njihovih tvorcev, od postekspresionistične duhovne zamak- njenosti prek realistične narativnosti do reistično prikrojenih vizij. Seveda so vse te oznake le za- silne narave in hočejo opozoriti predvsem na zgo- dovinske relacije med posameznimi teksti, ni pa njihov namen, da bi jih opredeljevale glede na lite- rarno vrednost. Ta vrednost se namreč v času spre- minja in je v celoti odvisna od moči in učinkovi- tosti izkustva, ki ga posamezno delo izraža: le-to pa v toku zgodovine in v različnih socialnih oko- ljih doživlja zelo različne aktualizacije in temati- zacije. S tem hočemo povedati predvsem to, da so ta izkustva danes pred nami in da se zato tudi mo- ramo seznaniti z njimi. Stvar zgodovine in s tem seveda tudi sedanjosti pa je, kako se bo izrekla o njih. Nedvomno je s takšnim položajem ustvar- jalnih pobud v sodobnem družbenem življenju neločljivo povezana tudi usoda in položaj revije v družbi. Tudi revija sama ni in ne more biti nekaj v sebi večno enakega, marveč je v nenehnem do- 419 gajanju, v procesu. Že sama beseda RE-VUE kaže, da gre tu za nekakšen pogled nazaj, torej na nekaj, kar se je že zgodilo in izpolnilo ter stopa v njej izgotovljeno pred nas. Gre potemtakem za PRE- GLED in tudi, kot nam daje slutiti latinska bese- dica RE-VIDEO, za ponovno doživetje, ponovno izkustvo, ponovno doumetje in občutje določenega zgodovinskega trenutka, ki se ne more več pono- viti, zato je vsaka številka zase nekaj novega in utemeljenega v času, ki ga reflektira. Hkrati pa se s svojo prisotnostjo in učinkovanjem vsiljuje sedanjosti, ki nanjo tako ali drugače reagira. Na ta način prihaja do tistega kontinuiranega procesa, v katerem revija ni samo pasivni informator, mar- več nenehno valujoča komunikacija, preko katere se preteklost sooča in povezuje s sedanjostjo. In čim večja je pre-glednost zgodovinskega izkustva, ki ga posreduje, tem učinkovitejša je tudi komuni- kacija. Prav v tej pre-glednosti pa se skriva tudi temeljni vzrok za sedanjo podobo Problemov. 420 Veno Tauf er: POTOVANJE ODDO pride čas ko je v precepu pride ko je meridian v teku čeprav na begu izogniti se ni mogoče vetru niti mokroti v čevlju ptičem v letu vsemu božjemu svetu skratka tu je cvetje ali dekle na koledarju je le vprašanje zgodovine rimske ali arabske številke nazorov proizvodnje in materiala koledar pa je razodetje krutost ni problem rešljiv v sedanjem času cvet ali dekle ali vijak so formule enačb prihodnjega časa in tako je zgodovina v občestvu tu je v precepu pol v vetru pol v zaplati snega v bregu pol v soncu pol v dežju napol na nebu napol po svetu na begu v telesu na očeh občestvu koledar v dnevu tu je 421 izstopijo dedek babica ata sestra mama oče mama tudi litija izstopite prosim ti tu sem tu smo po cesti pelja avto avto po cesti pelja po cesti pelje avto po cesti pelja avto po cesti pelja avto pelja po cesti avto na cesti pelja avto pelje pot po ravnem gor po ravnem dol po ravnem jabolko na nebu jabolko v peklu jabolko na ovinku v ovinku ni jabolka pomečkano jabolko in vidiš tam kjer si gledaš po ravnem gor po ravnem dol po ravnem srečanje je sreča minljiva strah pred smrtjo ali želja po smrti različno lepljiva različno podrla sva tale mejnik ob cesti z desnim blatnikom do smrti ni pozabe v zavezi ten top pops si zavrti v balončku duše je pravica trn zadrti arhkerub mihael nadzornik matematike z ognjenim mečem se oglasi in tako mi reče za vsakogar je opeka na strehi v bolnišnici v cerkvi in v kehi in se v ječo spravim in glasnika obglavim sedem let kerub v ječi sedi v perutnicah ga boli ko zapusti keho vzame s sabo svojo opeko zdaj okrog prhuta v perutnicah ga boli kam naj jo položi kam naj jo da fran franc france franci hitite razpodite zatrite kocbek edvard kardelj dajte nam puške gremo na trst wie sich der kleine moritz die revolution vorstellt je rekel kidrič v brigadi sem jo dobil po nosu visoko častivredni slomšek gospod anton so tudi tako rekli če pesmi zlagal bom 422 oblaki visoko žarijo na poseki mlad partizan leži iz luknje na čelu zublji gorijo po grmovju ogenj prši ptiči prhajo in žvrgolijo nan stud nan stud grogs yon grogs yon e go e^go če če čeče če guevara med gabrovko in moravčami vrh klanca je posejana cela brigada za dvanajst vpreg navzgor in navzdol v breg je pot krvava in čez most na hrib grem na pokopališče če le morem vsako leto obiščem ta grob in plačam za oskrbo ali vsaj vsako drugo leto v katerem sta skupaj ubita v ledenici 2.8. okt obra 1943 veno taufer ignac zavrl učitelj organist 15. 9. 1905 15. 7. 1889 potem prižgem sveče a težko je plamene ubraniti pred vetrom ki zapiska skoz tunel spomina na oni strani hladne luknje srečam spet sebe zmeden pričakujoč očeta po tolikih letih vidim kakšen je sem že čisto pozabil sveče prižgem spet in se ozrem naokoli po zidanicah na moravški gori večer diši po jedači in pijači in postani posodi stari naš bog je res dober gospod dal nam je trto in goro in sod smentano rad mora imeti naš rod drugih kar svet še pokriva ljudi vsaki naj magari veselo živi bela naj koža bo ali pa črna zlo ali naj nemške clo bode krvi sonce gre gor in dol skoz luknjo naokrog 423 424 zvtšs rpnmlkjhg fdstrop moračcb stati hiša se v rti tla morajo stati zemlja se vrti noga mora stati kri se vr ti človek mora stati smrt se v rti svet mora s tati nebo se vr ti apostoli mor ajo stati jezus se vrti zvezde morajo stati ve ter se vrti lit ija mora stati Čatež se vrti luknja mora sta ti kdor jo naj de se vrti vanj o pade lO veruj 9 ne po nemarnem 8 posvečuj 7 spoštuj 6 ne 5 ne 4 ne 3 ne 2 ne 1 ne o luknja huda luknja 425 ni zgoraj ni spodaj ni vstran je kamor padaš odkoder padaš ko rasteš ko rasteš ne gor ne dol ne vstran ker nisi ti zaradi sebe ampak si zaradi tebe luknja nisi zgoraj nisi spodaj nisi vstran si kamor padam odkoder padam ko rastem ko rastem ne gor ne dol ne vstran ker nisem jaz zaradi sebe ampak sem zaradi tebe luknja nisem zgoraj nisem spodaj nisem vstran sem kamor padaš odkoder padaš ko rasteš ko rasteš ne gor ne dol ne vstran ker ni zaradi sebe ampak je luknja zaradi luknje sva zgoraj si sem spodaj si sem vstran luknja ni luknja zaradi novca novec je zaradi luknje ni luknja zaradi barbare barbara je zaradi luknje na njej stoji svet na njej svet na njej svet ino ta pravi ino ta amen zgodovina ta hip padec v luknjo ni vrat ni dna kjer sva ker sva ko sva kjer naju ni bilo da sva kjer naju ne bo da sva ženska narediva luknjo v smrt OPOMBE 1. »Wie sich der kleine Moritz...«, Edvard Kocbek, Listina (str. 161). 2. »Nan stud«: to daljša siižnost; »Grog yon«: pomoč bo prišla; »E go«: ali to razumeš?; tako odpevajo ptice Budi-kukavici v Pesmi neznanega tibe- tanskega meniha. Buddhist Scriptures (izbral in prevedel) Edward Gonze (str. 88-89). 3. Aleš Kermauner: »Ni luknja zaradi verižice / verižica je zaradi luknje.« 426 Marko Svabić: IN SIVA PTICA JE LETELA V SVINČENO ZORO Glava, prelestna skodrana glava z ble- ščečimi očmi, se mi kaže grozljivo: glava Zižija. Ubita glava brez života, brez vratu, rok, nog. (. . . ki jih ljubim.) Tako je, ko se svita: veliki soj na iztoku, svetlo srebrni obronki pomladne pokrajine, štirje, samo le štirje žarki, prezlati, razkošni, kraljevski, ô žar- ki. Cvet, moj cvet, jablan moja, Emačka, o cvet prežlahtni, lepotec nad lepimi tega sveta, roža, ne, nikoli mi ne poveneš, ne gineš, ko sem tu, ne umreš, ko me že tisočletja ni, ostaneš, roža čudo- tvorna, roža svobode, sončnih barv širnega žar- kovja; Lepa, mlada, brhka. S kito, debelo pleteno, prek leve rame na prsi, bujne prsi mladenke, čvr- ste, mišičaste prsi. Oj, devojka! Mladenka stisne bridki meč z levico, stiska, da izza nohtov kapne živo rdeča kri, deviška kri; v desnico uklene jadro kopje: v lov, dekle! Tamkaj za devetimi gozdički, prek sedmih potočkov, studenčkov, v njih trikrat po tri zlate ribice z diamantnimi očmi in bisernimi luskami, tam, deckle, najdeš srnjaka, srnjaka kore- njaka, ob izvoljeni njegovi smji; a vzemi kopje jadro, dekle, zalučaj ga dolgo, žvižgaje prek dobra- ve, ubij srnjaka, z bridkim mečem odpri prsi — nje- govo srce ti razodene radost tvojega življenja. A kaj, dekle? Čemu ta žalost, solza? Tvoje oči. . . te tvoje oči niso več srečne? Kaj gledajo sinje oči, Ernačka, kaj vidijo tvoje oči? Ernačka, kaj nisi heroj? Kje sta bridki meč, kopje osorno? Kje so tvoje prsi in kita, ona svetla kita, katere nežnost je božala vso razkošno lepoto mladega te- lesa? Emačka? Kje si, dekle, kaj vidiš, povej? Čemu jočeš, saj si heroj? V smrdljivi luknji, namesto klozeta zarjavela kanta za mešano marmelado: drek je marmelada. To je: pošastna kreatura z izbuljenimi očmi, in zvodenele so te oči od prelitih solz živinskega trpljenja; makaronček ali dva, ki kot slučajno leb- dita v lepljivi, polmasti brozgi sivkaste barve. Na edinem okencu, čisto pod stropom, štiri metre nad betonastim podom, oškropljenim z litri in litri krvi pretepenih kaznjencev, je trdna, gosta rešetka: najbrž se ne dogaja, da bi mesnati, od preobilne hrane in pijače v obraz zabuhli načelnik zaporov zamudil eno samo minuto: vedno pride natanko ob uri, objestno porožljava z debelim šo- pom ključev, ko odklepa milijontonska vrata, da odpelje Erno na zasliševanje. Potem jo pretepajo kot psa. Z reflektorji se ji zapičijo v obraz kot pijavke krvosese. Potem, daj, daj, priznaj, povej, izdaj, če nam poveš, ti ne bo hudega.. . Udarci s pestjo — kri brizga, zobje se lomijo. Kot čarov- nico jo obešajo na lase pod sam strop, s knuto ji trgajo kožo z živega telesa — kot zverineži hu- dobci; v peklu ni moglo biti tega. Potem nazaj v celico, dvakrat dva metra in štiri visoko; oken- ce je na zaprto dvorišče, kako bi prodrl skozenj en sam žarek. KDO SI? Erna, Emaoka. KDO JE 2IŽI? Heroj. KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Nič ni povedal. KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Nič. . . ne. KAJ TI JE POVEDAL ŽIŽI? Letališče ... bilo jih je mnogo .. . govorili so tuje . . . dobili so ben- cina . . . dali so čokolade.. . ubijat so hodili he- roja Rhizea . . . I Klozet je še prej določen s predsobico, to je nekakšna umivalnica, z ogledalom nad fajamsno školjko za splakovanje rok po opravljeni potrebi, nad že omenjenim ogledalom je motna bučka za luč, ta ije zadaj pri steni začuda neprosojna od svetlega apnenega mleka, s tem so bili razkužili straniščne prostore tik po vojni. Sosednji prostor je spet po dolgem razdeljen v dve polovici s tenko steno, ki pa ne sega do stropa, kot v resnici tudi ne raste iz tal, kar nekako zagozdena je med po- prečna vzporedna zida. Tako sledi, da sta ena polovica prostora dva klozeta, vsak z lastnimi vrati, za katerimi se stiskata prostorčka kvadrat- nega tlorisa meter krat meter; ko odpreš vrata enega teh predelkov, se znajdeš tik pred nekam starinsko, okorno visoko školjko: ti stranišči sta kratko in malo dvojčka. Stotnik J., predstojnik letališča, odpre prva vrata, ki držijo iz hodnika v predsobico z umival- nikom, ter zamišljeno vstopi, z gornjim delom te- lesa nagnjen malo naprej, da prag v nevidni pro- storski meji najprej prekorači pravzaprav desna roka, ki drži kljuko, takoj za njo ves trup, šele pozneje leva noga; desnica sune vratno krilo na- zaj, da podá notranjo kljuko levici, ta z uglajeno avtomatično kretnjo nevsiljivo zapre vrata brez šuma. Prostorček nima okna, je sploh brez vsake odprtine, ki bi mogla kazati naravo zunanjosti; zategadelj sta noč in dan svetilka nad ogledalom. Ko vstopi, ga rahli okret k vratom v sosednji pro- stor na levi strani prikuje na zrcalno ploskev. Pra- men svetlobe — v resnici je pramen, kajti žarki. 427 ki skoz zadnjo stran motnega stekla bučke ni- majo izhoda, se prav tam odbijejo z vso močjo, kamor pač imajo prosto pot — obliva glavo in oprsje prišleca, ki v zrcaJu prosto lebdi na tem- nem ozadju; sijajno razvidna slika: ozadje temno, ospredje temno — sredi vse te čme luknje pro- stora pa močno osvetljeni lik predstojnika; v pr- vem prizoru je samo jarko, v oči ščemeče razsvet- ljena podoba obraza utopljenca: obraz je že ves zelen, očesi sta izbuljeni, tako da sta beločnici okrog šarenic kot bela okvirčka na pobožnih sli- čicah z Marijo in Jezusom; ustnice so nabrekle in rahlo razprte, skoznje moli košček modro otečene- ga jezika kakor košček poslednjega grižljaja hrenov- ke, še prej pa je jezik priščipnjen med zobe, da malce blaži krčeviti ugriz — tako je konec koncev živo vijoličen in svetlikajoč se kot presna, z vodo oplaknjena češplja; lasje so venomer vlažni, tra- kasti, tu in tam je kak pramen zvit v spiralast koder; koža na čelu je zgrbančeno nabrana v gu- bovje, ko da bi mrliča kar naprej dajala huda, res- na skrb: prikazen je skoz in skoz jasna in traja- joča. Stotnik se pred ogledalom nalašč še huje spači: to je morda ostanek otroštva. Naglo odpre naslednja vrata, prav ob tem pa postane že ves čas vsemu osnovna in determiinantna potreba neu- čakano silovito nujna. Kar takoj se iztegne prek polovice prostora do prvih najbližjih vrat in jih, z nogami krčevito drobno cepetajoč, jadmo odsime. XXX Na olesênem gornjem robu školjke čepi podol- govata oseba z moškim spolovilom, ki prav tako podolgovato bingljaje sega nekam dol ter naprej v notranjost kloake. Na tleh poleg školjke leži v plitvi lužici urina razpadajoča polovica strani iz časopisa; tu je natisnjena grafika z naslovom »Su- rova gospa«, takšna je vsaj zunanja podoba, a stotnik J. vé, da je na spodnji plati papirja na- tisnjen prav njegov članek, ki razglablja o pereč- nosti trenutnega stanja. Ta, ki čepi, ni nihče drug kot tuje govoreči seržant. Dober dan, pozdravi stotnik v trenutku, ko se zave, pred kom in s kom se je znašel v nerodnem položaju. Pozdravi in še kar naprej bedasto, mor- da zaradi izjemnosti nastalega trenutka celo malce presenečeno strmi na ono, kar visi v školjko, v grafiko na kosu časopisnega papirja in potem še na ono podolžno reč; pogled pleše od tal na- vzgor, do oči seržanta (ki mora biti tudi sam v hudi zagati), pa spet do bingljajočega sečnika, obraslega s skodranimi dlakami, od spodnjic, na katerih se razločno črta rjava maroga posušenega govna, do jajčastih kolen, ki segajo možaku v kr- čevito zgrbljeni pozi do brade. II Na zborovanju Množica sega globoko' nazaj v parter in temač- nost. Pred stoječa tribuna je četrtina betonske krogle, spodnja ravna ploskev tišči ob zadnjo steno mračnega prostora. Na vrhu je telo tribune nekolikanj sploščeno, nekako kot obtolčeno jabol- ko. Improvizirano leseno lojtrasto stopnišče drži iz globine dvorane do mize na vrhu odra in spominja na lestvico v kurnik, po kateri gredo kokoši spat. Tako se stopnišče končuje v ozki mizi, ali še raje se to nadaljuje kot narobe smuško vzletišče. Za rdeče pogrnjenim govorniškim pultom, ki se po- daja tam kot nekak izrastek sredi mize, stoji stot- nik J., predstojnik letališča. Na njegovi desnici in levici za mizo sedita pomočnika v modrih uni- formah. Ta si venomer navidezno nekaj zapisujeta v svoji beležnici, a v resnici to ni nič drugega kot poza, ki sta se je bila navadila in povzela od prejš- njih pomočnikov: vzdušje mora biti resnobno in uradno, kot se tu dogajajo resne stvari. Tik pod tribuno poseda na dveh dolgih klopeh (ki sta gle- de na čelo publike v dvorani postavljeni ena pred drugo — zadnja je nekoliko višja) moški pevski zbor. Kadar je odmor, stopijo piloti — prav ti se- stavljajo zbor — na klopi in pojejo, da se občin- stvo ne dolgočasi. Tedaj se postavi v razkorak prednje dirigent, ki drugače sedi v prvi vrsti par- terja med višjimi gosti zborovanja, in strumno taktira napev, kajpak pa poje tudi sam, kot bi ne imel popolnega zaupanja v svoje pevce. Med di- rigiranjem se večkrat napol obrne v notranjost dvorane in se šarmantno priklanja in tedaj mu fjoslušalstvo goreče aplavdira. Ob tem se dirigent vse bolj smehlja. Videti je srečen. Skozi spretno zadelano odprtino se pojavi na odru lakaj, pred govornika stotnika J. postavi kristalen vrč bi- stre tekočine, z dna katere se dvigujejo k površju drobceni mehurčki, nato sluga izgine, podoba je, ko da bi bila odprtina zanj nekje v podu, morda pod prižnico in prav med govornikovimi stopali. Stotnik J. se žejno oklene vrča, ga ponese k izsu- šenim razpokanim ustnicam, medtem ko čašo po- leg čiktov na pultu med hlastnim pitjem le kdaj pa kdaj prezirljivo ošine z zariplim pogledom. Ko pije, se sliši iz zvočnikov nejasno momljajoče glo- gotanje, kot če se potaplja v vodo prazna stekle- nica s širokim vratom; avditorij v parterju debelo požre slino in se spomni, da je žeja huda in žgoča. Predstojnik odloži vrč in si gre s hrbtiščem roke, s katero je malo prej nesel k ustom vrč osvežilne pijače, dvakrat in še tretjič prek vročega čela, po- sutega z drobno roso znoja; mimo tega z drugo roko urejuje in izravnava robove snopa listin pri mikrofonu, tako izzveni celotna kretnja kot ob- ljuba, da bo prêcej spet spregovoril. Pomočnika vztrajno potvarjata videz, da si nekaj beležita. Množica občinstva je opešana, v dvorani je močno zakurjeno, zimska uniforma pa še pripomore k splošnemu nemiru v parterju. Letavci se naveli- čano presedajo, odpenjajo si ovratnike na srajcah in si pihajo v razgaljeno oprsje, tako da se z brado dotikajo grodnice, gornjo ustnico pa poveznejo čez spodnjo. Potlej si ogledujejo notranjost svojih vojaških čepic, ki jih imajo drugače tu med zboro- vanjem posajene na kolenih, takisto kot bi se pri- zadevali na svileni podlogi najti kaj novega, s či- mer bi si zdaj mogli dati polnega opravka. Včasih se prične kaka skupinica ali pa tudi samo dva izmed prisotnih meniti o nogometni tekmi ali o ženskah, no, malone vselej jih zavednejši tova- 428 riši opomnijo s svarečim sikanjem med zobmi in skozi ustnice v šobo: skupinico takoj obide slaba vest, zakaj velika sramota je obnašati se nepozorno, ko govori predstojnik o važnih rečeh. Prisotni, ki so mlajši kot dvajset let, se prično včasih spontano in neumno neugnano hihitati skoz zatisnjen nos, znano je, da mladega človeka obide nenadna živčna radost, gotovo neuteme- ljena, ki ne pozna nikakih zavor, duška pa si daje z drobcenim na videz trapastim falzetnim hihita- njem; spričo tega zdaj tudi ni v moči zavednega dela občinstva popraviti vzdušje v prejšnje, treba je pač počakati, da se pojav poleže sam od sebe, kot je bil prišel; v praksi se je vedno pokazalo, da stroge opombe p>otencirajo smeh, kot je ta, v divje smejanje, ki more preiti po določenem trajanju celo v stanje, ki je na las podobno blaznosti, res pa ne zapušča nevarnejših posledic: prav tu se zde brki predstojnika J. neznansko smešni, čeprav so kratko in malo zelo poprečni in nezanimivi, komaj da so opazni. Občinstvo v prednjih vrstah prične kar na lepem ploskati; to je način, ki je nalezljiv; širi se iz središča v loku po vsej dvorani, tisti poslušavci, ki sedijo v zadnjih vrstah, pa svoje darilo govoru podkrepijo z nekaj silovitimi »hura«. Stotnik J. se klanjaje in z zadovoljnimi potezami okrog ust in oči odpravlja po lestvici v globino dvorane, med povabljence v prvi vrsti, dirigent vstaja, povabljeni vstajajo in priliznjeno ploskajo še naprej in kar stoje, nekateri mu uspejo stisniti roko in ga pri tem dobrohotno potrepljati po rami, medtem se piroti občinstvu obrnjen klanja že tudi dirigent — tako bi aplavz publike lahko veljal tudi njemu. Zbor stopi na svoji klopi, taktirka zaniha dvakrat v prazno, vaditeljeva pljuča za- jamejo veliko zraka, njegove čeljusti pa ostanejo razklenjene in ustnice razprte, zaokrožene malce v šobo, pogled je strog, rezek, kot če bi šlo za nastop življenjskega pomena. Slavljeni stotnik J. ves žareč sede na prazno mesto, odmor se prične, mimo tega pa jx)močnika še naprej zagotavljata svoj resni odnos do zborovanja, saj se ves čas nagibata, zdaj prvi zdaj drugi, eden prek drugega, nekaj krilita z rokaimi, kot bi hotela dati svojim besedam zelo plastičen videz, a prejkone bi se izkazalo, da se menita o nogometni tekmi. Potem se eden od njiju nenadoma zdrzne, togo in strumno se po- stavi v pozor: spodaj mu stotnik pomiguje z ukriv- ljenim kazavcem, češ, da si mi takoj tu. Drugi pomočnik je počasne narave in telesa, tako še na- prej krili z rokama, ves čas gestikulira, tudi ko to- variša že ni več blizu, ta se zdaj opoteka niz ve- gaste stopnice, takisto kot prezgodaj in na silo zbujena kokoš iz kumika. Stotnik mu nekaj poše- peta v uho, nakar pomočnik znova spleza na tri- buno, gre z gotovim korakom mimo tovariša — ki zdaj osramočeno poveša glavo k beležnici in se pretvarja, da prebira zapiske, ki naj bi si jih malo prej napravil, a si jih ni napravil, ker se je tudi tedaj le pretvarjal v svoji dejavnosti — stopi v govorilnico in oznani s počenim glasom, ko da bi presipal suh zimski fižol: »Velecenjeni naš go- spod predstojnik, gospod stotnik J., mi je pravkar naročil, naj sporočim, da se bo zborovanje nada- ljevalo jutri ob osemnajsti uri in trideset minut v prav tejle dvorani. In zdaj pojdite mimo v vaše kasarne, gospod stotnik pa vas pozdravlja in vam vošči dober tek in lahko noč!« Avditorij je zakričal hura in vse plane k izho- dom. Takoj zadaj se preriva še pevski zbor z di- rigentom na čelu, tako da ostanejo v dvorani vi- soki gostje, pomočnika in seve stotnik sami. XXX Predstojnik si rahlo popravi kravato, vtem se tudi počasi in preračunljivo dviguje s sedeža, kot bi preudarjal kaj zelo pomembnega. Gostje ga v zadregi svoje nevednosti oponašajo, tudi oni pre- vidno vstajajo. Stotnik jim pokaže, naj le sedijo; potem pa reče: »Sami veste, kako hudi problemi nas tarejo: ne vem, ali bi govoril o teh s tribune ali vam bolj ugaja, da se pomenimo v isti rav- nini?« Gostje molčijo, ni jim vseeno, rajši bi videli, če bi se pomenili v isti ravnini. J. to uvidi, zato namigne pomočnikoma, naj prineseta v dvorano dolgo sejno mizo, ki jo potem postavita med oder in prvo vrsto v parterju. Ob vsako obeh daljših stranic postavita eno od klopi, na katerih je prej sedel pevski zbor. Ker so pevci med odmorom, te- daj so prepevali, na klopeh stali z blatnimi škor- nji, morajo gostje zdaj s svojimi belinü robčki očistiti umazanijo, saj nočejo onečediti svojih bolj- ših temnih oblek. Predstojnik J. se postavi ob enega ožjih — »častnih« — koncev mize in nadaljuje prej načeti uvod, ko reče: »Vojaška tajna je to, kar vam hočem zdaj pove- dati. A ker ste poslanci, parlamentarci, je vaša dolžnost vedeti za probleme, ki se, čeprav, ne do- tikajo izključno gospodarskih zadev — te so vaš resor. Tega, da pristajajo na našem letališču tuja letala, ki sodijo k vojaškemu potencialu tuje dr- žave in služijo vojnim operacijam v spopadih, ki se odvijajo v sosednji deželi, verjetno še niste sli- šali; to je vojna tajna. Ce ste slišali, gotovo niste verjeli; nasprotniki naše ureditve govorijo, in sploh se govori, da so tista letala last naših ideo- loških sovražnikov. Toda: to je resnica. Letala so res last naših ideoloških nasprotnikov, res letijo nad našega ideološkega prijatelja — a to ni važno; saj te usluge jim ne delamo iz globine srca, to, upam, ste do zdajle mogli uganiti tudi sami, gori- vo, ki ga tu prodamo njim za kupe reči, kakršne pomenijo v tujini visok standard, nam je malone odveč, tistih nekaj naših zastarelih letal — saj še tega imena niso vredna — pije zelo malo goriva. Tako ga lahko večji del menjamo; v zameno dobi- mo nič koliko čokolade, polnomastnega mleka v prahu, bele pšenične moke in britvic iz najfinej- šega jekla. Kupčija je vsekakor nam v prid; sicer pa je tule med vami gotovo kak ekonom, ki vodi račune o »uvoženih artiklih in dobriлah«, kot je ves material, ki ga pridobimo na letališču po tej poti, deklariran. —»Vi bi radi nekaj povedali? —« Stotnik je opazil, da je eden gospodov preplašeno, rahlo dvignil dva prsta, zato ga je zdaj pozval k besedi. Oni se sramežljivo smehlja, zakaj velika čast je, če stotnik J. nameni komu vprašanje in je 429 to namenjeno zares le temu komu. »Da,« reče vprašani in pri tem veliko kima. »Kaj — da —I« ga posmehljivo gleda J. »Jaz sem ekonom, prej ste vprašali, če je med nami kak ekonom, in imam opravka z ,uvoženimi artikli in dobrinami'.« Zdaj ga pogleda J. še bolj posmehljivo, kot debila, ki z njim človek nima kaj početi, ostali poslanci pa se gromko zasmejijo neumnosti svojega kolege, oná ki sedita ob ekonomovih ramah, ga zlobno in pri- voščljivo sujeta s komolci. »Pustimo to,« reče stotnik z resnim glasom kot učitelj razposajenim šolarčkom. »Glavno je, da ste soočeni z dejstvi. Rezimé: od vsega tega manipu- liranja imamo zgolj veliko materialno korist. Zato si ne belimo glav. Problem, ki vas hočem seznani- ti z njim, pa je zrasel nepričakovano, tako rekoč iz tal, bi dejal, in pozval sem vas zato, da ga zdajle tule rešimo s skupnimi napori.« Stotnik ne- koliko pogrkne, da si izčisti grlo za važne besede, ki imajo v naslednjih trenutkih priti skozenj na plan. »Tega, da tu pristajajo letala, ne ve niti en sam vojak — to naredimo zelo preprosto, da jih narobe obveščamo. Vsi pa vedo, da pri nas že dol- go gostuje tuji oficir. Ta opravlja funkcijo začas- nega letališčnega poveljnika, kot smo dali vzletišče v zakup, podrejati se mu moram tudi jaz sam, če- prav je on po činu le seržant, medtem ko sem jaz stotnik.« Tu stotnik kratko pomolči, da bi med po- slušavstvom zrasla napetost in zanimanje, pa tudi da uredi svoje misli. »Naravnost in na kratko vam povem, dobro si zapomnite: v kratkem razdobju seržantovega gostovanja sva se vroče navezala drug na drugega. Najini ideologiji, ki sta si že ab ovo in a priori nasprotni, nista mogli nikoli, prav nikoli niti za trenutek skaliti pristnega odnosa, či- stega, polnega odnosa — brez pretiravanja: najlep- še prijateljske ljubezni, ki nama je zavladala. Lju- bezen, čista, platonična .. . ljubezen, ki sta ji tuja telesnost in fizični dotik. Občudovala sva se. Ni- koli ni padla med naju senca priznanja te simpati- je, predobro sva se zavedala, da bi že najmanjši šum suhega lista, ko pada jeseni z drevesa, ki bi bil samo na videz podoben priznanju in izpovedi te ljubezni, v trenutku vse lepo uničil, zamazal, oblatil . . . Tolikanj sva se bala konca lepote, da sva se naravnost skrivala drug drugemu: če sem ga videl prihajati po hodniku, sem nemudoma smuknil za prva vrata, in kadar je on opazil, to so mi seveda pozneje povedali drugi ljudje, da sem kje v bližini, tedaj ni čakal mojega pogleda, s sr- cem, polnim sladke boli, se je skril za prvi hišni ogel — od tam, tudi to so mi povedali pozneje, me je skrivoma opazoval, njegove oči s prelepimi trepalnicami so bile polne solzá, roki je proseče stiskal k prsim — in počakal, da sem se kam uma- knil. O vseh službenih zadevah sva se menila prek mojih pomočnikov, v neposreden uradni stik sva prišla komaj enkrat v vsem času, kar je tu. A tedaj sva izmenjala samo nekaj najnujnejših obi- čajnih fraz — in pri tem sva gledala v tla. Edina kolikor toliko osebna točka v tem pogovoru je bil zaključek, tedaj sva bila že s hrbti obrnjena vsaksebi, tako si nisva videla niti nog, kje šele glav: seržant me je pohvalil, da sem najboljši in najuglajenejši predstojnik, kar jih je kdaj videl. in da mu je v nebeški užitek in nepopisno čast de- lati z mano. Odvrniti sem hotel kaj vsaj približno tako zgoščeno lepega, polno pomenljivega, a niti ust nisem utegnil odpreti, tako hitro se je v svoji uvidevnosti umaknil v bližnji hangar. Pozneje sem napisal dolgo pismo, kjer sem izrazil srečo spričo njegovega zadovoljstva nad mano, ki sem pravzaprav samo njegov podrejeni in mi more zato ukazovati; a še danes mi je žal, da sem pismo, takoj ko je bilo spisano, sežgal, zdelo se mi je pre- več osebno; ko bi bil pismo poslal, bi se vsa dose- danja prihodnost odsukala popolnoma drugače, ena sama sekunda v zgodovini, en sam trenutek je osnova za vso bodočnost; če bi bil pismo po- slal, se ne bi zgodila grozotna tragedija. A zgo- dilo se je. Med nama je končano. Kolikokrat so bile že izgovorjene te majcene, pravzaprav smeš- ne besede! In kolikokrat sem jih kdaj prej, v zvezi s kako sramotno nepomembno rečjo izrekel tudi jaz! Pa vendar, kako drugače je zdaj, to pot: ko da ni končano samo med njim in menoj, ampak tudi med menoj in vsem svetom, med menoj in Življenjem. Nikomur se nočem smiliti! Zaslužil sem, kar me je zadelo. Kaj vi porečete, kaj bi mo- gel biti vzrok temu koncu, in v čem je tragedija? Ugledala sva se, kot bi se v najgrši sanjski pohot- nosti ali sramotni pijanosti niti v mislih ne drznila ugledati: bilo je v stranišču, da, v klozetu, v sral- nici!« J. se ozre z očmi, utopljenimi v solzah nemoči ob nesreči, med poslušavstvo: poslanci so sedeli tam kot na izvršitvi smrtne obsodbe najboljšega prijatelja, glave so sklonili globoko na prsi, sramo- vali so se solza, ki so tekle prav iz njih src; tako jih je presunüo. Stotnik mehanično strese z glavo. Iz notranjega žepa suknjiča vzame bel robček in se usekne; ne preveč hrupno, to bi ne veljalo. Z glavo strese še enkrat in reče: »Fantje, prijatelji, glave pokonci. Zdaj ni čas . . . prepozno je, kar je prepozno. Vsi vemo, kaj nas je zadelo, a čas nam ne da biti človek. Tudi prek tega moramo s pokončnimi životi, z ravnimi koleni. Dajmo, premislimo o vsem, kot se spodobi, ne bodimo babe! Glejte: tretji osebi, opazovalcu, bi vse skup ne pomenilo več kot neroden položaj (govorim o ugledanju); res, prav tisti trenutek se zavedata tudi prisotni osebi le neugodnosti, ki jo ta trenutna podoba povzroča (dovolite, govoril bom zaradi neosebnosti — saj problem od zdaj zadeva enako polno nas vse — ves čas v tretji osebi, in zaradi plastičnosti bom govoril v sedanj iku): a tu je povedati kljub vsemu še marsikaj — če se povr- nemo, da ponovim: na primer, da je seržant, ki sedajle ves v obupni zbranosti in skrajni napetosti opravlja fiziološko potrebo, še pred nepolnima dvema dnema pohvalil podrejenega stotnika, viso- ko povzdignil njegovo vrednost, ki tudi zdajle sto- ji prav tule in zre v kos časopisnega papirja na tleh: na vrhnji strani se kaže grafika »Surova go- spa«, a pomembno je, da stotnik ve, kaj pomerü skrita stran papirja na tleh: tam je natisnjen nje- gov članek o trenutnem položaju. Važno delce, vanj je stotnik vložil ničkoliko noči, tehtna raz- prava, ki dialektično namiguje na dejansko sta- nje in ga prav po dialektični metodi opravičuje. 430 Stotnik zre presenečeno, kot bi nikoli ne mogel dojeti, kako da se valja njegovo na obraz obrnje- no delo — in pohvaljen je bil od tu prisotnega, če bi seržant obvladal tukajšnjo govorico, bi brez dvoma v prvi vrsti pohvalil prav članek — v lu- žici urina na tleh javnega stranišča; povedati gre tudi, da je med tema osebama že prvi dan, ko sta se spoznali, zavladal poseben, izjemen odnos, poln simpatije z obeh strani; naj povem tudi to, da sta si osebi tudi fizično ugajali že ves čas, od vsega začetka. In zdaj to ugledanje, ki mu, da bi bil trenutek res popoln, dela nekakšno komično-situ- acijsko vez in smisel značilno vljudni pozdrav podrejenega nadrejenemu — dober dan! Res, sijaj- no izoblikovan, celo ostro začinjen trenutek! Tri- kotnik: oseba na školjki z opravljanjem svoje po- trebe — vstopajoča oseba — vstopajoče osebe tvor- stvo v podobi kosa časopisnega papirja, ki se valja tamkaj na tleh, ta trikotnik je trdno neuničljiv, enakostraničen, vsi koti so v obeh možnih odnosih krepko ravnotežni; kompozicija podob pa ostane na žalost ena tolikih sličnih, ki odidejo nezabeleže- ne v večno pozabo: ostane pač samo trenutek, ki se konča s tem, ko po visokem obratniku svojega zenita zaplava v zgodovino, da bo pomogel na dan sledečemu in vsem sledečim trenutkom — torej vsaj prihodnosti. Apogej in konec pričujočega tre- nutka sta izražena v besedici, kar vzkliku samo- sramovanja — oprostite! — ki pride iz stotnikovih ust, iz njegovega srca, polnega zgražanja nad sa- mim seboj.« Tu stotnik J. premolkne, da požre slino. Kaz- no je, da bo prêcej povzel, a molči še kar naprej, očitno nekaj preudarja, ko da ga je spreletela domislica, ki mu je samo šinila skoz um in jo zdaj išče brskajoč po polspominu, naprezajoč se, pa vse brez uspeha. Bolj ko je govoril, bolj odsoten je postajal izraz na njegovem obrazu, ustnice so se skrčile v eno samo drobno, tanko, kratko črto, ki venomer izginja v ustni votlini; ko da sta se spod- nja čeljust in gornji del obraza zlila v enovito, iz živega kamna rezano podobo. Tu, ko J. premolkne, se razpre črnina: kot skozi okno pogled v noč: prostora ne gre zanikati, dasi v stvari sploh ni viden. To ni nič, to je praznina, ki ni nič, ne more biti nič: tema ni nič, tema je tema — in ta tema je v nadaljevanju, v globini prostora. Poslanci nimajo kaj početi; pač: tudi njih ustnice so izginile. Brez- izraznost. J. se kot nekoliko prikloni in jih gleda. Vse po vrsti. Poslanci gledajo njega, molčijo, a ta molk vpije, silovita solidarnost veje z obeh, z le- ve in z desne strani sejne mize. Vdanost ni pasja: fantastična vdanost hipnotiziranih srednikov — da, malone strojev. Gladkih strojev, pokromanih, da so kot zrcala. J. si gre z dvema desnima prstoma v brke, kjer se na drobno, pa vendarle zelo počasi, zložno, ritmično čoha. »Povedal sem vam vse,« reče in takoj doreče: »Domala vse. Ce sem katero mnogoterih nepogrešljivih malenkosti (in prav te so najvažnejše) v naglici izpustil ali pozabil, se bom pozneje gotovo spomnil in se dopolnil. In zdaj apeUram na vas: če vas kaj zanima, če je še kaj nejasno, mi, lepo prosim, recite za pojasnilo. Bodite pošteni do sebe in do skupnega položaja, A'edite, da smo na istem.« Med poslanci se zbira prestrašen molk, ki se takoj razpihne v masivno, neprodimo kupolo bo- ječnosti; nihče se ne upa spraševati, nobeden si ne drzne dvigniti pogleda. Stotnikova prevejana, malce umazana diplomatska poteza postaja očitna: nič lažjega kot zaplesti v tako temačno, nepre- gledno zadevo čim več oseb, da se breme greha porazdeli enakomerno na vse glave, vsa pleča; poedinec trpi vzporedno z muko bližnjega, oba pa sta v prostoru vsesplošnega trpljenja, tako tudi ne gre zanikati, da je strogo oseibno trpljenje v vse- splošni nesreči istega vira mnogo lažje, preprostej- še in manj boleče; lastno tragedijo razpihniti, da je videti preobsežna in pretežka za poedinca, pa jo zategadelj prevzame nase in v razrešitev magari aparat, kot je država, ni preprosta zadeva, uma- zana je pa še vedno — in to toliko bolj v vsej lastni prevejani diplomaciji. Se poslanci tega za- vedajo? Le kdo bi vedel! Kazno vsaj že ni tako. Poslanci so riti. Tihe, smrdljive riti. Nato jih stotnik presenečeno premeri, ne vsa- kega posebej, kar tako, nedoločno poprek. Vse je moral pričakovati, kot se jie zdaj ustavilo v obratu, le dela se presenečenega, očitno tako: »Kaj res? Nihče? Še meni primer ni docela jasen, in da je vam! Pojdite no!« Da, tu, prav tu se nepristran- skemu opazovavcu pokaže majcena podlost početja J.: kako lahko, še prelahko bi dvignil in iztegnil prst v najbližjega poslanca in ga povpra- šal o kaki drobnariji, če mu je blizu ali kako jo razume. Stotnik pa ne napravi tega. Ostane pri vzkliku začudenja. Dobro ve, da ne bo nihče pri- sotnih niti pisnil. In to mu je pogodu, očitno. Zato dvigne obe roki kot duhovnik, ki pokaže bogu, da sam zaupa v svojo čredo, saj jo objame v svoje okrilje, in reče s svečanim glasom: »Dragi gostje, moji dobri prijatelji: odkrit sem bil, sami veste to bolje kot jaz, in da sem bil tak, temu niso vzrok moji osebni interesi, pač pa koristi vse naše druž- be in dežele. Glejte, jutri bo tu ponovno zborova- nje, tudi na to vas vabim, bodite spet moji častni gostje. In do jutri, časa je na pretek, o vsem dobro premislite, zakaj prav jutri bomo potrebovali skupne, vse naše moči, da razrešimo mučno zade- vo in ji napravimo uspešen konec. Gotovo je med vami vsaj polovica takih, ki že imajo rešitev v mi- slih, pa se iz skromnosti ali kaj ne upajo na dan s predlogi. In do jutri, dragi moji, zberite vse moči, premislite o zadevi enkrat, dvakrat, petkrat . . . Tako, čas je, da zaključimo današnje zasedanje. Na svidenje jutri ob tem času.« III »Kar tako se pa ne bomo šli,« reče čist, zveneč tenor iz teme v globini parterja. »Prižgite luč! Prižgite luč!« zavpije stotnik J. Preganil je že šop listkov, iz katerih je bil črpal osnove svojega govora, in zdaj se je že napol obr- nil k vratom in od mize; poslanci so ga oponašali, tudi oni so zdaj obnemeli. Nastalo vzdušje spomi- nja na ozračje, ki vzvalovi med dvema osebama, od katerih je ena zalotila drugo pri prepovedani igri (po svoji miselnosti), druga pa se prepoveda- 431 noeti, izvirajoče iz prav te miselnosti, ne zaveda, še več — prepričana je, da dela prav. (Na primer: mož tep>e svojo ženo — tujec se viteško vrže v mlin batinanja, da jih da pretepavcu po nosu. Linija pretepavec—vitez, ki je od zdaj naprej trajajoča stalnica med osebama, je verjetno neimioljiva. Go- tovo pa ostane kje v ozadju — morda v podzavesti viteza in pretepavca — zato malone izven vsega vedno obstaja nevarnost novega incidenta, podob- nega prvemu. Skratka, pretepavec in vitez se ne moreta več vzljubiti v katerem koli smislu.) Pomočnika, ki sta med stotnikovim govorom ves čas brez trohice zanimanja sledila kretnjam svojega predstojnika (še vedno sta posedala na starih mestih vrh odra), sta zdaj kot živalci, ki so ju po dolgi ječi izpustili v svobodo, kot dečka, ki se po prestani kazni smeta iti igrat z žogo na dvo- rišče; ko da sta pozabila na dostojanstvo, ki bi jima moralo biti skoraj globoka vera in prepriča- nje, prezreta lestveno stopnišče, z odra skočita kar tako, v dolgem loku; in še v zraku potegneta iz- pod pazduhe vsak svoj avtomatični samokres, da ju zdaj vihtita z nenavadno spretnostjo in sta vi- deti kot bliskovita revolveraša; tako se šele zdaj, ob vse tem tudi osvetli njuna dejanska funkcija: pomočnika sta zgolj stotnikova osebna straža, ni- kakor in nikoli ne politični osebnosti; »Ni potreba,« reče glas, in drobàn, kodroglav mlad mož stoji pri sejni mizi, tik stotnika, ki še naprej uskočeno v sključeni drži gleda v temo. Pomočnika prižgeta luči in pokaže se, da sedi v zadnji vrsti parterja, od koder je bil prišel glas drobnega moža, še dekle. »Kaj ti? Spet Mara!« zagode J. in jo gleda. Mari je vseeno, tam sedi in se ne meni za nikogar. »Da, tudi ona,« odvrne prišlek v pilotski uni- formi. »In ona bo za pričo, če je sploh potrebita.« Odgovor stotnika zmede, v stiski se obrača k pomočnikoma, ki uperjata samokresa izmenično od pilota v zadaj sedečo Maro. Položaj ima nadah dramatičnosti. Stiska stotnika J. narašča, to do- kazujejo njegove živčne, neutemeljene kretnje; na- zadnje se odloči in namigne pomočnikoma, naj spravita orožje. Onadva to storita, a pri tem ne skrivata globokega razočaranja, celo tegobno vzdihneta. Poslanci so kot hazarderji, ki so jih za- lotili pri prepovedanem početju; trebuhe dlani drže tesno na rob mize, z bradami tišče v prsi, njih oči pa spretno, vajeno silijo spod obrvnih lokov; nemara se pripravljajo na protiudarec. Zdaj se stotnik prisiljeno sprosti, videti je, da se je šele pravkar znova zavedel svoje premoči. Bliskovito se okrene, da obrača razprto oprsje in gol obraz zlovešče hladno v prišleca. »Kdo pa sploh ste?« vpraša, ko da zabičuje. »Kdo?« Iz tega drugega kdo se zrcali nič koliko zaničevanja, iz katerega je odločno razbrati priča- kovanje: prišli je nikdo, več ne. Nastop je suve- ren, ukazovalen, oblasten. »Nikomur ne bom priča,« reče Mara iz globače, pri tem opazuje lahko nohte, konice čevljev ali pa gladi gubo na pomečkanem krilu; njen glas trdi, kar pravi. Pilot se ne zmeni, bolj zase mrmra — saj to sem vedel že takoj, cipa Mara. Stotnik uvidi v pričujoči priliki svojo nadmoč in prednost pred ?ilotom, zato se nasmehne in poreče še bolj viso- to: »Kdo pa sploh ste?« »Imena niso važna, kajne, stotnik?« »Zahtevam jasen odgovor, kot jasno sprašu- jem,« zagrmi, resnično, zagrmi v dvorano. In to je prvikrat, ko stotnik zares kriči. »Vse sem slišal, stotnik,« reče pilot in se dela, ko da je preslišal togoto. »To, da nam ljudstvu pred nosom počenjate stvari, ki niso opravičljive niti v sebi, še manj izven sebe, vam odpuščam, za enkrat vsaj . . .« »žiži, ti sam veš, zakaj sva bila tukaj,« reče Mara in vstaja, da bi odšla. Pomočnika jo nemu- doma prestrežeta, roki ji zvijeta na hrbet, da zatuli v bolečini, in jo privedeta pred stotnika. »Govori, Mara, dosti mi je že večnih komedij s teboj,« reče J. »Nimam kaj,« reče Mara. Pri tem se namrdne in dvigne krilo na stegno desne noge, ga podrži z laktoma, koleno izboči vnaprej in si pripenja no- gavico; poslanci se obrnejo stran, vendar pa z očmi vestno sledijo slehernemu gibu. »Pustimo to, stotnik, da ne bo zagate: z Maro sva ostala, ker nama je tako prijalo, ne res, menda se ne boste vtikali tudi v moje intimno življenje, ko že svojega vpletate v sistem in tako blatite dr- žavni aparat.« »Drži go. ..« se malone spozabi J. in takoj spregleda svojo premoč: »Kdo vas je spraševal o tem, vojak? (žiži!) Nimam namena vtikati se v intimno življenje kogarkoli, tu je nebroj drugih stvari: vojak, ste že slišali za Statut? Kot pilotu bi vam moral biti Sveto pismo in Koran hkrati! Si sploh morete misliti, koliko kaznivih dejanj v enem ste zagrešili? In veste, kaj temu sledi? Mi smo vojska, armada: mi imamo svoja sodišča. Vam to kaj pove?« »Pustite ga no, predstojnik,« proseče vzklikne Mara, ko ji seže grožnja v srce in se pri tem čuti delno krivo. »Saj nisva vedela, da se bo zborova- nje nadaljevalo, tu sva menila ostati le kako uro, dve . . .« »Molči,« reče pilot Žiži jezno in strogo. »Stvari naj bodo jasne, ljudstvo naj ve, kaj se godi nad njegovo glavo. Zdaj pa jaz vas povprašam, če do- volite, stotnik: Ali se vi mogoče zavedate grehov, ki ste z njimi umazali naš sistem, za katerega pra- vimo, da je pravičen?« »Sistem? Sistem smo vendar tile poslanci in jaz.« »To, prav to sem hotel slišati iz vaših ust! To- varišija,« obme se k poslancem, »se strinjate s stotnikom?« Jasno, da se strinjajo, to je očitno, a na njih je le, da molčijo in se ne vmešavajo. Zdaj se vedejo kot na prisilnem pričevanju pri osebnem sporu; ko da bi šlo za Maro, recimo, in ne za ide- je: ko da bi se stotnik in püot prepirala o nepo- membni stvari, žiži jih spodbuja: »Ja ali ne?« »Jutri, dragi prijatelji,« prezre J. žižijevo jezo in izziv, to reče kot človek, ki se je po nedolžnem zapletel v neumen položaj, pa se zdaj kot tipaje, nežno opravičuje, a ne zaradi sebe, zgolj namesto povzročitelja neumnosti, ki mora biti ves čas vi- 432 den kot grešni kozel na visoki skalni polici, kopa- joči se v soncu, »ob tem času — kot smo se zme- nili. Meni pa, vas prosim in računam na vašo uvi- devnost, oprostite, vidite, opraviti moram z majh- no nerodnostjo, ki je nisem bil mogel predvideti. Na svidenje!« Poslanci vstanejo, vsi hkrati, nekoliko se trudi- jo, zlasti oni s trebuhi, ko si prizadevajo splezati izza mize, kamor jih kuje ozko enotno sedišče. »Stoj! Nikamor!« zavpije Ziži svareče, a ruhče se ne zmeni zanj, vsi in vsevprek prično žužljati, nekateri se glasno, v kratkih sunkih posmejavajo, a smeh velja očitno pravkar zbiti šali soseda, vse je pozabljeno, odhajajo, kot so bili prišli, nedolžni, njihove vesti so čiste, odkrito se veselijo dobre ve- čerje, saj so si jo končno tudi prislužili po tem dolgem, napornem posedovanju: skratka, opravili so svojo dolžnost, poklic njihov, zato so radostni. »V imenu ljudstva! Stoj!« žižijev tenor je zve- neče pojoč, res da preglasi, prezveni topo bučanje (zdaj se je žužljanje sprevrglo v bučanje), a nihče ne sliši v njem glasu ljudstva. Dvorana je podoba tihega, zapuščenega čebel- njaka po rojenju; tako stojijo meter vsaksebi stotnik J., pilot Ziži, cipa Mara, nekoliko dlje pa pomočnika kot eno samo telo. Takšna nesramnost, takšna nezaslišana nesram- nost, si mrmra stotnik v brk in pri tem nekaj drobi prste po svetleči se gladki površini sejne mize, ko da bi hotel pobobnjavati. Žiži se z roka- mi v žepih sprehodi nekoliko krajših, upognjenih korakov, ob koncu šestega vzame levico iz žepa ter požuga v strop: videti je majhen, prav majcen, a besen, prav srdit, ta mah mož! »Še vi, odidite!« živčno spregovori J. in pogled pleše od Mare k pomočnikoma, pa spet nazaj. Mara prêcej uboga, onà gresta, da se ozirata, ko da bi se bala za predstojnika. »Ostanite! V imenu ljudstva!« Mara je že zunaj, ko se pomočnika še enkrat ozreta, in Žiži zavpije popustljivo: »V božjem imenu!« In v isti sapi do- reče ter pri tem zre v predstojnika: »Prekleto!« XXX Zdaj se stotnik smehlja; kot v prazno, podobno tistemu, kadar se človek spomni česa le sebi ša- ljivega, a v tem smehljaju je gubica zlobe, hudob- nega načrta, žiži se ne smehlja, žiži gleda zmede- no, ko da bi mu ne šlo v račrm, kar se je zgodilo, žiži stoji beden v svoji drobni postavi; moč nje- gove odločnosti ni splahnela, vede se nekako gos- posko samozavestno. »Lomiš ga, Žiži,« reče J. priliznjeno in žižija pri tem tika. Žiži se nasmehne in vme porogljivo: »Misliš?« »Glej, nikoli me ne bi mogel razumeti, in ne boš me, zakaj moje življenje je že samo po sebi in v sebi hudo zapleteno : no, pustiva ideale, politiko . . pomeniva se kot prijatelja, ki si hočeva pomagati.« »Ogni se prejšnji mušji imbecilnosti — jaz ni- sem poslanec,« reče Žiži in se igra z rečjo v žepu; Oči J. gledajo, kako se roka igrá z rečjo v že- pu: videti je, da ga kretnjice prstov zabavajo, ne- kako prebira jih, saj se pomenljivo nasmehne in pravi: »Mara—«, nakar se Žiži tudi pomenljivo nasmehne in odvrne: »Tepec,« kar stotnika užali, da se zresni, tudi spet vzraste v predstojnika. »Vojak, stojiš pred višjim činom! Razloži, kaj bi rad dosegel s svojim incidentkom? Opozarjam te: ne vmešavaj se v državne zadeve, večji možga- ni so, ki se z njimi ukvarjajo.« »Pripomnil bi uvodoma naslednje: lie bom se vmešaval v državne zadeve, te so mi malo v mar, in tudi nisem ti, da bi strogo zasebne probleme in tegobe razpihoval in jih potem skoz to podlo pod- tikal aparatu sistema ter s tem črnil vse ljudstvo. To, kar praviš o svojem ,izjemnem' odnosu do tujega seržanta, da je koristil vsemu stroju in si- stemu, je ostudna laž, a končno, naj le bo; nekaj popolnoma drugega je: kot član partije, v katero si včlanjen tudi sam, te opozarjam, da bom na prvem prihodnjem zasedanju glavnega komiteja iznesel vse podrobnosti o tujih letalih... Prepri- čan sem, da partija ne ve o vsem prav nič; nekaj izdajavcev in tujih agentov, ki so v naši deželi že po tradiciji globoko vkoreninjeni — širom zna- na stvar, je vse skup skovala na lastno pest in tako izključno v svoje dobro. Nimam te namena prepričevati o temeljitosti in pravilnosti mojih gle- dišč ter stališč, lahko pa mi verjameš na besedo, da niti niso strogo načelna in povzeta, nihče mi še ni uspel zabiti v možgane nečesa, kar ni sprejem- ljivo tudi za širši krog ljudstva, kot mi do zdaj še nihče ni izbil, izmozgnil, izdruznil srca iz telesa; srce je tule, da, tule, moje srce bije za stvar; v meni ni greha. Meni sta partija in ljudstvo eno. In ker ti in še nekaj tvojih pomagačev goljufate partijo — to, priznaj, je neizpodbitno — goljufate ljudstvo, ki vam daje živeti. Mislim, da bo dovolj. Grem.« In stopi proti vratom; nastop stotnika malce preseneti, a hitro se zbere, da izza usnjenega hlačnega pasa dzdre ošiljeno bodalce; kot drži žižijeva pot k izhodu mimo stotnika, se ta postavi pred vrata in pomoli bleščečo kovino predse. Žiži se bliža brez bojazni, da je strogo nalik živali, ki se ne more zavedati resničnosti lovčevega orožja. Konica se prisloni k njegovim prsim, saj je po sta- su dosti nižji od stotnika, za celo glavo nemara. »Zdaj sem jaz na vrsti, da zavpijem stoj. Oprostil boš, zavedam se nesmiselnosti metode, a vem, da te bo le ta ustavila: nikamor! Shšiš? Lepo tjale iz- voli na katerega stolov, lahko pa se zavališ na tla, kot si se valjal pred pol ure — še zdaj si ves blaten po hrbtu; -Uniforma naj bo vedno snažna, je to kje rečeno?