„DOM IN SVETi' 1890, štev. 11.
325

¦mm;:,
v
V sobo stopi Simon. Naddijakon ga je poznal, zato se je deloma čudil, deloma ga z veseljem pozdravljal.
»O Simon moj! Kakšna poročila prinašaš iz Dobrepolj ?«
»»Slaba, gospod, slaba. Ako gre tako dalje, Dobrepolje bodo kmalu vse drugje. 0 pomagajte nam! Našega župnika je menda   peklenšček  obsedel.   Danes  je naravnost učil  krivo; našo pravo vero in naše duhovnike je pa preklinjal.«« Simon je natančno pripovedoval, kakšna božja   služba  je   bila dopoldne, kakoje župnik Luka pohujšljivo pridigal   in potem    nekaj pred oltarjem one-gavil, da ni nihče vedel, kaj je to. Gosp. Blaža so pregnali, blizu cerkve so bili turjaški hlapci.
Tako je pripovedoval Simon in ni pozabil dostaviti, kako je še ž njim in Minko. Naddijakonu je bila všeč ta odkritosrčnost in obljubi mu, da mu bode pomagal, kar se da, naj le ostane zvest svoji veri.
»Gospod«, pravi naposled Simon, »jaz naberem trideset svojih tovarišev, in mi vam bodemo na strani. Le pridite
Dr. JAKOB MISSIA, knezoškof ljubljanski
(Za  »Dom in Svet«  narisal G.  P.)
k nam, da nas rešite te strašne vere. Sami ne smemo nič; ako pa vi pridete, branili vas bodemo do zadnjega moža.« Naddijakon posluša pazno Simona. Hitro izprevidi, da ta ponudba ni napačna in da mu utegne v teh nevarnih časih mnogo koristiti.
»»Dobro, Simon! V torek je župnikov god,  in obiščem ga.   Kadar bodem pri
njem, naj jih   bode nekaj   pripravljenih, posebno, kadar bodem   odhajal.  A Bog ne   daj, da bi storili kaj
drugega,
kakor samo
branite me,
ako  bi me
napadli   lu-
teranci ali
pa   grofovi
hlapci.«« —
Simon je bil
korenjak
prve vrste
in jo je pri-
mahal še tisto noč do-nad-
*.;,,s5
mov
dijakon pa se je pripravljal  za pot v Dobrepolje.
Prišel je torek, dan sv. Lukeža.
Dobrepoljski župnik je bil jako gostoljuben. Na današnji dan je bilo po navadi veliko gostov in, kar je župniku treba v hvalo še posebej imenovati, veliko revežev, katerih ni nihče šel prazen od hiše. A danes je bilo vse mrtvo, žive duše ne od nikoder. Bal se je sicer župnik nekoliko, da pridejo tur-