« žiži se prestrašeno umakne. »In zdaj bom zaklenil vrata, ni mi do tega, da bi naju kdo motil: časa imava vso noč. Prijetna misel, ha?« Zdaj žižiju igra okoli ust gnus do stotnika, a trdno obsedi na sejni mizi, kamor se je sko- bacal. »Tako,« pribije J., ko nese v žep ključ od vrat, ki jih je bil zaklenil. »In zdaj, dragi, posluh: Nisem vojak. Po sili razmer sem, kar sem. Izo- bražen človek sem, a vojna mi je prekrižala vse načrte. Dvignil sem se iz revščine, takole, vidiš, s temi možgani v tej glavi, s temi rokami v roka- vih tele uniforme. Ni mi za noben političen si- 433 stem, čeprav sem, a to ni oportxmizem, v partiji, ki si jo prej omenil. Sem človek, in v prvi vrsti to, edina vrednota zame je posameznik. Človek je sam: človek je popolnoma sam. Družba, sle- herna družba, je nasilje nad posameznikom. Temu nasilju se upiram — stil, način, kako se upiram, ta dva nista važna. Ne: izbire ni bilo: načela te partije so marsikje moja načela, tako mi vse sku- paj ni tuje, to je tudi eden vzrokov, da sem sploh pristopil k stvari; pravzaprav obstaja eno samo, edino torišče (zame): to je partija, ki je kljub vsemu lepemu, svetlemu še vedno partija, kot so vse ostale. Partija, ki hoče družbo po svojem ko- pitu. Partija, ki uresničuje in bo uresničila takšno družbo. In prav to je tisto: meni je družba tuja. Važen je po-e-di-nec. Seveda pa tudi partija ve- stno in vztrajno propagira parolo, ki sem jo prav- kar izrekel; in pri partiji res ni drugega kot parola. Že v teh nekaj letih po vojni se je pokazalo, kako lažnivo je vse skupaj, kakšna odstopanja, razhodi, da, prava nasprotja so se pojavila glede na prej de- klarirano vlogo novega sistema: človek ne pomeni tej — kot vsaki drugi — družbi nič. Nič. Vse je zbito v kup gnoja, nikjer sledu kake individual- nosti. Sčasoma sem se pričel spraševati: ali niso morda temu krivi ljudje kot posamezniki, vsak po- sebej in zase? Vselej pridem do istega zaključka (ali obsodbe?): DA. Vidim: pravsod želja po ne- kakšni združitvi, homogenosti, brezizjemnosti, ni- kjer niti sledu odstopanja: kot trapaste ovce. Brez trohice lastnih možgan. Brez pike razuma. Prišel sem torej do lastnega zaključka, da sleherna druž- ba enostavno hoče biti topoglava množica ljudi; tako pa jaz, kot sem, kajpak, nimam pravice ži- veti? Ne morem se odkrito prilagoditi. Živeti pa hočem. Kje naj iščem rešitve, kje naj jo naposled najdem? — Obstaja le navidezna rešitev: postati hinavec. Celo tako daleč hinavec, da postaneš skoz to visok družbeni fimkcionar, celo tako, da ti zaupajo enega ključnih položajev: potem poča- kati. Še čakati. Čakati. In potem usekati. Če ti ni jasno, povem: v teh letih, kar sem na tem po- ložaju, sem si pridobil neskončno simpatij z vseh strani. Si videl, kako sem osvojil bedne poslance? Torej? Ne, tebe, Žiži, nimam niti najmanjšega namena osvojiti, še »osvajati« ne. Hočem, da sam prideš do tega, kako bedno in nehvaležno je de- lati za neko stvar »z vsem srcem«, kot si rekel. Lahko mi očitaš, da je pravzaprav ravno to, ko hočem, da »sam prideš do tega«, eden mojih ne- štetih stilov osvajanja. Lahko. Zagotavljam ti pa, da pri tem nimam nikakih koristoljubnih namer: simpatičen si mi. Prav tak sem hotel biti, ko sem bU še mlajši, pa, vidiš, mi ni uspelo. Morda sem bil reva, bojazljivec, klečeplazec; morda. Pustimo. Zavidam ti hrabrost, ne gledam na to, kam aU komu velja tvoj pogum in volja, le spoštujem srčnost kot srčnost. Hudo bi mi bilo, če bi te mo- ral postaviti pred sodišče: in spričo incidenta, ki si ga povzročil pred množico poslancev, te bom že tako zelo težko izvlekel. Zato, razumi vendar, ne povzročaj še novih komedij. Kaj si zastran letal res tako sveto prepričan, da o vsem partija ne ve ničesar? Nič ne bom rekel, to ni tvoja stvar, nisi posvečen vanjo; zato še enkrat: bodi miren, glej po meni. Mislim, da utegneva postati dobra pri- jatelja, res, všeč si mi kot človek in kot oseba. Ah, zašel sem. Kot rečeno, sem si zagotovil veliko simpatij, odkritih in pa takih, ki bi se ob eventual- ni zaostritvi položaja brez čakanja obrnile in razpr- le k meni. Kmalu bom imel za sabo vso armado, po- misli, celo armado. Tedaj napravim revolucijo. Revolucijo človeka. Morda ne bo dolgo, ko bo zame navdušen ves civilizirani del sveta: pomisli! Svetovna revolucija človeka! Razpustil bom brez izjeme vse foirmacije, ki teptajo posameznika, ki mu branijo uresničiti se: svet bo postal svet Le- pote, Ljubezni, Mish . . . Vsakdo se bo uresničeval — seve v gotovih mejah, ki ne bodo segale v tuje dobro — po mili volji, nikjer nasilja, vojske, vojne; pogoji so že zagotovljeni: lakote ne more biti več, od tod velja, da bodo odpadli zastareli načini bla- govne menjave: denarja ni več, tako tudi materi- alnih zločinov ne: a pomra(!): vsemu je osnova uresničevanje posameznika, nobene družbe nimam v mislih. Utopija? Ne! Dokazovati ti res ne mo- rem vsega po trdnih, ustaljenih točkah, paragrafih. Lahko pa že vidiš določen procvit mojega načrta; tisto o letalih sem izposloval jaz, nikdo drug; po- treboval sem stik, širok stik z ostalimi deželami, zlasti s tistimi, ki so gospodarsko močnejše kot naša. In kje naj bi ga iskal, če ne tu, kjer sem ga naposled našel? Vidiš, ko je bil stik zagotov- ljen, sem potreboval, da bi tok stekel uspešno in v pravi smeri, še nekaj: medij. Posrednika, ki bi posredoval moje misli v uspešni obliki na svoje fizično-življenjsko območje, od tam pa bi se razši- rilo naprej že samodejno. Tak medij pa ne bi mo- gel biti kdorkoli: potreboval sem človeka, ki bi mi bil podoben v nekem določenem smislu. In to je bil seržant. Zdaj razumeš, zakaj mi je toliko do ohranitve odnosa z njim? Glej, še enkrat po- udarjam, ali te ne spreleti srh ob misli, da si kolesce, delček sistema, ki ne čuti in ne živi zate? Kaj ni obupno biti del stroja, ki sploh ne ve zate, delaš nekaj, zato da vse teče lepo, namazano, ko pa premineš, te nadomesti naslednji, že davno pri- pravljeni bednik? Kaj res misliš, da si važen, nujen temu vsemu? Sprevidi že, no! Človek si, uresniči se, ne uresničuj družbe, ki te bo slednjič brcnila v pozabo. Opozarjam pa: svoje filozofije nimam namena zabijati s silo v glave. Če množica hoče biti množica še naprej, naj le izvoli, to me ne moti. Gre za popolnoma drugo stvar: omogočiti hočem uresničevanje. Uresničevanje posameznika. Skratka: izničiti tudi celó sámo ime — družba, vse- kakor pa onemogočiti delovanje stroju, ki ubija, ki mori.« Naglas zadnjega stavka pove, da je govor kon- čan. žiži malomarno zvoni z nogami, kdaj med poslušanjem se je smejal, zdaj pa reče: »Če želiš mojega mnenja, samo tole: prepričljiv si, na priliko, približno toliko kot lažniv otrok. Zanima pa me čisto nekaj drugega: zveza med uresničevanjem in tvojim odnosom do seržanta (ali vajinim medsebojnim odnosom).« J. pogleda presenečeno, reče: »Čudim se ti: le kako me moreš jemati tako enostavno! Lahko bi zameril žaljivemu tonu tvojega vprašanja glede odnosa med mano in seržantom: se ti zdi tako 434 zelo nenavadno in (morda) nesprejemljivo, da iščem ljubezni pri moškem? Če je tako, dovoli, da ti povem kaj o tvoji ogabni poprečnosti!« »O tem nisem govoril.« »Torej se ti ne bo zdelo nenavadno, če omenim, da me vznemirjaš?« Oči J. se preiskujoče za- sajajo v žižijeve. Žiži pogleda ne umakne, zelo mirno premisli, nato reče: »Mislim, da je čas, da me izpustiš na zrak, tega tu ne morem več dihati, izčrpal me je; utrujen sem, to mi ne da več bivati v istem prostoru s tabo, stotnik J. 2elitn, da odkleneš vrata. Nadalje se po- menimo skupaj: ti, jaz in partija. Da?« »Dajem ti nekaj dni dopusta, da premisliš o vsej stvari. Ne prenehaj misliti nase in na svojo skodrano frizuro, zelenec!« »Najprej se ti zahvalim za zelenca,« reče Žiži, ko stoji za hrbtom J., ita odklepa vrata, »do- pust pa sprejmem, ker sem si ga prislužil, in ne, ker bi čutil potrebo po kakem preudarjanju.« IN SIVA PTICA JE LETELA V SVINČENO ZORO Temna postava se javlja zlovešče, preteče. Po- stava brez glave. Trup, roke, noge, vrat, glave ni. Kolesje mora biti čisto in snažno. Stroj mora biti čist in snažen. Temna postava je zlovešča v kolesju. Postava brez glave. Stroj, oh, stroj. Leteča mašina. Mlad, kodrolas mož nizke rasti v usnjenem pajacu. Smeje si na- saja čelado. Fotografija: z desnim škornjem še vedno zunaj, dve tretjini telesa že v kabini. Širok nasmeh za poslednjo fotografijo, prosim. Bleščeče oči. To je glava. Med kolesjem tedaj preteče temna postava, še gorivo. Megleno jutro, a lêtno. Po- stava med kolesjem, javlja se preteče. Mlad leta- lec v usnjenem pajacu in s čelado. Roka se malce dviguje, kot v pozdrav. Nič strahu, širok nasmeh. Letalski škorenj. V krilih klokoče bencin po rezer- voarjih.' Postava med kolesi, postava v snažni, či- sti mašini. Postava, ki ubije. Mlad letalec. Fotografija: mlad obraz v mladem nasmehu vrh lestvice, desna noga v škornju, tudi ta izgine. Postava v stroju. Litri goriva. Redni polet. Jutro jc megleno, a lêtno. Litri goriva. Fotografija: prešerni smehljaj. Fotografija: nikjer preteče postave. Zunaj: postava je med kolesjem. Postava je brez glave. Start. Fotografija: poslednja fotografija. Start: kot start. Fotografija: postava brez glave? Postava: postava, ki ostane. Postava, ki zre v megleno jutro za letalom, zre, a ne uzre, kako letalo eksplodira, sliši, da, sliši pa, to je res mogoče. Postava, ki se smehlja brez glave. Glava, ubita glava brez telesa, ki se kaže groz- ljivo. Glava, ki pride na okensko polico in se smeje s fotografije. Vedno ob uri. Vedno smehlja. Vedno široko, nedolžno smehlja. Skodrana glava. Glava Zižija. 435 Valentin Cundrič: PANDEMONI] sfingin song kako bi stopil z obema nogama in z leščerbo v pritličje zemlje moraš grmi sikajo z leve z desne z razcepljenim jezikom oni so v prvem nadstropju moraš po čigavem hrbtu pa si prilezel do sem ti prazna koža prazen meh vase natlači prsti in mrčesa da boš čemu podoben življenje je davek za bistroumni nesmisel davek v besedah mislih dejanjih za prejeto meso in kri spustil si se z drevesa da bi bil nesmisel bistroumnejši bogatejši za pravice in dolžnosti bogatejši za vero upanje upanje ljubezen bogatejši za vero dom cesarja videl boš še vse kaj drugega pedenjbrate pedenj sestre laketbrate laketsestre vatelbrate vatelsestre seženjbrate seženjsestre če bodo sploh bratje in sestre če ni vse skupaj le riganje ljudskih pesmi 2 za enega boš strah za druge vnuk vsakdo je strah in vsakdo vnuk 436 in če si takrat ko srečaš vnuka strah se mu nasmehneš in preložiš breme na njegov hrbet in daš mu leščerbo in daš mu svoje ime sam se vrneš na drevo zraste ti rep pozabiš vero upanje ljubezen pozabiš vero dom cesarja 3 tikaj me vnuk moja koža visi odrta moja kri vre v čebričku moji udje kukajo s kavelj cev pozibavajo se ko goneče se vrane tikaj me vnuk prazna kljuka za meso je moja usoda spravi robec ta je za romantike spravi črno obleko saj ničesar ne boš pokopal tikaj me vnuk pred svetom nad vse mi je prav tako in tudi tebi postaja ko ti odzdravljajo: . . . dober dan vnuk ne veš kaj prosiš vnuk ali moreš biti to kar smo mi sedeži na naši levici in desnici so oddani pomakni se niže vnuk trda je ta beseda a je preverjena odobrena žigosana priporočena uzakonjena kaj praviš vnuk da nimaš kruha postelje prijateljev in da te je srečal strah in da si nam pritekel povedat vidimo: kri je voda voda vendar tega ne moremo nagraditi. . . tako je vnuk tudi tebe to čaka tudi tvoja koža bo visela odrta tudi tvoja kri bo vrela v čebričku tudi tvoji udje bodo kukali s kaveljcev se pozibavali ko goneče se vrane prazna kljuka za meso je tudi tvoja usoda nič posebnega nič novega taka usoda 437 tako je vnuk: tudi ti boš strah in boš klical za zemljanom vnuk vnuček tikaj me tikaj vnuk pred svetom 4 o ali se splača biti množica ali se splača združiti: sveče v sijoči svečnik prsti v grabežljivo dlan ali se dobro poznamo koliko je množici do človeka koliko je človeku do množice koliko je množici do ene mrhovine koliko je človeku do stonoge erke vendar se iščeta iščeta ko dva zloga vsak z eno samo perutjo: šepavec ko pa je treba umreti se to zgodi v upanju da zemlja več odpusti ko ljudje bolj domnevata ko vidita ali živita drug drugega človek množico množica človeka človek stoji pod streho svojih praznikov in se ponuja: vzemite me kosec na pokušnjo ali pa se brani: ne grizite me ne grizite me kisel sem dolga so pota človekova ki ne doume kako nizko drži čas svoje roke roke v objem in se zaganjaš k nevidnemu vratu grabiš po nogah v naročje ne prideš in to je tvoja edina zmota če je zmota ni drugih zmot vse zmote so ena zmota ki je prekopana s tvojo krvjo 5 množica je vsaka lenora ki išče tvoje telo ne da bi ga izlizala saj ga ne more: pes je a stekel če te najde ti nadene vrv zasadi čekane v tvojo posteljo 438 ureče te v človeka ki poskakuje s stvori na dveh nogah to je rimska cesta od ust do peta ogrneš kožo odrto s podgan češ: ta plašč mi je odel krog ramen prvi poljub tvoj šepet da ti je prav je kletka v katero jo zapreš če je ti ne prevariš te užuga ona 6 in presenetiš se v naslednjem grozotnem položaju: trdno se je oklepaš množice čemu o ko bi vedel toda nimaš več ne glave ne vratu in skoraj nič sprednjega telesa ona pa je obrnila usta nazaj čez rame in se pravkar mirno pripravlja da pospravi tvoje ostanke in ti štrcelj se je trdno oklepaš čemu o ko bi vedel obglavljen amputiran do sredine telesa vztrajaš v hotenju da si priča do zadnjega 7 zaslišiš himno ki se udejstvuje z eno ali z enakimi dimenzijami ti pa nisi eden in ti nisi enak vdihneš smrad mitosa: okužen si ves dan se smeješ histerično goriš z močnim dimom za druge lepo je res na deželi kako si učinkovit v tej gotski pokrajini a razsul se boš na bakterije kaj hočeš: vsenaokrog sama vlaga stojiš na hribu ki je kiklop legel v travo in se pustil v rože obleči lep je hrib s krono iz jokajočih ptic nekdo gre proti tebi miže in raztrgan ogrni kožo čez kosti in lobanjo vseeno kaj misliš kdo je: moraš ga srečati vnuka ali če njega sploh ni: samega sebe 439 8 srečaš pastirje ognja nepremične svetle ti si pa vrtoglav bled prestopaš se s podoknicami pod mokro pazduho in oblečen za silo v besedne igre samo gledajo te in pokajo z biči pastirji ognja zasmiliš se jim za lase te dvignejo čez vsak kres in med zobe ti vtaknejo okisano gobo v volčjih rokah držijo besedilo svoje himne ki jo prepevajo ne da bi premikali ustnice še prej moraš ti zbežati s te planote med zatohle kamne s kamnom krvi v rokah 9 mesci ti vzhajajo v naročju mesci namesto himne in upora razgrizeš jih požreš prebaviš in z blatom izločiš ta vozel neba potem počepaš okoli njega z zajemalko o to zajemaš iz tujega in lastnega blata in žvečiš žvečiš ter poješ da gre življenja skozi želodec nikamor več ne boš bežal nikogar več srečal samo tvoje ustno izročilo bo premetavalo na robu razgrizenega jezika: le vkup le vkup le vkup ali pa tikaj me vnuček vnuk moj vidiš strah nasmiha se ti rad bi preložil svoje breme na tvoj hrbet in se nekam skril ker kri je voda lO ta strah ni v sredi votel in tudi okrog je precej gost sicer pa sploh ne straši samo človek se ga prestraši bolehen je in mora ga tlači okuži te hodi za menoj ukaže oddahni si od nestrpnosti kam greš strah ga vprašaš ne pravdaj se z menoj odgovori 440 ai ptič je list manj časa list ko ptič list je ptič manj časa ptič ko list človek je ptičlist listptLč in zbit v kvader ki dobi svoj kot in signaturo ob milijontih stokrat višjih ali stokrat nižjih kvadrih roke v žep ali kvišku oči zaprte ali oprezno odprte s kadilom trav v nosnicah ali z gnojem vseeno tvoja zadnja podoba ima trd rob gotika 1 ljubi me sin človeški je rekel glas v vrtu jej iz moje roke liži me izpuli si že rep nekaj je na tem čez to ravno polje dober večer večer bi ovčice pasel nocoj je prav lep večer in hitro hitro mine čas bom bom bom občepiš na divjaku glasov in prežiš nikogar ne vidiš v obraz ničesar ne pobožaš ljubil bi sin človeški sanje so skoki od tal in to precej utrudljivi je rekel glas v vrtu iz tisoč rok si že jedel tisočkrat si si izpulil rep zdaj pa le čakaš prežiš in oprezno oprezno oprezno o prav imaš čim več previdnosti 441 če ne danes pa jutri je rekel glas v vrtu ljubila se bova to niso mačje solze to niso lanske sramne uši 2 leta in leta hropeš v bajti mesa v vegasti zadimljeni kamri krvi s pokončanimi vojskami zvezd zeleni prsti minulosti prikazni prihodnosti vse te guga in stresa iz kože kakor iz vreče svet pada vate kakor mlinski kamen zaide vate kot bogomoljka svojo pot po tebi trebi neusmiljeno kruši te ruši ti ga prekolneš junačiš se a v resnici si se predal že v materinem telesu svet te hoče svet te hoče mrmrajo vojske zvezd svet hoče tvojo bajto mesa svet zahteva desetino in zahteva tlako za to kar si napravil iz sebe zahteva polovico in vse in primoral te bo da ga boš klical veliki in da mu boš rekel oče svet te hoče svet te hoče a ti hrumiš: ven iz mojega telesa golo zapeljivo truplo sveta razsvetliš se z materinimi znamenji in zvezde v tebi zapojo pesem premaganca ce dežuje ves teden to tvojim načrtom ne škoduje greš na kratko potovanje 442 iz postelje v posteljo iz sobe v sobo ali če se zvedri od drevesa do drevesa čez to ravno polje ko je duh voljan si daš duška v žabji perspektivi doma ti posteljo prebadajo meči trohnobe lahko bi prelival kri za domovino doma dokler bi mir ne bil podpisan v postelji saj saj človek je prijeten na oko če dežuje ves teden je celo dober za jed in mora na kratko potovanje skozi mrčesji želodec oblekel si železno srajco oblekel si železne spodnjice stopil si na navpično življenjsko pot z dveh na eno nogo 4 paziti moraš kadar greš čez cesto biti moraš ob srečavanju frigiden in ne šari po žepih ko da iščeš lanske sramne uši dober večer dober večer večer to sem potlačeni jaz kako je z vašo pantomimo že kar dobro igrate da da precej smo izgubili zato nismo bogati reke so potopile plazovi odnesli dosti kosov nas črede so nas pile sovražni vozovi odnašali dosti smo tudi zavrgli dober večer dober večer večer 5 planil boš iz labirinta oblek pod tuš pred zrcalo na sonce pobotan z eno in edino dimenzijo reja jajčaric bi bila boljša za živce ali pa bi ovčice pasel dokler ne bi med njimi zblaznel o ko bi se mogel sestaviti nazaj 443 iz ukradenih in podarjenih kosov bi bil višji od obzorja ostalo ti je nekaj omar in rjuh in boni za nakup ugleda ter vljudnosti prisluškuješ grudam ki se kotale v tebi slednji svoj kamen poznaš čeprav je okrušen to si ti: človek iz prsti 6 stojiš ob svoji čemerni usodi to je usoda na prvi pogled to je platonska usoda in se te ne poželi nocoj je prav lep večer natanko ob določenem času reakcije so zmeraj močnejše postajaš dobro strašilo če ti bo kdo rekel: pojdiva malo na polje ti hoče pokazati nov kozolec namesto da bi te ubil kot je zapisano v bibliji če ti bo kdo rekel: pojdiva malo na vrt se ne boj srečanja z bogom ne boš šele tam zvedel da si nag in da si grešil ker nisi grešil 7 glej: postaviš se na obe nogi v veseli družbi gledajo te ko opico med noge če trezno pomisliš bi se temu lahko izognil da bi hodil po štirih in ohranil rep bom bom bom begotne slike vzorci prizori ko da bi gledal v zglajeni kamen ali noht ali v razlito črnilo ali v drobovje poklekneš in moliš jih poklekneš in moliš jih pa tudi če ne poklekneš in če ne moliš mečejo ti nož v hrbet tudi če ga ne mečejo kliče te glas z vrta tudi če te ne kliče ne en glas tisoč glasov hrumi v vrtu ne ena bogomoljka tisoč bogomoljk te kliče pravijo da moraš z njimi nečistovati pravijo da moraš z dežja pod kap 444 8 človek še ni metulj človek je samo ličinka preteguješ se v razbitih vrčih dežja izžreš gnezdo leglo pričakaš brezmadežen medeninast zarod ki ga potem trkljaš vsak dan na sonce z mazohistično naslado srečaš jih tisoč z enako balado in spoznaš da si nag tvoj pisk je iztrgan iz mrtve prirode tvoj lajež prav tako noben bog se ne oglasi da bi te oblekel z glasom o noben bog: toda ali ni res tega se človek najbolj boji zebe te v penasti brazdi ki jo noč orje v obleki iz smokvinih listov pod stropom spoznanja da se vračaš v prah pred tvojimi nosnicami trepeta veter ko napita sušeča se rjuha nikamor ti ni treba obvisel boš na kosi noči bela otva gluhote bo prigagala in počepnila v krvavi urin to je zelo nedolžna igra ni te strah te smrti ne tega vstajenja 9 odtrgajo ti glavo in jo zakotalijo na sever odtrgajo ti drob in ga zalučajo na jug levo roko levo nogo vržejo na zvezdo na levi desna roka desna noga ozelenita na zvezdi na desni dolgo časa je tako dolgo dolgo: en dan zjutraj vstaneš od mrtvih kar so ti vzeli ti vrnejo in spet si tisto na dveh nogah 445 sprehodiš se po pokrajini ki kipi navzgor po gori z ozkim pasom na obeh nogah stojiš in kličeš kraljico miru da ji razparaš kraljevsko obleko in jo pošlješ nago stožčasto ljudstvo past zelo je melanholična in nič nestrpna brezbrižna neprizadeta božanska epilog za gotiko legenda: gotika ni gora ampak javno mnenje mnenje brez javnosti robec za smrkelj vsega mesta preprosteje bi rekli: izobčenje poleno pod noge novačenje za z dežja pod kap 1 vsak mesec v zbor v zbor za staro pravdo da prelistaš gnile urbarje in se prepričaš da so neuporabni vsak mesec v zbor da povohajo tvoj jezik neizgovorjene besede da prislonijo nos na vseh sedem odprtin da ti razlomijo krožnike —kaj vse se dobi na krožniku da ti sklede pobijejo pladnje preluknjajo —kaj vse počaka na pladnju to je gotika gotika gnusna prašičja volovska crknjena usmrajena 2 kajne: iz precej debelih kosov je človek ko razpade njegov duh zbere vse okruške da si telo na novo pozida 446 a kaj ko tvoj duh vzame moj kamen ko tvoje kose vzame duh biriča seveda tolažimo se kot se spodobi: merica naših dni je majhna ali velika premajhna ali prevelika kakor kdo in kakor komu potem stopimo na vratove obglavljenih kipov kraljev in pesnikov njihove garjave misli smo krpa njihovih stavkov pa kaj: ni nas sram zarjavela krona nam vlada zarjavela gotika je naš kralj sveta ni več ni drugih kraljev izpehali smo se iz zgodovine v večnost v nesmrtnost 3 en dober dan in enkrat hvala zgoraj glava spodaj noge namesto jokajte z jokajočimi o pripominjam: namesto veselite se z veselimi en dober dan in enkrat kaj zato glava se zaletava ko da led prebija noge bingljajo ali gazijo hitijo ker so samo epizoda telesa vendar kam: ni obzorja za našimi kolibami in roka ki dvigne prazno golido je najvišja gora gotike o pripominjam: od glave do nog nič dlje in od glave do nog je minuta ne pa sto let samo vozel smradu ne pa vozel let in v bistvu je to še kako opičja igra roka z golido hitro hitro omahne 447 Vojin Kovač — Chubby ZAKAJ JE EVALD PODPISAL DEKLARACIJO metafizična farsa ko je evald prvič padel z jablane se je rodil ko je padel drugič je zalajal pes ko je padel tretjič je podpisal deklaracijo I. deset let je evald živel v pasji uti in kuhal paprikaš enajsto leto se je odpravil po svetu paprikaš prodajat in sreča evald moža in mu pravi gnoj si in gnoj ostaneš kajti tvoja izobrazba je majhna nos pa šibak mož ga udari s palico in pobegne drugi dan sreča evald ženo in žena mu pravi odkupim ti ves paprikaš evald če mi zaplodiš otroka kajti moj mož je star in sama sva pa je bilo evaldu samo enajst let in odvrne ženi počakaj vsaj toliko da doživim puberteto medtem pa jej moj paprikaš da boš močna in boš imela dosti mleka za otroka tretji dan sreča evald slepca in ta ga prosi miloščine pa mu odvrne evald nalil bi ti paprikaša v klobuk a kaj ko nimaš žlice in slepec je bil žalosten bil pa je evald dober fant in mehkega srca to je treba povedati četrti dan sreča evald hromca a ta ga ni ogovoril zato je bil evald sam peti dan sreča evald branjevko kupi evald zelje mu pravi kupi branjevka paprikaš ji odvrne šesti dan je bil evald v kavarni 449 in srečal prostitutko sleci se evald mu je dejala in videl boš da je na meni bolje kot pa počenjati tiste reči v postelji a evald je zardel in samo odkimal kajti sram ga je bilo da ne ve kaj je na njej bolje in kaj naj bi počenjal v postelji sedmi dan sreča evald deklico in deklica mu pravi lep si evald ljubim te evald ali me ljubiš evald ljubim te deklica ji odvrne vzemi moj paprikaš osmi dan je sklenil evald počivati zato je šel gledat vrvohodca a vrv se je utrgala in vrvohodec se je raztreščil na tisoč koscev zato ni evald videl ničesar II. tako je evald spoznal ljudi in sklenil je spoznati naravo prvi dan je odšel na polje in tam je rastel krompir škoda da sem pošten je pomislil evald lahko bi ga ukradel in vmešal v paprikaš drugi dan je šel evald na travnik sijalo je sonce in pasla se je krava kako lepa krava za moj paprikaš je pomislil evald a bil je nežen fant zato je ni ubil napil se je njenega mleka potem pa je ležal na hrbtu in gledal sonce tretji dan je šel evald k jezeru potoček je žuborel vanj in ribe so pobliskavale v sredi je koketiral lokvanjev cvet ulovim si srebra in bogat bom je pomislil evald a riba je bila mrzla in evald se je ustrašil pa jo je izpustil četrti dan je šel evald k reki hitro je tekla in daleč so bili nje bregovi okopljem se v tebi je pomislil evald a reka je bila zahrbtna in komaj se je rešil iz vrtinca 450 peti dan je šel evald v dolino a ležala je megla zato je bil nesrečen šesti dan je šel evald v gozd in videl je veverico lepa si ji je dejal vzemi moj paprikaš ne maram ga evald naberi mi orehov mu je odvrnila in evald je odšel srečal je srno pa ji dejal lepa si vzemi moj paprikaš ne maram ga evald mu je rekla nažanji mi trave zato je bil evald nesrečen in jedel je borovnice sedmi dan je šel evald v gore in srečal je gamsa a ta se je splašil in pobegnil zato je bil evald nesrečen osmi dan je sklenil evald počivati a dolgočasil se je v brezdelju III. tako je evald spoznal naravo in sklenil je spoznati umetnost prvi dan je šel evald v kino in dolga je bila vrsta do kart potem pa so se ljudje v svetlobi ubijali in ljubili ljudje v temi pa smejali in poljubljali zato je bil evald nesrečen drugi dan je šel evald v gledališče in zopet je srečal ljudi svetlobe in ljudi sence včasih je bila svetloba bela in včasih rdeča a ljudje svetlobe so morali zelo trpeti ker so imeli samo hiše in nič vrtov in gozdov in vetra zato je bil evald razočaran tretji dan je šel evald v opero in tudi tu je srečal ljudi svetlobe in sence in ljudje svetlobe so tudi tu imeli samo hiše ljudje svetlobe so bili debeli in so prepevali na mrtvaškem odru ljudje teme pa so dišali po cvetlicah zato je bil evald razočaran četrti dan je šel evald v galerijo tam so bile slike a smrdele so po barvi in evald je bil razočaran 451 peti dan je evald poslušal poezijo a pesmi so bile dolgovezne zato je bil evald razočaran šesti dan je evald bral romane a bili so dolgočasni zato je bil evald razočaran sedmi dan je šel evald med umetnike a bili so domišljavi in mnogo so se prepirali in evald je bil razočaran osmi dan je sklenil evald počivati a moral je popivati z umetniki ki jih je srečal zato je bil utrujen IV. tako je evald spoznal svet in sklenil se je vrniti domov ko se je vračal prvi dan je prepeval ko se je vračal drugi dan je srečal ženo in hotel ji je zaploditi otroka počakaj pubertete evald ga je zavrnila in šla ko se je vračal tretji dan je srečal evald deklico ali me še ljubiš deklica jo je vprašal ne ljubim več evald mu je odvrnila predolgo te ni bilo sedaj ljubim drugega pa je šla ko se je vračal četrti dan je srečal evald prostitutko pokaži mi kako lepo je na tebi jo je prosil ne morem evald bolna sem je rekla in je šla ko se je vračal peti dan je srečal evald slepca daj mi miloščine ga je prosil in evald mu je dal paprikaš ko se je vračal šesti dan je bil evald lačen kajti razdal je že ves paprikaš in zato je bil nesrečen ko se je vračal sedmi dan se je evald vrnil domov osmi dan je bil evald srečen in podpisal je deklaracijo 452 Tomaž Brejc: NAGOVOR Ce imaš pred seboj dolgo in široko znamenje, izpolnjeno s svetlo pego, ki raste proti tebi, bo težko najti srečanje brez sočasnega obstajanja te pege; prav v tem je marsikaj negotovega, kar nam daje ure in ure trajajočo zabavo; če je to še nekaj, kar izgublja seme svoje barvitosti, potem je že zelo malo resničnih verjetnosti, ki bi ti bile na voljo in tu ni kaj dodati; v osemenjevanju barvne pege je tvoja nedoslednost, zakaj senca, ki jo utegneš misliti, bo krila celoto tvoje misli o barvitosti te pege; a vse ima svojo sončno plat in ta, kljub temu, da nisi sam svoj, ti omogoča, da sedeš v sredino dela, ki ti je odmerjeno, in da se sprostiš v upanju, da si nekaj opravil. POSTOPEK To, da se stvari ponavljajo, je znana stvar; vse, kar je resnično mogoče, mora zapustiti znamenje svoje celotnosti na delcih, ki uvajajo v zbranost vsakega posameznika možnosti, po katerih se vnešene stvari izmerijo s preizkusom lastne opredeljenosti; v tem je to pisanje. TAKO MIMOGREDE Menda je skoraj vse, kar je bilo pisanega o romanih, zaznamovano s senco njih samih; v tej senci je skritost množice pomembnih stvari; ko jih skušamo spraviti na dan, se preprosto prevrnejo na nas in težko, da jih znova ugledamo; to traja samo do naslednjega znamenja, ki vonja roman. KER JE BILO Bilo je vse zapisano, vse zaznamovano, vse podčrtano, sprejeto ali odklonjeno; tako je postalo mogoče napisati to. 453 Marijan Murovec PREPIH če brisačo oblečem je brisača srajca če se v srajco obrišem je srajca brisača če se črv naredi človeka nosi srajce če se človek naredi črva ga pohodijo če se človek naredi srajco ga raztrgajo če se človek naredi brisačo se vanj brišejo MIR sem ki nisem in samo prvi ali drugi zato recite bog naj nas odreši tega grdega divjaka Ifigenija Zagoričnik: BAJKA o mestu samoroga o čarovnici na grmadi o vojakih s kosami prednik je hodil pokonci hrbtenico je imel v obliki dvojnega s izpopolnjeval se je odtekla je zgodovina zlila se je v meh sedanjosti človek se je upognil 454 artičoka tihotapi s samokolnico nekdo ji pomaga za plačilo ne zastonj njegovo čelo je vročično misli na vse kaj drugega premetava se v spanju pot mu vlaži obraz vse se je podrlo vročica pojenjuje končno se je umiril s sabo nese pogum in razum strah pusti za seme POLNI LISTI dan se vleče zlomila so se kolesa Apolonovega voza konec sestanka je v megli župan je v zvezi z atentatorji izstrelil je obsodbo kozmetiki pogoji pogajanja ljudsko štetje naravni prirastek posvet o pripravnikih padec zaradi vetra čakanje križem rok nesoglasja robot se je vdal misli mislecev župan se vdaja kozmetiki pudra verižico žepne ure lakira videz lošči razum utrudi ga poslušanje skozi uho in ven omami ga izrekanje milih obljub odloči se županovati dalje tu je stopnica najdaljši dan najtežja pot do dna zadnja pot do svoje Troje LETNI CAS vampir v zelenih čevljih s trdimi ušesi s penastimi kopiti 455 dekle v pižami mavrica na obzorju pojem čistine in miline veda in svet mravlje in ljudje čebele in zvezde nasproti nasprotnemu katedra v katedrali na katedru žrtvenik luna mojega očesa OSTAL JE NA TLEH odpravil se je na beg popotoval je po egiptu popil je pest vode iz svete reke na svojo pest arabci so ga umorili preplul je južno morje zasidral se je na južnem otoku izdajal se je za boga nemi kamen ga je izdal ni čutil bolečine on ni bog ubili so ga božji hlapci PESEM DONNE MARINE tv drama 236055 kader s številko izobrazbe okno na ključu pritlično pritličje pritlikavih škratov zahvala človeku kapeli proti kužnim boleznim nebu in zemlji zeleni smrček tačke tifus frizura donne marine reka na dnu čevlja sončna livada pozabi nanjo vijoličasta reka iz nosnice v drugo nosnico rumena reka iz znanja v razum jamici na licih lici se smejeta debel obraz donne marine smrtni trenutek poživi življenje 456 delovni palčki delajo delo jim dežuje iz delavnih rok delo polni paličasto kočo palčkov smeh udarja na boben med teče v usta kot besede iz ust pritlikavi delavci naredijo rumen zaboj vanj dajo zeleni smrček donne marine vanj dajo tačke donne marine vanj dajo tifus frizuro donne marine vanj dajo donno marino donne marine zapojejo zapojejo pesem o delu ker vedno delajo ker je petje delo ker druge ne znajo kmalu nehajo peti nimajo pojma ali pa bog ve zaboj pokrijejo na pokrovu je napis napisov ne znajo brati ne vidijo napisan napis vidijo umazan pokrov vhod prepovedan Frančiška Buttolo SAMOTNI KRAJ Prepričala bi se, kako sem neskončno boljša od sebe in brezizhodnost bi me nehala boleti kot ena izmed možnosti, da okamenim na svetli strani oboda volčje samote. 457 brezčutna do trpkih kitar, ki drhtijo iz mojih pesmi (nekega Spanca) ujetih v čipkasto mrežo črk. Prepričala bi se (in za vse življenje), da sem dovolj osvetljena z eno izmed mnogih njenih podob: smehljaj, ki naj bi me potolažil, in dvoje rok — tako zapuščenih! med prvimi sončnimi žarki. (Ce bi bilo pred leti, bi rekla, da jo sovražim.) MIDVA In še se tisti, ki ga ljubim, imenuje Ti. Zato ne glej na cenik človeka dostojnega žrtvovanja. A ker se tisti, ki se mu darujem, imenuje Ti, naj si v mojem življenju ne zasluži spomina, ki bi presegal resnico o najini bedi. Ne le zato, ker sem ti neke noči — ob obali goreči, med temnimi drevesi z obsijano dlanjo izjokala profil gole Kirke in ne zato, ker si me prosil kozarec vode po prvi ljubezenski noči, samo zato, ker se tisti. 458 ki ga ljubim, imenuje Ti, a Jaz — vsakdo, ki ljubi. JDILA Vsebina mojega telesa je enaka vsebini tvojega telesa — zato molčiva. Molčiva. Besede sva si udomačila, oddvojila od deviških čred neukrotljivih misli. V strahu, da poblaznijo v svojih tesnih kletkah, jih božava v mehkih belih rokavicah in v poznih nočnih urah jih odpirava s simboli, ki so znani le enemu izmed naju (tako kot v tovarnah atomskih orožij: vsak gumb je lahko življenje, vsaka ročica — neslutena katastrofa). JUTRANJA DARJTEV /-Ч v. v v v 1 .. üciscena v zelji, da bi ti podarila najlepšega med njimi, stojim pod jablano s težkimi plodovi. Počasi odpirajo hribi svoje veke, zato je čas, da se jim zahvalim — tako kot tiktakanju ure v najvišjem stolpu brezciljnih prizadevanj. 459 VRNITEV Ker nisva dva izmed njih, ne moreva ostati v zelenih dlaneh, v katerih sva vzbrstela — med Jelkami, Brezami in Topoli v večnem prerekanju z vetrom: ne viharju ne mrazu — samo tem ponižnim ljudem lahko še kljubujeva, če nimava peroti niti korenin. Zato se vračava v katero koli ulico, med golobe: ker nisva dva izmed njih, jih samo opazujeva. Kako počivajo na strehah in ne vprašujejo in nikoli ne mislijo, da so kaj storili drug za drugega: a slutiva, da storijo največ (kar morejo). Ker nisva dva izmed njih, se vračava v čredo malodušnih krikov, v procesijo sivobradih vprašanj, v prekletstvo neke leščerbe ovite s pajčevino, ki ji sledimo s hvaležnostjo (in kako spretno hlinjeno!). Ker nisva dva izmed njih, se vračava v katero koli sobo, v svojo tiho sobo, v svojo toplo sobo, kot imenujejo to registrirano gnezdo v enem izmed problematičnih jezikov najinega plemena. Ker nisva dva izmed njih, ne moreva ostati v zelenih dlaneh 460 Miha Remec: DAN III. Po zunanji bleščavi komaj kaj vidim. Pozdravim obris tašče na kuhinjskih vratih. Zatohel vonj po kuhi in hrani se meša z neko nedoločeno smrajo starega pohištva, vlažnih krp ter naftalina in siv- ke. Tašča z nezadržno vnemo shranjuje stare krpe, papir, polivinilaste vrečke in vsakršno drugo šaro, ki jo nalaga po vseh koncih stanovanja. Počasi se oči privajajo temoti in zaznajo predmete v ku- hinji in taščo, ki z ihto prelaga lonce s pomival- nega korita na polico. »Lonci! Prekleti lonci!« Treščila je ponev na tla in jo brcnila pod mizo. Zmeraj naredi to tako, da se človek zdrzne: včasih iz ljubega miru, drugič na koncu vreščavega samo- govora ali pa kje na sredi — vedno pa poskrbi, da zleti posoda na tla nepričakovno in vselej je to tudi najslabša, obrabljena posoda, ki je že tako ali tako namenjena smetnjaku. Carjevič pokuka iz sobe in se spet previdno odplazi. »Umazani, smrdljivi lonci! Veš, kaj pomeni, vse življenje preždeti sama med lonci? Kot ura, kot kakšen stroj za kuho od jutra do večera: pridejo, pojedo in gredo, ostanejo pa umazani lonci. Gredo in nekaj doživijo, jaz pa nič, čisto nič. Mislite, da sem iz železa, mislite, da ne bi rada šla na sprehod v Tivoli ali pa k Sori, da bi se malo spočila in ohladila, ko se ves dan pražim ob tem prekletem štedilniku. Sinova imata avto, dva zeta imata avto — pa nič. Nihče se ne spomni na staro mater, nihče ne pride in ne reče: kako si kaj, bi šla z nami na lepše? Pa vedno kam greste. Kje ste bili danes?« »S Carjevičem sva bila na Sori.« »No, vidiš. Kam pa je šla Majdka?« »Pri frizerju je.« »Tako se živi, ja; hčere že znajo. Tudi mene kliče frizer, le poglej te štrene, pa misliš, da uteg- nem? O, one znajo in se lepotičijo in nekaj imajo od življenja. Jaz pa nisem nič užila.« »Morda ste le kaj.« »Ne draži me, zakaj me vsi samo dražite? Kaj sem doživela, mi povej, ko so bili vseskozi samo porodi in lonci, njega pa sploh ni bilo blizu in se je oziral po drugih; hvala bogu, da je pustil svoje kosti v taborišču, ker drugače bi šlo tako naprej. Misliš, da sem kaj imela pri njm? Saj sploh ne veš, kakšno je bilo moje življenje.« Slišal sem že. Vsakokrat slišim celo zgodbo: po- rodi in lonci — res ni bilo lepo in nič nisi doživela, nanagloma ti je naredil otroka in potem si nosila ta bremena in jih spravljala na svet, bilo jih je pet, šest in splavi, res ti ni bilo lahko, ampak kaj zdaj pomaga, ne vem, kaj bi lahko zdaj kdo pomagal, če je bilo tako nelepo, brezupno in ponesrečeno. »Nič lepega nisem užila pri možu, samo strah pred novim bremenom, ker mi je samo otroke de- lal. Zdaj vidim, da ženske nekaj imajo od tega, imajo tiste tablete in z moškim uživajo in si pri- voščijo vse mogoče. Vidim na televiziji in v filmih in tudi berem, kako je to zdaj; sploh nisem vedela, kako je s temi rečmi in kaj sem vse zamudila in ti prekleti lonci — čeprav imam že odrasle obroke, ki vsi služijo in bi mi lahko kaj nudili. Kaj praviš, bi mi lahko ali ne? Zakaj molčiš?« »Ne vem, kaj naj rečem.« »Ne veš? Ne vidiš, da mi ničesar ne nudite, tudi trohice ne, še pogovarjati se nihče noče z menoj, nihče me ne posluša in potem se še čudite, da vča- sih govorim sama s seboj in da tulim v lonce. Hu! prekleti! hu! — slišiš, kako odmeva? — prekletjeki mutasti!« Njen tulež v velikanski lonec votlo odmeva po kuhinji — Carjevič spet kuka, kaj se dogaja — ta- šča včasih počne to tudi sama: rjove v lonec in preklinja življenje in vse nas druge, ki po njenem brezmejno uživamo to življenje. Najbrž se ji zdi, da kar venomer drhtimo v nasladi in da se ko- pamo v uživavstvu. »Vidiš, tako se pogovarjam, ko me noče nihče drug slišati, ker kar gledate v tla in čimprej zgi- nete iz te kuhinje in se ne zmenite več zame.« »Saj smo vam kupili televizor.« »Kaj pa je to takega, televizor? Saj ga tudi ra- bim, ko nikamor pod milim nebom ne grem. Mi boš zdaj očital televizor?« »Ne očitam. Povedati hočem, da se tu in tam vseeno zmenimo za vas.« »Nikdar. Niti toliko, kolikor je črnega za noh- tom. Me kdaj kam peljete? Si me mogoče peljal v bar, kot si obljubil? Rada bi videla, kaj se tam sploh dela, ko slišim, da so ženske čisto nage pred dedci; rada bi videla in bi plačala iz svojega.« Res sem obljubil, čeprav se tega bojim: začela bo med programom govoriti na ves glas in se sploh ne bo zavedala, da to ne gre, popila bo ko- zarec preveč in bo hotela plesati in bo razlagala vsem ljudem svoje tegobno življenje, tako kot ga razlaga prodaj a vkam v trgovini in branjevkam na trgu, pa mesarju, ki ji v tolažbo odreže lepši konec junetine. Nekega dne bom moral tudi to opraviti. Majda pravi: kar pelji jo, mene ne bo zraven. »Zagotovo vas bom peljal. Ob prvi priložnosti.« »To ne bo nikoli. Sram te je z mano v bar, če- prav bi se lepo oblekla, ne misli, da nimam no- bene pražnje obleke. Vidiš, to me boli: pri svojih letih še nikdar nisem videla pravega bara in kaj se tam dela in še marsikaj drugega nisem videla in lahko bi mi otroci in zetje vsaj enkrat omogočili počitnice in kupili letalsko vozovnico, ker bi se pred smrtjo rada peljala tudi po zraku; ko vse to vidim Ln berem, sama pa nisem prav nič doživela. 462 Le povej jim to, mene tako ne poslušajo več, ti me vsaj malo poslušaš. Moje življenje je bilo en sam samcat črn dan: prva vojna, pa druga vojna in življenje z njim — še v grobu mu ne odpustim, tega tudi grob ne zabriše — en sam vojskin čas, le poslušaj, Matija, kaj je bilo moje življenje.« Ne morem več in nekako se moram izmuzniti: če tiho odidem, me morda sploh ne bo opazila; že večkrat sem se tako odtihotapil in govorila je kar naprej zidovom in loncem o svojem življenju, ker ni vedela, da me ni več v kuhinji in ji je morda že sploh vseeno, če kdo posluša ali ne, samo da lahko pripoveduje zgodbo svojega neizživetega življenja. Tisto noč, ko je Majda tako težko rodila Carjeviča, sem prišel k njej in rekel: Majda je skoraj umrla na porodu — ona pa je začela takoj pripovedovati tegobe svojih porodov in ni niti vprašala, kako je z njeno hčerjo, ampak je kar naprej govorila svoje, tako kot pripoveduje zdaj in sploh ne pomisli, da tudi meni danes ni lahko. Tisti beg po pesku, ki se vdira — živ pesek je bil in nikogar ni bilo in potem sesutje vsega — tako je, kot da nisem tega nocoj sanjal — v podplate se mi je vtisnil občutek pogrezajočega, sipkega in vročega peska in drobovje si je zapomnilo nezno- sen občutek, ko se je Majda ljubila s tujcem in ko me ni hotel nihče več slišati — tudi mene ne — popolna gluhota sveta. »Zakaj ti vse to pripovedujem, ko me niti po- slušaš ne? Med seboj najbrž govorite, da je mati trčena, da se ji pač meša, meni pa je tako pri srcu, da bi ubijala, kar ubila bi nekoga! Vojne manjka, da bi se kaj zganilo, da bi počilo!« »Ne želite si vojne. Vam nista bili dve dovolj?« »V zadnji vojni sem nekaj bila, nekaj sem po- menila: skrbela sem za ljubljanske ilegalce, fantje so se prihajali skrivat k meni in so govorili z me- noj, poslušali so me in so razumeli, kakšno je bilo moje življenje. Mati Smolnikova, po vojni bo vse drugače — so me tolažili in pravili, kako se bodo ljudje razumeli in kako bodo vsi enaki — meni pa so zdaj ostali samo lonci in nihče ne govori z me- noj in nihče me nikamor ne pelje. Je kaj čudnega, če si Želim vojne?« Ne maram o vojni. Potem pride. Tako kot zad- njič, ko sva z Majdo sedela na Goldonijevem trgu v Trstu. Opravila sva nakupe in vsa utrujena se- dela pod pisanimi sončniki in pila kavo in po si- njem nebesu nad Trstom sta se zarisali tanki beli črti — izpuhi dveh letal, ki sta leteli zelo visoko; tesno mi je — je rekla Majda — spominja me na vojno; tudi mene je spominjalo: nebo prepreženo z belimi sledmi kot lectovo srce, zamolklo drhtenje ozračja ob bobnenju iskrečih se letečih trdnjav in liberatorjev, med katerimi so švigali lockheedi z dvojnim trupom, in mi spodaj, pričakujoč, da se bo zdaj zdaj ta leteča truma začela obračati in da bo odvrgla na železniško križišče v Pragerskem preproge bomb in napalm zažigavke — natrijev palmitat zdaj požiga v Vietnamu — in dež stani- olskih laskov je deževal na travnike in potem so začeli lockheedi strmoglavljati kot jastrebi in flak je zabevskal v nebo — znamenje, da se bo začel pekel — ne, nikoli več ne želim tega. Pri Upimu in v Standi prodajajo majice z napisom: nočemo delati vojne, hočemo delati ljubezen — pa vendar, če se ljudje preveč parijo, pride vojna in to je za- čaran krog: če delaš ljubezen, delaš vojno. Morda pilule. Samo kdaj bodo začele jemati Kitajke pilule zoper spočetje? Dogolasci nočejo vojne, pa niso doživeli preproge bomb in napalm zažigavk, ne naskoka na bunker, pa nasvidenje v Trstu; ali člo- vek res lahko noče nečesa, česar niti ne pozna? Nočem, nočem niti slišati, niti videti — poznam vse to in zapiram televizor, ko mi vsak večer ka- žejo vietnamsko vojno — vsega tega je bilo preveč in najhuje je, ko sploh nič ne moreš. Lahko se sicer iz protesta zažgeš ali pa pišeš gesla: JOHN- SON NA VISLICE in LSD NOT LBJ, in kaj po- maga? Pisali smo in kričali: DAJTE NAM PUŠKE — GREMO V TRST! pa hodimo zdaj tja po blago s torbami, in čeprav je bolje s torbami kot s puš- kami, tudi torbe niso vse. In tako nič ne moreš, kot mravljinec v mravljišču si, ki ga lahko vsak hip razkoplje ali zažge okrutni paglavec. »Vojne si vendar ne morete zares želeti.« »Pa si. Rada bi spet postala kdo, ne kuhalnik in pomivalnik, in lepega dne bom res koga ubila.« Vse zaman. Govoriti bi moral z njo, kot govori Majda in svak in svakinje: ja, mama — ne, mama. Izmuzniti se. Samo prej povedati, da ji puščam Carjeviča v varstvo čez noč. In spet bo dvignila krik. »Mudi se mi. Pripeljal sem vam sina. Ce ga vzamete čez noč.« »A tako. Zato si prišel. Gresta spet na lepše?« »Povabljena sva k Rekarjevim.« »Spet se boste lepo imeli in boste jedli in pili in plesali. Se nikoli me niste peljali na kakšno domačo zabavo.« »Prav dolgočasne so.« »Mora že biti lepo, če hodite.« Zdaj ji stisniti pettisočak. Morda bo pomagalo in bom lahko v miru odšel. Molim bankovec. »Za trud, ker večkrat varujete Carjeviča. Vze- mite.« »Ni mi treba dajati denarja! Briga me denar! Vsi skupaj mi tiščite denar kot kakšni dekH. De- nar nič ne odtehta. Tako! Vidiš! Ne maram vašega denarja!« Mečka bankovec. Vrže ga na tla in jezno tepta po njem, čeprav toliko previdno, da ga zares ne poškoduje. »Kje naj ga porabim, ko nimam nobene družbe, vi pa uživate in vam je vseeno, kako je z mano! Tudi ti. Požvižgam se na denar! Prekleti vsi sku- paj! Kar pojdi, poberi se, da te ne bom več gledala in ti sploh ni treba več hoditi blizu in me dražiti! Dolgočasne zabave — ti bom že dala! Vsi lažete in me dražite: mama, saj ni nič zunaj — kakor da ne bi videla, kako gredo družine čez nedeljo na sprehod in posedijo v gostilni in se lepo imajo.« Tiho zapiram vrata in še v veži odmeva njen rezki glas, k sreči je Carjevič na to navajen, tudi skozi odprto kuhinjsko okno slišim vse znova: moje življenje .. . ničesar doživela ... nikamor šla . . . lonci. . . porodi . . . Nadeti sončna očala, svetloba slepi, s pločnika še vedno žehti pripeka. Sonce se nagiba k Rožniku. Pred Figovcem migotajo pisani senčniki, godba 463 milice se zbira na ploščadi: spet bo nabijala do ve- čera. Pisane obleke frfotajo po pločnikih, napol gole mladenke v minicah razkazujejo svoja zago- rela stegna in žvečijo žvečke in ližejo sladoled — mika me, ampak v vročih dneh je to zagotovljena angina, pa še želodec si pokvariš. Rad bi imel tako oranžno mikico iz frotirja; smešno, nosi jo brhek mladenič, ne morem si vendar privoščiti oranžne mikice, Majda bi se mi krohotala. Vrvež pred Figovcem: vse mize zasedene in ljudje se odžejajo s pivom in kokto in ledenimi sokovi — pivo v velikih, orosenih vrčih — že ves čas me žeja, ampak pred Figovcem ni praznega prostora in tudi pred Evropo ne. Gruča se pretaka po ploščadi sem in tja, ljudje žuborijo okrog mene kot neka tuja tvar, tako je, kakor bi me pokrival steklen zvon, čudno, nekaj nevidnega me že ves dan obdaja in ločuje od vsega tega vrveža in mr- meža; zaletavajo se vame, pa vendar ni nobenega stika z njimi, moje znajdenje odpoveduje — kam sploh grem? Kam hočem? Še uro imam časa do zmenka z Majdo. Pošta. Nakazati telefonsko naročnino, poravna- ti prometno kazen. Črpalka. Menjati vsaj olje, brez nadrobnega ser- visa in mazanja. Krojač. Že zdavnaj bi moral na pomerjanje ob- leke, saj je še zimska obleka in Majda me je že nehala opominjati na te opravke. Žeja. Popiti kje vrč hladnega piva. Vsega ni možno opraviti v tem času. Olje. Olje je nujno. Ampak na črpalki onstran parka stojijo tomobili v nepretrgani vrsti in zmeraj dotekajo no- vi; tujci nalivajo bencin in še za dneva bodo s tem bencinom pri morju — vozili bodo po jadranski ce- sti, skozi kraj, kjer prebiva Ana, kako blizu je pravzaprav Ana — samo enkrat naliješ bencin na Župančičevi cesti — in kako daleč je. Odloči se in si lahko takoj pri njej. Ana, dober večer. Ves dan sem mislil nate. In si prišel. Kako je kaj? Ni dobro. Preganjajo me hude sanje. Utrujen sem in ne znajdem se več. Odpočij si. Lahko veslava na morje. Kmalu bo vzšla luna. Rad bi položil glavo v tvoje naročje. Položil jo boš. Rad bi zaspal pri tebi. Lahko boš tudi zaspal pri meni. Saj si kot otrok. Utrujen in preganjan. Samo tebe še imam. Bodi brez skrbi. Najino rada te imam. Nekoliko noro... Ne sestavljati. Neumni so ti dvogovori. Ni mo- žen pogovor z Ano brez Ane. Ne bi odgovarjala ta- ko in to je pogovarjanje s samim seboj. Črpalka — črtano. Preveč čakanja. Opravim zvečer. Pošta — črtano. Gotovo velika gneča. Opra- vim jutri. Krojač — črtano. Menda se je sploh pre- selil. Odložim. Žeja — to ostane. Lahko bi v kiosku pred Figovcem kupil Izbor, gotovo je v njem kakšen dražljiv spis. Kot zad- njič tisto o čutnih oglasih v ameriških časnikih: mlada, privlačna zakonca iščeta znanstvo z drugim parom brez predsodkov zaradi intimnega uživa- nja .. .zaželena slika in spisek posebnih želja. In podobno. Rad bi vedel, kakšne posebne želje ima- jo. Morda kaj tistega, kar je na opolzkih fotogra- fijah, ki jih je zadnjič pokazal Borut. Cetverna or- gija. Zanimivo bi bilo dobiti tak spisek. Paritvene sestave in zblojena početja. Spisek zaželenih užit- kov. V glavi se porodi marsikaj, čeprav človek vsega tega ne počne. Nekateri morda. Nekateri morda res ne sestavljajo v mislih možnosti, ampak delajo, kar jim godi. Vse bolj sestavljam. Sestavim vse, kar hočem ш kakor hočem; tudi te spolne zadeve. Mladenka, ki hodi pred mano, je komaj kaj oblečena. Njena zaobljena zadnjica se pregiba in stresa in vzbuja slutnjo trepeta mišic in prepon, slutnjo telesa, ki je nabito s silo in bi najbrž za- čelo kmalu odgovarjati na snubljenje. Lahko sestavim: pripeljal sem jo domov. Moji poljubi drsijo po njenem zagorelem tilniku, po za- obljenih ramenih in pod pazduho — ne brije se — zadrga polzi in razgalja hrbet — ne nosi nedrčka nagnem jo in položim na nizko klubsko mizo — nikoli si ne upam predlagati Majdi ljubljenja na tej mizi — na mizi jo imam kot na oltarju in na kolenih drsam okrog nje: kako rosna mladenka, še dehti po deklici, čudovit, omamen vonj deklic, kot vonj ciklame v popku, kot vonj mladega sira, še neizrazit, pa vendar že določen in samosvoj. Je že kdo poljubil brstiča tvojih prsi, draga? Ne, prosim ne. Pa to tvoje materino znamenje, je? Ne, nikar. Gotovo je pri njej slišati še potoček, ne slap, bolj me privlači potoček: tudi tu je še vse v brst- ju, popkovno listje oklepa cvet, ves sočen in žame- tast. To ne gre na ulici, lahko opazijo. Nehati. To se- stavljanje je pogubno, ker v tej igri nastopam kot režiser, igravec in občinstvo. Hoja za dekletom me je pripeljala v Nazorjevo ulico. Zginila je, najbrž je zavila v kakšno trgovino. Vsa sreča, ker drugače bi morda še nadaljeval. Si- cer pa tudi pri tem sestavljanju ne pridem do kon- ca sestavljenke. Ko je predstava na višku, ustavim izmišljevanje. Imel sem nečiste misli, govoril sem nespodobne besede. Kaj še? je vpraševal kaplan v spovednici — si delal kaj nečistega? Ne — sem v strahu šepetal in blagroval temo v cerkvi, ker je zakrivala mojo rdečico — če Bog vse vidi in vse ve, zakaj bi moral pripovedovati še kaplanu? Se nisi po nepotrebnem dotikal svojega uda? je šepetal izza rešetke in oblivala me je zona in tresla so se mi kolena — le kako je to vedel? Ne, nisem. Si se dotikal udov pri drugih dečkih? Ne. Si se nemara dotikal deWic? Ne, ne, sem šepetal. Ce lažeš, imaš smrten greh, in če s smrtnim grehom umreš, si za- pisan peklu. Za nespodobne besede in nečiste mi- sli je odveza, nečista dejanja pa so smrtni greh. Kaplanov glas je prihajal iz spovednice in sapa mu je zaudarjala po česnu in spovednica po črvivem lesu in kadilu — deset očenašev za nespodobne be- sede, petnajst zdravmarij za nečiste misli. Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Nečista dejanja. Dotikanje: sam in z drugimi dečki, prvo športno tekmovanje za kozolcem, kdo bo prej ; nikoli nisem bil prvi, vselej so me prehite- 464 li. In nekega dne je neki fantalin pripeljal s seboj deklico; z zanimanjem je gledala naše tekmovanje, do konca si je vse ogledala, kako to delamo, in mi smo gledali njo — potem nas je zatožila. Srobotna šiba je tleskala po otečenih dlaneh — si bil zraven ali ne? je sikal kaplan; ne, ne — in neznosno je žgalo, kakor da s šibo polaga živo žerjavico v dla- ni. Potem so nečiste, s smrtnim grehom onesnaže- ne dlani otopele — ne, nisem bil zraven! Ne zapu- sti nobeden ga v tej sili — naučite se Krst pri Sa- vici na izust, malo nas je in bodimo ponosni na Krst, dajmo: Valjhun, sin Kajtimara boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero — pravi palček je bil profesor slovenščine, palček z zlatimi naočnilci in srebrno sivimi lasmi in temeljito nas je naučil Krst, posamično in v zboru; če si znal Krst, si pri njem naredil slovenščino. 2eja. Upam, da imajo v Smrekarjevem hramu ohlajeno pivo. Najprej odtočiti. Pri mladenki prej je gotovo še potoček, ki se prebija po ozki strugi, in če bi se upal vprašati, bi ga najbrž želel okusiti — nečiste misli so odvezljive, dejanja ne — hinav- ščina; najbrž bi, ne slap, potoček bi. Limonin olu- pek v scalnični školjki. Oster smrad amoniaka. Scavci na levi in desni se odcejajo v vedno daljših presledkih in na koncu otresajo ude. Izprazniti me- hur, kolikor se da. »O, koga vidim. Že ves čas gledam, če si res ti.« Nekdo me ogovarja. Zapira si hlačni razporek in se mi uglajeno smehlja. Naglo se spomniti imena, saj je znan obraz: te zbegane sive oči, v grimaso ukrivljene ustnice in piškavo zobovje — seveda. Bruno: počena nosilna stena v stolpnici B 17, po- zabljena stranišča v načrtu, splošno zgražanje, Hsk, graja v skupščini, nato Polje. Kaže, da so ga iz- pustili. »Zdravo, Bruno. Že lep čas te nisem videl.« »Nisi mogel. Zdravil sem se, uničene živce sem imel. Saj veš, da so mi podtaknili tisto zoprno za- devo s stolpnico.« »Vem.« »Preganjali so me, ker sem bil sposoben in ker se nisem strinjal s podvozi. Bali so se zdrave pa: meti. To, kar so naredili z Ljubljano, je zgodovin- ska sramota.« »Saj. Boš kaj popil?« »Prosim. Dvojni konjak, če smem prositi. Poleti pijem samo žgane pijače, to je edino zdravilo zo- per žejo.« »Kako kaj žena in otroci?« »Nimam več žene. Ločila se je med mojo bolez- nijo. Otrok sploh ne smem videti. Tudi njo so moji nasprotniki omrežili in spravili na svojo stran. Sploh veš, kakšno svinjarijo mi je zakuhala? Seve- da ne veš. Res sem bil živčen, ampak nisem bil nor, Matija, ti menda veš, da nisem nor. Skupaj sva študirala.« »Prepričan sem, da nisi.« »Ta pošast pa je nekega večera poklicala reše- vavce, češ, da kričim zmedene besede in da sem nasilen, pa sem ji samo hotel dopovedati, da so mi škandal s stolpnico podtaknili in da me hočejo onemogočiti, ker se me bojijo. Samo nekoliko bolj glasen sem bil. Mirno, ne da bi trenila, je lagala reševavcem, da se me boji, ker hočem ubiti njo in otroke. Pomisli, kaj si je izmislila. Ko sem to sli- šal, sem res podivjal, zadaviti sem jo hotel in seve- da sem se znašel v Polju pod mrežo kot žival.« »Zelo neprijetno. Veliko pivo in dvojni konjak, gospodična.« »Ženska je kača, Matija. Rad sem jo imel, res sem jo imel rad in garal sem noči in noči, da bi prišel do denarja. Zaradi nje. Vse bi ji dal. Vse bi imela. Nisem pa kriv, če se mi ni posrečilo, če sem imel toliko nasprotnikov.« Upam, da se bo kmalu opil. Potem bo pro&ü de- nar naposodo in lahko bom izginil. Morda ne bo prišel niti do čiščenja Blejskega jezera in projekta slana voda—sladka voda. »Taka je ženska: ko si na tleh, te pomečka kot nadležen mrčes. Prav z užitkom te dotolče in po- konča. To je naredila. Ker res te lahko dotolče sa- mo tisti človek, ki ga imaš rad, drugi te ne morejo. Zdržal bi, če bi mi stala ob strani. Pa me je do- tolkla. Na zdravje, Matija. Tebe sem imel vedno rad. Nisi se vpletal v gonjo zoper mene. Si še ved- no na zavodu za novi trg?« »5e.« »Slišal sem, da vas ukinjajo.« »Na pol.« »Vidiš, vaših načrtovavcev pa ne bodo vtaknili v norišnico, čeprav so tiste stolpruce norost. Cista norost je zidati nehotične zgradbe nad ravnijo gra- du in to na netrdnih tleh, na robu Barja. To sem takoj v začetku p>ovedal in napisal. Poslal sem v Delo in Naše razglede, pa mi niso objavili; ni do- kumentirano, so rekli. Moj projekt za očiščenje Blejskega jezera in projekt slana voda—sladka voda pa so lahko nedokumentirano proglasili za norost.« »Na zdravje. Delaš zdaj kaj novega?« »Vse zaman. Vsak projekt mi zavrnejo, ker ni- sem v njihovi bratovščini. Ne morem blizu. Razen tega bi se izkazalo, da lüsem nor, če bi kaj sprejeli, in prišla bi na dan vsa svinjarija, ki so mi jo sku- hali. Zdaj imam izdelan načrt za ureditev javnega prometa v Ljubljani. Imaš svinčnik? Prometna vi- ba. Podzemeljska železnica, polžasto zavita v sre- dišče mesta, postaje se zgoščujejo ob središču in se razmikajo v predmestju. V najkrajšem času doseg- ljive vse točke v mestu. Se ti zdi to noro?« »Ne, zelo zanimivo je, čeprav mi ni popolnoma jasno križanje in obračanje.« »Nobenega križanja, nobenega obračanja. Pre- dor bi imel dve nadstropji: v enem bi potekal promet k središču vibe, po drugem iz središča. Vse sem preračunal. S postaje v središču bi odpeljala sestava vsakih šestdeset sekvmd, če bi uvedli deset sestav. Imaš svinčnik? Moral bi narisati. Vzemimo deset sestav in sto postaj. Prva sestava bi vozila do stote, končne postaje in od tam nazaj; druga sestava bi vozila do devetdesete postaje in nazaj, tretja do osemdesete in nazaj — ti je razumljivo? Deseta sestava bi vozila samo do desete postaje in nazaj in bi potem v središču čakala na prihod prve sestave. In ko bi v spodnjem predoru odpeljala prva sestava iz središča, bi v zgornjem pripeljala zadnja sestava. To je nenehno, k središču zgošču- joč se promet. Kaj res nimaš svinčnika? Zamisel se mi je porodila ob spiralnih meglicah v vesolju in 465 mislim, daje to fantastičen projekt, popolnoma iz- viren.« Kristus, nor je. Skoraj bi nasedel in začel misliti o tem projektu, ki ima gotovo neko usodno napa- ko, če bi ga začel resno preračunavati. Kakor nje- gova stolpnica, kjer je počila nosilna stena in kjer je enostavno pozabil stranišča. Tudi če bi se res vse ujemalo pri tem fantastičnem načrtu, bi bili potniki fantastično zmedeni. Ne, ne smem se pu- stiti zapeljati, norci imajo neko pošastno moč, da znajo obsesti poslušavca — k vragu viba in deset sestav. »Kaj praviš? Projekt sem delal med zdravlje- njem. Zdravniki so bili navdušeni: v Polje bi nam- reč pripeljala sestava vsakih dvajset minut. Razen tega bi glavni usmerjevavec pospešil promet ob konicah. Ce hočeš, ti prinesem projekt.« »Ne vem, če bi utegnil pregledati.« »Obdelati moram še neke malenkosti. Nujno bi potreboval računalnik, pa me seveda nikjer ne pu- stijo blizu. Vem, da mi bodo projekt zavrnili, am- pak ne bom odstopil. Ce ne bo šlo drugače, se odpravim v tujino.« »Mnogi gredo.« »Morda je Ljubljana res premajhna za tak pro- jekt. London. New York. Desettisoč postaj in tisoč sestav. To bi bil pravi utrip. Sicer pa bi moja pro- metna viba naredila revolucijo v urbanizaciji in zidavi mesta. Mislim, da je zgrešeno najprej zidati mesta in potem urejati javni promet. Viba narav- nost terja ustrezno zidavo: spiralna razporeditev stanovanjskih in poslovnih poslopij, ki so postav- ljena okrog postaj. Vesolje v malem. Mi naročiš še dvojni konjaJc? Brez denarja sem in brez službe. Ampak pokazal jim bom. Tudi njej. Veš, s kom se zdaj goni? Z Znabljem, mojim nekdanjim direktor- jem, ki mi je podtaknil tisto svinjarijo s stolpnico. Vidiš, ženska gre z zmagovavcem, gre z močnej- šim; zato ne pričakuj zanesljivosti pri ženski, v njej je kurbirski gon, ki pride slej ko prej na dan.« »Grdo te je razočarala.« »Pokazal ji bom. Ce v tujini uspem s prometno vibo, bom vsem pokazal, kaj sem. Matija, če se mi bo posrečilo, te bom poklical. Saj v tej prekleti Ljubljani ni mogoče dihati. Kamor stopim, šušljajo in ogovarjajo. Nobene možnosti ni in ne moreš se uveljaviti, ker ti zamerijo vsako resno delo. Veš, imam naravnost domotožje po tujini. Hoditi po uli- ci, kjer te nihče ne pozna in biti prost. Res bom odšel.« Vsi nekam hočejo in tudi odhajajo. Vedno me stisne pri srcu občutek bednega ostajanja, kadar odhajajo znanci v tujino. Nobenih korenin več nimamo. Moje matere ne bi nič na svetu spravilo iz njene vasi. »Matija, ne bodi hud, ampak prosil bi te za majhno posojilo.« Dolgo je trajalo. »Koliko?« »Tisočaka, počakaj, če moreš, bi nujno potrebo- val dva.« Nikoli več jih ne bom videl. Ce bi Majda to zvedela, bi poslušal goro očitkov, ker dajem denar zmedenemu pijancu, ki ga bo takoj pognal po grlu. Ampak drugače se ga ne znebim. In to za danes in lep čas naprej. Zadnjič si je sposodil pri meni denar pred letom. »Hvala, vrnil bom. Ne bom ti tega pozabil. Res si še človek. Mislim, da so tudi tebe zaklali in one- mogočili.« »Zdaj se mi pa mudi, Bruno.« »Malo bom še ostal. Nocoj bom pil. Včasih se moram opiti, da sploh zdržim. Poglej si, kaj naredi ženska z moškim: razvalina sem. Cisto na psu. Ne zaupaj nobeni ženski na tem svetu. Ne želim ti, da bi prišel na moje. Moraš se ograditi pred ženskami in se zavarovati. Drugače te pogubijo.« »Bruno, poslavljam se.« »Drži se. Že nekaj časa bi te rad vprašal: si sre- čen z Majdo?« »Ne morem se pritožiti.« »Oprosti, ampak kadar se napijem, imam čudne prebliske: naenkrat mi neka misel prevrta možgan- sko skorjo in nekaj se mi razsvetli. Morda je to moja bolezen. Ta hip mi je bilo kristalno jasno, da te bo žena uničila.« »Pojdi no. Nima zveze. Pozdravljen.« »Včasih se tudi zmotim. Srečno, Matija.« Kako je mogel izvrtati? Menda se to zmeden- cem včasih posreči, kakor neka jasnovidnost ali kaj. In njegova prometna viba! Uprta misel, ki je tako močna, da človeka zapelje. Ima me, da bi začel računati, ker nekje slutim strašansko pomoto in je to s sestavami, ki vozijo na vedno krajše razdalje, nemogoča zmeda. Izravnati vibo v premico. Tako je lažje. Namesto sestav krogle, ki se valijo ena za drugo in zastajajo vedno bližje. Hudiča, nekaj je na tem. Ce je središče mesta najbolj naseljeno in če naseljenost pojema na obrobju, potem viba urav- nava enakomerni pretok na to in ono stran. Ne, ne bom se pustil obsesti od tega. Bruno je za hip pre- vrtal stekleni zvon, ki me že ves dan obdaja, smuk- nil je vanj s prometno vibo in z grenkobnim ob- čutjem domotožja po begu. Miklošičeva cesta je zagozdena z avtomobili, ki so na poti k morju: prašni, obloženi s šotori, vesli in vso drugo počitniško kramo. Francoska žaba vleče za seboj bivališče na kolesih. Za nemškim oplom se maje velikanski motorni čoln. Ves dan vozijo skozi mesto. Tudi ustavljajo se: klepetave Francozinje v pisanih maj ah, v pretesnih kratkih hlačah in z velikanskimi sončniki. Bevskavi Nemci, ki se obnašajo kot na vojaškem pohodu in pre- verjajo svojo pot z zemljevidi in vprašujejo, kje so cenena gostišča. Vse gre. Tu in tam kakšen Belgi- jec, kakšen Anglež in Šved. Pa Poljaki in Cehi s svojimi škodami in trabanti, ki jih vozijo tako po- časi, da so ponavadi cokla kolone. Bledolična nuna mahedra pred Unionom med kratkokrilimi dekleti in fanti v kavbojkah. Črnec kupuje limonov sladoled na vogalu frančiškanske cerkve. S sladoledarjem, ki je očitno šiptar, se z lahkoto sporazumevata z rokami in grimasami. Ka- ko je postal svet majhen in kako so vsi povsod in nikjer. Avtomobili kar naprej vozijo mimo. Slamniki, ribolovske puške in plavuti v prtljažnikih. Utruje- ni, pa vendar vozijo naprej k svojemu šotorišču, svojemu zalivu, svoji skalnati ploščadi ob morju. Srečni, ker lahko gredo. Hvar ponoči — kakor 466 Betlehem iz jaslic, ki so za Božič brlele pod starim, črvivim razpelom — palme in jadrnice in čolni in stare ribiške barkače v zalivu; električne orgle in kitare odmevajo z Galešnika, nekdaj zatočišča kuž- nih bolnikov, bogataška jahta pod panamsko za- stavo, vonj morja, polna luna nad Paklenimi oto- ki. Vselej občutim Ano, kadar me obsede hrepe- nenje po morju. Tudi zdaj. In tudi pozneje, tam. Lansko poletje sva se sončila z Majdo na skalni polici ob zalivu in nenadoma sem videl Ano na drugi strani: njeni lasje so büi, njena hoja — in izmišljati sem si začel, kako je res tam čez, ne- uresničljivo tam čez in vendar možno tam in ne- mara sploh uresničljivo tam čez. Se vedno je vroče; ostajam v tem kotlu, nobe- nega izhoda ni. Pivo v želodcu se je segrelo in se mi ogabno spahuje. Pročelje frančiškanske cerkve žari v popoldanski sončni bleščavi: AVE, GRATIA PLENA! V cerkvi je gotovo hlad in še precej časa imam. Nisem se zmotil. Hlad. Vonj po kamenju, kadilu, starem lesu in ljudeh. Ne vidim. Sneti sončne na- očnike in nadeti običajne. Tako. Vsak korak spremlja presunljivo škripanje desak, ki so jih po- ložili na kamnita tla. Prisiljen hoditi kar se da pre- vidno, saj vsak škrip odmeva visoko pod poslikane oboke in se odbija v glavno cerkveno ladjo. Starke, ki molijo v klopeh, se ozirajo. Obstojim. Hlad, nur, mračnost. Pribežališče grešnikov, zatočišče prega- njanih, hram miru in molitve. Koliko vročih želja in priprošenj k vsevišnjosti je zgneteno pod temi oboki: okna z barvastimi stekli žarijo, na stropu se rišejo čudne, temačne in zabrisane podobe na zidu, splet mišic in vihrajočih, nagubanih oblačil, vse nejasno prepleteno kot molitve rodov, ki so se sem zatekali v svoji stiski. Lahko bi poskusil moliti: Bog, odvzemi mi to bolestno hrepenenje po ne vem čem, reši me sa- mote, reši zvona, ki me obdaja, reši me tega dneva današnjega in daj mi Ano, prosim te, daj mi člo- veka, ki ga bom lahko imel rad in bom lahko go- voril z njim, človeka mi daj, ker ga potrebujem bolj kot kruh vsakdanji, in reši me tesnobe, ne za- pusti me samega s fiatom in obodinom in z vsemi temi čudnimi stvarmi, ki jih ne morem razumeti, ker potrebujejo nenehoma olje, bencin in snaženje ter ne vedo ničesar o ljubezni. Ne zaleže. Ne znam več moliti. V mladosti sem pokleknil pred lesene, grobo izrezljane svetnike v vaški cerkvi in molil, če je mati zbolela, če je kravo napenjalo ali če je oče preveč pil, molil sem in mi je odleglo. Takrat sem najbrž še znal. Zdaj ne več. Moja molitev je zadela ob gluhi, poslikani cerkve- ni obok in tam ostala. Nobenega olajšanja. Boleče hrepenenje je še tu in tesnoba je tu in to čudno, nemirno počutje — danes se je vse nakopičilo in pritisnilo name. Kam bi se obrnil? Dekle s košatimi, zlatastimi lasmi stoji za steb- rom pred mano. Svetlo rožasto minico nosi. Kaj jo je prineslo sem? Približati se ji s strani. Počasi, da me ne izda škripanje desak. Zdaj vidim njen obraz: strmi v Marijino podobo na osrednjem oltarju in njene debele, čutne ustnice se premikajo v molitvi. Čudno: lahko si jo zamislim med razposajenimi gosti na domači zabavi, med poslušavci koncerta električnih kitar in tuležev, lahko si jo zamišljam, kako pleše najbolj divji šejk in madison — s tem mračnim cerkvenim prostorom pa se sploh ne skla- da in je tu prisotna kot tujek. Vendar njene ustni- ce, ki so bolj ustvarjene za poljube kot molitev, žebrajo vročo priprošnjo k oltarju. Starke meljejo kot samodeji, dekle pa menda moli zares. Rad bi znal tako moliti, morda bi se mi potem ta polago- ma razpadajoči svet spet sestavil, morda, če bi znal — srečno dekle, ker lahko še veruješ in moMš. Ogovoril bi jo. Rekel bi: gospodična, ne znam več moliti. Ne sestavljaj, ogovori zares! Počakaj, ko bo šla iz cerkve in jo zunaj ogovori. Čemu bi se bal dekleta, ki zna moliti — krščanska ljubezen: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, in to ona gotovo ve in ne bo ugriznila, ne bo zakričala na pomoč, ne bo konec sveta, če jo zunaj počakam in ji rečem: prosim, molite kdaj zame. Obrnil se bom k njej, če se ne znam več k Bogu, in morda mi bo odgovoril skozi njo in po njej, ker ona zna moliti. Priklek, še poklon temačni podobi Marije in zdaj odhaja. Njena hoja je zibava, vabljiva — škrt, škrip, škrap — škripavo deskovje prepeva pod nje- nimi drobnimi koraki. Za njo: prehiteti in počakati pred cerkvenimi vrati. Ustavila se je še pred kro- pilnikom pod korom. Zadnji poklek: kako lahko je to v minici in stegna se še bolj razgalijo, rob krila se skoraj sreča z robom hlačk. Prekrižala se je. Hitro, da jo še prestrežem. Hrup pred Tromostovjem, sonce ščemi — v ka- teri žep sem vtaknil naočnike? — srce pa razbija v grlu: čudno, kako se bojim ogovoriti človeka. Mor- da je res nesmiselno, da se razburjam, ko mi sploh ni treba tega — lahko grem in je ne ogovorim. Glas se mi bo tresel. Tu je. Hitro se zdaj odloči. Stopila je iz cerkve in tudi njo je zaslepila svetloba; okna na Kresiji žarijo kot zlato rdeče ognjene grmade, stekla avtomobilov, ki vozijo čez most, mečejo zajčke po cerkvenem pročelju — AVE, GRATIA, PLENA! — dekle mežika in viha svoj že tako pri- vihnjeni topi nosek — moram jo ogovoriti, vsaj nekaj izpeljati, ne samo sestavljati in si izmišlje- vati. Odpri že gobec, reva! »Gospodična, ne zamerite, ker vas ogovarjam. Ampak prošnjo imam.« »Ja? Prosim?« »Opazoval sem vas, v cerkvi.« »In?« »Mislim, da znate moliti. Meni se ne posreči. Ne znam več.« »Saj je čisto preprosto, gospod: gotovo še znate očenaš: potem poveste vse, kar vam leži na duši Ln na koncu spet očenaš.« »Pa vendar ne znam moliti tako kot vi. Zato imam prošnjo: molite kdaj zame.« »Molim za vse ljudi, gospod. Celo za Twiggy, ki je tako suha in se bojim, da bo kmalu umrla. Se tudi vam zdi presuha?« »Nekoliko res. Tudi zdravniki so tega mnenja.« »Brala sem, da so zdravniki proti taki modi. Pa je tako srčkana kot kakšen deček. Molila bom za vas, če sami res ne znate. Zdaj se mi pa mudi v Ti- voli na minigolf in moram kar precej tja, ker me čaka klapa.« 467 »Ne bom vas več zadrževal. Hvala.« »Saj ni za kaj: ko bom molila za vse ljudi in za Twiggy in za Kennedyja, ki je bil tako lep pred- sednik in so ga tako grdo upihnili, pa za svojega dragega Belmonda, veste, čisto sem trčena nanj, ko bom molila za vse, ki jih imam rada, bom še rekla: in za tistega gospoda, ki ne zna moliti. Ne- kaj vas grdo žre, kaj?« »Bo že menda res. Se enkrat hvala. Morda bo pomagalo.« »škodilo gotovo ne bo. Zdaj pa se mi res vražje mudi. Zbogom.« Oddrobila je po stopnišču in njena košata pri- česka poplesuje med glavami navzgor po Čopovi ulici — šlo je, nič hudega ru bilo — ljubi svojega bližnjega kot samega sebe: to je učil kaplan, ki je vihtel šibo, ker smo ljubili sami sebe za kozolcem; smešno sami sebe: nekoliko otožno, brezciljno in neokusno — lepo bi bilo, če bi res veljalo: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe in bi rekel svet- lo rožasti minici: Tvoj bližnji sem. Seveda si. Rečeno je, da me moraš ljubiti tako kot samo se- be. Moja roka je tvoja roka, moja usta so tvoja usta, koža bližnjega je tvoja koža. Daj mi torej mojo roko, moja usta mi daj, daj mi moje vse in združiva se in ljubiva. To je vendar greh. Ne, to se pravi ljubiti bližnjega kot samega sebe. Potem vzemi to mojo tvojo roko in mi daj to tvojo mojo roko. In pojdiva kam, da mi izročiš še vse drugo tvoje moje in jaz tebi vse moje tvoje. Pa res ne bo greh?. Ne, to bo krščanska ljubezen. Bližnja sva. O tem nekoč z doktorjem Brodnikom. Ce počno to tudi drugi? Ce tudi drugi sestavljajo in izmišljajo pogovore, ali je kaj z mano narobe, da to kar na- prej počnem. Lep nauk: ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. Ali pa še bolj. Rad bi imel rad Ano bolj kot sebe. Ampak kako bolj? Kje je meja za bolj rad. Umreti za nekoga, je to imeti bolj rad? Saj potem ni nič več, kar bi lahko imel bolj ali manj rad. Smrt izravnava in vse zniči. Raje o ražnjičih. Raje o Veri, s katero se želim nocoj mečkati, brez bolj ali manj rad, sploh brez imeti rad. Krpan je za las zdrsnil mimo. Oplazil me je zrak, ki ga je izrinil. Čopova je prava tesen in mimo- grede si lahko povožen ali pa vsaj zbit. Pod kolesi avtobusa pregibnika bi bil konec: štirikrat povo- žen, zmaličen na asfaltu. Nobenih želja več, nobe- nega hrepenenja, doseženo vse in nič. Morda to slej ko prej tako samo pride. Misleči prašek strmo- glavljen v prah in prah se nabira. Ta moja roka bo gnila — odmisliti — čudno, da rastejo lasje in nohti še nekaj časa naprej, kar enostavno preživijo za- vest, vest in mišljenje in rastejo naprej ti šaljivci lasje in nohti, in ko vse zgnije, ostanejo kosti — odmisliti, odmisliti. Kimajoči psiček v renaultu. Razpasli so se ti ki- majoči psički V avtomobilih. Bedasta lutka. Med vožnjo kima in daje videz živega bitja. Zakaj si ljudje želimo neživo živo? Kot tiste lutke deklet, o katerih je pisalo v Teteju: napihneš jih in so tvoje družabnice; lahko jih oblačiš, objemaš, plešeš z nji- mi in sploh počneš z njimi karkoli si poželiš. Za- gotovljen občutek prave kože, pravi lasje, vse iz- delano pristno do slednjih podrobnosti po telesu kakšne znane igravke. Ni pisalo, če lahko tudi spiš z njimi. Je to bolestna želja, imeti nekaj popolnoma v lasti? To gre tako daleč, da tudi ubijejo, čeprav se lutke in mrliča sploh ne moreš polastiti. Morda pomeni ljubiti bližnjega bolj kot samega sebe to, da ga niti za trohico nočeš imeti v lasti. Opravil bi lahko vsaj s pošto in nakazal denar. Drugače mi bo to obležalo na grbi še jutri in bo večalo kopico opravil, ki me čakajo. Ampak pri vplačilnem okencu se še vedno tarejo ljudje. Ne morem danes. Najraje ne bi nikoli. Najraje bi ube- žal vsem opravilom in pravilom in kotlu, v katerem sem del variva — kdo ve, kaj se bo iz vsega tega skuhalo — celo dan se bo danes obesil, sam dan ne prenese več dneva. Avtomobilske vrste zastajajo pred semafori pri pošti. Zavore cvilijo. Potem spet hrupno pospe- šujejo, kadar se prižge zelena. Nekateri bodo še nocoj skočili v morje. Po ubijajoči vožnji, po pri- peki in prahu zvrneš nekaj kozarcev vugave ali dalmatinske črnine in zabredeš v morje. Kje si, Ana? Tu. Ne vidim te. Plavam ven. Se vedno te ne vidim. Zgubil te bom. Ana, ogla- si se. Prosim. Ne morem. Plavam. Prosim, oglašaj se. Ja. Oglašaj se mi, da bom vedel, kje si. Tu sem. Se bojiš zame? Nočem te izgubiti, Ana. Ne vem, kaj bi brez tebe. Ne boš me izgubil. Oglašala se bom. Tu sem. Plavaj k meni. Ne znajdem se. Nimam očal. Tu sem. Ce stegneš roko, se me lahko dotakneš. Krpan je zagozdil križišče. Pregibniki komaj zmagujejo ozke ljubljanske ulice. Brimova pro- metna viba: padajoče karte v rokah rokohitrca: karta sestava. Seveda, tu je napaka. Za sestavo, ki bi se vračala s končne postaje v središče, bi osta- jala praznina. Vedel, da mora biti neka napaka. Dobro vedel. V vsakem Brunovem projektu je tako prekanjeno skrita, kot bi jo namenoma nasta- vil v projekt. Prava umetnost jo je odkriti. Kakor pri stolpnici. Dokler ni počila nosivka. Ce ni nor, potem se prekleto zabava. Javna ura pred Namo nekoliko zaostaja. Se pol ure imam do zmenka z Majdo. Premalo, da bi šel do bencinske črpalke po olje. To bom moral jutri brez odloga. VSE ZA VAŠE UDOBNE POČITNICE. Modne lutke sedijo v bikinijih in mrežastih ko- palkah na ležalnikih v pritličju. 13.580. Nekoliko preveč za košček črne mreže, ki ni niti posebno okusno sešita, šotor. Dobro bi bilo kupiti šotor za dva. Induplati Jarše. Ne grajajo jih in ne hvalijo. 468 To je navadno dobro blago. 43.200. Precej. Ampak razpneš ga kjerkoli. PREDEN ODRINETE NA MORJE, SI OGLEJ- TE NASE TRETJE NADSTROPJE. Ogledati si ga moram tako ali tako. Zračni bla- zini puščata. In še vse drugo, ne morem se vsega spomniti. Narediti bo treba seznam potrebščin. Tudi Majda ga bo naredila. Piz-Buin. Preizkušen na Himalaji: namazi tanko plast, ki varuje pred ultravijoličnimi žarki. »Dežurni električar premičnih stopnic naj se zglasi v tretji etaži. Voznik fiata LJ stosedemin- sedemdeset sedemindvajset naj umakne svoj voz izpred tovornega dvigala.« Glas iz zvočnika odmeva s stropa med hrupno množico nakupovavcev in votle besede se napihu- jejo v ušesnih odprtinah, prebijajo bobnič in kot milni mehurčki pokajo v možganih. »Kupce opozarjamo na veliko izbiro zračnih bla- zin in ležalnikov v tretjem nadstropju.« Naj neha. »Našli smo denarnico z manjšo vsoto denarja. Lastnik naj se oglasi v pisarni v drugi etaži. Ne pozabite: vse za počitnice najdete v tretjem nad- stropju.« Nama je pregreta kot pločevinasta škatla. Vonj mila, parfumov, šamponov in drugih lepotil. Piz- Buina ni več. Razprodan. »Boste dobili Piz-Buin?« »Naročeno, gospod.« Ljudje se drenjajo ob prodajnih mizah in se po- tijo in kar naprej rinejo k premičnim stopnicam. Piz-Buin bo treba kupiti v Trstu. In še marsikaj drugega: treba bo narediti seznam za tržaške na- kupe. Majda ve bolje, kaj se izplača kupiti tam in kaj tu. Preizkušen na Himalaji. Nekaj že mora biti na tem. Ne smejo napisati kar tako: preizku- šen na Himalaji. Ali pa. »Ne pozabite: vse za počitnice dobite v tret- jem nadstropju.« Dobro, saj že vem. Ne pripoveduj več. Vem, da je v tretjem nadstropju vse za počitnice. Ni treba kar naprej — kot nohti in lasje. In šel bom v klet, če že hočeš vedeti, ker je tam hlad in ni toliko ljudi. Če bi mi prišel v roke mikrofon, bi objavil: Kupci, pojdite se raje hladit v kletne prostore. Prijetno hladno. Sem nikoli ne posije sonce. Blede neonske luči sevajo na hladilnike, štedil- nike, pralne stroje, orodje, steklenino in električ- ne potrebščine. Prodajalci se naslanjajo na stebre, ker samo nekaj ljudi hodi po ozkih prehodih med stroji. REX, CASTOR, AEG, EM, OBODIN, CANDY 230.000. Superavtomatičen. Petletna ga- rancija. Program dopolnjen. Dopolnjujejo kar naprej in naš candy je že zastarel. Prišla bo na obisk Polona ali Otilija — o, Majda, bo rekla ta ali ona, ti imaš pa še candy starega tipa. Pa sem se komaj nekoliko sprijaznil s njim. Kadar začne delovati ožemalni spored in centrifuga podivja, ker perilo ni pravilno razporejeno in se ves stroj maje, zakričim: hop! in ga sunem z nogo, pa se takoj umiri. »Ste že obiskali tretje nadstropje, kjer lahko nakupite vse za vaše počitnice?« Tudi tu v kleti. Kurba ti je botra! Privezal bi te in ti spustil na traku tvoj lastni glas, ki bi te vsako drugo minuto pošiljal v tretje nadstropje. Bi vi- dela. Pes naj te povalja! Prileže se dobra psovka. Skoda, da ne morem na glas. Kupiti razdelilnik. Majda si ne more sušiti las in obenem poslušati gramofon. Sicer ne Vem, kako lahko ob žužnanju sušivca sploh kaj sliši, ampak že večkrat mi je naročila, naj kupim razdelilnik. »Prosim razdelilnik.« »Navaden ali šuko?« »šuko.« »Plačate pri blagajni. Hvala.« Nekoliko zmanjšana kopica nujnih opravil. Raz- delilnik kupljen. Da ne bo dejala, da na vse po- zabljam. Prej jih ni bilo nikjer. Neka prepoved ali kaj. Kupiti je treba, ko kaj vidiš, ker drugače po- ide. Posebno dobro blago. In nenehoma bi moral vedeti, katero je dobro blago. Vse razglašajo za dobro in najbolje, potem pa vedi. Norišnica. Pa še različne cene. Ta infra sesalka je v prodajalni Iskre cenejša za tri tisočake. Prej sem jo gledal v izložbi. Potem pa kaj kupuj. Obhoditi je treba vse trgovine in primerjati cene. Zapisati, ali pa ob- držati v glavi: to je tu toliko, tam in tam toliko, se pravi, tu je najceneje — kupi takoj. Majda ima s tem veselje: vsa žari, kadar odkrije, da je kupila nekaj ceneje, kot to prodajajo drugje. »Zdaj je čas, da se opremite za počitnice. Vso opremo dobite v tretjem nadstropju.« Nevzdržno. Tu v kletnih prostorih še posebej močno odmeva. Ali zadaviš razglaševavko ali pa jo mahneš v tretje nadstropje. Druge izbire skoraj ni. POČITNIŠKA OPREMA - III. NADSTROPJE. Puščica. »Ste že bili v tretjem nadstropju? Tam dobite vse, kar potrebujete na počitnicah.« Na stopnišču se ujemajo zvočniki iz kleti, pri- tličja in nadstropij. Zadel me je snop glasov, šinil skozi glavo in se razpočil v odmeve po vsej Nami. Grem! Samo nehaj. Grem v tretje nadstropje. Samo ne več. V naši vasi smo imeli bobnaiija, ki je razglašal. Prikazal se je na vaški poti in začel ropotati po bobnu iz pasje kože in ko so se ljudje zbrali, je pomenljivo potegnil iz žepa list papirja in bral z visokim, pojočim glasom, da je v okolici pasja steklina in je zato treba cepiti pesjad, da se je izgubila krava in da je treba plačati davke. Otroci smo tekali za njim in se vedno znova navduševali, ko so palice zaplesale po orumeneli koži. Premične stopnice polzijo. Nekaj stopnic pred mano kaže kratkokrilo dekle svoje bele noge. Ne- koliko prebele. Drugače privlačne: ozek gleženj, skladno okolenje in obetajoča stegna. Morda se bo kaj videlo, ko bo prestopila. Seveda. Bilo je kakor bliskavica. Bele hlačke nosi, zelo ozke. V na- slednjem nadstropju bo morda pokazala kaj več. Ozira se. Rdeči, neurejeni lasje, pegav in top obraz — vse pokvarjeno, nezanimivo. Samo pri- vlačne noge. Skoda, da se je ozrla. Njen prestop je res daljši in razkorak bolj širok. V modnih zvez- kih, ki jih prinaša Majda, so skoraj vse razkazo- vavke mode razkoračene. Brez zadrege se smeh- 469 Ijajo. (jledajo naravnost vate m predrzno ponujajo svoj razkorak: glej, ne tiščimo več skupaj kolen, to imamo, to je dostopno brez posebnih ce- remonij. Tudi pri kopalnih oblekah. Poplava raz- koračenk. Smrad po gumijastih in plastičnih izdelkih. Razvpito tretje nadstropje, kjer dobiš vse za po- čitnice. Pogledati zavoljo seznama, ki ga bo treba narediti. Nekaj dni pred počitnicami bo prava dir- ka, pa še kaj bova pozabila. Spomniš se kje pod Velebitom. Gostilna »Bled«. Oštir prinaša ribe in hladno pijačo, ki jo hrani v votlini izvirka pod samo cesto. Po kosilu plavanje čez zaliv. Pozabila sem plavalno kapo, me nisi mogel spomniti. Mat? Slaba volja. Sami ovinki, od zaliva do zaliva. Dan se nagiba, prenočiti bo treba. Mat, poišči primerno šotorišče. Mat, Carjevič bo lulal. Ne želim si teh počitnic, še več opravil in dolžnosti je. Carjevič dobi drisko. Majda mesečno čiščo. S čiščo pride glavobol, krči in bruhanje. Mat, pozabila sem vložke . .. V skladovnice zložene napihnjene pisane žoge, čolnički in plavalni pasovi za otroke — Carjeviču je treba letos kupiti vsaj plavalni pas — pa blazine: rdeče, modre in rožaste; enojne in pregibne — bolj- še so pregibne, ker jih lahko uporabiš kot naslo- njač. Potapljaške maske in plavuti, šotori, spalne vreče. Nujno bi rabila spalni vreči, če se bova ustavljala in spala v šotoriščih. Pa novo masko za potapljanje in gorilnik na bencin. »Želite kaj, gospod?« »Ne. Samo ogledujem.« Zaripla prodajavka zlaga na kup napihnjene blazine. Ubijajoče vroče je, pa še smrdi povrhu. Čevlji. Ne smem pozabiti japonk, lanske sem sce- fral na ostrih skalah. Seznam, drugače res ne bo šlo in bo preveč pozabljenega. Stakniti bo treba tudi denar, ker je vse prekleto drago. Kakšen po- stranski zaslužek, ker v zavodu nam bodo zdaj go- tovo znižali plače. Vsi drugi delajo po strani. Da bi le bili ležaji v redu. Ce so šli, me bo to imičilo in sem res čisto sam tega kriv. Saj, jutri to do- končno opravim. »Gospod, lahko s čim postrežem?« »Ne. Samo ogledujem si.« »Pa kdaj drugič.« »Ja, kdaj drugič.« »No, že spet!« Skladovnica blazin se je podrla. Nekdo je hotel izvleči blazino pri dnu in zdaj se blazine zvijajo in prekopicujejo po tleh, kakor da so žive. Kakor da se ljubijo. Saj se bodo — na njih. Na vseh teh blazinah se bodo parili pari pod šotori, ali v skri- tih skalnatih zajedah ob obali, ali v gozdičkih pinij, ali v avtomobilu. Najbrž me res razganja. Saj že celo večnost ni bilo in sploh ne vem, kaj misli Majda. Ura! šest in četrt. Kako sem mogel. Če je prišla točno, me že lep čas čaka. Hitro. Stopnice lezejo navzdol prekleto počasi in debeluh pred mano se sploh ne zgane. Jezna bo. Nocoj spet ne bo hotela. Stoji pred Balo v senci in se nestrpno ozira na- okrog. Polomil sem ga. Prav zares. »Oprosti, Majda.« »Kje vendar hodiš?« »Zamotil sem se v Nami.« »Res duhovito. Vedno mi delaš pridige, če čakaš le nekaj minut več. Pošastno vroče je bilo pri fri- zerju pod sušilcem in zbita sem, doma me še čaka kup dela, pa moram čakati kot neumna. Hvala lepa, Mat.« »Res mi oprosti. Ne vem, kaj mi je bilo. Avto- mobil imam v Beethovnovi.« Molče gre z menoj. Zdaj bo molčala lep čas. Molk kot kazen. »Peljal sem Carjeviča k materi. Spet je imela svojo predstavo. Metala je posodo.« Stiska ustnice in gleda nekam mimo mene. Pri- česka ji pristaja. Oprani in načesljani lasje so kot kres na glavi. Pričeska za kresno noč. »Lepo pričesko imaš. Pristaja ti.« Vse zaman. Ne bo govorila. Kazen molka traja včasih ves dan. Fiat je k sreči že v senci, pa tudi huda pripeka je že mimo. Molče prisede in začne z nohtom strgati madež na usnjeni prevleki nad- zorne plošče. Kakor da me grebe v živo meso. Užaljeno strmi v tisti madež in praska, praska. Poženem z jezo. Nima pravice. Čeprav sem res kriv za zamudo, bi lahko razumela, da se to zgodi. Človek pač pozabi na uro. »Kupil sem razdelilnik. Zdaj boš lahko poslu- šala gramofon in si sušila lase.« Dobro, da molči. Drugače bi zdaj gotovo vpra- šala: kaj pa pošta? Kaj pa olje v motorju? Tako je vsaj mir. Naj kar praska. Tudi če nastane luknja v usnju. Bolje kot: Mat, ti namenoma uničuješ voz. Morda. Morda res nekoliko namenoma, ne da bi se zavedal. Gnjavi me in se mu ne pustim. Ne bo me še fiat. Najnovejši avtomobili imajo zapečaten menjalnik in ohišje motorja. Menjava olja je odpi- sana. Tovarna zagotavlja delovanje stroja do ge- neralnega popravila. Na tem spačku je gotovo prah iz Dalmacije. Opečnato rdeč. Razpoznavna številka in oznaka države se sploh ne vidi. Ta prah je lahko pobral samo v Dalmaciji ali pa v Istri. Ziblje se pod pod- voz kot kamela. Posrečen voz. Hotel sem ga imeti, pa je rekla, da ne bi nikoli sedla vanj, ker je grd in ker ga imajo samo časnikarji, živinozdravniki in umetniki, še vedno praska. Znesem se nad fiatom. Gume zacvilijo na ovin- ku. Pred stolpnico sunkovito stisnem zavoro in za- drsam po kamenju. Mpjdo je skoraj vrglo v vetro- bransko steklo in oblak prahu se je dvignil. »Veš kaj, tega ti ni treba počenjati. Ni treba zdaj tebi kuhati jeze.« No, vendar jo je premaknilo. »Ne kuham jeze. Ti jo kuhaš. Imaš pri roki ključ od dvigala?« Hišnik je tu in olji avtomatični zapiralnik vhod- nih vrat. Vseskozi je pokvarjen in vseskozi ga po- pravlja. Snema ključavrdco ter maže tečaje in za- piralno vzmet dan za dnem. In nikoli ne deluje v redu. »Dober dan. Že spet pokvarjeno?« »Za tem je neki namen. Nekdo kvari vrata.« »Čudno.« »Dvigalo dela, tovariš Rob.« »No, vsaj to.« 470 Peljeva se navzgor in Majda se utrujeno naslanja na ogledalo v dvigalu. Pri frizerju se je temeljito prepotila in zdaj vonja po znoju. Željno vdihujem in oglaša se želja. Ce bi pustila kar tu, v dvigalu. Vozila bi se gori in doli in bi. Premagati se. Ne pokazati, da me mika, ker bo potem še bolj neje- voljna. Odklepa stanovanje in z vzdihom olajšanja od- vrže čevlje. Dvigniti zavese. Sonce nima več moči. Kamniške planine so zavite v mrč. »Naš hišnik je res trčen. Nihče namenoma ne kvari vrat.« »Mislim, da res ne.« Slači obleko in se pri tem izvija kot vijačnica. Razklene tudi nedrček in prsi veselo poskočijo iz ujetništva. Frene ga na divan in posvaljka z bokov še hlačke in se začne naga pretegovati. Od nje še vedno puhti vonjava potu in moja želja postaja neznosna. »Pod prho grem. Komaj sem čakala.« Silovito poželenje se pekoče pretaka po hrbte- nici in mi hoče raznesti ledja. »Počakaj malo. Zelo lepa si« »Križana gora, ti menda ves dan misliš samo na ljubljenje. Izbiraš pa najbolj neprimerne trenut- ke za snubljenje. Počutim se prašna, umazana in mi ni.« »Rad bi te vsaj malo poljubil.« »Daj, ampak res samo malo.« Žejen sem je in lačen sem je. Ona pa se izvija mojim poljubom, kakor da so kužni, in se pri tem kremži. Naj se. Slana pazduha. Oster vonj. Ho- čem tudi to, hočem. »Nehaj, prosim! Kako da se ti ne studim? Sama sebi sem odvratna tako prepotena. Mat, obvladaj se vendar! Ne dovolim tam!« Odsime me in zbeži v kopalnico. Ključ škrtne. Vedno se zaklepa v kopalnico. Pri nekaterih opra- vilih hočem biti sama, pravi. Razneslo mi bo glavo. Slišim pretakanje krvi v možganih. Zakaj me že ves dan muči ? Njene hlačke ležijo na divanu. Po- grabim sintetično pajčevino in jo krčevito stisnem k obrazu. Obdržale so njen vonj, samo njen vonj. Obvladaj se! Ne grizi . . . Lahko bi sam . . . Ne- umnost, zakaj? Obvladati se. Zakaj ne razume? Saj bo. Saj je tvoja žena. Prha se oglaša, voda curlja v kad. Zakaj se ved- no zaklepa? Rad bi vedel, kaj počne, ko je sama s seboj, ko je nihče ne vidi. Ključavnica! Narav- nost h kadi gleda in če je zob ključa obrnjen, se bo videlo. Ne. Ne morem vendar zalezovati lastne žene, to je podlo. Ampak hočem jo videti, moja je vendar, pravico jo imam videti, tudi ko je sama. Samo po prstih, da ne bo slišala. Sicer pa prši voda in klokota v kadi. še korak. Poklekniti. Ce bi pirisluhnila, bi najbrž slišala moj zasopli dih. Srce razbija. Zob ključa ne zastira odprtine. Vidim: ne- koliko prsi, trebuh, mednožje in del stegen. Voda curlja po koži in njeno telo se leno premika sem in tja. Ne sopi, slišala bo! Ne ve, da jo gledaš, misli, da je čisto sama. Pristna je. Nobene igre. Njeni prsti polzijo po trebuhu, prefinjeno ljub- kujoč vsak pedenj kože. Moram zadržati razbur- jeni dih. Pršilnik si je pritisnila na dojko in telo se začne premikati nekoliko hitreje. Menca s steg- ni. škoda, da ne vidim obraza. Je to samo ugodje ali kaj več? Pojdi no, vstani. To ni pošteno. To je njena stvar. Ne moreš ji zlesti pod kožo. Pojdi stran in ne kukaj skozi ključavnico. Ne, zdaj sem že predaleč, zdaj hočem vedeti, ali je to navadno ugodje ah kaj drugega. Pršilnik polaga' na drugo dojko. Prsti proste roke so se priigrale po trebuhu do cilja. Morda ni. Morda je kar tako, brez občutka. Ne verjamem, prsti so vse bolj brezobzirni. Nena- doma jih umakne in zrine pršilnik med stegna: stis- ne ga in voda zabrbota v mednožju, curki se zdaj igrajo z laski in kožo, prsti šinejo k prsim in jih pre- pletajo kot kače, igraje na njih divjo skladbo samo- Ijubkovanja — telo ji vse bolj drhti in zdaj ni več dvoma. Med drhtavico se nenadoma vzboči trebuh pa uplahne in se spet vzboči, slišim tih, vendar globok in olajšajoč vzdih in še in še, telo podrhtuje v čedalje daljših presledkih. Dovolj. Dovolj sem videl in bolje bi bÜo, da sploh ne bi videl. Saj je kot sanje in huje kot sanje. Kaj sem zagrešil, da to počne; ne razumem, ne ra- zumem; želel sem si je in bi lahko z mano — res ne razumem. Sem mar zanič in ji nisem dovolj in ne znam? Kaj sem zagrešil, da me tako ponižuje, ko bi vendar lahko z mano, kadar bi hotela. Ne razumem, zakaj? Je z njo kaj narobe ali z mano ni vse prav? Bolje bi bilo ne vedeti tega, nikoli videti, ker zdaj boli kot prevara, kot skrajno ponižanje. Skopi se, reva, ker nisi vreden, da nosiš moško plodilo, ali pa skoči: deveto je visoko in hišnik bo debelo pogledal. Ali pa joči, ali pa se smej, saj je žalostno in smešno: pršivnik te lahko nadomesti, curki vode so boljši ljubimec kot ti — človekovo stvarstvo bi naj nosil v sebi in kaj te spodrine! Ne z balkona. K Ani moraš. Ana ti ne bo nare- dila tega. Prosim, nikoli tega, Ana. Preveč priza- dene. Odklepa kopalnico. Zberi se, igrati je treba, ni- česar pokazati. Pozabi. Zbriši. Ničesar nisi videl. »Kje si, ljubi? Joj, žalosten moj! Dolgo sem te pustila čakati. Ampak res sem bila umazana. Zdaj se počutim kot prerojena.« Naga, še nekoliko vlažna se pozibuje skozi sobo k meni. Vse zamorjeno. Nobene želje več. Prero- jena, seveda prerojena. »Kaj me zdaj spet nočeš?« »Majda, nisem stroj. Ne morem na ukaz.« »Prav. Saj ne ukazujem. Mislila sem, da si želiš. Prej si hotel.« »Prej ni zdaj.« Prišla je in se privila k meni. Diši po milu Pal- molive. Boža me. Njeni prsti smuknejo za srajco in se zarinejo med dlake na prsih. Z zobmi lovi mešiček uhlja, ga stisne in oblizne. Mršči me. Kurja polt. Kako more po tistem prej. Najbrž igra. Lahko bi ji rekel, da vem, da sem videl. Ne, to bi bil konec. Ne bi mi odpustila, da sem jo zalotil. Njene ustnice drsijo po licu in za njimi ostaja hladna in vlažna sled. Izza priprtih vek prežita dve zeleni, pohlepni in tuji šarenici. Prisesala se je k meni. »Ljubi, daj. Prosim, daj. Ne bodi jezen. Rada te imam, saj te imam res rada, samo nekoliko sitna sem danes.« 471 Govori: rada te imam in si bogvekaj misli. Sama se je potešila in zdaj razlaga, da me ima rada. Ne morem več verjeti. Pa sem ji doslej zaupal. Luknja. Vse zaupanje je scurelo skozi tisto prekleto klju- čavnico. Lahko bi mi povedala, če kaj nisem delal prav, in bi popravil. Ne zaupam več. Ne zaupam tvojim rokam, ki gladijo mojo kožo, ne zaupam jeziku, ki preizkuša svojo posebno govorico z mojimi ustnicami, ne za- upam priprtim očem. Bojim se, kaj je za vsem tem. Ko bi lahko za hip ujel tvoje resnične misli: mor- da se ti gabim, morda se mi posmehuješ, ali pa me želiš mučiti. Spet bi me rada pripravila do po- neumljenja in bi me potem pustila na cedilu. Ne boš. »Majda, kaj ko bi se ogrnila?« »Dobro. Zdaj mi pa odkrito povej, kaj ti je? Imaš drugo?« »Kako ti pride na misel. Nimam. Saj sem si prej želel.« »Pa nisi mogel strpeti, da se oprham.« Njen objem popušča. Zakrila si je obraz z dlan- mi. Smrka. Ce ne bi vedel, bi me pretentala in bi jo zdaj vzel v naročje in bi jo tolažil. Telefon zvoni. Prvič, drugič. Poskoči, pozabi na solze in dvigne slušalko. »Prosim. O, Veruška, pozdravljena. Res? Prav- kar sva prišla. Oprhala sem se in malo prišla k se- bi. Ne. Opica! Kaj ti pride na pamet. Pri frizerju je bilo neznosno vroče. Mehko kuhana sem. Veš, koga sem videla? Ireno. Blazno pričesko si je omi- slila, nekaj kakor sračje gnezdo, dve dekleti sta morali plesati okrog nje: gospa sem, gospa tja — ona pa se je šobila in samo tu in tam rekla: pro- sim in hvala in še tu malo bolj gor in tale kodr- ček, prosim, šavra, kako je šavrala, človek bi počil. Kar na lepem pa je naredila sladek obraz in po- gledala naju s Polono in rekla: kako ste srčkani in takoj nato: ni lepo, kar delajo Američani v Viet- namu. Brez zveze. Misli, da mora tu in tam ziniti kaj političnega, ker ima moža v službi pri skup- ščini. Seveda, gotovo ga vara že zdaj. To ji je v krvi. še kot Mirkova tajnica. Res? Dobra si, gotovo si se nagarala. Mm, delaš mi skomine. Ja, blazno. Nocoj imam resen namen, da se bom opila. Saj veš, da sva si privlačna, in najbolje bo, da ga skriješ. Zlata si, res si velikodušna. Si bom zapom- nila in te prijela za besedo. Mat je tu. Zjutraj je vstal s komunistično nogo in je že ves dan nasajen. Seveda. Mat, Vera bi rada govorila s teboj. Tu ga imaš, izročam ti ga lastnoročno in si grem uredit nohte, da ne bom motila. Na svidenje.« Pomembno se mi smehlja, mežikne in izroči slu- šalko. Kakšna dopustljivost : kakor da me hoče na vsak način spečati z Vero. Saj. Predvsem menda njo mika z Borutom. Verin glas je po telefonu globlji kot v resnici. »Pozdravljen, kako si kaj?« »Hvala. Pa ti?« »Zvečer se torej vidimo. Raženj bo na vrtu in kupila sem jetra izrecno zate.« »Lepo je, da misliš name.« »Pa veš, da res mislim. Včeraj sem te iskala, da bi šla na kozarček, pa te nd bilo v službi. Celo večnost te že nisem videla in nocoj se mi je sanjalo o tebi.« »Kaj pa?« »Ne povem. In če ne povem, že veš kaj.« »O, in kako je bilo?« »Niti ne preveč napačno. Sploh ne. Zelo se ve- selim nocojšnje zabave.« »Saj bova kaj plesala.« »Veš da. Zdaj pa moram nehati, ker mi v ku- hinji že celo večnost vro jajca. Pridita čimprej. Res. Vse je pripravljeno. Zvone in Palčiča sta ob- ljubila ob pol devetih. Na svidenje. Mat. Poljub dobiš lastnoustno, ko prideš.« »Težko ga bom čakal.« Ali se ji je res sanjalo ali se spreneveda? Morda, morda se ji je res. Lepo, da se komu sanja o meni. Preletel bom časopis. Saj ne verjamem, da je kaj novega. Uvodnik. Glassboro Alekseju Kosiginu so ob odhodu iz New Yorka zasta- vili vprašanje: »Ali ste povabili predsednika Johnsona v Moskvo?« Odgovor je bil na videz presenet- ljiv: »Mislim, da se moramo tru- diti predvsem za popuščanje na- petosti v svetu . . . Slaboumno. Briga me, kaj je rekel. Marsikaj re- čejo predsedniki. Nocoj moram poskušati z Vero. Do konca. Vietnam: letalski napadi na vojne objekte in mesta .. . ameriški težki bombniki. . . davi. . . tri- krat ... Po večdnevnem premoru ... tudi plo- ščad za izstreljevanje raket »zemlja-zrak« . .. Kakor poroča vietnamska. . . kakor poroča Reuter. . . Vsak dan isto. Druga stran. Pisma bralcev. Bojmo se polresnic .. .0 brezposelnosti pri nas ... Zakaj imamo huligane? ... Mi smo majhna država .. . Eno pa se mi zdi jasno: pripadnost spolu in stopnja kvalifikacije. .. Kdo naj bo sedaj go- spodinja? Država? АИ možje? . . . protest de- la mladih proti CELOTNEMU načinu življe- nja ljudi v moderni. . . Predolgo. Ne vem, kaj hoče povedati: nekaj o huliganih in ničesar o polresnicah in neresnicah. O tem tako ne bi mogla. Verine prsi so res mi- kavne. Kdo ve, če bo nocoj pripravljena? Skupščinska razpra- va o tekočih gospo- darskih gibanjih Kako bo s tujim kapitalom ... ne bo mogoče plasirati v bančništvu, v zavarovanju, notranjem prometu, trgovini... Diplome brez vred- nosti za velik denar ... V Beogradu je okrog 190 raznih institucij, ki dajejo na tisoče diplom brez vrednosti in jemljejo velik denar pod firmo strokovnega izobraževanja. V 120 urah lahko postanete po dopisni poti daktilograf, stenograf.. . 472 Rad bi vedel, če Majda večkrat to počne? Pozabi. Kakor da nisi videl. Še nesreče. Zaspal za krmilom Starki je iztrgal torbico s tisočaki Rop v stranišču Mopedista je odbilo v smrt Kako bo jutri z vremenom? Vse drugo se ne splača prebirati. Sama sonca na ozemlju Jugosla- vije. NAPOVED: še sončno in vroče. Torej ne bo nehalo. Skuhali se bomo. Pri Re- karjevih na vrtu bo hladneje. Gozd je blizu in ponoči se le nekoliko shladi, ker ni... česa že ni? Asfalta .. . nekoliko visijo, menda bi lahko vmes. V hiši pod Kamniškimi planinami... nikoli vroče, skozi predverje teče potok in vsi bi lahko prišli — časopis šumi, spodaj na dvorišču kričijo otroci, trolejbus zavijajoče tuli, v zgornjem stanovanju nekaj premikajo — oblaki nad Kanmiškimi plani- nami in Ana, glej jo, Ana prihaja in nič se ni spre- menila, vedel sem, da bo taka, kot je bila včasih. Rad bi se ji nasmehnil, pa mi nekaj kot železen obroč stiska glavo, neznosno stiska — pršilnik, kaj ima pršilnik s tem; nekaj zoprnega, ne vem za- kaj se hoče vmešati, prav nič ni potreben — Ani se hočem nasmehniti, tudi ona se nasmiha.. . po- zdravljena v mojem domu! Nekaj govori in je ne morem razumeti, preveč mi stiska čelo. Hočem jo slišati, saj vendar nisem gluh in moram slišati: njene ustnice se pregibajo, v njenih očeh vidim prošnjo, naj jo vendar poslušam — prekleto, kaj je z mojimi ušesi: šumi, šumi kot ponorela prha po pločevinasti strehi in ne morem slišati Ane. Odpovedala nama je govorica in to je strašno. Kri- čim: rad te imam! in menda me tudi ona ne sliši, ker obupano gleda in odkimuje z glavo. Ampak naj bo kakorkoli: če sva gluha, slepa in nema: rad te imam! Približam se ji in rad bi poljubil ust- nice, ki mi mrzlično nekaj dopovedujejo, nemara mi hoče povedati isto kot jaz njej, pa je nekaj snedlo najino govorico — v snopu sončne luči se usipajo milijarde prašnih delcev, prah prši, neke veličastne skale, Velebit menda; s tem prahom prav čudno, kar naprej se usipa in pada na Ano in na skale. Ana me kliče, zopet jo slišim, zdaj je vse v redu, ker slišim Anin glas: »Iti bo treba.« Saj se bo res. treba dvigniti in odpraviti, to že ves čas hočem. Duši me, smrdi po časopisnem pa- pirju in tiskarski barvi. »Mat! Kaj spiš? Mislila sem, da bereš.« Zadremal sem bü z nosom v časrdku. V sobi se že mrači. Votle otroške oči s Tisnikarjeve po- dobe strmijo v polmrak kot dva žareča oglja. Nocoj je kresna noč, sanjalo se mi je o Ani. Pršilnik. Niso bile sanje. Bilo je prej, v kopalnici. Majda gre k televizorju. »Prižgala bom. Vsak čas bodo poročila. Si res spal?« »Malo sem zadremal.« »Ni bilo malo. Ta čas sem sikrajšala obleko za nocoj. Mislila sem, da je ne bom več nosila. Za šalo sem jo odrezala v super mini. Kako se ti zdi?« Naočniki so se mi zajedli v nos, ker sem tako nerodno spal. Obleko iz regičino zelene svile, ki je že dolgo ni imela na sebi, je odrezala do sredine stegen. Lepe noge ima in pristaja ji. Modrikasta svetloba zamigota na zaslonu televizorja in se po- časi sestavi v obraz, ki nekaj pripoveduje: saj ga poznam: Golenec je in najbrž že spet pojasnjuje reformo. »Ne odpiraj glasu. Naj bo mutast.« »Odprla bom pri poročilih.« »Obleka je kar v redu.« »Res? Upam, da bo užgala. Se vidijo hlačke, če se sklonim?« »Nekoliko.« »Nekoliko se morajo. Veselim se nocojšnje za- bave. Ves dan je bil strahovito morast in naporen.« »Ja, čuden dan.« »Mat, glej: ena, dva, tri!« Odpela je tri velike medeninaste gumbe na ob- leki in jo razgrnila. Samo prozorne hlačice ima na sebi. Nič drugega. »Zgoraj bom brez. Lahko si privoščim.« S svojimi jedrimi prsi si to res lahko privošči. In prho. Dovolj. Nekoliko pretiravam s tem. Njena stvar, kar je počela. Najbrž ji godi, in kaj morem? Narediti se, kakor da tega nikoli ni bilo. Vsak čas bodo poročila. Podobe migotajo in kot tisočero iglic bodejo v oči. Ali je pokvarjen televizor, ali so krive oči? »Majda, umiri sliko.« »Saj ne trepeta. Mat, s tvojimi očmi je nekaj narobe. Moral bi k zdravniku.« »šel bom pod prho in se preoblekel.« »Vse sem ti pripravila v predsobi. Obleci svetle hlače in temno modro srajco. Tudi čevlje sem ti izbrala, špagarice.« Prižgem cigareto in stopim na balkon. Po malo zraka. Mršči me v zaležani nogi. Pod menoj sose- ska. V stanovanjih prižigajo luči. Kakor da se za- čenja večerna predstava: kot običajno v tretjem nadstropju leve stolpnice večerjajo; v pritličju des- no spravlja mati otroka v posteljo: poljubi ga, pogrne in ugasne luč; dvoje oken naprej počne neka družina nekaj, česar ne morem nikoli raz- vozlati: sklanjajo se nad nečim in potem eden odide in teče skozi stanovanje in spotoma prižiga luči in jih ugaša, kakor nekakšen obred, in nato gre še eden in počne isto, vsi drugi pa se še vedno sklanjajo nad mizo in nekaj počno. Menda nikoli ne bom razvozlal, kaj delajo. Tudi Tiger je na svojem mestu. Stanuje v stolpnici nasproti in okna njegovega stanovanja so v višini našega nadstropja. Imenujem ga Tiger, ker vsak večer hodi sem in tja kot zver v kletki. Prižge luči in hodi sem in tja. Iz sobe v sobo. Včasih tudi sredi noči. Nekoliko grozljivo: pogledaš čez uro ali dve, kako je z njim, njegova senca pa še vedno sem in tja. Glasba, ki naznanja poročila, odmeva skozi od- prta okna po vsej soseski. V mnogih stanovanjih miglja modrikasti soj televizorjev. Pa še jih priži- gajo. Tiger hodi. Napovedovalka želi dober večer. Tiger še vedno hodi. Soseska plava v mrzli spre- minjasti svetlobi zaslonov. V vseh oknih naenkrat svetleje, temneje in spet svetleje. Zelo svetlo. Glas 473 odmeva in se druži med zidovi stolpnic in dobiva razsežnosti nadglasu,,ki zapolnjuje ves prostor med stavbami. Tiger hodi. Kletka, ena sama samcata kletka. Nadglas krotitelja prihaja od vsepovsod: ena beseda za vse in Tiger hodi sem in tja. Kletka, kamorkoli stopiš. Tvoj planet. Tisoče luči in re- klam se prižiga na Titovi cesti, avtomobilska bak- lada polzi spodaj in se izgublja nekam v somračno kotanjo pod Kamniške planine, katerih vrhove ožarja zadnji svit večerne zarje. Razsvetljeni kva- dratki v stolpnicah — okna. Tigrova senca mimo oken. Gotovo bivši bojevnik. To je stolpnica bivših bojevnikov. Tiger — bojevnik: sem in tja, vso noč. Večerno nebo dobiva barvo kraljevsko modre pe- likan tinte, zvezde se posipajo po njem, kresno- nočne zvezde. Dan je že zlezel na vislice: zagoreli bodo skrivnostni plameni po močvirjih in v gozdo- vih, škratje bodo prišli na piano, praprotno seme v škornju, in vse živo in neživo spregovori pod vislicami obešenega dneva; zbogom dan, utrgaj ivanjščico za dekleta, poglej svoj obraz v tolmunu in boš nekaj videl — Tiger hodi — nekje zgoraj nad Kamniškimi planinami, morda še v luči dneva, se oglaša jeklast zven letala: gotovo je caravella in leti kdo ve kam — kletka v zraku. Mati mi ni pokazala ivanjščice. Hodila sva po trav- nikih in mi je povedala za vsako rožo po- sebej: glej, to je marjetica, to trobentica, to je zvonček in materina dušica, to je teloh — veliko rož mi je pokazala in sem si jih zapomnil. Ni mi pa pokcizala ivanjščice, ki jo je treba odtr- gati v kresni noči. Caravella je zbrisala čez vse bolj temačno nebo, zdaj se prižigajo že daljne zvezde, zanka se je stisnila dnevu okrog vratu, tele- vizija miglja in njen vtisočerjeni glas izreka po soseski nerazumljivo sodbo temu dnevu. Dan je obsojen in obešen. Tiger nemirno meri stanovanje. Mati mi ni pokazala ivanjščice in zdaj ne vem, katera roža je. Rad bi nocoj odtrgal ivanjščico za Ano. 474 Andrej Medved: ONKRAJ RUMENEGA SADOVNJAKA 1. V gostem žolču podobnem tolmunu sredi tihega močvirja so ležali pokriti s potemnelimi madeži na mirujoči zelenkasti površini počasnega rečnega studenca Mirno so plavali kakor pijanci v umazanih progastih hlačah in barvastih srajcah Z očmi ki so molče gledale kvišku Z mlahavimi gibi telesa Polni težkih glasov Preproga rumene svetlobe se je enakomerno prelivala skozi zaporedja sončnega prostora Bele sence hrastovih in javorovih listov so težko ležale na lepljivih obrazih nemih prikazni Bile so kakor moreče sanje v breztelesnem močvirju z gladko odrezanimi površinami poševno nagnjenih z mahom poraslih sten ki so se dvigale kakor zatohle črne jame 475 polne majhnega in lepljivega bodičastega grmičevja ln poletni glasovi so se pričeli proti večeru spuščati v nedoločne obrise odmaknjenih predmetov kakor široke prazne sence neznancev Razgaljeni ne ozirajoči se so ležali pogreznjeni v nedoločnost in minljivost vročega večera Sonce pa je postajalo črno in mesec ves rdeč kakor dozorevajoči sadeži v sadovnjakih onkraj močvirja Odprti in čisti lokvanji so bili dolgi in vitki kakor bele alge V pomladnih vrtovih z modrokljunimi pticami v vrhovih dreves so kričali na rdeče oblake ki so se podili mimo Kričali so tudi v nebo in v sonce in v rdeče breze In potem obmolknili Brez obraza in brez imena so prispeli tja kjer jih nihče več ni pričakoval V belih oblačilih Z razpetimi dolgimi lasmi ki so se komaj opazno pregibali 476 2. In skozi vrbe ob stoječih studencih je deževalo sonce In takrat je bil dan sedemdesetkrat sedmih zvonov In ob uri ki se je spremenila v nerazumljivi trenutek večnosti je zagrmelo iz odprtega neba In zgorela je zemlja In zgorela so drevesa In vsa zelena trava In morje je postalo kri In orel je kriknil z glasom obupanca In dan je bil ključ k žrelu brezna Štirje beli divji konji so dirjali preko grobov malikov Zdaj spijo v samoti molčanja Zvezani z nočjo dneva S temo pozabe Z bolečino v prsih 4- Ljudje pa bodo iskali smrti pa je ne bodo našli in bodo želeli umreti a smrt bo bežala od njih 5- Mrtve doline konj so posejane z divjimi belimi grivami In zeleni topoli 477 In izpeta luna v odsevu rečnih sadovnjakov In skrivnost odprtih morskih dlani Mirnost pogreznjenih vodnjakov Sonce ki je postalo visoko in težko In sence porojene iz nesporazuma ki ostajajo kakor dih kakor molk Podobe uprte v začetek Podobe tam kjer se začenja zavest o koncu Jate utopljencev IN pomlad pomlad kakor rumen topel odsev neba v praznem prostoru kakor rdeče rumeni drevoredi na obalah ponovno vzcvetelih kostanjev IZGUBLJENOST PROSTORA 1. Bronasti odsevi sončnih poti 2- Napet jeklen lok je kakor let mrtve ptice Kot dolgonogi pelikani se med travami sprehaja rastoče sonce Med listjem visokih borovcev se pretaka kovinski zvok hladnih rezil lune Vrhovi dreves so polni ptičjega molka 478 Padajoče sonce zapira utrujenost izgovorjenih besed po dežju zadišijo trave In njihov vonj je v zrcalu dneva podoben petju ptic noči Opotekam se skozi bridkost molka Skrivnost klečečih dreves me omamlja In skozi rogove večera me vabijo kovinske ptice z nemim ječanjem Na izpraskanih prsih nam počivajo žrtvovani bogovi jutra z osutimi rokami Njihovo domovanje se je pomaknilo v prostranost senc V odsev sonca na luni Zrelo sadje je dozorelo In polni plodovi so se pogreznili v votlost odrekanja V norost čakanja 3- Plot večnosti ločuje enoličnost od brezkončnosti 4- Ustvarjeni smo da spoznamo laž sonca Odmev svetlobe je pekoč Preproge zablod ubijajo mirnost našega bega Vrnitev skozi vrata dreves 479 nas ne more resiti kajti na oni strani se vedno pojavlja puščava Po poti vrnitve Po poti bega se vračam v svet ki je hujši od pekla Brezumno se hočem zavedati senc In brezpomembnosti bežanja Zlomljena luna pleše razbita nad strunami noči Bridkost je podobna slutnji in nemiru odprte krste In slutnja je podobna črni pegi na zrcalu sonca Kretnje in gibi podob v odsevu vetra so kakor moje življenje IZSANJAL GA BOM Izsanjal bom tudi praznino ki je privid preteklosti In resničnost prihodnosti 5- Mehkoba molka me ni naučila molčati 6. Razlitost obal In nihanje strahu me je potegnilo s seboj 480 Pogoltnilo me je v zbeganost vračanja Tajil sem svojo slepoto In izgubljenost prostora Let lastovk me je poučil o zmoti In od takrat oznanjam konec brez ponovnega začetka Odpovedal sem se verovanju Ležem na polje in sem kakor brodolomec v pesku na obalah dihanja Danost jutra mi je nerazumljiva Tako sem bil šiloma iztrgan iz jeklenega loka življenjskega plesa In napor da sem se hotel ponovno roditi se mi je naenkrat zazdel brezpomemben 7- Od takrat me preganja prisotnost ubitega upanja In nemožnost razodetja usode 431 Mate Dolenc: EXCHANGE WECHSEL CAMBIO Tisti dan je bilo sonce močnejše kot vse prejšnje dni in s svojo silno vročino je priklenilo Filipa na obrežne skale v vročinski spanec, poln vijoličastih in zelenih krogov, migetajočih senc spominov, tra- pastih sanjskih prizorov in idej, kaj bi s tem in onim če bi in ko bi; vse je bilo zelo živo in premično, a oblito s krogi in lisami raznih barv, in minevalo in spreminjalo se je hitro in brez zveze drugo z drugim, vklenjen v to omotico, ki je bila sprva prostovoljna (Filip je zato hodil na morje, da je takole sanjal pod pritiskom sonca), potem pa je začela postajati neprostovoljna, kajti ni se je več mogel otresti, je ležal ob boku velike skale, ki je zadrževala edine redke pihljaje slabotnega vetra, sicer pa puščala sončnim žarkom prosto pot do ce- lotne zgornje p>ovršine njegovega telesa. Tedaj je Maja, ki je sedela kak meter proč od njega in se ukvarjala s špiritnim gorilnikom, vpra- šala, če hoče skodelico pravkar skuhane črne kave. Filip je zaslišal njen glas po dolgem času Ln od daleč in ni bil zadovoljen, da je glas prekinil njego- ve lisaste like in slike, zato je odgovoril, da naj ga pusti na miru vsaj zunaj, na plaži, in da si jo bo že vzel zvečer, doma, če mu bo kaj do tega. Ce bi Filip malo napel možgane, bi odkril, da nekdo od obeh drugega ni dobro razumel, kajti Maja, njegova leto dni trajajoča žena, je utihnila in njena tišina je imela užaljen prizvok. Ko je Filip s skrajnim naporom volje in telesa odprl eno od obeh vek, tisto, ki je bila bliže ženski, je skozi ozko režo, ki je nastala v njegovi glavi, videl, da Maja sedi in nekam trdo potiska glavo med kolena, medtem ko z eno roko riše v skalo z nečim črnim (z ogljem) nekakšne prizore. Filip se je še nekoliko potrudil z očesom in ugotovil, da gre za prizorišče mučilnih orodij, vešala, kolesa za nategovanje in kako pre- badajo človeka s kolom. Vendar se ni mogel dolgo koncentrirati na ženine podobice, čutil je sonce, kako pritiska na telo, s f>oudarkom na nekatera mesta, na primer na oči, ki so ga skelele, kot bi ga grizle mravlje, in na kopalne hlačke, iki so bile tako pregrete, da so ga pekle. Tedaj je po dolgem času spet priplaval do njega človeški glas, za katerega je bilo ugotovljeno, da je Majin, od daleč in z odmevom; »Ali se ti ne zdi, da se ti bo zmešalo?« Filip je močno nategnil svoje misli, da bi odkril, kaj spravlja v nevarnost njegov razum, in je še kar dobro uganil, da žena misli prekomerno uži- vanje sonca. Od daleč nekje (na plaži sta bila že kakih pet ur, od tega je štiri ure nepremično ležal na soncu in mu je vse, mish, gibi, glasovi, vse prihajalo zelo od daleč) mu je priplula ideja, da ima morda Maja prav. Zato je zbral vse svoje raz- položljive sile in dvignil zgornji del telesa navpik, s pogledom, usmerjenim proti morju, ki se je pre- livalo v zelenih vijoličastih lisah skupaj z zra- kom, se prelivalo, vibriralo, se vrtelo in se plazilo, iz lise v liso. »Daj no,« je rekel, »od česa neki?« »Od sonca. Sončarico boš dobil. Zdaj že ravno peti dan takole ležiš in se ne premakneš.« »Jaz da bi dobil sončarico? ,Daj, saj nisem prvič na morju.« »Malo bi šel lahko v vodo. Greš z menoj?« je vprašala Maja. Fihp je slišal glas, oddaljen in nevesel, bil je tak kot vedno, kadar se Maja pri- pravlja, da ga bo žrla s kakim problemom. Tega se je Filip bal, pod pretvezo počitrvic, in je sklenil, da se miru na ljubo — svojemu miru seveda — v nič ne bo podajal skupaj z njo. Zato je rekel; »šel bom v vodo, toda z masko in obleko in se bom potapljal. Ti ne moreš zraven, ker nisi vzela obleke in maske in plavuti s seboj. Saj sem ti rekel, da jih vzemi.« »Lahko grem v hišo in jih vzamem.« »Jaz te že ne bom čakal.« »Prav!« Ah, si je rekel Filip, to je ravno tisti »prav«, ki pomeni, da nič ni prav, in iz tega je lahko sledilo kup reči, ki bi bile za Filipa, kakršen je bil v tistih dneh, prena- porne. Morje, sonce, vročina, počitnice, lenarjenje, to niso pogoji za reševanje psiholoških proble- mov. Torej je Filip vstal, se potrudil, da ga ni za- neslo, in potem nekaj minut stal na mestu, da se mu je povrnil občutek za ravnotežje. Ves ta čas ni videl ničesar okoli sebe, niti ženske, niti skal, niti špiritnega gorilnika, odej, radio aparata, niti gumijastega čolna. Ko je tako nekaj časa stal in se uravnotežil, je stopil naravnost naprej do črnega kupa gume, ki je ležal na skali pred njim; iz njega je zrasla neoprenska podvodna obleka, ki jo je začel vleči nase. Njegovo razmišljanje o ženski pa se je izkazalo kot napačno. Maja je prišla k njemu in mu poma- gala, da je našel glavo iz tesne obleke, potem pa mu je podala masko in uteži, brez katerih se v obleki ne bi mogel potopiti pod vodo. Ko je potem stal ob vodi, težek in neokreten in z zmanjšanim vidnim poljem, ker si je že nadel masko, se je Maja pritisnila k njemu, ga poljubila pod masko in rekla; »Ti si srček!« pa še; »Napihnjen kot srček.« Filip je nekje v sebi začutil, da bi ga te besede lahko ganile ali pa razjezile, in v strahu, da bi se mu lahko približalo katero od obeh čustev, kar bi prehudo aktiviralo njegove presončene mož- gane, jo je lahno odrinil in zacapljal v vodo kot raca (s plavutmi na nogah). Hotel je hoditi, dokler mu ne bi büa voda čez glavo, a se je prekmalu prevrnil v neko razpoko. Potem je zaplaval daleč proč od brega, dokler ni bil nad bogato skalnato 482 dolino, prekrito z algami, ki so vihrale kot lasje v vetru. Zaplaval je v najglobljo razpoko in se prijel za šop alg, z nogo pa se je zataknil pod velik kamen in tako obsedel na dnu, v mehkem pesku, med ribami, ki so plavale okoli njega in ga opa- zovale. Kmalu so lahko videle, kako se je od veli- kega črnega bitja na dnu vode dvignil rumen ob- laček, zaplaval ob telesu navzgor in se malo više, nad glavo, razkrojil v vodo. Ribe niso vedele, da ga je ta oblaček, preden je odplaval od njega, pri- jetno pogrel po načelu centralne kurjave. Potem mu je jelo počasi zmanjkovati zraka in se je dvignil na površino. Tam je legel na hrbet in mirno obležal, saj je bila obleka kljub utežem še vedno lažja od vode in ga je držala na površini. Sonce mu je sijalo v masko, voda pa mu je plju- skala čez obraz in ga hladila. Sem in tja se je kak val prekopicnil čezenj, pa je malo pobrcal in se spravil v prejšnji položaj, se zibal na vodi, zapiral oči in živel znotraj svojih vek, med vijoličastimi lisami in drugimi divjimi ornamenti. Zabaval se je s tem, da je lovil majhno rdečo liso, ki je plavala med njimi kot nekakšna ribica iz enega kota oči do drugega. Vsakič, kadar je prišla do konca, do skrajne leve strani, jo je s premikanjem očesns krogle spravil nazaj, in če se ni dovolj koncentriral, se je znalo zgoditi, da mu je lisa ušla nazaj ali pa je ni mogel spraviti čisto do skrajne DESNE strani. Tedaj ga je nekaj sunilo od spodaj, prav med noge, in v hipu se je Filip prevalil na bok, požrl pol litra slane vode, pomočil glavo v vodo in za- čel divje brcati v smeri proti obali. Vendar ga je ustavil glasen smeh, pomešan z vodnim brbo- tanjem, in smeh ni bil slišati tak, da bi bil nevaren ali pa da bi se dogajalo kaj nevarnega. Zato se je ustavil in sopeč zagledal črno bunko na vodi, ki ni bila nič drugega kot Majina glava v črni potaplja- ški oglavnici. Filip je rekel; »Take stvari so popol- noma nepotrebne.« Počutil se je vzvišenega nad Majo in je plaval stran, kot da se ne zaveda več njene navzočnosti. Maja je pohitela in ga dohitela ter ga prijela za nogo, pa se še vedno smejala. Filip je rekel; »Zelo mi je žal, da ne morem uži- vati svojih počitnic tako, kot bi jih rad.« Potem se je Maja le zresnila in rekla: »In jaz sem tvoja ovi- ra?« »No, pusti me, ne filozofiraj zdaj,« je odgo- voril Filip, kot bi govoril ribam in vodi. Odplaval je do obale in se tam še nekaj časa valjal po nizki vodi, da je bil videti kot nasedel kit ali kot mor- ska klobasa, kot je menila o njem Maja, zdaj, ko je tudi ona postala slabe volje. No, Filip niti ni bil slabe volje, pogovori z Majo so šli v glavnem mimo njega kot lahna sapica ali nedolžen valček. Zlezel je iz vode z eno samo mislijo, kako prijetno bo zdaj še kako uro spati na soncu. Zato je brž legel na brisačo, odprl transistor, snel masko in plavuti, slekel pa se ni, in je zaspal. Zbudil se je v trenutku, ko je žareča sončna krogla legla za obzorje. Počutil se je precej slabo in je zelo težko odprl oči, imel je zoprn okus v ustih, vrtoglavico in mišice ohlapne, da se mu je komaj ljubilo premakniti kak ud. Vseeno jih je nekaj premaknil, toliko, da je pogledal, kje prav- zaprav je, našel se je seveda na isti obali, na ka- teri je bil z ženo Majo in na kateri je zaspal, vse to je počasi in od daleč prišlo v njegovo glavo, polno sončne vročine. Ugotovil je tudi, da je še ved- no v podvodni obleki in da mu je pod njo zelo vroče, da pravzaprav znoj kar curlja od nje- ga in se vpija v celice penaste gume. Ampak brez Maj ine pomoči je tvegano slačiti tako obleko, ker se rada strga. Maje pa ni bilo videti nikjer. Sku- paj z njo je izginil transistor, kuhalnik, razne bri- sače in malenkosti, ostal je samo čoln, brisača, na kateri je ležal Filip, in Filip. Vse se je zdelo tako, kot da je ženska odnesla, kar je mogla, odvečni tovor s Filipom vred pa pustila na obali. Tako se je Filip tudi počutil, ko je pobral brisačo in se otovoril z gumijastim čolnom, spregovoril bi celo nekaj besed sam s sabo, pa je imel preveč posu- šena usta in se mu jih ni ljubilo odpreti, kaj šele dati v glasilke silo, ki je potrebna za govor. Stanovala sta v majhni hiši, ki jo je najel še v tistih letih, ko je bil študent, jo opremil in kasneje odkupil. Hiša je bila bivši skedenj, postavljena v hribu sredi samotnega zaliva, kakih deset minut hoje od obale. Okrog so bila samo opuščena po- lja, oljke in grmovje, pa skale, na pol podrte skal- nate ograje, kače in redka od strel preklana večja drevesa. Filip se je vzpenjal po stezi, preraščeni s travo in bodičjem, bil je kot posušen močerad ali gumijast možic, otovorjen z velikim čolnom in z brisačo na glavi. Spotoma se je nekajkrat zdrznil, ko je čez pot planila kača ali martinček, in dvakrat mu je čoln padel iz rok. Potem je pri- spel k hiši in naprej opazil, da je odbijač avto- mobila poškodovan, vdrt in malo počen. To mu je dvignilo hrbtenico in že je bila Maja med vrati. »Kaj pa je to?« je rekel, njegov glas je bil zma- goslaven, saj je vedel, si je mislil, da bo nekaj narobe. »Bila sem v mestu,« je odgovorila Maja. »Da, bila si v mestu,« je rekel Filip, »torej spada- jo vdrtine na avtomobilu k tvojim izletom v me- sto, tako kot čevlji na noge, kaj?« »To mi je sto- ril nekdo drug.« »Kako drug?« »Na parkirnem prostoru.« In si si zapisala njegovo številko?« »Nisem, ko sem prišla nazaj, je že odpeljal.« «Na- zaj, od kod?« »Iz trgovine.« »In je odpeljal?« »Ja, odpeljal je.« »To, to se zgodi samo ženski! Ne vidite dlje kot decimeter od svojega nosu!« Zdaj se je Filipu zdelo za malo, da bi prosil Majo, naj mu pomaga sleči jopič, pa ga je začel sam; vendar je bila obleka že dolgo suha in se je tes- no prilepila k telesu, tako se je zgodilo, da je ob- tičal z glavo v njej in se začel dušiti. Maja mu je priskočila na pomoč in ko je prijem popustil in se je Filip prevrnil v travo, je videl pred seboj Majin obraz, nasmejan in dober kot Madonin. Pa je bilo že mimo; pomislil je na hrano in je vstal ter šel v hišo, kjer je lepo dišalo po prekrasni mi- neštri in golažu. Nasmehnil se je in prijazno po- kimal proti štedilniku, vendar je to veljalo jedi in ne Maji, kakor je Maja zmotno mislila. Ko mu je dala krožnik na mizo, je rekla; »Včasih pa nisi bil tako občutljiv na avto. še sam si se režal, če je dobil kako prasko, in si rekel, da je avto samo stvar in da se stvari pač obrabijo z uporabo.« »Jaz,« je odgovoril Filip, »nisem nikoli dobil no- bene praske po neumnosti.« »Torej si jih dobival ix> pameti?« To pa je bilo za Filipa že preveč. 483 zato je jedel in ni odgovoril. Ženska je sedla na drugo stran mize in je imela spet nekam žalosten in dober obraz, Filip pa si je mislil; kako lahko je ženski biti trpinka in dobrotnica. »Veš, Filip,« je rekla, Filip je zamižal, »veš, da si ves hrbet suknjiča pomazal s katranom?« Filip; »Daj, no, kje?« »Najbrž na obali.« »Saj ga ni bilo tam, kjer sem ležal.« »Poglej!« Vstala je in pomolila Filipu podvodni jopič, po hrbtu ves premazan z mazutom, odpadkom z ladij. Filip je nehal jesti in je gledal suknjič. »No, pa kaj! Saj bo šlo stran.« »Vdrtino na odbijaču bomo tudi popravili.« »Sa- mo da bo to mnogo več stalo, tvoja vdrtina. Tvo- ja vdrtina!« V glavo se mu je vmuznila kvantaška misel, ki mu je bila tako všeč, da je pogledal žen- sko, si jo ogledal in jo ocenjeval, kot da jo prvič vidi, in prišel na misel, da bi z njo spal. »Pusti obleko,« je rekel. »Zdaj je vse v redu, ko si ti na- pravil škodo,« je rekla Maja. »Ne mislim več na to. Zdaj mislim na zgornjo sobo in posteljo.« Ma- ja ga je presenečeno gledala, pustila žlico in pri- šla k Filipu. Nežno je rekla: »Mišek moj!« Filip je vstal, jo prijel okoli pasu (od zadaj) in jo vodil k stopnicam v zgornji prostor. Zlezla sta po njih gor in Filip, ki ga je močru) prijelo, je prevrnil Majo na posteljo, še preden se je slekla, in začel vleči obleko z njenega telesa. Maja je uživala in globoko dihala. Ko sta opravila vsak svojo dolž- nost pri slačenju — vendar samo na pol, na Maji je ostal še pas za nogavice, na Filipu pa srajca in nogavice — je Filip večkrat izgovoril besedo »vdr- tina« in se posmejal. »Mišek moj,« je ponavljala Maja, »jemljeva se, spet se jemljeva,« je govorila. Filip jo je jemal kake tri minute, potem je neko- liko pomiroval na njej in se prevalil na bok. Po- tem na hrbet. »Pokrij me,« je rekel. Maja ga je pokrila. Ležala sta drug ob drugem, Filip je zaprl oči in se počutil kot pod soncem na obedi. V sen- ceh mu je prijetno pljuskala morska voda — prišle so lise in rdeča pegica, prijetni šimii, sproščenost. Znotraj vek se je pojavilo rahlo valujoče morje s širokim obzorjem. Po njem je proti bregu pla- vala zaprta steklenica. Filip je stegnil roko in jo vzel iz vode, odprl jo je in vzel iz nje listek. Crke so bile sprva slabo vidne, zato je primaknil papir čisto blizu k svojim očem, da ga je skoraj zaske- lelo, in prebral — bilo je natipkano — »Mišek, za- kaj si pozabil name, ko si me jemal?« Zdrznil se je in odprl oči, se zazrl z njimi v strop sobe, ki je bil resničen strop, strop v budnosti; črke so bile na glas izgovorjene besede, še so mu zvenele v ušesih. Majin obraz je bil obrnjen k njemu in je pričakoval njegove besede. Zaprl je svoje poklop- ce nazaj v morje in obzorje, morja in obzorja pa ni bilo in lise, ornamenti niso bili skladni in lepi, ampak utrujajoči. Besno je vrgel steklenico s svo- jim nakracanim odgovorom v modrikast krog; »Imela si dovolj časa, da ti pride.« Odgovarjalo je njeno dihanje in mrak v sobi; težka nepremič- nost se je zgrnila nanj, kot bi mu sedla Teža na prsi. Da bi se je znebil, je vstal in se oblekel, šel je po stopnicah dol, Majin molk je šel za njim, z njim pa pretrgana sproščenost, napetost, v hlačah se mu je nabrala vlaga. Mišice niso hotele opu- stiti prijetne ohlapnosti, ki so se ji sprva predale, zato ga niso prav ubogale, noge so mu klecale v kolenih in ko je pil vino iz pletenke, je bila pre- težka in mu je tresla roko. Zleknil se je na klop, ki je potekala vzdolž celega zidu, in v hipu mu je telo ušlo nazaj v mehkobo, glas pa je rekel: »Naj mi da mir!« Potem je bilo sonce še močnejše. Na kamnito, prazno plažo je legla vroča, suha tišina, oglasil se ni ne veter, ne morje, le sonce je žvižgalo žarke in razilo z njimi kamen in vodo in Filipa. Bil je črn kot deblo, le iz kože so se mu svetile svetle dlačice. Tudi ležal je kot deblo, dihanje je bilo komaj zaznavno. Maja je premišljevala, kaj ima Filip od tega, ona je sicer tudi ležala in se sončila, vendar je hodila pogosto v vodo, vmes je kaj po- jedla ali odšla do hiše po opravku, brala je knjigo v senci oljke, malo nad plažo, kjer je že rasla trava (rumena), šla je do konca zaliva na konico rta in opazovala ribe z masko na obrazu. Filipa je pustila na miru, tiho je hodila mimo njega, se ga izognila v majhnem loku, da ni padla njena senca nanj. Filip je ležal, a ni popolnoma spal, samo pre- selil se je med svoje ornamente, ki so dobili tem- nejšo barvo, postali so manj pisani, manj izraziti, a veličastnejši. Rdeča pegica je potemnela v tem- no vijoličasto in zrasla, da je zastrla Filipu skoraj pol notranjega obzorja, skoraj da je ni več mogel pošiljati sem in tja. Kadar je odprl oči, kar se je zgodilo vsako uro enkrat, mu je reža pogleda, ki je drsel ob koži trebuha proti robu skal v vodo, zaobjela morje z obzorjem, neznansko široko, a po- polnoma skrčeno v višini, tako da je vse skupaj potekalo v dolgi črti od enega kotička očesa v ko- tiček drugega očesa. Nikoli pa ni imel oči dolgo odprtih, ker je skozi reže med vekami prihajala vanje premočna svetloba in so bile slike znotraj njih popolnejše. Ko je izčrpal kombinacije ab- straktnih vzorcev do skrajnosti, je zlepil lise in brezoblične like v realnejše predmete, videval je palme, ceste, velike masive skal, ob njem so se plazili velikanski boki ladij, prešpikani z okrog- limi linicami, potem so bile klopi v parkih, avto- mobili nedoločljivih znamk, celo psi. Nato si je poskušal poiskati človeka in je gnetel predmete in lise v človeške oblike, ki pa so bili samo ženski in brez konkretnih obrazov. Zato pa jih je oblekel v raznolike modele in barve, v bizarne kostimie iz usnja in plastičnih mas, v mini krila, ob kate- rih mu je šlo na smeh, nadeval jim je razne lasu- lje s pričeskami in jih razčesaval in jim spreminjal barve. Potem si je začel dovoljevati z njimi razne spolne norčije . . . Medtem je prišla Maja na idejo, da bi pre- trgala Filipovo sončno nedotakljivo zamaknjenje (kot da bi vedela, da si je zdaj slikal ženske). Pre- mišljevala je, ali naj to stori na običajen način, da ga potrese in zbudi, da mu potem predlaga kako spremembo, hotela je, recimo, da bi šla zvečer v mesto na ribe in plesat; aH pa naj si izmisli kaj nebanalnega, naj mu kaj priveže na noge in za- žge, toda tega se je zbala — naj mu zamaši nos- nice, položi nanj mokro тотеко klobaso — nazad- nje ga je sklenila politi z vodo po trebuhu. Nekje 484 v svojem skritem ženskem upanju je videla, kako se Filip zasmeje in pristane na to, da gresta na ribe in plesat. Zajela je vodo v masko, jo ponesla nad Filipovim telesom nekajkrat gor in dol, ker se ni mogla odločiti, kje naj ga polije — potem je odvrgla bombe nad trebuhom. Filip je močno po- skočil, po njegovem obrazu je spoznala, da ne bo ne rib ne plesa, upanje je izskočilo in se skotalüo v razpoko vode. »Zgini, krogla trapasta!« je zakli- cal. Obstala je nad njim s smehom, ki ni mogel umreti, ne živeti, Filip pa je zaprl oči in se preva- lil na trebuh. Potem ga je prestopila, previdno mu je šla čez hrbet, ne da bi se ga dotaknila z drugim kot s senco, in je šla mimo gumijastega čolna, brisač in podvodnih mask za skale. Filip jo je gledal z enim očesom, dokler ni stopil za skale njen zadnji kos, peta desne noge. Potem je sicer poskusil nadaljevati svoje slika- nje, a mu slike niso več prišle nazaj, zato je stre- sel iz glave zadnje ostanke barv in vstal. Zabrodil je do kolen v vodo, pa se mu je zdela premrzla in se je vrnil na suho. Nekaj časa je sedel, z roka- mi objemal kolena in gledal morje, ki pa je bilo ves čas kruto isto in obzorje tako široko in utrud- ljivo, da se ga je naveličal. Vzel si je kos klobase in kruha iz plastične vrečke in ju malo pogrizljal, zaradi česar je postal žejen, pitne vode pa spodaj na obali ni bilo. Dan se mu je zazdel nekako iz- gubljen, sonce, material za njegove slike, pokvar- jeno. Pobral je vse stvari, ki so ležale okrog nje- ga, tudi ženine, in se napjotil po hribu proti hiši. Bil je bos, zato ga je trava, posušena, ostra, bodla v podplate, da se je opotekal, preskakoval in se izogibal nevarnih mest, dokler ni stopil z eno no- go v grm brinja. Iz tega grma je v istem trenutku šinila dolga vrv, ga mimogrede ugriznila v nogo in se zvila v skalno razpoko kot strela. Filipu so vse stvari padle na tla, edino, kar je držal odslej v roki, je bila noga, iz katere je kap- ljala kri. Srce, močno prestrašeno, je poskakovalo v prsih in ga dušilo s krvjo, s katero mu je zali- valo požiralnik in možgane. Potem ga je popadel bes, spustil je nogo in se zaril z rokami v skalnat kup, v katerega je šinila kača. Odmetal je tri, štiri kamne, ko je kača prilezla ven, tokrat ne hitro, ampak počasi, pripravljena na boj. Gledala ga je s srepimi očmi in jeziček ji je z visoko frekvenco utripal iz ust, not dn ven. Človek je bil seveda močnejši in kačina glava se je v hipu sploščila v skalo v živi fosil, medtem ko je rep še šibal sem in tja. Kača ni bila strupena. Filip je odšepal v hišo in pustil, da mu je kri še nekaj časa iztekala, s prsti ji je pri tem še poma- gal, potem si je očistil ranico, ki je bila komaj vidna, z alkoholom. Medtem je enkrat zaklical Majino ime proti zgornjemu nadstropju, ne da bi mislil, da je tam, ampak kar tako. Obvezal si je nogo in vključil kuhalnik, da bi si naredil večerjo. Sonce je namreč medtem potemnelo iz žive ru- mene v temno oranžno barvo in viselo na zadnji nitki nad obzorjem. Stopil je med vrata hiše in spet zaklical, pa ne zelo na glas: »Maja!« V travi pa so peli samo črički. Potem si je nenadoma pre- mislil, da bi si sam kuhal večerjo; zamislil si je gostilno, kjer pečejo okusne ribe, po katerih diši ves prostor, in točijo belo primorsko vino, ki po- topi možgane v omamno vinsko meglico. Zatem si je predstavljal restavracijo s plesiščem in nena- doma ga je, kot resnična, obdala zabavna plesna glasba v beat ritmu. Ženske iz sončnih sanj so se vrnile in gledal jih je, kako se seksualno premi- kajo, na odru pa stojijo dolgolasi mladeniči s ki- tarami. Prizorišče, ki si ga je zamislil, je bil disco club v mestu, kamor sta včasih hodila skupaj z Majo. Izključil je kuhalnik, obul sandale, s poseb- no pazljivostjo pri ranjeni nogi, šel iz hiše in jo zaklenil. Preden je sedel v avto in odprl pokrov na strehi, je še enkrat zaklical proti ozadju hiše; »Maja!« Vendar Maja ni ničesar odgovorila. Tako kot to pot, se Filip že dolgo ni gustiral z ribami. Naročil je dva velika brancina, pokrita s peteršiljem in česnom, in ju zalival z močnim vinom, da sta še v njegovem želodcu lahko pla- vala. Pred tem je v trafiki kupil časopis in je med jedjo, ko je žvečil kak posebno velik grižljaj, po- gledaval naslove zadnjih vesti. Ne da bi dosti pre- mišljeval o tem, mu je prišlo v zavest, da se do- gajajo zunaj tega obmorskega mesta čudne in di- namične stvari, da se ljudje vsepovsod bojujejo in celo umirajo, medtem ko on v vsem svojem udobju razkosava in okuša ribo in vino, s prijetno okroglim želodcem. Pa ne da bi Filipu taka spo- znanja zagrenila tek! še z večjim užitkom je jedel. Potem pa si je nenadoma predstavljal, da mu nek- do izpred ust potegne krožnik z mize in ga od- nese (ali celo sam poje ribo) — in si je mislil, da si tega gotovo ne bi dovolil storiti. Potem se je že videl na barikadah in v strelskih jarkih sredi bit- ke, vpijoč: »Dajte mi moje ribe nazaj!« Ribe so bile spečene na mojstrski način. »Maja!« nenadoma je zagledal Majo, ki je ko- rakala mimo restavracije. Medtem ko je čakal, da se obrne, je premišljeval, kje je dobila obleko, ki jo ima na sebi. Bila je obleka iz rdečega žameta, tesno oprijeta ob bokih: pod ritnimi hlebčki je bila ukrojena navznoter, da jih je močno poudar- jala. Maja že dolgo ni marala takih izzivalnih oblek, si je mislil. Vendar pa dekle, za katero je zaklical, ni bila Maja in Filip je osramočeno sklo- nil glavo nad krožnik. Sam je popil cel liter vina. Ko je vstal, je imel v glavi sonce, tako kot p>odnevi na obali, in ves sončen je šel po obali, px> promenadi, polni pri- morskih mladoletnic, ki so nekaj posebnega — otroci parjenja morja in trdih kraških skal — z do- datki moderne mladoletniške mode. Dekle v rdeči oprijeti obleki je srečal še dvakrat, hodila je s p)TÍ- jateljico sem in tja na kratki relaciji med beatni- škim caféjem in restavracijo, kjer je Filip jedel ribe. Naslednji prostor, ki ga je obiskal, je bila buč- na klet, polna teles in zvokov, pa potne vlage v zraku in premikanja v vse smeri. Filip je sedel na barski stolček, pil je viski. Tu so mu sončne orna- mente in lise in like reproducirali z reflektorji različnih barv, ki so se križali na stenah in stro- pu; ženska telesa brez obrazov iz sanj so bila zdaj oprijemljiva, premikala so se pred njim, obrazov pa celo tu niso imela, imela so samo zelo različne 485 maske, pravi obrazi pa so bili globoko spodaj, če so bili. Tako vsaj je mislil Filip; v resnici Filip sploh ni znal videti obrazov. Tedaj se je spet po- javilo dekle v rdeči obleki in Fßip, brez smisla za obraze, ji je nataknil Majino podobo. Naročil je dva viskija in postavil enega na točilno mizo pred sosednjim stolčkom, enega pa pred sebe. Pri tem je ves čas gledal dekle v rdeči oprijeti obleki, ki je plesala s čmolasim mladeničem, in v njej je gledal Majo, s čimer se je .pomiril; Maja je bila tukaj. Ko je popil svoj visiki, je postavil prazen kozarec na Majino mesto in vzel njenega polnega. »Hitro piješ,« je rekel, »še enega,« je odgovorila. Naro- čil je še dva. Potem je sonce zamenjala tema noči in stalni ornamenti so bili skoraj nerazpoznavni, ko je Fi- lip iskal svoj avtomobil. Predmeti, ki jih je vide- val, so bili: motne hiše, utripajoč vodnjak, zdru- zasti avtomobili na parkiriščih, zvite cestne luči, migetajoča luna, valujoča tema nad pristaniščem, prevmjene ladje, ljudje s šestimi udi. Zlezel je na sedež svojega avtomobila, vžgal motor in začel voziti, tako da je imel eno oko zaprto, kot bi me- ril v tarčo. Tarča je bila bela črta sredi ceste. Pred njim je bilo vse črno in črno se je odmikalo pred vetrobranskim steklom, ki ga je napenjala Filipo- va glava. Potem se je čmo zožilo in dobilo ob straneh oblike grmovja; še potem se je oblika grmovja izbočila in dobila sijaj in novo silhueto, ki se je močno premikala. Filip je ustavil, da bi videl, kaj je. Nasproti so mu prišli možje v uni- formah in z baterijami, eden je imel psa, čigar oblika se je nekje pri tleh še bolj napenjala kot druge. Filip je izstopil iz vozila in losegi v notra- njost zemlje zalilo Filipove noge, pršeč mu je je- mal vid; potem, ko se je odmaknil od njega, pa je zagledal temno gmoto, ki jo je metalo ob skale, in zaslišal ljudi, ki so na pol zadušeno klicali imena in razna vprašanja. Tekel je k njim. Žarometi so obstali na zaprtih vratih hiše, ki je stala sredi noči bela in trdna kot kamnit otok. Zvoki so pojenjavali, kot da jih hiša pije vase, zadnji je utihnil avtomobilski motor. Kot za kuliso so ostale tanke dežne kaplje, ki so blažile prehod iz glasov v tišino še ne začetega jutra. Filip je tiho odprl lesena vrata in stopil v temno sobo. Prižgal je svečo in se zavrtel naokrog v pri- čakovanju, da bo svetloba zadela ob speče žensko telo. Vendar je bila postelja prazna. Zato je nada- ljeval pot za svečnim plamenčkom po stopnicah navzgor, počasi, da ne bi povzročil strašljivega ro- pota — vmes je tiho klical, da ne bi prestrašil žen- ske; »Liljana!« Plamen je obarval napeto odejo s toplo oranžno barvo. Obraz je bil obrnjen v steno. 488 a Filip je vedel, da ne spi, pmihližal se mu je in se nagnil čezenj; potem je rahlo pihnil, da so se nos- nice premaknile in oči odprle. »Ali je bilo hudo?« je vprašal. Oči so na široko odprte (na ves glas odprte, je prešinilo Filipa) str- mele vanj. Potem so se nekaj časa odpirala njena usta, glas pa, kot da je prišel za FilLfom že, ko je odhajal po stopnicah: »IzgM, sebičnež!« Filip se je spuščal po stopnicah dol in zadnje, kar je od njega videla Liljana, ko je obrnila glavo za njim, je bila njegova glava, velika in orna, s profilom, ostrim kot rezilo noža. Potem se je obrnila nazaj k steni in z odprtimi očmi dočakala jutro, ki se je iz zalite zemlje odprlo v sočno sonce. Poležavala je še do srede dopold- neva in se potem dvignila iz postelje, se pretego- vala, se gladila po prsih, medtem ko si jih je vtika- la v modrček številka štiri, se gledala v ogledalo na steni, šla po stopnicah dol in spotoma trikrat pihnila v piščalko, ki je bila za okras obešena na steni. Skuhala si je močno kavo, pokadila cigareto iz škatle svojega moža — pri tem je srednje glasno zaklicala njegovo ime proti odprtim vratom — na- kar je navlekla nase belo platneno obleko, se ogr- nila z dežnim plaščem, vzela torbico, dala vanjo škatlo s cigaretami, šla ven, pustila vrata odprta. mimogrede ošinila s pogledom poležano travo, kjer bi moral stati avto, pa ga ni bilo, in je šla potem peš po razdrapani volovski poti. Hodila je debelo uro, kajti pot je bila dolga tri kilometre. Ko je pri- spela v mesto, je bilo sonce ravno na najvišji točki, zaradi dežja ni bilo vroče, ampak samo toplo in mnogo ljudi je sedelo na vrtovih restavracij, na pristaniških kamrah za privezovanje ladij in na te- rasah jaht. Ko je tako šla ob robu vode, brez po- sebnega namena in misli, se ji je nenadoma ovüo okoli glave njeno ime »Liljana!« Zavrtela je glavo okrog v pričakovanju, da bo zagledala Filipa, kar se ji je za hip zdelo, da se je izpolnilo, kajti ob nekem belem avtomobilu je stal moški, ki mu je bil podoben, a avto je bil druge znamke. Potem se je glas ponovil — »Liljana!« in jasno ji je bilo, da prihaja iz druge smeri, od morja. Pogledala je proti ladjam in zagledala na srednje veliki jahti z itali- jansko zastavico (tega ona seveda ni videla) mo- žakarja, ki ga je poznala od — iz — ni vedela od kod, ampak gotovo je že govorila z njim, saj jo je poznal po imenu. Pomahnila mu je in na njegov odgovor usmerila korak k jahti. Stopila je na ozko brv, ki je vodila od pomola na j ah tin zadnji krov in šla čeznjo, ne da bi se enkrat samkrat ozrla na me- sto in deželo za seboj. 489 Pavle Lužan: KANAAN Dlje greš Globlje ti kaže glad v kamnu Noč za nočjo globlje v nebes strmoglavljaš S stisko v svojem čelu z zvezdami pod stopali v prahu svojega rojstva Stvarnik neskončnosti in prividnega sveta Neogibni iskavec bistva kosti v vonju požara nad žejnim trenutkom kjer ni moči v smrti 1. razsežnost Beseda kaplja skozi zemljo in zrak Ne vidiš je Ne slišiš je Ne misliš je Se slutiš je ne Zaseže te Terja te Posrka te da si kost in kamen 2. Brez konca in kraja je golt ko nisi z roko v roki z ničemer In izreči moraš izreči nemoč svoje krvi 490 izreči omejenost svoje duše izreči jedek kamen izreči žaltav zrak izreči suho vodo izreči jalov ogenj Izreči prazen prostor izreči vse kakor preseganje Četudi je svet glas Četudi je zarečena beseda Preseči moraš Četudi je beda Četudi je čas 2. razseznost Cas prehiteva Ti zaostajaš Cas lebdi Vsak dan je suho zlato Crede se zgrinjajo proti obzorju kakor zmagovavci Sonce kaplja z besnega néba Svetloba razpada v korakih čez prsi Vsakdo ima svoj jaz in nič odpuščanja svoje dolžnike in vse dolgove na telesu in duši kruh svoje smrti upanje v lačni slepoti in sonce na ugaslem čelu in zemljo pod praznimi stopali in v žilah semena ki nepotešljivo tiščijo v nožnicah jutra 2. Preroki usihajo vase Resničnost je dana dnevu Dan se razteza v usodnost Ogenj razbira samega sebe kakor da so živi 491 kič in balast Zvon Zvoni Molk molči Lačno znamenje smo Kateri dan je Katera noč je med konjem in plugom da ni brazde da ni duha ne sluha o stvareh ki bodo prišle pozneje za nami kakor svet ki izginja 3. razsežnost Raziskani so čudeži tvojih rok Izmerjena je slepota tvojih nog Nasičen je glad tvojih oči Razpuščene so tvoje žile Svet se razblinja kakor vera v zorenje svetlobe 2- Dan in noč si seme v prostoru lačnih stvari Senca je dorasla na poti in določen je kraj tvojega ognja Ne vidiš več vase in ne daješ iz sebe Le slutiš da čas zori 492 3- Zaseženo je telo in zmagana duša od jutra do jutra je zemlja vse dlje v prahu resnice pa ni obzorja le žeja in glad IN ZOPET ZENIT RAZPIS I Kdo bije svoj čas kdo preudarja besede zven sam zase razsežnost na krogli večnost v tem zrnu njive Kdo ve med sončnimi stražami v kalupastem mraku o srhu poldneva Okameneli so zasopli robovi sveta Poti skozi grlo poti za proti poti proč neza vrnjene poti med nas zadihane mrzle klice Prižgite ogenj kakor vsakčas večnega potopa kjer maternice umro na ozadju kjer beli tok nosi kamencvet neba Prižgite ogenj Senca je trda tema In dim bo iskal prostor pod soncem 493 II Gora preiskuje očesa na brezdanjem dnu zakaj sredi svita se pričenjajo kačaste vrste jader v neogibnem vetru proti zenitu ki razpihuje pot navzdol v prisotnost Odrešujoča selitev kljuje v kamnu Stopala pritiskajo v pozne stopinje a pot ne vzdrži v posledicah po zaverovanem drncu hoplitov ki sekajo zmage do neobljudenih krajev III Zaman zvenijo besede pomen v ognju zaman so kaplje požete na obrazih iz samopostrežbe zakaj slednji krog zemlje poide po zmagi in znoju kot rojstvo in smrt v nezadržnem kjer svet potihne pod breznom Kamen je razdeljen V razpokah je dan pokončan najkasneje In noč bije Najkasneje IV Kdo gre za tabo v kraje na veter v stisko ubite spečnosti stvari 494 Žvepleno pleme senc Oči ki dotrajajo v jutru gobavih straž Obstanek o ko bi vsaj bil še senca ne pa budnost umira in bog ljubi sebe HIMNA I Preudarjam Navsezgodaj kaj ni prepozno za domačo pesem na obsojeni gori Rojstvo je zdaj vprašanje ko je odnešeno snopje v jutranjih povorkah s petjem in streli o davnem herojstvu ki ugaša blišč ugaša bedo vprašanje o tistih ki iščejo svoja usta v požganem znoju O tistih ki tipajo v najstvu in niso nič bliže bogovom ki pešačijo v breznu ožgani od nas zakaj niso pripuščeni k svitu ki mu služijo vse stvari o tistih ki puščajo svoje kosti na začetku brez milosti ko se spušča zastava In jih preudarja ura navsezgodaj ko v kamnu razpada slednji pomen besede ki je ilo ki je prisega snedena v nevzdržnem gladu sivega ugrezajočega v slednji kazni v transu ognja Kje najde grom svoj cilj v hudi uri 495 in ugasne v svojem domu prinašajoč odgovor in kri za čakanje v vrsti stvari pred svetom Jadra so pogorela Delfi molčijo nobena vesla jih ne dohitijo do večera ko zvezde padejo v močvirje in cilj preseka pot Pepel dogovori in pristanišča odnese na dno jutra ki bo rana umirajočim II Ne bom te izrekel besni čas ki naplavljaš smrten plen neogibno oko otopelih v gladu v dnevu v prahu zakaj požgana dežela si Ne bom te izhodil skozi mrtve odzvene ki se vračajo živim pod noge kakor ujede v soparen dan kjer izginjam v stvareh prinašajoč smisel svoje krvi na svetlo v izropanje pod sonce v očiščenje nad dan ki v času rasti vsak hip ubija z glavo in repom zavedajoč se svojega konca zakaj požgana dežela si Ne bom te razkrival v baklah ne v noči pod nobenim kamnom lačnih kali pod nobeno zastavo izpranih voda kjer brstimo v propadlih očeh prinašajoč smrt v bližnje krike ob rojstvu zakaj požgana dežela si 496 jalove gore kakor privid ravnine kamen kakor čas bube kakor prah prah kakor dom dom kakor žeja žeja kakor žeja resnica struge čustva izlivov izpraznjeni mehovi krvi izpraznjene sanje o poti o porodnem kriku ko vstajam zjutraj ko vstajam opoldne ko vstajam ponoči ko ne zmoreva biti ko ne zmoreva roditi zakaj požgana dežela si zakaj izžigaš me zakaj jaloviš me s prstjo in nebom zakaj ruvaš me Ruvaš Zakaj hočem te po znoju 497 Ivan Mrak: ROBESPIERRE HIMNICNA TRAGEDIJA V ENEM DEJANJU (TROJE STOPNJEVANJ) IN EPILOG Osebe: ROBESPIERRE SAINT JUST COUTHON LEBAS FOUCHÉ DAVID LAURENT poslanci skrajneži člani konventa BARRERE TALLIEN LECOINTRE PAÑIS LANOI poslanci zmerneži člani konventa SIEVES prvi poslanec drugi poslanec rojalistični člani konventa pod krinko sredinstva HANRIOT ljudski general, vojaški poveljnik Pariza MERDA — narednik republikanske vojske prvi vojak drugi vojak THÉRÈSE CABARUS Maščevalka Ljudstvo, vojaki, poslanci, gospodje, dame ENO DEJANJE L stopnjevanje (Tallien plane razburjeno iz sejne dvorane kon- venta, za njim na videz malomarno Barrère. Slišati je medlo ploskanje.) TALLIEN: Ne morem zdržati. Že spet govori. Ce- lo ploskajo mu vmes. Kje je tisti, ki se mu bo zoperstavil? BARRÈRE: Strezni se, stari. TALLIEN: Mar ti, koliko trpim. Tole pismo je napisala danes. Pomisli, v tem povaljanem, za- mazanem, raztrganem kosu papirja tli še njen dih. še upam; vendar strupa sem si kupil. A on tam notri; melje in melje! Kaj iz tega hudiče- vega mlina ni vrat? BARRÈRE: Menda ne znaš drugega, kot vzdiho- vati in se pridušati. TALLIEN: Pa še njene besede fx>vrh, njen trpki posmeh. Življenja se okleplje oberoč. Ce pre- mine to telo ... BARRÈRE: Lej, lej . .. TALLIEN: Ce bi ti ž njo eno samo noč prespal! Kako se te oklene, na kakšne načine se ti skuša prikupiti! Ni, da bi se razpovedoval. BARRÈRE: Z ljubo v naročju presladka smrt. TALLIEN: Ti jih kar vžigaj ... BARRÈRE: No, no. TALLIEN: Kurja polt me obliva; s kolikšno ihto je začrkala teh nekaj besed: »Jutri bom odgna- na pred revolucijski tribunal. Umiram v brez- upu, da pripadam strahopetcu in šlevi, kakršen si ti!« BARRÈRE: Zlato je tihotapila, pred RobespieTO- vimi sodniki je ne reši živ krst. Kaj ti je ljubše; dihati, morebiti z dihanjem jenjati? TALLIEN: Jaz? BARRÈRE: Kar prisluhni. Krepostni žene hrušč kot malokdaj. Menda ti gre za kožo kot nikomur med nami. Tudi Nepodkupljivi te ima venomer na jeziku in očeh. Kaj pa se vlačiš po Parizu kot bolan pes. Ce to ni samomorilni nagib? Ce boš še kaj prida glavo povešal, za crknjeno iz- daj alko solze pretakal... TALLIEN: Tako ti, o božanstveni Therese ... BARRÈRE: Stori, kar hočeš, šafotu se ne izmak- neš. TALLIEN: Mar ti muk, ki jih prestajam... BARRÈRE: Ce ga mahoma ne zrušimo, nas bo vse zapovrstjo podavil. Je že tako zavzet za svoj bodoči paradiž, da s čiščenjem zlepa ne bo je- njal. TALLIEN: Toda njo čaka jutri šafot! (David vstopi) BARRÈRE: David! (Peha Talliena v zbornico) BARRÈRE: Potemtakem moramo danes ž njim obračunati. (Tallien odide) (Davidu): Si pripravljen s Krepostnim umreti? DAVID: V smrt? BARRÈRE: Se nisi maločas naglas pridusü? DAVID: Čudovit črtež sem zamislil. Kako dviga Sokrates čašo strupa k ustom. Naš dobri prija- telj je tako presunljivo govoril. BARRÈRE: Prav. Pa ti? DAVID: Ne me zadrževati. Kaj vse bom zamu- dü... BARRÈRE: Fant... DAVID: Kaj se godi s teboj? Malo prej, na domu Krepostnega, ko nam je svoj govor bral, si bil docela izpremenjen. V prstih se ti je očitovalo, kako drhtiš. 499 BARRÈRE: Torej izprezi za čas ... DAVID: Ne razumem. BARRÈRE: Ti imaš svojo pot. DAVID: Mi ne verjameš? BARRÈRE: Se ti tako mudi glavo izgubiti? DAVID: Tako čudni ste, vsevprek. BARRÈRE: Je bil Danton kupljiv? Mili Desmou- lins da je bil svinjar? Pa kaj bi ti jih našteval... (Sieyes vstopi iz zbornice) DAVID: Ob dobro voljo si me pripravil... BARRÈRE: Kadar pogineš, naj te požene pod rušo drug, zate važnejši klic. Zdaj pa . . . (David odide) BARRÈRE: (Sieyesu) Se boste pridružili nam? Ti- rana moramo še danes onemogočiti. SIEYES: Svoj čas nas je Robespierre vaši ihti iz- trgal. Skrajneži ste nas trumoma gonili na šafot. FOUCHÉ (plane iz zbornice): Vnovič mi je za- grozil. BARRÈRE: Se je obme spotaknil! FOUCHÉ: Sicer je bolj na splošno namigoval. BARRÈRE: Zaustavimo že ta hudičev stroj. SIEYES: Ni bil občan Fouché eden prvih, ki ga je v tek pognal? FOUCHÉ: Grešil sem, a se včas iztreznil. A on, kolikor več izteče krvi, tolikanj bolj je po novi zahteven. Ljudstva, kdaj že nima za seboj. Vsi smo se že prenasitili teh mesarjenj. SIEYES: Bogve, kdo pride za njim? On je vseka- kor državo uredil. Najvišje Bitje priznal. . . (Iz zbornice se zasliši močno ploskanje. Saint Just, za njun dvoje pristašev Sieyesa) SAINT JUST: (Fouchéju in Barrèru) Občani, moj- ster svojega govora še zdaleč ni končal. Kakšen gromovit odziv pri poslancih. Glav, ki se majó, ni da bi jih štel. FOUCHÉ: Občan, izražaš se v slogu prihodnjih saturnalij . . . SAINT JUST: Bodisi živeti, bodisi umreti, to za pravšnjega revolucionarja ni vprašaj. FOUCHÉ: Ljubše mi je biti živ razcapanec, kot obglavljenec, ki se je s svilo šemil. SAINT JUST: Stvar okusa, občan komisar. Govo- re, da si zadnje dni karseda prizadevaš. Kajpak tudi Barrère ne drži križemrok. BARRÈRE: Jaz? FOUCHÉ: Za republiko garati menda ni greh? SAINT JUST: Še danes se bo odločilo, kdo od nas je nenadomestljiv. FOUCHÉ: Kogar lahko s sposobnejšim zamenja- mo, naj gre ter položi svojo glavo pod nož. SAINT JUST: Zabavna misel, občan komisar. Sam si jo izustil. Menda ne bomo mudili. .. (Ju s kretnjo primora, da odideta v zbornico) FOUCHÉ: Jaz sem nared. (Odide) BARRÈRE: Nepodkupljivega poslušati — prava slast. (Odide) SAINT JUST: (Sieyesu in njegovim) Občani, se lahko zanesemo na vas? SIEYES: Vsekakor, če bo vaša premoč. SAINT JUST: Beračil ne bom. Ce ne boste hvalež- ni včas, če boste cincali in omahovali, se boste pojutrišnjem prebudili brez glav. (Odide) SIEYES: (tovarišema) Gospodič nam je zagrozil. Prav. Ne da se mu več. A bivši teroristi nas prepričujejo, da so jagnječjih natur. Fouché se je kremžil, ko da ne zna do pet šteti. Zares, nam se ne mudi. Cas dela za nas. Samogoltnost ljud- skih poslancev — naš najboljši zaveznik. Ljudje si ne žele ničesar bolj mimo kralja in miru, tako so že presiti sumničenj in morij. Ce treščijo Ro- bespierra, nam prav. Prvi sredinec: Življenje nam je svoj čas rešil. SIEYES: Naših glasov je potreboval. Navsezadnje, če mu spodmaknejo tla spod nog, so zadrgnili republiki vrat. Nimajo ga s kom nadomestiti. V trenutku bodo ob poštenost, ugled in ob kre- post; skratka ob moč! Z njim izdero republiki hrbtenico in mozeg. Drugi sredinec: Dovolj smo se lagali, pritajevali, poniževali in krivo prisegali. SIEYES: Zares, svita se dan, ko bomo zborovali brez priskutnih republikanskih krink. Njim, ki se nam sladkajo, še sanja se jim ne; kot spokor- niški križ prenašamo ogabni revolucijski cirkus! Dobljena igra, gospodje! (Si ganjeno stiskajo roke. Iz zbornične dvorane je slišati močan hrušč. Ploskanje. Skandiranje Ro-bes-pierre. Vmes žvižgi, smeh, krik. Nekateri poslanci pla- nejo iz zbornice.) LANOI: Kdo drugi ohramlja konvent, ko on? Ven z njim! LAURENT: Ce pomislimo na trgovino in obrt... (Robespierre vstopi) LECOINTRE: Vse krinke je treba potrgati! Tudi tiste z najsvetejših podob! Živ ne bom več mol- čal! Zločinov ne menim odobravati več, kaj šele, da bi jih pomagal pripravljati! (Ploskanje) PANIS: Kaj grožnje venomer! Podtikavanja vse- naokrog! Jasno in razločno naj mi pove, kaj na- merja z menoj. Je moje ime na spiskih? Prav, prav. Koliko sem si potemtakem z revolucijo prislužil? Niti toliko, da bi sina s sabljo opremil, da bi hčeri spodobno krilo kupil. Večina: (se gruči okrog Robespierra): Z imeni sem! Z imeni sem! Z imeni sem! ROBESPIERRE: Kolikokrat naj še podčrtam: na nikogar nisem meril. Tisto o spiskih; laž in ob- rekovanje kontrarevolucionarjev! Našo pot v bodočnost sem začrtal. BARRÈRE: Grozil si! Nam vsem meč nad glavo zavihtel! ROBESPIERRE: Mar je v tej republiki zahteva, da se zakon spoštuje — zločin? BARRÈRE: Z zvijačnimi namigi si vsakogar pose- bej ogrozil! Samo besedo izrečeš; po tem, po onem je, po kateremkoli izmed nas! Večina: Z imeni sem! Z imeni sem! ROBESPIERRE: Kdor je pred republiko čist, se mu ni treba ničesar bati. TALLIEN: Njegovega govora ne dovolimo tiskati! Ljudstvo hoče proti konventu nahujskati! Za 500 skup postopačev, ničprid in goljufov nas grozi razznaniti! BARRERE: Kajpa le eden med nami je čistih rok! COUTHON: Ljudstvo naj bo razsodnik! Neomeje- no naklado terjam! O govoru Pravičnika naj razmišlja sleherni Francoz! (Slabotno ploskanje) BARRÈRE: Govor izročimo odborom v pretres! ROBESPIERRE: Ljudem, ki jih obtožujem! (Odha- ja proti zbornici) BARRÈRE: Ce se kdo naziva Krepostnega, mo- ra imeti moč in pogum izpričati resnico naglas. Z imeni sem! ROBESPIERRE: (se obrne) Ne boj se, občan ko- misar! Poseben odbor raziskuje cesto iz Marseil- lesa v Pariz, kjer si izgubil osemsto tisoč liver državnega denarja. (Smeh in ploskanje) BARRÈRE: Voz z zakladom se je v močvirje po- greznil. Kup neovrgljivih potrdil sem predložil. ROBESPIERRE: Ta potrdila poznam. TALLIEN: Z imeni sem! Večina: Z imeni sem! Z imeni sem! (Robespierre in večina so odšli v zbornico) BARRÈRE: (Fouchéju) Zdaj moramo vsi poprijeti! FOUCHÉ: Jaz, da bi se pačil kot ljudski tribun. Govore, da za takšno rabo nisem ustrezen. BARRÈRE: Ko si uzdal Lyon . . . FOUCHÉ: Kot strahovalec vsekakor; da bi svojo larfo sicer razkazoval. . . Tudi v telo nisem pri- da zajeten. Talliena potiskaj naprej; kdo bi nje- govim poštenim namenom ne verjel? Skratka, ti si v tem trenutku prevzel vojaško oblast, Tal- lien civilno. BARRÈRE: A ti? FOUCHÉ: Zame se ne boj. Z republikanstvom nisem čezmerno obremenjen. Zdaj velja pohiteti. Hanriota, ljudskega generala moramo dobiti v pest. BARRÈRE: Tega bedaka? FOUCHÉ: Za svojega mojstra je pripravljen umre- ti. Četudi vino ljubi, za ženskami nori, se z re- dovi kiti, vendar . . . Naredniku Merdi ukaži. . . Narednik MERDA: (pristopi od vrat) Občan ko- misar? FOUCHÉ: Občan general. Narednik MERDA: Moj general. BARRÈRE: Občan narednik, republika je v ne- varnosti. MERDA: Ukazujete? BARRÈRE: Sklep konventa: komandanta Hanrio- ta je treba nemudoma pripreti! MERDA: Razumem, moj general. (Odide) (Znova hrušč iz zbornice. Nekateri poslanci ob vratih. Saint Just se oprime vrat in govori v zbornico) SAINT JUST: Francozi, republiki grozi razsul! Treba se bo odločiti! Oblast kaže včas poeno- staviti! Kam nas bo sicer pahnil medsebojni pre- pir? Življenjska nujnost republike; diktator! Je treba njegovo ime naglašati? Rešil nas bo edino- le Robespierre! (slaboten plosk) TALLIEN: (se požene ob njega) Kdo od patriotov bi nad republiko ne jokal! Maločas jo je Robes- pierre opljuval! Poslušajte Saint Justa; grozi jo zadušiti! Glasovi: Tiranom smrt! Tiranom smrt! LECOINTRE: Včeraj so neki ljudje v jakobinskem klubu očitno zahtevali, da je treba konvent po- stopoma giljotinirati! (Med naraščajočim truščem se Robespierre usta- vi med vrati) BARRÈRE: Res je; sredi nas je glavni zarotnik! V sinje' modro našemljen! Saint Just mu je pravkar krvavi meč v roke potisnil! (Poslanci se od vseh strani zgrinjajo proti Ro- bes pierru) BARRÈRE: Ven ž njim! Glasovi: Ven ž njim! Ven ž njim! ROBESPIERRE: Lov morilske svojati na poedinca; ogabnost, ogabnost! BARRÈRE: Ste slišali? Za morilce nas razznanja, ki tisoče poganja v smrt! LANOI: Uklenite ga! Usta mu zamašite! Glasovi: Tiranu smrt! Tiranu smrt! ROBESPIERRE: Francozi, posluh! Moram vam iz- pregovoriti! BARRÈRE: Preveč si se dosihdob ustil. Cas je, da jenjaš. Nam nisi pravkar svoje oporoke pre- bral? TALLIEN: Slednja njegova beseda; smrtonosni pik. Tega modrasa, to pošast, to krvižejno zver; mo- ramo končati! COUTHON: V konventu se sme vsak poštenjak zagovarjati! SAINT JUST: Kdo je, kje je tisti, ki se drzne ta prav Robespierru kratiti? TALLIEN: Kri mi bo zavrela, ob pamet bom! LECOINTRE: Kdo nas še ni njegovih krvološtev prenažrt? Jih niso že danes odgnali šestinštiri- deset na krvavi ples? Ni med njimi svojo glavo položil tudi naš prvi poet? TALLIEN: Ce mu še en pot dovolite spregovoriti, se butim z glavo ob zid. BARRÈRE: Se ni Saint Just maločas ustil, da bo današnji dan za premagance tarpezijska skala — za zmagovalce Kapitol? TALLIEN: Zdaj ždi ta ustež prekrižanih rok, da užije naš poslednji obup. Ob vso moč, ob sled- nji razmislek sem! Ce že konec, kolikor mogoče prej, čimprej! BARRÈRE: Robespierre, od danes za naprej tu na tem mestu nimaš niti pisniti! Večina: Ti nimaš besede več! Ti nimaš besede več! ROBESPIERRE: Poslednjič vas, voditelje morilskih tolp, prosim za posluh! (Zgrabi ga krčevit kašelj) TALLIEN: Dantonova kri ga grozi zadušiti! An- dré Chenier ga grabi za vrat! BARRÈRE: Ko so Dantona gnali na šafot, je kr- voloku zagrozil; Robespierre, zaman si se pota- jil. Tudi tvoj čas je seštet. Na svidenje v krto- vinah! V treh mesecih, če ne poprej! TALLIEN: Tretji mesec poteka danes ta dan! Večina: V arest ž njim! Pred revolucijski tribunal! BARRÈRE: Glasujmo! Je kdo proti? Večina: Soglašamo! Soglašamo! Pred sodišče ž njim! LEBAS: Ubogi jaz, da mi je ta dan doživeti! SAINT JUST: Ce je pred narodom kriv, jaz niČ manj! 501 TALLIEN: Vse oprode je treba pozapreti! Glasovi: Ves njegov morilski dvor! BARRÈRE: Straža! (Merda z vojaki. Okrog Robespierra prerivanje) MERDA: Hanriot nam je spotoma pobegnil. BARRÈRE: Hudiča, in ti hočeš napredovati? MERDA: Sredi mesta je pričel ko iz uma: »Pari- žani, vašega generala ženo v arest.« Mahoma ti- soči okrog nas. Vsakršen odpor odveč. BARRÈRE: Lepa reč, mu nisi znal z bajonetom med rebra posvetiti? Odženi Robespierra in njegovo svojat! MERDA: Moj general, drugič se bom ročneje iz- kazal. (Odide z vojaki proti Robespierru) TALLIEN: Oklenite ga! Večina: Živela republika! (Vojaki obkrožijo Ro- bespierra) ROBESPIERRE: Republika? Republike ni več! (Strahoten trušč med poslanci) П. stopnjevanje (Dvorana pariškega rotovža. Robespierre, Saint Just, Lebas, Hanriot) SAINT JUST: Ta prekleta tišina! Trg pred rotov- žem je kot izumrl. Celo na nebu se nič ne gane. HANRIOT: Da bi že nehal ta hudičev sopar. Saj ni moč dihati... ROBESPIERRE: Zdi se, da se je ves svet zaroti! molčati. Jakobinci nas kanijo na cedilu pustiti. Se ni David pred nekaj urami zaklinjal, da bo šel z mano skupaj v smrt? SAINT JUST: Ph, David . . . ROBESPIERRE: Pred konventom me je še popol- dne dušil orkan slavoklicev. SAINT JUST: Človek je čudna zver. ROBESPIERRE: In morje zanesenih besed. Je vse to laž? SAINT JUST: O, svojat, svojat! Njih najčešči pri- devek; trezna bojazljivost! Za zidovi hiš žde in trepetaje prisluškujejo. Sam veš, da se nam na ulico ni zanašati. LEBAS: Lejte, lejte, nebo se je povesilo kot svin- čen pokrov. HANRIOT: Naj se že ulije dež. Grozi me zadu- šiti. LEBAS: Nas je tudi Couthon izdal? HANRIOT: Kakor hitro so ga moji dečki odnesli iz aresta, se je k ženi in otrokom potulil. ROBESPIERRE: Ce se ne domisli, kaj mu je v da- nem trenutku dolžnost. . . SAINT JUST: Mogoče hromeč števili na lastno pest? LEBAS: Kakšen hrušč .. . SAINT JUST: Ljudstvo . . . ROBESPIERRE: Nam na pomagaj! HANRIOT: Kaj pa, moji dečki so vmes. ROBESPIERRE: Vidiš, slišiš, Saint Just! To je preprosti, prisrčni Pariz! O, Ljudstvo ve, da smo vedno hodili ravno pot. Zares, če bi kak mesec vodil Francijo skup samopridnih Tallienov in Barrèrov, bi bilo z našo svobodo en pot za vselej amen. SAINT JUST: Ga vidiš? Konventov sel! (Slišati je udarce na boben) HANRIOT: Naj ga upihnem? ROBESPIERRE: Proč z orožjem! Glas iz trga: Parižani! Robespierre s pajdaši se je narodnemu predstavništvu zoperstavil. Trona ti- ranov se namerja polastiti, konvent razgnati, svobodo zadušiti! ROBESPIERRE: O, laž! HANRIOT: Le zakaj mu ne bi gobca zamašil! Glas iz trga: Zadelj tega ga je konvent iz ljudske skupnosti izločil. S tem odlokom je Robespierre izven zakona postavljen. ROBESPIERRE: Fouchéji, Barrèri in Tallieni so nas potisnili ob zid. (Vihar vzbuhne med bliski in gromom skozi ok- na, razmeče listine z mize vsevprek po tleh) LEBAS: Odlok mu je spulil vihar iz rok! SAINT JUST: Okna zapret! ROBESPIERRE: Kakšni časi! Sem ukrepal in delal prav? Mar nisem krivice na vsak korak ugotav- ljal? Nisem zgolj pleve ruval? SAINT JUST: Kakšen pekel se je nad mestom raz- divjal! Dimnike meče raz hiš, strehe grozi raz- kriti . . . ROBESPIERRE: In ljudstvo? SAINT JUST: Molče se razbegavajo vsevprek. Vi- har jih razganja, noč plaši. K nam, izobčencem, se ne zdi nikomur niti ozreti . . . ROBESPIERRE: Si zadovoljen zdaj? SAINT JUST: Le od strani, sem tam kdo, v varno zavetje hiteč, poškili na ta prekleti rotovž. ROBESPIERRE: Kdo med vami nosi nož s seboj? HANRIOT: Nož? ROBESPIERRE: Kdo izmed vas? LEBAS: Kaj hočeš? ROBESPIERRE: Kdo je Judež, ki me bo s polju- bom izdal? SAINT JUST: Izdal? Vsi smo izdani, vsi zaznamo- vani. ROBESPIERRE: Kdo me je semle šiloma prignal? SAINT JUST: Vsi smo s teboj. ROBESPIERRE: Nekdo me je v past zvabil. SAINT JUST: Vsi smo ujeti s teboj. ROBESPIERRE: Ce bi v priporu ostal, bi bil pred sodišče odgnan. HANRIOT: Hudiča, kaj mi ven na ven oponašaš, da sem te iz aresta rešil? Mesto da bi mi bil hvaležen, se pomenil, kaj in kako nam je ukre- pati zanaprej. ROBESPIERRE: Kakor hitro bi pred sodiščem iz- pregovoril, bi. to zalego kozjih molitvic naučil. Sem manj zgovoren, kot je bil Marat? Manj domiseln? Ko so ga hoteli zmerneži onemogo- čiti, streti; jih je tako hudičevo napetnajstil, da ga je ljudstvo na rokah odneslo domov. Marsi- kateri njegovih tožnikov si je s to pravdo sko- pal grob. Chenier je bil vse bolj naravnost, vse bolj ostrih in žgočih besed. Vendar me je prisilil, da sem ga pognal na šafot. A ti, me nisi vendan proti Chenieru ščuval? Svoje si dosegel. Ogrdil si ga; da nisem mogel, ko da zlomim liktorski šop nad njim. Poslušaj to zavijanje daljnih viher? 502 Ta tožni zvok? Se ne oglaša on? Moj pesnik? Ni revolucije poveličal kot nihče sicer? Mi ni zažugal, da pridem čez tri dni za njim? Poslu- šajte, poslušajte; se tako oglaša prihajajoči po- top? Kaj se mi bližaš? Kaj skrivaš za hrbtom? Ne premikaj se. SAINT JUST: Mojster . .. ROBESPIERRE: Ne boš me prevaril, ne ti, niti nihče od najetih morilcev! SAINT JUST: Kako naj dokažem? ROBESPIERRE: Prisegaj in kolni. Čutim in vem, da bom ta tla s svojo krvjo poškropil. . . SAINT JUST: Maksimiljan .. . Maksimiljan . . . ROBESPIERRE: A, to si ti? Vendarle od nekod. Iz daljave človeški glas! Me je Andrej poklical? Andrej Chenier? On? On da me kliče? SAINT JUST: Jaz te kličem. Jaz te kličem v za- vest! ROBESPIERRE: Ti? Da, to si ti! SAINT JUST: Kdo me je doraščajočega osvestil? Kdo me s sveto revolucijsko resnico razsvetlil? Kdo se mi zaziral zaklinjajoč v oči? Komu sem po pasje služil? Komu osrečeno pritrjeval? Kdo me je hranil, kdo v svilo oblekel? Kdo mi je razkril miselni čar? Misel domisliti do posled- njih giljotinskih ostrin! ROBESPIERRE: Da, takšen si. Kako bi mogel no- siti skrivoma nož za hrbtom? SAINT JUST: Pa če ti je Hades prestopiti, sku- paj se podava v podzemlje. ROBESPIERRE: Skupaj s teboj? Kakor da si mi neznansko težo odvzel. In vendar je vsakomur od vas, brez kazni, dovoljeno me kot steklega psa pobiti. . . Kaj čakate, kaj me gledate? Ne strmite v me! Pobijte me! Odkupite se! Nekdo bo storil to. V obraz ga nisem videl. Preveč po- niglav in zahrbten je bil udar. Toda vprav ta dvorana se mi je v snu razodela ... SAINT JUST: Se ne verjameš? ROBESPIERRE: Kaj naj verjamem, česa naj ne verjamem? O, ko pa predobro vem; če me kon- čajo, je naš veliki up bil. Tallieni in Barrèri bo- do s svojo nepoštenostjo republiki grobokop. Tretji stan, ki je vprvič v zgodovini iz polnih pljuč zadihal, bo znova teptan in opljuvan! SAINT JUST: Je to glas mojega mojstra? ROBESPIERRE: In kaj mi svetuješ, ti, ki si me semle zvabil? Ta tla si oglej, nobenih krvavih madežev nikjer. In vendar, sna si ne morem uta- jiti; čedalje bolj določno se riše v mojo zavest. SAINT JUST: Tvoje ime, tvoj ugled! Revolto mo- ramo oklicati! Na noge nam je vzdigniti ves Pariz! Ko trop podgan se bo razbežal konvent. Ne bo ga, ki bi se drznil ljudski volji ustavljati. ROBESPIERRE: Skozi kakšne megle me ogovar- jaš? Si to ti? Si ni nekdo tvojega glasu izposodil? Silo mi svetuješ, ko je zakon spregovoril. Stopi bliže, je to tvoj obraz? So to te oči, v katerih sem plamen brezpogojne privrženosti revoluciji zanetil? Ne premakni se, obstoj . . . Zares, čuden in nenavaden je tvoj nasvet. HANRIOT: Plat zvona ukaži biti! ROBESPIERRE: Kdo ste vi? Vsi zapovrstjo? Ta tu mi ukazuje plat zvona biti? (Lebas molči.) SAINT JUST: Nekaj vsekakor moramo podvzeti. ROBESPIERRE: Samo ta vrata; edin izhod. Za njimi se plete naša smrt. HANRIOT: Za vraga, kakšna smrt? ROBESPIERRE: Hudodelstvo in krivica ne smeta nad nami vriskati. Navsezadnje ne gre za nas, zadelj milijonov za nami ne smemp popustiti. Z nikakršnim, četudi komaj zaznatnim ukrepom proti svobodi se ne smemo pregrešiti. . . (Medtem je pritekel sel in šepetaje poroča Han- riotu) HANRIOT: Jaz ti pa povem, da boš na to vižo bore malo dognal. Pravkar mi sporočajo, da je rotovž zastražen. Medtem ko mi postajamo kri- žemrok, prazno slamo mlateč, so konventovci navozili topove krog in krog. ROBESPIERRE: Sem dejal, da iz te mračne dvora- ne za nas ni vrat. HANRIOT: Če bomo kaj prida tenkočutili, sred- stva izbirčili, nas bodo vsekrižem pognali hudiču v rit. SAINT JUST: Predvsem moramo Couthona pokli- cati (Lebasu) Piši! »Couthon, vsi patrioti smo postavljeni izven zakona . . .« ROBESPIERRE: Samo jaz. SAINT JUST: Vsi, kar nas je s teboj. Pripiši: »Vse ljudstvo je z nami pripravljeno na odpor . . .« ROBESPIERRE: Ljudstvo? SAINT JUST: Ljudstvo? Zakaj ne ljudstvo? LEBAS: (dopiše in si glasno narekuje) »Ljudstvo boš izdal, če se ne potrudiš med nas.« ROBESPIERRE: Le kaj smo ljudstvu mar? HANRIOT: Kanalje se gonijo, opijajo. Z batom po buticah zaslužijo. SAINT JUST: (predloži Robespierru v podpis) Boš podpisal? ROBESPIERRE: Pravzaprav . . . HANRIOT: (nagloma podpiše) V bitki ne kaže rožic saditi.. . SAINT JUST: (zapečati pisanje in ga izroči slu) Občanu Couthonu. (Sel odide) SAINT JUST: O, da bi mogel s čimerkoli ta pre- kleti molk razbiti! Nihče se ne gane; vrata so pozapahnili, okna za- temnili. Le sem, tam blisk. Vse kaže, da smo Parižanom prava figa! ROBESPIERRE: Smo lastnemu ljudstvu zares ta- ko odveč? HANRIOT: Drhal je drhal, slednji se trese za lastno rit. COUTHON: (Z bergljami vstopi) Napisali ste mi, da je ljudstvo na nogah, a ceste so prazne ko beračev žep. V takšnem neurju bolnega človeka z doma zvabljati. Kaj postajate? Česa kanite pričakati? Kazno je, da se sekcij nobena ne meni zganiti. Odpravljajočega se zdoma, me je oblil smrtni pot; kakor da se odpravljam na šafot. HANRIOT: Hudiča! Saj se ne pripravljamo za pogreb. Vina in žensk se še zdaleč nisem naveli- čal. ROBESPIERRE: Hanriot, te minute velja spodob- neje razmišljati. 503 SAINT JUST: (ki je medtem dopisal) Podpiši, mojster! Proglas ljudstvu, edini izhod. LEBAS: Vsem nam velja podpisati! ROBESPIERRE: Vprašam vas, v čigavem imenu, s kakšno pravico naj podpišem ta klic na punt? SAINT JUST: Podpiši. Ne sprašuj. HANRIOT: Zdaj nimamo kaj ugibati. Vsi se mo- ramo podkrižati. S topovi velja izpregovoriti. Z bajoneti naš prav v kontrarevolucionarje začr- kati. Vsi: Podpiši! Podpiši! ROBESPIERRE: Ta proglas? Kdo nas je poobla- stil? Konventu se ne bom zoperstavljal. Zako- nov, ki sem jih utrjeval, ne bom ničil. SAINT JUST: Sam veš, da uživaš med ljudstvom brezprimeren ugled. Ce boš omahoval, boš iz- gubljen. ROBESPIERRE: Svoje sem povedal. SAINT JUST: Položaj je brezupen. ROBESPIERRE: Brez privolitve odsekov, brez konventove pritrditve se niti ne zganem. SAINT JUST: Samolastno si boš vrv okrog vratu zadrgnil. ROBESPIERRE: Maloveren si, Saint Just. Ce se je moj čas zares iztekel, bom zavestno in vdano smrt pretrpel. Pogum, ki sem ga od tisočev ter- jal. SAINT JUST: Ne le sebe in nas; republiko boš pokončal. ROBESPIERRE: Morebiti za hip. Ce bomo rušili zakone na lastno pest, poženemo republiko v grob. Kaj nisem zaradi lomljenja postav, zaradi hudodelstev proti svobodi, v smrt tisočerih pri- trdil? Zdaj mi ti kažeš krivo pot; le da sebe ob- varjem. Prijatelji, ne pozabiti, iz kako krhke gmote sestoji človek! Jutri si že ti, krasotec, zla- hka pest črvov in gliv. Duh je, ki te je izklesal v to mikavno podobo. Zares, glej, da se ne boš proti lastnemu geniju pregrešil. SAINT JUST: O, moj mojster, le kako, s kakšno besedo bi te pregovoril. Ne uvidiš, da je včasih sila potrebnejša mimo tenkočutij? Le z golo pestjo se nam bo posrečilo pravico ohraniti. COUTHON: Kaj bo z nami? Kaj bo z nami? HANRIOT: Čedalje bolj se mi zdi, da smo se ujeli v mišjo past. LEBAS: Od vsep>ovsod so namerili topove na ro- to vž. ROBESPIERRE: Prav tu mi je dano usodno uro dočakati. In vendar, najbližji si mi, ko da si me ti izdal? SAINT JUST: Meni, takšne besede! ROBESPIERRE: Navsezadnje, kaj o človeku sploh veš? SAINT JUST: O, mojster, kaj meniš, da mi da- našnja kot poprejšnja naša dejanja ne dajejo pol- no zavest, kam naša pot? V večni neslišni nič ... Nekam, kamor bom šel čisto sam. Od kdaj že to misel ljubkujem. Čudno, o smrti razmišljati je lepše in prijetneje, kakor z ljubico spati. Kako grobih čutov je bil Danton . . . ROBESPIERRE: Spet on! Kaj hočeš z njim? Zakaj mi govoriš o njem? SAINT JUST: Oženil se je, ko je začutil smrt za petami. V objemih mlade žene si je nič, ki je zazeval pred njim, skušal prikriti. ROBESPIERRE: Pustt to, pusti... Vem, ti si z menoj. Je v tvojih očeh izpisan moj poslednji prav? Kaj pravzaprav si, človek? Svojo resnico v tvojih očeh lovim? Chenier, Chenier. .. Kaj sem pričalcoval? Tisto zaupanje bi rad znova užil, s katerim se je šestnajstletnik v me zaziral. A on? Na pragu v smrt me je od vrha do tal popljuval. Sem zaslužil ta izpljunek grenkih slin? Kaj strmiš v me? SAINT JUST: Na kolenih sem pred teboj. Moj ponos, mojo vzravnanost, vse ti podarjam. ROBESPIERRE: To si ti, da, ti... SAINT JUST: Le tenka stena nas ločuje od moril- cev. Kot jim mi prisluškujemo, onstran teh vrat prisluškujejo oni nam. ROBESPIERRE: To ni tisto, to ni tisto... Nekaj povsem drugega moram domisliti. Govore o me- ni, da sem nestvor. Desmoulins me je Caliguli enačil. Morda je tu po sredi nekaj res, grozljivo res . . . Niso katedrale poganjale iz grmad oko- stij? Piramide so zidale armade sužnjev. SAINT JUST: Prav si mislil, Maksimilijan! HANRIOT: Se bosta jenjala izpovedovati, vidva tam? LEBAS: V predsobi je vse živo ljudi. COUTHON: Le zakaj ste me nagovorili semkaj? ROBESPIERRE: Ti mi daš prav? O, ta čudna raz- dvojenost srca! Miru si želim, a sem vseskozi ena sama bolečina. Nobenih cenenih besed, vzvišenih gesel, ničesar ne prenesem več. O, kako je razril in razranü Chenier to srce! Kot Abraham Izaka sem Andreja na güjotinskem ol- tarju domovini žrtvoval. Odkar pomnim, mi je bilo brezčutno samodovoljstvo povprečnosti gnus ! Odkod ta nemir? Se ne krči vesoljstvo v ne- nehnih bolečinah? A jaz? A jaz? Kdo me je po- Jdical, kdo vesoljstveni nemir v me zasejal? Da, da, v teh očeh berem popoln zaup? Sem že kdaj zaslutil čistejši lesk? Psujte me, pljujte po me- ni, ni mi mar. O Bog, da si mi podaril na pragu v nepovrat tolikšno zaupanje v moj prav! LEBAS: Mar nas ne vidiš? Smo bili manj ob tebi in s teboj kot Saint Just? Ce si mi tudi krivičen, celo zdaj, ko se nam vsem izteka čas. COUTHON: Kaj nam zares ne kaže kakor spo- dobno umreti? (Blisk in grom) HANRIOT: Kdaj bo prejenjal ta pekel? Stražar: (vstopi) Konventov odposlanec. SAINT JUST: Ne ga prepustiti! COUTHON: Kaj res ne boš podpisal? (Drug čez drugega:) Podpiši, podpiši! ROBESPIERRE: Naj našo pravdo končno veljavno razsodi konvent. SAINT JUST: To je neizbežna smrt. ROBESPIERRE: Vsekakor bolje slavno poginiti, kot pa poniglavo životariti! HANRIOT: Hudiča, pa jaz, pa mi! ROBERSPIERRE: (stražarju) Vstopi naj! (Stražar odide) 504 SAINT JUST: Zares, Datiton ni vprav ničesar ve- del o sladko trpkem, a tako ljubečem, lahkotnem sikorajda neslišnem bližanju smrti. . . III. stopnjevanje (Skupinica v pritajenem pomenku. David pri- vihra in hoče v sejno dvorano) BARRÈRE: (zaustavi Davida) Kam, prijatelj? DAVID: Ne zadržuj me! Ves svet se je proti njemu zarotil. BARRÈRE: Kam potemtakem? DAVID: Ne odpraviš me. 2e od jutra mi prečkaš pot. Nikoli ti ne odpustim, da si me iz konventa nagovoril. Na tak dan! Ob urah, ko se je zganil utrip zgodovine! Kaj vse sem tebi na ljubo zamu- dil! In neurje, ki se je razbesnelo nad Parizom! Se spomniš sinočnje sopare; v kakšno noro ihti- vost nas je naganjala vsevprek? Se rü Chenier ustil in se je v vsakogar zaganjal, ko da je v nevidno kletko ujet? Čudno, čudno; mar je ve- del, da bo čez nekaj drobnih ur pred giljotin- skega Samsona pokleknil? Kje se potika zdaj? BARRÈRE: Se ti meša? DAVID: Je v to viharniško simfonijo zvokov tudi njegov spev zaobjet? BARRÈRE: Sanjaš? DAVID: Čvekajo; smrt? Četudi je bil pijandura in sila nadležen svat; toda poet je bil, poet! On, da bi kar tako kot kak podlesek preminil? Beži, beži; teh in podobnih pravljic sem sit! Po- slušaj to zavijanje čez strehe, reže, line, čez ves ta babilonski splet; da bi on ne imel svojih prstov vmes? O, ta čudovita slutnja! Če me ujme pokončajo, ki preže na nas od vsepovsod; da ne bom duh ovina svojih barv izlival čez ne- besni svod? BARRÈRE: Ne sili mednje, miruj. DAVID: Mojstra naj v stiski zapustim? BARRÈRE: Poslušaj, David. Rotovž je bržda že z vojsko obkoljen. Konvent je potisnil tirana in njegove ob zid. Po sklepu konventa je bil Ro- bespierre v ječo odgnan; od tam ga je nasilno odpeljal Hanriot. Zdaj zver ždi za temi vrati in kuje punt. Mi se krčimo tu in čakamo. Drug za drugega vemo. Se ni davi ustil Saint Just, da velja tarpezijska skala ali Kapitol! Zdaj jo ima. Gorje mu, ki se jim je pridružil to uro v ta čas. Tam notri jim ne kaže kot raz skale v prepad. Kapitol je naš. DAVID: S Krepostnim bi bil lahko skupaj zaprt; zatem v zmagoslavju čez Pariz ponesen. BARRÈRE: In ti si vse te tresljaje zgodovine pre- spal. DAVID: Le kaj si bo mislil o meni naš dobri pri- jatelj, da sem ga poniglavo izdal.. . BARRÈRE: Prava figa, kako sodi o tebi mrlič. DAVID: Čuden čas! In ta peklenski piš! Zame nepremagljiv mik. Veš, sliko imam v grobem pred seboj. Zdaj mi treba preučiti vsakega po- samez. BARRÈRE: Za temi vrati se krči in nemočno besni krvavi triumvirat: Robespierre, Saint Just, rav- nokar se jima je pridružil Couthon. Ti, pa ti! DAVID: Jaz, jaz? Sokrates se poslavlja. Pravkar namerja čašo strupa izpiti! BARRÈRE: Sokrates, pa zver, ki za vrati ždi!? DAVID: Tako veličasten prizor! Ozadje; razvihar- jeno nebo! Edinstven, čudovit mož! Nik-omur pod soncem ni bilo dano nekaj podobnega na- slikati! BARRÈRE: Preprostež Hanriot je tudi med njimi. Če sé mu zazdi in plane med nas; ž njim ne kaže češenj zobati! DAVID: Veš, kelih bo zlat. Kot zdajle bo planil vmes blisk. Odtenki, sviti in prelivi tisočerih še nevidnih barv! V ozadju on; miren, hladen, z odločnim leskom v očeh, stisnjenih usten . . . BARRÈRE: Ne hodi k njim . .. DAVID: Zgodovina bo spregovorila; jaz naj za- mudim? BARRÈRE: še ne razumeš? Odpri oči. Če pahnejo njega v prepad, za njim — tebe! DAVID: Mene? BARRÈRE: Se nisi vendar ob njem izpostavljal? Se nisi v jutro zaklel, da hočeš umreti skupaj z njim? DAVID: Če se pošlevim, bom še sliki kos, ki sem jo zamislil? BARRÈRE: Sem ti svetoval; poberi se odtod! DAVID: Si ti čudak! In kakšen si videti! V obraz si ves stisnjen in bled. Tamle med očmi se ti ostri bolesten urez! Včeraj ga še ni bilo! Če bi te takšnegale naslikal! BARRÈRE: Otrok si, David. Kolikokrat naj ti še zabičim; izgini čimprej! DAVID: Meniš potemtakem, da purpurno rdečih barv giljotina ne izdeluje zgolj iz aristokratskih mrh? BARRÈRE: Ni škoda! Mesto da bi ti s srčnim sokom aristov vzvišene sanje uresničeval — se bo poljuben mazač s tvojo krvjo po platnu spa- koval. DAVID: Ti, potemtakem resno misliš? Joj, koliko podob bi še želel naslikati! Če pomislim zgolj na razviharjeni rotovški trg. Maloprej sem se zgrozil ob titanskem boju naravnih sil. Nebo grozeče kot še nikdar, zemlja pogreznjena v te- mo in molk. Kako si želim vprav zdajle nasli- kati razkošen sončni vzhod. BARRÈRE: V politiko se potemtakem ne mešaj. TALLIEN: (pristopi Barrèru) Konvent pošilja na- rednika Merdo z desetnijo izbranih. Dečka bi kazalo še posebej podučiti. BARRÈRE: Kar meni ga prepusti. (Davidu) še nisi izginil? DAVID: Same hude misli se pletejo tod .. . BARRÈRE: Česa čakaš potemtakem? DAVID: Že grem. (Odhajajoč se zagleda v Merdo) Gospod .. . MERDA: Jaz? Mene? DAVID: Trenutek, občan. V vaših očeh je tako tajinstveno odločen lesk. Če se mi tole posreči na platno ujeti! MERDA: Oprostite, občan komisar. Kliče me dolž- nost. DAVID: Figo me briga svet. (Odide) MERDA: (Barrèru in Tallienu) Občan, general. BARRÈRE: Si obkolil z vojaki rotovž? 505 MERDA: Povelje sem izvršil. BARRÈRE: Konventov ukaz imaš? MERDA: Na povelje. BARRÈRE: Vsekakor moraš tirana s pajdaši pri- preti. Ce kdo pobegne, se boj! TALLIEN: Fant, en pot si pogrešil, glej, da ne boš vdrugič. MERDA: Ce bi se krvolok ustavljal? BARRÈRE: Menda veš? TALLIEN: Ne pozabi: ves svet je priča, da ga je konvent izven zakona postavil. MERDA: Potemtakem ga zlahka brez okoLiše- vanj . . . BARRÈRE: Tiho! Nihče ti ni ukazal, ne dovolil. Karkoh boš ukrenil sicer, boš napravil na lastno pest. TALLIEN: Drzno dejanje včasih ni malost. BARRÈRE: Mladi Brutus, za temi vrati se sklepa tvoj triumf. MERDA: Brutus? Triumf? Gospodje ... (Stopi k vratom — vratarju) Sporoči občanu Robespierru, da me pošilja visoki konvent. (Vratar odide) MERDA: (tovarišu) Popoldne toliko, da nisem glave zaigral, ko se mi je Hanriot izmaknil. To pot bom bolj pazljiv. Pištolo sem skril v žep. Ce ta ne bo še nocoj moj veliki srečolov! Brutus, da, Brutus! VRATAR: (vstopi) Občan Robespierre pričakuje odposlanca konventa. MERDA: (tovarišu) Kakor hitro zakličem repub- liki, udrite za menoj! (Odide) BARRÈRE: Kazno je, da bo fant svoji nalogi kos. VOJAK: Občan, general? BARRÈRE: Ste pripravljeni? Ce bi se vam kdor- koli ustavljal: streljajte! TALLIEN: Brez mečkanja in brez ozirov. (Zasliši se strel ter Merdin vzklik »Živela repub- lika!«) BARRÈRE: Vojaki revolucije, naprej! (Vojaki vdro v dvorano) TALLIEN: Ljuba moja Thérèse . . . BARRÈRE: Treseš se, prijatelj. TALLIEN: Ti si smrtno bled. MERDA: (Opotekajoč se vstopi) Kakor hitro sem se znašel med izdajalci z obraza v obraz, me zagrabi nepopustljiv krč. Krvolok je mirno sedel sredi svojih pajdašev. Hromi Couthon je poti- skal nek pergament predenj. Tiran me opazi in se dvigne. Vpraša me bogvedikaj. Pred očmi se mi prične krvavo megliti. Dvignem izpod pla- šča pištolo ter sprožim. Z zgornjim telesom se je čez mizo zvrnil; brez glasu — mrtev. PRVI VOJAK: (ob vratih) Lažeš! Samosilnik ni crknil. Ravnokar je po vodi zahlipal. Hudičeve- ga olja bi mu v gobec natočil! DRUGI VOJAK: Tudi ta je bosa! Tiran si je sa- moročno v Hades vrata odklenil! MERDA: O, bogovi! Vprvič v življenju sem člo- veško kri prelil! Kako čuden in nenavaden po- čutek. Saj vem, da je bil izdajalec . . . Vendar, ko da mi je žal. Kolajn nečem, povišanja so mi odveč. Si je res potrebno po takšni poti čast služiti, življenje ohranjati? Če tako, potem sem rajši svoj živ dan berač! BARRÈRE: Kar trobezljaš? Kdo ti je ukazal stre- ljati? MERDA: Razumel sem, moj general. BARRÈRE: Slabo si slišal. TALLIEN: Proti volji konventa si svojeglavo ukrepal. Da bi te za to še kdo nagrajeval! BARRÈRE: Sicer smo pa ravnokar slišali, da se je nestvor sam pokončal. MERDA: O, da bi jaz ne bil udeležen! TALLIEN: Le glej, da se ne boš z bajkami otepal. Uradno je dognano; krvolok je roko nase sam položil. BARRÈRE: Če bi se ti pa zahotelo še naprej lagati, se korajžiti in naraščati, bom včas poskrbel, da boš onemel. MERDA: Moj general! LEBAS: (plane v predsobo) Ljudje, svoboda po- ginja in jaz naj živim! Se izplača? O Tallieni, Barrèri, kakšen nesmisel! Res, jaz ne morem več. Če tako, potem rajši smrt! (Se ustreli) SAINT JUST: (Vstopi) Proč! Naj se me nihče ne drzne dotakniti! (Nad truplom) Lebas! Mrtev? Bogovi! Kako tiho, skorajda neopazno si nas spremljal, šele smrt te je razodela. Kakšna krh- ka lepota je čez ta obraz vzcvetela! Mojster, na- jin mojster v smrtnih krčih izhropeva ... V naj- tišjo tišino si se umaknil. Kaj skoro pridemo za teboj. TALLIEN: Kaj ga gledate? Menda ne bomo s kr- voloki ovinkali ter sem tam mešetarili! SAINT JUST: Krvavi opravek si mi olajšal. Lebas. TALLIEN: Menda si ne domišljaš, da bomo kate- remukoli morilcev dovolili pred giljotiniranjem otrobe vezati? SAINT JUST: Ti boš mene s smrtjo strašil? Ce se spotaknem pred šafotom; bom to še jaz? Če bo smrdelo tole razcunjano meso; saj to ne bom več jaz! BARRÈRE: Občan, čas krvoločnih čenč je bil. SAINT JUST: O, Robespierre, blagor ti, da ne sh- šiš naraščanja podgan! BARRÈRE: Pripravi se, ponosnež! Zate in tvoje že tešejo slavnostni šafot. Jutri vas bo ves Pariz vriskajoč pospremil na poslednjo pot. SAINT JUST: Podgane! Podgane! EPILOG (Pariška kavarna in prostor pred njo. Družba veselja pijane gospode. Sieyes pride počasi od strani.) GLASOVI: Hura! Hura! Ste videli tirana crkniti? ENA DAM: Je nestvor končan? PRVI ROJALIST: Skoda. Da sem ob ta pogled! Se je bal, milosti prosil? SIEYES: Vso dolgo in mučno pot ni z očmi trznil; a pri tem je zaradi prestreljene čeljusti strašne muke trpel. DAVID: Gospoda, dan, ki nam je zasijal, se v ti- sočletju ne bo ponovil! (Vsesplošen plosk) PRVI ROJALIST: Nisi ti David? Tiranov poma- gač? DAVID: Kdo kakor jaz je teže tiranijo prenašal? 506 SIEYES: David je naš! On ni, da bi ostudne spake teroristov ovekovečal. (Pritajeno) Kralje nam bo veličal. V tem klici: »Živela Thérèse!« Talli en, Thé- rèse Cabarus) BARRERE: Gospoda, glejte jo! Našo ljubo termi- dorsko gospo! (Vsesplošen plosk) Vnovič je zasijala med nami Charlotte de Cor- day. To pot neokrvavljenih rok. Očarljiva, kje naj bi črpal Tallien svojo drznost sicer . . . Hra- brila ga je misel, pred njim je bil up — na vaš pogled. THÉRÈSE: (Tallienu) Ja, ja, debelušček. V pržonu sem se natrpela za svoj del. Zdaj se boš vical ti. Bom že poskrbela. Ne boj se. (Smeh) MASCEVALKA: (od strani) O ljudstvo; kaj ne vidiš, kakšen gnoj je preplavil Pariz! Vrata ječ so se odprla nastežaj; komaj je on končal, meč, iz nebes poslan! Le oglejte si aristovski napuh; spet se je priupal na beli dan! Razkazuje nam bledoto svoje polti in usahlost svojih lic. Hinavci na ves glas! Trkajo na usmiljenje naših src! Za- res, giljotina je naš najsvetejši zakonik! Za ljud- stvo ni čudovitejšega opravila mimo rdečih maš! TALLIEN: Molči, baba! V republiki je vsepovsod red in mir. Teror je končan, morilski zbor gi- Ijotiniran. THÉRÈSE: Meni je, ko da si rožic nasadil. Debe- lušček, poljub si zaslužil. BARRÈRE: Srečen Pariz! Spet bdi zakonitost nad teboj. Zdaj pa občani, razhod! THÉRÈSE: Junaka, koga naj poljubim najprej? MAŠCEVALKA: Ce me pri priči pobijejo, odje- njala ne bom! DAVID: Do semle sem že sit jakobinskih litanij! Vrag naj pocitra čednost in krepost! Naj živi greh! (Vsesplošno objemanje in poljubljanje) MASCEVALKA: Zakaj je moral on umreti? Ker je vas, nečistnike, duše kupljive, prijatelje kralja in denarja, strah grabil pred njim! (Ljudstvo ploska) LAURENT: (Barrèru) Naš rešenik! Da sem doča- kal ta dan! BARRÈRE: Potulil si se, prijatelj. V odločujočih trenutkih te ni bilo ne videti ne slišati. LAURENT: Kaj jaz; ubog trgovec; nič več. BARRÈRE: V konventu si molčal. LAURENT: Poslušal, prijatelj. Tebe občudoval. Vse kaže, da je napočil zlati vek. Trgovina in obrt bosta vzcveteli, kot ne pomni svet. MASCEVALKA: Znova se napihuje stara nasil- niška oblast! Siromakom bič, plesniv kruh, prazen bokal! Gospodi pa, kakopa: šumeči kla- ret in izobilja prevrh! Kar oglejte si jih, strašila poprejšnjih dob. Giljotino je postavil in uza- konil sam Bog! Tisočero, kaj, milijone krivin je z njo izgladil. O, ti čudežni stroj v maščevalnih rokah nadzemeljskih sil! In vi ste se ji postavili nakljub! Od gospode prevarjeni ste vriskajoč pospremili Robespierra v smrt. Strašno kazen boš pretrpel zadelj tega, o, svet! Zaman smo spremenili Bastiljo v kup razbitin! Zaman po- gnali Capeta v Hades! Od strašnega videnja se mi bo vnel um! O, nihče naj ne doume preko svojih sil! Zakaj so butili bogovi z grozo spo- znanja vprav tale ubogi stvor? Zakaj so dopu- stili večini milostno mreno čez vid? Gorje mi, gorje! (Zdivja proti mestu, nekateri za njo) DAVID: Gospoda, kdo od nas še ni jakobinskih pridig prenažrt? Za nami je enpot za vselej noč preteklih let! Mi smo sodobnost. Hočemo po vsej priliki in za vsako ceno živeti! Godci so tu, za mano, na ples. THÉRÈSE: (Tallienu) Debelušček, je tale David, je tale David . . . Ne mrgodi se; pojdiva plesat! (Odideta) BARRÈRE: (sam) Takole se suče ta svet. . . Kako čudno je to. O, da sem ga moral videti umre- ti.. . Prinesli so ga na nosilnicah. Ko da se ga svet ne tiče, se je opljuvan in zasmehovan po- našal. Saint Just je s prezirnim nasmeškom po- divjano drhal motreč, korakal v neizogibno smrt. Krasotec. O ta prevrtljivost ljudskih vzhi- čenj! V nekovšno umazano cunjo je imel Robes- pierre ovito prestreljeno čeljust. Šele ko mu je güjotiinski Samson strgal obvezo, je v smrtno grozo nekaterih in divje veselje drhali neizrek- ljivo zaječal. V naslednjem hipu je bil že spet mimo zbran. Ne smem se spomniti na njegov pogled. Odpuščajoč . . . Zatisnil sem oči; sicer bi proti samemu sebi, proti tolpi lajajočih psov krog sebe zbesnel. Bogovi, bogovi; ko sem se streznil, je ležal pod giljotino; nem, obglavljen, nesmiseln mrtvak... In zdaj? In zdaj? Sanjam? Sam s sabo se pogovarjam. Sem pripravljen? Se mi hoče? Sem voljan? Moram, hočem, vem! Vem? Kaj vem? 507 Jože Snoj: HODNIK (odlomek iz daljšega teksta) Svig se je tako rekoč oženil z rdečelaso psdco. To je bilo lanskega poletja. Natanko se spominjamo. Praznik lovcev je minil. Gho jo je prinesla na ro- kah, kot zlo jagnje, v njegovo kočo in prespala z njim, edina ženska v zaselku prespala noč z mo- škim, ko se možje še niso bili vrnili. Nekateri med njimi se niso nikoli vrnili. Gho je prišla zjutraj na prag, klecala je, kot da se je vso noč ljubila stoje, in ni se ozrla, ko ji je Svig položil roko na rame. Psica je ostala v koči in se ni ganila s pograda. Ko je Gho molzla kravo, ko se ji je sklanjala pod vime, jo je nenadoma zaskočil mlad junec. Padla je na obraz v leseno korito, popolno mlačnega mleka. Jokaje se je stekla v kočo in psica ji je zlizala lice do vročične krvave sline. Tega ne bo Gho nikomur povedala. Oho je de- kle, ki sta ji Bogud in Baja pri spočetju po nerod- nosti steptala dar govora. Svig trdi, da jo včasih sliši spregovoriti. Eno ali dve besedi, toda to raz- ločno, tako ukazujoče, da se mu jo zahoče na me- stu ubiti. Svig ima skrivnost, zato si jo je izbral za ženo. Tri poletja ji je sledil po planini, a ne en- krat se ni obrnila in ozrla vanj. Ne sliši, on pa tega ne more verjeti, šele s psico si jo je toliko pridobil, da je stopila pred njim v njegovo kočo. Nekomu mora pripovedovati svojo skrivnost, zato jo zalezuje, sicer jo pa sovraži, ker zalezovati pomeni sovražiti. Ima ga, da bi tulil nad njeno bo- leznijo, toda ve, da ne sme ozdraveti. Ce bi ozdra- vela, se mu zazrla v obraz in spregovorila, bi nam povedala njegovo skrivnost, ki ji jo že tri poletja govori v hrbet. Srčno se boji tega in hkrati trepeta od veselja nad mislijo, da bi se to kdaj utegnilo zgoditi. Poskušal bo in ne bo odnehal. Svig je človek, ki ne more umreti. Človek, ki ne more umreti, tudi ljubiti ne more. Svig ne ve, kaj je ljubezen. Ne ve, kaj je poljub. Ce ne znaš in nočeš umreti, si nikoli ne moreš zaželeti smrti. Ce si ne moreš zaželeti smrti, ne moreš do konca ljubiti. Lahko umreš mlad, ne da bi okusil ljube- zen. Lahko pa ne znaš in ne moreš umreti in lju- bezni ne moreš okusiti, če živiš sto let. Ubijal bi od obupa, toda ubiti se, Svigu ne pride na pamet. Nekaj je z njim, česar ni v njem. In grozovite so lahko posledice take občutljive brezčutnosti. Mi smo staro ljudstvo, ljudstvo oblakov. Živino pasemo in talimo rudo. Sejemo tudi. Koliko vemo in koliko smo poskusili, pojejo pesmi o nas. Praz- nik lovcev, kadar napoči, nas ohranja maloštevilne, a jedre. Kdor se lovcem ne zna ali ne more pridru- * Hodnik ni po naključju prizorišče teh blodenj, temveč, na primer, xx>sledica nezadostnih hospitalnih kapacitet ustanove na — cesti. Vse, kar je bilo na pri- mer, je bilo neogibno. Zato posvečam ta zapis zgolj in samo trpljenju. žiti, konča v breznu. O tem breznu pri nas nihče ničesar ne ve, ker o njem preprosto ne govorimo. Obstaja samo za nas. Iz njega se redimo, ok.rog njega smo sklenjeni, drug pred drugim smo si ga krivi. V tujčevih očeh smo najmilejše in najmanj bojaželjno ljudstvo pod soncem, zato si nas vsakdo zmeraj poželi zasužnjevati. A kako boš zasužnjil greh, ki o njem grešnik sam ničesar ne ve? Lahko nas stepta, lahko nas zvrhoma poseli s svojimi ljudmi, toda brezno ostane skrito in, kadar spet napoči praznik lovcev, požira. Kogar ne pogoltne, je z nami in naš in nikoli več mu nobeno tujstvo ne more do živega. A kogar pogoltne, je na naši vesti še bolj naš, kot je kdaj bil. Tujcu pa se v sa- njah ne more prikazovati ljuba domača podoba padanja, od katere do žalosti pobesniš. Desetkrat, stokrat so nas že skupoma poselili in prevalili, pa smo še zmeraj to, kar smo büi na za- četku, ljudstvo oblakov, s skalami obmetanih pla- not. Molčljivo ljudstvo smo in potrpežljivo. Ne vo- jujemo se z nikomer, razen sami s seboj in sami med seboj. In, glej, čudež — ravno zato smo se ohranili do danes. Ko bi se spoprijemali s sosedi (in koliko jih je, za nas ni štirih strani neba, za nas je en sam nepretrgan obroč zemlje, pedenj pri pednju razrivan od gnetočih se tujcev), bi že zdav- naj vsi popadali na mejah. Mi preprosto nimamo meja, ne skrbimo zanje, saj jih prerivajoči se in nas željni tujci pedenj za pednjem razrivajo in tako širijo njih krog. Čedalje obsežnejši zato postaja. Mi skrbirao zase, za svoje jedro. V njem vse pre- beremo, kar se nam zdi nenašega, našemu grehu tujega. Tod, onkraj brezna, se za nas začne vpra- šanje obrambe, ne na mejah. Mi smo najbolj zahrbtno ljudstvo pod soncem. Stokrat, tisočkrat preganjene duše nosimo v sebi. Storimo, kar storimo, kar nanese, da je prav, in se v sebi lepo znova preganemo. In če je treba, se pre- ganemo še enkrat in še enkrat. V dobi enega sa- mega življenja. Ni zmožnejšega ljudstva na zemlji. Vsak od nas je sam zase tak, kot smo na splošno mi vsi. Ne brani in ne čuva svojih meja, svoje ose- be navzven. Sebe grize. Zato ga ni mogoče pre- obrniti in pretentati, čeprav vse stori, kot je reče- no in zaukazano, še bolje, kot je zaukazano. Meje so odprte, se nastavlja potrpežljivo in prostodušno, stopite čeznje, delajte z menoj, kar se vam poljubi, zahtevajte, kar hočete in kolikor hočete. Ampak o breznu ne govori, glede brezna je molčljiv in se dela, kakor da še sam ne ve zanj. Prav zato jih lahko, ker najbrž res še sam več ne ve zanj, toliko zvabi in stlači vanj. Mi smo ljudstvo, ki se še samo ne ve, brezdanje. In grozovite so lahko posledice take nezavedne 508 brezdanjosti. V vsakem od nas je na tistem me- stu, kjer še ne veš zase, ali že ne veš več zase, ne za svoje ime, ne svoj jezik, ne čas ne kraj — to pra- staro prekletstvo. Vedno in za vsakega vsakič je obrnjeno naprej in nazaj. ZADAJ HODNIK temni, spredaj se svetlika, najbrž se končuje s širokim oknom. Najbrž se je pred širokim oknom na ulici prižgala neonska razsvetljava. Popolnoma razum- ljivo je zato, da vleče k sebi temo od zadaj, tako jo napenja, da je že skoraj ravna kot stena. Za tako temno, skoraj že ravno in od napetosti trdo steno ne more biti nič. Tako si dopovedujem, da ne ob- norim od tesnobe. Da ne obnorimo. Na tem koncu hodnika je najbrž jašek in ta je, gotovo, potemnel od noči. Bolje je misliti na nekak jašek kot na brezno. Zvečerilo se je in v vsaki bolnišnici, če je res bolnišnica, bi morale zagoreti luči. Mogoče vse naenkrat, lahko pa tudi postopoma, ko bi kdo vendarle z mrakom prišel mimo in pritisnil na sti- kalo. Lahko da bi potem brez besed, celo popolno- ma brez zanimanja za ležečega na vozičku, šel mi- mo, toda luč za njim bi ostala. Ne morem si zami- sliti, zares nenavadno je, da bi se uslužbenci giba- li po tolikšni zgradbi v pravem somračju, čeprav je res, da gotovo poznajo vsaka vrata in vsak odcep. Mimo tega pa je vendarle neizpodbitno, da so me konec koncev lovci ob razbitinah avtomobila našli. Resda s pomočjo rdeče psice, ki bi me zadnji hip skorajda enostavno preskočila in odšarila naprej skozi podrast in visoko poljsko travo ob cesti, toda ker je bila in je ostala žival, ki ne misli na nobeno možnost, in ker se je zaustavila ter začela zavijati, klicati na pomoč, so bili navsezadnje lovci primo- rani postati moji rešitelji. Mogoče so že kmalu po odhodu rešilnega avto- mobila zvedeli, kdo da sem, aH pa jim je to prav- kar telefonično sporočila sestra. Ni ji bilo treba drugega, kakor da se odtihotapi od vozička, gumi- jast pod je kot nalašč za neslišno premikanje, za nevidno pa je poskrbela zvečeritev, zavrti splošno znano številko in jim prebere, kar je sproti beležila o moji rešitvi iz vagona. Popolnoma na dlani je: zato, zato niso prižgali luči na hodniku. Ko bi kdo vsaj po naključju, po čisto drugih opravkih, prišel mimo in pritisnil na stikalo, še zastokal ne bi, naredil bi se do mrtvega neopazen, kar bi bilo edino mogoče ukreniti. Obležati brez glasu, negibno, ne vzbujati pozornosti. Lahko bi kdo čisto po naključju šel skozi TUNEL in me na- šel med tračnicami. Na eni strani tunela je poje- njajoč in naraščajoč ogenj, na drugi je tema kot iz vlažne kamnite stene. Obležati ubito, brez prigovo- ra, čeprav bi bilo pod toplo svetlobo tako lepo, ta- ko odrešujoče poklicati. Stvar namreč zame še zda- leč ni zgubljena, četudi so sedaj tu na HODNIKU končno, po tolikih letih, mogoče vendarle zvedeli, da sem se rešil iz vagona. Dokler sem še v timelu in dokler je ob obeh odprtinah močna, neprestano se menjajoča straža, dokler ogenj tik pred eno iz- med njiju polega in se dviguje, kakor pač stražar vrže desko ali poleno nanj, toliko časa je še popol- noma mogoče, da iz tunela sploh nikoli nisem pri- šel, da sem vojakom prej udaril v nos, mrlič od pare in saj razmazan po licu in razbitih rokah, ka- kor pa kje v somraku predora iz oči v oči, ki sko- zenj, upam, ne hodijo prevečkrat, to je moje edino upanje, da ne hodijo in da se zadovoljujejo s stra- ženjem obeh odprtin. Zadaj je stena teme iz vlaž- nih rezanih kanmov, z mahom zalizanih, da ne šklopotajo, ko diha skoznje hrib (tako težko sope, da je gluh ost še težja). Spredaj migeta ogenj. Tudi Svig se je zanašal na molčečnost Gho in zvestobo rdeče p^ice. Zraven pa si je želel prav narobe in ker ne bo nikoli, TO VEM šE TU, NA HODNIKU, nikoli dosegel, da bi Gho k njemu dvignila obraz, odkar jo zapeljuje rdeča psica s svojo pasjo nebogljenostjo pa še celo ne, se je od- ločil, da lx> poskusil z ognjem. Ognja se živali bo- jijo, tudi Bogud in Baja. In še človek se ga včasih prestraši. Dan za dnem smo mu namigovali, naj poskusi z ognjem. Ne morem vendar tako iz polet- ja v poletje živeti kot žival?! Prestrašiti jo moram, to žival, v sebi in v Gho, da se bo končno obrnila k njemu, se ga oklenila kot žene mož in spregovo- rila z ustnicami in zaprla oči. Ko se ustruce zga- nejo in zavesijo oči, se še živah zazdi, da je pogled, ta jasni in nedogledni, naenkrat brezčuten za zuna- nji svet, ves blažen sam s seboj, naenkrat ves kot brizg, neprestani brizg, v hipu odrezan, za hip pršeče lebdeč v zraku, odsrebril in odzvenel in od- pršel nazaj v dušo in si med pregibom ustnic, po- mešan z dihom in besedo, našel pot k tistemu, ki ga čaka, ki se ga ne more napiti, ne more najesti, ne more nasvetliti. še žival se takrat skloni do njega in ga lovi z ustnic in se ga hoče nadihati in nasrkati in ji ni več neznana slast poljuba. Svigu in Gho je ostala neznana. Poglej, Svig, čeprav ne doumeš, kar te žene, rdečelaso psico, ki poležuje z Gho na pogradu. Na- lagaj na ognjišče, silen kres kuri v koči. Žerjavico pripravljaj, da boš med plameni jasno videl psico, kako se, vsa do nepremičnosti ranjena na duši in vitkem telesu, čas za časom trzaj oče prebuja iz sanjskih blodenj in nekaj pije iz Ghojinega lica, ki ga ne moreš opazovati, ker je vedno obrnjeno k steni, ki ga samo slišiš, ki ti ga jemlje, ker je zate samo dih. Kako ji zdaj zdaj z jezikom, žarečim od vročice, potegne nekam čez oči in nos in usta, in kako ji Gho, pol prebujena, meče golo roko čez iz- pahnjena pleča in jo v drhtljivem, predanem snu spet umika, da ji jo nato, ko jo psica poljubi spet in spet drami, kar naprej ponuja in proži. Kuri, da boš videl in spoznal, kaj ti je z ognjem storiti. Zase in za Gho. Žival si bil s svojo skrivnostjo, tudi ti, ni le Gho s svojo navado žival, tako daleč te je pognala stran od nas, tvojega ljudstva. Kot žival si tri poletja sledil Gho na živalskih po- teh in tistih trdo v zemljo zakopanih, ra2Jcoračenih in razritih postankih, ko si jo dosezal kot Bogud Bajo, da so tla zabobnela od vajinih zadrevenih poskokov. Zdaj postajaš iz živali zver. Sploh ne spiš več. Stražiš pograd, nalagaš na ogenj, glavo vrtiš tako, da samo mimogrede opaziš vsakič, ko psica povleče jezik po nečem, kar diha in se obrača stran od tebe. Čemiš na petah in se zabijaš v zdre- venel dremež ali pa plaho prestopaš sence okrog ognjišča. In ko svit skozi poči pricurlja v kočo, ko s pograda odplavi Gho po jutranjih opravkih, toplo in megleno, se zavlečeš, steptan in razrit kot zemlja v tamarju, na njeno ležišče ob mrtvoudni paici. 509 Kmalu vama prinese skledo še mehurčkastega mleka. Gode se ti s to svojo skrivnostjo kot nikomur. Znal si se zalesti vanjo. Že zapiraš oči. Svet in njegove šume pridremlješ vanje. Celo na psico se boš počasi in v svojem drevenečem brezdelju na- vadil, če jima obema ne posvetiš z ognjem. Ni prijetnejšega kot v somraku za lesenimi stenami, okrog katerih poskakuje zgodnji dan, kolobari s soncem in z bolj ali manj oddaljenimi klici in be- sedami, ki je med njimi kot črno jagnje med beli- mi izgubljena nema Gho, sanjariti o ognju, o ognju ob rdečelasi mrtvoudni psici. Nekoč, v kdo ve kate- rem prihodnjem življenju bo mogoče tudi ona žen- ska. Imela bo zelo ravne in dolge bronaste lase in obraza ne bo obračala vstran, dajala se bo z neza- varovanim obličjem, ploskoma in leže na hrbtu, s široko odprtimi očmi. To sanjati skozi plamene, to sanjati To bo mo- goče storiti zdaj, sredi jutra, ko se je ogenj na og- njišču po težki noči, kolikeri že, polegel in je samo še jedra žerjavica pod puhastim pepelom, ta pa pekoča in lepljiva, da zaboli v srce, če pomisliš nanjo, ob krajeh zelenkasta od strupa vročine. Storiti premišljeno in po tolikih namigih, ki si z njimi ljudje ne pripovedujejo nič drugega, kakor da Svig opravlja tisto samo kot pes, kot Bogud z Bajo ... Žival je mogoče odvaditi enkrat za vselej njene živalske razvade, nemo prigovarjamo Svigu. Ce se Gho ne zna okleniti moškega vratu, če se mu samo ustopi in je njena misel, ki je obraz (misel ne more biti drugega kot nasmeh ust, iskra oči, dih tistega in samo tistega trenutka), tako daleč stran od Svigovih rok, od njegove misli, ki je njegov obraz, potem naj erikrat plača, da si bo zaporrmüa. Naj pade z obrazom v strnjeno žerjavico, da si bo zapomnila, da ni junica, ki se ustopi naskakujoče- mu biku, ampak ženska, ki ponudi tudi svoj obraz, ko se daje. Žival si zapomni samo bolečino in oko- liščine, ki so jo spremljale. In se jih za zmeraj za- pomni. IN TUDI TI SI SI JIH ZAPOMNILA, ŽENSKA. To vem zdajle in tukaj, na tem bolniškem vozičku, v tem gluhem hodniku, v katerem si me zapustila, prav tako dobro, kot je vedel Svig na svojem po- gradu ob rdečelasi mrtvoudni psioi, ki je zmogla premikati samo še glavo, čeljusti in jezik in se je z vročim smrčkom, medtem ko jo je naveličano predevala na vse strani, nekajkrat dotaknila moje gole rame. Samo, zagotavljam, to, kar bom storil z Gho, moram storiti kot Svig. Star, prastar dolg poravnan na tem hodniku, ko me kolje blazna mi- sel, da sem ti kaj takega lahko namenoma pripra- vil, da sem ti zavestno iznakazil obraz. Tega tebi ne bi nikoli naredil. Jaz nisem več Svig, ki je bil zmožen poriniti Gho z obrazom v žerjavico, da bi jo odvadil živalskega nastavljanja telesa. Jaz pre- prosto ne vem, kaj čutim, in to je veliko huje kot sto mavčevih oklepov, četudi do grla, čeprav čez oči. Ne moreš svojega čistega obžalovanja tuje ne- sreče, recimo tvoje NESRECE, ŽENSKA, ne moreš svoje najbolj predane usmiljenosti zapreti v tako trden oklep sočutja, da se ne bi sredi njega brez tvoje volje, samo od sebe kot bruhanje, nenadoma razpočilo veselje, da se je končno zgodilo, nekaj strašnega in velikega, česar si se zmeraj bal. Zdaj pa je naenkrat tu, slutnja je samo še nepreklicen, jasen dogodek, ki se je pripetil in je začel še tisti hip minevati v spominu, in še zmeraj živim, dogo- dek pa kolobari okrog mojega veselja. Živim, vri- skam, da vrešči v tesnem oklepu sožalja, še zmeraj živim, čeprav se je zgodilo. In še vriskam sam v sebi: POPOLNOMA si je razrezala obraz, zdaj je ZAZNAMOVANA za vedno in TVOJA Ljubljana, 3. dec. — Na cesti II. reda proti Kočevju je v bla- gem ovinku nekaj po 4. uri zaneslo vozilo trgov- skega zastopnika ljubljanske reg. štev. s ceste, tako da je z desnim sprednjim delom udarilo ob bližnje drevo. Sopotnica je dobila lažje poškodbe po obra- zu. Vzrok nesreče poledica. Stoj, slišiš, nobenih odvečnih podatkov več. Odslej ne boš vedno vozil sam in prav je tako, saj na vozičku zanjo ne bi bi- lo prostora. To si izpeljala nadvse bistro. Ker nočeš obme na voziček, ker je bilo odtlej, od tiste nesreče, tako da si svoji dotedanji brezbrižnosti dodala še popol- noma neutemeljeno sovraštvo in očitanje, da sem ti nalašč poškodoval obraz, si poprosila sestro, naj počaka tukaj nekje ob meni, da vidi, kaj se bo z menoj zgodilo. Predvsem pa, seveda, da sliši, koli- ko se jim bo v kaši, v katero sem padel, posrečilo spraviti iz mene. Pa ste se uračunali, vsi skupaj, ti, sestra in oni. Si mogoče opazila — nobenega po- datka se kratko malo nisem spomnil. In dokler si ne izmislim rešitve iz tunela, je tudi pobeg iz va- gona zanje brez dejanske in pravne vrednosti. Z drugimi, zelo razločno izgovorjenimi besedami: do- kler se tako rekoč še ne ve, ali se mi je posrečilo ostati živ ob koncu vojne ali ne, je brez smisla razpravljati o tem, kar se je dogajalo po njej, ni res? Pri čemer pa boš ti s svojo vase zavarovano logiko in v svoji bolestnosti, to sem prepričan, vztrajala in vztrajala in naprej in naprej gnala svoje — češ, ali nisem (v svoji bolestni nezaupljivosti do ljudi, boš rekla) že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. Ali ni- sem že tedaj, ko sem ti na kopališču, proti tisti popoldanski uri, ko se iz prvih senc ob stenah in po postani vodi zaudarjajočega hladu---(najprej si bom tvoje besede izrekel jasno in glasno do konca, potem pa me, prosim, poisti misliti na tisto pozno popoldne na Iliriji), torej: ali nisem že tedaj mislil, ali slutil, ali hotel, ali bil prepričan, kaj vem, da si zaznamovana? In upal, da boš zato ostala pri meni? To je konec koncev, ne vem, zakaj se mi naenkrat tako zdi, res vprašanje. Marija je imela, kot vedno, najeto kabino, saj je bila študentka in vedno že od zgodnjega do- poldneva, ko je kabine pri blagajni še bilo mogoče najeti, na kopališču. Jaz sem tiste hudičeve jeklene dni vsak dan tekal najprej ob dveh iz službe — se spomniš starih Javnih skladišč ob Dunajski cesti, ja, na sedanji Titovi, prav tam, tam sem takrat delal. Po dvorišču, tako dolgo je bilo, sem se od skladišča do skladišča vozil kar s starim diaman- tom, ki je imel debelo podloženo sprednjo zrač- nico in je tolkel po bledo razžarjenem pesku ali pa se, prislonjen ob kako steno, kamor je bil vsak hip znova pahnjen, poskušal spet razleteti. Bila pa je na koncu te pristajalne steze mojih najjas- nejših in najbolj žarkih dnevnih mor še konjušnica 510 v delni opustitvi. Delni zato, ker je v njej kot veli- kanski napihnjen embrio poležaval bolan prevoz- niški konj. Bolan ali samo neraben, nikoli nisem zvedel. Čez široko mizo hrbta se mu je včasih cvileče zapodila podgana in najbrž je od tega naj- bolj trpel. Tine, skladiščnik, ki je zaradi cerkvene poroke pred kratkim letel iz partije (v cerkveno poroko ga je, se je šepetalo, spravila čedna hišica, zdaj dokončno in veljavno priženjena, medtem ko so ga v partijo vpisali med služenjem vojske, kar je zdaj sem in tja glasno poudaril in pristavil, da drugače ne bi bilo za prestajati), ta Tine torej si je v okviru delovnega dne seveda, redno takole ob kakih enih, odmakal zagatnost v ustih z raz- novrstno pijačo, pridobljeno po skladiščniški Hniji v sosednji kleti (to je bila linija vzajemne pomoči skladiščnikov, razumljivo). Zvabil me je s seboj skoraj redno samo zato, ker da sva imela nekaj skupnega, ker nama je po njegovem neomajnem prepričanju idejnopolitična polomija prišla ravno prav: meni, da mi ni bilo treba več na univerzo, njemu, da se je bogato priženil. To primerjavo mi je enkrat ali dvakrat na kratko in zelo površno razložil, pozneje pa o tem sploh nisva več govorila. Nacejali smo se domala molče in vestno, kakor da jemljemo vse skupaj strogo po skladiščniško, po meri in teži in seveda po zasluženju. Bilo nas je vedno za precejšnjo druščino, z različnih trgovskih vej. V rebulo namočeno žemljo sem potem nesel ne- rabljenemu konju v konjušruco, z levo roko na kr- milu diamanta. Vedno sem se ob koncu pitja spom- nil nanj in na Marijo. Poznal me je že po koraku in je zahrzal predse, šele nato je uvil svoj debeli vrat (sploh ni hujšal, čeprav je bil neraben) proti moji roki. Bila je levica, ker sem žemljo medtem predejal, da bi ne bil nespreten ¡x)d njegovimi ši- rokimi šobami. Jaz sem levičar, veste — in potem sta mi obe dišali po vinu, on pa se je vedno posku- šal postaviti na noge, kar sem mu nežno zabranil. Nasploh zmeraj, in po takem obisku še bolj, me je trapilo, da bi čimprej spet videl Marijo, zato mu skorajda nisem utegnil reči prijazno besedico, kar sem si poočital na poti do merrze, da bi bil žalosten in bi mi ne bilo treba čakati na prikuho. Jedel sem s steklenimi zobmi, to je bilo od tistega alkohola, in prav tako hlastno in stekleno sem se premikal po ulici. Svet sem prepuščal in precejal skozi svoje lastno steklo. Verjetno takrat zato sploh nisem imel sence. Imel sem se — ne prijetno ne hudo, a zaradi stekla nekam negotovo. Marija pa najvese- lejša punca, kar sem jih kdaj srečal! Z njo bi bilo vse odprto in ravno, življenje bi se kadilo za nama. Imela me je rada, kolikor je bilo gostih zob v njenem nasmehu. Od še nepreznojene pijače sem to čutil v obliki vzhičenega prepiha. Gibkost, narezljana s pravo breztežnostjo. Od hipa do hipa me je zaneslo proti kaki izložbi. Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se mi zasmejala iz tol- muna rezko dišečega drogerijskega lokala. Narobe, začudilo me je včasih, da obraz med oglatimi kam- ni kolonjskih vod, na priliko ni bil Marijin. Od vsepovsod sem ga neprestano pričakoval. Vzne- mirljivo zdrzovanje me je nosilo mimo ljudi. Stekel bi nazaj, do vogla, in se prepričal, če dekle na oni strani ceste, obris iz gneče, res ru bila Marija. Res, kar stekel bi nazaj. Nerodno obnašanje, skrajnje nerodno. Vprašujoči pogledi mimoidočih, nelagod- nost kakor zaradi prekratkih hlač ali zadnji hip zadržanega pozdrava, po pomoti, seveda skorajda izrečenega, ko so mi oči nasproti prihajajočega že pričakale in se mu razločno odprle, beseda pa še ni stopila čez prag ust. Se dobro, človeka sploh ne poznam, lahko bi bil kak Marijin znanec, so- rodnik, brat morebiti. Po opisu sodeč, bi utegnil biti. Ne bi bilo prav, če je, pa mu nisem na noben način dal vedeti, da je Marija sedaj z menoj. Veliko jih je vedno zbranih okrog nje, zaradi njene številne družine in družabnosti. Vsakemu zase iz te množice je moram nekaj vzeti in temu zbiranju, temu prisvajanju ni ne konca ne kraja, celo vsak dan ga je več, kolikor bolj se poznava in se zbližujeva. To se mora enkrat končati in v tem hudičevem jeklenem dnevu se sploh razločno ne vidiva, drug pred drugim med drugimi. V ka- bini me je naravnost podrlo na tla neznansko šte- vilo fantovskih hlač, majic in grmada čevljev. Ra- zumljivo, takih, kot sem jaz, je bilo še veliko in vsak je poklical Marijo skozi mrežo pri vhodu. In ker je Marija vedno sedela zelo blizu mreže, je vsakič, bogve kolikokrat tistega dne, odvezala trak za vratom, podržala z notranjo stranjo leve roke levo košarico nedrčka, spustila s traku klju- ček od kabine in stekla k mreži, še vedno z na pol privezanim trakom. Trak ji je nagajal med potjo, nekaj belih meridianov, ki na tem delu poloble že začno nabrekati, opaznih samo zato, ker so si- cer pokriti, se je skoraj dotaknilo mreže. Mreža je povečala njen nasmeh in droben pozdravni vzklik zob od obzorja do obzorja. Trak je spet z živo najlonsko ostrino zvezal Marijin tilnik s težo prsi. Dotikal se je skoraj samo ključnic, kar govori o že malo pretirano poudarjenem labodjem vratu in izraziti teži prsi. V kabini je bil polmrak, sparjen, in čez žensko krilo na kljukici v vratih, Marijino krilo, je nekdo zaradi drugih preobteženih obešalnikov navesil dolge platnene hlače. Ce se bo Marija odpravila domov pred njim, jih bo morala prestaviti. Morda si bo ravno odvezovala trak za vratom, ko se bo spomnila, da jih je treba prevesiti. Morda se bo to zgodilo hip prej ali hip pozneje, pri tem ali onem gibu rok čez vroče, šelesteče platno razgrete kože. Vsekakor pa gotovo pred tem, ko bi bila pred to ohlapno, cunjasto visečo, pa kako nesram- no napadalno vsiljivostjo hlač (čisto razločno, go- tovo vsega natanko zavedaj očih se platnenih hlač) zavarovana s perilom. Te hlače so tukaj in nekje na tleh bodo noge, ki bodo pogledale skoznje, po- iskale ustrezne čevlje in te bodo odločno stopile tja, kamor so neogibno namenjene. Tudi njegova majica je oddala nekaj svojega vonja Marijini oble- ki in sprejela nekaj njenega. Vonja sta se srečala kdaj že, nepopravljivo kdaj žfc v mraku in vlažni tišini kabine. Jaz sem medtem izpareval alkohol iz kleti v Javnih skladiščih in ga mešal v menzi z vonjem prikuhe, ki si je osebno sicer nisem pustil prinesti, so pa brodili po njej jedci ob sosednjih mizah. Ne morem med njuna vonja. Čisto brez moči sem spričo njiju in tlesk vrat 511 za hrbtom, ko se mi je koža v nagnusni vročici pri- jemala vsakega koščka obleke, mi je v kabini sko- raj nepredušno zaprl tudi grlo. Nisem več dihal Marije in nikoli na svetu se ne bi lotil ugotavljanja, če so bile tiste hlače, ki so se dotikale Marújinega oblačila, tudi v resnici njegove. Kvartal je z njo in še dvema na ležalni deski, ko sem pristopil, saj sem ji moral vrniti ključ, in mogoče se je s sto- palom noge kdaj, ko je pobiral karte s tal in se moral skloniti ter jo stegniti, dotaknil Marijinih meč. Piščali Marijinih nog so se poleti, brž ko se je je prijelo prvo sonce, začele svetiti, če si prav obra- čal glavo. Iz vmesnih zornih kotov pa je ta lesk potemneval, kot bi z dlanjo potegnil prek žameta. Nekaj dni za prikaznijo tega čudeža najinega pr- vega in zadnjega poletja ji je začela s suhim bre- skovim vonjem šušteti tudi koža od kolen navzgor in predvsem na notranji strani. Skominanje tega dražljaja je v meni vzdigovalo goltniške tresljaje in požiral sem čisto srečo občudovanja namesto sline. Govorilo se je, da j^e vohljač, in kadar se je sklonil za kartami, se mu je pod kožo od pazduhe do boka kačasto zbudila mršava kita in se pred menoj zmeraj nemudoma spet potuhnila. Kakor da bi me hotela opomniti, kako veliko bolj je zagorel od mene, ki sem medtem, ko je on posedal na son- cu, v skladišču, z naročili kupcev v glavi, podobni kiti napenjal nad zaboji in drugo embalažo. Imelo me je, da bi ju trdo oprl obenj. Leseno kot spro- žena deska bi ga udaril čez pleča, drugega ne bi bil zmožen. Telo se lahko s telesom gibko spopri- me, športno in enakovredno, če duša v užaljenosti in zavrženosti ne otrdi in se ne povogáli kot deska. V meni je takrat bila taka široka, neupogljiva, surova deska. Ne bi mogel prisesti, ker se zaradi te deske v sebi preprosto nisem mogel skloniti. In izdihaval sem, sopel zadrževano, po polžje zvite lesene ostružke. Spustil sem se na roke v voglu pri skakalnem stolpu in obležal na hlipajočem trebuhu. Mišičasti polodrasli fantje so se lovili »čez kot«, me preska- kovali in škropili z brizgi iz bazena, ko so se vse gluho popoldne metali na glavo v vodo. Topot nji- hovih stopal in pršeč njihovih neizmišljenih veselih krikov sta me delala togotnega. In bilo je prijetno. ALI RES nisem vedel 2E TEDAJ, ko sem se riten- ski kot žival iz brloga izkopal iz prvih senc ob ste- ni in hladu postane zaudarjajoče vode in te našel na strehi, samo in čisto drobno, da boš zaznamo- vana? Ali pa sem si tega samo nezavedno želel? Marijo sem bil ravnokar že izgubil, brez besede. Pravzaprav je nisem izgubil, ker je bila že od vsega začetka nedosegljiva. Cez njeno obleko in perilo so v kabini mogoče še zmeraj visele platnene mo- ške hlače, lahko da so bile od kateregakoli, vseeno. Od vohljača, ki mogoče nalašč zato ni dobil no- benega drugega dela, da je lahko vestno postopal, so bile mogoče še najmanj. Prepričan sem, da je nikoli ni videl jokati zaradi mene, čeprav je jokala. Dolgo, vem, čeprav ne silovito, temveč po malem. Do danes po malem midva obadva . . . vedela je, da prav takim, kot je bil on, tega zaradi mene ne sme pokazati. Ne bodo me stisnili v kot, z Marijo še najmanj ne, sem se zaiklinjal in položil sem ti glavo v pas in nisem videl svetlo rjavega kofeta- stega madeža na levem hlebčku tik pod križem. Nisi se prevalila na trebuh in nisem še mogel ve- deti, da si morala imeti kdaj kako dobro staro ma- ter s tresočimi se, nepazljivimi rokami, ki te je polila čez otroško ritko za zmeraj. Tega ti jaz go- tovo nisem mogel narediti, to ti je ostalo od naj- nežnejših otroških let. In ničesar slabega ti nikoli ne bi mogel storiti. Ostal sem ti v zalivu pasu, skoraj pravokotno nate, skoraj do mraka. Vprašala si, in to je bilo vse, kar si izustila, če se smeš še naprej počutiti kot pravo odraslo dekle, in jaz sem ti navdušeno pritr- jeval, skoraj tolažil sem te, da to si in da to osta- neš. Ves sem bil v oblakih, tako prazno mi je bilo brez Marije. Njene napake so se mi prikazovale v popolni temi tebe, ki si ji vedno bila pravo na- sprotje, kot sinje lučice z drugega brega. Začel sem jim odsvitati, saj so me neprestano spominjale na- njo. In medtem, ko sem te privajal ljubiti, sem si jo s tvojo veliko pomočjo sestavil iz samih napak, zame poprej nedoseženih in zdaj nedosegljivih. Za- radi tistih lučic sem naenkrat zapazil, da si sinje- oka in tega naenkrat ne bi mogel več pogrešati, saj kako bi potem še mogel sestavljati Marijo iz samih napak, samih drobnih sinjih lučic. Kako sem se oklenil, recimo, tvoje neverjetne, vsesplošne zože- nosti — seskov enoletne, pregnane in vitke lovske psice, mogoče rdečelase, mogoče tudi rdečelase, drobnih in štrlečih v neredu nekam na stran, pod pazduhe, po več vrst seskov, gotovo zaradi izjem- no dolgega pasu, seskov skoraj dol do višine bo- kov, tudi deških, tudi pikčastih kot pri amerikan- ski postrvi, tvoje maloštevilne in puščobne skupi- nice znancev, ki so naju na kopališču kdaj pa kdaj obsedli kot popoldanske sence urejenega okrasnega grmičja in šušljali samo po tihem in samo s pristri- ženimi gibi, tvoje sinjeoke nerazgibanosti, ki pa še zdaleč ni bila lena, tvoje svetle brezmisli, ki ni bila topost, tvojega jeklenega hladu, ki me je vroče rezal in silil v obup, tega, da si vse po mravljinčje jedko odklanjala, tudi mene — pa si nisem odpuščal nič manj kot mati, ki je po nesreči povrgla pravo celu- loidno punčko, nikoli toplo, vso do potankosti iz- merjeno in skladno, sinjegledo in po otroško za- lito in klobasasto po rokicah in nogicah. Sivo jeklo tistih dni se mi je tako stanjšalo in zaostrilo, da je postalo sinje prosojno in od nepre- stanega trenja celo toplo. Hladna domačnost v po- letnem, vroče preležanem somraku pod prhutom drevoreda naju je vodila za roko v vijugah mimo debel. Vsako noč sva jih s svojo cikcakasto, nemo in nebrižno stezo obšila na kilometre in kilometre. Tako je rasel in se razširjal prt praznine, hladno, trpežno, varno platno. Belo, da je odzrcaljalo luno. Vse drugo sem si izmišljeval in si izmišljam še sedaj. Ne enega stavka, ki bi ga skupaj vtkala v to platno, morda vsaj kot kičasti narodni ornament, se ne morem spomniti. Potem si čez nekaj dni pridno odšla z mamico in očkom, bratci in sestri- cami v počitniški dom na morje. Jaz sem se še naprej vzdrževal Marije in se dokončno prepričal, da te ljubim. Izginila si nenadoma z zadnjimi pre- perelimi kresnicami in ko si se jeseni vrnila, si bila vleknjena v križu. 512 Celo ženska si, s tem vleiknijenim križem, po- stala brez mene, nekje na počitnicah. In celo, če bi mi zatrjevala, ne bi nikoli mogel verjeti, da ti je k temu vleknjenemu križu, k tej novi, izzivalni drži dveh celuloidnih hribčkov, kdo pomagal. S to- liko varnostjo sem se obdal ob tvoji veliki pomoči, ki je bila hlad in nepristopnost. Obvarovala si me celo občutka pričujočnosti vohljačev, ki se ga prej toliko let nisem mogel znebiti. Nisem jih več za- znaval. Se tistega ob Mariji sem kar nekako po- zabil. Pravo sveto blaženost je pozvanjalo okrog mene tvoje zvončasto krilo in začel sem spet mo- liti take alabastrne, brezspolne angele, ki se zme- raj zarede po apokalipsi iz konjskih odpadkov in jeklenih opilkov. Kje pa, da bi ji kdo pomagal k ženskosti! Samo enkrat, mogoče samo enkrat, je zvečer poslonela ob ograji na terasi nad moiijem. Imela je seveda zvončasto krilo, čez spodnja krila iz posušenih umetnih čipk, in oprijeto belo bluzo. Iz nje je po- ganjal šopek bele glave. Sonce je šlo v morje in v lakteh, nelagodno naslonjenih na železno ograjo, ji je brneče drevenela utrujenost kot kitara. Gledala je sonce in podrhtevala brnenju. Zabolelo jo je v pasu. Uleknüa se je pred bolečino, taka spreleti kdaj jalove srne na večerni paši, in morala se je prestopiti. Ustopila se je na šire, bolj napeto, za- tegnjenih kolen. Gledala so izpod zvončastega kri- la, ki je bilo pod spodnjim krilom iz posušenih umetnik čipk, o njem mi je pisala, češ da je šel nekdo, uslužen družinski znanec, od tam doli en- krat v Trst, pa ji ga je prinesel, in da mu je pri- tisnila poljubček (saj nisi hud, kajne da nisi) od veselja in hvaležnosti, predvsem pa zaradi takega razkošnega spodnjega krila, ki si ga je že dolgo želela, pa o tem z menoj doslej, ko si še nisva bila tako blizu kot zdaj, ni mogla nikoli govoriti, samo premišljevala da je, premišljevala, in tako mislim, še posebno, ko je bilo tu nekaj dolgočasnih dežev- nih dni, vedno nate in na to, da si mi ob slovesu izsilil poljub tiste vrste, ti že veš, kakšne. Najprej je leglo nanjo komaj z rahlim dotikom, potem se je naslonilo z vso težo in jo skoraj zvilo v pasu. Prav do konca nog in do prstov v rokah so od tam nekje, od sredine, ki si je ni nikoli imenovala ne naglas ne v mislih, pridrobencljali potoki mrav- ljincev in zajokala je tenko in na kratko, tako zajokajo mutaste celuloidne punčke, samo da pri čisto drugem gibu in legi, kar pa ni več bistveno. Sunkovito držo je še sama proti svoji volji, gotovo, nekajkrat ponovila, na terasi ni bilo nikogar, in vsakič je čisto pravilno na kratko in tenko zave- kala. Ta tvoja nenadna sprememba, vidiš, ko si pri- šla s počitnic, je bila v končni posledici porazna. Zmedla me je najprej, ker me je navdala s praz- nim upanjem. Praznim — celuloidne punčke so kljub vsej zalitosti teleščka in celo kljub vleknje- nemu izzivalnemu pasu popolnoma votle. In prav je tako — kaj bi le storil, ko moje upanje ne bi bilo prazno, ko bi postala, recimo, vsa odprta in ženska kot Marija. Konec bi bilo mojega miru, konec. Se bolj konec kot zdaj, ker vem, da nisi drugega kot celuloidna punčka. V Gho je skozi režo rožnato priprto in kakor okopano v surovem mleku, skoraj slišno kot skozi reže zapaha vdiral beli dan sveže in rosne planjave. Prišlo je, kot zdaj že nekajkrat, samo od sebe, z resničnim jekom iz ust in tem svetlobnim pišem in naslonila se je težko na kam- nito ognjišče, nad vroč potuhnjen pepel. Rdeče- lasa psica se je hotela premakniti, za Svigom. Svigu se je mudilo za Gho. Navadil se je, biti na taki nemočni preži noč in dan. Navadiš se, končno, da si samo poklican, sramotno, prav nič drugega. Te- ga ti vsa ta leta sploh nisi opazila, ker preprosto ni bilo v tebi, da bi čutila, da je lahko tudi dru- gače. Da sem tudi jaz, ki bi rad poklical, z ustni- cami na mahu pod ušesom, z roko, namočeno v na- ročje, že nič več čisto mirno in negibno. Priskočil je, kot velik rdečelas pes in to je bilo krivo, vidiš, ta njegova spočita, razdražena teža in ta njegov pasji skok s pograda, da je Gho klecnila v napetih rokah in z licem razrila pepel do žerjavice, hladno- jekleno razbeljene. Nalepila se je nanjo, čeprav so ji roke od krčevitega iskanja opore po steni ognji- šča skoraj zatulile. Pes, prekleti Svig, pa ni hotel prenehati in je še in še ponavljal na njej svojo težo. PES, SIKAS vame, prav, lahko mi rečeš tudi pes, ampak to je zmogel storiti samo on, tako oddaljen v času in tako težak. Poklical bom sestro, hočem pogovor s katerimkoli ambulantnim zdravnikom. Ce katera, potem mora ob tej nočni uri delati ne- zgodna klinika. In ravno zdravnika s te klinike, ta je najbolj primerna, bom potisnil ob zid, prisilil ga bom, da ti dopove, da je nemogoče namenoma tako udariti z avtom ob deblo, da bo ravno od ogledalca in od ničesar drugega razrezan ženski obraz ob vozniku, ravno ženski, in nič drugega na njej, da lahko ostane še naprej uporabna in nje- gova, samo njegova. Prisiliti kakega mladega zdravnika možu na vozičku, možu s tako težo mavca na telesu in v taki stisiki, ne more biti težko. Mile, hvala ti za roko, ki si mi jo osvobodil lepila. To je bila zmeraj nenavadno vzdržljiva roka, leva, nikoli tako gibka, kot je pri vas desničarjih desni- ca, nerazposajena, a prav zato močnejša. Imel sem od nekdaj dve nerazposajeni roki in levico nepri- merno vzdržljivejšo. Ko si me dotekel, ko si mi padel tako rekoč na pete, ko si bil nenadoma go- lorok kot najljubši brat, ki ga bo treba ubiti, ob meni, saj si zato odvrgel puško, da bi me lahko dotekel, sem jaz še zmeraj lahko držal brzostrelko v levici. Res, zmeraj sva bila enako vzdržljiva in če si me hotel doseči, si moral postati lažji od me- ne, pa si zato noro pogumno in poln vsakršne vere odvrgel puško. Bila sva na trebuhu, drug za dru- gim, dve do smrti izmučeni vojaški ribi, in ti si kot krumpah kij uval od nemočne togote v snežena tla, zdaj ko si me dotekel: spusti orožje ali streljaj, svi- nja bela. JAZ PA TI RECEM, tule, s tega mesta, kjer me mogoče poslušajo, naj me, vseeno mi je: stoj. Mile, niti besedice več, to je bila najina stvar, to sva uredila sama, na svojo roko, to sva pretrpela in prestala samo za naju na tem svetu, bil je čisto majhen ta svet, svet za dva, drug za drugim ležeča fanta, na smrt utrujena, brez pogleda, kaj vidi mravlja z zemlje, kaj le vidi? Kljuj od nemočne to- gote v tla, le kljuj, odbij si glavo z vratu, samo ne načenjaj znova in ne za te svinje okrog in okrog. 513 Moram se obrniti in otipati z levico kolo na vozičku, vzeti moram samo kratek zalet IN ZDRAVNIKA z vso težo pritisniti ob zid, enkrat, dvakrat, hočeš še, na, hočeš še, razloži ji po zdrav- niško, da je z avtom nemogoče namerno razrezati ženski ob sebi samo obraz, in kaj ni namerno, če te je strah in sram, te vprašam? Kaj ni namerno, če nočeš migniti nikoli več za nikogar niti s to ne- spretno in nemočno desnico, levica pa je ravno zato tako vzdržljiva, ker je dobila moč prave roke in ohranila počasnost neprave. Ves sem postal ena sama namera. Priznam, od takrat, ko sem se srečno izplazil iz tunela. In univerzo sem namerno zapu- stil in namerno sem se zaposlil v Javnih skladiščih in namerno sem ji zgoraj na terasi kopališča polo- žil glavo v pas, čeprav sem se s kotičkom pogleda videl skozi železno ograjo in mimo pločevinastega žleba, da je Marija spodaj, blizu mreže, obsedela sama. Tudi vohljač se je moral posloviti, medtem ko sem mižal, ko sem namerno mižal do sence, ki se je od strani začela bližati žlebu. Marijina obleka je obvisela sama v kabini, kupi čevljev so izginili in platnenih hlač niti ni mogla preklinjati, ker ni nikoli zvedela, kako sem jim dopustil, da so mi jo kradle. Po senci, zmeraj daljši, sem potakal oči v žleb za ograjo. Tako se niso mogle izdati, da dobro vidijo tudi navzdol, na skoraj izpraznjene deske, potakal sem jih pametno in premišljeno po senci. In samo enkrat mi je zastalo srce, ko je ne- nadoma, v tem ko sem trenil z očmi, ni bilo več na tistem mestu. Pa je čez hip spet bila tam. Traku ni več spenjala okrog vrata in ključek je položila na leseno zglavje predse. Ponj je očitno stekla pravkar k mreži, nekdo od zadnjih jo je bil pokli- cal. V kabini sta ostah njena in moja obleka. Utru- jen hlad je lezel vanjo skozi špranje in med čedalje redkejšim škropotom tušev. REKEL SEM TI, 2EN5KA, da pojdi k njej po ključ in prenesi mojo obleko v svojo kabino. Po- tem sem se prevrgel na trebuh in ostal sam. Če hočeš do Marijine kabine, moraš po tem hodniku. 2e od takrat te čakam na njem. S težo vozička lahko ubijem ali pa vsaj hudo poškodujem mladega zdravnika. Zaleta je malo, zato pa je od- boj od gumijasto prevlečene stene tako silovit, da sem z zadnjim delom takoj spet v nasprotni steni in samo majhen, dodaten vrtljaj kolesa moč novega skoka še poveča in kar naprej tako in kar naprej. Ti topi udarci ob steno bodo mogoče le koga pri- vabili sem. Najprej mladega zdravnika iz nezgodne ambulante. Potem boš prišla mimo še ti, ker dru- god v Marijino kabino ne moreš. Čisto vseeno je, če do nje ne boš prišla. Nimam več svoje obleke in s tega hodnika tako in tako ne morem. Odšla si ponj o, na prvo besedo, čeprav si vedela in vsako popoldne s strehe, od tistega žleba sem videla, da se imava rada, priznaj, da si šla na prvo besedo. Mladi zdravnik ti bo seveda še ves poln izpitne zgovornosti tvezil kaj vem kaj o plastičnih opera- cijah in če me bo sploh slišal, kaj sem ga vprašal in po čem sem ga zaprosil, bo pripomnil, da pustijo tudi operacijsko najbolj uspele transplantacije zdrave kože na mesto poškodovane v duševnosti nekdanjega pacienta občutke, ki se oglašajo po- dobno kot zrasline pred spremembo vremena. Zdi se, bo razlagal na dolgo in široko, namreč takemu rekonvalescentu, veste, na primer, da mu stara, zgrbančena in svetlikajoče se zarasla koža, ki je po operaciji dejansko ni več, ker jo skoraj neopazno nadomešča nova, zardeva ob najbežnej- šem pogledu sogovornika ali mimoidočega ali celo koga, ki si ga prikliče samo v misel. Občutek čez čas tako naraste, da se takemu nekdanjemu paci- entu zazdi, kakor da mu bodo od navala sramež- ljivih krvnih pljuskov popokale spodaj pod novo kožo gole, nabrekle žilice. Kri seveda ne bo imela kam odtekati, kako tudi, če pa je čez scefrano in skupaj zvlečeno staro rano že nepremočljiva trpež- na nova. Prestopila bo, kot bi se lahko reklo, bre- gove žil in žilic, med staro in novo kožo bo napeto brnela kot natočena v meh, z zobotrebcem, navad- nim zobotrebcem, vam jo lahko, gospod, kdo z ne- opaznim, komaj zaznavnim vbodljajem vso spusti iz telesa. Tak pazite se, za božjo voljo, kri je vendar kri in vi ste vendar ves napet od notranjega pritiska, z zobotrebcem vam lahko, vam rečem, v vsaki naj- bolj navadni samopostrežni restavraciji, kdo vzame življenje. In koliko let, če smem vprašati, zaradi anamne- ze, zagotavljam, samo zaradi anamneze, nisem ti- sti vohljač, ki je sedel zraven Marije, tistemu ni bilo treba doštudirati, koliko let torej, povejte po- polnoma po resnici, že takole notranje zardevate? Gospa, njegova žena, kajne? če smem vprašati, vaš mož je že leta in leta v nenehni življenjski nevar- nosti. še dobro, da ima tako trden mavčast oklep na telesu. Če se da in kolikor se da, svetujem — stran z zobotrebci in podobnimi nenevarnimi drob- nimi ošiljenimi stvarmi iz njegove bližine. In kar je najbolj zoprno, z nobenim posegom, razen z mi- limi pomirjevalnimi medikamenti zoper sramežlji- vo zardevanje, tega stanja ni mogoče odpraviti. Glej si ga no, devičnika sramežljivega, v kak obup spravlja svojo skrbno in prestrašeno ženičko. Kakšen falotek, kaj, gospa, krc krc po nosku — kukuc iz gipska. Kaj bi se le tjavdan in naprej in naprej sramoval in spravljal v zagato sebe in svoje bližnje. Poglej, recimo, kolikim, ki so iz polpretekle zgodovine, da se tako omledno izrazim, da se ne boš preveč prestrašil, kujonček, prinesli takole milo rečeno krvave rokice in celo nogice do gležnjev in čez, niti transplantacije ni bilo treba narediti, da o tem da bi se rdečili pod trpežno in lično novo kožno prevleko, sploh ne govorim, sploh ne go- vorim. Gospa, kar strogo z njim, kar neusmiljeno, takim to najbolj pomaga. In če morete, če se vam ne zdi odveč, si kdaj recimo ob kakem prazniku ali kaki drugi slovesni urici, malce razrežite, re- cimo, lice ali vsaj nadlakt. To jih silno razveseli in za nekaj časa jim sploh ne pride več na miseL scrkljančkom, da bi kar naprej in naprej zardevali. Svig je takoj po tem, ko se je v Koči, med ko- žuhovino in steljo po netopirsko spretno obletel in ubil Ghojin krik, pravzaprav je bil zaradi svoje prhutavosti, ki ni in ni hotela ponehati, že skoraj zateglo tuljenje, stopil pred vhod svojega bivališča in vse skupaj pojasnil — in zakaj bi mu ne verjeli. Zakaj bi mu ne verjeli? Njegova starost res ni bila dosti večja od let tega vsevednega stažista, te zo- 514 pmosti, je pa davna, da se ne da primerjati z njo. Kar posili se mi v spomin in to ni čisto neprijetno, ker ostaja v njem tudi potem, ko gotovo mislim že na čisto tretjo stvar in me prav to prijetno hladi. Legel je tako, da se najini telesi ne pokrivata čisto natamko, zato sploh vem, da je legel, čutim ga kak centimeter, mogoče malo manj, čezse, preprosto čez kožo. Pa ne kot oklep, ni govor o kakem mav- cu, DA SI NE BOŠ MISLILA kaj takega, temveč kot pravo toplo telo, kak centimeter ali za spozna- nje manj čezme. Leži na hrbtu na pomuljeni travi in izsušenih kravjekih pred vhodom v svoje biva- lišče, z rokama pod glavo, z glavo pod nebom, in se ne zmeni za obroč ljudi, ki se čedalje gosteje prestopa okrog njega. Gho bo dobila otroka, reče zbranim in ima za- radi sončne bleščave, pod katero je nenadoma padel, pa tudi zaradi dreveneče lenobnosti, ki si jo je bil tako brezobzirno in po pasje odsuval nad Gho, samozavestno priprte veke. Bogud jo je v prvi jezi, ker jo je za zmeraj izgubil, porinil z li- cem v žerjavico. Leži na pogradu (in ne pove zbra- nim, da je ob njej zleknjena rdečelasa mrtvoudna psica). No, pripovedujte mi, jih spodbuja počasi, drug za drugim, kakšna je bila videti v obraz prej. Po bolnišnicah, to vam je zdaj menda jasno, se ni potikala zato, da bi si dala popraviti tiste zrasline, temveč preprosto zato, ker sva hotela dobiti otro- ka. Tisto je bila le pretveza ali, pravzaprav, posle- dica vseh nesporazumov, ki take težave spremljajo. Odslej bova spet z vami vsemi, zaradi otroka, ki ne more ostati brez človeške družbe. Če imate čas in počakate kakšno uro ali dve, bo že pridrobenc- Ijal iz koče, dam svojo moško besedo. Lahko si ga kdo izmed vas izbere in posvoji. Gho ni nobena mati in nikoli ne bo. Ta otrok bo moral biti od vsega svojega začetka popolnoma samostojen, tako rekoč majhno odraslo bitjece. Gho se zanj sploh ne zmeni, že sedaj ne. Ima seveda hude bolečine in druge skrbi (o mrtvoudni rdečelasi psici nam ne zine nobene besede, nobene besede). KDOR bi se ji poskušal približati, ga ubijem, čeprav sem brez obleke, na tem hodniku, na vozičku. Samo mimo mene ji lahko odhiti na pomoč stažist, ki je še mlad in neumen in ne ve, da se tam ne da nič pomagati. Stisnem ga ob steno, priščipnem ga z vozičkom, držim ga četudi vso noč, malo sem in tja popustim, da se lahko naprej pogovarjava. Dobi spet nekaj sape v prsi in že začne znova tvesti kot dež svoje medicinske marnje. To lahko ponavljam z njim po mili volji. Klinika je kot iz- umrla, odkar si se mi izmuznila, odšla k Mariji in ji ukazala, naj ti da iz kabine mojo obleko. Ležal sem na terasi kopališča in te še naprej čakal. Ko sem se obrnil, Marije ni bilo več spodaj na deskah, in tudi prišla ni več. Mogoče joka v prazni kabini kje na koncu tega hodnika, jaz pa odslej ne mo- rem več k njej. Pustila si me tu na vozičku. Brez obleke sem brez moči. Potrebujem navadno civilno obleko, še najbolje, če malo obnošeno, da ne bo vzbujala pozornosti. Kaj mi tudi pomaga, če pri- dem lahko neopažen iz tunela, ko pa je zunaj kar naprej, dan za dnem svetlo in me bo prijavil že vsak otrok, če trčim obenj. Ta svetloba dan za dnem je nekaj najbolj nena- ravnega, kar sem kdaj doživel. Popačen prvi kra- jec z one strani tunela se sveti zdaj, ko sem se pri- plazil do krivine, po odtočnem jarku, po njeni no- tranji strani, kajpak, enako svetlo kot prej skoraj polna luna vhoda na drugi strani. Premikam se naprej, proti temu prvemu krajcu, zavoj predora je komaj opazen, ne smem šklopotati po tej ple- snivi vodi, to se sliši, in že se debeli v polno luno, srebrno kot satan, ona na oni strani vhoda, pa se ukrivlja v zadnji krajec. In to pri belem dnevu in kar naprej in kar naprej sem in tja. In kako pre- vidno, da se čofot ja ne bi preveč pršil na to ali ono stran, v ušesa stražarja. Na tej ali oni strani so gotovo čisto različni stra- žarji. In v kopita šarcev so vžgane čisto različne številke. Cofot pa ostaja isti, zame popolnoma isti, dokler ga na tej ali oni strani ne bo kdo ujel razločno v uho. Takrat bo na tisti strani naenkrat narasel v prave poskoke trdih in nepazljivih pod- platov po tej postani mahovinasti vodi. Nalašč bodo kar se da nepazljivi in hrupni, čez pragove pa si ne bodo upali žvenketaje se opotekati. Pa bi se lahko, čisto brez skrbi bi se lahko na vso moč naglo približevali tudi povrh nasipa. Neoborožen sem in kar stiskam v roki, je samo odbit vrat ste- klenice. Tega sem našel v jarku in je oster in ši- ljast. Steklo je najbrž zelenkasto. Ce se po njem, po takem steklu, pocedi kri, postane mahoma rde- čerjava, nič več ni gosto rdeča. Tunel je kratek, iz enega samega zavoja, ne smem predaleč ne sem ne tja. In čofot ne sme narasti na nobeni strani. Na eni strani naraste, v poskoke in pljuske goničev, na drugi pa čisto zamre. In ko se žival, to sem jaz, korak za korakom umika in umika vanj, v tisti molk, se ta navsezadnje utrga v en sam dobro na- merjen rafal. To mi je seveda popolnoma jasno. Ne preostane drugega, kot da se potuhnem ravno na okljuku, tu, kjer mi svetita prvi in zadnji kra- jec ves dan in kar naprej, da kaj takega še svoj živ dan nisem videl. In tudi take lune ne. Ko je polna, je kot narobe obrnjen vojaški kotel, ko pa je prvi ah zadnji kra- jec, se kotel zoži v granato, vitko in nabito z lučjo. Nobenega sledu o kakem polmesecu ne kaže taka granata, kako tudi bi, saj ukrivljena ne bi mogla skozi cev. Zame pa je ukrivljena, hočem, da je ukrivljena, prvi ali zadnji krajec, da je vsaj pokvar- jena granata, ki ne more zleteti iz cevi, če mi že ne more in ne more pomagati iz tunela. Pomagam si z dlanjo pred očmi in jo lepo počasi in na obe strani ukrivljam — zdaj v prvi krajec, zdaj v zad- nji. Prijetno je, ker me sicer bolj ščemijo in ker ne smejo zaspati. Ves čas ju, oba izhoda, onesposab- Ijam, zdaj prvi krajec zdaj zadnji, neprestano. Do- kler bom imel odprte oči in gibko dlan, granati ne bosta mogli skozi cev, ne na levi ne na desni strani. Kar poskusijo naj, bodo že videli, če je mogoče storiti kaj z granato, ukrivljeno v polmesec. Samo potihoma, fant, in nepretrgoma, takole jim sproti kvariš posel, pa če ti solze iz oči skopljejo dvoje jarkov v hca, če ti ju objedo do kosti. Na eni ali drugi strani se mora enkrat prikazati lokcmno- 515 tiva, potrpeti moraš s tunelom, tudi on čaka ne- prestano in mežika v eno ali drugo smer. Ni lahko iz tako trde, čadaste in vlažne teme brez predaha strmeti v dan na eni strani hriba in isto- časno na drugi. Glavo trga, narazen jo vleče, tudi od sreče jokaš, seveda, edini od tovarišev si ostal tukaj in čeprav si samo tukaj, si vseeno edini. Trpiš tunel, to je in nič drugega. V srcu te stvari si, ki se ji reče tunel. Tunel ne pomeni nič dru- gega, kot biti nepretrgoma pripravljen, da je nekaj, karkoli, mogoče vsak hip, nenadoma na enem ali drugem vhodu. Vsak hip je mogoče, oči se pečejo na žaru luči, da cvrčijo dolgi, kot las tenki vbod- Ijaji v glavi. In to velikansko, z rezanim kamnom in betonom od znotraj obloženo srce tunela sploh ne bo poskočilo, ko se bo prikazala lokomotiva. Ti boš seveda takoj izravnal prvi ali zadnji krajec vhoda v pravi udobni obok, od koder že bo pla- nila, in se prihulil med tračnice. Zato riješ med tema pragovoma v nasip z rokama in z odbitim vratom steklenice in koHkor mogoče potihoma. Tunel pomeni tudi riti potihoma, riti in čakati, ča- kati v prediranju skozi, skozi nekaj, vzdrževati od- rinjeno v loku, biti obok votlega. Kar pa sploh ni res. Nič od tega ne bi pomenilo tistega, kar je, če tunel ne bi bil tudi hrib. Travnato pobočje nad vhodom, to je pa tistemu, ki ga kosi, res samo še hrib. Letos je gotovo že prvič pokošeno, tik do kam- nitih obokov. Samo čeznje visijo šopi pregrete in prezrele trave, tja kosec ni segel. V porezani, krat- ki travi je mogoče opaziti vdolbine njegovih sto- pinj, trdo se je moral s stopali ustopati v tla, da na strmem pobočju ni zdrsnil. Lahko bi padel na progo in mogoče bi obležal in v tistem hipu bi bil zanj ta njegov hrib tudi tunel, še kako tunel. Ne- nadoma bi moral namreč računati z vlakom, z ne- varnostjo, da ga povozi. Tako pa zanj sploh ni to. Tako je samo hrib. Ostale so trše stopinje nad vhodom in seno je pospravljeno. Ampak ko je vlak naenkrat v useku, ko se, za- radi nenadnega ovinka, prikaže pred vhodom, se te otrdele in mrko nezavedne stvari vedno znova ostro in usodno postavijo druga proti drugi. In razčistiti morajo vse med seboj tisti hip, neutego- ma. Kako do kraja mučno in napeto. A tudi mirno in mogočno: kjer je hrib, hoče biti tudi vlak, in ker je vlak, je tudi tunel. Naenkrat se zgodi, da je vse pravilno in z upoštevanjem vseh okoliščin na svojem mestu, malo prej pa je bilo vse še tako, kot je hotelo samo. Ostro in odrešilno zgrmi vse drugo proti drugemu, a — hvala bogu — drugo v drugo. TO JE TISTI TRENUTEK, ki ga ČAKAŠ. Edina tvoja možnost, skočiti v te stvari, po mačje, premišljeno. Tebi je treba o tem premišljevati, vse natanko premozgati vnaprej, ti si padel mednje, med te stvari, to si zapomni. In izvlekel se boš lahko iz njih samo po isti poti. Prišel si z vlakom, z vlakom se moraš odpeljati. Če bo res vse ostro in zadnji hip trdno in nepreklicno na svojem me- stu. Vlak in nenadoma hrib, hrib in nenadoma tunel. Tunel in nenadoma, zaradi razmajanih pra- gov, upočasnjena vožnja. Vedno bolj raztegnjeno zavijanje koles na tračnicah in vmes, kakor da gre za vrzel v trajanju neznosnega zvoka in ne za de- janski prostor nekega med dva vagona povzpetega telesa, mojega telesa, obupno krčevit oprijem, tu- di strupen, če bo treba, če bo mesto tam že pre- prosto in nič hudega sluteč zasedeno. Če bo, in kdo bi mogel predvideti kaj več in kaj določnejšega, gotovejšega, bo to nenadoma tako preprosto. Telo bo zanihalo med dvema va- gonoma in vrnitve v to vdolbino pod pragom ne bo več. Preproščina tega dejstva je strahotna. Ni mogoče misliti nanjo, ne da bi se vse temno grlo TEGA HODNIKA ne spremenilo v butajoče srce. Seveda plahuta tako le od vseh strani v hladni mavec stisnjeno srce, in tudi zaradi napornega ritja v ostri gramoz med tračnicama. Toda zdajle, se mi zdi, ga dviga v grlo predvsem misel. Misliti moram, neprestano misliti, da se nihče ne prikaže ne tostran ne onstran, dokler vdolbina ne bo toliko poglobljena, da me ne zagrabi odbijač lokomotive, ko bo navalila čezme. In navalila bo, to je neogibno. Nič hudega sluteč, in tudi to upo- števaj. To, samo to je na tvoji strani. Ne sestra NE zdravniki NE slutijo ničesar in tudi tisti, ki bo morebiti sedel tam, kamor se bom skušal povzpeti in česar se bom moral okleniti, bo nič hudega slu- teč. Mogoče ga bo potegniti navzdol, da bo kriknil med kolesi. Dobre so te stvari v svoji neizmerni nevednosti in neobčutljivosti. Mogoče se je na hitro in z vso ihto zriniti mednje, mogoče, to ti pravim. Vprašanje je samo, kako zdržati hrumot, ki se bliska pred očmi, ki je nezadržno in od hipa do hipa večji, višji, bolj gost. Hodnik ga nenadoma, prepričan sem, ne bo mogel več požirati, hrum se ne bo mogel odteči iz njega. Naenkrat ga bo do vrha poln in že se trdi v samo rohneče železje. Železje, kajpada, kako si mogel kaj drugega pri- čakovati, ni voda, da bi se razlilo enakomerno po prostoru, da bi ga s svojo brezoblično, mirno to- gotnostjo zapolnilo in udušilo, da bi že bilo ko- nec vsega tega. Ne, kje pa, same prečke, drogovi in na vse strani štrleče plošče in obodi in obroči in kotli in sulice so ga. Tišči glavo, kamor hoče|, nekaj te v nepredirnem dimu kovinskega trušča išče, da bi te nabodlo, da bi se zadrlo vate, da bi te zasekalo, odrobilo, do brezobUčnosti zdrsalo ob čem drugem, prav tako trdem, gladkem in hlad- nem. Nekaj te bo našlo, obupuješ še zadnje hipe v sebi, še preden se ti bo vrzel v sluhu kot struna tanko razpolovila pred očmi, ki ničesar ne slišijo, kaj šele, da bi videle, kam se je treba pognati od spodaj med dva vagona. Na hitrico, kolikor mo- rem s to svojo EDINO UPORABNO roko, porav- navam in gladim in usmerjam podse drogovje in prečke in osi tega svojega vozička. To naletavanje železja iz teme, ta kovinski plaz me za sedaj še nese na svoji površini, ki jo krotim, da mi prsti in dlan drevenijo od ostrih robov, ki jih zadržu- jem, da ne bi vznemiril strežnega osebja. Toda ko- liko časa bo v meni toliko neznanske moči, koliko hipov, ki so odločilni, ki je od njih odvisno vse, seveda razen tega, da je vprašanje, ali bo na odbi- jaču že kdo sedel, koliko hipov še? Zadržati vozi- ček z vsemi njegovimi spolzkimi kolesi na mestu in v mirovanju z eno samo roko, ne da bi se mo- gel dotakniti tal, TLA SO SE 2E ODMAKNILA, 516 z enim samim krčevitim stiskom železne prečke, presega človeške moči. še posebno sluh. Lokomo- tiva je, počasi kot večnost, čezme, a hkrati že z menoj, se že skupaj premikava. Imenujeva se trušč. Oklenil sem se je, prečke, in zdaj jo držim s sluhom. Sluh je do roba in čez poln hrumenja in če prepljuskne in če popustim, me odnese in raz- četveri. Najprej odtrga od vozička, nato odpljusk- ne in raztelesi. Za nohti se že oglašajo kljuni žil. Ostri so in režejo do kosti, do srca. Srce se je umirilo, nič več ne buta, zdaj se drobi in para na koščke. V vsakem prstu je po eno srce, drobno je in ostro bije. Nenadoma imam v rokah deset raz- cefranih src. Vsako posebej bi bilo treba prestre- liti ali prebosti, da bi me ubilo. Samo kljujejo naj najprej in vse bo dobro. In kij uvala bodo, če bom stiskal, če bom stiskal. Desnica, ta neokretna in šibkejša, popušča, hoče preprosto obviseti, preši- rok in pregladek je obod odbijača. Pet kljuvajočih src takoj zastane in koliko napora je treba, da telo s petimi omrtvelimi srci potiska roko še zmeraj naprej, še zmeraj naprej, do tam, kjer se, ko steko kolesa v rahel ovinek, spoja obeh odbijačev pri- bližata in za cvileč hip dotakneta drug drugega. Toda roka pride do spoja in, hvala bogu, tudi bla- gi ovinek tračnic pride. Pet omrtvelih src stisneta odbijača toliko, da spet zakljuvajo in oživijo, kri v njih pa je sesirjena. Ta moja srca poganjajo bolj ali manj sesirjeno kri. Zato ni nobene nevarnosti, da bi izkrvavel, pa če se odprem, če me zaseka ali prebode kjerkoli. Na odbijačih ni bilo nikogar, še zmeraj sem sam, in to je edino varno. Za hip sem že pomislil, da bi mi bilo lepše v dvoje, z njo. Ona mi je bila ta zadnja leta za pomoč v preganjanju samote, to je treba priznati tudi samemu sebi. Ker je bila var- na. Ali pa je mogoče res, da ni bila vama? Ni res, bil sem sam ob njej, toda bila je varna. Bila je varna, če pomislim, kolikim nevzdržnim poizvedovanjem bi bil dan za dnem izpostavljen, ko bi bila družabna kot Marija. Ker sem bil sam s teboj, SESTRA, pa je med nama začela naraščati nevarnost. Tudi ti si sama, posebno še na taki nočni službi, ko si dežurna in ko je po hodnikih polno tega drsljivega železja. Lahko se zgodi, da se en sam voziček, pa ni treba, da ležim na njem jaz, da se oprijemam teh odbijačev in si z nogami pomagam nekam navzgor, ne samo da ni treba, to se ne sme zgoditi, namreč da se en sam voziček premakne in trči v drugega in tako naprej, tega ti jaz ne smem povzročiti, nisi zaslužila česa takega, pa bodi, da si taka ali taka. In če se en sam vozi- ček premakne in buti ob drugega in ta drugi ob naslednjega in naslednji ob naslednjega in se vsi skupaj zadrevijo med temi ozkimi stenami, potem ti nočna samota naenkrat zagrozi s smrtjo. Neznosno počasno smrtjo, če pomislim, da že- lezje ni voda, da ne uduši vse pod seboj s svojo mirno in temeljito togotnostjo, temveč da prebada in mesari. Potegnem te k sebi na odbijača, zdaj te že lahko, ju že jaham obenož in imam prosti in še kako žilavi in nepopustljivi roki. Potegnem te, pa naj se zgodi karkoh. Samo na obraz pazi, obra- za ti ne morem zavarovati, ko te stiskam k sebi. Nimam več kot dve roki in še ti sta razrezani od steklovine in odrgnjeni od ostrega gramoza. Ne boj se, črepinjo sem potisnil v žep bluze in ker te okle- pam z obema rokama, je nemogoče, da bi jo upo- rabil. Čeprav se, denimo, ne bi zavedal, da sem jo pograbil in ti skušam potegniti z ostrim robom čez lice, se to ne more zgoditi preprosto zato ne, ker imam obe roki zaposleni s teboj. Gladka si, ena- komerno in razpotegnjeno okrogla in jekleno trda kot cev. V tej cevi se premikata, drsita in po mišje cvilita odbijača. Tako sem te zmeraj objemal in ljubil, kot enakomerno razpotegnjeno, jekleno dr- sečo, skoraj neoprijemljivo cev, ničesar nisem ču- til ob tebi in ti ne ob meni. Znotraj te cevi pa sva se po mišje tenko cvileča premikala kot dva odbi- jača. Bila sva dva odbijača v isti cevi, in na ovin- kih naju je drgnilo do krvi. Vlaka pa ni mogoče ustaviti in prav je tako. Nese me proč od tunela. Sem mar jaz kriv, da si bila z menoj, da brez te vožnje najina zveza pravzaprav ne bi bila mogoča. Ko te ne bi dvignil k sebi, bi te stlačili vozički na tem hodniku, in ko bi se sam ne povzpel na vlak, ki je prvi prihrumel nadme, bi za zmeraj ostal v tunelu. Res da promet po tisti poti tiste čase ni bil po- gost in da je lokomotiva skoraj po polžje vozila skozi predor. Toda to so bile samo srečne okoli- ščine usode, nič drugega. Zame srečne, zate ne- srečne, pa gotovo in s kakšne druge strani tudi narobe, seveda. Takrat vlak in zdaj hodnik. Vlak je bil, recimo, sreča zame, hodnik pa zate. Dokler naju bodo tako povezovali različni predmeti in okoliščine, se ne bova mogla raziti. Saj naenkrat dobivajo nekaj sklepnega, nedeljivega. Vzemiva, recimo, steklovino. Ni treba, da je scela, da pred- stavlja določen predmet, na priliko zeleno stekle- nico, po kateri se pocedi kri in postane rjavkasta, ali vetrobransko steklo pri avtomobilu ali samo drobno vzvratno ogledalce. V vsakem od teh predmetov je za naju pomembno in naju združuje samo to, da jih je mogoče zdrobiti in da imajo po- samezni kosci ostre robove, primerne, da si raz- režeš lice. Ko bi se ti to ne bilo zgodilo, bi ti predmeti ne imeli nobenega pomena za naju oba. še več, ne bila bi midva OBA vtihotapljena v njihov, za naju skrit pomen — JAZ SAM bi bil in bi ti še naprej, kot nekdaj in kot zdajle pri tej priči, ponavljal: ne bròdi mi s prsti čez te zrasline, občutljive so kot bodeča žica ob vsakem vremenu in ob vsaki pri- ložnosti. Samo malo naj se mi zategne tanka rdeč- kasta črta čez kožo, pa jo dobesedno vidim, kaiko se napne okrog in okrog kot zategnjena žica in zaseka, da zdrevenim. Ne morem si pomagati, lju- bica, nekakšen tmast tok je v teh zraslinah na mojih prsih ali kaj; nobenega stekla ni več pod kožo, ne, to ne. No, daj, bodi dobra, in preloži glavo kam drugam. Saj držati jo na prsih, posebno sedaj, ko so v mavčnem oklepu, res ni posebno udobno. Ti pa si bila od nekdaj za udobje, za to, da bi se bilo treba čim manj žrtvovati. Tega, da si se poročila z menoj, upam, da le ne boš razglašala za veliko žrtev. Reciva si rajši kar odkrito, da ti je bilo vse okrog in okrog od nekdaj, menda pri- rojeno ali kaj, nevznemirljivo. In potem najbrž ni 517 nobena žrtev, če greš s človekom, ki se je bü za- klel, da v njegovem življenju nobene vznemirje- nosti ne bo več. Samo to je — v meni je bilo vse- ga do vrha, vse zmeraj nared, da ob najmanjšem sunku prepljusne, zato sem trepetal pred vzne- mirjanjem in se neprestano umikal. Tvoja mirnost pa je büa prazna, zato si jo lahko kar naprej brez skrbi ponujala okrog sebe. Kar prosila si, priznaj, da nekaj, kar že, pride, in da se razleti, no, reci- mo, razpoči in zdrobi kot steklo. Zato tudi sem ti odločno rekel: ne bova kupila avtomobila in, zadnjič te lepo prosim, ne brodi mi z dlanmi in obrazom po prsih. Preprosto ne prenesem tega in če misliš, da je zraslina na njih zares poginjajoča morska zvezda, ki jo pod obleko mučim že leta in leta in je naravnost nagnusno, da tega nočem in nočem priznati ljudem, da jo skrivam pod dlakavost j o in da na kopališču sploh ne hodim v vodo, ker bi se mi košata porast spri- jela in zredčila in bi büa zmrtvičena in skriven- čena morska zvezda vsakomur opazna na prvi po- gled, potem PRITISNI na alarmni zvonec, saj si SESTRA v nočni službi in imaš polno pravico obve- stiti, da neko bitje na hodniku umira. Naj pridejo in naj razbij ej o ta mavčni oklep, toda samo vpri- čo tebe, in tedaj jim bom vpričo tebe, tega se za- vedaj, povedal, da je to bitje umiralo in se zvijalo tebi ob strani že leta in leta, od vsega najinega začetka, pa nisi nikdar pritisnila na noben alarmni zvonec, samo s prsti si včasih odmaknjeno brodila čez rdeče zategnjene zaplate kože in te ni vzne- mirjalo, zakaj me še zmeraj ob vsakem dotiku,, iz leta v leto bolj, zacuknejo, kot da so iz bodeče žice. Konec koncev, se ti ne zdi, velja za nas vse, četudi nismo zdravniki in sestre, četudi nisi sestra, kodeks zdravniške etike. Velja, a ne obvelja, o tem bi ti jaz lahko kaj povedal, ko bi me kdaj vprašala. Pa me nisi in dobila sva avto in v avtu je vzvratno ogledalce. To menda ni zarota, ampak, priznaj, tehnično prometna naprava. In na ogle- dalcu si si razrezala obraz in zdaj, že vidim, boš trdila, da ni naključje, da imam tudi jaz v prsi vrezano morsko zvezdo. Da sem, povejva si na- ravnost, kar imava oba v mislih, bil takih stvari, takih vrezovanj, že vajen. Da sem v nuji vedno posegel po najhujšem. In da te nisem maral izgu- biti. Raje da sem izbral prvo drevo ob cesti in ti spačil lice, ko si mi povedala, da me zapuščaš in nama je prav tedaj na poti proti Kočevju tako rekoč iz jasnega pred avtomobüska kolesa nena- doma skočila poledica. Odtlej za naju ni več pomembno, za kakšne steklene predmete gre, temveč samo to, da jih je mogoče razbiti in si z njihovimi ostrimi drobci razrezati kožo. Dotlej so bile steklene črepinje samo moja stvar in neskončno malo je bilo vsa leta najinega življenja vezi med nama. Zdaj sva se v samo srce teh in takih predmetov zalezla oba in ne moremo več drug brez drugega. Poslej, po tistem, ko nama je poledica kot z jas- nega — saj je bilo z jasnega zame tudi tvoje spo- ročilo, da me zapuščaš — skočila pred avto, da sem, znova zatrjujem, brez vsake zle misli pritisnil na zavore in da naju je pri tisti hitrosti brez volje kogarkoli moralo zanesti z asfalta, pa sva prak- tično bila in sva zmeraj bolj vsaksebi. Ti si veliko preležala po bolnišnicah in tudi ne glede na to si včasih za dneve in dneve odšla zdoma. Ni bilo, ne, zmeraj tako, da bi bila bolniška sestra in vrh vse- ga, kakšno naključje, kot nocoj, ravno v nočni službi. V nočni službi si, očitno, in ne bom se vti- kal v to stvar. Sklenü sem se vzdrževati vseh vprašanj, ki bi se v prihodnje še dotikala naju dveh. Sklenil sem preprosto takole vzdrževati se vsega, poglej. Negiben sem in dih se mi je umiril, srce je izginilo s hodnika, kot da ga sploh nimam več, kot da je otrdelo in se vpilo v te sive, črno- progaste stene. Iz srca tega miru, na katerega dnu sem, čeprav ležim na drsljivi, za dobro moško stegno debeli jekleni cevi med vagonoma in se je, to je najmučneje, v tem svojem stanju ne morem oklepati z rokami in nogami, čeprav je edino tako na njej mogoče zdržati in ne zdrkniti pod kolesa, iz dna tega miru me kot vzgon v globoki mirni vodi dviga dejstvo, da sem sam. Poslej sem bil velikokrat tako sam. Pogledaš, re- cimo, v zmrznjeno trdo gmoto stekla, okruška ali kakorkoli oblikovanega, pa se vidiš v tem dnu zali- tega z vseh strani, na vse strani skrotovičenega, samega, drobcenega, nemirnega spačka z zvedavo odebeljeno gluhonemo glavico. Sploh ne prosi iz svoje ječe, ne süi ven, samo vrti se v prosojni gmoti, a se žal ne poreže do smrti in ne zaduši. Odmak- neš glavo, pa se čez vso neotipljivo globino razle- ze in razblini in veš, da boš spet primaknil glavo bliže in da bo že spet na svojem mestu, nepoško- dovan in neuničljiv. Tako lahko stojiš za točilno mizo ure in ure, buljiš v odebeljeni rob kozarca in se loviš s svojim spačkom. In misliva drug o drugem tako nekako, da je drugi od naju v kakem drugem takem okrušku, še raje v celem predmetu; ti ne razbijaš kozarcev, o ti že ne. Teh najinih zasteklenih ujetnikov, teh neunič- ljivih majhnih spak, ne moreva spraviti skupaj in ne moreva in večnost lahko preteče, pa jih ne bo- va, in če še tako poskušava. Pa veš, zaJ<.aj ne; ne vem, če veš, zakaj ne. Mislim, da ne veš, da zato ne, ker sta vsak v svojem okrušku stekla. Moj je v tisti črepinji, tistem odbitem vratu steklenice, ki sem ga bü otipal v odtočnem jarku ob steni tunela. In tvoj je v koscih vzvratnega ogledala, kolikor niso premajhni, da bi te vzeli vase in so ti, za proseno zrnce veliki in še manjši, raje ostali v koži in te raje presenečajo kot odvratni mozolj- ci, kadar se jim zahoče pogledati se v velikem ogledalu, ki se nadenj neprestano sklanjaš in se v njem nenehno prestrašeno ogleduješ. Tako je. Da se pa gledajo vanj, jim omogočaš predvsem in samo ti sama. Sediš cele ure pred ogledalom in jih najprej stiskaš, da se s sokrvico izlije na dan drobec tvoje steklene ječe, kolikeri že, koli- keri že, potem pa mi ga na pisemskem papirju, vedno na pisemskem papirju, preganjenem, kot pripravljenem za v zalepko, prineseš pokazat. Kupila si najdražjo kolekcijo ovojnic in pisemske- ga papirja. Potem si ga ogledam — rad bi z doti- kom prsta preskusil trdoto in ostrino drobca, ta- ko me enostavno prime, da bi, pa me vsakič obto- žiš brezobzirne in nesramne krutosti. A ne zajo- 518 kaš — preganjeni papir porineš v ovitek, ga zale- piš in nasloviš name. Ne vem, čemu obtoževati človeka krutosti, ko je enkrat že sam imel opravka s steklom, obliko- vanim v kakšen predmet, ali še pogosteje, s stek- leno črepinjo. To črepinjo sem prinesel iz tunela in medtem ko sem visel med odbijači, sem iztuh- tal, kako jo bom uporabil, da me ljudje ne spre- gledajo, ko pridem spet mednje. Porezal se bom z njo, me je prešinilo, in to v znamenju, da ne bo nihče dvomil, kdo sem. Preskušam jo počasi in z največjo pazljivostjo, ker moram medtem, ko sem se odločil, ko mi je rešitev šinila v glavo, in tre- nutkom, ko bom zarezal ZVEZDO v svoje prsi, še veliko, neizmerno veliko premisliti. Odkriti vrat steklenice je odlično prestal padec. Najostrejši ko- nec zelene steklovine, na kateri se pocejena kri mahoma spremeni v nekaj umazano rjavega, mo- goče tudi zaradi blata, saj sem z njim neutrudno rahljal prst pod gramozom med tračnicama, je pri skoku z vlaka in padcu predrl mojo vojaško blu- zo in se mi zaril v kožo na prsih. In ravno to, ta neznatna bolečina, povezana s ščegetajočim potoč- kom krvi, zlivajočim se v pas čez prsi, je v meni zbudila zamisel moje rešitve. Misel o peterokraki. Ves odbiti vrat steklenice je ostal cel po nekakš- nem čudežu, saj sem padel ploskoma naprej, na obraz, na prsi, na trebuh, na stegna, nikar, hvala bogu, na kolena, nikar na komolce. To te lahko razbije, te stolče ob nasipu, te pusti tu na tem rah- lem ovinku, ki se mu mečeš nasproti, negibnega, prepuščenega prvemu, ki pride, na milost in ne- milost. Razkrili se, razplošči se že v zraku, naj za- doni telo kot zvon velikega govejega vampa, spod- sekanega s topim udarcem sekire med rogove. Ta sekira padca je bliskovita in ne zgreši drobnega mesta med obema očesoma. Pusti ju, hvala bogu, nerazlita, udari z vetrom naravnost mednju, po- bije me še v letu, zadonim zamolklo, vreča neob- čutljivega blata brez vrednosti, in obležim raz- kriljen v travnati meji. šele potem me zasuče, en- krat, dvakrat, ne zavedam se več, ker ne štejem, še zmeraj me preobrača in končno spet obležim, že zmeraj v travnati meji, samo da malo niže, a še zmeraj varno stran od koles na nasipu, ki se še dvakrat, trikrat, ne zavedam se, ker ne štejem, pokažejo v višini glave, potem še ničkolikokrat in potem izginejo. TU NA HODNIKU se je ZGODILO drugače, omahnil sem sekiri padca nasproti, zadela me je med oči, kot je treba in kot je pošteno in prav za pravi udarec na to mesto, toda kolesa vozička se niso odmaknila, tik ob glavi mi še zmeraj sto- jijo. Kljub strahotnemu trušču. V tem skoraj za- prtem prostoru se niso premaknila in oddaljila. Preprosto sem padel z vozička, nič drugega, šte- jem jih z očmi — prvo, drugo, tretjo, četrto, in se zavedam, štejem jih še enkrat — prvo, drugo, tret- jo, četrto, in se skoraj zavedam, štejem jih vno- vič — prvo, drugo, tretje, četrto, pa mi spet ni več vse jasno. Kako ti bom pojasnil svoj nemogoči novi položaj, ko boš prihitela pogledat iz dežurne sobice, kaj neki pomeni ta trušč na hodniku. Se- veda, če te je bil prebudil. Nikoli te nisem prebu- dil, ko sem v najini zakonski postelji padal tope- mu ušesu sekire nasproti, da me udari med oči. Vedno si spala naprej, ker te ploski udarec najbrž ni nikoli dosegel. In svojega nemogočega položaja v tej družbi ti nikoli nisem pojasnil. Takrat, mo- raš razumeti, sem bil v stekleni črepinji, spaček, od vseh strani stisnjen v prosojno gmoto, še sam. Držal sem v roki odbit vrat steklenice, sam me je opozoril nase, z vbodljajem, ki tako rekoč sploh ni bodel in svetel dan me je še stiskal od vseh strani v vznožju travnate meje. Popoln negiben spaček sem in glava se mi, to čutim, vidno debeli. Tudi oči imam izbuljene in ne v isti črti. Eno, levo ali desno, ne vem, je izpahnjeno. Tudi oko se lahko izpahne, ne da bi se razlilo. Zlezem vrh meje, čeprav me presojni dan neusmiljeno stiska od vseh strani, prekotalim se v turščico na oni strani, še zmeraj se gledam v steklovini, debeli in zelenkasti, takrat prvič v življenju. S prstom pre- skušam ostrino najdaljše in, kakšna božja sreča, pri padcu povsem nepoškodovane konice. To de- lam neizmerno počasi, ker moram medtem, ko sem se odločil, do tedaj, ko bom potegnil po koži, čisto zavestno in kar se da pravilno potegnil, še neznan- sko veliko premisliti. Zmeraj si bila vedno tako preprosto naravnost, tako odvisna v presoji samo od tega, kar si videla, obtipala, kako drugače občutila, če si sploh obču- tila in če se temu sploh sme reči presoja? Pravza- prav to je presoja, samo da taka, ki ne ve nič za včeraj in še prej in še prej, in nič za jutri in še kasneje in še kasneje. Je samo iz enega samega trenutka in včasih je, moram reči, celo posrečena. Recimo ta tvoja o poginjajoči, zveriženi morski zvezdi na mojih prsih. Strinjam se, v tvojih očeh, iz najine postelje v kotu, pod žametasto zeleno zaveso je to morska zvezda in bi morala biti od- slej za vselej samo morska zvezda in moral bi se smejati tvoji dovtipnosti in moralo bi mi biti všeč, da mi brodiš s prsti čez prsi in si jo razkrivaš pod kocasto poraščenostjo. In ne bi me smela, ta tako imenovana morska zvezda, zacukniti kot bodeča žica v živo meso in moral bi te podsuti, četudi tu, na tleh, pod tem vozičkom, z vsem svojim telesom in moral bi preprosto živeti s teboj odslej za vse- lej. Moral bi jo pritisniti ob tvoje drobne, brez- pametne seske, pa naj se še krči, če se more, pod to mojo toplo kožo. Moral bi tako, še preden se je zgodilo, da si tudi ti zašla v stekleno črepinjo ah v kak še nerazbit steklen predmet. Zdaj si v njem in zato ti končno moram po- vedati vso resnico o sebi, zato pokliči tehnika ali kogarkoli, da me odreši mavčevega oklepa čez prsi. To moram storiti čimprej, preden se ne one- svestim in ne obležim tukaj na tleh na hodniku in me ne pobere prva patrulja, ki bo nadzorovala progo. Ko me najdejo s čisto pravilno v kožo na prsih vrezano peterokrako zvezdo, bom odre- šen, bom njihov, me razumeš zdaj, me končno razumeš, BOM NAš. In poskrbeli bodo, da ozdra- vim, saj česa takega, kaj tako krutega s človekom gotovo niso nikoli delali nobeni razen tistih, pri katerih sem ostal, čeprav me je Mile vabil in rotil, naj prebegnem k njegovim. In mogoče, kaj veš, bodo menili, da so me, njihovega, zatekli, še se jih skriva nekaj tod okoli, in so zadnjič zapisali 519 svojo prisotnost na trzajočo kožo. Zadnji sem, zadnjič, in od tolikega hinavstva, ki ga čutim v sebi, me sili na bruhanje, in od blaznega strahu, ki me goni, skoraj vriskam v blaženosti. Bolečina teh ravnih črt ni nič, pravi nič proti temu, da se smem končno, po vsem svojem sramotnem grehu, rezati sam, me razumeš, in mogoče, če mi je mo- goče dana ta zadnja priložnost, to zadnje zadošče- nje, po svoji jasni volji. Geometrijska pravilnost tega znamenja je neprimerljiva. Od nekod iz sre- dišča brizga v peterih klinih, ostrih, da zabadajo v srce, pa le brizgajo iz srca, iz mojega, glejte, in si mislite karkoli in še zavidate mi lahko, iz mo- jega tudi. V srce rastejo kot čisti zglajeni trni in iz srca bodejo v isti mah. Zato nima primere to znamenje in potrebna je mima in pazljiva roka, da ga izrežem. Kaj mi mar, če kdo pride, in to, kaj si bodo ljudje mislili, ko me najdejo. Ta reši- tev, ki se mi je zarezala v prsi, je veliko večja, veliko globljega pomena od hipne rešitve in od mirne in pazljive roke je odvisno vse. Jaz se, razu- mi, takrat ko sem si zvezdo vrezoval v prsi, NI- SEM REŠEVAL, ampak KAZNOVAL. Lahko bi te zadavil, ko si mi rekla, da je morska zvezda, samo roko bi moral trdo upogniti in te ujeti za vrat in nikoli ne bi vedela, čemu bi te lah- ko zadavil. Zdaj konec koncev lahko rečeš zdrav- nikom, da je morska zvezda in ne prava petero- kraka in da sem bil v mornarici. Lahko stvari tako razglašaš, ker te tedaj nisem zadavil, ker si bila majhen poosebljen, ob prsih mi ležeč, do nesram- nosti neveden, koristolovski čas. Pridružil se mi je (in ne samo meni, vsem s te in one strani, ki smo se bili zakleli, da v življenju nobenega vzne- mirjenja več, se je pridružil), sami smo ga pokli- cali. Jaz, na priliko, sem pustil Marijo in te šel iskat na streho kopališča, legel sem pravokotno nate in glavo sem ti položil v pas — in iz pravilno izrezane peterokrake se je zavrtinčila in zvlekla skupaj morska zvezda. Zdaj jim lahko razkriješ mojo morsko zvezdo in jo po mili volji razkazu- ješ. Vsi smo v njenem znamenju, pa četudi je zdaj takšna ali takšna. Prišli smo podnjo hote ali ne- hote, za ali proti, ni važno. Obstaja in samo ob njej, za ali proti, smo, obstajamo iz preteklega v sedanje in naša nostalgija bo to znamenje v pri- hodnje. Ti tega ne boš nikoli razumela, ti jo vidiš kot izmučeno, naplavljeno morsko zvezdo. Da je napisana na mojo lastno kožo, ti ne da misliti, niti najmanj. Kot po pivniku vlečem črto s črepinjo in sproti mi jo zaliva kri. Ne drgeče roka, črnilo to rdeče je mastno, še zmeraj je mastno, čeprav ne vem, kdaj sem zadnjič jedel. Prvi rog se odlepi in po- stane mrtvaško bled, ni več hinavski, nobene pre- računljivosti ni več v njem, ko se usahlo sfrkne. SAM zase je usahel list, ki so mu robovi že od- krvaveli, pa še ne more pasti raz mene. Zdaj je med zaraslinami najbolj skrotovičen in najbolj zacuknjen. Zdaj te najbolj spominja na morsko zvezdo, takrat pa sem omedlel, ko sem ga tako zrelega videl viseti s sebe. Imam še štiri nedozo- rele liste na prsih, zlezem vase, v tri gube, čimbolj vbočen, mogoče se odlepijo sami od sebe, tako natrgani, tako odločno zarezani. Triglav na mojih prsih, takrat še neporaščenih, preglednih in jasnih, že ima tri roglje. Ko mu zrasteta še dva kraka (štirje togotni, ihtavi urezi še, nič več), shodi in steče majavo in krvavo kar nekam počez po njivi. Med to gosto turščico ne bo daleč prišel. Malo prave krvi sem izgubil. Nekaj se je razlilo po stekleni črepinji in nekaj se je je nateklo do pasu, zdaj moči rob hlač, toda veliko premalo je je bilo, da bi ga do konca razmočila. Ce se mi Triglav izgubi kam v sredo njive, ga ne bom več našel, pa sem zanj toliko pretrpel. Brž ko sem mu osvo- bodil oba kraka, je stekel. Med hrstljivo bučevino se spotika, tu in tam se iz velikega rumenega cve- ta zakadi cvetni prah in ga popolnoma zakrije očem. Po otroško objesten je in za njegove tri muhave glave sta nožici obeh krakov prešibki in premalo ubogljivi. Moram ga ujeti in spraviti k pameti. Od samega veselja, da se me je rešil, je brezglavo norčav in samozavesten. Tako vse tre- peta v meni, da bi potresel vsako koruzno steblo, da bi se z licem OSMUKAL ob vsak šop belih, pa tudi že rjavečih lask na štokih, da bi poskusil pod- ložiti dlan pod vsak plahutast, kosmat bučid list, jotipati hlad med njim in njegovim koščkom zem- je, prešariti vse brazde, tako, navzgor do kraja njive, pa spet po drugi navzdol do drugega kraja, dvigniti vso njivo v zrak kot jato jerebic, naj vzpla- huta s svojo turščico in bučami in nizkim fižolom čezme, naj se vzvihari in razšušti in razdiha čez ves svet, ta moja njiva, ta moja preorana, globoko razbrazdana odrešitev. Zaprem čebelo v rumenem, v dajanje lijakasto izbočenem bučnem cvetu. In sicer tako, da zavi- ham nazaj njegove voskaste spodnje liste in jih pritisnem ob zgornje. Samo za trenutek, že popu- stim, čebela že ritensko leze iz njegovega prašnega osrčja, se že obrača in me jezljivo obleti. Ženska, ta^cvet, rumeno in lijakasto zaprt, z vražjimi ro- žički repečih prašnikov in s tistim globoko, pre- povedano odprtim pestičjem, s tem svojim vošče- no puhastim hladom, ki je hlad vabeče vlage, to je ženska, nič drugega ne more biti. Pozabil si že, globoko si že pozabil, zdaj pa si se nenadoma spet ovedel: še se odpira svet zate, ženska te še čaka, ženska, izrezal si si jo, iztrgal skoraj s prsi, kot strgane cunje visi s tvojih prsi koža, medhš in tvoj krvavo zasluženi mali Triglav opotekajoče, po otroško nerodno kobaca čez brazde, v zeleni goseničasti podrasti, da pozabljaš nanj in ga vmes zateglo pritajeno, stokaje kličeš. Vse se napenja v tebi, vse bo zdaj zdaj popokalo. Tako si noro srečen, da poljubljaš izbočeno rumeno brado tega cveta, ki je tudi peterokrak. Kako razkošno in sočno narezani listi, kako mehko drug čez drugega v ta lijak, ki po njem brodiš z ustnicami, z obrvmi, z nosom, z brado, brodiš za tak enostaven tresljaj prepolnega prašnika, ki ti rumeni lice. In koliko posla si si v tem brezglavem veselju nakopal: tam je še en cvet, ki te zdaj čaka, in naprej še eden in potem še vsi v dolgi vrsti pred tabo in v vseh vrstah in po turščici naokrog. Kolikor bolj dvigneš glavo in kolikor dalj po- neseš pogled, toliko več jih je in vsi čakajo, da se osmukaš ob njih s svojim rumenim licem. Vse to mi je naenkrat in ne da bi najmanj še pričakoval. 520 spet padlo pred noge, da mi od nestrpnosti jemlje dih. Triglav, slišim samega sebe, Triglav moj mali, krvavo rojeni, počakaj, da poopravim, toliko dela imam naenkrat. Kobali se čez velikansko, pro- gastozeleno bučno glavo in ne more čeznjo, drsi mu na gladki, rejeni oblini, šele zdaj jih opazim, buče, med cvetovi in listi leže kot sloni in topo buljijo vame. Mogoče marsikaj mislijo, ko tako visijo proti zemlji, da se šibi bučevje in turščična stebla, ali ko tlačijo razor ali bebasto polnijo braz- do, da so vse poležane in porumenele po trebuhih. Mogoče mislijo, da sem srečen iz same svoje pre- tekle preračunljivosti, da mi je ta nenadno pridob- ljena in, če pomislim, skorajda že zagotovljena svoboda veliko več kot odrešitev, ki se mi je po- nudila, se sklonila nadme globlje od najnižjega svinčenega neba in mi ukazala, naj se KAZNU- JEM, naj se razrežem do krvi in do živega mesa olupim, da bom spet človek — svoj in sam. Mogoče mishjo, da vlečem s sebe svojo vojaško bluzo in v pasu s krvjo prepojene hlače, ki me žulijo do penastih mehurjev, zato, ker natančno vem, kaj mi je storiti, da me ne prepoznajo tisti, ki me bodo nemara našli razmesarjenega v tej njivi. Besno udarim s stekleno črepinjo po najbližji. Zad- nji moj sovražnik so in jaz ne smem umreti. Ho- čem čez vse in, če treba, do krvi, samo umreti ne. Razkoljem jo počez in vame pogledajo izmaličeni in izbiti zobje zrelih, vlažno dišečih pešk. Koliko takih zob je ostalo na podu vagona, rjavkasto krvavih pri odbiti korenini. Nekaj sem jih moral izbiti z o tepajočimi se in trzaj očimi nogami, ko sem z glavo naprej ril proti dnu, jaz pa sem do zdajle, do tega trenutka mislil, da je bil tisti tre- nutek samo znamenje, kako se že lomijo deske v podu. In koliko jih je iztepla iz glav in izluščila iz ust čreda s tolikimi parklji, spet zaradi mene — spustil sem jo s stene tega hodnika, odmaknil sem pogled cd ene same, preklete črne lise v steni. Nisem zdržal pogleda. In kaj, če pomislim, moj bog, je zdržal oni pod menoj še po smrti, šele mr- tvemu je škrtnila hrbtenica, glasno in razločno. Ali res šele mrtvemu? In da bi jaz zdaj ne zdržal teh topoglavih buč okrog sebe, vsa njiva jih je polna in samo tuhtajo. Zaradi mene se je tiste trenutke, ko je vlak v tu- nelu stal in se je lokomotiva zaganjala in se tru- dila potegniti ga iz njega, a zaman, ravno pravšen čas, zaman, zatrpala odprtina v dnu vagona. Ne samo zaradi mene, tudi zaradi tistega in še poseb- no zaradi tistega, ki je trmoglavil skoznjo z nogami naprej. Pa vseeno — predvsem zaradi mene. In čre- da, to sem vedel vnaprej, se v tem hodniku mora pobiti in polomiti do zadnje glave, če jo sprožim raz stene. Pa sem vse to storil, moral sem storiti, ker nočem umreti, ker ne morem umreti. In zdaj zakopavam v greben brazde, čeprav bi bilo laže in hitreje v dno brazde, a hkrati tudi ve- liko verjetneje, da to še ob meni odkrijejo, svojo vojaško bluzo in hlače in črepinja mi zleti v veli- kem loku iz rok nekam v sredino njive. Kaj morem, če zadane malega kobacajočega Triglava, spet je odšaril nekam med stebla in še klicati in vabiti k sebi ga ne utegnem. Črepinja mora iz mojih rok. in to čimdlje. Se je čreda mar zastonj zmendrala v tem hodniku, do zadnjega moža? Sem zaman tako besno lačen? Pojedel sem samo hrenovko z žemljo, v bifeju, ker je bilo šele pol enajstih, za pravo kosilo še ni bil čas in ker se sploh neredno hranim, odkar od- hajaš za cele dneve zdoma. Bom kosil in večerjal skupaj kje v bližini tovarne, ko pospravim, sem mislil, 'ker tudi lakote ne čutim, če dlje časa vozim. Po svoje, veš, je sproščajoče, če se vržeš na pot iznenada, sredi dneva na primer, brez dolgotrajnih in premišljenih priprav, brez drhtljivega zgodnjega vstajanja in vsega, kar te drasti k želji, da bi se čimprej vrnil. Enostavno odpotuješ, ker je treba, posel je tak, TRGOVSKI ZASTOPNIK SI, in ker je ravno prav, da si sam. Nobene obvezne vrnitve ni. Ti si zadnje čase, odkar si prenehala poležavati po bolnišnicah, ostajala tako neobvezno zdoma; in kako je ob tem rasla v meni gobasta želja, da bi se spet natanko, do dolžnosti obvezno srečavala. Tako je rasla, da se je razpočila in cesta mi zdaj enakomerno podrhteva, pravzaprav mi krmilo po- drhteva v rokah. Imava gobasto sončen, s pravo žarečo sončevo sekiro razklan dan. Ni treba, da se vračava domov na večer, kosiva in večerjava lahko kjerkoli. Še lepše bi bilo kositi in večerjati obenem. Potem tam prespati, mogoče malo posedeti pred spanjem. Popolnoma brezobvezno, se razume. Z obveznostmi sva opravila in takale pot je najpri- mernejša, da se kljub temu dobro počutiva drug ob drugem. Resda bosta urica ali dve minili, preden se do- dobra pogovorim v tovarni in preden pridemo do potrebnih sklepov, toda to naj te nikar ne moti, saj te ni z menoj, že dva dni te nisem videl, niti po naključju ne. Nobene možnosti za ostre ali oči- tajoče besede, vidiš. Teh možnosti skratka, ni več, opravila sva z njima, vrh glave sva jih imela, res je. PRIDEŠ, če se ti zdi, da z menoj ni kaj v redu, po HODNIKU, stopiš kadarkoli iz sobe za dežurne sestre in medtem, ko se bom jaz pogovar- jal v tovarni, odspiš kako urico ali dve na belo po- voščeni zofi ob steni. Mislim, da bo še vse dobro, da je takale pot prav sproščajoča in da zdaj res ne bo nobenega povoda za sumničenj a in očitanja, neprestana, vedno ista in, oba sva prišla do tega, nevzdržna. Cesta podrhteva, dan je razklano čista sončna goba, nimava se kam vrniti in če mi tam rečejo, naj še nekaj dni ostanem, ne bom nič pomišljal. Ostanem ali pa naj me pošljejo naprej. Vedno si si želela potovanj in prav nič mi niso bile po godu te tvoje sanjarije. Vsak korak čez privajeno me je vr- gel iz tira. Ta cesta pa je preimenitna. S tistim po- tom se mi je priljubila, ko se mi je zazdelo, da se nimava kam vrniti. Temeljito sva počistila s svojim domom. Kam si le odnesla žametaste zelene za- vese in zakaj ravno te in ravno te tako hitro? Na tem hodniku sicer še zdaleč ne bi segale od vrha do tal in komaj nekaj metrov stene bi prekrile, pa bi bilo pod njimi vseeno lepo zadremati. Navadil sem se pač nanje, razumeti moraš, domače so bile. V njihovih gubah je bil šelest, ki ga je bilo treba samo premakniti, z nogo na primer. Ko bi jo le mogel predeti, vreči od sebe, se stegniti na pol- 52Í trebuhu in ,polobrazu, in takoj je, zelena zavesa, zaradi enega samega razkošnega giba napolnila predspanec s samimi lahkotno in preprosto, na go- sto visečimi šumi. Potreben sem takih zastorov, ne morem se zgubiti v spanec, zavese si nepreklicno in najprej odnesla in HODNIK bi bil, tudi ko bi zavesil del stene, še zmeraj tako obupno prazen. Razumljivo, gub si na tej goli stenski puščavi ne bi mogel nihče privoščiti, še tako iznajdljiv in bo- gat človek ne. Treba bi bilo zavese raztegniti do konca, in če ni gub, tudi nagubanega ozračja ni. Turščica šelesti, donebno, če se samo za hip, nič več kot za hip, zleknem pod ta rumeni bučni cvet. Skoraj gol sem, a to hladi in meso buče je vodeno sladko. Zagrizem vanj, koliko dni že nisem jedel, koliko dni? in izvije se mi eden sprednjih zob. Enostavno in brez bolečine se upogne. Izpljunem ga skupaj s peškami, ki jih imam polna usta. Ob- leži med njimi, rdečkasto rjav pri korenini. Nanje in nanj brž sedajo muhe, brez razločka. Drobovje buče je vodeno sladko in v mojih glodajočih ugri- zih prav do kiselkaste lupine je povsod lepo vi- den greben. Po njem, ki ga pušča široka vrzel med prednjimi zobmi, me že zdavnaj ne bi mogel nihče vej prepoznati. Tudi tu v bolnišnici ne. Umeten sekalec, na oko čisto fxjdoben svojim sosedom, jo je zapolnil. Že zdavnaj, že zaradi Marije. Ljubila me je, čeprav sem bil brez širokega sprednjega zoba, in poljubljala. Jokala je, ko je nekega dne opazila, da so mi ga nadomestili z umetnim, in re- kla, da ji je zdaj jasno, da ji ne zaupam. Ko sem bruhal, ko sva na sprehodu proti Čadu naletela na veliko bučo, visečo čez rob njive, pa je rekla, da ve, da jo bom zapustil. Bruhal sem žolč, ker tistega dne še nisem jedel. Nekdo se je prejšnji ve- čer pri gospodinji zanimal zame, koliko časa da že stanujem pri njej. Sreča, sama sreča, da sem na sprehodu tako po naključju naletel na bučo. Iz- bruhal sem se in potem sva v gostilni obilno ve- čerjala. Postal sem zabaven in začel sem celo pri- povedovati Mariji, kako smo pobje na zimo pod kozolci v prav take buče lovili sinice. Nič drugega ni treba, kot v tako zrelo in votlo bučo izrezati drobno luknjo. Sinica se prismuka in frk vanjo, po peške. Ti pa, izpod koša, skok in zasloniš luk- njo z dlanjo. Celo besedo drobna ujetnica sem po- rabil, ne da bi mi stisnilo grlo od strahu. Tisti ve- čer, mogoče zaradi vinske razgretosti, sem mislil, da bo šlo z Marijo, da sem svojo muko domučil. In nazaj grede sem si jo na klopici prvič in prvi vzel. Ko sva našla vsak svojo besedo v trepetavem dihu, je rekla, da ji ni hudo, ker bi ne mogel biti drug in drugačen. Imela je ves čas široko odprte oči in mi je v prestrašenem pričakovanju strmela v lice. NikoH še nisem bil tako natančno in zvesto opazovan. Rekla mi je, kasneje, ko sva se iz tedna v teden na novo preskušala, da hoče, da se mi nad njo spremeni obraz, šaljivo sem jo zavračal, češ da je presilna in da terja preveč truda, da bi imel čas za kaj takega. Ona pa je ostala na smrt resna in je domislila, da ima lahko samo silna muka tako kamnite in nespremenljive poteze, da ona že ve in da jo bom zagotovo pustil. Lahko bi ga ubil, tistega, ki bi te pustil, sem zatrjeval in mislil muko z ljubezenskim naporom izznojiti iz sebe. Zavijala si me, Marija, v moj lastni znoj. Nagonsko si se v svojem velikem obupu še ti oprijemala tega zdravljenja. Bila si mi ostala neprimerljiva. TI, SESTRA, MORAŠ prihajati k meni samo po hladni službeni dolžnosti. Vedno si tako priha- jala. Na tleh sem, recimo, zdajle. Na trebuhu ležim in ne morem se prevreči na hrbet. Ko bi lahko spod- vil eno izmed nog, ko bi jo lahko, levo ali desno, potegnil podse, bi si z odlepljeno levico lahko po- magal naokoli, te sploh ne bi potreboval. V tej ploski legi pa se te moram venomer spominjati. Na misel mi prihajaš, seveda, ker si tipična bolni- ška sestra, nasmejana in brez zanimanja za tuje občutke. Marija pa me je zdravila, nagonsko se je oprijela zdravljenja, z ljubezenskimi napori. In glej, konec koncev me vse tako navdaja, da si me ti ozdravila, od Marije pa sem odšel bolan. Zdrav sem v tej ploski legi in ne potrebujem ni- kogar, ki bi pridrsal po hodniku in mi pomagal vsaj na hrbet, če že ne nazaj na voziček. Vsega sem se otresel, razreza! sem se, kolikor se je dalo, zdaj mi ne preostane drugega, kot da čakam. Kako se razploščiš na tleh, kako miren in v vsem vdan postaneš. Moje obzorje je zdrsnilo v tla in vase zajelo še vse tisto, kar je bilo prej za njim ne- vidno. Tudi Mile še zmeraj ploskoma leži za menoj in s široko odprtimi usti lovi srce, ki skače nekaj pednjev pred njim v že malo razpihanem in rahlo topečem se pršcu, od njegove goste in vroče sape razpihanem in že talečem se. V tej ploski legi in ob tej pozni uri se srečujemo. Tudi Svig, ležeč pred svojo kočo, se je prevalil na trebuh, ko so ljudje odstopili od njega, ko jim je vse po resnici povedal. Tudi on je za zmeraj opravil z Gho, tako je mislil v tistih pradavnih časih, z obrazom v shojeni, od živadi pomuljeni travi pred svojim hišnim pragom. Toda jaz sem se prevahl na hrbet v brazdi pod rumenim bučnim cvetom, ker črna prst žre in se zajeda v rane bolj od naftalina. Tudi jaz te ne po- trebujem in vem, da bodo vrata dežurne sobe do jutra ostala zaprta. Stvari so se napele, da nas je vrglo na obraz, in zdaj so popustile in v olajšanju se želimo prevaliti na hrbet. Tudi pred menoj poskakuje majhno rdeče srce po pedenj ali dva pred zevajočimi usti, sneg je raz- pihan in že malo staljen. Z Miletom buljiva v na- jini poskakujoči srci zbrano tiha. Prvič ju vidiva takole iz sebe, pa naju je presenetilo in popolnoma zaposlilo. Vsaj mene je in ker tudi od Mileta ne- daleč za menoj ni nobenega glasu, lahko sklepam, da je njega prav tako. Zdaj, po tolikem času menda že spet lahko sklepam, tisto zimo triinštiridesetega sem začel sklepati. Nehal sem misliti, samo skle- pal sem še in od te mučne razvade postaneš tak, da ne vidiš dlje kot ped pred seboj. Toda to, kar vidiš, vidiš ostro in ne moreš pogrešiti. Posebno z dobro puško ne. Vem, vse sem zgrešil, toda zmo- til se nisem nobenkrat. še sem živ, celo potem sem ostal živ, ko sem moral nehati sklepati. Nehali smo se pobijati in, vidiš, celo potem sem ostal živ. Zima je blažja od lanske, ne vleče se in ne stiska, zelo mirno leži, popolnoma mimo in brezglasno, sneg se bo izparil v meglo in megla se bo sesirila v mrak. Kmalu bo trda tema, najini srci na snegu 522 pa sta goli in nezavarovani. Vrhu vsega sta še moč- no vlažni in tudi v tej blagi zimi vidno zmrzujeta. To je ugotovljivo iz njunih poskokov, veliko okor- nejši so že. Malo od zmrzovanja najbrž, nekaj pa gotovo tudi od tega, ker ju je začelo zapuščati ve- selje nad tem, da sta izskočih iz naju. V trdi temi lahko zgrešiš človeka, tudi če je pedenj pred tvo- jim nosom. Mirno lahko misliva, jaz in Mile za me- noj, da sta ti dve najini srci majhna človečka. To- hko nevarneje, da ju izgubiva, ker sta zares majhna. Toliko sva se gnala drug za drugim od poznega dopoldneva, da sva se končno zmanjšala do teh dveh vlažno krvavih, zmeraj manj okretno poska- kujočih, votlih kepic svojega najboljšega, najbolj odpornega in zvestega mesa. Dokler se ne dotipam do njega, dokler ga ne zagrabim z roko in spet ne pogoltnem vase, sem nič, črna, na široko razpo- tegnjena lisa na snegu. In če prej dotipam brzostrelko kot srce, če se mi roka spet vraste v vrat nad njenim kopitom, v grlo te moje tako težko pridobljene lepotice, ki v njem bije žila, če ga dovolj stisneš, če se mi po- sreči potegniti jo predse in se zdrsati v smeri proti Miletu, jo bom moral naravnati vanj, preden spet najdem v snegu svoje poskakujoče srce. Ni čudno, da v sebi sploh še nisem prepričan, katero od teh dveh stvari bom prej dotipal. Bojim se, ker nisem prepričan. Težko je predvideti, kaj se bo zgodilo. Brzostrelko sem vlekel s seboj od poznega dopol- dneva natančno toliko težko kot srce. Ko sem omahnil, tako da me je Mile lahko dotekel, je v loku zletela od mene tako kot tudi srce, a ne tako daleč kot srce. Natančno moram premisliti, kaj naj človek stori, da se na mestu obme v hoteno smer. NA HOD- NIKU bo to po eni strani VELIKO LA2E kot v snegu. Ploščice na tleh so gladke in zdrgnjene do svetlega sijaja. Tudi tedaj je dan v redkem go^u še sijal. Posebno, ker se je tlo povzpelo v pobočje, nasprotno večernemu siju. To pobočje me je tudi dokončno podrlo. Po drugi strani pa je na hodniku tako premikanje veliko težje. Utrujenost se mi je ta kratek čas, kar lovim pred seboj orožje in srce, prehitro strdila in skamenela na udih. Znoj se je mahoma posrebril in zmrznil v hromeč in trd ma- vec in sto centov čutim na vsaki roki in nogi. Z levico je treba grabiti, samo brez prestanka gra- biti čimbolj v levo in z desno nogo čimdlje v desno iskati oporo. Vse skupaj se mora odigrati na ko- molcih in kolenih, zato sem se rotil, naj se razpo- čita trebuh in prsi, ko se poženem z odbijačev v ovinek, naj zabobnim kot prazen meh ob travnato mejo, samo komolci in kolena naj, za boga, osta- nejo nepoškodovani. In zakaj ravno v tem rahlo zavitem, nizkem okljuku, zakaj ne kje na kakem visokem nasipu — skotališ se z njega in planeš v turščico ali grmovje ali karkoli. Narobe, popol- noma narobe. Misliš zmedeno, kot da ne znaš več jasno sklepati in predvidevati, kot da te ravno ta zmožnost ta leta ni reševala ob vsakem koraku. Kakšna leta? Kaj so to leta? Ali so to letnice v lesu? Takrat, ko si jih štel, si se naučil sklepati. Deblo je bilo ožgano gladko, nizko nad tlemi. Plo- skev štora, poševno odrezana, je bila kot knjiga pred licem. Oni v jarku onstran ceste s kratkimi rafali cefra lubje na obe strani štora, samo da se zganem. Takrat, mislim, sem začel sklepati. Od tedaj nisem več mislil. Ni mučnejšega od tega, da začneš sklepati, namesto da bi mislil, kot mislijo navadno ljudje in jim je pri tem tako ali drugače, NEKAKO jim je gotovo. Meni nenadoma ni bilo nič, preprosto praznina. Nič ne more človek pri- čakovati, če skoči ponevedoma praznih rok pred brzostrelko. Še to, kar bi se po vsej pameti moralo zgoditi, se ne zgodi. Oni je zgrešil, najbrž iz čiste živčnosti in presenečenja. Razmišljam, čigavo pri- čakovanje je pravkar šlo po vodi, moje ali njegovo, in na čigavo srečo. Ležim za štorom in torej še zmeraj malce mislim, to se pravi, še zmeraj mi je NEKAKO. Oni je onstran ceste, v plitvem jarku in še zmeraj se mu ne posveti, da sem neoborožen. Rekli so, pravzaprav govorilo se je vsevprek in tako na gosto, da sploh ni bilo razločiti, od kod prihajajo, mobilizirali bodo. NEKAKO mi je bilo, strah ali kaj, pa sem stekel za hišo in v breg. Samo da se prepraskam skozi grmovje do ceste. Po cesti, sem mislil, ne morejo priti. Pa v Ljubljano in na- zaj na imiverzo. Pa je ravno na njej stopil predme, poznam brzostrelko, italijanska je. Zasipa me ne- prestano. Najbrž misli, da se pripravljam vreči bombo, pa bi mi rad preprečil vsak gib, lučaj de- snice, gotovo še posebno pazi na mojo desnico, po nepotrebnem — levičar sem in brez bombe, brez vsega. Ne morem misliti, popolnoma sem prazen izne- nada in neobčutljiv, štejem letnice, najprej široke, na spodnjem delu ploskve, tik pred očmi, potem še zgornje, ožje in bolj zbite, tam, kjer se odžagana ploskev dviga. Teže jih je razbrati, treba je dvig- niti glavo. Kazno je, da oni onstran ceste izgublja živce. Obrizga me z dolgim rafalom. Potem za čas obnemi, nekaj kovinsko škrtne. Torej je bržkone zamenjal okvir. In kaj potem? Nekdo, NE MISLIM VEC, ZAČENJAM SKLEPATI, v mojem primeru je to oni, onstran ceste, je izstrelil zadnji naboj v okviru, ker z naboji sploh ni varčeval, ker je streliva po italijanski kapitulaciji nenadoma na kupe in je prijetno po tolikem stiskanju stresati strele na gosto in brez strahu, čeprav ostaneš na- enkrat s praznim orožjem v rokah. In ko je iz- strelil poln okvir, je moral poseči po drugem. SKLEPAM, napeto sklepam. Treba je dotipati tor- bico in izvleči iz nje drugi okvir. Nato je treba s prsti levice pridvigniti železni jeziček in ga pri- državati toliko časa, da se nov okvir stakne z orož- jem. Takrat kovinsko tleskne. In potem je treba cev spet prav in natanko naravnati. Za to bo one- mu onstran ceste treba časa. Kaj je to čas? So let- nice na štoru čas? Čas na sploh ah čas tega nekda- njega drevesa? In ta na oni strani je čisto in samo moj primer, ni kdorsibodi. SKLEPAM: če od zdajle naprej štejem njegove kratke rafale, vsak ima po tri ali štiri strele, to si moram natanko zapomniti, toliko časa štejem, da bom povsem zagotovo vedel, kdaj bo ta drugi okvir prazen, bom lahko skočil. Ali je to čas ali sklepanje? Misel gotovo ni. Ne mislim, kdo je na oni strani. Zganem se, kot da bi se pripravljal na met bom- be, kot da iščem oporo za nogo in levico, kot da se hočem rahlo pridvigniti izza kritja, in že štejem. 523 Tako ga dražim k čedalje pogostejšim brizgom krogel. In natančno štejem strele. Čas je zagotovo tisto, kolikor bo trajalo tipanje po torbici, pridr- žavanje jeklenega jezička z levico, kovinski tlesk. Nobenega drugega časa ni več za človeka, ki je misel zamenjal s sklepanjem. To bo čas, da planem nadenj. In popolnoma jasno je, da tvegam manj, če se vržem z odbijačev v breg na rahlem ovinku, kakor pa da počakam na kak visok nasip in po- njavo. 2e res, da bi bil hitreje v polju in med rastjem, da se mi ne bi bilo treba še kobaliti čez visoko mejo v turščico, toda kako opazen bi bil iz vsega dolgega vlaka. Tako pa še dva, trije va- goni in vse je mimo, za ovinkom. Ti sploh nisi zmožen normalno misliti, je rekla Marija. Samo sklepaš, in kako tjavendan. Ali nisem s teboj že skoraj tri mesece in pol, povej, ali nisem? In ali ni to najin čas, najin dokaz, no, recimo, tudi tistemu vohljaču, kakor mu praviš. Če je kdaj že prisedel, ne vem če za minuto ali dve, nič več, kaj je to proti najinemu času. Kakor da tri in pol me- sece sploh nisem zatisnila oči, tako mi je lepo, ti pa takoj: sta se prej, no, preden sva se midva našla, večkrat videvala? Si ga ta čas, te tri mesece in pol, kdaj srečala, ko me ni bilo zraven? In če bi ga, te vprašam, če bi ga prej ali kdaj pozneje, ko bi po naključju tako naneslo, recimo da bi šla v trgovino ali h klavirju ali k Vidi na obisk, kaj ti čas res nič ne pomeni, kaj te res ne more pomiriti? In enkrat, to jasno slutim, boš sklepal tako, kot da sva se ravnokar prvič videla in ti ravno ne bom po volji in boš sklenil, jaz vem, kaj boš sklenil — oditi boš sklenil. In boš mislil, da si se na en mah izkopal iz težav. Samo od hipa do hipa sklepaš in času ne verjameš. Zato se mi zdi, sploh nisem res, vsak dan sem ti menda drugačna. Jaz vem, ko ti bom enkrat samkrat takšna, da ne boš več strpel ob meni, me boš brez pomisleka zapustil. Jasno se ti bo zazdelo, da me moraš, da moraš nekaj odrešil- nega ukreniti, pa boš šel. In nikoli me ne moreš spremljati k maši. Tam je treba verovati v čas, tam šele. Kaj v tri mesece in pol, kaj v mene, Marijo, tam je treba verjeti do konca, do večnosti. Ležim na terasi kopališča, pravokotno nate, z glavo v tvojem po srnje pretegnjenem naročju, Gho, iti jalovka, in komaj opazno dvigam in spu- ščam pogled, da te skriva in odkriva rob žleba, Marija. Obdana si od družbe, kvartate. Najbrž veš, kje sem, od kod te opazujem, pa vzdržiš in kvartaš naprej. Jaz, Marija, nisem več za igro, za tekmo, ne vzdržim več merjenja sil, opustim in se umaknem, moram se. A s kom, za božjo voljo, nenehno tekmuješ, je večkrat rekla Marija, koga si umišljaš? Nama, meni in Miletu, je lepo NA TEM HOD- NIKU. Na varnem sva, ničesar ne bo treba med nama več urejati brez premisleka, iz same gole hipne potrebe. Ne morem se zasukati proti nje- mu, pa naj še toliko poskušam, pa čeprav mi je ravno Mile, ravno on, osvobodil levico lepljivega mavca. In če mu ne morem pogledati v obraz, ne morem naravnati vanj cevi in ni mi treba strelja- ti. Dovolj časa imava, da loviva vsak svoje srce pred usti. Tapnem s plosko roko po njem in zdi se mi, da tik za menoj tapne tudi on. Ali je to le odjek mojega udarca? Dlan zapeče bolj kot srce, čeprav ga skoraj vsakič zadenem. Komaj slišno piskne, ko ga s težo roke sploščim ob trda polo- ščena bolnišnična tla, kot, na primer, medvedek iz gumija, s piščalko. Orožja nocoj ne bom našel, prinesli so me semkaj skoraj golega. Tako sem prišel prvič in nehote do orožja, v tistem jarku, s skokom izza štora, in nisem ga od- vrgel od tedaj in tudi ves čas bega pred teboj, Mile, ne. Zakaj sem se obrnil v beg in zakaj proti gozdu? Lahko bi obračunala med seboj v vasi, sa- ma sva se srečala v njej, oba dovolj drzna, sredi dopoldneva, na nikogaršnji zemlji, opoldne skoraj, oba v rojstni. Ravnal sem, očitno, kot bi moral po vsej pameti ravnati ti — začel sem bežati pred teboj. Če je to res. Mile, potem zdajle ta hip ne vem več, kaj je resnica o najinem preganjanju, še najbolje so se temu ugibanju izognili ljudje. Poz- neje sem slišal, in ti najbrž tudi: Rjavčev in Roji- nov sta sredi vasi trčila drug ob drugega. Razdalje je bila med njima toliko kot od cerkve do 2anove gostilne. (Bili so tako previdni, da niti tega niso povedali, da ni bila samo razdalja res tolikšna, temveč da je bila prav ta razdalja in nobena dru- ga.) Ti si prišel od cerkve in jaz od gostilne. Nista se hotela pobiti pred svojimi domačimi (in bili so tako previdni, da niso govorili: nista se hotela po- biti pred nami, čeprav je res, da se nisva hotela pred njimi, ravno pred njimi vsemi ne). Planila sta v gozd (in niso raznašali govoric, da sem bil jaz tisti, ki se je obrnil v beg). Zakaj te potem vidim ves čas pred seboj, ko so- peva drug za drugim, tega ne vem. Vifckejši si in višji od mene. Zdi se, kot da nog sploh ne dvigaš, samo nosiš jih, drugo za drugo, kolikor mogoče nizko nad tlemi in tako hitro, da moram napeti vse sile, da povečam razdaljo. Ker ne dvigaš nog, te- češ mirno, kot bi pokončna žrd rezala meglo. Sa- mo glava ti rahlo omahuje v levo in v desno. Ko- molcev ne vidim, da bi se premikali. Kaj res nimaš komolcev, kaj si nenadoma brez rok? Kje pa, ka- ko sem nespameten — seveda jih ne moreš premi- kati, ko pa jih, medtem ko ne premaknem pogleda s tvojega hrbta, tiščiš izprožene in napete pred seboj s puško, pripravljeno na strel. Dokler te bom gledal v hrbet, dokler te bom imel takole v mislih pred svojimi očmi, dokler ti bom tako iz srca zaupal, ne boš pritisnil na petelina. O tem sem tako trdno prepričan, da si v teku zalučam brzostrelko čez pleča. Z rokama si zdaj odlično pomagam pri poganjanju naprej. Spet povečujem razdaljo in v pršcu, ki ga dvigaš, te čedalje manj razločno vidim. Če se še malo napnem, mi utegneš izginiti izpred oči, popoldanska zimska megla se ti kodra pod nogami, kot da dvigaš prah, in kam, v katero smer naj potem zavij em, če izgineš v tej sivini in mladem smrečju. Vidiš me in mi daješ moči, o katerih prej sploh nisem nič vedel, čeprav sem v resnici daleč pred teiboj. In kdo bi si mislil, da se tako spoznaš v tem enoličnem podrastju, da tako zadaneš pravo smer. Ti me boš izpeljal iz te kaše, samo ti in nih- če drug. Tako, da me odpelješ s seboj ali da me počiš. Mogoče me boš prav zares ustrelil. Zbro- jevko imaš v rokah in če bi se zaustavil, če bi 524 pokleknil na tla in mirno pomeril, me z nekaj streli ne moreš zgrešiti. Moja brzostrelka se glede natančnosti lahko skrije pred tvojo puško. Ne vem, ali te to mika storiti ali ne, dovolj je, da te imam še zmeraj pred seboj, da te z vso svojo silo obvla- dujem, čeprav zmeraj bolj megleno, bolj razblinje- no, ker sem v resnici čedalje dlje pred teboj. Zdržal boš še ta bregec, seveda boš, potem je naprej spet po ravnem, saj konec koncev o tem gozdu tudi jaz nekaj vem. Nisva bila enkrat sku- paj v njem. Ce boš zdržal v zametenem kolovozu, se boš zgoraj spet nekoliko odpočil, naenkrat bo spet laže premikati noge. še posebno tebi, ki to- liko, da jih pridviguješ. Jaz se včasih tako pože- nem, da potem prestrmo omahnem in zaboli me v gležnju ali kolenu, zdaj tem zdaj onem. Zakaj le si tako trdovratno molčeč. Lahko bi se mi, ko takole klecnem v kotanji, na vse grlo zasmejal, tudi prekleti bi me najbrž smel, ko bi le hotel, pa nočeš. Hočeš samo, da tečeva naprej in naprej. Najbrž samo to hočeš in potem izginjaš, ko pobi- ram zadnjo sapo in večam razdaljo med nama. Nočem, da izginjaš, pa kolikor bolj nesmiselno je potem to neznosno poganjanje naprej. Tako tes- nobno bi me spreletelo, da bi se mi noge razma- jale in bi se razčesnil do tal, če bi ti ušel naprej in izginil med drevjem. To je tako, kot če bi ti pu- ško, ki jo držiš pred seboj, nenadoma nameril tik pred svoj korak v tla in bi se s cevjo zapičila v prst. Od takega udarca bi ostala, štrleča iz zemlje, od človeka menda ena sama razčesnjena črna rogovila. Bolje bi bilo, pravim ti, da predeneš puško v eno samo roko, levo ali desno, jaz bi jo nosil v levi, ali pa da jo sploh zadeneš čez pleča. Drugače me ne boš nikoli dotekel. Dovohš, da grem vsaj samo pod temi nizkimi vejami korakoma, vsaj sa- mo deset metrov, samo osem. Izgubil se ti bom za trenutek pod vejami in se ne boš mogel jeziti, kajne da ne? Ta jasa, no, to je nekaj drugega, .ra- zumem, čeznjo se je treba v nekaj skokih pognati. Samo da takih širokih posek ne bi bilo veliko, sicer popustim, se ti pribhžam in naenkrat te bom imel tik za hrbtom. Za tako bliskovito preletava- nje iz kritja v kritje sva, se ti ne zdi, oba že malo preveč izmozgana. Pomeniva se, daj, postoj, tam, kjer si. Tudi tebe je gotovo na smrt upehalo. De- set korakov, samo pet, takole od debla do debla. Razumel si, odlično, fant, takoj si razumel. V naletu me zaustavi srednje debela bukev. Ker sva se vendar sporazumela, se mi enostavno noče umakniti s poti. Z razširjenima rokama ji priletim nasproti, vržem se ji v objem, zavrtim se okoli nje, nehote, ker ne odstopi niti za korak, in zdajci te zagledam. Iz lica v lice se meriva, čeprav si lic ne vidiva. Opotekaš se, ker si spehan, tako si iz- dihan, kot jaz. še malo huje, ker se sploh nisi vr- gel v nobeno deblo. Ravnokar ga, klecajočih ko- len, iščeš za kritje, še hip, pa se spet ne bova gle- dala. Pol debla moje bukve je od krošnje navzdol temnejše, pa se vendar drobno svethka. Od zad- njega naliva, ko jo je po tej strani opljuskaval ve- ter, je mokra, na to mokroto je doživela zmrzal, zato se svetlika. In jaz to premišljujem. Preživel, si pravim, si dva, tri mesece, odkar je to gladko, togotno močno deblo mokro po privetrni strani. Tako me prešine. In te je čakalo, čeprav ni vede- lo, da mu boš nekega dne skočil nasproti in se ga oklenil in se zavrtel okrog njega, sicer bi padel z obrazom naprej v nizek, pomrznjen sneg. Pre- živel si jih, medtem ko je ta bukev takole stala čez dan in čez vsako noč. Nisi vedel zanjo in zato nisi mogel biti vesel. Ko bi to vedel,'bi jokal od veselja, tako kot zdajle, enostavno hlipal bi in pri- tiskal svoje strnišče, pekoče in obribano od mraza in toplega sopuha, h gladki skorji. In koliko bi ti bilo laže. In mogoče bi se veliko prej odločil priti nazaj v vas. Ali se sploh zavedaš, kaj je pomenilo, priti nazaj v vas? Dezertiral si s tem, ko si se od- ločil. Pa se sploh nisi odločil, samo moral si; stran od njih. Odločati se je začelo, ko si pred cerkvijo trčil na Mileta. In ravno na Mileta: zavriskalo je v tebi, ko si se obrnil v beg. Nisi pobegnil, obrnil si se. Ni me strah. Mile, sram me je. Kakšna sramota, prestopiti na drugo stran pred očmi vse vasi. Zdaj, ko mi veselje zaliva oči, pa solzé se tudi od mraza in teka, vem, da me je bilo sram in ne strah. In če me je bilo sram, brž ko sem te nepričakovano — ali res nepričakovano? ali res nepričakovano? ugledal, potem sem se bil najbrž moral že odločiti, preden sem to vedel. Nič ne vem, kaj sem bil pre- živel. Samo to je res, da sem živel, ko je to bukev po eni strani, natančno, kot potegnjeno z ravni- lom, pral zadnji jesenski dež, ko je začela zmrzo- vati in ko je stala dan in noč tukaj, dokler nisem pritekel k njej. Tako stoji, in bo še stala. Jutri bo še zmeraj natanko tukaj. Deblo ima gladko in svi- leno, kakor da je poraščeno s tako gosto sivo sre- brno dlako, da je s prostim očesom sploh ni mo- goče razločiti, pa jo vendar greje. Toplo je deblo, lice pa kameni ob njem. Tam, kjer so čezenj vdr- le solze, tudi od hladnega vetra in teka, bo postalo temnejše in svetlikalo se bo. Ce pomislim, da bo tako stala in da jaz ne bom nič več ničesar vedel o njej, preprosto ne bom vedel, da je tukaj, in da bodo šh čeznjo dnevi in noči brez prestanka . . . Brez mene? Mile, rečem ti, hočem živeti, zaradi te bukve in zaradi te bukve, stokrat zaradi te bukve, imej pamet, ne približuj se mi tako. Zmeraj bliže si mi, pazi, že te lahko dosežem z rafalom. Ne menjavaj kritja, ne tako, ne po vojaško. Steci, vrzi puško vstran, lovi se od debla do debla, po fan- tovsko, če še moreš, in tudi, če danes še imaš moči. Stoj, s-t-o-j, prosim te. Spodaj, pri tleh, je okrog debla za prst debela reža, vse do zemlje. Rad bi pokleknil in pogrebel po njej, tako je globoka in spodbudna. Pa ne smem, ves čas te moram držati na očeh. Taka reza se lahko naredi samo okrog živega bitja, ki diha, ki vztraia. Ne moreš ga čisto zasuti in ko pride odjuga, ko se začne po tej svileni koži cediti, če- dalje globlje navzdol cediti, postaja čedalje širša. Tu, vidiš, prav tu, se začne sneg umikati, in — ali ni čudno, da se prav tu odloči za vso zemljo. In koliko je še takih krajev, takih skritih kotičkov, kjer se stvari spoprimejo in se boj odloči za eno ali drugo. Lahko se odloči tudi za sneg, ti se boš mogoče smejal, a tudi za sneg, proti vsem narav- nim zakonom. Ce te počakam (kako se bo zablis- 525 nilo iz cevi, ne bom več videl), pa se odloči. Za- me na tem kotičku. Reža okrog biikve se bo širila in nižal se bom z njo. Kaplje bodo že tudi čez noč dosezale tla, brez prestanka bodo drsele po deblu. Nočna zmrzal jih ne bo več zaustavljala. In naen- krat, neko uro, se bom dotaknil tal. Potem se bo reža širila okrog mene. Ko me bo vsega zaobsegla, je ne bo več. In potem se začne čez poldan in na- prej na prisojnem od vseh mokrih stvari kaditi. Kakšen ogabno mrzel dim, z mrtve, od vode pre- pojene stvari. Zame se lahko tukaj, na tem mestu odloči, da sneg za vedno obleži. Zame, mrtvega. Ne bi hotel tega ravno pod to bukvijo. Ne veš, koliko časa sem iskal kako stvar, okrog katere leži svet natanko v krogu in tako, da se tega zaveš, brž ko se spomniš nanjo. In spomniš se lahko na- njo zmeraj in vsepovsod. Lepo v krogu, vedno širšem, a vseeno čisto razločnem in jasnem. Bukev se bo razprla, ti nenadoma šine v glavo. Te suhe rjave iglice se bodo že kako odsvedrale, čeprav so tik do zadnjega, do ozelenitve, videti take, kot da ni mehkih sočnih listkov v njih. In se spomniš vseh bukovih gozdov, saj se čeznje kotali jasen, sončen dan. Kako se ne bi kotalil in poska- koval, saj so mu same skrite dolinice in griči na poti. Kamor zapelje, v katerokoli smer naravna pri nas na Dolenjskem, povsod talco prijetno gor pa dol. In sonce se ves dan malo potresava na nebu, za spoznanje poplesava. Jaz gledam ta svet, pod to bukvijo, ki sem jo našel, ti pa kakor hočeš. Cisto lahko, da te pustim vnemar, preveč imam premisliti, da te ne bi, in približaš se mi na odlično strelno razdaljo. Daj, če hočeš, samo to ti rečem, jaz že gledam, kako se potresava sonce na nebu od tistega neprestanega kotaljenja gor dol gor dol. Težko je dobro meriti, če se ti tla spodmikajo in naraščajo pod nogami, in prav je, da ni mogoče koga natanko dobiti na mušico. Kar naprej plešeš okrog nje, ti si mušica, da veš, ti si mušica, pa se tega sploh ne zavedaš, kar plešeš in plešeš venomer. In prav je, da plešeš, nočem te zadeti, ampak počakaj, norec, prisihl te bom, da se boš ustavil, da se boš vrgel v kritje med koreninami, da boš naenkrat dobil čas raz- gledati se okrog sebe — v krogu, vedno širšem, a razločnem do jasnosti, svet okrog in okrog. Dr- dram nate z brzostrelko, togotno in v zadnji sili, da mi tolče zob ob zob, čeprav stiskam čeljusti. Se boš zaril med korenine, se boš, ti norec, pred cev si mi mislil prileteti, kaj. Enostavno pred cev, potem pa stori, si mislil, kajne, to, kar si očitno nameraval storiti, ko si prišel v vas. In še zmeraj ne povlečeš puške k licu, še zmeraj ne, pa sd od okleščkov in lubja že ves trskast, tako drdram in sekam okrog tebe. In niti ne krijem se za deblom več. Kar pome- tam okrog tebe. In zdajle bom moral premenjati okvir, zdaj stisni, zdaj imaš priložnost! Ne pisneš ne bev ne mev. Mile, ej, jaz sem vedel, da me ti poznaš in da mi zaupaš. Da bi jaz tebe takole po- kropil s svincem, da bi te takole postavil na laž, ko si jim gotovo zatrjeval: on ni tak in ko bo zvedel, da prihajam velikokrat pri belem dnevu domov, bo prišel še sam, tudi o belem dnevu. Ne bo se zgodilo, da bi se pKjbila, zastonj čakajo eni in drugi. Ti veš, kaj sem iskal pod bukvijo, zato me tako nemo zasleduješ in tudi počakaš, če je treba. Najbrž imaš okoli sebe že dolgo vse pre- gledno in jasno, lepo v krogih, zmeraj širših, a jas- no razločnih, saj si bil, pravijo, organiziran že tik pred vojno. Tam na enem od obronkov, malo viš- jem, saj se zemljišče še zmeraj dviga, vidiš, sem ob deblu mlade bukve tudi jaz. Razločno me vidiš, lahko bi pomeril vame in me z enim samim stre- lom stisnil, pa lepo čakaš, da se umirim, ker ti je vse popolnoma jasno, tudi to, kaj in kako je z menoj in h katerim sodim. Pa meni ni. Mile, pa meni ni jasno. Svet okrog te moje bukve, lepo v krogu in razločno iz dneva v dan, hoče, da bo za- gotovo in brez vseh vznemirjanj in vsakega tve- ganja iz dneva v dan, samo to, da ZAGOTOVO BO in da se do pozne jeseni okrog bukve polagajo tisti modri zvončasti cvetovi, ki zmorejo posvetiti v vsako še tako gosto in porumenelo praprot. Ta svet hoče samo, da sem, in ne tudi, kakšen naj bom. Ti (in tvoji) pa hočeš, da sem natanko tak- šen in takšen. Proti moji bukvi ležeš, kritje iščeš, medtem ko mi zaupaš in veš, da rafala ne bomjzprašil vate, molče me preganjaš in ti je vse jasno. Seveda, res, jasno, saj se tudi ne skrivam pred tabo. Proti moji edini bukvi rineš. Naravnost nadme se ravnaš in niti za korak te ne morem obrniti vstran. Mile, ali si sploh še človek, ali je mogoče, da si tako prepričan, da veš, kakšen bi moral biti svet. Saj potem jaz nisem več sam zase, saj, hudiča, hočeš, da sem zate, da sem samo še zate, da sem samo še zato, da zlezete gor in zmagate. To je, čisto pre- prosto, da zmagate. Moram izpod bukve, moram planiti naprej, ti si me prisilil, ki trmoglaviš na- prej in te ni mogoče zaustaviti drugače kakor s kroglo. Zakaj se pobiraš s tal, ko premenjavam okvir, in spet rineš proti bukvi? Zakaj me nisi mo- gel vsaj majceno pustiti v miru, da se odhropem in razgledam? Pazi, tudi bombo lahko vržem. Toda ZDAJ, ko leživa skupaj na tem TESNEM HODNIKU, je ne morem sprožiti. Za oba mi gre, verjemi. Mile, in tukaj bi šla k hudiču oba, prav zagotovo, in še dežurno sestro bi zbudila. Teh gladkih ploščic ne smeva pokrvaviti ali kako dru- gače umazati. Sestra ima še mreno ukradenega spanca čez oči, lahko stopi na drsljiv pod in pade. Ne smem se ji še enkrat dati v zobe, razumi, češ da sem kriv njene nesreče. Ce ne bi bilo treba pa- ziti nanjo, in jaz pazim, bolje ne bi mogel skrbeti za čista in varno suha tla, kot skrbim zdajle, ko si prizadevam čimdlje seči z dlanjo in do suhega zbrisati vsak moker madež na njih, bi se konec koncev lahko brez večjih pomislekov spravila s sveta. Oba sva odbornika društva za vzgojo in varstvo ptic pevk, ti si zraven tega še lovec, vi vsi ste najraje še lovci, in celo Svig je navsezadnje začel dvomiti o sebi, ali morda ni eden od mož lovcev, ampak to ni važno. V bistvu sedaj nimava pomembnejše funkcije od te, da sva tam odborni- ka, in če se mesto katerega od naju izprazni, že čakajo nanj fantje, ki jim je zdaj največ do uve- ljavljanja tega svojega konjička. Na primer ta beli Jože, tega bo enkrat treba sprejeti v društvo, te- mu je še veliko do tega, in potem ta mesarski Jo- 526 že, on žrtvuje za te stvari tako rekoč ves svoj pro- sti čas in odvečni denar. Z nama je, daj si dopo- vedati, bistveno drugače. Midva morava ob nede- ljah nekako priti na zrak, ti izpod stropov in jaz iz pisarne. In čutiti morava drug drugega ob sebi, to je pravzaprav vse. Daj, dogovoriva se, da se jim kratko malo umakneva. Naj se gredo društvo in akcije in diskusije, pa naj pod točko razno pre- meljejo tudi najin primer. Utrudila sva se in ne zdi se nama več vredno, razen tega, se ti ne zdi, hvala lepa za to pomembnost. Naenkrat sem se je naveličal, spregledal sem jo. Saj mi je bila smešna že od vsega začetka. Od takrat, ko si me neko nedeljo dopoldne srečal na cesti in me vzel na sestanek in mi rekel, da potem lahko spiš, če v prostem času predevaš ptiče iz kletke v kletko, da se jih, skratka, ne moreš na- veličati, ko jih gledaš. Kako zdaj ta zdaj oni prhne s klina na klin, kako sfrfotata po dva hkrati, tudi po trije, kako se včasih srečajo v tistem drobnem ozračju za žična to steno, da to po tvojem mnenju sploh ni dotik, tako je hiter in rahel in puhast, da sta to samo dve barvi, včasih še več barv, cela razpeta perutnica drobnih barv, ki so po naključju, zato ker si primaknil svoj obraz bliže, srebrno ten- ko zavrisnile druga na drugo, pa se spet mimo razpršile na vse strani. Da jih potem čutiš na licu in očeh kot pogrete oljnate kapljice, ker da po- škropijo človeka z barvo tudi skozi žice. Človek bi se samo čudil, si še pristavil, in potem da imaš kaj pametnega premišljevati. Celo spominjati se, in to ne da bi te v vsem tem sedanjem prerivanju in lakomni grmadi ljudje odrgnili do krvi. In tudi sestanek se mi je zdel smešen. Nasploh in v moji tičarski karieri moj prvi sestanek. Pravo hahljajoče se zmagoslavje, prvič v življenju na se- stanek, in to na tak sestanek. Zaradi tebe. Mile, posebno še zaradi tebe, pa se mi zdajle na tem mestu ne zdi več smešen. Ti si namreč hodil že na drugačne sestanke. Pa isi bil, kot zmeraj, tako brez pregrad do mene, da ti ni bilo žal in odveč tvegati tudi to, da te bo mo- goče sram polil pred mano. Tvegal si, tokrat, tisto medlo in varno nedeljsko dopoldne, več kot ta- krat, ko sem z brzostrelko kosil okrog tebe. Takrat si bil junak, zdaj. Mile, pa nisi bil več. Smiliš se mi, hudič, ali pa te imam rad, kaj vem. Pokličiva sestro, naj pride s pisalnim strojčkom in naj natipka najino obrazložitev. Jaz sam ji bom narekoval, da se ti ne bo zapletalo v štabu. Kakor hočejo, lahko jo ocenijo tudi kot odpoved in ji navržejo še očitek umika in izdajstva, ampak zdaj, ko skupaj loviva ptiče po barju, je že čas, da raz- loživa, kako je bilo, in da se prepričava, da sva ravnala prav. Kaj, povej mi, bi bilo danes ta dan drugače, če bi jaz tebe ali ti mene spravil s poti? Midva drug z drugim stvari ne bi razrešila. Mi štirje, če vzamem v račun še ta belega Jožeta in ta mesarskega Jožeta, tudi ne. Ta domači Janez je odbredel skozi roso in meglo s steklenko k sose- du, od jutra kuhajo žganje v svinjski kuhinji. Ko se bo vrnil, ga bo že spotoma kar precej odpil, in če mu, recimo, čeprav je že pomisliti dandanes smešno, predlagamo, naj pristopi k eni ali drugi strani, nam bo odbrusil, da smo že tako in tako naceje^i, in zlepa ne bo hotel dati nobenemu niti požirka. Jaz, za svojo osebo, sem raje steklen od žganja kot od mraza. In ti, vidim, si si blaženo postlal na listju v plitkem BARJANSKEM jarku, sonce je predrlo meglo, medlo vleče iz tebe dremotni sadjevec in do popoldanske megle ti ga bo izvlek- lo iz udov. Jelše se prestopajo okrog tebe, po pr- stih in v gumijastih škornjih. Ptiči so se najedli, ne letajo več, prazno nedeljsko poldne se je po- snelo čez nebo, s težavo odkrhavamo repo s kupa ob njivi. Zemlja, kolikor se je ni dalo otreti s po- modrelih glavic, je brez okusa in pusta, repovina pa žge želodec skupaj z žganjem. Tako smo, po tolikih dnevih in letih postavanja po mestu, na novo pregreti, da se nam sploh ne da več ganiti. Lahko si že predstavljam, kaj si misli ozimina pod snegom, tako blizu smrti sem že tolikokrat bil, pa naj bi se prepirah po dva nasproti dvema, po trije nasproti dvema ali pa mogoče štirje proti tebi? 2e res, treba te je zlepa ali zgrda spraviti iz jarka. Kar kadi se že od tebe in jutri lahko oble- žiš. Vem, da nisi pijan, in mi tega sploh ni treba zatrjevati. Hočeš samo, da te pustimo v miru, ki te je tukaj doletel. Pošiljaš nas k vsem hudičem in zraven se smehljaš, kot da ne misliš resno. Te- žak si kot mrlič, čeprav so te še zmeraj same raz- potegnjene kosti. Lahko, da si predstavljaš, da veš, kako se počuti ozimina pod snegom. Tisto, česar drug nad drugim nisva izpolnila, se vrača s takimi predstavami. Eden od naju, ali oba, bi moral to, kako se počuti ozimina pod snegom, že zagotovo vedeti. Jaz, na primer, bi obležal pod bukvijo in bi se lepo nižal s snegom pod seboj in s tistim, ki bi v pozni zimi še zapadel. Ti pa, kot vidim, si si toliko let za tem raje izbral listje za ležišče. Plitev, z rušo prevlečen jarek je ravno pravšen za to, da se v njem nabira humus. Ena plast listja, ena plast upehanega borca, pa spet ena plast listja, naslednjo jesen, seveda. Mile mora počakati, sem rekel ostalim trem in izpustil roko, za katero sem te bil vlekel. Kako počakati, so vprašali. Počakati, sem ponovil, in ne sprašujte naprej. Vi, mladi, tega ne razumete. Mi- le, sem te nato poklical, mi gremo. Ja, si rekel, greste. V bifeju bomo, sem rekel. Tam te poča- kamo. Ja, si odvrnil takoj in prisebno. Pazi, da se ne boš prehladil. Ne bom se, si mi zatrdil. Ali se ga ni na smrt navlekel, je vprašal ta beli Jože, ko smo se že nekaj deset metrov oddaljili od plitvega jarka. Niti najmanj, sem rekel. 527 IV. v naraščajočem opredeljevanju slovenskega kulturnega prostora ob ne- katerih literarnih in likovnih proizvodih enega dela mlajših piscev prihaja do popolnega zakrivanja razlike med vprašanjem umetniške vrednosti te lite- rature (oz. potrebe po njeni strokovni oceni) in vprašanjem načelne možnosti objavljanja in tiskanja vseh tistih stvaritev, ki izstopajo iz že utrtih poti pisanja. V zavračanju teh posameznih pojavov se vedno znova pojavlja dema- goška zahteva po administrativni zapori z odvzemom denarja. Demagoško imenujemo to zahtevo zato, ker smo prepričani, da z odvzemom denarja stvari ne moremo reševati: problema idejne tujosti enega dela mlajših literarnih ge- neracij — če ta dejansko obstoji — ne moremo reševati s tem, da ga odslo- vimo s strani (mladinskih) revij in časopisov. Nasprotno, ta literatura nas samo opozarja, da prihaja do novih miselnih stremljenj, ki jim bo treba s po- globljeno strokovno analizo poiskati vzroke in predvideti posledice ter jih opredeliti v razmerju do razvoja naše družbe. Prepričani smo, da je razgovor o idejni platformi vseh prihajajočih generacij potreben in možen: toda nihče ga ne more voditi iz utrjenih okopov lastništva nad družbeno resnico in druž- benimi sredstvi. Samo možnost svobodnega razgovora in opredeljevanja brez nestrpnosti, insinuacij in sklicevanja na imaginarne vrednote nas lahko obva- ruje pred zapredanjem žive socialistične misli v mrežo dogem in pred zapi- ranjem porajajoče se kulture v slonokoščeni stolp ali v zožena razmerja po- sameznikov. Ker pa se zahteve po administrativnem odvzemu denarja vedno znova pojavljajo hkrati z ugibanji in neverjetnimi podatki o ceni revialnega tiska, smo se odločili, da pred slovensko javnostjo razgrnemo tako finančno poslovanje revije »Problemi« kakor tudi številke, ki nakazujejo razmerje med osrednjimi slovenskimi revijami: Teorijo in prakso. Sodobnostjo in Problemi. II. Literarna produkcija kakor vsaka produkcija utira svoje področje, po- stavlja svoja pravila in se dogaja današnji družbi po lastni zakonitosti. Tudi revialna. Ustvarjanje, kroženje in potrošnjo literarnega produkta omogoča in olajšuje vrsta družbenih ustanov in strokovnih služb. Te institucije so bolj ali manj prožne, pospešujejo ali zavirajo kroženje literarnih dobrin — toda važno je predvsem to, da vse zavestno vzpostavljajo čim ustreznejši sistem, v katerem poteka produkcija, cirkulacija in konsumpcija literarnih deL Trdimo lahko celo, da brez takega institucionalnega okvira v sodobni družbi ne more druž- beno zaživeti nobeno delo. Za to trditev je dovolj dokazov na področju literar- nega ustvarjanja. V naši družbi literarna produkcija ni tržna produkcija. To pomeni, da razmeroma razvejana mreža kulturniških ustanov (to so ustanove za »omo- gočanje in pospeševanje kulture«) uresničuje posebni družbeni interes za literaturo in sploh za umetniško produkcijo; na ta način poskuša ta družba odstraniti deformacije, ki jih poraja trg s svojimi blagovnimi odnosi. Ta inter- vencija torej pomeni, da družba hoče zagotoviti boljše delovne razmere na tem področju: da omogoča širšo, raznovrstnejšo, bolj prefinjeno itd. produkcijo, kot pa jo omogoča izravnavajoča, uniformna, toga in zgolj kvantitativno-vred- nostna tržna logika. Ko je družba zavestno odpravila možnosti nagrajevanja literarne (kulturne) produkcije, kakršno nudi trg, ker takšno nagrajevanje kulturnega producenta eksploatira, odtujuje, ponižuje in demoralizira, je ob- enem vsaj načeloma zagotovila ustreznejše, spodbudnejše nagrajevanje: kadar govorimo o »družbenem denarju« za kulturo, kaže to upoštevati. Vsaj načeloma. IIL Institucija, ki naj bi zagotavljala realizacijo posebnega interesa družbe na področju revialnega ustvarjanja, je sklad SRS za pospeševanje založništva. Sklad praviloma ni bil kompetenten rangirati posameznih revij po literarno teoretični ali estetski vrednosti, zato je za razdeljevanje sredstev uporabljal druge kriterije. Kakšna so finančna razmerja dotiranih revij na osnovi teh kriterijev? 529 IV. strukturo proizvodnih stroškov sleherne revije lahko opredelimo s tremi vrstami izdatkov: to so stroški tiska, izdatki za avtorske honorarje in uredniško- tehnični izdatki. Skupaj predstavljajo ti stroški preko 90 ®/o vseh normalnih izdatkov nekega uredništva. Pri tem velja: na stroške tiska vpliva predvsem obseg revije in naklada, kvaliteta papirja in cena tiskarne. Višina avtorskih honorarjev je odvisna od odločitve uredništva, ki pa je bolj ali manj približana nekim poprečnim avtorskim honorarjem. Na uredniško-tehnične izdatke vpliva poleg obsega in naklade predvsem tip revije: specializirane revije so prisiljene dosledneje prekrivati svoje področje z ocenami in recenzijami dogajanja in knjižnih oz. revialnih novosti. Vsi podatki se nanašajo na 1. 1967 in izhajajo iz pogodb, ki so jih ured- ništva omenjenih revij podpisala s skladom za pospeševanje založništva; edino podatek o obsegu letnika 1967 je nov, dobili pa smo ga s preračunavanjem obsega posamezne revije na avtorsko polo (30.000 znakov), da smo s tem izklju- čili razlike zaradi različnega formata in tiska in obenem upo.števali obseg, ki je dejansko bil realiziran, ne pa v pogodbi predviden. Podatki so naslednji: Na osnovi teh splošnih podatkov in naslednje specifikacije izdatkov, ki jo je nakazala vsaka revija: lahko izračunamo naslednja razmerja: dotacija na eno avtorsko polo znaša pri Sodobnosti 1670 din, pri Teoriji in praksi 1653 din, pri Problemih pa samo 1266 din, kar pomeni, da je za 24 '/o nižja kot je poprečje za drugi dve reviji. Ce upoštevamo, da en del proizvodnih stroškov zavisi tudi od naklade (tisk) in v ta izračun vključimo še naklado, so razmerja naslednja: na eno avtorsko polo, upoštevajoč naklado, dobi Sodobnost 1,192 din. Teorija in praksa 0,330 din. Problemi 0,399 din — ali: dotacija Problemom je za 38 Vo pod po- prečjem ostalih dveh revij ali kar za 67 o/o pod dotacijo Sodobnosti. Tako nesorazmerje v dotaciji pa je seveda možno samo ob izjemno racio- nalnem poslovanju uredništva Problemov. To spet najlepše ilustrirajo naslednji podatki: avtorski honorarji na eno avtorsko polo znašajo pri Sodobnosti 865 din, pri Teoriji in praksi 786 din, pri Problemih samo 645 din — so za 22 «/o pod poprečjem ali kar za 26 ""/o nižji kot pri Sodobnosti. Prav tako so stroški tiska na eno avtorsko polo in upoštevajoč naklado pri Problemih, za 14®/» nižji, kot je poprečje, oziroma za 37 «/o nižji kot pri Sodobnosti (0,330 oziroma 0,520 din). Popolno nesorazmerje pa vlada pri uredniških honorarjih. Ti so v letu 1967 znašali pri Problemih samo 20 */» poprečja ostalih dveh revij — ali samo 17 ""/o tisitega, kot pri Sodobnosti (Problemi 0,048 din na avtorsko polo — upoštevajoč naklado. Sodobnost 0,282). Vsa ta (neso)razmerja nas opozarjajo, da sedanji kriteriji za podeljevanje dotacije osrednjim slovenskim revijam že zdavnaj ne ustrezajo več. Zlasti je to postalo očitno v 1. 1968, ko je upravni odbor sklada še zmanjšal dotacijo Teoriji in praksi od 400.000 na 380.000 din (za 5 Vo) in Problemom od 280.000 na 260.000 (za 7,1 "/o). Ta restrikcija lanskih sredstev je prisilila uredništvo Problemov, da je ponovno znižalo avtorske honorarje za približno 10"/». To je hkrati pojasnilo in opravičilo sodelavcem Problemov, zakaj za svoje prispevke prejmejo znatno nižje honorarje kot bi jih pri drugih revijah. 530 Do polnega izraza pa pridejo ta nesorazmerja v fiktivnem izračunu. Ko- likšno dotacijo bi morali dobiti Problemi, če bi ta dotacija temeljila na istih osnovah kot npr. pri Sodobnosti? Glede na poprečje dotacije na avtorsko polo — 364.091,20 din; glede na avtorsko polo in upoštevajoč naklado — 836.115,48 din; glede na izdatke za tisk (365.388,80), avtorske honorarje (188.509,00) in uredniške honorarje (197.806,08) .skupaj 774.951,00 din. Če to fiktivno dotacijo primerjamo z realno letošnjo dotacijo (260.000), nadaljnji komentar ni potreben. V. Sedanje obdobje ekonomizacije družbenih razmerij posredno vpliva tudi na področje literarne ustvarjalnosti v revijah, torej na način financiranja teh revij, čeprav prav to financiranje (»DOTIRANJE«) izpričuje poseben družbeni interes. To pomeni, da je treba poiskati nove kriterije uveljavljanja tega po- sebnega interesa. Izhajanje teh kriterijev mora temeljiti — vsaj v finančnem oziru in dokler ne bo vzpostavljeno telo, ki bo sredstva podeljevalo na osnovi strokovne ocene umetniške vrednosti objavljenih revij, če bo to sploh kdaj mogoče — na osnovnih oblikah proizvodnih stroškov in mora v načelu zago- tavljati enakopravnost revij. Izhajajoč iz teh ugotovitev, že lahko predlagamo formulo za nov način financiranja. Celotna dotacija je sestavljena iz treh delov in sicer: velikost prvega dela zavisi od obsega revije v avtorskih polah in se nanaša na avtorske honorarje, upoštevajoč poprečno višino teh honorarjev pri Sodobnosti in Teoriji in praksi (825). Drugi del se nanaša na tiskarske stroške in upošteva poprečen strošek tiska ene avtorske pole pri nakladi vsake teh treh revij. Tretji del se nanaša na uredniško-tehnične stroške (uredniški honorarji, lektoriranje, korek- ture, vzdrževanje, režija itd.) in upošteva nujno večje stroške specializirane revije (v tem primeru Teorije in prakse) za nek določen odstotek (lahko 30 do 50®/o). Ob postavitvi enotnih osnovnih števil kot poprečij za avtorske hono- rarje, stroške tiska in uredniško-tehnične stroške, kar je stvar sklada oziroma dogovora med skladom in uredništvi, je formula za riačunanje dotacije eno- stavna in upošteva hkrati specifičnosti vsake revije (naklado, specifikacijo itd.) ter omogoča reviji znotraj enakopravne participacije na družbenih sredstvih svobodno prenašanje sredstev z ene postavke na drugo. Tako izračunavanje dotacije pa seveda že vnaprej predvideva, da bo v primeru nezadostnih sred- stev za popolno kritje tako izračunanih stroškov restrikcija procentualna in za vse revije enaka. VI. Omenjeni kriteriji za financiranje revij prihajajo v tej obliki v poštev le za osrednje revije: izjemnost področnih revij se izkazuje zlasti v njihovi majhni nakladi, s tem pa že hkrati ob sorazmerno višjih stroških tiska in pro- centualno višjih honorarjih, postavlja v-se te revije v skupen, toda nasproti osrednjim revijam izjemen položaj. Tudi za financiranje teh revij bi lahko vzpostavili podobne kriterije, le z drugimi izhodišči. Poseben družbeni interes se tudi tu mora uveljaviti za vse te revije enakopravno, toda bistveno različno kot pri osrednjih revijah. Osnovno merüo za določitev tega razmerja naj bo ugotovitev: prav nobenega smisla nima podeljevati zgolj simboličnih subvencij: ali subvencije omogočajo normalno in dostojno delo ali pa so nezadostne. VII. Ureditev finančnega upoštevanja obstoječih revij je samo eden od obsto- ječih in nerešenih problemov. Danes se nahajamo v prelomnem obdobju med tradicionalnim pojmovanjem kulture in umetnosti na eni in iskanjem novega odnosa do njiju na drugi strani. Ti dve delovni področji sta bili v poslednjih stopetdesetih letih slovenske zgodovine v nekem smislu privilegirani: bili sta 531 glavni tvorki nacionalne zavesti, hkrati pa iz svoje realne vloge sami od sebe preinterpretirani v temeljno vrednostno bitnost. Razumeli sta se — in razumelo se jih je — kot branilki, ustvarjalki in varuhinji vrednot, ki jih ljudje v svo- jem konkretnem življenju le uresničujemo. S tem pa sta bili tudi nosilki temeljnih meril, po katerih se presoja tisto, kar je najbolj temeljno in bistveno človeško. Brez njiju si človeškega življenja ni moč zamišljati, saj je to življenje brez njiju brez smisla, neutemeljeno, viseče v zraku, problematično. Ce to svojo ugotovitev spojimo še z drugo, namreč, da se je slovensko duhovno življenje snovalo neprestano znotraj metafizično opredeljenega eksklu- zivnega nasprotja med dobrim in zlim, dedovanega iz krščanstva in pozneje še okrepljenega z mesijansko pojmovanim eshatološkim marksizmom — to po- enostavljeno razmerje je v nekaterih političnih dimenzijah še danes prisotno — vidimo, da se je sleherno dejstvo našega nacionalnega življenja gledalo skozi prizmo tega moralistično religioznega nasprotja. Razumljivo je torej, da smo od kulture in umetnosti pričakovali nenehno posredovanje vrednot, pojmovanih bolj ali manj pedagoško: od utilitarne pedagoškosti militantnega katolicizma ali marksizma do »širokega«, »kulturnega«, a v bistvu od neposredne peda- goškosti prav nič različnega nauka o njuni »človeški vrednosti«, o odkrivanju poti k boljšemu, »lepšemu«, »vrednejšemu«, »smiselnejšemu« življenju; vsi ti pojmi pa so bili notranje vezani na predstavo umetnosti, ki da uresničuje že predhodno obstoječe in absolutno, za vse čase vrednostno in veljavno. Tisto, kar bi se v nenehnem snovanju moralo šele najdevati in oblikovati, je bilo kot gotovo že predpostavljeno. Pedagoška nastrojenost umetnosti ni dopuščala nobenega dvoma ali skepse, iz katere se rojeva nemir in iskanje, temveč le izpostavljanje trdnega in gotovega v podobah lepega. Odtod tudi samoumevno prepričanje tradicionalno usmerjenih slovenskih kulturnikov, da pomeni kon- cipiranje drugačnega odnosa do sveta, odnosa temeljne vprašljivosti, v katerem poskušamo premostiti neprestano beganje, vnaprej opredeljeno znotraj eksklu- zivnega nasprotja med dobrim in zlim, metafiziciranega sistema »kulture«, — napad na kulturo in umetnost nasploh, s tem pa že tudi nihilističen napad na človeka samega, na njegov svet (predpostavljanih) večnih vrednot in »glob- ljega smisla«: napad na »človečnost« nasploh in na svet nasploh. Institucionali- zacija vseh teh vrednot v posebne hrame, posvečene posebej ekspliciranemu nacionalnemu bistvu kot Resnici in varovane po zboru zaslužnih, je omogočala temeljno razliko kulture po pripadnosti. Bistveno kulturno se ni več dogajalo na področju iskanja, mišljenja in snovanja, temveč na področju politike. Vse kulturno je bilo politično neproblematično in vse problematično je bilo ne- kulturno. Vsa problematična politika se je dogajala v kulturi in vse kulturno dogajanje je bilo razrešeno v politiki. Ogroženost te »kulture« po »nihilizmu« je zato očitno — ogroženost družbe prek »politične sabotaže«. VIII. Demokratično bistvo samoupravnega socializma legalizira in ustvarja mož- nosti za ukinjanje razkola med institucionalno in neinstitucionalno duhovno ustvarjalnostjo. Državno-centralistični in monopolno kapitalistični sistemi omogočajo samo takšno institucionalno grupiranje v kulturi (revije, založbe, strokovna združenja, zveze), ki vnaprej pristaja na sprejemanje obstoječih vrednot družbenega reda ali kvečjemu na gibanje, ki ne zapušča vrednostne skale — establishmenta. V tem smislu lahko polpreteklo slovensko revijalno situacijo imenujemo totalitaristično, vznemirjeno z občasnimi »prekinitvami dela«. Ukinitev razkola v socialistični družbi bi tedaj bila v doslednosti samo- upravne demokracije, ki ne pristaja na oficialnost kategorij in smisla določene estetske variante in njene sakrosanktnosti, temveč v ustvarjalnem prihajanju neinstitucionalne duhovne ustvarjalnosti na nivo možnosti družbenega komuni- ciranja. To hkrati pomeni, da socialistična družba ukinja lastništvo na področju kulture (lastništvo resnice establishmenta, vrednot in v nekem smislu tudi sredstev) in kakršnokoli legalizacijo zgolj ene estetske variante (odbrane v pri- padnosti, torej z logiko volje do moči) z ambicijo univerzalne humanistične doktrine. Še manj v skladu z nekim demokratičnim konceptom je reduciranje te univerzalne doktrine na posameznike — uveljavitev personalnega odnosa, ki zagotavlja kontinuiteto ene in edine variante humanističnega mišljenja. So- cialistična družba z ukinitvijo privatističnih odnosov financiranja kulturnih institucij (posebno revij) prevzema obveznosti v tem smislu, da omogoča »kata- 532 logom«, ne glede na (pre)vladujoče vrednostne kriterije, izražanje, ki še ne more biti dokončno izoblikovano, ki je šele na poti. To toliko bolj, če ponovno pre- mislimo način formiranja (pre) vladu j očih kriterijev v kontekstu prejšnjega poglavja. Skratka, družbeni interes v kulturi je dejansko družben, kolikor je pripravljen nuditi prostor in možnosti za svoje lastno ukinjanje in formiranje na vedno novih osnovah. Kontinuiteta družbene misli ne poteka prek vsako- dnevnega potrjevanja in uveljavljanja, temveč prek njene vsakodnevne nega- cije, ki se mora odvijati tudi na nivoju institucionalnega pojavljanja. Zbiranje predvčerajšnje družbene misli v posebne okvirčke, legitimirane tudi s hotelskimi nalepkami mednarodnega »revolucionarnega« turizma, in njih shranjevanje za jutri in pojutrišnjem ni vselej ohranjevanje kontinuitete, temveč včasih tudi — posiljevanje. IX. Svojevrstna razmejitev kulturnega prostora osrednjih revij ne omogoča enakomerne razporeditve teh revij nasproti porajajočemu plimovanju priha- jajočih literarnih generacij. Pritisku plime so najmočneje izpostavljeni Proble- mi, s tem pa je na nek način že določena dimenzija kulturno politične pri- padnosti in problematičnosti te revije v tistem smislu, kot smo o tem govorili zgoraj. Hkratno preraščanje te revije iz krogov začetniškega pisanja, nek samodejni vzgon, s katerim vsaka uredniška generacija poskuša »odnesti revijo s seboj v svojo bodočnost«, pa Probleme neprestano trga iz dosegljivosti priha- jajočih, kar ustvarja permanentno zahtevo po ponovnem zasnovanju nove, »najmlajše« revije: kolikor »močnejša« je uredniška generacija, toliko večji je odmik, tem večji je razmak, v katerem se včasih skoraj brutalno postavlja potreba po ne utrtem, po mladih potih. Dokler tej potrebi ne bo zadoščeno, ostaja uredniška politika Problemov edini mogoč koncept urednikovanja: raz- pirajoč zapahnjena razmerja kulture in publicistike v načelni enakopravni možnosti in zanemarjajoč »politično globino« tako slovenske »buržoazne« (po- klicne) kulture kot (samopoklicanega) »proletkulta« ohranja možnost iskanja skozi nenehno funkcionaliziranje publicističnega dogajanja v kulturnem, po- litičnem in tudi ekonomskem smislu. X. Kulturno produkcijo poskušamo vključiti v celoten družbeni sistem kot funkcionalni element brez njene pedagogije in »izjemnosti« kot »prinašalke« vrednot. S tem poskušamo demistificirati tradicionalni slovenski kulturni »kompleks«, ki je nastajal ravno iz odsotnosti celovitega socialnega sistema. To bo moralo razbremeniti kulturno in literarno produkcijo, da se bo ta lahko res svobodno porajala. Permanentno socializacijo produkcije opravljajo kulturne ustanove, katerih institucionalnost ni določena v »pripadnosti« v kulturnem smislu temveč kvečjemu v ideološkem. Za to delo dobivajo te institucije (npr. revije) materialno in moralno družbeno podporo; za svoje delo so družbi in njenim družbenim organom tudi odgovorne. Toda svoje delo lahko te kul- turne institucije opravljajo le kot strokovne službe. Tu pa se pričenja vprašanje njihove relativne samostojnosti, ki jim jo mora družba zagotoviti, saj sicer nimajo nobenega smisla. S svojim relativno samostojnim, toda strokovnim (kar skupaj združeno lahko poimenujemo umetniško svobodnim) delom morajo revije konkretno ures- ničevati optimalne razmere v kulturni produkciji, ki jih omogoča načelna družbena intervencija na tem področju v materialnem smislu. Kulturna produkcija poteka spontano, nenehno in daje razmeroma številne produkte; revije imajo omejene količine denarja, prostora in časa. Iz tega nenehnega in nepremagljivega protislovja je le ena ustrezna pot: revija objavi svoj program ali koncept in potem na tej podlagi izbira produkte ter način, kako jih bo so- cializirala. Pomote so seveda vedno možne in se tudi ves čas dogajajo. Toda to ni najvažnejše: pomembno je, da taka institucija (npr. revija) kompetentno na temelju vseh dosegljivih informacij in po tehtni strokovni presoji določa svoj program, ki ga lahko vsak čas korigira in katerega je dejansko pripravlje- na korigirati. 533 IV. Uredništvo Problemov je na temelju dolge razprave na zboru sodelavcev v uredništvu in v stikih med uredniki in izdajatelji, v pogovorih s kompetent- nim! političnimi forumi in osebnostmi izoblikovalo svoj program, ki smo ga ustrezno in večkrat objavili. Razprava o programu je seveda permanentna in popravki so vselej možni. Uredništvo je pripravljeno, da posluša vse kritike in pripravljeno se je pogovarjati z vsemi kritiki; je pa tudi pripravljeno, da izpelje program, na temelju katerega se je konstituiralo in za katerega uresni- čitev je dobilo mandat od zbora sodelavcev in izdajateljev. Zato najostreje obsojamo poskuse spodbijanja uredniške svobode, saj to onemogoča delo, ki ga je zmožno in dolžno opravljati le uredništvo. Uredniški odbor Problemov, časopisa za mišljenje in pesništvo 534 Največja knjigarna v Sloveniji MLADINSKA KNJIGA Ljubljana, Titova 3/1 vas opozarja na posebno novost, ki bo izšla 15. decembra 1968: TRGOVINSKA ANGLEŠČINA NA PLOŠČAH Za uspešno uporabo tečaja, ki vas bo seznanil v obliki vprašanj in odgovorov s strokovnimi področji — organizacijo in tehniko trgovine, dopisovanjem, ca- rino, zavarovanjem, menico, računovodstvom ter z zemljepisom in zgodovino Velike Britanije in Združenih držav Amerike, je potrebno le osnovno znanje angleščine s slovnico. Ker je naklada omejena, se na zbirko čimprej naročite v knjigarni. Cena plošč bo predvidoma 200,00 N din. Dobite jih lahko tudi na obročno odplačevanje. Študente slavistike opozarjamo na Matičino izdajo ZGODOVINE SLOVENSKEGA SLOVSTVA ki jo prodajamo v kompletih po znižani ceni za 160,00 N din. V kompletu so: Realizem 1876—1895 Nova struja in nadaljnje oblike realizma in naturalizma Obdobje moderne Slovenska književnost 1945—1965 v dveh delih Slovenska lirika Slovenska povojna proza Germanisti lahko dobite pri nas vse potrebne tuje učbenike. Naj naštejemo le nekatere: Schulz-Griesbach: DEUTSCHE SPRACHLEHRE FÜR AUSLÄNDER Grudstufe: 1. Teil za 15,35 N din, 2. Teil za 17,70 N din Grudstufe in einem Band 20,30 N din Za vaš študij sta tudi nujno potrebna učbenika Krell-Fiedler: DEUTSCHE LITERATURGESCHICHTE za 37,00 N din ali Brennerjeva NEMŠKA LITERARNA ZGODOVINA za 25,50 N din Tudi za angliste smo uvozili v večjih količinah vse predpisane učbenike: R. W. Zandvoort: A HANDBOOK OF ENGLISH GRAMMAR. Cena tega temeljnega dela angleške gramatike je 40,25 N din. Poleg Michela Westa: IMPROVE YOUR ENGLISH lahko dobite tudi komplet del angleškega profesorja Alexandra. Medicince opozarjamo na Grayerjevo ANATOMIJO, ki jo je izdala angleška založba Longmans. Cena je 280,00 N din. Medicinska knjiga iz Beograda pa je izdala delo Berović-Stefanovića: KLINIČ- KA HEMATOLOGIJA. Cena je 140,00 N din. Pri založbi Obzorja v Mariboru je izšla pesniška zbirka: Franci Zagoričnik: V risu v kratkem izide pri isti založbi esejistična knjiga: Taras Kermauner: Na poti k reči in niču (porajanje reizma v povojni slovenski poeziji)